P101

Anita Šefer

ČUDEŽ DOBREGA SRCA

(Božična pravljica za otroke in odrasle)

 

Mrzel veter je po nebu podil oblake in vrtinčil odpadlo zlatorjavo listje, ki je ležalo na tleh kot debela, šumeča preproga. Mali Jan je obstal ob deblu že skoraj ogolelega drevesa kamor je veter igrivo napihal velik kup listja. Z nogo je brcnil vanj, da je poletelo naokrog.

»Hej, Abdul, Ali ni  lepo?« je zaklical novemu prijatelju, ki je stal ob strani in ga nemo opazoval.  »Boš videl, še lepše bo, ko bo zapadel sneg!  Takrat narava ne bo več odeta v pisane jesenske barve. Postala bo čisto bela. Čudežno lepa in skrivnostna. Sneg bo pobelil tudi strehe hiš, ceste, avtomobile in … No, upam, da bo tudi letos sneg padel še pred Božičem in se bomo lahko sankali po hribu tam za cerkvijo,« je hitel razlagati Abdulu, ki je šele pred kratkim prišel iz daljne dežele in pričel hoditi v njihov razred.

 Abdul je pokimal, stisnil k sebi tenak pleten pulover, ki ga je imel na sebi in tiho odgovoril:

»Res lepo. A mrzlo. Teciva do šole. To pogreje,« je skušal z nekaj slovenskimi besedami, ki se jih je naučil v kratkem času odkar je postal Janov sošolec, da ga zebe.

                                                                               .-.

Vsa zadihana sta Jan in Abdul pritekla do šolskega poslopja in stopila skozi vrata v široko avlo kjer so se že zbirali otroci vseh starosti.

»Tu topleje. Lepo!« je vzkliknil Abdul nato pa vprašujoče pogledal Jana: »In kdaj spet sonce in toplo?«

Jan se je medtem, ko si je sezuval tople škornje da bi si nataknil copate, glasno zasmejal:

»Ne tako kmalu. Najprej bo postalo še bolj hladno, takrat, ko bo padal sneg, nato …«

Abdul ga je prestrašeno prekinil:

»Še bolj hladno? Bolj zebe? Kaj sneg? Topel ali mrzel?«

»Kako, ali ne veš kaj je sneg?« se je začudil Jan, ki ni mogel verjeti, da nekdo ne ve kaj je sneg in otroško snežno veselje.

»Ne. Povej!« je Abdul prosil  Jana naj mu pojasni.

Jan je počakal, da si je še Abdul sezul čevlje s tankim podplatom, ki so videli že boljše čase in se zagledal v Abdulove prste, ki so kukali skozi strgane nogavice. Počasi se mu je pričelo svitati zakaj se Abdul boji mraza. Zmajal je z glavo, kot bi želel odpoditi misel na to, kako reven je Abdul in da ga upravičeno skrbi prihod zime.  Skupaj sta stopala po hodniku do njune učilnice medtem pa mu je Jan hitel razlagati:

»Sneg je pravzaprav neke vrste ohlajen dež. Ampak to niso kapljice. To so čipkaste snežinke, ki počasi iz temnih oblakov poplesavajo proti zemlji, da bi pokrile naravo, strehe, ceste … Veš, pozimi narava spi. Počiva. Zemlja, rastline, drevesa, travniki si nabirajo moči, da spomladi spet lahko na novo vzklijejo in ozelenijo. Pravzaprav ne vem, kaj je lepše … zima ali pomlad ali…«

Abdul ga je prekinil, ker  je imel pripravljenih še nekaj vprašanj:

»Omenil Božič. Kaj to?«

»To je  verski praznik, ki pa ga ljudje praznujejo tudi kot neke vrste družinski praznik. Od vseh praznikov ga imam najraje,« je vzkliknil Jan: »Za ta dan in vse dni do novega leta, doma v dnevni sobi postavimo smrečico, ki jo okrasimo z lučkami in okraski, da se vse blešči. Najboljše pri vsem pa je, da se na božični dan znajdejo pod smrečico številna darila. Za vsakega nekaj. Seveda jih jaz dobim največ … Vse vzdušje v hiši se spremeni. Veliko se smejemo, pojemo, pogovarjamo. Mama poskrbi za okusno večerjo, speče veliko lepih piškotov in orehovo potico. Tiste dni nihče ne hodi v šolo in  imamo zato  vsi veliko časa za druženje … Ali vi doma ne praznujete Božiča? Ne dobiš daril?«

Abdul je le zamišljeno nagnil glavo, ter svojo pozornost posvetil učiteljici, ki je stopila v razred. No, moral bi prisluhniti njeni razlagi, ampak njegove misli so bolj zaposlovale Janove besede. »Dobro jesti, darila, praznik, sneg?« vsega tega ni poznal. Doma, tam v daljni deželi, niso praznovali teh praznikov. Nikoli v življenju ni dobil daril, njegova mama prav gotovo ni vedela kaj je to potica. Nikoli ni doživel prazničnega vzdušja kot ga je opisoval Jan. Pričelo ga je tudi skrbeti, če bo postajalo še bolj hladno, kaj bo oblekel? Tanka jopica ali izprana jakna, ki jo je podedoval po dveh starejših bratih, ga bo verjetno bolj slabo zaščitila pred mrazom …

                                                                               .-.

Na poti iz šole domov je Jan opazil, da je njegov novi prijatelj tiho.

»Kaj je s teboj Abdul? Te je v šoli spet kdo užalil? Povej, bom obračunal z njim!« pri tem je stisnil pesti. »Ne razumem, da so najini sošolci tako neumni in hudobni, da se delajo norca iz tebe, tvojega imena in barve tvoje kože ... Sebe naj si raje pogledajo. Kako se ne znajo obnašati, ne ubogajo učiteljice, kako so domišljavi in popolnoma zgrešeno prepričani, da so nekaj boljšega kot drugi …«

»Ne, nihče žalil. Le mislim: o Božiču, o snegu, o mrazu! Zeblo bo. Bolj,« se je stresel Abdul.

Tokrat je utihnil tudi Jan. Zamislil se je o Abdulovih besedah. Ko sta se poslovila pred Janovo hišo in je Abdul nadaljeval pot je Jan še dolgo zrl za prijateljem, ki je hitel naprej proti zasilnemu bivališču kjer so njega in njegovo družino naselili skupaj s še nekaterimi drugimi migranti.

Pogovor z Abdulom je Jana v mislih zaposloval še nekaj dni, nato pa je sklenil, da se bo posvetoval z mamo:

»Mami, veš, moj novi prijatelj Abdul …« je pričel medtem ko je mati po obilnem kosilu pospravljala posodo z mize.

»Ja, kaj je z njim?« se je  na hitro ozrla proti Janu.

»Zunaj postaja vsak dan bolj hladno. Zebe ga. Bi mu lahko podaril mojo lansko debelo puhovko, ki sem jo že prerasel? On je precej manjši od mene. Gotovo mu bo prav. Veš, smili se mi …«

Mama je obstala sredi dela in se nagnila k Janu:

»No, to je pa lepa zamisel. Jaz sem jo že hotela odnesti na podstreho … Veš kaj, še malo bom pregledala tvoja oblačila, tista ki so ti postala premajhna in jih več ne nosiš. Jutri ga povabi k nam po šoli na skodelico vročega kakava potem pa naj si sam izbere, kar meni, da mu bo prišlo prav.«

»Hvala mami, da me razumeš. Ampak to še ni vse …« je počasi Jan zavlekel besede

»Kaj pa te še muči?«

»Z Abdulom sva se pogovarjala o bližajočih se prazničnih dneh. On pravi, da ne pozna  Božiča. Nikoli še ni videl okrašene smrečice, niti jedel potice. In še nikoli ni dobil nobenega darila … Misliš, da bi ga smel povabiti k nam na Božični večer?«

»Seveda lahko. Ampak imam še boljšo idejo. Kaj, če bi povabili k nam na večerjo vso njegovo družino?«

Janu so se od navdušenja zasvetile oči:

 »Še mamo in oba brata? Veš njegov oče je umrl … Res misliš, da bi lahko?«

»Seveda, naj spoznajo naše navade, naše praznike ter načine praznovanja … Jutri, ko bosta prišla iz šole se vama bom pridružila. Skupaj bomo obiskali njegovo mamo in jo povabili … Potem pa nam bo morda ona lahko pripovedovala o njihovem življenju doma, praznikih in navadah,« je sklenila mati.

Rečeno-storjeno. Toda ni bilo enostavno. Kar nekaj pregovarjanja je bilo potrebno dokler Abdulova mati ni razumela vabila in je končno, s solzami v očeh, sramežljivo pokimala in tako potrdila, da se bodo vabilu odzvali.

                                                                               .-.

Velike bele snežinke, ki so pričele padati iz temačnega neba prav na božični večer, so dušile zvoke mestnega vrveža in s seboj prinašale neko praznično tišino in mir. Jan je sedel ob oknu in neučakano zrl skozenj, da bi prvi opazil prihod Abdulove družine.

»No, pa ste prišli!« je veselo vzkliknil, ko sta z mamo skupaj odprla vrata gostom, nato pa povlekel Abdula k sebi ter ga odpeljal v dnevno sobo, kjer je stala okrašena smrečica pod njo pa so ležali v praznični papir lepo zaviti večji in manjši ovoji z napisi komu so namenjeni.

»Poglej,« je Jan pokazal z roko Abdulu v smeri večjega paketa. »Tam, na tistem je napisano tvoje ime. Darilo zate je v njem.«

»Za mene?« je bil začuden Abdul. »Še nikoli nisem dobil darila!«

»No, sedaj ga boš dobil. In tudi tvoja dva brata in mama!«

»Da, toda šele po večerji. Pridite in sedite k mizi, da se večerja ne bo ohladila!« je vzkliknil oče, ki je ves čas nemo opazoval dogajanje. Vesel je bil, da ima tako pametnega sina. Sina s srcem na pravem mestu. Sina, ki ne deli ljudi  po njihovem videzu, rasi in jeziku.  Ampak se že kot majhen deček zaveda, da naj bi se ljudje po vsem svetu delili le po tem kaj nosijo v srcih:  dobroto in spoštovanje ali pa le prezir in sovraštvo …

 

Na Božični večer se je zgodil čudež. Čeprav sta se družini, ki se prej nikoli nista srečali, razlikovali po načinu življenja, govorici, navadah, veri in barvi kože tako, da se bolj ne bi mogli, sta se zavedali, da sta prejeli najlepše in najsvetejše darilo. To so bile niti prijateljstva in medsebojnega spoštovanja, ki so se pričele tkati med njima.