P117

Jerca Zakonšek

BOŽIČNA ZGODBA

 

Živela je deklica, ki ji je bilo ime Mojca. Bila je edinka. Skupaj s starši in babico je živela v majhni vasi ob robu gozda.

Oboževala je živali in presrečna je bila, ko so jo starši razveselili z majhnim, a živahnim psičkom, ki so ji ga podarili za rojstni dan. Poimenovala ga je Piki. Veliko časa sta preživela skupaj in ušpičila že tudi kakšno neumnost.

Toda še vedno se je počutila osamljena, saj se s kužkom ni mogla pogovarjati ali mu zaupati skrivnosti. Tako zelo si je želela bratca ali sestrico. Bila bi tako odgovorna velika sestra. Zdelo se ji je, da je njena sestrična Maja kar zrasla, odkar ima bratca. Tako rada ga je pestovala, mu pela uspavanke in mu brala zgodbice.

Prihajal je božični čas, katerega se je Mojca vsako leto razveselila. Kot vsako leto sta tudi tokrat z babico spekli dišeče cimetove piškote. Vsa hiša je dišala. Očka je iz gozda prinesel veliko jelko in jo postavil v dnevno sobo ob okno.

Vsi skupaj so se lotili okraševanja in ko so končali, je bila prekrasna. Povsem za konec pa je očka dvignil Mojco in na vrh jelke je prav ona postavila zvezdo. Bila je nadvse srečna. Tako prijetno je bilo pri njih doma. Posebej je vse navduševal Piki, ki je divjal po dnevni sobi in bi včasih skoraj prevrnil jelko. Vendar je še vedno nekaj pogrešala. Še vedno si je zelo želela bratca, kar je tudi vsako leto napisala v pismo za Božička.

Na božični večer je skozi okno opazovala zvezdnato nebo. Zagledala je zvezdo Repatico, kako leti nad njihovo vasjo. Bilo je čarobno. Utrujena je zaspala in sanjala o Božičku in njegovih palčkih.

Ko se je zjutraj zbudila, je stekla v dnevno sobo, kjer so ob kaminu visele Božičkove nogavice z darili. Takoj je opazila, da je ena nogavička več kot prejšnja leta. Pogledala je vanjo in v njej našla listek. Previdno ga je vzela ven in prebrala. Presenečeno je obstala in na obrazu se ji je narisal nasmeh. Na listku je pisalo: »Drugo leto bova božič praznovala skupaj, tvoj bratec«.