OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Inja Roi

168 strani, A5 format

Redna cena: 19,50 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 14,62 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Na prvi pogled humoreskno obarvano delo - avtorica je seveda ostala zvesta satiri - obravnava eno ključnih tegob dandanašnjega: hujšanje. Za navidezno lahkotnostjo se skriva mnogo izjemno uporabnih informacij o zdravem pristopu k hujšanju, pouči nas, kako se telo odziva na spremembe, nam ponudi obilo konkretnih rešitev (več v kazalu spodaj), v prvi vrsti pa opozarja, da izguba telesne teže ne sme in ne more biti zgolj kratkoročen projekt, ki se ponavadi v drugi fazi sprevrže v še večjo potrebo po hrani, temveč se s težavo spopade dolgoročno, da agresivni posegi v delovanje telesa, kar hujšanje zagotovo je, ne bi bili več potrebni.

Žal se dandanes ne samo pri mladostnikih, temveč tudi med splošno populacijo, vedno pogosteje soočamo z razraščajočo se težavo – z motnjami prehranjevanja. V želji približati se 'tako občudovani' vitkosti, so predvsem ženske in dekleta pripravljene storiti marsikaj, tudi tveganega za zdravje, kar ima v nekaterih primerih tragične posledice ali celo vodi v smrt. Ne moremo in ne smemo si zatiskati oči, da so samo svarila pred hujšanjem dovolj, kajti niso – naši otroci bodo sledili trendom, vsaj večina. Tako je od nekdaj in bo tudi v bodoče. Zato je še toliko bolj žalostno, da so članki ali knjige, ki bi ljudem vsaj poskušali približati zdravo hujšanje na njim prijazen, razumljiv in predvsem zanimiv način, redki, so pa z vseh strani oblegani z bolj ali manj 'čudežnimi' in zato vsekakor spornimi nasveti. A knjiga, ki jo predstavljamo, vsekakor ne sodi med slednje; še več, prepričani smo, da si zaradi specifične tematike zasluži svoje mesto tudi na knjižnih policah vseh izobraževalnih ustanov.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

O, bili so časi … ko sem sodila med tiste srečnice, ki lahko spravijo vase vse mogoče, pa se jim nikjer nič ne pozna. Zajtrk, obilno taščino kosilo – prazna vreča pa menda ne stoji pokonci –, takšni in drugačni prigrizki, tudi pozno zvečer, sladko za slanim in potem še nekaj slanega za okus …

In bili so časi, ko so me bila polna usta nasprotovanja hujšanju: da imam očitno srečo s presnovo, da je to v družini, da pa bi, če že ne bi bilo temu tako, raje imela sto kil, kot pa se prostovoljno odrekla hrani. Ker pač rada jem. In pika!

Ločevalna dieta dela čudeže! Do vitkosti v petih dneh! Hujšajmo z luno! Pripravimo se na prihajajoče poletje! Vitke tudi pozimi …

Nad naslovi, ki so vse pogosteje vabili z naslovnic – žalostno, ne samo ženskih – revij, sem se samo namrdnila. Meni takšnih neumnosti že ne morejo prodajati. Ne, hvala! Če kdo že razmišlja o hujšanju, je edini pravi recept: manj žri! Ne pa prazne obljube, s katerimi samo povečujejo prodajo obupanim debeluškam.

Meni, kot že rečeno, kile niso mogle do živega. Navkljub štirim desetletjem in še kakšnemu letu za zraven, trem otrokom; zadnji, naš mali priboljšek, je bil še (malo dlje) doječi se malček; celodnevnemu sedenju za računalnikom in absolutnemu pomanjkanju kakršnih koli gibalnih ambicij. Ja, vsake toliko na smuči, to že še, in tisto nekaj plavanja na morju, pa še to je prvenstveno namenjeno čimprejšnji vrnitvi na pomol, da bi še enkrat pokazala mulariji, kako naj bi bil videti lep skok na glavo … tu pa se moje športno udejstvovanje tudi konča.

Ja, to so bili časi!

Pa je prišel dan malčkovega sistematskega pregleda. Seveda po vseh tistih naredi to, naredi ono, pokaži teti zdravnici, kaj znaš, ni bil več voljan sodelovati in sam stopiti na tehtnico, in sem se brez pomišljanja ponudila za odštevalno utež. Pa stopiva na tehtnico, obmirujeva, kazalec pokaže na številko, sončka podam očku in še enkrat obmirujem …

V prvem trenutku, ko je nihanje ponehalo, sem bila prepričana, trdno prepričana, da je s tehtnico nekaj narobe. Hudo narobe. Tista številka, v katero se je usmeril kazalec … ne, nikakor ne more biti resnična! Sestra je že izračunala in vpisala težo našega nadebudneža, med tem ko sem sama še vedno trapasto strmela predse in se mrščila, čudila, zmajevala z glavo …

Ampak … kako?! Od kje? Od kdaj?

Plusa je za tri ne pretirano konkretne božične purane, to je bila v šoku moja prva kalkulacija. Tri! Tri?!

Kam so se ti trije pernati lepotci skrili, pa mi nikakor ni bilo jasno. Saj sem opazila hribček nad pasom kavbojk, tudi nedrček je bil bolj poln, a je šlo to pripisati dojenju, in nekaj zaobljenosti na trebuščku, ampak nič drastičnega, pa še to bolj zaradi bližajočega se obiska … Kje, za vraga, potem purani so?!

Dobro, obleka in škornji nanesejo svoje, pa pred odhodom sem spila dva kozarca soka …

To je že skoraj cel puran, kje sta pa še dva?

»Ti, ampak zdaj pa že konkretno prekašaš vrečo cementa!« je odkritje, za katerega sem bila prepričana, da je vznemirilo samo mene, v smehu komentiral moj najdražji, ko smo zapuščali zdravstveni dom.

Naj pojasnim – vreča cementa je lokalna in še vedno (ja, še vedno!) aktualna mera, utež za žensko; pod vrečo cementa: ta ni sposobna za fizično delo, vreča cementa in navzgor: ta pa že lahko preklada drva.

»Da ne bi!« sem ga prebodla s pogledom.

Sebe poglej, sem imela na koncu jezika, a sem se zadržala. Njegova izjava ni bila analitične narave, še manj resno poglabljanje v mojo težo, bila je zgolj in samo šaljiv komentar, ki mu je padel na pamet, tako kot bi tastu, če bi bil poleg. In še … če bi se odzvala, bi na glas potrdila, da mi je prišlo do živega, tega pa seveda nisem hotela. Ker mi ni! (Kje pa!) Meni že ne – kot že rečeno: raje imam sto kil, kot pa odrekanje hrani.

A sem v nadaljevanju tisti dan vseeno preskočila sirovko, ki jo v trgovini običajno zmažem na poti do blagajne. Saj me je zamikala, pa še kako, vsa topla in dišeča in slastna in … dokler nisem zagledala mladenke na predstavitveni stojnici PP, ki je vsakega mimoidočega prijazno ogovorila:

»Boste poskusili nove okuse paštet? Imamo pikantno, pa otroško z zelišči …Danes imamo posebno akcijo: če kupite tri puranje …«

Puranje!

V glavi se mi je odvrtela otroška pesmica, a z malce spremenjeno vsebino:

Trije purani se pozibavajo,

skriti nekje na mojem telesu …

Ko bodo ugotovili,

da stvar je zanimiva,

bodo poklicali še enega purana!

Moja domišljija pač nima meja. Poklicna deformacija!

A prvotni šok se je v nekaj dneh polegel in ostala sem zvesta sami sebi: sto kil proti odrekanju – slednje vsekakor odpade. Puran ali dva ali trije, pa kaj, za svoja leta in tri otroke imam še vedno v redu postavo. Kaj v redu – odlično. Sploh pa tiste ozke kavbojke niso več moderne, ker so spodaj na zvonec.

***

In je prišlo poletje, meni najljubši letni čas, pa odhod na morje … plaža. V našem primeru otroški bazenček, jasno. Mlade mamice, s katerimi sem bila obkrožena, so bile vsekakor še dosti bolj obložene s purani, a nikomur mar, zdelo se je celo, da so tresoči se hribčki in blazinice obvezen dodatek vsem tistim oh in sploh super vozičkom in dodatkom. Da o očkih sploh ne govorim. Ja, moji trije purani so bili prav zavidanja vredni. Pri mojih letih! In še trije otroci …

Potem pa, bilo je dan pred odhodom domov, je na bazenček prineslo mamico ne več tako rosnih let. Umestila sem jo v svojo generacijo, pa tudi najina otročka sta bila po letih videti tam-tam. Na pogled ni bila videti nič posebnega, v obraz, ampak, groza, kje pa je pustila purane?! Njen trebuh je bil nesramno raven, njena stegna se med tekanjem za malčkom niso niti malo tresla, da o agrumskem okrasju ne govorim, zgornji del kopalk pa je pokrival samo tisto, čemur je bil zares namenjen – brez kakršnega koli dodatka. V hipu me je izrinila s prestola vitkosti. Katastrofa!

In ko je omenjena gospa sedla na rob bazena v moji bližini, sem prvič naredila nekaj, za kar sem mislila, da se ne bo zgodilo nikoli – sunkovito sem potegnila trebuh navznoter, da bi skrila vsaj polovico enega odvečnega purana. Na drugem sem seveda sedela, tretji pa … ja, ta pa se ni dal kar tako.

Takrat sem dojela – pravzaprav me je zadelo kot strela z jasnega:

Bili so časi, ko sem sodila med tiste srečnice, ki lahko spravijo vase vse mogoče, pa se jim nikjer nič ne pozna. Bili so, ja, a so minili. Nepreklicno! In če se ne bom vzela v roke, bom lahko v nedogled dodajala kitice pesmici o puranih:

Ko so ugotovili, da stvar je zanimiva,

so poklicali še enega purana …

in še enega

in še enega …

V najhujšem primeru bi lahko prešla celo v prvotno obliko pesmi – z malimi slončki.

 

KAZALO VSEBINE:

1. del:

AH, PURANI!:

O puranih tako in drugače

Šokantno – purani napadajo!

Puranja dilema

Puranja gasilska brigada

Puranje m(l)insko polje

2. del

AH, ZDRAVJE!:

O ozaveščenosti tako in drugače

Puranji domino

V znanju je moč

Nova estetika

Puranji eliksir

Zarečenega kruha …

3. del:

IZZIV:

Dopust številka 2.

Prvič

Drugič

Tretjič

4. del:

HMM…:

O zmotah in še čem

Temu se reče odločenost

Puranje zmote

Zvesta sebi

Slovo od svinjske masti

5. del:

V TEORIJI …

Pet na dan – obarvajmo življenje

Prvič

Drugič

Tretjič

Četrtič

Petič

6. del:

… IN V PRAKSI:

Življenje je lepo …

Dan D

O družinskem proračunu

Zadnja bitka

In za konec

KAZALO

 

KAZALO POJASNIL:

O vodi …

Zakaj je bel kruh nezdrav?

Bazalni metabolizem (izračun)

Dnevne orientacijske vrednosti

Bazalni metabolizem (pojasnila)

Oljčno olje

Olive, pršut

Losos, parmezan

Prehranski dodatki

Osteoporoza   

Osnovne vaje za telo

Celulit

Oznake (naravno, bio, eko …)

Glikemični indeks

Lestvica GI

Pet obrokov na dan

O barvah

Vlaknine

Probiotični izdelki

Najhujši sovražniki maščob

Najbolj zdrava živila

Česen

Čebula

Uravnotežen vnos živil

Prehranska piramida

Enote prehranske piramide

12 pomembnih pravil

Recept za juho