P108

Mia Brina Stepišnik

NAJLEPŠA BOŽIČNA PRAVLJICA 

 

Bil je mrzel božični večer. Šestnajstletna Barbara je sedela pri babici ob božični jelki in gledala film. Ura na steni je tiktakala  in oči so postajale težke. Sčasoma jih je zaprla in utonila v globok spanec. Zbudil jo je ropot. Pogledala je naokrog in njene oči so se ustavile na babičini stekleni vitrini. V njej je imela babica shranjeno glasbeno skrinjico, ki ji jo je podarila njena mama. Če si jo odprl, se je prikazala prekrasna balerina, ki se je  ob glasbi začela vrteti. Nad njo je bila Barbara tako navdušena, da je še sama začela hoditi k baletu.

Barbara je počasi stopila do omare in odprla steklena vrata. Ob tem kar se je zgodilo, je skoraj omedlela. Skrinjica se je odprla in iz nje je skočila balerina  ter jo ogovorila:˝Hojla! Hej ti, pridi malo bližje! Pomagaj mi pri nečem!˝ Barbara ni uspela ničesar reči, ko se je že pomanjšala v   velikost balerine. ˝No, si pripravljena na božično pravljico svojega življenja? Ha, saj vem, da nisi, pridi greva, kralj naju potrebuje.˝ In tako je balerina odskakljala do stene. Ko jo je Barbara dohitela, je v steni zagledala luknjo. Balerina jo je pogledala in smuknila skozi odprtino v steni. Barbara je šla za njo in jo ogovorila:   ˝In kako ti je sploh ime?˝ ˝Sem Karolina, jaz tvoje ime že vem, Barbara, kajne? ˝ ˝Ja, kam sploh greva?˝ je zanimalo Barbaro. ˝V božično deželo, polno plesa in petja. Predvidevam, da tudi ti plešeš balet.˝ ˝Kako veš vse to o meni?˝ ˝Tvoje življenje spremljam, odkar si prvič prišla v babičino hišo. Se ti ne zdi, da jaz čujem vse, kar se dogaja v hiši? Slišala sem, da si pred nekaj dnevi nastopala kot Klara v baletu Hrestač. O vsem kar je povedala babica, sem poročala našemu kralju in bil je navdušen. Želi, da z njegovim sinom zanj nastopiš.˝ ˝Zato me torej pelješ v božično kraljestvo?˝ ˝Da, a moram te opozoriti, naš svet je bil zgrajen na osnovi zgodbe o Hrestaču, kar pomeni, da ni vse tako lepo, kot izgleda.˝ ˝Mišji kralj?˝ ˝Mišji kralj. Bodi previdna, je vse kar te prosim.˝ In tako sta vstopili skozi velika lesena vrata.

Ko je Barbara prvič zagledala Božično deželo, ji je zastal dih. Vse je bilo odeto v belo odejo,  zelene smreke s pridihom snega, bilo je pravljično. Izpod snega so rasle ljubke majhne kočice, iz katerih je prijetno dišalo po piškotih. Na nebu so poplesavale snežinke, med njimi pa so se igrale majhne vile Rosalke, točno take kot v predstavi. Barbara si je ogledovala njihov ples, ko jo je Karolina potegnila za roko: ˝Pridi, naprej morava.˝ In tako sta se odpravili. Nekaj časa sta hodili, ko sta pred seboj zagledali prečudovito palačo. Velika bela palača se je dotikala modrega neba. Vrhovi njenih stolpov so bili zasneženi. Vstopili sta v veliko dvorano. S stropa je visel lestenec, ki se je svetlikal v svetlobi. Bilo je pravljično. Barbara se je razgledala in kamorkoli je pogledala, je  videla vrata. ˝Skozi katera vrata morava?˝ je vprašala Barbara ter pokazala na vseh pet vrat, postavljenih v vsakem kotu dvorane. ˝Izberi ena,˝ je rekla Karolina. Barbara jo je pogledala in se odpravila do prvih vrat. Odprla jih je in zagledala kuhinjo. Iz nje je pridišalo po božičnem kosilu. V njej je za štedilnikom stala okrogla kuharica. Ko se je obrnila, je pokazala svoj prisrčen obraz z narisanim nasmeškom. ˝Živijo, dekleti, s čim vama lahko pomagam?˝je vprašala gospa. ˝ Pozdravljena, Margareta, ali veš, je kralj doma?˝ je vprašala Karolina. ˝Seveda je, ravno se pripravlja na obed, zakaj ga potrebuješ?˝ ˝Pripeljala sem mu dekle. To je Barbara,˝ Barbara je iztegnila roko in Margareta jo je sprejela. ˝Me veseli,˝ je rekla Barbara. ˝Kar pojdita naprej, kralj bi moral biti v  dvorani.˝

Ko sta odprli vrata, se je pred njima pojavila dvorana, v njej pa prestol in kralj, ki je sedel v njem. ˝Ah! Karolina! Pa sta le prispeli! Barbara, me veseli,˝ Barbara in Karolina sta se priklonili. ˝Gospod moj, pripeljala sem vam dekle, ali lahko …˝ ˝Lahko greš, Karolina, hvala,˝ Karolina je odšla ter pustila kralja ter Barbaro sama. ˝Povej mi kaj o tvojem nastopu, Barbara. Slišal sem, da je bil prečudovit.˝ ˝Bilo je lepo, gospod, scene so bile prekrasne in ples sam mi je zelo pri srcu.˝ Kralj je pokimal. ˝Otrok moj, pridi k meni!˝ je ukazal kralj in k njemu je pristopil princ, ki je izgledal njene starosti. Imel je rjave lase in oči, modre kot nebo. Barbari je zastal dih. ˝Lukas, to je Barbara.˝ Princ je pristopil k njej in ji poljubil roko. ˝Me veseli,˝ je izjavil, a Barbara ni uspela izustiti niti ene besede. ˝Prosim, naj jo nekdo pospremi do njene sobe.˝

Vstopila je v sobo in se odločila, da si najprej malo odpočije. Ulegla se je na mehko posteljo, a že ji je nekdo potrkal na vrata. Stopila je do njih in jih odprla. Pred njimi je stal Lukas. ˝Pozdravljena, upam da ne motim, ampak oče zahteva, da se malo spoznava. Smem naprej?˝ Barbara ga je spustila naprej in usedel se je na stol poleg postelje. Barbara se je usedla na posteljo in ga vprašala: ˝Zakaj točno sem tukaj? Vem, da kralj hoče, da zanj nastopim, ampak zakaj ravno jaz?˝ Lukas jo je pogledal in rekel: »Veš, jaz nisem njegov pravi sin, nikoli ni imel žene, a želel je potomca, našel me je pred svojimi vrati in me posvojil, vsi smo tukaj z razlogom, Barbara, ti si tukaj z razlogom. Samo  še ne veš, kaj je ta razlog.˝ ˝ Kako to misliš, jaz sem tu, da plešem.˝ ˝In ne morem opisati, kako vesel sem, da bom imel čast zaplesati s tabo. Večeri se, pojdi se odpočit, lahko noč.˝ ˝Lahko noč, Lukas.˝

Mirno je spala v mehki postelji, ko je zaslišala krike sobaric. Stekla je na hodnik in tam zagledala velikanske miši. Ko so jo opazile, so stekle za njo. Barbara se je zapodila po hodniku navzdol, vse do dvorišča. Bilo je temno in ničesar ni videla. Spotaknila se je ob grmičevje in padla je v fontano. Miši so sledile zvoku, a je na srečo niso našle. ˝Najdite mi dekle!˝ je zarohnel mišji kralj. Miši so ga neumno gledale. ˝Takoj!˝ je zavpil in miši so se zapodile po dvorišču. Vohale in brskale so, a Barbare niso našle. Barbara je zaslišala še en glas: ˝Kaj hočeš?˝ Bil je kralj. ˝Hočem dekle, to dobro veš!˝˝A dobil je ne boš!˝ je odvrnil kralj. To je mišjega kralja razjezilo in izvlekel je svoj meč. Kralj je bil pripravljen in miši je lahko spodil. Mišji kralj je odšel in Barbara je premočena prišla iz svojega skrivališča. ˝Barbara! Je vse v redu?˝ ˝Ja, v redu sem, hvala.˝ ˝Pojdi nazaj notri, da se ne prehladiš.˝ Barbara je ležala v postelji in razmišljala o tem, kar se je zgodilo. Mišji kralj je prišel ponjo, ampak zakaj? Preveč vprašanj. Odločila se je, da se ne bo obremenjevala s tem in zaspala je.

  Zjutraj je odšla na zajtrk. Tam jo je pozdravil Lukas. Prisedel je k njej. ˝Hej, kako gre?˝ ˝Bilo je že bolje, ti?˝ ˝Enako težka noč?˝ ˝Ja, res ne bi rada govorila o tem,˝ ˝V redu, si pripravljena ne vajo?˝˝Kakšno vajo?˝˝Baletno vajo, kaj si pa mislila, pridi, greva.˝ Prijel jo je za roko in jo odvedel po hodniku, do velike dvorane. Na stenah so bila izobešena velika ogledala, ob njih pa dolgi drogi. V dvorani je stal klavir, za katerim  je sedel suhljat možicelj s  kozjo bradico in špičastimi ušesi. ˝Končno! Čakal sem vaju, kar se je zdelo več kot leto! Lukas, spet zamujaš!˝ je rekel možicelj. ˝Se opravičujem Fjodor, pripeljal sem Barbaro, dekle o kateri sem vam pravil.˝˝Ah, Barbara, me veseli da sva se končno spoznala! O tebi sem poslušal ves teden, same lepe stvari, ne skrbi.˝ ˝Me veseli,˝ je rekla Barbara in Fjodor je pričel: ˝In en, in dva, in tri, in štiri …˝ Barbara in Lukas sta plesala po dvorani. Vrtela in skakala sta, dokler se glasba ni končala. ˝Bravo! Bravo! Bravo! Kako lepo, fantastično! Lukas, zelo si napredoval, in Barbara, nimam besed.˝ Oba sta se nasmejala. Lukas se je obrnil k njej: ˝ Nastop je danes zvečer, potem lahko greš domov, če želiš, seveda.˝ ˝Z veseljem bi ostala, a tam imam družino, prijatelje,˝ ˝Razumem,˝ je rekel Lukas in zvenel je žalostno, a tega ni pokazal.

Večer je prišel, Barbara je bila oblečena v prekrasen tutu. Bila je pripravljena, samo počakati je morala na Lukasa. Čez nekaj časa je potrkal na njena vrata. ˝Si pripravljena?˝ jo je vprašal z žalostnim nasmehom. ˝Sem,˝ je odvrnila Barbara. ˝Si pripravljen?˝ga je vprašala. ˝Bolj kot kadarkoli,˝ ji je odvrnil Lukas in odšla sta v dvorano. Glasba se je začela, pogledala sta se in začela sta plesati. Tokrat je bilo drugače kot na vaji. Plesala sta in bilo je čarobno. Kar naenkrat sta  poletela, a nista se dala motiti. Z vsakim korakom sta letela višje, a sta vseeno nadaljevala. Izgubila sta se v očeh drug drugega in glasba se je končala. Pristala sta na tleh in Lukas je pogledal proti stropu. Nad njima je visela omela. Nasmehnila sta se in Lukas je prijel njen obraz ter jo poljubil. Takrat se je Barbara zbudila na kavču v babičini hiši. Pogledala je naokrog, ko je pri vratih pozvonilo. Odprla jih je in tam je stal Lukas. ˝Hej,˝ jo je pozdravil in stopila sta notri. Vse je bilo kot v najlepši božični pravljici.