P113

Tina Petek

BOŽIČNA ČAROVNIJA

 

Na velikanskih saneh ena majčkena pojava –

to podoba je ta prava.

Ošiljena kapica, zelene rokavičke,

šal okrog vratu in volnene nogavičke.

Z zlatimi škorenjci se po zasneženi pokrajini potepa –

kot zgodba, ki brez glave je in repa.

Le kdo s sanmi upravlja in vleče to pojavo, ki radovedno v svet strmi?

Nihče! To čarobne so sani.

V zadregi pogleduje na vse strani ...

Morda ga kdo lovi?

Ne! Na božični večer le dvoje velikih oči

zre v svetle mestne luči.

To nihče drug ni

kot majhen škrat, ki s čarobnimi sanmi

božično čarovnijo lovi.

Ker z iskrivimi očmi

v mestu spremlja praznične luči,

svojo toplo kapico izgubi.

»Stoj!« zakliče na ves glas

in v trenutku se ustavi čas.

Po dolgi ozki ulici psiček prihiti,

v mrzlem gobčku kapico drži,

položi jo pred škratka in ga ogovori:

»Sem osamljen in nihče me ne želi.

Povsod okrog se govori,

da škrat s čarobnimi sanmi

božično čarovnijo lovi.

Če lahko s teboj zapustil bi to mesto,

za zmeraj obljubim prijateljstvo ti zvesto.«

»Seveda! Pojdi z menoj!«

Sneg se kar skadi,

ko poženeta čarobne sani,

ki s prijateljema zdrvijo

ulovit božično čarovnijo.

Zdaj le še v daljavi lesketajo se luči,

nebo nad njima posuto je le z zvezdami,

ki čudovito se bleščijo

in tako močno žarijo,

da škrata čisto zaslepijo.

Po nesreči zapelje med grmičke,

kjer izgubi svoje drobne rokavičke.

»Stoj!« zakliče na ves glas

in v trenutku se ustavi čas.

Nekaj se tam v grmovju premika,

par oči se od daleč svetlika.

Vsi vemo, da v grmu zajec tiči,

v tačkah zelene rokavičke drži

in škrata ogovori:

»Sem zajček dolgoušček in kdor za tačke me drži,

tega sreča nikoli ne zapusti.

Povsod okrog se govori,

da škrat s čarobnimi sanmi

božično čarovnijo lovi.

Če lahko s teboj zapustil bi grmovje, živel boš brez skrbi,

saj sreča bo šla z nami po poti v vse prave smeri.«

»Seveda! Pojdi z menoj!«

Sneg se kar skadi,

ko poženejo čarobne sani,

ki s prijatelji zdrvijo

ulovit božično čarovnijo.

Naenkrat pa zvezda se utrne

in vse poti tema zagrne,

zapiha veter – to je pravi zimski mraz,

da človeku zaledeni obraz.

V trdi temi škratek rokavičke stiska,

mraz pa vse bolj pritiska.

Ker se za kapico in rokavičke boji,

svoj rdeči šal izgubi.

»Stoj!« zakliče na ves glas

in v trenutku se ustavi čas.

Iz črne teme nekdo prihlača.

Le kdo v tem temnem gozdu je doma?

Medved v šapah šal drži

in druščino ogovori:

»Nocoj je strašen mraz,

če želite vam pomagam jaz.

Povsod okrog se govori,

da škrat s čarobnimi sanmi

božično čarovnijo lovi.

Če lahko s teboj zapustil bi ta gozd,

za zmeraj obljubim ti veselje, toplino in radost.

Topel je moj kožuh, po srcu pa sem veseljak,

naj dvigne roko ta, ki mi je enak.«

To pove in se zasmeje,

da srce se ti ogreje.

»Seveda! Pojdi z menoj!«

Sneg se kar skadi,

ko poženejo čarobne sani,

ki s prijatelji zdrvijo

ulovit božično čarovnijo.

Pot brez ovinkov se nadaljuje,

vreme pa še kar naprej kljubuje.

Snežni metež postaja vse močnejši,

prijatelji so vse glasnejši,

vse bližje je božična čarovnija,

v trebuščkih od vznemirjenja jih zvija.

Škratek stiska kapico, šal in rokavičke,

a kaj ko je izgubil škorenjčke in ostale so mu le volnene nogavičke.

»Stoj!« zakliče na ves glas

in v trenutku se ustavi čas.

Mraz je popustil, veter je opehal,

sneg je že skoraj ponehal.

Ozirajo se po zasneženi poljani.

Kdo se jim približuje? Ugani!

Po polju miška prihiti,

v tačkah zlate škorenjce drži,

prijatelje ogovori:

»Tukaj naokoli sem edina.

Bi vi bili na božični večer moja družina?

Povsod okrog se govori,

da škrat s čarobnimi sanmi

božično čarovnijo lovi.

Če lahko s teboj bi zapustila polje,

bi takoj bilo nam bolje.

Če v krogu si družine in v srcu je ljubezen,

ne more premagati te prav nobena bolezen.«

»Seveda! Pojdi z menoj!«

Sneg se kar skadi,

ko poženejo čarobne sani,

ki z druščino zdrvijo

ulovit božično čarovnijo.

A kje je zdaj božična čarovnija?

V zraku se že čuti prijetna harmonija.

Pot jih zanese k majhni hiši,

iz nje se sladka glasba sliši.

Veste, kdo je tu doma?

To je kraj, kjer se začne božična pravljica.

Stopijo v toplo sobo, premraženi so do kosti,

ob kaminu pa s sijočim obrazom Božiček v gugalniku sedi.

Škratek se ga razveseli

in ploskne z ročicami:

»Dragi Božiček, mi ti boš dal,

kar tako dolgo sem iskal?

Mi poveš, kako se to odvija?

Se me bo dotaknila božična čarovnija?«

Božiček na tiho zaprl je vrata,

okoli sebe posedel psa, miško, medveda, zajčka in škrata:

»Kaj naj bi ti dal?

Božično čarovnijo si ujel, ko si prijatelje izbral.

Tisto, kar v življenju resnično velja,

se kupiti in podariti ne da.

Ko sredi bele mrzle zime veselje ogreje nam dlani,

ko srce je polno radosti,

ko zajame nas toplina in bližina,

ko zdrava naša je družina,

se splete venček sreče

in prinese ljubezni polne vreče.

In če ima nekdo te rad,

to najlepši je zaklad.

Kdor odpre srce in to verjame,

tega božična čarovnija nežno objame.

Zdaj razkril sem vam skrivnost,

vse ostalo pa pozabite

in se v božično čarovnijo zavijte.«