P106

Ula Krenk

NAJLEPŠA BOŽIČNA PRAVLJICA

 

Bilo je praznično vzdušje. Po celem mestu so prižigali lučke, v trgovinah so začeli prodajati okraske in cesto je prekrila bela odeja. Na božični večer se je iz glasbene šole vračala Klara. K sebi je močno stiskala nahrbtnik in si z obraza brisala debele solze. Misli so ji uhajale na točno določen dan pred petimi leti. Takrat je Klara izgubila očeta in sestro dvojčico. Nihče pravzaprav ni vedel, kaj se je zgodilo. Klarin oče in sestra Ana sta se odpravila po božičnih nakupih in za vedno izginila.

Bilo je nenavadno, skoraj srhljivo. Klara je vse to podoživljala na poti do doma. Ni se zmenila za nasmejane otroke, ki so brezkrbno tekali po trgu, niti za božično glasbo, ki je v zanmenju svojih veselih ritmov in melodij prihajala iz zvočnikov. Zatopljena je bila v svoje misli. S trga je zavila v bolj temno in ozko ulico. Samota ji je dobro dela. V daljavi je zagledala izložbo, ki je poprej še ni opazila. Morda jo je pred tem le večkrat spregledala. A ko se je približala izložbi, je v njej zagledala polno sneženih krogel. Z odprtimi usti je obstala in se razgledala po čarobnem prostoru. Zaradi lepot in začudenja sploh ni opazila prodajalca. Ta se ji je približal in jo z globokim glasom prijazno pozdravil. Bil je starejši gospod zelo močne postave, z majhnimi očali na nosu. Klara je komaj zbrala nekaj besed in odzdravila prodajalcu. Zakaj? Ena izmed krogel, ki jo je zagledala na prodajalčevi mizi, ji je vzela dih. V njej so lebdele tri vile, oblečene v kratke, svetlikajoče oblekice. Ena izmed njih je poleg sebe imela še jelena. Klara je neznansko dolgo strmela v to čarobno kroglo. Tako dolgo, da se sploh ni zavedala, kdaj je zapustila prodajalno in se spet znašla sredi ulice.

Naredila je nekaj korakov in za svojm hrbtom opazila lesk. Obrnila se je in opazila, kako prav iz tiste izložbe seva bleščeč lesk, močna svetloba. Močan soj bleščic je kar rezal temačnost ulice. Klara je odkorakala do vrat in previdno prijela za kljuko. Vrata so se odprla in deklico potegnila v neznani svet.

Klara je na ves glas kričala, dokler ni pristala na kupu snega. Oči je imela še vedno zaprte. Ko jih je končno upala odpreti, je obnemela. Znašla se je sredi Božične vasi.  Vse je bilo okrašeno veliko lepše in bolj bogato kot v njenem mestu. Mimo nje so stopicali škratje, ki so izgledali kot Božičkovi pomočniki. Hiše so bile iz medenjakov in sladkorne pene, čokolade, bonbonov. Klara si je še enkrat pomela oči. Vse je bilo resnično. Kar nekaj časa je tako presenečena in začudena strmela v mesto, dokler  ni na licu začutila nekaj toplega in vlažnega. Za njo je stal lep, mogočen jelen. Najprej se ga je prestrašila, se ga previdno dotaknila, nato pa zbrala pogum in ga pobožala po mehkem zimskem kožuhu. Za njim so pritekle tri deklice. Klara jih je takoj prepoznala. Bile so na las podobne tistim, ki jih je nedolgo nazaj opazovala v snežni krogli, na prodajalčevi mizi, v tisti temačni ulici. Sedaj se je spomnila tudi jelenčka. Dekleta so se ji predstavila. Prijazno so ji razkazale mesto, medtem pa jim je Klara povedala svojo zgodbo. Povedala jim je kako je izgubila očeta in svojo sestro dvojčico. Zaupala jim je, da sedaj živi le s svojo mamo. Vile so bile ob poslušanju Klarine zgodbe vidno žalostne. Odločile so se, da svojo novo prijateljico popeljejo do hiške, ki je ždela na samotnem kraju nad mestom.

Pot je bila dolga. Vidno utrujene so prispele na cilj. Hiška se je Klari zdela prikupna a hkrati zelo majhna. Potrkale so na velika in težka hrastova vrata. Odprla jim je prijazna gospa. Povabila jih je naprej in jih pospremila do prostora, kjer je stala mogočna miza. Za mizo je sedel močan gospod. Bil je prodajalec snežnih krogel. Oblečen je bil v rdeč plašč in rdečo kapo. Izgledalo je da ima gospod resnično veliko dela. Videti je bil utrujen. Klara je bila ponovno presenečena. Kako je mogoče, da je zopet srečala moža iz trgovine ... Mar je to Božiček, si je mislila? Nato pa glasno vzkliknila ...Božiček? Mož jo je prijazno pozdravil, kot da sta že stara znanca. Čas je zelo hitro mineval. Zunaj je bila že trdna tema. Pričelo je snežiti. Klara se je gospodu in gospe Božičkovi prijazno zahvalila za prijaznost in postrežbo. Z vilami in jelenčkom se je odpravila proti dolini. Bila je zaspana in vse skupaj jo je zelo izmučilo. Sedela je na jelenčkovem hrbtu in razmišljala ... Nenadoma so se ustavili in h Klari so pristopile vile. Povedale so ji, da so zelo vesele njenega obiska. Vile so spoznale, da je Klara zelo prijazno dekle, zato so se odločile, da jo nagradijo in ji izpolnejo eno željo.

Klara si je zaželela, da bi se njen očka in sestra Ana vrnila. Vile so se spogledale, nakremžile čela, roke dvignile visoko v zrak, zapele čarobno pesem in ... Klaro je hladen zimski vetrič počasi zazibal v globoke sanje. Močno se je oprijela jelenčka in zaspala. Ko se je zbudila v božično jutro, je bila doma. Popolnoma nič ji ni bilo jasno. Vstala je iz postelje in se odpravila v dnevno sobo, kjer je v kotu stala bogato okrašena božična jelka. Ravno, ko se je hotela skloniti, da bi se dotaknila  daril, ki so bila položena pod božičnim drevescem, je zazvonil zvonec nad vhodnimi vrati. Klara je odkorakala do vhoda in zagledala nekaj, česar ne bi nikoli pričakovala. Pred vrati sta stala oče in Ana.  Objela ju je in v hiši je zavladalo veselje. Cela družina je bila spet zbrana. Zgodil se je božični čudež. Pod jelko pa je ostala snežna krogla z vilami in jelenčkom.

Klarina želja se je izpolnila in odvila se je najlepša božična pravljica.