P105

Ariela Abraham

ČAROBNOHIŠKA IN BOŽIČNA ŽELJA

 

Nekoč je živela deklica po imenu Anastasija. Ampak Anastasija ni bila le navadna deklica. Bila je prav posebna in drugačna. Čeprav je bila Anastasija živahna, radoživa in malo tudi nagajiva, ni mogla videti ničesar s svojimi prelepimi rjavimi očmi, saj je bila slepa. In njena največja želja je bila, da bi tudi ona nekoč lahko sama prebrala kakšno pravljico. In tako se je Anastasija na predbožični večer odpravila z mamo v mesto, kjer je na trgu stala čudovita čarobohiška. To je bila prav posebna hiška, kamor so se odpravili lahko le otroci, saj so bila čarobovrata premajhna, da bi lahko odrasli prišli v to hiško. In potka … tudi potka, ki je vodila do čarobohiške, je bila tako čudovita, saj je bila iz svetlikajočih se kamenčkov in razsvetljena s tisočerimi lučkami. In kaj je šele bistvo čarobohiške … Čarobohiško namreč lahko vidijo le otroci, ki verjamejo v Božič!

Čeprav je bila Anastasija slepa, je kot otrok, ki verjame v Božič, takoj začutila čarobohiško, saj je tudi dišala po cimetu in jabolkih. Čisto počasi se je sama odpravila po potki, odprla čarobovrata in vstopila v čarobohiško. In takrat se je začela čarovnija! Začutila je čarobni prah, ki se je čisto počasi trosil po njej … Začutila ga je kot prve snežinke, katerih se vedno razveselimo in nam pričarajo nasmeh na obraz. In v tistem je zaslišala glas čarobne vile, ki ji je zašepetal: »Anastasija, kakšna je tvoja božična želja?« In Anastasija je odgovorila: »Najbolj si želim, da bi lahko sama prebrala pravljico. Ampak to ni mogoče«. Anastasija je postala žalostna. Čarobni vili je povedala, da je slepa in da so ji zdravniki rekli, da nikoli več ne bo mogla videti. V istem trenutku so ji po lizu spolzele solze. Začutila pa je dotik čarobne vile na njenem ramenu, ki jo je navdal s toplino in upanjem. Takrat ji je čarobna vila povedala na uho: »Zaupala ti bom največjo skrivnost tega sveta! Če verjameš v Božič, se vsaka božična želja lahko uresniči.« V tistem je Anastasija začutila, kako je čarobna vila odletela in je ostala sama. Ampak ni bila več žalostna. Ravno nasprotno – čutila je upanje. Prepričana je bila v svojo vero v Božič.

Anastasija se je z mamo odpravila še po stojnicah, nato pa sta se odpravili domov. Še preden je Anastasija šla spat, se je dotaknila božičnega drevesca in ga poduhala, spomnila pa se je tudi na besede čarobne vile. Polna upanja se je tako odpravila spat.

Anastasija se je na božično jutro zbudila že prej kot običajno, saj je bila prepričana, da se ji bo božična želja uresničila. Hitro je odhitela proti božičnemu drevescu in potipala vsa darila, ki so bila pod njem. Ampak šele takrat se je zavedala… Saj pa njena božična želja ni darilo, ki bi ga lahko otipala. To ni navadno darilo v škatli, ovito s čudovitim prazničnim papirjem. V tistem je prvič podvomila v čarobnost Božiča. Nato je prišla mama in ji rekla: »Anastasija, poglej! Tvoje darilo je najlepše pod našim božičnim drevescem! Ovito je v prelep rdeč papir z zlato pentljo. Izvoli!« Anastasija je bila začudena. »Le kaj bi to naj bilo? Tega, kar si jaz želim pa ja ne more biti v nobeni škatli in zavito z nobenim papirjem!«. Z veliko mero dvoma je vseeno odpirala darilo. Začutila je neko knjigo. Ampak ji ni bilo jasno. »Le kaj naj počnem s knjigo, če pa ne morem brati«, si je mislila. Na knjigi je tudi začutila neke pikice. Ampak teh pikic je bilo dosti! Mamo je prosila, da pogleda in ji pove, kaj to pomeni. In takrat ji je mama razložila, da je to knjiga, s pomočjo katere se bo naučila brati, saj je knjiga namenjena za učenje Braillove pisave, ki je namenjena branju slepih. Anastasija si sploh ni vedela predstavljati, kaj to pomeni. Ampak jo je vseeno navdajalo upanje, da pa bo mogoče potem vseeno lahko nekoč brala sama.

Tako je Anastasija z mamo in učitelji v šoli vsak dan vadila branje s pomočjo Braillove pisave. Čez pol leta pa se je Anastasiji uresničila božična želja! Prvič je svoji družini prebrala pravljico … In to čisto sama! Pomembno je torej le, da verjamemo v čarobnost Božiča, saj če si nekaj močno želimo, se nam to lahko uresniči, ne glede na to, kako drugačni smo.