OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Anita Šefer

252 strani, A5 format

Redna cena: 24,90 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Življenje je stkano iz preobratov, prijetnih in neprijetnih. Je igra, za katero se zdi, da držimo vse niti v svojih rokah, a smo, kot v poduk tej zmoti, še prekmalu soočeni z dejstvom, da scenarij življenja vendarle ni le naša domena. Ravno tako je tudi z ljubeznijo. Ko najmanj pričakujemo, se tisti in živela sta srečno do konca svojih dni lahko sprevrže v grenko razočaranje, bolečino, obžalovanje ...
A, konec, pa naj se na trenutke vidi kot še tako dokončen in temačen, je vendarle lahko tudi čudovito naznanilo. V rosi solza se namreč rodi novo, sveže jutro. In če to prinese s seboj vonj po soli, morju, so ne samo skoraj pozabljeni, temveč tudi - ali predvsem - novi, čudoviti spomini samo še lučaj stran, le poseči je potrebno po njih ...

IZSEK IZ KNJIGE:

Še enkrat se je ozrla po prostorih, kjer je preživela toliko lepih in srečnih let, a tudi tistih let, v katerih se je njuno življenje počasi krhalo. Obrisala si je solzo, ki je proti njeni volji stekla po licih, in si rekla, da mora misliti naprej. Kar je bilo, je bilo. Vrnitev v čas, ki se je že zdavnaj iztekel, ni možna.

Še zadnjič je zaklenila vrata hiše, ki je nekoč bila njen dom, in se počasi sprehodila do svojega audija, ki ji ga je Stane pred tremi leti kupil za rojstni dan. Verjetno je bilo to velikodušno darilo kot neko nadomestilo za vse tisto, kar je sicer, vsak dan in vse bolj, manjkalo v njunem zakonu.

Še preden so prišli selivci, da bi odpeljali njene stvari v skladišče, se je odločila, da ne bo živela v stanovanju, ki je bilo sicer namenjeno njeni hčerki, a je po ločitvi pripadlo njej. Hčerka ga tako ali tako ni potrebovala, saj se ni imela namena vrniti v rodni kraj. Zatrdila ji je, da lahko z njim prosto razpolaga. Zato je vanj le začasno preselila nekaj stvari, ki jih bo potrebovala v naslednjih mesecih, dokler se ne bo odločila, kje bo živela.

»Kje in kako bom živela? Kje bom našla svoj novi dom?« se je spraševala vedno znova, nato pa v mislih odgovarjala sama sebi: »O tem bom razmišljala kasneje. Zdaj potrebujem samo mir in počitek.«

Zapeljala je po najbližji poti na mestno obvoznico ter se kmalu znašla na avtocesti. Povsem avtomatično je zavila proti vzhodu. Ob tej uri ni bilo dosti prometa, zato se je lahko spet posvečala svojim mislim. In iskanju odgovorov na vedno težja vprašanja v zvezi z načrti in odločitvami, ki jih bo morala sprejeti. Šele nekje pri odcepu, ki je nakazoval, da tam vodi pot do gostišča, znanega po okusnih krofih, se je otresla težkih misli in se osredotočila na tu in zdaj. Zavedla se je, da ni še ničesar pojedla. Z namenom, da si, namesto zamujenega kosila, privošči dva krofa, je zavila proti gostišču.

Na parkirišču je bilo precej avtomobilov in vrsta za krofe je bila dolga. Končno je v roki držala škatlo z dvema sočnima, ravno pečenima krofoma. Ozrla se je naokrog in zagledala klopco, na kateri je sedela le starejša gospa, ki je z nasmehom prikimala na njeno vprašanje, ali sme prisesti. Sedla je in zagrizla v krof. Bil je še vroč, a okusen. Počasi je pojedla prvega, ob pogledu na drugega pa sklenila, da je sita in bo tega spravila za kasneje.

Ponovno je sedla v avto, v katerem je imela kar precej prtljage. Preden so prišli selivci, si je namreč v dva velika kovčka spravila toliko oblačil in perila, da bi bilo dovolj za štirinajst dni bivanja v kakem hotelu. Zdaj se je bilo treba odločiti le še, kam naj gre. Vsega se je ta dan nabralo mnogo preveč in v glavi je skušala urediti zmedene misli. Še pred nočjo se mora odločiti, kje se bo ustavila. Za nekaj dni je potrebovala le posteljo, hrano in sprostitev v naravi. Sklenila je, da povpraša v kakšnih toplicah na vzhodu države. Glede na to, da ni bila sezona, bodo morda imeli še kakšno prosto sobo.

Hotel, pred katerim se je nameravala najprej ustaviti, je poznala še od prej. S Stanetom sta tu, pred mnogimi leti, pričakala novo leto. Všeč so ji bili bazeni, čistoča objekta, dobra hrana in prijazno osebje. Upala je, da bo tudi tokrat tako. Kmalu je zavila na parkirni prostor pred impozantnim vhodom. Izstopila je iz avta in se ozrla naokrog. V negovanem parku, ki je obdajal hotel, je v teh zgodnjih pomladnih dneh vladal mir. Tu in tam je na travnikih ležala krpica snega, ki ga pomladno sonce še ni stopilo, v zatišju, pod vejami še neozelenelih dreves, pa so že bili vidni beli cvetovi teloha.

Na recepciji je uredila vse formalnosti s prijavo in izročili so ji vstopno kartico za sobo. Na receptorjevo vprašanje, koliko časa namerava ostati, ni znala odgovoriti.

»Vzela si bom nekaj časa za sebe,« je pojasnila. Receptor ji je v odgovor pokimal, češ saj vas razumem.

Z okna njene zanimivo in sodobno opremljene sobe se je odpiral lep razgled na park, ki je obkrožal hotel. Po parku se je vila negovana pot ter se izgubljala med mogočnimi drevesi v gozdu. Pot je vabila na sprehod in Nives je čutila, da bo morda v naslednjih dneh prav na tej poti našla kanček svojega miru.

Iz avta je v sobo prinesla le manjši kovček. Položila ga je na odstavno klop in odprla. Pobrskala je v njem in našla le ene kopalke. Te bodo morale zadoščati za prvo kopanje. Verjetno so druge romale v skladišče, podobno kot vsa njena garderoba, ki ni bila namenjena temu letnemu času. Sklenila je, da si bo naslednji dan ogledala ponudbo kopalk v trgovini ob bazenu. Če ne bo našla ničesar, kar bi ji odgovarjalo, se bo kasneje zapeljala do bližnjega mesteca in tam kupila še dva para kopalk. Odločila se je, da bo obleke v omaro obesila kasneje. Naenkrat si je namreč zaželela objema tople termalne vode. Nadela si je kopalke ter si ogrnila hotelski plašč iz frotirja. Zaklenila je sobo in pohitela po hodniku do dvigala ter se spustila do bazenskega kompleksa.

Ura na steni nad kopališko recepcijo je kazala, da je čas priprav za večerjo. Sklenila je, da ne bo šla na večerjo, ampak bo raje zaplavala po povsem praznem bazenu. Z vsakim zamahom je čutila, kako se vse bolj sprošča. Misli so se ji zbistrile in predala se je uživanju v tem, da ni mislila na nič. Gledala je le v vodo pred seboj, ki jo je z zamahi vedno znova vzvalovila. Plavala je in plavala, vse dokler je dekle z recepcije ni opozorila, da bodo za tisti dan zaprli bazen.

V sobi je stopila najprej do kopalnice, si posušila lase ter nadela spalno srajco. Odločila se je, da bo, namesto večerje, pojedla le krof, ki ga je imela še od prej. Vsa prevzeta od tople termalne vode in plavanja je kmalu legla v posteljo ter čezse potegnila pregrinjalo. Utrujenost jo je v hipu premagala in kmalu je padla v globok spanec brez sanj.

 

Po nekaj dneh življenja v čustvenem balonu niča se je končno nekega dne zbudila z voljo po novem začetku. Na svojo bodočnost je nenadoma začela gledati v povsem drugačni luči. Čutila je, da je pripravljena na nove cilje in da morda pri 48 letih ni še prepozno pričeti znova. Toda svoje načrte mora sprejemati korak za korakom. Vedeti mora le, kaj si želi.

Sklenila je, da si najprej poišče dom. Ni mogla večno živeti po hotelih in na ta način zapravljati denarja, ki ji ga je ob ločitvi prepustil Stane. Bil je velikodušen in ni postavljal vprašanj, kdo je koliko prispeval k znatni vsoti na bančnem hranilnem računu. Želel si je le čim prej in čim bolj brez nepotrebnega razpravljanja končati njuno skupno pot, ker ga je že čakalo novo življenje.

Ponovno je premislila o svojih načrtih v zvezi z malim stanovanjem in dokončno sklenila, da ga bo prodala. Ni želela živeti v stanovanju, ki sta ga s Stanetom kupila skupaj. Ni več želela živeti v Stanetovi bližini in tudi ne v istem mestu kot on. Hotela je čim dlje od spominov, skriti se nekje daleč, nekam v samoto, tam pa najti svoj mir in pot v novo smer življenja. Bila je presrečna, da ji je delo to dovoljevalo. Prispevke za kolumno je vedno pisala doma in jih nato osebno oddajala v uredništvu revije. S tem bo lahko nadaljevala tudi v bodoče, le da bo odslej prispevke pošiljala po pošti ali internetu. Samo z urednico se bo morala o tem dogovoriti; predvidevala je, da to njene stanovske kolegice ne bo motilo.

Po jutranjem plavanju in zajtrku je sklenila, da se bo sprehodila do bližnjega gozda in med hojo še enkrat premislila o svojih odločitvah. Oblekla je trenirko in športne copate ter se z dvigalom spustila v pritličje hotelam, nato pa skozi vrtljiva vrata stopila na plano. Bilo je še dokaj zgodnje jutro. Zrak, ki ga je zajela s polnimi pljuči, je bil čist in hladen. Stresla je z rameni, kot bi se želela otresti težkega bremena, ki jo je pritiskalo k tlom, in stopila naprej. Sprehod ji je dobro del. Še posebej jo je z mirom navdajalo petje ptic, ki so se oglašale okrog nje in so s svojim prepevanjem in prhutanjem kril edine, poleg šepeta listja pod njenimi nogami, motile tišino in mir prebujajočega se dne.

Zatopljena v svoje misli sprva ni slišala hitrih korakov, ki so se ji približevali. Zdramil jo je šele pozdrav mimoidočega, ki je najprej švignil mimo nje, a se je nekaj sekund za tem ustavil in stopil za njo.

»Gospa, vam lahko pomagam?« je vprašal mladosten glas.

Nives je dvignila pogled s poti in se zagledala v mladega moškega, ki je neodločno stal nedaleč od nje:

»Prosim?«

»Vidim, da jočete. Pa sem mislil, da morda potrebujete pomoč,« je odgovoril.

»Oh, ne. Hvala. Oprostite …« Nives je zmajala z glavo in zamahnila z roko: »Samo zaneslo me je.«

»Potem pa v redu,« je odgovoril neznanec ter stekel naprej v smeri proti hotelu.

»Ne, ne smem si dovoliti, da bi me strlo! Koliko je še drugih žensk, ki so jih možje zapustili zaradi mlajše. Nisem edina. Zmogla bom poiskati novo smer!« si je rekla ter se napotila nazaj proti hotelu.

V restavraciji ni bilo dosti gostov. Sama pri sebi se je nasmehnila, ko je ugotovila, da so večinoma le starejši ljudje, morda upokojenci, ki so prišli, da bi se v toplicah sprostili in nabrali novih moči. »No, po letih še ne spadam mednje. Meni ni potreben oddih, ampak čas, da zastavim svoje življenje na novo. Le zbrati se moram in dobro premisliti, kako naprej.«

Izbrala si je mizo ob oknu ter odložila nanjo torbico, nato pa stopila do samopostrežnega bifeja. Najprej se je sprehodila in si ogledala bogato izbiro jedi. Ni bila lačna, zato se je odločila le za pečeno postrv s prilogo in veliko skledo solate.

Po kosilu je stopila do trafike v preddverju in kupila nekaj revij, potem pa se vrnila do sobe. Postelja je bila na novo postlana in je čudežno vabila, naj si malce oddahne na njej.

»Zakaj pa ne?« si je rekla. »Nikamor se mi ne mudi. Časa imam na pretek.«

Sezula je čevlje in v samem spodnjem perilu zlezla pod odejo. Še preden je prelistala prvo revijo, jo je premagal spanec. Šele dve uri kasneje jo je prebudil otroški jok, ki ga je bilo slišati s hodnika. Vstala je in sklenila, da bo pred večerom odšla še na kratek sprehod, vendar si je kmalu premislila. Stopila je le do hotelske garaže in v avtu pobrskala po predalu pod armaturno ploščo. Iz njega je vzela še skoraj novo avtokarto Slovenije. Na sončni strani terase je poiskala prosto mizo in sedla tako, da je lahko nekaj trenutkov uživala v čudovitem pogledu na dolino pod hotelom. Natakarici, ki je takoj prihitela, je naročila kapučino, potem pa predse razgrnila avtokarto. Najprej se ji je pogled ustavil na delu Gorenjske. Nič je ni vleklo na tisti konec države, kjer se je rodila in kjer so še živeli njen brat in dve sestri. Prav tako je ni vleklo na vzhod Slovenije. S prstom je počasi polzela po avtokarti navzdol. Kam naj torej gre? Kje bi lahko našla svoj mir? In zase nov prostor pod soncem?

Čez njeno mizo je nenadoma padla senca. Ko je dvignila pogled, je ugotovila, da ob njeni mizi stoji mladi moški, ki jo je ogovoril zjutraj na sprehodu skozi gozd.

»Oprostite, gospa. Dovolite mi vprašanje … Se že kaj bolje počutite?« se je neprimerno globoko nagnil proti njej.

Nives se je zdrznila ob tako neprimerno intimnem dejanju. »Prosim? Kaj sploh želite?« je ostro vprašala in se odmaknila, kolikor ji je to le dovoljevalo naslonjalo stola.

»Vidim, da ste sami, in … sklepam, da nimate ob sebi nikogar, s katerim bi se pogovorili o tistem, kar vas muči. No, zato sem mislil, da bi vam prijal sproščen klepet … Človek se lažje izpove in olajša dušo pred popolnim tujcem. Potem pa, saj veste, je veliko načinov, da žalost hitreje prebolimo. Dobra družba, na primer. Lahko prisedem?« je moški pokazal na stol poleg njene mize.

»A tako? Ne, hvala. Ne želim si družbe. Prosim, pustite me samo!« je Nives povzdignila glas. Ponudba mladega moškega se ji je zdela vsiljiva in neprimerna.

Moški se je vzravnal, si poravnal ovratnik srajce, češ glej, ženska, kaj zamujaš, in osorno rekel: »No, potem pa nič!« Nato se je obrnil ter odkorakal naprej po terasi.

Ko je Nives čez nekaj trenutkov odložila kavno skodelico na krožnik, je dvignila pogled ter se ozrla naokrog. Sonce je počasi izgubljalo moč in na bližnjem hribu so se že risale čez travnike dolge sence. Čez ramena si je ogrnila pleteno jopico, ki jo je prinesla s seboj, in s pogledom zaokrožila po terasi. Le še nekaj miz je bilo zasedenih. Nedaleč stran je pri eni sedel mladenič, ki ga je osorno zavrnila. Ob njem sta sedeli dve starejši dami in se, zadovoljni nad nepričakovano pozornostjo, na ves glas smejali.

»No, kar dobro sem ga ocenila,« se je nasmehnila pri sebi. Verjetno je domačin, ki se želi preizkusiti kot žigolo in tolažiti starejše dame.

Nives se je nagnila nazaj nad mizo in se zopet posvetila avtomobilski karti:

Kam pravzaprav spada? Kje naj prične načrtovati svoj novi dom?

»Oprostite, gospa!« je naenkrat zaslišala glas natakarice, ki je pristopila k njeni mizi: »Gospod tamle sprašuje, ali vam lahko naroči pijačo.« Pri tem je z roko rahlo nakazala v smeri nadležnega mladeniča.

Nives je že pred tem uganila, kdo je kavalir, ki bi ji rad ustregel s pijačo, zato ni niti pogledala v njegovi smeri, temveč je samo odkimala: »Zahvalite se gospodu. Ničesar ne potrebujem. Če me bo še nadlegoval, se bom pritožila na recepciji. Prepričana sem, da ni vaš gost. Imam prav?«

Natakarici je postalo nerodno: »Da. Res je. Oprostite, gospa. Nisem vas hotela užaliti. Gospod je vztrajal …«

»Je že v redu,« je Nives zamahnila z roko ter spustila pogled na zemljevid, ki je ležal pred njo.

V tistem se je – kot po nekakšnem nepojasnjenem miselnem toku – spomnila svoje babice, kako ji je takrat, ko je bila še čisto majhen otrok, pripovedovala:

»Pogrešam jih, tiste daljne kraje, kjer sem preživela otroštvo. Kraje, kjer sem se rodila, malo vas, kjer je nekoč stal moj dom. Hišo, zidano iz kamna, z lesenimi naoknicami in s prostorno kletjo, kjer so oče imeli postavljen sod vina in obešena suha svinjska stegna, ki smo jim rekli pršut. Pa vinograd za hišo in tisti veter, ki je vse od tam, daleč za nizkim zelenim hribovjem, z morja včasih prinašal vonj po soli … Pa me je usoda prinesla sem, pod te visoke kamnite vršace, me stisnila v te ozke doline. Želim si, da bi se še enkrat lahko vrnila tja s teboj in ti pokazala, od kod potekajo tvoje korenine …«

Nives je začutila na licu rahlo mokroto. Potegnila je s prsti po njem in ugotovila, da ji po obrazu tečejo solze. Tako rada je imela svojo babico! Vsa ta leta je pogrešala njene nežne tolažilne besede, v katerih je bilo moč zaznati tuj naglas, ter dotik njene grčave roke. Minila so leta, ne, pravzaprav že desetletja, od kar se je babica za vedno poslovila, ampak spomin nanjo je še vedno ostal.

»Da,« si je rekla mrmraje, ne da bi se tega sploh zavedala, »poskusila bom najti te kraje, čeprav pri nas doma o njih ni bilo nikoli govora. Zanesti se moram le na babičine besede o vetru, ki je včasih od daleč prinesel vonj po soli.«

Zdaj, ko je bila sprejeta prva odločitev od mnogih, ki jih bo morala sprejeti na poti osamosvajanja in načrtovanja svoje nove življenjske poti, jo je prvič zajel tudi val navdušenja in sreče.

»Jutri odpotujem na jug in si ogledam tiste kraje!« je sklenila. »Morda najdem na tistem koncu kakšno manjšo hišo, kjer bom na nek način začutila babičino prisotnost. Vsaj v mislih. Lahko bi to bila kakšna stara kamnita hiša, ki bi jo potem preuredila povsem po svojem okusu …«

Prvič po ločitvi je občutila v sebi poseben in do takrat neznan ji zagon. In bilo ji je všeč. Zdaj so njene odločitve le njene. Ni ji treba o svojih željah razpravljati s Stanetom, ki jih je po navadi obrnil tako, da so odgovarjale njegovim zamislim. Prvič v življenju je občutila okus samostojnosti. Tudi ta ji je bil povšeči. Od zdaj bo vse tako, kot si bo želela sama. Nobenega podrejanja Stanetu, njegovi službi, hčerkinim željam … Nobenih kompromisov več! Samostojnost je bila stvar, ki jo je šele pričela spoznavati. Nenadoma se je spet pričela veseliti življenja. Spoznala je, da je v njej še veliko neizživete mladostne zagnanosti. Tiste, ki je zaradi prezgodnje poroke nikoli ni doživela.