OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Olga Pega Kunstelj

392 strani, A5 format

Redna cena: 23,90 EUR

Spletna cena - s 20% popusta: 19,12 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Zvrst: Roman, izmišljena zgodba iz vsakdanjega življenja. Ljubezen zrelih letih v trikotniku, ujeta v kolesnice omejene svobode, prilagajanja, sanjarjenj … Nerealizirana hrepenenja in spremenjene okoliščine vodijo v stisko in žalovanje ter zaidejo v depresijo.

Kraj in čas dogajanja: dom, služba in gore; obdobje 15-ih let.

Glavne knjižne osebe: Rida in Bine – ljubezenski par; Jolanda (Krota ali Vabljiva Ponudba) je tretja oseba v tej zvezi; Ina in Mija sta Ridini prijateljici; kavopivska družba je skupina sedmin Ridinih sodelavcev, ki debatirajo ob jutranji kavi; gorski prijatelji.

 

Kratka vsebina:

Rida, 46-letna ločenka, spozna poročenega moškega svojih let. Zbližate se, opazujeta in ocenjujeta, vendar zaradi neštetih ovir nikoli ne zaživita skupaj. Po šestih letih poznanstva se Rida odloči prekiniti neresno in brezciljno zvezo. Dve leti in pol traja ta prekinitev, vendar oba sanjarita o nadaljevanju zveze. Rida prizna, da ga pogreša; zato ga zopet zapelje, a je žal med njima že nova ženska. To spoznanje ter upokojitev in osamljenost pahnejo Rido v nespečnost, žalovanje in depresijo.

Neizživeta čustva in slaba vest ju še naprej povezujejo, ves čas sta v stiku, si dopisujeta in iščeta poti za zbližanje. Rida se na vse načine bori z depresijo, čas pa teče. Ko se osvobodi te nadloge, ugotovi, da se tudi on – Bine – bori s turobnimi mislimi.

Če se ozremo okoli sebe, lahko vsepovsod opazimo podobnosti z vsebino novega romana pisateljice Olge Pege Kunstelj. Zato je mogoče trditi, da je izmišljena zgodba vzeta iz realnega življenja. Ljubezen ni več domena samo mladih, temveč tudi zrelejši in celo starejši, ki že bivajo v domovih, se zaljubljajo. In njihova čustva so enako močna, le izgubo težje prebolevajo.

Roman govori o ljubezni dveh zrelih oseb, ki se družita v objemu gora in ne znata ali ne zmoreta zaživeti skupaj. To jima preprečujeta vzgoja in strah, zato se odločitev vedno bolj oddaljuje. Četrta oseba, ki se pojavi  v ljubezenskem kvadratu, pahne Rido, glavno žensko osebo, v depresijo. Zato se roman ne konča »in živela sta srečno do konca svojih dni«. A konec je optimističen in odprt. Rida je kljub dolgoletni borbi z depresijo zmagovalka. Bolezen preboli z veliko voljo in zdravim načinom življenja, s pomočjo zdravil in pozitivno naravnanimi bližnjimi.

Zgodba je nanizana skozi pogled, opazovanje, ocenjevanje in razumevanje glavne junakinje Ride. Značaj glavne moške osebe se prepoznava s komuniciranjem po elektronski pošti, ki je za glavnega moškega junaka lažje, saj se izogiba pogovorom v osebnem stiku. Trudi se, da so pisemca polna čustev in pesniško obarvana, kar ponuja vedno nova hrepenenja in upanja. Rida pa svoje misli zapisuje v dnevnik, ki dodatno razkriva njen značaj. Poseben čar dajejo romanu opisi druženja s sodelavci ob jutranji kavi. Iz njih se razbere, da je Rida samosvoja, vendar duhovita in zabavna.

 

Zgradba, ideja in motiv:

Roman je pisan v tretji osebi, s pogledom na Ridino življenje in njenim opazovanjem, zaznavanjem in ocenjevanjem. Rida vzporedno piše dnevnik v prvi osebi, ki jo dodatno razgalja. Značaj nasprotnega spola – Bineta – pa se prepoznava iz elektronske pošte in telefonskih pogovorov, tako da si bralec lahko ustvari značajske poteze obeh. Dogajanje v 'kavopivski družbi' sodi v humorni del pripovedi.

Izpostavljeno je priznavanje ljubezni v zrelih letih; životarjenje v ljubezenskem trikotniku oziroma kvadratu; hrepenenje, osamljenost; več vzrokov, ki vodijo v depresijo – pogosto nadlogo sodobnega časa. Bralca popelje od nastanka, prepoznavanja vzrokov in znakov skozi večletno zdravljenje in premagovanje depresije. Glavna junakinja z nenehnim trudom težavo obvlada, se veliko nauči in dokaže, da je depresijo mogoče premagati.

Obseg: 392 A5 strani. Zgodba je podana v razmejenih poglavjih. Dvogovori, navedbe iz dnevnika in elektronska pošta pa tekstu ponujajo individualno presojo dogajanja. Stil pisanja je namenjen širokemu bralstvu.

 

Nataša Žilevski, dr. med.:

V svoji dolgoletni praksi splošne zdravnice sem se vsak dan srečevala z bolniki z depresivno motnjo. O bolezni je napisano veliko strokovnih člankov, še vedno pa je premalo poljudnih. Bolezen ni znak šibkosti in doleti lahko prav vsakega, zato je tako pomembno, da se o njej piše in govori. V knjigi so lepo opisani stresni življenjski dogodki, ki pahnejo Rido v bolezen: upokojitev, izpraznjeno družinsko gnezdo, prevara ljubljene osebe … Značilni simptomi za depresijo so njena žalost, brezvoljnost, praznina; nesposobna je za veselje, umika se v osamo, ne čuti lakote in žeje, boli jo vse telo. Najteže pa prenaša dolgotrajno nespečnost.

Roman je odličen prikaz bolezni, ki pogosto poteka prikrito in lahko traja štirinajst dni, mesece ali celo leta. Prav zato ga lahko sprejmemo kot vodilo za premagovanje depresivnih motenj. Zaradi aktualnosti obeh tem, depresije in priznavanja ljubezni v zrelih letih, sem prepričana, da bo tudi drugi roman pisateljice uspešnica.

 

Marijana Starc, slavistka:

Roman je vpet v odnos med ljubico in njenim izbrancem znotraj ljubezenskega trikotnika. Oba protagonista sta kljub karakternim razločkom postavljena na večno preizkušnjo in (samo)spraševanje, kar ju žene iz občutja skrajne sreče prek različnih tegob vse tja do depresije, bolezni sodobnega časa.

Pravšnji odmerek povedanega in zamolčanega dela roman napet; pasivna vdanost ženske, »obsojene« na čakanje, in moška akcija sta dva nespremenljiva pola romanesknega dogajanja.

Branje je tekoče prav zaradi stopnjevanja njunih občutij in vodilnega motiva, zaobjetega v Binetovi povedi: »Še bodo priložnosti, boš videla!«

Lepo berljivo delo je namenjeno vsem polnoletnim bralcem in vodi k večnemu razmisleku o tem, kaj (prava) ljubezen sploh je. Skratka, to je poetični roman, poln tako univerzalnih kot specifičnih vzorcev ljubezenskega čustva in odzivanja nanj, ki bralca ne more pustiti mimo filozofskega razmisleka o trajnem in večnem ter najvišjem čustvu, kar pogojuje prav vse civilizacije tega sveta.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Tudi prizor tistega petka, ko se je vračala iz službe in se ustavila v veleblagovnici, jo je prizemljil. Bine je v spremstvu žene peljal nakupovalni voziček tik pred njo. Ni je opazil. Okamnela je. Stala je in čakala, da sta se oddaljila. Čebljal je, kot da sta najboljši par.

Svoj voziček je porinila za prve police in se trudila umiriti tresoče noge. Trenutek kasneje ga je zagledala v bližini, samega, obrnjenega s hrbtom proti njej.

»Bine,« je dahnila, a glasu ni bilo slišati. Zbežala je iz trgovine, sedla v avto in hudo vznemirjena odpeljala. »Ne!« je kriknila. »Tega mora biti konec. Vse je ena velika pomota. V tem gnezdu ni prostora zame.«

 

Vikend je spet rezerviral za domače, poletni dnevi pa so se počasi spogledovali z jesenjo. Dopust je šel po gobe. Poklicala ga je v službo.

»Nobenega časa nimaš več zame, težko mi je,« je moledovala.

»Saj vem. Pa kaj morem. Vse me je počakalo. V službi imam kupe dela, doma pa tudi.«

»Vsak plevel ali krtina ima prednost pred mano,« je potožila. »In z ženo si bil spet v hribih,« mu je poočitala.

»Še bodo priložnosti, boš videla,« je postregel s stavkom, ki ga ni smela slišati.

»To si že tisočkrat rekel, nočeš pa razumeti, da je vsaka zamujena priložnost za vedno izgubljena.«

»Če bi si vzela kakšen dan dopusta med tednom, bi lažje kam šel s tabo,« jo je hotel potolažiti.

Obšla jo je misel, da ga med vikendi ne bo več. Hoja v hribe, edino, česar se je še lahko veselila, je v trenutku postala ogrožena. Ni se dala prositi. Takoj je odšla k šefu in si priskrbela tri dni dopusta – torek, sredo in četrtek. Malo kasneje ga je poklicala z dobro novico.

»Dobila sem tri dni dopusta od jutri do četrtka,« je navdušena naznanila.

»Super, srečnica. Jaz bom pa trdo delal,« je odgovoril, kot da si dopusta ne bi vzela zaradi njega.

Čeljust ji je zazevala ob izrečenih besedah in ni mogla spregovoriti. Naslonjena nazaj je stegnila noge in pomislila, ali naj odloži slušalko. Ne bo prosjačila in se poniževala. Če ne čuti potrebe po njeni bližini, se ne bo vsiljevala.

»Prav. Kar nadaljuj,« je rekla. Hladen tuš njegovih besed jo je zbudil; le pozdravila je in prekinila zvezo.

 

Z Ino sta se zjutraj odpravili na morje. Odločena, da je ne bo morila s svojimi težavami, je to namero pozabila, ko jo je Bine poklical na mobi. Le nekaj besed sta si izmenjala. Rida ni znala skriti užaljenosti in z očmi je zavila, ko je slišala:

»Rida, naj te sonček boža.« Sovražila je sprenevedanje in pocukrano govoričenje, kadar čas ni bil primeren. Ko je odložila telefon, je bruhnilo iz nje:

»Tega mora biti konec. V šestih letih nisva bila nikoli na dopustu. Niti en dan ni bil z mano na morju. Vse mu je odveč.«

Ina je začudeno strmela vanjo.

»Se še vedno družita?« je vprašala, ker ga Rida že dolgo ni omenila.

»Če se temu reče družiti?«

»Rida, spametuj se vendar. Tega ti res ni treba. Ta možicelj se ne bo nikoli ločil, to sem ti že zdavnaj rekla.«

»Vem in tega niti ne pričakujem,« se je odzvala. »Bolj kot ločitev pogrešam čustva. Ali misliš, da moški ne rabijo čustev?« je vprašala, čeprav je sama poznala odgovor.

»Nekateri že, večina pa rabi le mednožje. Kot otroci so, ki bi se samo igrali. Še najraje imajo mamo in ne morejo se odtrgati od dojk,« je pojasnjevala in ji dala vedeti, da 'tudi naš ni nič drugačen'.

Rida se je spomnila na vic, ki ga je Bine na to temo večkrat omenil. Namreč, da naj bi ženske, kakršne si želijo moški, imele le tisto reč tam spodaj v stičišču nog, vse ostalo je navlaka. Seveda ni pozabil pripomniti: »Pa brez zamere, prosim!«

»Pustiva to, ni vredno,« je zamahnila Ina in jo zvabila v vodo. »Naj gre k hudiču!«

 

Nobenega izhoda ni videla. Težko ji je bilo zapustiti človeka, ki ga ljubi. Spraševala se je, kaj je storila narobe, da ji je nehal izkazovati ljubezen. Verjetno res nič, kot ji je Mija večkrat dopovedovala. Navadil se je, da mu je postregla in ga pocrkljala vsakokrat, ko si je zaželel. Le zakaj bi se trudil, če mu tega ni bilo treba. »Sama si kriva!« so brenčale Mijine besede.

»Kakšna koza sem. Le kaj si misli hči?« se je vprašala odločena, da bo naslednji dan dopusta koristno uporabila.

»Ne bom ga prosila. Ne bom ga čakala. Svoje življenje moram postaviti v prave kolesnice.«