OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtor: Blažka Ribič

132 strani, A5 format

Redna cena: 21,90 EUR

 

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

Hrti so ena od najstarejših pasem psov. Letno je za potrebe hrtje tekaške industrije (Anglija, Irska, Amerika ...) in lova z galgi in podenci (Španija) vzrejenih in pobitih okoli 100.000 psov. Hrti, nekoč visoko cenjeni in oboževani psi, so v veliki meri kruto izkoriščeni in zlorabljeni s strani človeka. Kljub nenehnim zlorabam – tako fizičnim kot psihičnim – ti psi premorejo veliko mero odpuščanja in pozabe. Ob ljubezni in skrbnosti posvojitelja se iz zlorabljenega bitja spremenijo v bitje, polno ljubezni, razigranosti in veselja. 

Blažka Ribič, avtorica vseh treh knjig je posvojiteljica dveh srečnih psov. Iz Španije je k njej prišla navihana ibiška podenca Zoya, ki so ji lovci namenili kruto smrt, družbo pa ji dela tudi čudovit greyhound Koogy, ki mu je posvojitev rešila življenje, saj je na Irskem dobil oznako »nekoristen in odslužen«.

Blažka je članica društva Hrtji svet Slovenije (www.hrtjisvet.org), katerega osnovni namen je iskanje novih in ljubezni polnih domov za »odslužene« greyhounde, galge, lurcherje in podence, ki večinoma prihajajo iz Španije in z Irske. Velik poudarek namenjajo tudi ozaveščanju ljudi, saj le-to lahko pripomore k večjemu prepoznavanju problematike hrtov, kar posledično privede do tega, da se še v večjem številu borimo proti tovrstnim zlorabam nemočnih živali. Z ljubeznijo zazrti v hrte in podence se člani društva aktivno trudijo, da dobijo ti psi priložnost zaživeti boljše življenje v ljubečem domu.

 

POVZETEK VSEBINE:

Mali Ian nikakor ni mogel razumeti očetovega krutega ravnanja s psi, ki jih je pripravljal za dirke - zaprte je imel v tesnih kletkah, pogosto so bili brez hrane in vode, trpinčeni, pretepeni ... Kako srčno si je želel, da bi lahko katerega vsaj pobožal, če se že igrati ni smel z njimi, a oče je bil neizprosen. Nekega dne pa se je vendarle dogodil čudež; čudovita greyhoundica Ruby, favoritinja na pomembni tekmi, se je poškodovala, toda oče je ni usmrtil, kot bi to storil sicer, ampak jo je zadržal za razplod, Ianu pa je celo dovolil, da se ji je približal in skrbel zanjo. Žal pa je deček med radoživo igro s psičko pristal v potoku in bi kmalu utonil, za kar je oče okrivil Ruby in jo še isti večer usmrtil. Ian ni in ni mogel pozabiti pogleda, s katerim se je psička poslovila od njega. Občutek krivde se je vanj zažrl tako močno, da od tistega večera ni več stopil na lastne noge, čeprav ga je oče vodil od zdravnika do zdravnika ...

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Ian in Ruby sta še bolj poglobila svoj nesebično prijateljski odnos. Konec je bilo njunega skrivanja – odtlej ni minil dan, da ju niso videli, kako tekata okoli, se radostno objemata in igrata. Ian je bil neizmerno srečen, ravno tako tudi Ruby. Tačka se ji je lepo zacelila, ni je bolela niti, kadar se je na vso moč poganjala za Ianom in ga lovila. Postala je prisrčno razigrana, bolj podobna živahnemu mladičku kot psički njenih let. Skušala je nadoknaditi vsa leta, ko ji je bila igra prepovedana, leta, ki jih je osamljena preživela v majhni kletki, kjer se še dobro pretegniti ni mogla. Njen pogled ni bil nič več žalosten in mrtev, ampak so se ji oči ves čas veselo lesketale.

Tedni so hitro tekli in njena postava je postajala vedno bolj okrogla, ona pa neokretna. Oče je opozoril Iana, da bo imela kmalu mladičke in se zato ne more več toliko igrati in tekati naokoli z njim. Ian je vse to razumevajoče sprejel in se do svoje breje prijateljice obnašal še bolj pozorno kot prej. Že čez dva tedna je Ruby povrgla šest puhastih in na moč ljubkih mladičkov. Štiri črne in dve rjavi kepici. Bila izredno ljubeča mamica, ves čas je ležala ob svojih mladičkih, jih nežno umivala z jezikom, ljubkovala s smrčkom in grela s svojo toplino. Ian je bil ves prosti čas ob njih, navdušeno jih je opazoval, ko so poskušali narediti prve korake, božal in hvalil Ruby, ker je bila tako dobra mamica. Kot nadvse skrbna jih je zapustila le za par minut, da si je na hitro pretegnila tačke. Takrat se je sprehajala ob Ianu in uživala ob njegovi nežnosti, potem pa se je spet vrnila k njim, jih hranila, ljubkovala ter skrbno pazila nanje.

Mladički so bili vsak dan večji in bolj živahni. Ian jih je neskončno rad opazoval in se zelo zabaval ob njihovih vragolijah, ki so jih zganjali, plezali eden po drugemu, občasno cvilili in večino časa mirno spali. Ruby je dobila poseben izraz na obrazu, še bolj nežen kot sicer, in tako ponosen. Resnično se ji je videlo, kako je ponosna na svoje otročičke in da jih ima neizmerno rada.

Pa so veliko prehitro minili trije meseci njene materinske sreče in prišel je zelo žalosten dan. Mali greyhoundi so po Johnovem mnenju postali dovolj veliki, da jih lahko začne trenirati. Prišel je do Ruby, ki je z jezičkom ravno nežno umivala svoje ljube pasje otročičke, jih pograbil in z njimi odšel proti drugemu delu hiše, kjer so jih že čakale mrzle kletke. Mladički so nesrečno jokali in glasno cvilili, pogledovali nazaj proti svoji mamici in jo milo prosili, naj jih ne zapusti. Bila je vsa zmedena in ni vedela, kaj naj naredi. Tega ni pričakovala, prišlo je tako iznenada, in zelo se je ustrašila za svoje otroke. Kam jih namerava John odnesti? Srce ji je jokalo in nemirno je hodila ob njem, John pa jo je grobo odganjal. Ni odnehala in s pogledom ga je žalostno prosila, naj ji pusti otroke. John jo je zopet brcnil, grobo in na vso moč. V trebuhu, kamor jo je zadel s konico čevlja, jo je močno zabolelo. Vendar se ni pustila odgnati. Še vedno je hodila ob Johnu in svojih otrocih. In spet jo je noga zadela v trebuh. Enkrat, dvakrat. Vpil je nanjo in ji ukazoval, naj se vrne na svoje mesto.

Tako sta prišla do skednja, kjer so bili navadno nastanjeni mladički. Odrinil je vrata, z mladički vstopil vanj, vrata so se zaprla in že je Ruby izgubila pogled na svoje ljubljene otročičke. Nikdar več se jih ni mogla dotakniti, nikdar več poduhati njihovih dišečih kožuščkov in nikdar več se ni s smrčkom dotaknila njihovih gobčkov ter jih poljubila.

Bila je zelo žalostna. Njena duša je jokala in pri srcu jo je bolelo, kot bi ji nekdo vanj zaril ostro rezilo. S sklonjeno glavo, ranjenega srca in počasnih korakov se je odvlekla nazaj do svojega ležišča, glavo naslonila na tla in zrla v daljavo. Njene oči so se svetile še bolj kot sicer. Človek, ki bi jo pogledal v oči, bi lahko prisegel, da joče.

Ian je bil edini, ki je lahko čutil njeno bolečino. Tiho se ji je približal, sedel poleg nje in jo nežno božal po glavi. Tako sta sedela, vse dokler ni padel mrak in se je moral vrniti v hišo. Poljubil je žalostno Ruby za lahko noč in ji obljubil, da ji bo naslednji dan zopet delal družbo, ter ji zatrdil, da je njegova najboljša prijateljica in jo ima rad. Delil je z njo neizmerno bolečino in jokal, ker je vedel, kako žalostna je.

 

Tako sta se greyhoundica Red Rubin in mali Ian še močneje zbližala. Malega kuštravega fantka je k prelepi hrtici vlekla zavest, da je ona edino bitje, ki ga razume, je do njega ljubeča in se tudi edina igra z njim. Ruby pa je v Ianu videla svojega edinega prijatelja in tudi nadomestilo za svoje prezgodaj izgubljene otroke. Ianovo veselje, neizmerna energija in dobra volja so tudi nanjo dobro vplivali in ji počasi pomagali premagovati potrtost. Večino dneva sta preživela skupaj. Ko je Ian prišel iz šole, je vrgel torbo v kot in takoj odhitel k Ruby, jo pozdravil, objel in pobožal. Pogosto ji je prinesel priboljšek, ki ga je prihranil posebej zanjo.

Potem je odšel v hišo, obedoval, na hitro naredil domačo nalogo in zopet tekel k Ruby, ki ga je že nestrpno čakala. Šla sta na travnik za hišo, skupaj tekala, se lovila ali pa le ležala drug ob drugem in zrla v daljavo. John je na njun odnos sprva gledal precej nezadovoljno, ni mu bilo všeč, da njegov sin tke takšne vezi z greyhoundico. Vendar pa se je sčasoma omehčal, ko je na sinovem obrazu videl srečo, ki je do takrat še ni opazil.

 

Za hišo se je razprostiral velik, ograjen travnik. Na njem je bilo posajenih tudi nekaj dreves, travnik pa se je potem spuščal se nižje, po dokaj strmem bregu do potoka. Ian in Ruby sta vedno najprej razposajeno divjala po travniku, potem pa se spustila po bregu do potoka, kjer je psička pila vodo, si namakala tačke in se hladila. Tudi Ian si je sezul natikače, sedel na obrežje in veselo čofotal z nogami po potoku.

Tako je bilo tudi tega sončnega dne. Ian je z žarečimi lički tekel ob svoji veliki angleški hrtici in veselo vpil:

»Teci! Še hitreje … ujemi me!«

Na hitro se je dotaknil njene mehke dlake in nadaljeval s tekom. Njegov obraz je odražal eno samo veselje, velike rjave oči na žarečem fantkovem obrazu so se iskrile in v njegove prelepe rjavo rdeče kodre so se lovili sončni žarki. Ruby je elegantno tekala ob njem, ga ujela, se ga rahlo dotaknila s smrčkom in potem nagajivo odskočila ter odhitela naprej, da jo je potem Ian zopet lovil. Nato ga je zopet počakala in vsa igra se je začela zopet od začetka. Oba sta v njej vidno uživala in prav nikdar se nista naveličala družbe drug drugega.

Sonce je ta dan še posebno močno sijalo, temperatura se je dvignila nad 30 stopinj in postala sta žejna. Stekla sta po travniku do brega in Ianu je v glavo naenkrat padla nagajiva ideja …

Legel bo na travnik in se zakotalil po bregu ter tako prišel do potoka pred Ruby, ki bo morala bolj previdno in počasneje teči, kajti breg je bil precej strm. Pogledal jo je in se navihano nasmehnil ob misli, da jo bo končno enkrat premagal in prvi prišel na cilj.

Že naslednji trenutek je legel na tla in se zakotalil po bregu. Najprej se je njegovo telesce premikalo počasi, kmalu pa vedno hitreje in hitreje. Ustrašil se je, saj ni pričakoval, da bo šlo tako hitro, v trenutku je ugotovil, da je naredil napako. Panično se je skušal ustaviti, vendar se nikakor ni mogel izmuzniti iz vrtinca nevidne moči, zaradi katere se je kotalil še hitreje in hitreje. Obupno si je prizadeval, da bi se ustavil, vendar zaman. Iz njegovih ust so prihajali nerazločni glasovi, močno pomešani s strahom. Ruby je tekla za njim in ga nemočno gledala, njeni izostreni čuti pa so ji dali vedeti, da je nekaj zelo narobe, vendar nikakor ni mogla narediti ničesar, da bi mu pomagala. Še vedno se je hitro valil proti potoku, vedno bližje in bližje, na koncu pa z vso močjo treščil ob veliko drevo, ki je raslo ob potoku. Z Ruby sta pogosto sedela pod njim in uživala v senci, ki jima jo je nudila njegova košata krošnja. Ob silovitem udarcu ob deblo drevesa je deček močno kriknil, nato pa začutil silovito bolečino po vsem telesu. To ni bila le ena bolečina, temveč 1000 bolečin, ki so mu kot drobne igle spreletele vse telo. Zajokal je. In močno ihtel in ihtel. Zaradi bolečine, zaradi strahu.

Nekaj časa je nemočno ležal, potem pa kljub močnim bolečinam skušal vstati in se odpraviti domov k mami, da ga potolaži in mu na bolečo telo položi obkladke, ki bodo pregnali bolečino. Pa ni mogel vstati … Skušal je premakniti roko in panično ugotovil, da je mrtva in je ne more premakniti niti za centimeter. Bila je kot roka, ki bi pripadala komu drugemu, ne p njemu. Nato je isto ponovil še z nogo – poskusil jo je premakniti. Zaman. Tudi te ni mogel premakniti niti malo.

Zaradi strahu je bil v obraz čisto bled, še bolj kot navadno so na njegovem obrazu izstopale velike oči, sedaj čisto rdeče od joka. Ruby je stala ob njem, ga žalostno gledala in tiho cvilila. V njenih lepih očeh je opazil veliko skrb in željo, da bi mu lahko pomagala. Svojo lepo glavo je prislonila čisto k njegovim ustom, kot bi želela slišati besede, ki jih je s tihim glasom izgovarjal. Ian je šepetal:

»Pojdi po pomoč. Pripelji koga do mene, da me reši.«

Ruby ga je po obrazu polizala z jezičkom, se obrnila in se s silovito hitrostjo zapodila po hribu, čez travnik in proti hiši. John, ki je bil ravno pred hišo, je začudeno opazoval psičko, kako teče proti njemu. Vedel je, da se ga sicer boji in raje izogiba, zato je njen tek takoj pritegnil njegovo pozornost. In kje je vendar Ian? Bo pritekel za njo? Saj sta se skupaj odpravila na potep. Ruby se je ustavila malo pred njim, ravno toliko, da je ni mogel zgrabiti. Lajala je, odskočila korak nazaj, zopet lajala in odskočila.

Johnu je bilo njeno obnašanje resnično nenavadno, zato ni veliko razmišljal ter ji že naslednji trenutek sledil, da ugotovi, zakaj se tako čudno obnaša. S hitrimi koraki je stopal za Ruby, ki je tekla pred njim, in že z vrha hriba zagledal Iana, kako leži ob drevesu, se trese in stoka. Stekel je do njega in na obraz se mu je zarisala zaskrbljenost. Previdno ga je pretipal, rahlo dvignil in vprašal, kaj in kje ga boli.

»Vse me boli, oči, ne morem vstati, ne morem hoditi, tako me vse boli,« je tiho zašepetal Ian.

 

Potem se je vse odvijalo bliskovito, John je previdno položil Iana v avto in se z veliko hitrostjo odpeljal. Niti pol ure ni minilo od tega, ko je Ian že ležal v zdravniški ordinaciji pri mestnem zdravniku. Pregledal mu je vsak kos telesa, ga temeljito pretipal, naredil rentgenske posnetke roke, noge, hrbtenice in na koncu Johnu olajšano zagotovil, da bo z Ianom vse v redu in mu bodo kot spomin na ta neljubi dogodek ostale edino modrice, ki ga bodo krasile teden ali dva. Predpisal mu je tri dni obveznega ležanja v postelji, brez divjanja in tekanja naokoli. John si je vidno oddahnil, se zahvalil zdravniku in odpeljal Iana domov. Takoj po prihodu ga je odnesel v njegovo sobo, ki je bila v zgornjem nadstropju hiše, in mu zabičal, da ga tri dni noče videti pred očmi in naj v nobenem primeru ne vstaja iz postelje, sicer bo joj. Vse, kar bo potreboval, mu bo mama prinesla v sobo, je še rekel in odšel.

Zaradi bolečin, strahu in vsega hudega, kar je Ian doživel ta dan, je proti popoldnevu že utrujeno utonil v spanec in se prebudil, ko je bila zunaj že trdna noč. Ležal je v tišini noči, zrl v zelo svetlo luno in naenkrat se mu je zazdelo, da sliši tiho cviljenje. Pozorno je prisluhnil, ampak potem je bilo zopet vse tiho. Čez trenutek ali dva je zopet zaslišal cviljenje. Zvok se mu je zazdel čudno podoben glasu njegove Ruby. Pomislil je, da sanja in se še ni čisto prebudil. Potem je še bolje prisluhnil in presunljivo cviljenje se je zopet zaslišalo skozi noč. Stisnil je zobe, da bi premagal bolečine, ki so ga rezale v šibko telo, in počasi vstal iz postelje ter se z malimi koraki odvlekel do okna. Pogledal je skozenj in v siju polne lune zagledal veliko očetovo postavo, kako se premika skozi noč, ob sebi pa na povodcu vleče njegovo ljubo Red Rubin. Ob očetovi mogočni postavi je njeno telo izgledalo tako drobno in nemočno, da se mu je v srce zarezala močna bolečina. Videl je, kako se Ruby rahlo upira in noče iti z očetom. Vendar pa jo je John povlekel še močneje, tesna ovratnica se ji je zarezala v nežen vrat, in takrat se je vdala. Sklonila je glavo in s počasnimi odšla koraki za njim. Na pot, od koder se ni nikdar več vrnila. Takrat jo je Ian videl zadnjič. Ozrla se je nazaj in ga pogledala s svojimi lepimi očmi, glavo je obrnila točno proti njegovemu oknu, kot bi čutila, da je tam, in skozi temo je v njenih očeh lahko prebral:

»Saj nisi ti kriv, prijatelj moj. Bil si edini v mojem življenju, ki me je imel rad. In jaz tebe. Vem, da bom zdaj umrla, ampak odpuščam vam. Vsem.«

Ian je glasno zakričal, kričal je in kričal.

»Ne! Ne!«