P114

Tia Makovec

BOŽIČNA PRAVLJICA

 

V hladno božično jutro me je prebudil mrzel veter, ki je zapihal skozi na pol odprto okno in vonj po prazničnih piškotih, ki so že navsezgodaj dišali iz kuhinje. Bil je seveda božič, čas veselja, radosti in druženja. Sneg je nežno naletaval in snežinke so se kopičile na okna moje sobe.

Skočila sem iz postelje, si obula nove rožnate copate in se po strmih stopnicah odpravila do kuhinje. Očka in mama sta pripravljala kovčke in jih nosila v avto, ki je bil za našo družino popolnoma premajhen. Odločena sta bila, da bomo božični večer preživeli nekje drugje. Seveda sem se takoj strinjala, pohitela v svojo sobo, vzela najnujnejše in poleg tega iz zimskega spanca zbudila mlajšega brata, oziroma sem ga tako rekoč vrgla iz postelje. Ni bil ravno jutranji tip človeka.

Po dolgem obotavljanju smo se končno skobacali v naš majhen živo rdeč avto in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Poslušala sem glasbo, da bi vožnja hitreje minila. Brat je igral video igrice, mama je brala knjigo o kuharskih receptih, očka pa je razlagal o tem, kako lepa je narava, ko jo prekriva snežno bela odeja.

Kmalu smo prispeli na cilj, brez težav. Očka je hišo najel od starega znanca, ki je zelo star in že dolgo ni več skrbel zanjo, kot bi si zaslužila, saj se je preselil v mesto. Hiša je stala v samotnem gozdu, polnem novozapadlega snega. Parkirali smo pred to hišo z velikimi okroglimi okni. Vstopili smo in v nas je butnil cel kup prahu, ki je bil povsod po hiši. Čeprav smo vsi pričakovali kaj boljšega, se je na koncu izkazalo, da je hiša pravzaprav prijetna. S skupnimi močmi smo jo počistili in pripravili, da bomo lahko v njej preživeli božično noč, vsi skupaj, kot prijetna, mlada družinica.

V hiši je bilo res vse ogromno. V kotu dnevne sobe je bil ogromen kamin z belimi lisami, pred njim siva preproga na njej pa zelo udoben, raztegljiv kavč, na katerem smo se vsi zbrali in gledali družinske albume. Zavese na oknih so bile dolge in zbledele, okna pa so gledala naravnost na železniško progo, po kateri verjetno že dolgo ni peljal noben vlak. Odšla sem ven, se ulegla na tla in naredila angelčka, potem še snežaka, ki sem mu pritrdila velik korenček in ga okrasila z vejami.

Polna radosti in radovednosti sem se malo preveč oddaljila od hiše in v trenutku sem se znašla sama, med drevesi. Nisem več našla poti nazaj, bila sem izgubljena. Bližala se je noč, postajalo je vse hladneje. V daljavi sem zagledala svetlikajoč se predmet in mu sledila, saj druge izbire nisem imela. Hodila sem in hodila, sneg je močno padal in bilo me je strah. Roke in noge sem imela zmrznjene, zeblo me je po vsem telesu. Ob hoji sem poslušala žuborenje potoka, ki je tekel ob poti, kjer sem hodila. Lomljenje zamrznjenih vej pod nogami, me je spravljalo ob živce. Družino je gotovo že skrbelo, kje se potikam. Telefona nisem imela, pa tudi če bi ga, verjetno ni bilo signala. Še vedno sem kot uročena sledila močnemu svetlikajočemu se predmetu.  Oči so se mi počasi in rahlo zapirale, vendar nisem odnehala.

Po skoraj uri hoje me je predmet pripeljal do končne postaje. To je bila hiša, kjer naj bi preživeli božič. Zagledala sem zaskrbljene starše, brata in kup policistov, ki so nemočni stali pred hišo. Stekla sem jim v objem in vsi smo si oddahnili. Mama me je ovila v toplo odejo, ki jo je držala v rokah. Zahvalili smo se policistom za pomoč, ki so se pripravljali na iskalno akcijo, mi pa smo se nato odpravili v hišo. Preoblekla sem se v sveža, suha oblačila in se pridružila družini pri večerji. Očka je zakuril stari kamin in v hiši je postalo toplo. Pojedli smo obilno večerjo, ki jo je pripravila mama in odprli božična darila. Vsak je bil svojega zelo vesel. Očka je vse skupaj posnel, da nam bo večno ostalo v spominu. Pa tudi, če sem se izgubila, je bilo nenazadnje vse super. Skupaj smo se ulegli na posteljo in z nasmehom na obrazu zaspali. Res sem bila srečna, da imam tako družino. Božična noč je se končala pravljično. Takrat sem ugotovila, da božični čudeži zares obstajajo, če verjamete ali ne. Jaz verjamem. In ko imate priložnost, ali boste samo stali in gledali sneg, se odločite za delanje angelčkov. Mogoče vam kdaj pridejo prav, tako kot meni in nam stojijo ob strani, ko to najbolj potrebujemo.