P111

Hana Roglšek

JUHEJ, BOŽIČ! 

 

Kako lep je ta čas. Ko vidiš nasmehe in iskrive poglede nedolžnih malih obrazkov, ki radoživo pojejo in se smehljajo ob ritmih božičnih pesmi. Ko zrejo v nebo kot mogočne sončnice, ki želijo ob pomoči sonca zrasti čim višje. Takšni so otroci. Ko  vsi premraženi, z rdečimi lici, vsak zimski večer zrejo pod mogočno nebo svetlikajočih se zemeljskih zvezd in čakajo, da bo počasi z neba prihajal bel puh, prelepe snežinke. In seveda, če se to zgodi, se nasmehi razširijo do ušes, otroci pa začnejo prepevati tiste najlepše melodije s priokusom snega, božiča in zime.

Največ melodij v srcu pa ima zagotovo mali Polde. Polde živi z materjo in očetom, sestro Mimi in mlajšim bratcem Jožkom. Živijo v skromni hiši iz opeke, obkroža pa jih gozd, ki je pozimi preoblečen v prelep zasnežen puhasti lesk. Miren konec, bi se lahko reklo, če ne bi bilo dobre tri hribe stran tako rekoč Črno jezero. Tam naj bi po pripovedkah starih vraž in stare mame Jožice živela grda in mračna čarovnica. Sliši na ime Matilda, družbo pa ji dela prebrisan črn maček Kroki. Stare gospe so govorile, da Matilda oživi le enkrat na leto – na prelep sveti večer, ko se vse umiri, družine pa končno skupaj pojedo ali popijejo kaj okusnega. Takrat se usede na svojo hitro metlo Šviglo, se pelje po vseh vaseh, dolinah in jezerih in poskrbi, da se ti v srcu božič počrni. In to mislim smrtno resno. Polde, Mimi in Jožko … no oni so včasih res neubogljivi piloti. Oh, kaj pa govorim, faloti. Da, to so! Odločili so se, da odidejo v dolino Črnega jezera, tam uničijo čarovnico, oziroma tako, kot je rekla stara mama Jožica: »Dobite ji trn iz pete, to je krivo.« Ampak Jožko je za to še premajhen, zato bosta šla na pot le Polde in Mimi. S sabo vzameta dve svoji srečni stvari: plišastega jelenčka Drejčka in zelo «kičast« mamin prstan. »Preventiva,« bi rekel Polde. Mogoče vas zanima še ena zanimiva stvar? To je bleknil Teodor, nesramen sosed, ki ni maral božiča in zime. On je ni le preziral, on jo je sovražil. Vsako leto, ko so otroci okraševali leseno, že rahlo preperelo hrastovo ograjo, je prišel ta nesramni huligan Teodor in uničil vse. Vse! Bil je jezen in osamljen. Pred mnogimi leti naj bi ga prav na božični dan za vedno zapustila žena Matilda. To je res veliko naključje. In prav od tistega dne so žive vraže o čarovnici. Ostala sem pri jezi. Ko je bil jezen, je kujal pogled, kot lev, ko se pripravlja na ulov. Kotički očes so se mu povesili. In vedno, čisto vedno je kadil smrdljivo pipo. Fuj in fej, kako je vse smrdelo.

Polde in Mimi pa sta že bila na krvavem mostu. Most, ki naj bi že spet po starih vražah preganjal duhove. Ob prečkanju mostu pa se je nekaj zasvetilo na vse strani. Bila je Metka. Vila. Nenavadna vila. Vila, ki so jo vsi že dodobra poznali, saj je prišla vedno, ko je začutila, da jo potrebujejo. Odločila se je, da bo pri akciji pomagala.

Nedvomno jim je uspelo premagati čarovnico Matildo, ki je bila v resnici začarana izginula Teodorjeva žena. Kroki, on je postal luštkan muc, kot nekdaj. Kako pa so jo sploh premagali? Skrivnost, kot najboljši recept. Nikoli ne veš, morda pa ga nekoč  izveš.

Metka je odšla novi dogodivščini naproti, ostali pa so odšli domov, koder jih je pot prinesla.

Od takrat naprej so vsi skupaj so v božičnem času rajali, se smejali, peli, plesali in se gostili s kakšnim dobrim kozarcem vina, a le odrasli, otroci pa s toplim mlekom in slastnimi domačimi piškoti. Sklenili so, da za božič ne potrebujejo ničesar, kot le drug drugega, lepo besedo ali objem.

In še nekaj: KDOR BOŽIČA NIMA V SRCU, TA BOŽIČA NIKOLI NE BO NAŠEL POD SMREČICO!

Še danes veljalo za velike heroje te male vasi. In mogoče postaneš heroj kdaj tudi ti.

 

… Tako so živeli srečno do konca svojih presrečnih dni …