P118

  • Amadeja, Lan, Gaber, Patrik, Anže, Katalea, Gal, Žana, Anže, Jerca, Brina, Bor, Hana, Nejc, Anže, Naja, Leon, Klara in učiteljica Marija Ribič, Podružnična šola Mlinše

LANOV BOŽIČ

 

Lanova družina živi v vasi. V skromni hišici živijo pri babici in dedku. Očka hodi v službo v mesto in se vrača domov pozno zvečer. Mamica je doma, saj mora skrbeti za babico in dedka. Lanova služba? Nima je. Obiskuje prvi razred majhne podružnične šole. Šole se vsak dan veseli. Tam ima prijazne sošolce, prijazne učiteljice, prijazne kuharice in tudi prijazna ravnateljica jih pogosto obišče … Vse je tako majhno, a vse zelo prijazno.

Vsak večer gre  Lan kmalu v posteljo. Tako je tudi meseca decembra. Ve, da se bliža božič in s tem tudi obisk Božička.   »A me bo letos obiskal?« je njegova misel, ki ga preganja že nekaj časa.

Lanove družine namreč Božiček nikoli ne obišče. Ni mu jasno, čemu vedno pozabi na njegovo majhno hišico, medtem ko ostale v vasi obišče: Gabrovo, Katalejino, Galovo, Brinino … Celo Anžetovo hišico najde, ki je skrita sredi gozda. Pa Patrikovo, ki stoji čisto na vrhu hriba. Žanina je povsem na koncu vasi, za velikim hrastom in jo tudi opazi. Najina hišica nima dimnika, a Božiček kljub temu nekako pride vanjo.

Božiček prijateljev vsako leto ne le obišče, prinese jim tudi darila. Veliko daril … Ampak tudi Lan vsako leto napiše pismo in ga položi pod novoletno smrečico. Pismo Božiček odnese, a Lana ne obišče, daril ne prinese. Tako je Lan  vsako leto žalosten.

Kljub temu je deležen vsaj malo božičnega veselja, saj se lahko igra s prijatelji. Zaupal jim je svojo žalostno zgodbo, zato se po božiču vedno zberejo pri Lanu, da se skupaj igrajo. Igrajo se z igračami, ki jim jih prinese Božiček.

V nedeljo zvečer si je Lan oblekel pižamo in umil zobe. Vzel je svojo najljubšo knjigo o Božičku in smuknil v posteljo. Brati še ne zna.  Knjigo je skrbno pregledal, saj ima lepe velike slike. Ob gledanju knjige Lan vedno zaspi z nasmeškom na obrazu. Pa ne le to! V njegove sanje se ponoči prikrade tudi Božiček. V sanje … No, tudi to šteje, si misli Lan.

Lan je zaspal in imel svoje prijetne sanje, z Božičkom. Noč je bila mirna. Z neba so že poletavale prve snežinke. Vse luči v vasi so že ugasnile. V Patrikovi na vrhu hriba, Žanini na koncu vasi …

No, pa ni bilo čisto tako. Če si pazljivo pogledal, si opazil, da v vsaki hišici sveti čisto majhna lučka. V Patrikovi in Žanini sobi, v Anžetovi in Amadejini …

Le kaj se dogaja? Ali otroci niso zaspali? Seveda niso!

Lanovi prijatelji so bili mali, a kljub temu so imeli veliko idej in zamisli. Njihov božič ni bil čaroben božič, kljub temu, da so dobili ogromno igrač.  Ob pisanju pisma so bile njihove misli vedno pri Lanu.

»Ali bo Lana tokrat obiskal Božiček?« je razmišljala Jerca.

»Bo Lanov srček letos nasmejan?« je proti njegovi hišici pogledoval Leon.

»Držim pesti, da letos Lana obišče Božiček,« je bil odločen Bor.

Letos so otroci ponovno pisali pisma Božičku. No, ne ravno pisali. Napisali so nekaj besed in narisali, kaj si želijo. Pisma  so kot ponavadi skrbno spravili pod novoletno jelko. Ne le to. Letošnje leto so poleg pisma Božičku nastavili tudi mleko in piškotek. Slišali so namreč, da Božiček to obožuje. Mogoče pa se le uresniči njihova velika želja, ki je bila namenjena Lanu.

Naslednje jutro je Božiček vzel vsa pisma, spil vso mleko in pojedel vse piškote.

»Mogoče pa nam uspe,« je bilo slišati šepetanje malih nadobudnežev.

Nekaj dni pred božičnim večerom je imel pismonoša v mali vasi veliko dela. Vsi Lanovi prijatelji so dobili pisma. To niso bila čisto navadna pisma. Pisal jim je Božiček in jih povabil na srečanje v dvorano sredi vasi. Naslednji dan so otroci v šoli vreščali od veselja.

»Božiček me je povabil na  srečanje!« so kričali od veselja. »Komaj čakam, da ga objamem, » se je veselila Klara.

Le Lan je njihovo veselje žalostno opazoval. Božiček njemu ni pisal.

»Lan, ti nisi dobil pisma?« je presenečeno vprašala Jerca.

Lan je odkimal. Z majhno solzico na obrazu je šel do Jerce in dejal: »Nisem. Sem pa vesel zate. Pozdravi Božička tudi v mojem imenu.«

Otroci so opazili njegovo žalost. Ni jim bilo jasno, čemu Lan ni dobil povabila, saj so se s pisanjem pisma vsi zelo potrudili.

Na predbožični večer so vsi otroci v dvorani sredi vasi že čakali na srečanje z Božičkom. Pravega veselja ni bilo. Vedeli so, kako se počuti Lan, ker vabila ni prejel.

Na predbožični zvečer si je Lan tako kot vsak decembrski dan oblekel pižamo in umil zobe. Vzel je svojo najljubšo knjigo o Božičku in smuknil v posteljo. Prebiral je čudovito knjigo, z lepimi ilustracijami. Ko so Lana že skoraj odnesle sanje, je nekdo potrkal na vrata njegove sobe. Zdrznil se je. V njihovi hišici je bilo vse tiho. V dvorani, kjer so pričakovali Božička, je bilo slišati petje božičnih pesmi.

»Ho, ho, ho…!« se je  zaslišalo na drugi strani vrat.

Vrata so se odprla. Ob mamici in očetu je stal Božiček.

Lan je od presenečenja ostal brez besed. Pomel si je oči, se uščipnil v lička, saj si je mislil, da so spet le sanje.

Pa ni bilo tako. Pred njim je stal čisto pravi Božiček.

»Si res ti, Božiček?« je dejal Lan.

»Seveda. In pote sem prišel.« je odgovoril Božiček.

»Pome?« je začudeno vprašal Lan.

»Ja, pote. Otroci so me povabili na srečanje. Cel kup pisem sem prejel. Pa sem se tokrat odločil, da vas obiščem. Tvoje prijatelje sem na srečanje povabil s pismom.«

»Ampak jaz pisma nisem prejel.« je tiho rekel Lan.

»Seveda ga nisi. Tvoji prijatelji so mi zaupali prav posebno željo. Da te obiščem na domu in te s sanmi popeljem naokoli. Pa sem te obiskal, da se z menoj na saneh popelješ na srečanje v vas. Si za?«

»A res? Seveda sem. » je rekel Lan s sijočimi očmi.

Lan se je oblekel tako hitro, da še sam ni vedel kdaj. Pred odhodom se je še enkrat uščipnil v lička. Za vsak slučaj, da le niso sanje.

Letošnji božični večer je bil najlepši, se je slišalo v vasi.  Ne le Lanov. Tudi Žanin, Anžetov, Amadejin … Božiček je na srečanje vsem otrokom prinesel božične piškote. Otroci so mu zapeli pesmi, narisali risbice in veselo rajali.

Končno so se uresničila Lanova želja in želje vseh Lanovih prijateljev. Kakšne? Skupaj so z Božičkom preživeli najlepši božični večer. Vsi so bili nasmejani in srečni. Lan pa se je dolgo časa spraševal, čemu si je končno le zaslužil tako lepo darilo.

Ko je Lan odrasel, je povsem po naključju opazil knjigo, ki mu jo je prinesel Božiček. V njej je našel Amadejino pismo. Prebral ga je.

 

Dragi Božiček!

Pišem ti v imenu vseh Lanovih prijateljev. Prosim, da nam letos ne prinašaš daril.

Vsi imamo le eno željo. Obišči Lana, ki te čaka že mnogo let. Denar, ki ga nameniš za naša darila, nameni vožnji z Lanom na saneh okoli naše vasi.

Želimo, da je letos tudi on srečen. To bo tvoje najlepše darilo vsem nam.

Lanovi prijatelji

 

Lan je bil srečen in v očeh se mu je zaiskrila solzica. Čez nekaj let je postal župan. Zgodba svojega otroštva ga je naučila in podučila. Deliti srečo s prijatelji, je najlepše darilo.

Ob božičnem času tako Lan vsako leto organizira srečanje otrok z Božičkom. Svojo srečo deli z drugimi. Brez daril, le s toplim stiskom rok, pesmijo in druženjem. Tudi to je sreča: velika sreča!