P121

Renata Sužnik

KO SE ZALOMI BOŽIČ

 

Na daljnem severu, tam, kjer živijo beli medvedi, kjer je vedno led in sneg, je v bljižnji vasici živel majhen fantič Živko, ki je vsako leto nestrpno čakal božič.

Vsak dan je vprašal mamo, kdaj bo božič, koliko dni še? Mama mu je znova in znova odvrnila, da kmalu.

Lansko leto mu je Božiček prinesel majhnega kužka, ki ga je poimenoval Snežko, saj je bil ves bel, le lisa na glavi ga je ločila od barve snega.  Ker je bil Snežko vlečni pes, je z lahkoto vlekel sani, ki jih je izdelal Živkov oče. Živko in Snežko sta se rada potepala po bljižnih planinah, vedno sta si želela iti na Božičkovo goro, vendar sta se sredi poti zmeraj ustavila, saj sta se bala, da bosta na poti omagala.  Na goro se da priti le z letečimi sanmi, ki jh vleče severni jelen z vejico starodavne breze, ovite na vsaki rog. Tako mu je govorila babica. Živko se je velikokrat odpravil iskat severnega jelena, ki bi bil pripravljen iti z njim po vejico in po tem na goro, a mu nikoli ni uspelo. Zmeraj so vsi jeleni pred njim zbežali.

Nekega jutra so se vsi prebivalci vasice Pod goro zbrali sredi trga. Na vaškem odru je stal možiček, oblečen v zeleno majico in zelene hlače, imel je malce dolg nos in velika koničasta ušesa. Saj to je škrat je prešinilo Živka! Škrat se je odkašljal in začel brati z zvitega papirja, ki ga je imel v žepu:

 

Dragi prebivalci vasice Pod goro!

Žal vas moram seznaniti, da letos ne bo božičnih daril. Moj jelenček Skakač je na jutranji vaji vzleta prevrnil sanke.Te so padle nanj in na Plesača, Kometa in Rudolfa. Predvidevam, da si bodo slednji trije do božiča opomogli, ampak Skakač letos žal ne bo letel. Brez njega pa ne moremo leteti v oddaljeno vas Pod goro. Zato se vam že v naprej opravičujem. Božič lahko reši samo jelenček  s starodavnimi vejicami v rogovih. Če se komu posreči in dobi jelenčka z omenjenimi vejicami, naj kar potrka na moja vrata. Nagradil ga bom s prav posebnim dodatnim božičnim darilom.

 

Ko je škrat vse prebral, je tlesknil s prsti, se zavertel in izginil v soju rdečih isker. Vsi prebivalci vasi Pod goro so bili razočarani in žalostni.

Tedaj se je Živko odločil, da nekaj ukrene. Stopil je na svoje sanke in glasno rekel: »Jaz pojdem poiskat vejici in jelenčka.« Vsi so se začudili, da si takšen fantič upa iti na tako dolgo in nevarno pot.

Zgodaj zjutraj je zapregel Snežka, ki je že navdušeno lajal in skakal. Zraven sta vzela le vrečo hrane za Snežka, prigrizke za Živka, toplo odejo, spalno vrečo in zvitek vrvi.

Potovala sta se zelo dolgo, našla nista ne jelenčka, kaj šele starodavno čarobno drevo.

Peljala sta se mimo velikih gora, malih gričev in potokov. Nenadoma sta sredi grmičevja zagledala rogove in majhen smrček, ki so kukali iz grma.

Živko je tiho iz vreče potegnil korenček in mu ga nežno pokazal. Jelenček je počasi in plašno stopil po korenček in ga hitro pojedel. Čez nekaj časa se je jelenček privadil na Živka in tudi na Snežka, čeprav ga je ta še vedno sumljivo gledal.

Jelenček je bil mlad, a dovolj star, da bi lahko vlekel Živkove sani. Ni bil vajen vleke, zato se je učil počasi. Živko je bil pri učenju strpen. Kljub temu ga je v enem tednu uspelo pripraviti, da je vlekel sanke z njim in Snežkom. Bil je zelo zadovoljen. Edino, kar ga je begalo, je to, kje naj najde čarobni vejici. Že ko je mislil obupati, je z neba priletela snežno bela grlica, se trikrat zavrtela in izpustila eno samo svetlečo vejico, ki se je bleščala v zeleno-rdečem siju, ki ni in ni ugasnil.

Zjutraj ga je privezal mlademu jelenčku na roge. Jelenček je vedno živahno poskakoval, zato ga je poimenoval Hopko.

Po dolgem razmisleku se je odločil, da bo šel v smeri, v katero je ptica priletela z vejico. Po zelo dolgi vožnji, v kateri sta se v vleki menjavala Snežko ter Hopko, so prispeli do velikega jezera, v katerem je plavala ledena plošča. Na njej je rasla breza, ki je žarela v rdečem in zelenem soju. Živko ni mogel razumeti, kako da voda ni zamrznila. »Morda pa je voda čarobna in zato ne zmrzne,« je  pomislil. Iz sank je oblikoval majhen čolnič. Z njim se je želel  pripeljati na otok, ampak ko je dal čoln v vodo, se ni in ni hotel premakniti niti za cintimeter, zato je začel v vodo metati ledene plošče, na katere je lahko stopil. Ko mu je končno uspelo priti na otok, je bil okrog njega velik in širok jarek. Ko se je sprehodil okrog njega, je ugotovil, da je tam velik štor, v njem je bila knjiga, v knjigi pa uganka:

 

Kdo je dobri okrogel mož,

ki ima igrač poln koš?

Sredi noči čez nebo preleti

in pod jelko darila pusti.

Živko ni razmišljal dolgo in je zaklical: »BOŽIČEK, odgovor je  BOŽIČEK!«

Čez jarek se je začel čarobno graditi most. Ko je bil končan, je Živko strahoma stopil nanj. Začuti je, da je dovolj trden za hojo čezenj. Preko njega je prišel do čarobnega drevesa, ki je bilo višje kot je pričakoval. Opazil je, da najlepše vejice rastejo njviše v krošnji. Hotel je splezati nanj, ampak se je drevo zvilo in ga vrglo na tla. Odprlo je usta in jezno reklo: »Kdo si ti, ki plezaš po meni brez dovoljenja?« Zvenelo je zelo jezno. Živko se je drevesu opravičil in mu povedal, zakaj je tukaj. Drevo se je zamislilo.

Odgovorilo mu je, če mi prineseš vodo iz začaranega jezera, ti bom dala eno vejico. Živko je hitro stekel po lonec, v katerem si je kuhal kosilo in vanj zajel čarobno vodo. Drevo je vzdihnilo, ko je k njemu vlil vodo. Zahvalilo se mu je in mu dalo eno vejico.Vejica je bila enaka, kot jo je prinesla ptica.

Ko je prišel nazaj, je takoj zavezal obe vejici Hopku okoli rogov. Ta je skočil in začuda je poletel. Sani, ki jih je vlekel, so poletele za njim.

Snežko, Živko in Hopko so že leteli nad griči in gorami.

Živko je Hopka usmeril v pravo smer in že so bili na Božičkovi gori. Videli so ogromno jamo in čisto na koncu so bila vrata. Živko se je upogumil in potrkal. Čez nekaj časa je prišel odpret majhen škrat in jih napotil do Božička.  Ko so vstopili v sobo, so videli, kako pregleduje seznam pridnih otrok in žalostno vzdihuje. Živko je plašljivo pristopil, se odkašljal in vljudno pozdravil. Božiček ga je vprašal, kaj dela tukaj in kako je sploh prišel sem.

Živko mu je povedal svojo zgodbo, Božiček je postajal vse in vse bolj srečen in vesel. Končno imamo jelenčka je dejal in močno objel Živka. Pogostil jih je z vročo čokolado s penicami in sladkornimi paličicami.

Naslednji dan na božično jutro se je Živko zbudil doma in ni vedel točno kako je prišel domov.

Nato se je na ves glas zasmejal, kajti pod jelko so ležale čisto nove prelepe sanke za vprego.

Zunaj je zadovoljno stal njegov Hopko in na rogovih je imel sporočilo:

 

Hvala Živko, da si mi posodil  svojega jelena. Dodato darilo te čaka zunaj na snegu J

Bila je celotna pasja vprega s Snežkom na čelu.

Bil je zelo srečen, še bolj pa, ko je ugotovil, da je on poskrbel, da so vsi prebivalci Pod goro dobili vesel  božič.