P122

Mateja Marolt

BOŽIČ ZA VSE

 

V prelepem gozdu, za zasneženimi vrhovi gora, so živele gozdne živali. Veverice, zajci, lisice, miške, polhi, volkovi, jež, sova in medved so bili zelo dobri prijatelji. Lisicam še na misel ni prišlo, da bi se podile za zajci in miškam se ponoči ni bilo potrebno skrivati pred ostrimi sovinimi očmi. Vsi gozdni prebivalci so proste trenutke radi preživljali skupaj. Pogovarjali so se, se igrali, zabavali in tudi pomagali drug drugemu. Vsak njihov dan je bil zares pravljičen.

 

Še bolj pravljično je postalo, ko so z neba začele naletavati drobne bele snežinke. Lesketale so se kot zvezde na jasnem nebu. Vedno več jih je bilo, bile so vedno večje in vse bolj puhaste. Ko je pričelo snežiti, so bile vse živali zbrane na gozdni jasi, ob kateri so rasla visoka drevesa. Živali so se z leskom v očeh zavedale, da se v deželo skupaj z zimo ponovno vrača tudi čarobni praznični čas. Sneg, mraz, okrašeno drevesce, praznično obložena miza z lesketajočimi se svečkami, nežen zvok kraguljčkov… Vse to in še več se je prebudilo v njihovih spominih. Le komu se ob misli na vse to ne bi zasvetile oči?

 

Ampak stari sovi, osamljenemu ježu in bolnemu medvedu se je ob navdušenju vseh ostalih pogled mrko povesil v tla. Le zakaj? Vedeli so namreč, da bodo božič ponovno preživeli sami, osamljeni. Že nekaj let je bilo tako. Vse dni v letu so bili v prijetni družbi prijateljev, predbožični večer in božič pa so živali preživele skupaj s svojo družino. Ostarela sova, bolni medved in jež pa niso imeli nikogar od svojih, s katerimi bi preživeli najlepši dan v letu. Veverica je prva opazila žalostne poglede treh prijateljev. Nikoli še ni v njihovih očeh zaznala tolikšne žalosti, zato jih je hitela spraševati, kaj je narobe. Vsi trije so komaj zadrževali jok, besede pa jim niso in niso šle z jezika. Tudi ostale živali so opazile stisko svojih prijateljev, vendar niso vedele, kako jim pomagati, saj niti niso vedele, kaj je sploh narobe. Sova je v žalosti odletela, medved je odšepal v svoj brlog, ježek pa je v tišini počasi odšel proti svojemu domovanju.

 

Gozdna jasa je bila vse bolj pobeljena, a lesk v očeh ostalih živali je izgubljal žar kot bi v njih počasi ugašal ogenj. Nekaj časa so sedeli v tišini, bili so zamišljeni, spraševali so se, zakaj so se njihovi prijatelji znašli v takšni stiski. Molk je prekinila lisica: »Že vem!« Vsi so nestrpno in v en glas vprašali: »Kaj?« Lisica je nadaljevala: »Spomnila sem se lanskega božiča, ki sem ga preživela skupaj s svojim lisjakom in ljubkimi mladički. Naše domovanje je bilo lepo praznično okrašeno, po brlogu se je razlegal vonj cimetovih piškotov, božično drevo se je lesketalo v soju okraskov in grelo nas je toplo ognjišče, ob katerem smo skupaj prepevali pesmi. Božič je vendarle tako lep prav zato, ker ga preživimo skupaj s tistimi, ki jih imamo radi.«

 

Mali zajček je lisici nestrpno vskočil v besedo: »Zakaj nam govoriš, kakšen je bil tvoj prejšnji božič, če pa si rekla, da veš, zakaj so sova, jež in medved žalostni?« Vsi, razen majhnega zajčka, so vedeli, o čem je govorila lisica. Malemu in razigranemu zajčku, ki je bil letos šele v pričakovanju prvega božiča, je mamica pojasnila: »Veš, sova, jež in medved so žalostni, ker bodo za božič osamljeni. Nikogar od svojih bližnjih nimajo tukaj. Stara sova in medved že nekaj let živita sama, ježek pa se je že pred leti izgubil in si je nato v našem gozdu ustvaril svoj dom.« Zajček je sedaj razumel in povedal, da bi tudi sam bil žalosten, če bi ne bil skupaj z mamico, atijem in svojimi tremi sestricami.

 

Volk je zaskrbljeno vprašal: »Kako bi sploh lahko pomagali?« Spet je nastala tišina, ki jo je kmalu prekinil polh: »Povabimo naše prijatelje na praznovanje k sebi domov. Vsakega bo povabil nekdo izmed nas, ki ima v svojem domovanju dovolj prostora. Tako naši prijatelji ne bodo nič več osamljeni in žalostni.« Ideja se je vsem zdela imenitna. Že so se hiteli dogovarjati, kdo bo gostil koga, ko se je ponovno oglasila lisica: »Polh, tvoja zamisel je dobra, vendar ni tako preprosto. Mislim, da bi bilo našim prijateljem neprijetno, če bi vsakega povabili drugam. Čeprav bi jih mi sprejeli z velikim veseljem, bi se oni najbrž počutili neprijetno, ker bi bili edini, ki niso člani naših družin. Bojim pa se, da za vse tri skupaj ni prostora pri nikomur doma.«

 

»Ali torej sploh lahko kaj naredimo?«, so se zdaj še bolj zaskrbljeno spraševali. Oglasila se je miška: »Nečesa sem se spomnila! Praznujmo skupaj, tukaj na tej čudoviti zasneženi gozdni jasi. Vsi smo prijatelji, vse dni v letu smo skupaj, zakaj ne bi bili skupaj tudi na najbolj pravljični dan v letu.« Miški so najprej pritrdile ostale miške. Predlog je bil všeč tudi zajcem, veverice so bile prav tako navdušene, lisicam se je zdela to najčudovitejša priložnost za nepozabno božično praznovanje… Skratka, vsi so se strinjali, da je ideja več kot odlična. Glasno so zaploskali miški.

Kmalu je prišel dan pred božičem in vsi so že hiteli pripravljati veliko skupno praznovanje. Volk je prinesel utripajoče lučke, polhi in zajci so na jaso hiteli z bleščečimi okraski, veverice so priskakljale s polnimi pestmi orehov in lešnikov zavitih v srebrni papir, miške so prinesle dišeče piškote in tudi iz lisičjega brloga je ves dan omamno dišalo. Vse okraske so obesili na najvišjo in najlepšo smreko ob gozdni jasi. Drobni zvončki so nežno cingljali v plapolanju vetra, pisane lučke pa so jaso obdale z mavrično svetlobo. Ob pogledu na praznično drevo je živalim zastal dih, saj tako krasnega božičnega drevesa še niso videle.

 

Drevesne štore je krasilo zelenje z mehkimi, žametnimi pentljami. Ko se je spustil mrak, so prižgali srebrne sveče in na tako praznično okrašene štore so postavili veliko dobrot, katerih vonj se je razlegal po vsem gozdu.

 

Vse je bilo pripravljeno na skupno božično praznovanje. Samo še sovo, medveda in ježa je bilo potrebno povabiti. Najprej so se odpravili k sovi, ki najprej sploh ni dojela, kaj se dogaja. Enako presenečen je nad povabilom bil tudi medved. Tretjemu so na vrata potrkali še ježu, ki tudi tokrat ni mogel zadrževati solz, ampak sedaj so mu iz oči silile solze nepopisne sreče.

 

Na gozdi jasi je bilo vso noč veselo. Zbrana druščina je veselo kramljala, slišati je bilo nežno prepevanje. Proti jutru so vsi navdušeno zagotavljali, da je bilo to zanje najlepše in najbolj čarobno praznovanje. Vsi se ga še danes radi spominjajo. Vsako leto, ko gozdno jaso ponovno objame puhasta belina, vsi ponovno kujejo načrtne za ponovno nepozabno skupno praznovanje.