P104

Sonja Lenarčič

LUČKA LJUBEZNI

 

Ku ku! Ooo!

Le kaj se dogaja tam zunaj?

Tok! Tok! Je kdo doma? Kje je kdo? Jaz sem tako sam, a mi je toplo. Juhu, premikam se! Bum! Pristanem v prijetni kopeli, kjer prijazno šumlja voda. Sesam palec in uživam v lepih trenutkih do takrat, ko se bo vse začelo tresti okrog mene in bom jezno brcnil v steno, ker hočem imeti mir.

Slišim droben glasek. Prijazen in topel. Je to pesmica za lahko noč? Le kdo me tako nežno ziblje?

Lačen sem. Še malo popijem in se zazibljem v udoben spanec.

Sem v toplem vodnem balonu. Slišim še bitje večjega srca, kot je moje. Nad mano bije. Bum bum …

Sanjam … O tem, kako je nekje toplo, udobno, prijazno. O čudovitih zvokih in dotikih. O življenju, a ne vem, kaj bi to bilo. Te besede sem slišal nekoč, ko je bilo tam zunaj vse tiho in mirno. Da, jasno sem slišal, da ko pride novo življenje, bo vse drugače. Življenje? Je to oni svet? Bom kdaj tam? Le kdo je tam na oni strani?

Juhu, premikam se! Bum! Av, kako boli in tišči! Sem na toboganu, na drsališču? Pomagajte!

Pristanem v topli kopeli. Stiska mi glavico in ramena. Slišim vzdihe in jok.

Jočem, zebe me. Zunaj sem. Kako močno me mrazi. Trepečem, umivajo me in še bolj jočem. Obrazi, obrazi, zelene maske.

Zagledam jo. Mojo mamico, ki joče od sreče, in očija, ki joče še bolj. Takoj sem ju prepoznal, po njunih glasovih vem, da sta moja starša, moja varuha. Tako zelo sta utrujena. In jaz tudi.

Jaz sem, njun novorojenček. Ja, jaz sem, majceno bitje. Slišim glasove: »Kako velikega in zdravega fantka ste rodili. Kako mu bo ime?«

»Enej, slavljen, hvale vreden …«

»Sem to jaz?« si rečem. To je zdaj tisti svet, katerega sem toliko časa pogrešal v samoti? In to sta moja starša? Mami še vedno joka in pravi, da jo vse boli. A čutim, da je srečna. Začutil sem njen srček, takoj ko so me ločili od nje. In oči je tisti velikan z brado, ki nenehno strmi vame? Me boža in pestuje in občuduje?

Dober dan, ljuba moja starša! Jaz sem vajin sin. Junak. Tukaj sem. V vajinem naročju. Vajin čudež, vajina ljubezen. Tako težko pričakovana. In zaspim. Tokrat v topli odejici in na maminih prsih. Pijem njeno mleko in zaspim. Kar udobno mi je, le tu in tam se zdrznem, ker se še privajam na ta svet.

Vedno več obrazov se zgrinja nad mano. Pravijo, da so dediji, babice, strici, tete … Ne vem, kdo so pravzaprav ti obrazi, dobro pa prepoznam mamico in očija.

Veliko sanjam. Podnevi spim, ponoči bedim. Narobe svet, a meni je všeč, ker je vedno nekdo ob meni. A zakaj sta mami in oči tako prestrašena in zaskrbljena? Zaradi mene? Oh, ne. Vse je v najlepšem redu.

Jaz pa sanjam, sanjam o sreči, ugodju, lepoti, toplem mleku, toplem objemu …

Iz drobne pikice sem se razvil jaz, dojenček. Štručka.  In jaz veliko sanjam. Otroško sanjam.

Sanjam o modrem slončku, ki me bo ponesel daleč v svet. K velikim modrim slonom, s katerimi bomo potovali po prostranem svetu in osrečevali vse ljudi. Prav vse.

Jahal bom pisano preprogo in pristal v tovarni igrač. Največji tovarni na svetu. Poiskal bom vse prijatelje sveta in vsem razdelil igrače. Na tone igrač.

Otroke bom tolažil, kadar bodo nesrečni in žalostni. Razdelil jim bom na tone sladoleda in čokolade. Čokolada pomaga, če si žalosten. To pa vem zato, ker jo je jedla tudi moja mami.

Obiskal bom revne in bolne, jim podaril toplo besedo in kos kruha ter vodo, če ne bom imel česa drugega pri roki.

Šel bom v šolo in se pridno učil, da bom postal nekdo, ki bo spreminjal svet. Za moje otroke. Za prihodnost. Postal bom doktor Zemljine znanosti ali pa dober delavec v tovarni.

Posadil bom drevo, ki bo rastlo do neba in na njegovih vejah se bosta cedila med in mleko. In veliko dreves bo zrastlo iz teh korenin, cel pragozd, ki bo pomenil vstop v raj.

Napisal bom knjigo, na stotine knjig, da ljudje ne bodo pozabili pisati in brati. Da bodo bogatili svoje otroke in vnuke. In širili lepo besedo. Rad imam lepe besede.

Posejal bom veliko veliko  njivo ljubezni in spoštovanja, da bo moj svet lepši od današnjega. Ko se poročita ta dva, svetu zavlada raj.

Pregnal bom sovraštvo, pohlep in prepire z obličja planeta … Nič več sovraštva ne bo, nič več napuha. Vzel bom bogatim in dal revnim.

 

Ponesel bom v svet ljubezen mojih prednikov. Da bo svet boljši, kot je danes. Prijaznejši. Da bomo živeli zdravo. Da ne bo zamer in maščevanja. Da ne bo prelivanja krvi.

 Bojim se svetovne katastrofe, o kateri se pogovarjata oči in mami. Vem, da mi želita najboljše, zato tudi jaz želim biti srečen.

Bojim se lakote, bolezni. Bojim se trpljenja in nestrpnosti.

Hočem biti vzoren Zemljan.

Letos sem še premajhen za vse to. Mogoče odrasli mislijo, da sem še premlad za takšna razmišljanja, toda jaz čutim. Kot majhen piščanček vsak mamin dih, vsako očijevo besedo, vpijam vse okoli sebe …

In letos bom Božičku naročil, naj prinese nesrečnim otrokom ljubezen. Naj jim ponese srečo v obliki zvezdic. Dobrim vilam bom naročil, naj se vsako dete tega sveta rodi v srečno družino. Kot jaz. Meni je toplo. Čutim globoko ljubezen do vsega živega okoli mene.

Božičku bom tudi naročil, naj obišče Majo, mojo sestrično čebelico Majo. Naj ji sporoči, da jo imam zelo zelo rad, a ne morem priti do nje.

Kdo si?

O, Božiček! Si me slišal? Veš, jaz veliko jočem, ker še ne znam govoriti. Veliko lulam v pleničke in pokakam se tudi. Drugače sem kar v redu fant. Rad jem in zabavam mamico in očija. In veš, kaj? Onadva mislita, da trpim, neznansko trpim. Pa ni res, le razumeta me še ne čisto. In jaz sem najlepši fantek na svetu. Tako sem slišal od njiju.

Striček Božiček, kje so tvoje sani? Pa jelenčki in moj Rudolf Rdečenosi? Vse vas poznam. Preprosto vas imam v spominu. A, tamle prihajajo izza ovinka! Bomo krenili? Kar zdaj? Juhu, speljite! Kaj pa darila? Imamo dovolj daril za vse?

Kako lepo je pod nami!  Jadramo, plavamo po nebu. Greje nas piš toplega puščavskega vetra. Šepeče nam prijazne besede.Vse te lučke, vsa ta velika mesta! Je to Zemlja? So to prebivalci, so moji sorojaki?

Pa so srečni? Kaj vse skrivajo v sebi?

 Že sejem srečo in smeh! Iz vreč se kotalijo darila ljubezni in prijateljstva, hrana za reveža, zdravila za bolne, tople besede za ostarele in osamljene, vrtiljaki izpolnjenih želja …

Zavijemo na dvorišče strička Božička. Vau! Lučke, igračke, sladice, piškoti, kakav in cimetov čaj! Kako je vse čudovito! Mami, oči, pridita še vidva! Poglejta, kako je svet lahko lep!

Striček Božiček, kje je tvoja božična jelka, si že prižgal lučke na njej?

Zaplešimo, zapojmo! Objemček! Nikoli se ne razidimo! Kako zelo vas imam rad!

Iz podzemne hiške je pristopicljal ostareli striček Božiček: »O, hohoho, ti si fantič! Lepo, da si prišel tako daleč k meni na Laponsko. Nimam časa sprejeti vseh otrok sveta, a zate sem se potrudil, ker si nekaj posebnega.«

»Nekaj posebnega? Kaj pomeni nekaj posebnega?«

»Veš, rodil si se ravno v tistem trenutku, ko je v našem ozvezdju nastal močan preobrat. Ljudje bodo slekli plašče hudobije. Stopili bodo skupaj in si pomagali. Ustvarili boste nov svet. Ti si izbranec, ki bo sledil Dobroti, Ljubezni in Prijateljstvu.«

»Ampak striček Božiček, kako pa se to naredi?«

»Počakaj, počakaj, mali možicelj. Življenje zajemaj z majhno žličko, korak za korakom. Če boš sledil tem mojim nasvetom, boš junak. Vsi te bodo spoštovali in ti boš srečen.«

»Kdaj bom srečen?«

»Vse življenje, sin moj, kajti ti si lučka ljubezni.«

In prižgal  je na stotine božičnih lučk na drevesu.

Zapel je božično pesem:

 

»Prijatelji, zapojmo!

Pojdimo od hiše do hiše.

Primimo se za roke,

žalosten naj ne bo nihče.

Srečni smo, to se ve.

Ne pozabite tega dne.

Otroke razveseljujmo,

mraku pot preprečujmo!

Ho ho ho, pomembno je le to,

da vsi Zemljani srečni smo!«

 

Malček se je veselo nasmejal in sladko zaspal.