P119

Monika Bukocvec

MUCA NANA IN BOŽIČNA SREČA

 

V veliki vili na robu majhnega mesta je živela bogata muca Nana. Imela je prav vse, kar ji je poželelo majhno srčece. Spala je v udobni postelji, gledala je risanke na televizorju, ki se je raztezal čez celo dnevno sobo, vozila pa se je v rdečem, športnem avtomobilu. Njena shramba je bila polna najboljše mačje hrane, v kopalnici pa je imela toliko parfumov, da so ji zavidali celo v mestni parfumeriji.

Le malo pred božičem pa je Nana ugotovila, da ni srečna. Nemirno se je sprehajala iz sobe v sobo in prestavljala kanale na televiziji. Nato je sitno zavzdihnila in se odšla nadišavit z vsemi parfumi, ki jih je imela. Tudi to je ni osrečilo, le kako bi jo, ko pa je kihala, kot da je staknila prehlad. Ker je prav nič ni moglo razveseliti, se je odločila, da gre za nasvet vprašat starega psa Feliksa, ki je daleč okoli slovel po svoji pameti. V svojem rdečem avtu je zdrvela po cesti, da se je za njo strašno kadilo.

Naglo je zavrla pred zdelano pasjo hišo, da je Feliksa vrglo iz zasluženega spanca.

»Nana, kam pa tako noriš, kakor da gre za življenje?« je rekel pes Feliks in zazehal.

»Saj gre za življenje! Za moje življenje!« je razburjeno zamijavkala Nana.

»Kaj res? Meni si videti čisto živa in zdrava,« je zalajal pes, ko si je Nano ogledal.

»To že, seveda,« se je na kratko zahihitala Nana. »Ampak imam strašen problem! Nisem srečna!«

»Pa saj imaš lepo vilo, dober avto in mehko posteljo! Kako je mogoče, da nisi srečna?« se je začudil Feliks.

»Ne vem, kako je mogoče, ti mi povej, ti si pameten pes!« je nestrpno rekla Nana in nemirno stopicala po tleh.

»Hm, nenavadno,« je premišljeval pes Feliks. »Morda pa si izgubila srečo.«

»Izgubila? In kje, kje naj jo zdaj najdem?«

»Ne vem, takšnega primera še nisem imel,« je priznal pes.

»Kaj pa če jo kupim?«

»Hm, nekoč sem slišal, da je sreča zastonj,« je rekel pes po premisleku.

»To je pa preprosto!« je vzkliknila Nana. »Če so jo včasih dajali zastonj, jo sedaj gotovo tudi že prodajajo. V mestu jo gotovo že imajo! Hvala pes Feliks!« je zavpila Nana in stekla v svoj avto.

»Res še nisem slišal za kaj takega,« je zagodrnjal pes Feliks in zaspal nazaj.

Muca Nana pa je že drvela proti lepo okrašenemu mestu. Vse se je svetilo od barvitih lučk. Sredi trga je bila postavljena božična smrekica, katero je Nana s kotičkom očesa opazila šele zadnji trenutek in s tačko naglo stopila na zavoro. Čisto malo je manjkalo pa bi se z avtom zaletela v okrašeno drevo! Muci se je tako strašno mudilo kupiti srečo, da božičnega vzdušja na trgu skoraj ni opazila, ampak je takoj pohitela v prvo trgovino.

»Dober dan. Kako lahko pomagam?« jo je takoj radovedno vprašala veverica, ki je delala za blagajno.

»Dober dan. Kupujem srečo. Oh, le kje pa tiči?« je vprašala muca Nana in se ozrla po bogato založenih policah.

»Takoj za prvim vogalom,« je odgovorila veverica in urno skočila izza stolčka.

»Tole je čista sreča. Lešniki so iz bližnjega gozda in so najboljše kvalitete,« je rekla veverica in v tački podržala zavitek lešnikove čokolade.

»Kupila jo bom,« se je odločila Nana in plačala čokolado z lešniki.

Muca Nana je takoj, ko je prišla iz trgovine odprla čokolado in zagriznila vanjo.

»Fuj in fej, pri mačji tački, kako nagnusno!« je zavpila in bruhala v bližnji smetnjak. Potem si je obrisala gobček in odšla naprej.

Naslednjič se je ustavila šele pri izložbi najboljše trgovine v mestu.

»Če kje imajo srečo, jo imajo tu,« je Nana rekla sama pri sebi.

Vstopila je v lepo trgovino, kjer jo je takoj nagovorila lisica. »Pozdravljena muca Nana! Kako lepo, da si prišla! Povej mi, kaj bi rada imela?«

»Pozdravljena lisica. Prišla sem po srečo!«

»Hihihi,« se je zahihitala lisica in s tačko pobrskala med obešalniki. »Kakšne barve pa želiš, da je tvoja sreča?«

»Ni pomembno, samo da je prava sreča,« je odgovorila Nana.

»Jaz pravim, da sreča je rdeča,« je rekla lisica in kvišku dvignila rdeč plašček.

»Oh, kako je lep,« je zavzdihnila muca.

»Mene zmeraj tako osreči, če si kupim kaj lepega,« je rekla lisica. »Najbolje, da ga kupiš takoj, ker vidim, da prihaja slonica Lona. Ona kupuje le rdeče obleke.«

»Seveda, seveda,« je pohitela Nana in plačala plašč.

Zadovoljna, ker je končno kupila srečo, se je odpravila domov. Doma si je nadela nov plašček in se ogledovala v ogledalu. K oranžnemu kožuščku ji je pristajal ravno tako dobro kot ostalih sedem rdečih plaščev, ki jih je že imela v omari. Počutila pa se je še bolj nesrečno kot prej. Kaže, da sreča ni vedno v isti obliki. Veverico osreči lešnikova čokolada, lisico lepa obleka, meni pa vse to nič več ne pomeni, je pomislila muca Nana.

Žalostno je sedla na naslonjač k radiatorju in se zazrla skozi okno. Iz neba je padla snežinka, nato še ena in še ena. Najprej so padale na drobno, kot majhne lučke, potem pa so postajale vse večje in gostejše. Brrr, je streslo Nano ob misli na mraz zunaj in še bolj se je stisnila k radiatorju. Pogled je bil čudovit. Prav vsak, ki iz tople sobice opazuje naletavanje snežink, bi moral biti srečen, je pomislila Nana. Vendar …

Nenadoma je muca Nana dobila idejo. In to ne navadno idejo, ampak takšno fantastično idejo, ki se ne more ponesrečiti! Sedla je za mizo, odprla prenosni računalnik in začela Božičku tipkati pismo.

Dragi Božiček,

imam velik problem. Živim v lepi vili, imam polno shrambo najboljše hrane, tri omare najlepših oblek in moderen, športen avto. Kljub vsemu pa nimam sreče. Danes sem v trgovini hotela kupiti srečo, vendar moje sreče ne prodajajo. Pes Feliks pravi, da je nekoč slišal, da je prava sreča zastonj.

Prosim te dragi Božiček, zelo bi bila srečna, če bi mi lahko prinesel nekaj sreče. Če pa morda veš kje jo lahko sama najdem, mi to prosim sporoči.

Lepo te pozdravljam in ti še naprej želim veliko zdravja,

muca Nana

Še dolgo tisti večer je Nana strmela skozi okno v debele snežinke, ki so na gosto padale v temni noči. Ko so se ji začele zapirati oči, se je udobno namestila kar na mehkem naslonjaču in zaspala. Tako ni videla čarobne svetlobe, ki je v hitrem blisku obkrožila njeno vilo in izginila v dimniku.

 

Zjutraj je muco Nano zbudil strašen hrup, ki je prihajal iz kuhinje. Slišati je bilo glasbo, ropot posode in precej glasno mijavkanje.

Nana je pohitela v kuhinjo, kjer je obstala ob nenavadnem prizoru. Črn suh mačkon je stal na zadnjih tačkah in na ves glas pel neko božično pesem, v sprednji tački pa je namesto mikrofona držal žlico.

Ob mizi, po kateri je bila raztresena moka, sta smehljajoča se stala pisana muc in muca, oblečena v Nanina predpasnika. S tačkami sta oblikovala piškote v obliki mišk. Minilo je nekaj trenutkov preden so pri vratih opazili muco Nano. Muc in muca za mizo sta se osuplo zastrmela vanjo, črn mačji pevec pa se je hitro znašel.

»Jaz sem Črni Čarli, po poklicu ulični pevec, to pa sta Miki in Poli,« je maček zrecitiral v žlico. »Kdo pa si ti?« je nato vprašal Črni Čarli in Nani pred gobček nastavil žlico.

»Jaz sem muca Nana in to je moja vila. Le kaj počnete v moji kuhinji?« je vprašala Nana.

»Tega še sami dobro ne vemo,« je rekel Črni Čarli.

»Kar zgodilo se je. Bilo je kot …« Miki je umolknil, saj mu je zmanjkalo besed.

»Bilo je kot v pravljici,« se je nežno oglasila Poli. »Padal je sneg, mi pa smo ležali v škatli in zelo nas je zeblo. Pogovarjali smo se o božičnih željah. Vsi smo si zaželeli dom, vsak brezdomni maček ali mačka si ga gotovo želi. In potem …«

»Potem je škatlo začelo odnašati v zrak. Mislil sem, da sanjam, ampak ko sem pogledal čez rob, sem pod sabo videl bleščeče luči mesta,« je nadaljeval Miki.

»In cela škatla je sijala v belo-zlati svetlobi. Vse je postalo tako lepo in prijazno. Ravno sem se dobro navadil, potem pa smo padli skozi dimnik v to kuhinjo,« je končal Črni Čarli.

»Ne morem verjeti!« je vzkliknila muca Nana sama pri sebi in se spomnila svojega pisma Božičku. Z žarečimi očmi si je ogledovala neznane mucke v svoji kuhinji, ti pa so jo radovedno gledali nazaj.

»Na mizi je bil recept za mišje piškote, sestavine in predpasniki,« je rekla Poli.  »Vse je bilo kot pripravljeno. In tačke so kar same hotele zamesiti testo!« je vzkliknil Miki.

»Jaz pa se nisem mogel upreti, da ne bi ene zapel,« je rekel Črni Čarli.

»To je fantastično … in … lepo bombastično … In takooo čudovito!« je zajecljala Nana.

»Potem nisi huda, muca Nana?« je tiho vprašala Poli.

»Ah, kje pa! Kakšna dogodivščina! Božiček je upošteval naše božične želje. V moji vili je dovolj prostora za vse. Upam da bomo postali prijatelji, da bomo skupaj peli in pekli piškote … in … in vsi bomo srečni!« je bila navdušena muca Nana.  

Vse do večera so v topli kuhinji peli, plesali in pekli piškote. Sreča je kot topel oblak najprej objela mucke, nato pa se je razširila po vseh sobanah vile. Tudi sreča si je oddahnila, ker je končno našla svoj dom.

Zvečer se je miza šibila pod težo piškotov.

»Le kdo bo pojedel vse te piškote?« je vprašal Črni Čarli.

»Imam fantastično-bombastično idejo!« je vzkliknila Nana. »Gremo v mesto na ogled lučk. Piškote bomo vzeli s seboj.«

Tako so se Nana, Črni Čarli, Poli in Miki z vsemi piškoti, stlačili v Nanin rdeč avto in se odpeljali v mesto. Bilo je prelepo. Povsod so sijale lučke različnih barv in oblik, na uličnih svetilkah so bili obešeni pisani baloni, iz zvočnikov pa se je slišala božična glasba.

Mesto je bilo polno. Prišle so tudi živali iz bližnjih vasi in gozdov. Prav vsi so se radi posladkali s piškoti, ki so jih spekli mucki.

»Oh, kako prijazno, muca Nana,« je rekel pes Feliks, ko mu je Nana ponudila piškot. »Če lahko ugibam, bi rekel, da sta s srečo našli druga drugo.«

»Res je Feliks. Ampak to je čisto posebna čarobna božična sreča. In zdaj ti lahko tudi jaz povem nekaj novega o sreči, česar gotovo še nisi vedel. Če se sreča deli, se tudi množi,« je pametno povedala muca Nana.

»Zelo zanimivo, Nana. To si bom zapisal. Lepe praznike!« je še zalajal Feliks in odšel.

Kmalu zatem je zmanjkalo piškotov. Črni Čarli je na odru zapel božično pesem in vse živali so ga poslušale z zadržanim dihom, tako čudovito je odmevalo po mestu. Snežinke ki so zopet začele čisto narahlo poplesavati v zraku, so se svetile kot zvezdice. Bilo je lepo kot v pravljici in mačja druščina se je srečna odpravila domov.