P103

Simona Kornik

V KRALJESTVU METULJEV

 

GOSENICA GRE NA POT  IN SREČA METULJA S ČRNIMI KRILI

 

Gosenica se je takoj, ko se je odpravila na pot, znašla v križišču. Razmišljala je: »Kam zaviti? Levo ali desno?« Po pripovedovanju je namreč slišala, da obstaja Kraljestvo metuljev, ki je najlepša, najbarvitejša in najslikovitejša dežela na svetu. Njena največja želja je bila, da čim hitreje prispe v to deželo. 

Ker se ji je zdelo, da z leve strani sliši glas, je zavila v levo. Po nekaj sto metrih je srečala črnega metulja. Ogovorila ga je: »Želim priti v najlepšo deželo metuljev. Ali ta pot vodi tja?« Črni metulj se je malo muzal, nato pa dejal: »Tudi sam sem bil nekoč taka gosenica, kot si ti. V deželo, ki jo iščeš, je vstop za gosenice prepovedan. Vstopiš lahko šele takrat, ko se preobraziš v metulja. Ker pa preobrazba zahteva čas, to žal še ni mogoče. Trenutno si v deželi, ki ji gospodarim jaz, kralj metuljev s črnimi krili. Barva naših kril je barva skrivnosti in neznanega. Če želiš zapustiti deželo črnih metuljev, moraš najti pot v tunel. Ko ti bo to uspelo, boš našla  pravo smer za nadaljevanje poti.« Gosenica je odprla usta, da bi še nekaj vprašala, a kralja črnih metuljev ni bilo več nikjer na obzorju. Zavedala se je, da je njena naloga priti do tunela. Nekje je že slišala, da so tuneli varno speljani pod zemljo, zato se je pazljivo plazila. Pred seboj je zagledala nekakšen lijak. Kot po toboganu se je zapeljala v podzemlje. Še dobro, da se je znala orientirati in je sledila svetlobi, ki je sevala skozi odprtino. Ta jo je peljala do stopnic, ki so vodile na površino zemlje. S krčenjem in raztezanjem svojega telesa ji je uspelo, da je premagala vse stopnice in prilezla na jaso. Prepričana je bila, da je nalogo dobro opravila in se samozavestno podala po poti naprej.

 

GOSENICI SE PRIBLIŽA METULJ Z ZLATO RUMENIMI KRILI

Ozirala se je naokoli. Bila je prepričana, da je prispela v deželo, kjer rumena barva simbolizira veselje, srečo, domišljijo in upanje, zlata pa daje pridih bogastva in prestiža. In prav tu bi lahko obstajalo kraljestvo najlepših metuljev. Ko je tako razmišljala, se je v bližnjem grmovju nekaj premaknilo. Iz njega so sijala zlato rumena krila metulja, ki se je pravkar odpravil na potep. Bila je prepričana, da ji bo pomagal, zato ga je ogovorila: »Želim priti v najlepšo deželo metuljev. Ali ta pot vodi do tja?« Zlato rumeni metulj se je smehljal, nato pa dejal: »Do te dežele je še daleč. Šele pred kratkim sem postal metulj, zato še nisem bil tam. Vem pa, da je v deželo, ki jo iščeš, vstop gosenicam prepovedan.« »Toda jaz mislim, da bom vsak čas postala metulj, zato si močno želim priti v to deželo,« je rekla gosenica. »Najprej moraš dobiti krila. Ta ti bodo omogočala, da boš letela nad polji in med vrhovi ter gledala na svet zviška. Pa ne zato, ker bi bila tako prevzetna, ampak ker boš tako visoko na nebu. Bodi potrpežljiva in kmalu se bo vse to zgodilo,« jo je poučil zlato rumeni metulj. Gosenica je odprla usta, da bi še nekaj povedala, a zlato rumenega metulja ni bilo več nikjer na obzorju. Okoli nje je letal metulj enake barve, vendar večji. »Kaj počneš v moji deželi, draga gosenica?« jo je prijazno nagovoril. »Želim v najbarvitejšo deželo metuljev in iščem pot, ki pelje tja. Kralj zlato rumenih metuljev, mi jo prosim pokažeš?« je vprašala gosenica. »Nisem kralj, sem kraljica. Če želiš nadaljevati pot, ki vodi tja, kamor si namenjena, me moraš objeti. Tako se boš počutila varno in sprejeto.« Gosenica je bila navdušena nad nalogo, ki jo je dobila od kraljice metuljev z zlato rumenimi krili. Z veseljem je kraljico objela enkrat, pa še enkrat in to bi še kar ponavljala. Res se je počutila varno in sprejeto. Samozavestno se je odločila, da bo nadaljevala pot.

 

GOSENICI POŠILJA ZALJUBLJENE POGLEDE METULJ Z RDEČIMI KRILI

Zapihal je puščavski veter, ki je v svoje sipine zvabil rdeče metulje, gosenico pa je kar potisnil do naslednjega križišča in še naprej. Komaj se je ustavila in bila pred dilemo, kam zaviti. Levo ali desno? Brez omahovanja se je odločila za desno. Veter je popustil in metulji z rdečimi krili so se dvignili iz sipin. Eden je zajadral nad glavo gosenice in ji pošiljal zaljubljene poglede. »Želim priti v najlepšo deželo metuljev. Ali sem na pravi poti?« je bila radovedna. Rdečemu metulju je bila gosenica zelo všeč, zato je s cmokom v grlu skoraj neslišno povedal: »Tudi sam sem bil nekoč taka gosenica, kot si ti. V deželo, ki jo iščeš, je vstop za gosenice prepovedan. Vstopiš lahko šele takrat, ko se preobraziš v metulja.« »Prepričana sem, da mi boš ti pomagal priti do te dežele, saj si vendar kralj metuljev z rdečimi krili,« je rekla gosenica in mu vračala zaljubljene poglede. Od sramu ni vedel, kam naj pogleda. V glavi mu je odmevalo:  saj si vendar kralj metuljev z rdečimi krili! Zavedal se je, da je le metulj z rdečimi krili, ki je bil znan kot pravi zapeljivec, ki leta s cveta na cvet in včasih kar obleži med cvetnimi listi. Gosenica tega ni vedela in mu je kar lezla pod krila. Ko je že skoraj podlegel njenim čarom, je zapihal veter. In zapihal je tako močno, da je prinesel kralja metuljev z rdečimi krili. Gosenico je vrnil na tla, rdečega metulja pa dvignil v višave. Žalostno je gledala za njim, ko jo je kralj metuljev z rdečimi krili vprašal: »Ali je v zraku ljubezen?« Gosenica je zardela in šele takrat se je zavedala, da to ni tisti metulj, ki mu je lezla pod razprta krila. Sramežljivo je odgovorila: »Lepo je imeti nekoga rad. Jaz imam rada vse metulje, zato želim priti v najlepšo deželo metuljev. Mi lahko prosim pomagaš, kralj metuljev z rdečimi krili?« Nekaj časa je premišljeval, nato pa rekel: »V naši deželi si pomagamo in skupaj rešujemo težave. Pred nekaj dnevi se je en naš metulj izgubil. Če boš pomagala, da ga najdemo, ti bom pokazal pot, po kateri boš šla proti deželi, ki jo iščeš. Gosenica je vedela, kaj mora storiti. Takoj je šla v iskalno akcijo. Po treh urah iskanja jim je uspelo najti izgubljenega metulja. Bil je prilepljen na deblu drevesa. In tako ji je kralj rdečih metuljev pokazal pot, po kateri se pride do Kraljestva metuljev. Ker se je dan že pošteno prevesil v večer, je gosenica sklenila, da si najprej poišče zavetje in se naspi.

 

GOSENICI PREPEVA METULJ Z ZELENIMI KRILI

Zgodaj zjutraj jo je prebudila pesem. Kamorkoli je pogledala, je bilo vse zeleno in to ji je vlivalo občutek ugodja. Pomirjena je zrla v travo, od koder je prihajal nežen glas. Tam so se skrivali metulji z zelenimi krili, ki jih ni bilo moč videti.  

Toda, bili so slišani.

Gosenica je zaspala,  

da bi hitreje pot nadaljevala.

V sanjah Kraljestvo metuljev je obiskala

in tam ostala …

Ko je gosenica to slišala, je potožila: »Želim priti v najlepšo deželo metuljev. Ali sem na pravi poti?« Spet je slišala: »Ti kar sanjaj, da boš prispela v najbarvitejšo deželo na svetu. V deželo, ki jo iščeš, je vstop za gosenice prepovedan. Vstopiš lahko šele takrat, ko se preobraziš v metulja. Ker pa preobrazba zahteva čas, to žal še ni mogoče.« Ko je gosenica to slišala, je navdušena odprla usta, da bi še nekaj povedala. Nobenega glasu ni bilo več slišati. Odločila se je nadaljevati po poti, ki je vodila proti gozdu. Tam jo je ustavil kralj zelenih metuljev: »Kam pa kam, gosenica?« Želim priti v najlepšo deželo metuljev. Ali sem na pravi poti?« je pazljivo vprašala. »V deželo, ki jo iščeš, je vstop za gosenice prepovedan. Vstopiš lahko šele takrat, ko se preobraziš v metulja.« »Izmučena sem že, vsi metulji govorijo enako.« »Bodi vztrajna. To ti bo pomagalo premagati ovire in te bo pripeljalo do zastavljenega cilja. Nikoli se ne ustraši poraza, saj je ta del uspeha.« Gosenica je razmislila: »Nadaljevala bom pot in vztrajala, da najdem najbarvitejšo deželo na svetu. Tudi če se bom izgubila, ne bom odnehala.« Premikala se je in sanjala, da je dobila krila. Poskušala se je dvigniti, vendar se ni in ni zmogla odlepiti od tal.

 

GOSENICA IN MODROST METULJA Z  MODRIMI KRILI

Še enkrat je poskusila, ko je zagledala modrega metulja, kako poplesava v zraku. Za trenutek je pomislila, da je dobila krila in preko oceanov in morja priletela v najlepšo deželo. Modra barva je namreč njena najljubša barva. Povezujemo jo lahko z neskončnostjo in z oddaljevanjem dobi skoraj vse modrikast odtenek. Nasmehnila se je misleč, da jo bo metulj z modrimi krili ponesel v najlepšo deželo, o kateri sanja vsak trenutek. Umirjeno je rekla: »Želim priti v najlepšo deželo metuljev. Ali sem na pravi poti?« Metulj z modrimi krili je povedal: »V deželo, ki jo iščeš, je vstop za gosenice prepovedan. Vstopiš lahko šele takrat, ko se preobraziš v metulja. Žal, to še ni mogoče.« »Ali si ti kralj modrih metuljev?« je bila radovedna gosenica. »Nisem kralj in dežela modrih metuljev nima kralja.« »O, to pa je čudno. Do zdaj sem preplazila že dežele metuljev s črnimi krili, z zlato rumenimi krili, z rdečimi krili, z zelenimi krili in vsepovsod so vladali kralji ali kraljice.« Za deželo z modrimi metulji je veljalo, da so vsi metulji enako modri, kar pomeni, da pametno razmišljajo in ne potrebujejo kralja ali kraljice. Tako ji je metulj z modrimi krili dal nasvet: »Če želiš postati metulj z modrimi krili, bodi potrpežljiva in poslušaj. Najboljši način pridobivanja modrosti je pridobivanje izkušenj. To pomeni, da se učimo celo življenje in si s tem širimo znanje. Tako se lažje spoprijemamo z vsakdanjimi težavami.« Gosenica tokrat ni rekla nič. Otrpnila je.   

 

IZ GOSENICE SE RAZVIJE METULJ Z BELIMI KRILI

Na vsakem koraku je bilo moč opaziti belo barvo, ki nosi v sebi pozitivne pomene, ponazarja začetek v nebesnih višavah, izžareva popolnost, dobroto in pozitivnost. Je nič, iz katerega se lahko razvije vse. In tako se je gosenica znašla še v deželi, kjer je kraljevala zima.

Ta je tako njej kot ostalim gosenicam pomagala, da so se zabubile. Mama gosenica jim je ukazala: »Čas je, da se obrnete na bok in zaspite!« Vse gosenice, od prve do zadnje, so jo ubogale. Metulji z belimi krili so medtem nevarno dirjali po poledenelih prometnicah. Njihova krila so v belini postala brezbarvna in popolnoma nevidna. Sončni žarki so jim počasi greli krila in omogočili poleteti dovolj visoko, da so lahko svobodno vdihnili zrak neba, raziskovali ter odkrivali lepote sveta. Sneg je kopnel in narava se je začela prebujati. Nešteto metuljev je letalo s cveta na cvet in se sladkalo z nektarjem. Med njimi so bili tudi novi metulji, ki so se razvili iz bub in želeli spoznati deželo, ki je bila najlepša in najbarvitejša. Pomešali so se med starejše metulje, saj so bili prepričani, da jim bodo ti pokazali pravo pot do Kraljestva metuljev. Toda, do najbolj željene dežele, jih lahko popelje le pisan metulj. Njegova krila namreč nosijo življenjska sporočila, ki jim morajo slediti vsi metulji, ki se želijo obdržati na površju njihovega čudovitega kraljestva. Združujejo srčnost z umom in s pogumom. Navdihujejo sebe in druge. Ko gosenicam uspe, da končno postanejo metulji, vsak dan znova spoznavajo, da je Kraljestvo metuljev dom, ki je najlepša, najbarvitejša in najslikovitejša dežela na svetu.