OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtor: Aleš Oblak

232 strani, A5 format

Redna cena: 19,90 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 14,92 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Gre za zbirko sedmih kratkih fantastičnih povesti, ki jih povezuje okvir v podobi Pastirja Hektorja. Ta pod streho sprejme sedmerico popotnikov, saj mu zakoni pastirstva nalagajo, da ne odreče zatočišča nikomur, v zameno pa mu dajejo magično moč nad njegovim ozemljem. A osebe, ki so se zbrale pod njegovo streho, niso običajne. Dva vojaka, tihotapec, čarovnica, mož, ki govori s svojim mačkom, in še ena Pastirica z vajenko –vsi so tam z razlogom ali temno skrivnostjo. Vsako poglavje izvemo iz zornega kota enega od njih, dočim uvod, zaključek in vmesni prizor pripadajo Hektorju, ki že na začetku stori neodpustljiv zločin. Ko se zgodba počasi razpleta, uvidiš, da je teh sedem neznancev, skupaj z svojimi skrivnostmi, ključnih za Pastirjevo neizbežno usodo. Za kazen, ki je kruta in neobičajna. (Quattro, revija Joker, št. 220)

Za knjigo je Aleš Oblak prejel evropsko nagrado ESFS - encouragement award na EUROCON 2012 ZAGREB. Več o tem si lahko preberete na spletnem naslovu: http://www.zvezdni-prah.si/phocadownload/JeJ/JeJ23-5.pdf.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Gabriel si je obliznil prste, ko je med njegovimi ustnicami izginil še zadnji grižljaj koruznega kruha, obloženega z mastnim kosom jagnjetine, med tem ko je Rafael zadovoljno predel v žepu njegovega plašča, grizljajoč ostanke mesa. Stari Januš si je zadovoljno požvižgaval, ko se je sprehajal med stojnicami, občudoval starinske lesene jadrnice, kipe devic in ljubkih morskih deklic na njihovih premcih ter mogočne kovinske parnike z velikimi kolesi, speče poleg njih. Opazoval je plapolanje črno belih zastav v hladnem zimskem vetru, črne plakate s podobo bele Cesarice, ki je nagovarjala množice, ter njen veličastni marmorni kip, ki se je zasnežen lesketal v soju sonca.

»Slišiš, Rafael?« se je nasmehnil stari Januš in s prsti segel v žep, kjer je božal mačka, »kaj pravi Cesarica?«

Potlej se je navihano namuznil ter s piskajočim glasom oponašal vladarico: »Razum je vse! Ven, neumneži! Hahaha! Vse lepo in prav, le da sem jaz za časa svojega življenja prebral knjigo ali dve in vem, da je le malo besed, ki zapustijo njene mehke ustnice, resničnih.«

»Kaj res, stara sablja?« je Gabriel dal glas Rafaelu.

»Res, res,« se je gromko zasmejal Januš, vesel, da se je imel s kom pogovarjati. »O industrijski revoluciji, lovih na Strahove in vojni za Eldengran piše, kakor da ima Cesarstvo razuma vse zasluge zanje. Pha! Resda sem bil komaj otrok, ko so naši sovaščani odhajali na fronto na zahod, borit se z demonskimi hordami in prekletimi kralji, ki so stali za njimi, ampak dobro vem, da je bilo takrat Cesaričino mesto zgolj močvirje in nekaj lesenih kolib.«

Tedaj je stari Januš zgrabil najbližji črn plakat s prekrižanim nalivnim peresom in povečevalnim steklom, obema belima, nad katerima je pisalo: Razum je moč! ter ga jezno strgal z umazane porjavele opečnate stene.

»No, no, Gabriel,« je starec zopet oponašal piskajoč glasek svojega mačka, »umetniki niso prav nič krivi za to.«

»To ni umetnost, muci,« je žalobno odkimal Gabriel, »umetnost je orodje duše, sredstvo za doseganje višje resnice. To je le propaganda, sredstvo za doseganje nadzora!«

»Morda, morda,« je skozi Janušov popačeno globok glas dejal mucek. »Misliš, da bi nama gospod Pastir Tsmikavt zameril, če bi kupila malček medice?«

Gabrielov pogled je zataval navzgor, na lesen napis vrh hiše, pred katero sta se znašla, in njegov pogled barve globokega gozda, se je zalesketal, ko je uzrl besede:

Pivnica pri kosmati lisici, vino in medica.

Stari Januš je z zadovoljnim izrazom na obrazu vstopil v zatemnjeno trgovinico in prešerno vzkliknil:

»Dober dan, gospodje!«

Uzrl je tiho, žalobno sobico, katere stene so bile skrite za debelimi vinskimi sodi, tla pa prekrita s črnimi tlakovci. Zaradi prahu težke škrlatne zavese so zastirale svetlobo in turobni polmrak je goltal kamro. V sobi so bili trije ljudje, stari oštir, ki je na oni strani kamnitega točilnega pulta čistil steklen kozarec za pivo, plečati mladenič temačnega pogleda, ki je vase kar metal žganje, in starka, jokajoča in cmihajoča v kotu. Vsi so okrog vratu imeli zavezane temno modre rutice in vsi so imeli žalostno, mrakobno in na sploh nesrečno senco v očeh.

Gabriel je sedel za točilni pult poleg plečatega mladeniča, spustil Rafaela, da se je sprehajal gor in dol po lepljivem kamenju ter si naročil piva.

»Povejte mi, dobri gospod, čemu ta žalost, saj vendar sedite na parih hektolitrih vina, piva, medice in žganja?« je vprašal stari Januš, se zahvalil za visok kozarec piva ter se z levico začel igrati z Rafaelom.

»Oh, saj ne bi razumeli,« je nesrečno zamomljal stari oštir. »Vam ni treba nositi bremena, ki ga nosimo mi.«

»Pa ja niso kakšna čudna sekta?« je Gabriel zašepetal z Rafaelovim glasom in se navihano nasmehnil, ko je ugotovil, da ga nihče ni slišal.

»O čem govorite, gospod?« je vprašal stari Januš in na dušek izpil pol kozarca.

»Ne vem, če vam privoščim veselje in žalost našega bremena, popotnik,« je zajokal oštir, napolnil kozarec z žganjem, ga izpil, ponovno napolnil, ga spet izpil, potlej pa se je resnobno zazrl Gabrielu v oči. »Umetniki, filozofi, znanstveniki, doktorji, sveti možje, celo Pastirji so propadli, njihove misli pa so se pogreznile v sence blaznosti po tem, ko so uzrli to, na kar pazim … Nikdar nisem hotel te časti, a je moja … In moje je breme.«

»Gospod, podcenjujete me,« je dejal stari Januš in do konca spil svoje pivo. »Pravijo, da je človeku laže pri duši, če deli svoje breme. Morda bi jaz hotel prevzeti vaše prekletstvo nadse.«

»Videti ste kot moder mož,« je suho prikimal oštir. »Naj vam bo. Morda vam uspe«

Naenkrat je mišičasti mladec poleg Gabriela vstal in mu z roko pomignil, naj sledi oštirju, ki je izginil za majhnimi durmi na oni strani točilnega pulta. Ko je Januš s pogledom oplazil trde mišice, ki so zategovalo mladčevo srajco, in njegov neizprosni pogled, ki bi lahko lomil kamenje, je spoznal, da morda vse skupaj ni bila najpametnejša reč, kar jih je kdaj storil, obenem pa sta ga strah pred zlomljenim tilnikom in radovednost premagala. Sledil je starcu v dolgo sobano na oni strani vratc. Tam je uzrl dolg hodnik, ki ga je iz teme vlekla le bleda modrikasta svetloba, ki je padala skozi stare, obrabljene zavese oken. V zraku je poplesaval prah in visel vonj po starem papirju, postanem pivu ter gnitju. Sobana je bila napolnjena s kupi težkih knjig, zvezkov, zvitkov ter listov, brezbrižno nametanih ob steno. Gabriel je s pogledom oplazil eno od bukev ter z nje razbral naslov:

Baltazar Fraiser: Eseji in misli o lepoti, volumen 265.

»Dvesto petinšestdeset? Uau!« je dahnil Gabriel ter sledil oštirju v naslednjo sobo. Ta je bila napolnjena s slikami in kipi. Na steni so bile izobešene oljne slike, akvareli, lavirane risbe, skice, zarisane z ogljem in črnilom, vse od natančnih študij anatomije, do izjemno dodelanih obraznih portretov, vzdolž sobe pa so se bohotili marmornati, bronasti in leseni kipi iste podobe, ki se je pojavljala na slikah. Vsa dela so prikazovala čudovito mladenko mlečno bele kože in dolgih, pšenično svetlih las, ki so se kakor slap spuščali vzdolž njenega hrbta. Stari Januš je občudoval njene zelenkaste oči in lok njenega telesa ter se spraševal, kaj ga bo čakalo v naslednji sobi.

Starec je odprl vrata in gnusen vonj po crkovini ter gnitju je napolnil zrak, vonj tako ostuden, da se je Gabriel komajda uprl želji po bruhanju. V naslednji sobi, kamrici brez oken, so bila ena prek drugega nametana trupla, mrtve podobe oseb, sešite iz različnih kadavrov. Tla so bila zamazana s temno mešanico krvi ter gnoja, podgane in muhe pa so se pasle na gnijoči koži mesnatih lutk.

»Kaj, hudiča, je to?!« je zasikal stari Januš, si z levico zakril nos ter usta, z desno pa je izza pasu izvlekel svoj dolgi nož.

»Zgolj še eden od ponesrečenih poskusov, da bi se rešili našega prekletstva,« je otožno zamomljal starec. »Pisci in filozofi so spisali na tisoče spisov, umetniki naslikali na stotine slik … in doktorji so skupaj sešili najlepše dele najlepših bitji, ki so stopila v Mrtvakov dol, a nikomur ni uspelo ustvariti ognja, ki nas slepi …«

Gabrielov svet se je zavrtel in bruhajoč je treščil na tla, poleg sivih obrisov ljudi, ovenčanih s temnimi šivi. Videl je obraze lepih deklic, prišite na lepo izoblikovane moške lobanje, ter dolge nohte na koncu dolgih prstov krepke mišičaste roke.

Starega Januša, vojnega veterana, bojevnika, ki je videl, kako so bila življenja raztrgana v strelnem ognju, je prizor lutk, sešitih iz kadavrov mož, žensk, dečkov in deklic, prikoval na tla. Ko je izpraznil vsebino svojega želodca in si z vrhnjo stranjo dlani obrisal hladen pot s čela, je svojo dlan potopil v gosto, smrdečo tekočino na tleh in se komajda dvignil na tresoče noge. S tal je pobral svoj dolgi nož ter se grozeče zazrl v starega oštirja. Gabriel je kar čutil bledico, ki se je širila prek njegovega lica, ko je zrl v starčeve oči, v katerih ni žarel sadizem ali obžalovanje, temveč razočaranje.

»Pridi, popotnik. Naj ti pokažem,« je suho dejal ter se obrnil proti težkim, železnim vratom, zamazanim s posušeno krvjo na koncu sobe. Vrh vrat je bilo vrezano sporočilo:

Lepota vrednoti življenje.

Starec je počasi začel odklepati pol ducata težkih kovinskih ključavnic.

Naposled so se duri le odprle …

***

Zgodilo se je pred časom, v najbolj oddaljenem kotičku Nebes, kjer kraljujejo veliki bogovi. Tam se je Angel lepote, čudovito bitje dolgih nog, ozkega pasu in polnih prsi, sprehajal vzdolž poljan zvezd, poleg jezer luči ter morji sanj, in tisočero mavričnih sonc je spuščalo svoj biserni soj nadnjo. Nosila je dolgo obleko iz bele svile z razgaljenim hrbtom, iz katerega so se širile mogočne kristalne peruti, njeni lasje pa so poplesavali med njimi kakor srebrn lesk blede mesečine. Bosonoga je hodila po lesketajočem se potočku, ki je rezal svojo pot vzdolž nebesnega svoda proti edinemu kraju v Nebesih, kjer sta vladala tema in mraz.

Naposled je Lepotica prišla do mračne dvorane, obdane z visokimi črnimi stebri, katerih kapiteli so bili izklesani v podobo ovenelih cvetlic, krog njih pa se je ovijala posušena trta. Med vsakim od stebrov se je bohotil velik portal, okno, zakrito z mehko črno tkanino, ki je žalobno plapolala v hladnem vetru, tla, tlakovana z gladkim granitom, pa je prekrivala za decimeter ostra ledena voda, ki je rezala v njena snežno bela stopala. Ni bilo plamena, ki bi osvetljeval dvorano, niti soja sonca ali lune, črna sobana je kar visela v gostem polmraku.

Črna tančica se je razprla in skozi okno je stopil Angel smrti. Za trenutek se je ozrl in si ogledal neskončno morje sivine, mrzlega vetra in rjovečih valov dežele smrti ter temno silhueto veličastnih trdnjav Podzemeljskih bogov, ki so se dvigale iz njegovih globin.

»Zakaj si tu?« je vprašal Angel smrti. Imel je podobo čednega mladeniča z dolgimi, nazaj počesanimi črnimi lasmi in snežno belo poltjo. Bil je suh, visok in mišičast, z ravnimi mišicami ter globokim, temno modrim pogledom. Nosil je elegantno večerno obleko iz črne ter rdeče tkanine, prek nje pa dolg, teman plašč, vrh njegove glave pa se je zibal visok cilinder.

»Samo hotela sem te obiskati,« je dejala Lepotica ter zavihala nos nad Angelovo opravo, »Zakaj se tako rad oblačiš v smrtnika?«

Angel smrti ji je obrnil hrbet ter začel preučevati kamnito knjižno polico, vrezano v skalnato steno njegove dvorane. Vzdolž njenih hladnih polic so zložene ležale najboljše knjige slovitih pisateljev, ki so jih spisali za časa svojega bivanja v Deželi smrti.

»Ni smisel smrti, da se najavlja vsem odkrito na očeh,« je dejala Smrt in s svojim dolgim koščenim prstom spolzela vzdolž suhih, usnjenih naslovnic, »ampak če že vztrajaš …«

Angelova večerna obleka se je stopila ter razpadla v pepel in njegova bela koža se je odela v staro, rjavo tuniko, uničeno zaradi udarcev z rezilom ter razžrto od žuželk, z njegovega hrbta pa so se razširila mogočna netopirska krila, kosmata, usnjata in temna. Tam, kjer so se zarivala v njegov mišičasti hrbet, so se iz beline kože širili temni obrisi žil, njegovi lasje, prej elegantni in zlizani, pa so zdaj neukročeno štrleli v vse smeri.

»Je zdaj mojo podoba zadovoljiva tvojemu pogledu?« je vprašal Angel smrti in razširil svoja krila do polne veličine.

»Lep si,« se je nasmehnila Lepotica, skočila Angelu smrti v objem in svoje mehke, tople ustnice pritisnila ob njegove trde in hladne.

»Je kakšen poseben razlog, zakaj se danes ne gledaš v zrcalu?« je skoraj jezno vprašal Temačni, ko se je odtrgal iz njenega objema.

»Samo hotela sem te videti … to je vse,« je žalobno rekla Lepotica ter se stresla zaradi mraza, ki je bičal njeno kožo. »Mar ne bi mogel malce segreti tega kraja?«

»Ne!« je odrezal. »Dobro veš, kakšen je bil najin dogovor. Ti mi daješ zalo lice, jaz pa tebi … sladki poljub Smrti. Nikakršna ljubezen naju ne veže.«

»Ampak …«

»Ne!« je zalajal Angel smrti, »lepoto si lahko tudi vzamem! Mnogi smrtniki bi jo dali za nekaj dodatnih let življenja. Če hočeš zapletati najin dogovor, potlej z veseljem vzamem nazaj črviv obraz.«

»Nočem, da si grd,« je odkimala Lepotica, pomanjšana zaradi Angelove jeze.

»Niti jaz. Nočem pa tudi nekih težav … Že tako imam veliko dela.« Smrt se je obrnila proč, proti drugi omari, napolnjeni s steklenimi posodami ter lesenimi in železnimi skrinjicami. Angel je s pogledom preletel svojo morbidno zbirko, s svojimi dolgimi prsti odprl eno od steklenih posod in vanjo vrgel iztaknjeno, še krvavo oko. Mehka krogla je padla v smrdečo tekočino poleg drugih očesnih zrkel, se sploščila nad njimi in potem potopila mednje.

»Zakaj sploh zbiraš to gnusobo?« se je spačila Lepotica ter zgroženo naredila korak nazaj.

»Vsako in sleherno od teh očes je pripadalo velikemu smrtniku, nekomu, ki je spremenil svet. Po večini se tu notri skrivajo pogledi vojskovodji, vladarjev in filozofov,« je dejal Angel in zapečatil posodo. »Tu notri se skrivajo dela, na katera sem najbolj ponosen. Najlepše, najbolj izvirne in najbolj … dramatične smrti, hahaha.«

»Kaj je to?« je vprašala Lepotica, s pogledom, ki je bil spoj strahu in čiste panike, ter pokazala na skrinjo, zvarjeno skupaj iz osti sulic in mečev, iz železja, iz katere se je izvijala žareče rdeča vročina.

»To …« je dejal Angel smrti ter si z dlanjo šel skozi kakor oglje črne lase, »ni nič, s čimer bi se tvoja ljubka glavica smela ubadati.«

»Vem, kaj je to!« je zakričala Lepotica skočila proti skrinji in ovila svoje bele ročice okrog nje. Glasno je zacvrčalo in njene dlani so se napihnile s krvavimi mehurji, potlej pa se je skrinja odprla in ne da bi pokazala kanček bolečine, so se njene roke hipoma pozdravile. Skrinja je počasi postala hladno črna in rjav dim se je skupaj s smradom, tako strašno gnusnim, da so ga vonjali celo angeli, dvignil iz nje.

Lepotica je prevrnila skrinjo in tri rokavice, tri ustrojene človeške dlani, odsekane pri komolcu, so z vlažnim pljuskom padle v vodo na črnih tleh. Ena, polna tetovaž, je imela barvo žgane karamele, drugi dve, ena težka z prstani in dragulji na prstih, druga pa lahka v svoji preprostosti, pa sta bili mrtvaško bledi.

»To so …« je z izrazom prezira zasikala Lepotica.

»Ustrojene roke zadnjih kraljev in cesarjev padlih kraljestev,« jo je prekinil Angel smrti, in ko ga je Angel lepote znova pogledal, so se njegova usnjata krila in raztrgana oblačila stopila v sence, on pa je stal tam, z dolgimi, naoljenimi lasmi, v elegantni večerni oblaki.

»Zakaj bi imel to?« je zgroženo vprašala.

»Vladarji ne kraljujejo nad ljudmi zaradi krvi, ki se pretaka po njihovih žilah, zlata, ki se suši v njihovih zakladnicah, ali podpisov na starajočem papirju. Ne! Vladarji vladajo zaradi pravice, zaradi svete pravice, ki jim jo ob rojstvu podarijo bogovi!« je z blaznim nasmeškom na bledem obrazu zapel temni angel. »Ko bo moč bogov strta in njihova vladavina pri koncu, takrat bo v vsem Stvarstvu obstajala le še ena avtoriteta, le še tista pravica, ki so jo bogovi naklonili ljudem, in imel jo bom jaz, spravljeno na varnem v njihovih hladnih, mrtvih rokah.«

»Načrtuješ upor,« je dejala Lepotica.

»Ne!« je odrezal angel smrti. »Ne manjka mi udobja, ampak vsi bogovi nekoč padejo. Zapustili so Večnost in prišli sem. Tu nihče ne obstaja večno in jaz le skrbim za svojo prihodnost.«

»Ne, ne, ne, ne,« je dejala, »Tega ti ne bom pustila.«

Lepotica se je zasukala na stopalih in začela korakati proč, proti izhodu iz domovanja Smrti, a on je le lenobno zamahnil z zapestjem in v trenutku se je umazana voda pod njenimi nogami spremenila v hladen, lesketajoč led, ki se je kakor veriga ovil okrog njenih gležnjev.

»Mislim, draga moja, da ti tega ne morem pustiti,« je Angel smrti tlesknil s prsti in zaslišala se je prijetno prasketajoča glasba iz nevidnega gramofona, tih rekviem violin.

»Ne,« je zastokala ter se s koleni sesedla v hladno vodo. »Tiho bom. Ljubila te bom. S telesom in nesmrtno dušo.«

»Mislim, da ne,« je odvrnil Angel smrti in ovil svoje bele prste krog njenih lic. Za trenutek se je v njenih očeh lesketalo začudenje, potlej, zgolj za hipec, jih je napolnila iskra bolečine, nato pa le praznina. Njenega lica ni vzel hlad, njene kože ne bledica, kakor smrtnikov, le obstala je tam, praznega pogleda in angelskih kril, ki so se razbila na tisoče mrtvo mrzlih peres, padajočih z njenega golega hrbta. Za trenutek je Lepotica še obvisela v njegovi roki, potlej pa se je stopila v blisk vroče svetlobo, padajoča kakor zvezdniki utrinek, na zemljo spodaj.