P115

Antonija Jereb

ČRNA PIKA

 

Pravijo, da tam daleč za devetimi gorami živi mož, ki vam izpolni sanje. Božiček mu je ime. Ima toliko pomočnikov, da jih ne more prešteti. Vprego, s katero se poda v še tako oddaljene kraje in obdari vse pridne otroke, tudi tiste v zelo odročnih krajih. Seveda pa mu to brez pomočnikov ne bi uspelo. Davno, davno je bil tudi sam otrok, zato ve, da živahnost in nagajivost ne pomeni, da si poreden. Ve, da se vsakomur lahko zgodi, da naredi kaj narobe, ampak, če svojo napako prizna in se zanjo opraviči, mu je to lahko oproščeno. »Vsi delamo napake« pravi in nadaljuje:« vsi se učimo in vsi se lahko kdaj tudi zmotimo. Življenje nas iz dneva v dan česa nauči in dokler vsega ne znaš, so tudi napake nepogrešljive.« Trdi, da so živahni otroci srečnejši. Ta prijazen mož pa se drži samo enega načela. Obdari samo pridne otroke.

 

Ta hip sedi ob toplem ognjišču in prebira seznam želja. Še sreča, da tehnologija napreduje in sedaj prejema sporočila tudi preko elektronske pošte. Močno si je oddahnil. »Veste koliko papirja zdaj prihranimo,« rad reče.  Kupi pisem, otrok, ki mu pišejo svoje želje, so včasih zasuli njegovo dnevno sobo. Preden je vsa odprl in skrbno prebral, ločil po željah, zemljepisnih širinah in dolžinah, nato pa sestavil sezname, je porabil ogromno časa. Danes vsa pisma, ki jih otroci ročno napišejo njegovi pomočniki vnesejo v računalnik. S posebnim programom nato pisma razporedijo po vseh zahtevanih podatkih. Vse mora delovati kot dobro utečena ura. Pomagajo mu vsi: palčki, škratje, dobre vile, živali in še in še bi lahko naštevali. Celo kralj Matjaž pod Peco, za katerega vsi govorijo, da trdno spi, z enim ušesom budno spremlja dogajanja in mu poroča, kaj se v njegovi bližini dogaja. Po celem svetu ima tudi glasnike, ki beležijo vse kar se otrokom dogaja. Torej, če kdaj naredite napako in se vam zdi, da se vas je nekdo dotaknil, ne vidite pa nikogar, je bilo to zato, ker ste dobili opozorilo od glasnika, ki je želel, da napako spoznate in jo takoj tudi popravite. Saj bi moral v nasprotnem primeru to takoj poročati v deželo za devetimi gorami. In na seznamu z vašim imenom bi pristala črna pika, ki pa se kar tako nikoli ne izbriše.

 

Vedno bolj se bliža čas, ko bo treba seznam zaključiti in pridnim otrokom izpolniti želje. Še sreča, da ima Božiček vrečo brez dna in v njej nikoli ne zmanjka daril. Seznam pridnih otrok je vsako leto daljši, kar ga zelo veseli. V vsaki napaki vedno išče izgovore zakaj se je to zgodilo in kje tiči vzrok za to. Nikoli se nepremišljeno ne odloči kdo si res ne zasluži darila, ampak skuša na vse načine preko svojih glasnikov zgladiti zadeve in vplivati, da otrok uspe napako popraviti in si vendarle prislužiti darilo.

 

Med urejanjem zadev Božičku nenadoma zazvoni telefon. Eden od glasnikov se je znašel pred nerešljivim vprašanjem. Med svojim potovanjem čez gozdno jaso je prestregel čudne glasove, zato se je spustil bliže med drevesa in prisluhnil pogovoru:

 

»Kako naj bom vesela, če pa je vsak dan bolj mrzlo. Pa še brez gnezda sem ostala. Mali nepridiprav ga je sklatil z drevesa. Uf, uf, uf, kakšna nesramnost! Kam naj grem? Kje se lahko pogrejem? Čepim na veji osamljena in sama. Le kam so vsi odšli?«, je godrnjala in godrnjala mala prebivalka obrobne jase ob gozdu in nadaljevala »zebe me, premražena sem, le kje so vsi? Kaj me res nihče ne sliši?«

»Kaj pa vpiješ tam zgoraj? Se ti je kaj zgodilo?« je bilo slišati izpod drevesa.

»Halo, tukaj sem, tukaj. Končno! Kdo si? In , kje si, ne vidim te?«, se je pogovor nadaljeval.

»Ti tam gori, nekaj sem te vprašal!«, se je razjezil prišlek in brundal predse: » cvili in čivka, da človek ne more spati, ko jo pa nekaj vprašaš, ti pa še odgovori ne, ampak še glasneje kriči. Pokora pa taka!«

»Vprašal? Kaj si me vprašal? Tudi jaz sem te nekaj vprašala! Sicer pa, kaj se ne reče dober dan, ko se koga sreča?«

»Sreča? Kdo pa je tu koga srečal? Godrnjaš, nato kričiš, niti pomisliš ne, da koga motiš, potem pa še pametuješ. Pa si res faca!«

»O joj, oprosti prosim, res sva slabo začela« je bilo slišati z drevesa. Zaslišalo se je prhutanje krilc in na štoru ob drevesu je pristala drobcena ptica. Pogledovala je naokrog, poslušala, se spet ozirala naokrog, a verjetno ni opazila nikogar, zato je vprašala:  »Hej, kje si? Rada bi te spoznala.«

Listje ob štoru se je premaknilo in izpod listja je najprej pokukal smrček, nato pa kup bodic. »Bi že nehala zganjati cirkus! Tudi mene in še koga drugega tu naokrog zebe, pa ne kričimo in ne zganjamo takega hrupa. Kaj ne znaš malo potrpeti?«, se je razgovoril prišlek.

»Oooo, ježek, dober dan. Oprosti mi prosim. Tudi tebi ne bi bilo vseeno, če bi ti kdo uničil dom. Kam naj grem? Kje naj se pogrejem? Sama sem, vse druge ptice so se preselile drugam. Fant v hiši na drugi strani jase nam uničuje gnezda. Mislila sem, da se bo poboljšal, da bo spoznal svojo napako in nas bo končno pustil pri miru, zato sem ostala tu. No, sedaj sem pa še jaz ostala brez gnezda.« Solzica ji spolzi iz oči in žalostno pogleduje proti ježku.

»Ja vem, res ni prijetno. Morala se boš potruditi in si narediti novo gnezdo. Fantu pa dati na znanje, da se to ne počne, da to ni lepo. Ampak kako, tega pa ne vem.« jo skuša pomiriti ježek.

 

Glasnik, skrit med vejevjem je  vse to poslušal. Smilila se mu je ptica, smilil se mu je fant na drugi strani jase. Vedel je, da je fant že odposlal božično željo in pozna ga. Le kaj ga je pičilo, da se je spravil nad uboge ptice, to res ni lepo, je razmišljal. Rad bi pomagal obema, a ni vedel kako, zato je poklical Božička. Ko mu je vse skupaj razložil, mu je Božiček po kratkem premisleku dejal: »Res čudna zadeva. Le kaj se je ubogemu fantu dogajalo v glavi. Vedno je bil priden, sedaj pa tole. Pa še ptica je brez gnezda. Veš kaj, naredila bova izjemo, primer potrebuje hitro rešitev. Pokliči škrata Vseveda naj sproži akcijo in ptici s prijatelji pomaga postaviti novo gnezdo. Pokliči pa tudi dobro vilo Zlatolasko in ji naroči naj vzame čarobno palčko in fanta to noč popelje v sanje ter ga pouči o vseh napakah, ki jih je storil. Prepričan sem, da ga bo izučilo in tega ne bo nikoli več počel. Vila Zlatolaska bo vedela kaj mora storiti. Ti pa nato nadaljuj svojo pot, kot smo dogovorjeni. Naj te ne skrbi, prepričan sem, da se bo vse uredilo«, še  reče in odloži slušalko.

Čudno, da mi zvezdica Zaspanka tega ni poročala, gotovo je spet zaspala. Zaspanka, Zaspanka, tudi Boter Mesec bo moral posredovati, razmišlja sam zase in že mu pošilja sporočilo, kaj je izvedel, ter zahteva povratno informacijo.

Glasnik je storil kot mu je Božiček naročil in se odpravil dalje. Čez dva dni se je vračal po isti poti. Ker ga je zanimalo, kako so se stvari uredile, se je odločil, da se ustavi in iz previdne razdalje pogleda kaj se dogaja. Sicer pa je to tudi njegova dolžnost, saj mora biti z zadevo seznanjen. Ustavi se ob jasi in ugotovi, da ptička sedi ob novem gnezdu in veselo prepeva. To je torej urejeno. Pokuka še k fantovi hiši. Na dvorišču čepi Aljaž, tako je ime fantu, ki je iz njemu še neznanega razloga uničil gnezda. Pred seboj ima kup gline, vodo in kupček slame. Trudi se narediti gnezdo. Glino pomešano s slamo oblikuje v nekakšno kroglico, ki ima v notranjosti vdolbino, za vhod pa je oblikoval okroglo odprtino nekje na sredini gnezda. Vse skupaj dela na odrezani tanjši veji tako, da spodnji del na obeh straneh objame del veje. Opazi, da se ob strani nekaj gnezd že suši. Ugotavlja, da je tudi vila Zlatolaska opravila svojo nalogo in bo škoda popravljena, Aljaž pa je svojo napako spoznal, zato jo želi popraviti.

Kako malo je treba, da se zadeve uredijo, si misli in veselo odhiti dalje novim dogodivščinam naproti.

Božiček pa vse to že ve, poročala sta mu tako škrat Vseved, kot dobra vila Zlatolaska. Aljaževa črna pika je prečrtana in Božiček komaj čaka, da mu izpolni posredovano željo.