OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Darja Korez-Korenčan

228 strani, A5 format

Redna cena: 21,90 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 16,42 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

O AVTORICI:

Darja Korez-Korenčan je dolgoletna ustvarjalka kulturnih oddaj na Televiziji Slovenija, urednica in publicistka ter avtorica treh glasbeno-dokumentarnih knjig. V zadnjem času se posveča tudi prozi za otroke in mladino ter pisanju leposlovnih del z družbeno angažirano tematiko.

 

POVZETEK VSEBINE:

Knjiga govori o raziskovalni novinarki, ki večkrat dregne v občutljive teme, s čimer sproži nezadovoljstvo urednikov in tistih, ki so tako ali drugače povezani z določeno problematiko. Vzporedno teče njena osebna zgodba – zgodba samske ženske v zrelih letih, ki sodobni družbi navkljub še vedno pogosto naleti na neljuba vprašanja o tem, kdaj se bo poročila. Pri petinštiridesetih letih vendarle misli, da je našla pravega moškega, z njim zanosi in rodi deklico, a se stvari obrnejo drugače, kot je pričakovala. Navzlic vsem zaprekam pa vseskozi ostaja pokončna ženska – tako v novinarstvu kot zasebno –, kljubuje raznim zakoreninjenim predsodkom in poskuša živeti svoje življenje, neoziraje se na mnenja drugih.

 

POVZETEK NOVINARSKE KONFERENCE V TRUBARJEVI HIŠI LITERATURE

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Po obisku naslednje delavnice se je Simon še malo zadržal v pogovoru z Mirando. Ponovno jo je vprašal, če ji je všeč in kako se počuti, nato pa začel pogovor o tem, da bi rad pridobil še več novih slušateljev, da ima na Prulah neko večje stanovanje, ki bi ga rad preuredil v prostore za tovrstne terapije, ker tu, kjer je zdaj, plačuje predrago najemnino. Počasi je napeljal tudi na vprašanje, ali bi morda na TV Kometu lahko naredila kakšno oddajo o tem ali kakšen daljši intervju z njim.

Razložila mu je, da imajo oddaje razdeljene na področja, sama pokriva žgoče teme s področja notranje politike in gospodarstva, medtem ko druga sodelavka dela tudi krajše prispevke s področja kulture, daljših oddaj pa o tem žal nimajo. Hotela mu je ustreči, a ni vedela, kako bi to izpeljala. Obljubila mu je, da se bo pozanimala v službi in mu sporočila.

Odgovorni urednik na TV Kometu ni bil navdušen nad to temo, poleg tega je ni imel kje objaviti, in Mirandi je svetoval, da kolega napoti na kakšno drugo manjšo komercialno postajo ali pa kar na nacionalko, ki bi jo morda to zanimalo.

To je povedala Simonu, a ji je odvrnil, da je na TV Slovenija novinar, ki sta ga srečala v Grobljah, že delal z njim intervju in da bi rad prodrl še na druge TV postaje, kar pa brez zvez ne gre.

Žal mu Miranda ni mogla pomagati. Kljub temu je še naprej obiskovala njegove delavnice, a njuna srečanja v dvoje so bila bolj redka. Minevali so tedni in meseci, a o kakšnem povabilu k njemu na dom ali na kavo pri njej ni bilo ne duha ne sluha. Najbolj jo je jezilo, da je po nepotrebnem jemala tiste tablete, po katerih se je še bolj redila.

Nekega dne je prejela priporočeno pošto s sodišča – bila je odločba o tem, da je dobila tožbo zoper tisto barabo, ki jo je hotel podkupiti, potem pa jo je še blatil v časopisu, da je lezbijka. Plačati ji bo moral dvajset tisoč evrov za duševne bolečine, vendar sodba še ni bila pravnomočna in njegov odvetnik se bo imel možnost pritožiti. To Mirande ni zmotilo, da ne bi od veselja skočila v zrak in takoj naslednjega dne pokazala odločbe sodišča uredniku, ki je seveda takoj objavil vest. Po objavi jo je poklicala tudi mama, ki je končno dojela, da je bilo vse izmišljeno, in se ji opravičila ter še dodala, da so vsi zelo ponosni na njo.

Miranda je na naslednji delavnici vprašala Simona, če je videl vest na TV Kometu. Odgovoril ji je, da jo je videl, sicer pa zadeve ni hotel nič kaj komentirati. Hitro je zamenjal temo pogovora, kar se ji je zdelo malce čudno, a je pač mislila, da verjetno iz vljudnosti ne želi obujati zadeve, ki jo je zelo prizadela.

Objavljeno vest je videla njena kolegica Meta, ki je bila takrat z njo na Sejšelih. Takoj jo je poklicala in ji čestitala ter jo povprašala, kako se kaj ima.

Začela ji je pripovedovati o Simonu in na koncu jo je kolegica vprašala:

»Ti, kako se piše ta Simon? Je mogoče Simonovič?«

»Ja, ja, Simonovič. A ga poznaš?« je zanimalo Mirando.

Na drugi strani je nastala nekajsekundna tišina, nato pa je zaslišala svareče besede:

»Miranda, pazi, v kaj se zapletaš! Ta človek je že dvakrat predaval na naši šoli in je znani gej, ki živi z nekim filozofom, v javnosti pa to kamuflira s tem, da se kaže z znanimi ženskami, predvsem pa se druži z veliko starejšimi damami. Dal si je tudi spremeniti ime in baje je dlje časa z nekim tipom živel na Kitajskem.«

Miranda se je sesedla na stol in v hipu prebledela:

»Se ti zafrkavaš … ali je to preverjeno?! Ne morem verjeti. Mislim, da bo pomota. Nekoga obtoževati take stvari je grozno; sama veš, kaj so nama napletli. Vse si lahko izmišljujejo, ker pač pri teh letih nima stalne partnerice. Tega res ne verjamem!« je bila čisto iz sebe.

»Lahko ti zagotovim, da tokrat ni nič izmišljeno. Vem, da so to občutljive reči, ampak zanj sem prepričana, da je to res. Čudim se, da ti še tega nisi slišala, saj si pravzaprav bolj na tekočem z vsem kot novinarka,« je še vedno trdila svoje Meta.

Miranda je bila totalno na tleh. Čeprav je kolegici po telefonu izrazila dvom, je že dolgo imela občutek, da z njim nekaj ni čisto v redu. Najprej je pomislila, da je impotenten in si pač z njo ne želi v posteljo, potem se je spraševala še o drugih vzrokih, zakaj se ji je nekako izmikal, po drugi strani pa bil vljuden z njo. Na to, da je gej, ni pomislila, je pa imela občutek, da jo je hotel malo izkoristiti, ker je pač želel imeti oddajo o svojih terapevtskih delavnicah.

Zdaj pa ta novica! Skoraj jo je kap. V spomin si je priklicala vse, kar bi lahko nakazovalo na njegovo istospolno usmerjenost: družil se je s starejšimi ženskami in ni kazal zanimanja za mlajše, poslušal je znanega geja Eltona Johna, ni reagiral na sodbo v zvezi z njeno lažno lezbičnostjo, v restavraciji se je poznal z natakarjem, ki je po videzu zelo spominjal na geja; nikoli je ni povabil k sebi na dom, v operi ji je predstavil filozofa, ki je bil očitno njegov partner, a sta to pred njo prikrivala …

Še en udarec, si je mislila in ni mogla verjeti, da je bila tako slepa. Drobne pozornosti, objemčki, mamini poljubčki, lepe besede – vse to jo je tako zaslepilo, da ni spregledala, s kom ima opravka.

Skoraj eno leto je trajalo, naivno je goltala tablete, seveda v dobri veri, da se bodo stvari enkrat pač odvile tudi v ljubljenje s tem prijetnim in uglajenim moškim. Bila je potrpežljiva in se tolažila, da ga ne zanima telesna, ampak duhovna ljubezen, a vseeno je upala, da bo nekega dne z njim okusila tudi vse slasti združitve dveh ljubljenih oseb.

Očitno se je zmotila. Zadnjo potrditev pa je dobila pri frizerju. Hodila je v salon, kjer so strigli tudi moške. Ko ji je vajenka umivala lase, je zaslišala na sosednjem stolu moški glas, ki je govoril frizerki:

»Prihodnji teden pa bo prišel še Simon, prosil je, da ga naročite v sredo dopoldne, ko nima delavnic.«

Ko je tip odhajal iz salona, se je ozrla za njim in opazila, da ima svetle pramene v laseh, in se spomnila, da je tudi tisti filozof imel svetle pramene.

Vse sanje so se razblinile kot milni mehurčki. Odločila se je, da ne bo več obiskovala njegovih delavnic in se ne bo oglašala na njegove klice. Če bo hotel, jo bo že poiskal, saj je vedel, na katerem naslovu je doma in kje dela, a to se ni zgodilo.