P116

Žana Šuštar

BOŽIČNA PRAVLJICA

 

Bil je hladen zasnežen božični večer. Sara in njeni družinski člani so komaj čakali božično večerjo, ki jo je pripravljala mama. V hiši je bilo prijetno toplo, kot mora biti v času božičnih praznikov. Vsi so praznično oblečeni, jelka je že okrašena, na njej svetijo lučke, v kaminu plapola plamen in prijetno ogreva dnevno sobo... Vse je dišalo po pečenem piščancu ter po hrustljavo zapečenem krompirčku.

Sara si je za božič želela drsalke in upala je, da ji jih bo prinesel star bradat gospod z rdečo kapo na glavi , rdečo obleko ter črnimi škornji.  Njen brat se ji je samo smejal  in ji govoril, da Božiček sploh ne obstaja. Rekel ji je celo, da 'tamali', kot je ona, še vedno verjamejo v  te izmišljotine. Sara je bila stara le 5 let, njen brat pa 13, in ni več verjel v Božička. A Sara se ni zmenila zanj. Ni mu verjela. Res si je srčno želela drsalke. In verjela je, da bo zjutraj, ko se bo zbudila pod božično jelko zagledala svoje darilo. Po večerji so se vsi zbrali okrog jelke, zapeli nekaj božičnih pesmi ter občudovali jaslice.

Sara je pogledala v nebo ter zagledala komet. Seveda je mislila, da je to Božiček s svojimi jelenčki. Tudi oče ga je videl in Sari pritrdil, da je je to najbrž res dobri mož.

Mama je pripravila krožnike ter večerjo in Sara ji je pri tem pomagala. Večerja je bila izvrstna. Po večerji sta oče in Luka pripravljala razne družabne igre ter v posodico natresla čokoladne piškote. Sedli so za mizo in igrali družabne igre, zraven pa so jedli čokoladne piškote in pili kakav, ki ga je prej pripravila mama. Potem so bili vsi že zelo zaspani in so se odpravili spat.

Sara je pogledala skozi okno in zunaj na snegu je videla stopinje. Nagnila se je na desno, da bi z očmi sledila stopinjam. Gledala je in zdelo se ji je, da je zagledala nekaj takega ... kot bi bil ... Božiček. Še dolgo je gledala v nebo, vse dokler ni  bila tako zaspana, da se je le ulegla in že je spala. Zjutraj je vstala zadnja. Včeraj je bila dolgo pokonci. Brat je že odvijal svoje darilo.

Sara je zavpila: »Drsalke! Moje drsalke!«  Odvila je paket in ugledala prav to, kar si je zaželela ter se v mislih zahvalila Božičku, ki ga je videla včeraj.