OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Inja Roi

140 strani, A5 format

Redna cena: 15,81 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 11,86 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Naslov knjige in izgled naslovnice sta dovolj zgovorna – knjiga govori o večnih trenjih med moškim in žensko v družinskem okolju. Krajše zgodbe, ki se dotikajo delitve dela, vzgoje otrok, prostega časa posameznika in še marsičesa sicer temeljijo na resni problematiki, vendar so zaradi humornosti lahko tudi »poučne«, kajti – kot avtorica razkrije že v uvodu – ponavadi krivci, torej (seveda) moški, lažje preberejo, kaj sploh počnejo narobe, kot o tem poslušajo iz ust svoje partnerke.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Ženske, kdo bi jih razumel!

Ta znameniti stavek je krivec za nastanek te knjige. Ki, jasno, izhaja iz ust predstavnikov moške vrste. Praviloma.

Namerno sem uporabila izraz vrsta, kajti … ko takole premišljujem, ne morem in nočem verjeti, kljub vsem znanstvenim dognanjem, da pripadamo isti vrsti. Nak! Ja, obstajajo podobnosti, imamo celo (skoraj) enake organe, ampak … Se je že moralo tam daleč nazaj nekaj resno zalomiti. Vam povem! Nekaj, kar je tudi Darwin spregledal. (Seveda, saj je bil moški.)

In o tem nečem jasno pričajo naslednje strani.

Še prej pa pojasnilo:

Sem poročena (uradno ali ne, ni pomembno). Srečno? Bi rekla, da ja. Po tolikih letih me še ni (zares, z besedami pa nekajkrat) prijelo, da bi spokala kufre.

Vseeno pa … so stvari, ki me motijo – malenkosti in malo manj malenkosti. Zelooooo motijo. Tako zelo, da sem bila kdaj tik pred tem, da zagrešim zločin. Ne, ne mislim na tistega najhujše vrste, bi pa z veseljem preverila teorijo povezave med gravitacijo in pospeškom – recimo s kakšnim (letečim) krožnikom. Fizika gor ali dol, temu se reče nasilje v družini, zato odpade.

Naslednja faza, recimo ji preizkušanje svojih glasovnih sposobnosti, ima ponavadi kratkotrajen učinek. Če ga sploh ima.

Dolgotrajnejši postopki izražanja nezadovoljstva, kot je večdnevni molk (obstaja tudi moška definicija tega početja – slika brez zvoka), prej spravi ob pamet mene kot njega, ki mu je namenjen …

Skratka možnosti za spopad z motnjami so omejene – ali jih skoraj ni. No, v teoriji obstaja še termin zrel pogovor – s poudarkom na teoriji. Bi ga rada poznala, ja, ki si bo dal dopovedati, da ne gre za značilno žensko nerganje, ampak za resno resne stvari.

Pa se je nabiralo in nabiralo in … nabralo, kajpada. Tako daleč je že šlo, da sem dobila pike (beri – da sem bila pripravljena na spopad) že zaradi res banalnih stvari. Ne bom jih naštevala, o tem bo dovolj govora kasneje. Nekaj moram ukreniti, sem doumela. Karkoli. In ker je meni najljubše orodje beseda, sem se je oklenila. Kot nekakšne rešilne bilke.

Priznam, sprva se mi niti sanjalo ni, kako in kaj. Kako se lotiti tega avtoterapevtskega podviga. Potem pa, ko so nastali prvi zapisi, ko sem svoje tegobe ubesedila, so res postale nekako manj moteče (boleče, vznemirjajoče …). A to še ni vse. Največje presenečenje je šele sledilo (in še ni minilo). Moj glavni junak, moj dragi in najdražji mož, je zapise prebral (dasiravno nimajo zveze z avtomobilsko industrijo, niso tehnične sorte, še manj pornografski …); se v njih prepoznal; se jim nasmejal (dosti prijetneje je nastopati v tretji osebi ednine kot v drugi!); ter – ja, res! – priznal, da ni idealen. In zdaj se poskuša celo spremeniti.

Eureka! Odslej komunicirava samo še v pisni obliki.

Pa beseda dve o imenih:

Ne vem natančno, kdaj se je zgodilo, da sva vpeljala enotno poimenovanje – Srce. Se je kar prijelo. Mož mene kliče Srce, jaz njega Srce. Česar se drživa vedno in povsod. Tudi med hudo uro. Ja, zveni precej mehkeje, če med pregovarjanjem/prerekanjem nekoga zmerjaš s tik-tak organom, kot pa če bi uporabljal razne živalske izraze ali še kaj hujšega.

In o članih družine:

Smo trije. Jaz, Srce in najin triletni Sonček. Oziroma nas je pet – tu sta še hčerki, a sta že odleteli na svoje. Pravzaprav smo … Zapleteno, pozabila sem na Defija, štirikolesno dete (zaklad, ljubezen, veselje …) mojega Srca. Torej smo štirje. Ja, tako bo.

Za konec še tole:

Niso vsi moški enaki, da ne bo pomote. So si pa precej podobni. Z redkimi izjemami, ki samo potrjujejo pravilo. Za vse pa velja:

Ah, moški!

 

Goveja juhca

Sobota zjutraj. Pijeva kavo in kujeva načrte za konec tedna. No, jih kujem, Srce se v mislih posveča … že čemu. Kar je nesporno povezano z Defijem. Pogled ga izdaja; priprte oči, namrščene obrvi, zamaknjen izraz neskončne ljubezni … Ja, o nečem zavzeto tuhta. Ne bom spraševala, o čem, mi ne pade na pamet. Ne diraj lava, dok spava!

»Bi skuhala govejo juho?« vprašam. Zadišala mi je, zima je, pa še dolgo je ni bilo na jedilniku.

Srce prikima. Olajšano. Ne bom ga namreč morila s tistim: »Kaj naj skuham?«

Ker sneži, se moj junak ta dan sam spopade s potjo do trgovine. Z lističem – beri: natančnim načrtom nakupa. Z vsemi podpodatki in navodili. Tudi za juho: zapakirano zelenjavo, pa zmrznjeno, pa dve rahli kosti …

Telefon zazvoni čez pol ure. Srce.

»Nimajo zapakirane zelenjave,« pove.

»Pa jo naberi,« rečem. Po eni strani mi gre na smeh, po drugi me jezi. Že imam na koncu jeziku: »Če lahko za Defija najdeš vse kose …« A se zadržim.

»Katero pa?« sledi naslednje vprašanje, seveda pričakovano. Čeprav sem upala, da ne bo.

Zavzdihnem: »Korenje …«

»Koliko korenja?« me prekine.

Noro! Pri svojih letih bi že lahko vedel, koliko korenja je potrebno za juho. Ampak …

»Tri ali štiri!« izstrelim in nadaljujem z naštevanjem: »Pa kolerabo, cvetačo, zeleno, paradižnik, por …«

Ne bom naštevala, koliko tistih koliko je bilo vmes, nima smisla. Sva nekako uspela sestaviti seznam, kar je najpomembneje.

Po dobri uri je Srce doma.

»Mesarica je rekla, da če meso ne bo v redu, pridi kar k njej,« zdrdra namesto pozdrava. In čaka, kaj bom rekla.

Joj, sploh se ne zaveda, kako predvidljiv je! Kar vidim ga – seveda je uporabil je moj stavek, ki ga ponavadi v šali navržem mesarju: »Juh'co bova skuhala!« In ko je sledilo vprašanje, kaj od govedine bi želel, je zmrznil, jasno. Kako naj, revež, ve, kaj bi jaz rada? Rebra? Stegno? Šimbas? No, ve pa, da morata biti zraven dve rahli kosti. Kar je tudi povedal. In dobil kit komplet: goveje meso s kostjo. Krasno, operacija goveja juha je uspela.

Ne motim se, v vrečki je res privlačen kos tistega z zvenečim španskim imenom. Tudi v redu, vendar bi sama vseeno vzela še kakšno kost. Za okus. Kar samo mimogrede omenim, da bo vedel za prihodnjič. Čeprav ni bojazni, da bi si zapomnil.

Sperem meso, vzamem lonec, meso položim vanj in se lotim vrečke z zelenjavo. V kateri najdem marsikaj, le korenja, cvetače, kolerabe in zelene ne.

»Peteršilj sem tudi vzel!« se pohvali Srce, ko potegnem na plano zajeten šop zelenja, ki ga je dovolj za celo leto juhe, »čeprav nisva napisala.« Prav zares je ponosen, verjeli ali ne.

»Kje pa je korenje?« mi gre na smeh.

Pogled štiriletnika. »Ups!«

»In cvetača in zelena …« nadaljujem.

»Tega mi pa nisi naročila!« se odločno postavi zase.

In zdaj? Zapisal si ni, kar sva naštela po telefonu. Priznanja, da je pozabil, si tudi nisem obetala. Očitki, da bi tudi sam lahko vedel, kaj sodi v juho, bi vodili v nesmiselno pregovarjanje, to pa bi se skoraj gotovo končali s prepirom; njemu da se res ne zdi pomembno vedeti na pamet, iz česa je juha, da zaradi takih traparij že ne misli izgubljati besed, da iščem dlake v jajcu …

Ne, ne bom si pokvarila dneva! Še enkrat globoko zajamem sapo in zmečem v lonec, kar je pač iz trgovine priromalo in je bilo namenjeno juhi.

Ki je bila konec koncev celo zadovoljiva, ko sta minili dve uri rahlega vretja in dodajanja začimb in neprestanega pokušanja – seveda z ljubeznijo.

In epilog?

Srce (po drugem krožniku): »In ti si se razburjala zaradi korenja? Saj je super juha!«

Mislim, da bo do naslednje goveje juhe minilo precej časa. Morda mi bo spet zadišala naslednjo zimo.

 

Dlake v jajcu

Srce ne razume, zakaj se razburjam zaradi malenkosti. Kaj to pomeni?

Sobota popoldne. Misija pospravljanje stanovanja uspešno zaključena. Čas za počitek in uživanje. Potem pa … Pot me zanese v spalnico. Privoščila si bom malček poneumljanja ob kakšni super poučni oddaji na kanalu A. S pogledom nehote ošinem omaro.

»Srce?«

»Prosim?«

»Kaj pa je na omari?«

Vprašanje je retorično. A vprašalna oblika izzveni dosti manj napadalno, kot če bi rekla: »Pospravi tisto z omare!« Revija je, njegova najljubša, o terenskih vozilih. Ki jo bere na balkonu, kadar si privošči čik pavzo –; da ne bo pomote, ena in ista številka, že odkar pomnim. Ko je priromala nazaj v stanovanje, jo je sicer uspel prinesti do spalnice, v omari, kjer ji je mesto, pa ni pristala. Ga je že kaj zmotilo. Recimo pogled na srne, ki so ravno prečkale jarek. Ali pa risanka. Ali pa …

»Ja, že grem,« pride in revijo pospravi na svoje mesto.

Čez nekaj minut vstanem in si grem po vodo. Na tramu v dnevni sobi leži prazen tulec straniščnega papirja.

»Srce?«

»Kaj?« odvrne pogled od Garfielda. S Sončkom ga gledata že stotič, a še vedno z odprtimi usti. Oba.

»Kaj pa je to?« z glavo namignem proti tulcu.

»Ups!« Vstane in tudi tulec roma na svoje mesto, torej v smeti.

Pa stopim v kuhinjo. Na pultu leži prazna škatla napolitank, ki jo je prej odnesel v smeti. Vendar ga je spet moralo nekaj zmotiti. Recimo pogled na kakšno terensko vozilo, ki se je ravno pripeljalo po cesti. Ali pa si je pred tem natočil kozarec vode. Ali pa …

»Srce?« Moj glas že izdaja nejevoljo.

»Kaj je spet?« mi odvrne v istem tonu.

»Napolitanke!«

»Ja, saj bom …«

Raje se poberem iz kuhinje.

Pa moram kmalu v kopalnico. Kjer me čaka novo presenečenje. Srce je ene od hlač dal v pranje, pred tem pa je redoljubno izpraznil žepe. Katerih vsebina je ostala na umivalniku. Nekaj vijakov, dve matici, manjši kos žice, navodilo za sestavo ene od igračk iz kinder jajčka … Saj je hotel pospraviti, a ga je nekaj zmotilo. Recimo mala potreba. Ali je zmanjkalo papirja. Ja, to bo to!

Zavzdihnem. »Srce!« Počasi se približujem vrelišču.

»Kaj je!« zarobanti iz dnevne sobe.

»Prosim, če pospraviš svojo kramo!« sem jezna.

Čez dobro uro, ko zopet stopim v kopalnico, je rob umivalnika še vedno poln. Najraje bi se razpočila, a pograbim šaro in jo odnesem v shrambo. Sem določila mesto, kjer se nabirajo stvari, ki jih Srce nikakor ne uspe pospraviti. Ni kar ni tam. Ampak … ko hočem drobnarijo spustiti iz rok, zadanem ob nekaj. In to nekaj je plastična košarica s ščipalkami. Ki ima svoje mesto vsega dva metra stran. Scenarij je znan: Srce jo je, seveda z namenom, da jo bo pospravil, odnesel v shrambo, a jo je odložil, kamor je pač naneslo, ker ga je nekaj zmotilo. Kaj za vraga bi ga v shrambi lahko zmotilo, se mi ne sanja.

»Srce!« sem na robu živčnega zloma.

»Pa kaj ti je danes?!« se mi ihtavo pridruži v shrambi.

Strmo zrem v košarico s ščipalkami, da ne bi bilo dvoma, za kaj gre.

Pa zgrabi ubogo in nič krivo plastiko, ki z glasnim treskom pristane tam, kjer bi morala že v prvo.

»Mislim!« je ogorčen. »Res nimaš drugega dela, kot iskati dlake v jajcu? Ne more biti en dan mir?!«

Sem pa res nevrotik!