P112

Danaja Grebenc

BOŽIČNA PRAVLJICA 

 

Hladen piš vetra, ki je s seboj prinesel prvi sneg, je za Emo skorajda edini dokaz božičnega časa.

Travniki počasi spreminjajo barve in vabijo otroke, da s podstrešja znova prinesejo sanke ter se zapodijo po belih strminah. A kot sama pravi, je že malce prestara za te otročarije.

Edino, kar si sedaj želi, je, da bi lahko še vsaj za minuto zatisnila oči …, a še preden se uspe udobno namestiti, začuti majhne ročice na svojem obrazu.

»Živijo, Ema ! Si videla, da je zunaj že sneg? Ali veš, kaj to pomeni?«

Teji se nariše nasmešek na obrazu, takoj ko ugotovi, da je Ema budna in jo posluša. »Jutro, Teja. Vidim in vem, kaj si želiš.«

Teja je Emina petletna sestrica, ki naravnost obožuje sneg. Če bi Ema ne imela tako rada svoje mlajše sestrice, bi se verjetno le namrščila in se podala k dolgemu zimskemu spancu, a tega ni storila. Navdušeno je vstala s postelje, stopila do omare in ven vzela topel plašč in kapo, Teja pa ji je podala rokavice.

»Se mi boš pridružila ali boš spet ponavljala, da je sankanje le za majhne?«  Ema je vedno znova presenečena nad svojo sestrico, kako pametna zna biti včasih. A to je ni zmedlo, zato je odločno odvrnila: »Tako je! Kaj mar ni to dober izgovor?«

Planili sta v smeh in spet nista opazili, kdaj se jima je v sobi pridružila mama.

Ni večje sreče, kot če vidiš svoja otroka srečna in razigrana. Ravno, ko je začela razmišljati o tem, kako dobro jim gre v življenju, je Ema opazila njeno prisotnost in jo poprosila za nasvet: »Bel ali rdeč šal?«  »Definitivno rdeč. Rdeča je moja najljubša barva, ker ponazarja srce,«  jo dopolni Teja in znova se vsem pojavijo nasmeški na obrazu. Iz kuhinje se razlega prijetna glasba in mamljiv vonj po kavi.

»Mmm, izgleda ,kot da je očka že na delu.« Hčerki se znova smehljata drug drugi, mama pa ju pri tem navdušeno opazuje. Nato njima sledi na poti v kuhinjo in še preden se sploh zave, že ji Jaka na mizo pred njo postavi obilen zajtrk. Pogovor lepo »steče« in družinica se dogovori za zimsko avanturico.

Ema in Teja že komaj čakata, saj se jima niti najmanj ne svita, kaj sledi. Teja prekine nelagodno tišino z dokaj pričakovano prošnjo: »Ema, prosim, se mi lahko vsaj za nekaj časa pridružiš zunaj, na snegu ?«

Njen obrazek je mil in ljubek, njen pogled pa tako proseč … Ema nima srca, da bi lahko zavrnila svojo ljubko sestrico, zato končno popusti: »Prav, naj ti bo. A le za kratek čas. Saj vendar ne želiš zamuditi presenečenja, ki nam ga pripravljata starša?«

»Seveda ne! Hvala ti! Ko to reče, izgine izza vogala, za njo ostane le še zvok razigranega petja.

»Daj, pridi že! Kje se vendar obiraš?«

Ema se nasmehne, vzame sani in tudi sama steče za Tejo. Čez čas sta že na vrhu hriba in čakata, da se jima ostali otroci umaknejo s poti …

»Pripravljen, pozor, zdaj!«

Po nekaj sekundah se Ema že veseli svoje zmage. A Teja še ni prišla na cilj. Le kje je?

Ema se zaskrbljeno obrne in za seboj zagleda Tejo, ki leži v kupu snega.  Nekaj časa nervozno pogleduje proti njej, a ko se začne Teja smejati, ji končno odleže. Znova se začneta smejati, ko zaslišita mamo: »Ema, Teja, pridita na čaj! Pohitita, saj bomo kmalu šli od doma.« Kolikor se da hitro stečeta k hiši in že se krepčata s čajem in piškoti.

V kuhinjo stopi oče in naznani, da je čas, da gredo.

Vožnja traja pol ure, a za dekleti to ni veliko. Celo pot se živahno pogovarjata o vsem mogočem in že skoraj žal jima je, ko prispejo na cilj.

A še preden izstopijo iz avta, punci spremenita mnenje:  »Vau! Tu je tako lepo.«

Mama prizna očetu, da je tudi njo presenetil, saj tudi ona ni prav vedela, kam gredo. »Oh, kako romantično …«

Pred njimi je namreč visok vodnjak, osvetljen s tisoče lučkami najrazličnejših barv. To jih tako fascinira, da niti ne opazijo, kaj je za njim: »Kaj, ko bi pogledale, kaj je za vodnjakom?«

Vse so tako osuple, ko zagledajo ogromno drsališče, da iz sebe ne spravijo niti besedice. A oče je vseeno zadovoljen z  odzivom punc, saj zazna srečo na njihovem obrazu …

Trenutek prijetne tišine prekine Tim, ki jih vljudno pozdravi:«Dobrodošli! Moje ime je Tim in danes sem vam na razpolago, da vam razkažem vse lepote in čare tega časa, in vam pričaram božično pravljico …«

Nekaj časa počaka, a ker vidi, da že nestrpno čakajo, da čimprej vidijo še kaj, začne razlagati: » Če začnem kar s tem vodnjakom za vami … Ta vodnjak je že zelo star in je preživel že kar lepo število zim. A ni le navaden vodnjak … legenda pravi, da je nekoč živela mati, ki ji je nekega dne umrla hči. In  ko je izgubila osebo, ki jo je imela, je bila seveda čisto na dnu. Želela je, da bi jo nekako obudila. Storila je prav vse, a hči ni oživela. Začela se je ukvarjati celo s čarovništvom. A zaman.

Nekega dne, ko je minil že teden, pa je ženka vrgla kovanec v ta vodnjak. Še v isti sekundi se je zalesketalo in nekaj metrov vstran glasno počilo.«

Vsi so napeto poslušali. Zelo jih je zanimalo, kako se zgodba konča, zato je nadaljeval: »Ženska se je prestrašila in urno stekla domov. In ko je vstopila, ni mogla verjeti svojim očem. Tam, pred njo, je sedela njena hči. Živa in zdrava, ne vedoč, kaj se je zgodilo …«

Oblila jih je kurja polt.

»Turisti od takrat dalje mečejo kovance v vodnjak …seveda za srečo! Običajno nam potem pošiljajo sporočila , s čim jih je tiste dni osrečil vodnjak …«

Vsi štirje so vanj vrgli svoj kovanec, si nekaj zaželeli in počakali, da jim Tim pove še kaj.

»Mislim, da ste drsališče že videli, zato predvidevam, da bi radi šli drsat ?«

»Ja,« so zavpili vsi v en glas, nato pa planili v smeh.

Nadeli so si drsalke in previdno stopili na led. Teja žalostno oznani: »Še nikoli se nisem drsala. Me lahko naučiš, prosim ?«

Ema se ji nasmehne in nagajivo doda: »Končno lahko dokažem, kako dobra starejša sestra sem!«

In res! Že po nekaj trenutkih se Teja sama, brez pomoči, lahkotno drsa. »Mami, vidiš, kako mi že gre?« »Super, ljubica,« ji odvrne ter pokaže proti možu: »Daj še enkrat, tudi očka bi rad videl.«

Teja se vsa vesela nalahno zadrsa, a sreča tokrat žal ni na njeni strani … Drsalke se ji prepletejo med seboj in Teja pade naravnost naprej, z glavo zadane ob  ograjo. Nepremično obleži na tleh, v luži krvi.

Vsi postanejo panični in Ema prične neutolažljivo jokati …

Zbudi se z težkimi očmi in se razgleduje naokoli. Znova prične jokati, saj ugotovi, da to niso bile le sanje. Iz sobe stopi zdravnik in jim izreče skorajšnje sožalje. Pojasni jim, da je lobanja počena in ni veliko možnosti, da bo preživela operacijo.

Po nekajurni operaciji sestra žalostno stopi iz operacijske sobe in pove, da so jo izgubili.

In svet se jim »podre«.

Odhod skozi bolnišnična vrata je težji kot kadar koli. Koraki so počasni in pot do avta se vleče kot megla.

Še nekaj ur nazaj so bili srečna, neločljiva družinica, a sedaj …

Besede se zatikajo v grlu, a kot pravijo: »Upanje umre zadnje.«

»Čudež, čudež!« eden od zdravnikov priteče iz te grozne, mučne ustanove in pogleduje naokrog.

»Mama, k nam je namenjen,« reče Ema.

To je bila zanje žalostna , a hkrati nepopisna božična pravljica.

V trenutku, ko so stopili nazaj v sobo, je tam polna energije sedela Teja. Od sreče so vsi potočili kar nekaj debelih solz, edino, kar jim je uspelo reči, je bilo le: » Zgodba, ki nam jo je Tim povedal, se je ravnokar uresničila! Vodnjak …«

Prekinil jo je Emin smeh in to je bil ta smeh, enak kot nekoč, vendar s še večjo sestrsko ljubeznijo …

»Očitno bo moral Božiček letos darilo prinesti kar v bolnišnico …

Taja se nasmehne in doda: »Pa saj me bo našel …«

Čez nekaj dni, ravno na božični večer, pa vsi srečni sede za kuhinjsko mizo in odvijajo darila.

Teji gre že kar na bolje. Predvsem pa zato, ker je ravnokar dobila nove sani …