P107

Filip Jeseničnik

NAJLEPŠA BOŽIČNA ZGODBA

 

V času Rimljanov je bilo veliko stvari drugačnih kot danes. Ni bilo svobode veroizpovedi, če si bil druge vere, še posebej če si bil kristjan, si hitro končal v ječi ali v areni. To se je dogajalo ves čas, vendar so kristjani vztrajali in mnogi umrli za svojo vero.

Ravno v tem času pa je v predmestju Rima živela krščanska družina. Bili so pravični in vedno so z veseljem pomagali ljudem v stiski. Oče Mark je bil nekdanji vojak, vendar se mu je ubijanje ljudi upiralo, zato je zapustil vojsko in se pridružil kristjanom. Mati Cecilija je bila hčerka bogatega rimskega plebejca, ki jo je nagnal od doma, ker se je pridružila kristjanom, vendar je kljub temu ni izdal oblastem. Mark je Cecilijo spoznal nekaj tednov po tem, ko jo je oče nagnal, sam pa je ravno v tem času zapustil vojsko. Vzel jo je pod streho in kmalu jo je vzljubil. Ker sta bila oba kristjana, sta odšla k duhovniku, ki ju je poročil po cerkvenih pravilih. Njun zakon je rodil tri otroke, ki sta jim dala krščanska imena Marija, Janez in Pavel. Otroci so rasli, denarja ni bilo vedno v izobilju, vendar so se nekako preživljali in srečno živeli. Vsak teden so skupaj hodili k sveti evharistiji v Kalistove katakombe in vsak večer skupaj molili. Uspešno so skrivali, da so kristjani, vse dokler se neke decembrske noči ni zgodilo nekaj strašnega.

V katakombah se je zbralo veliko kristjanov, ki so pobožno molili in peli psalme. Ko je stražnik naznanil enajsto uro in so se začeli odpravljati domov, so skozi vrata vdrli legionarji in začeli zbrane tepsti, vklepati in vlačiti ven. Mnogo so jih zvlekli na prosto, preden so se ti sploh zavedli, kaj se dogaja. Mark je izvlekel svoj meč, ki ga je imel še iz vojaških časov in ga je iz previdnosti vedno nosil s sabo. Pripravljen se je bil boriti na življenje in smrt, da bi zaščitil svojo družino, vendar je bil sam proti desetim do zob oboroženim legionarjem, zato so ga hitro premagali in ga ranjenega od mečev in udarcev vklenili, nato pa še njegovo družino. Odpeljali so jih v Kolosej, kjer so vse zajete dali v isto celico v klet. Celica je bila vlažna, zaporniki pa so dobili premalo hrane, tako da so otroci skoraj shirali. Najhuje pa je bilo to, da so stražarji vsak dan odpeljali pet zapornikov, ki se niso nikoli vrnili, saj so jih vrgli levom in hijenam v areni. Tako se je število zapornikov iz dneva v dan manjšalo. 20.  decembra pa so v celici ostali le še Mark in njegova družina. Imeli so neverjetno srečo, da so ostali skupaj. Vedeli so, da bodo skupaj tudi umrli. To noč jim je stražar povedal, da bo naslednja predstava na sporedu 25. decembra in da bodo takrat na vrsti oni. Družina se je spogledala, umrli bodo torej na božič, na drugi največji krščanski praznik, ko se je Jezus Kristus rodil v Betlehemu.

V božični noči so dolgo molili, saj so vedeli, da jih naslednji dan čaka gotova smrt. Prav dolgo pa v tej vlažni ječi ne bi vzdržali, saj je bil Mark hudo ranjen, otroci pa že zelo podhranjeni. Zaspali so z mislijo na grozne čeljusti levovi in hijen. Vendar pa je prišlo do nepričakovanega obrata.

Sredi noči jih je zbudil stražar. Mislili so, da jih bo peljal v areno k zverem, vendar jih je on odpeljal na prosto in jim povedal, da je tudi on kristjan in  da naj še pred zoro pobegnejo na sever v kakšno oddaljeno provinco. Mark ga je prosil naj gre z njimi, vendar je stražar molče odkimal in se vrnil v Kolosej.

Družina se je odpravila na sever in se naselila v provinci Norik v kraju Colatio, kjer jih niso preganjali. Večkrat so hvaležno pomislili na stražarja, ki jim je rešil življenja in  poskrbel, da je bil tisti božič najlepši doslej.