P110

Tajda Poberžnik

BOŽIČNE ČEBELE 

 

Tako kot vsaka pravljica, se tudi naša začne nekje daleč stran. Tam nekje na severnem polu, kamor komaj kdaj posije kakšen žarek toplega sonca. A med vso to hudo zimo in snežno belim snegom se nekje skriva prav poseben prostor, kjer domuje škrat Brin, katerega dom obliva čarobnost. Vendar on ni le navaden škrat, ki bi samo pomagal Božičku, ampak ima tam prav posebno mesto. Saj vendar vse okoli njegove hiške stojijo edinstveni čebelji panji. V njih pa prebivajo čebele. A to so posebne čebele, ki vse leto nabirajo nasmehe na obrazih ljudi in srečo v njihovih srcih in s tem napolnijo panje. Kmalu ko se panji napolnijo, pa naš škrat točno večer pred božičem zbere vosek in iz njega napravi čarobne medene svečke. A ne da svečke samo lepo dišijo pa sveže pečenih medenjakih in smrečicah, ampak v srca vseh ljudi prinesejo toplino, veselje in srečo. Ob njih vsi pozabijo na svoje bolečine in strahove. Vendar če bi se kdaj zgodilo, da svečke ne bi pravočasno gorele v naših domovih, bi ravno na božič ljudje občutili strah in žalost. In o tem govori naša pravljica.

Škrat Brin si je pogladil čepico in komajda smuknil v svoje špičaste čeveljce, ko je skozi okno opazil nekaj nenavadnega. Vsi panji so bili popolnoma izpraznjeni, čebel pa nikjer. Hitro si je ogrnil plašč okoli ramen in odšel na mraz preverit, kaj se dogaja. Najprej je preveril prvi panj, a v njem ni bilo ne duha ne sluha o čebelah. Nato še drugega in zopet nič. Ampak ko je prišel do tretjega, je v kotu našel majhno čebelico in jo brž nesel v hišo. Imela je vendar zlomljeno krilo. Zato je škrat prižgal eno izmed svojih čarobnih medenih svečk in krilo se je v hipu zacelilo. Hvaležna čebelica je kmalu zabrenčala: »Pohitite Brin, da še lahko dohitite velikana Telebana, ki nam je to storil. Sedaj mora že biti daleč stran. Odpraviti se morava sedaj, da snežni metež ne izbriše njegovih stopinj.« Urno sta se odpravil. Čebelica mu je sedla na rdečo kapo in takoj sta že bila na poti. Hodila sta že dolgo in bila sta že utrujena. V obraz jima je pihal mrzel veter in snežinke so ju obletavale. Če si pogledal naokoli, ni bilo videti nič drugega kot bele  snežne sipine in stopinje živali, ki so hodile tod okoli. Za hip sta se ustavila in prestrašilo ju je, ko je iz debele snežne rjuhe naravnost pod njima pogledal črn krt. Ko je že s celim telesom pogledal na plano, je rekel: »Šment, pa spet sem zgrešil tople kraje. Teta Frida mi bo navila nos, če ne bom pravi čas na večerji. S čim pa bom potem kopal rove?« Kmalu se je zavedal, da pred njim stojita škrat in čebelica.

»Kdo pa si ti?« je zabrenčala čebelica.

»Mar ne vidiš, da sem krt. Ni bolj postavne živali, kot sem jaz« je odvrnil krt.

Kmalu se je pogovoru pridružil še Brin in krta povprašal: »Ali mogoče veš, kje bi lahko našel goro, kjer prebiva velikan. Veter nama briše stopinje.«

»Seveda vem,« je odvrnil krt.« Ravno tja sem prej kopal rove. Če hočeta, vaju popeljem«

Čebelica in škrat sta prikimala in druščina se je pod zemljo odpravila pod goro. Ko so prispeli in si s sebe otresli zemljo, se je krt hotel posloviti. Ampak v zahvalo za pomoč mu je Brin podaril prav posebno medeno svečko. Krt se je zahvalil in rekel, da bo zagotovo ogrela srce njegove tete Fride, ko ne bo prišel domov pravi čas. Sedaj se je krt končno odpravil in pomahal čebelici in Brinu, ki se je zazrl prav na vrh gore. Razmislil je, da bi trajalo ure, preden bi prišel do vrha, svečke pa morajo biti končane do božičnega jutra. A takoj mu je čebelica prišepnila, da naj zapiska na čarobno piščalko. Škrat je zapiskal in že v tistem trenutku je bilo slišati zvončke in do njiju so prispeli jeleni. Usedla sta se v Božičkov voz in Brin je potrepljal vodilnega jelena in rekel:  »S polno paro naprej, Rudolf!«

Jeleni so se pognali visoko v zrak in kot bi mignil so prispeli na vrh gore. Tam pa je sneg še bolj naletaval, zato je čebelica smuknila pod škratovo čepico. Odpravila sta se in kmalu prišla do velikega mogočnega gradu. Tako visokega, da mu ni bilo videti konca. Škrat je potrkal in vrata so se na stežaj odprla, pred njim pa je stala velikanova mati.

»Brin, kaj te je prineslo na prag našega gradu?« je glasno rekla.

»Pozdravljeni! Kako vendar ne veste, zakaj sem tu?« pravi škrat. »Vaš sin mi je ukradel čebele!«  »Joj, zakaj je spet storil neumnost! Teleban, pridi iz svoje sobe!« je zakričala Telebanova mati, da je  odmevalo po celem gradu. Kot bi mignil, se je na pragu pojavil velikan. Postalo ga je sram in ni spregovoril niti ene same besede. Škrat ga je takoj okaral, da je bilo slišati daleč na okoli. Kmalu se je velikan opogumil in rekel:

»Res mi je žal, Brin. Nisem vedel, da so svečke tako pomembne. Sam sem le iskal popolno darilo za mamo. Celo leto je nesrečna, ker naju je očka zapustil. Vse bi naredil, da bi se spet smejala kot nekoč.«  Ni bilo kaj zanikati. Vsi so bili ganjeni. Še čebelica je priletela izpod klobuka. Mati je zajokala in objela svojega sina. Objemu se je pridružil še škrat, čeprav sta mu z močnim stiskom velikana skoraj zdrobila kosti.

»No, to pa je edina stvar, ki je čarobna svečka ne more narediti. Topel objem domačih. Če vprašate mene, je to najboljše darilo, ki si ga lahko dal mami,« je pritrdil škrat. No, tako se je vse lepo izteklo. Teleban, njegova mati in škrat Brin so skupaj sedli za mizo in izdelovali medene svečke, zraven pa prepevali božične pesmi in se sladkali z domačimi piškoti naravnost izpod rok velikanove mame. In če mi verjamete ali ne, to počnejo še dandanes prav na vsak božični večer.