OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtor: Alberto Avguštinčič

372 strani, A5 format

Redna cena: 21,90 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 16,43 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Z velikim veseljem oznanjamo, da je naša Knjižna zakladnica bogatejša za knjigo Vonj pečenih jabolk, avtobiografsko delo profesorja Alberta Avguštinčiča, dolgoletnega predavatelja filozofije na Gimnaziji Poljane in Šubičevi gimnaziji ter mentorja študentom na Filozofski fakulteti.

Morebitnim pomislekom, da gre za filozofsko delo v svoji prvini, da avtor svoje življenje 'poklicno deformirano' analizira, je potrebno kategorično odkimati, kajti odličnost Avguštinčičevega pisanja se izraža ravno v nasprotnem: oddaljil se je od dolgoletne prakse svojega dela in se posvetil bralcu z berljivo in pretresljivo iskreno, na trenutke zelo kritično, izpovedjo rejenca, otroka brez doma in družine, ki v primežu sistema skozi vsa obdobja svojega življenja skuša najprej razumeti in nenazadnje tudi stkati odnos trojca oče - mati – otrok s svetom, ki ga obdaja.

Delo je z redakcijskim in lektorskim prispevkom dodatno ovrednotil Bojan Osterc, dolgoletni urednik, prevajalec in lektor založbe Obzorja.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Tuji ljudje ter nekdo, ki naj bi bil jaz, smo se odpeljali v Ribče, kraj, znan po ljubiteljih ribolova. Kraj novega obdobja rasti, prebujanja, odtujevanja, zamolčevanja, strahu, da SEM, kraj rejenčevih izkušenj, nov svet odnosov do stvari, ljudi, živali, svet narave, peklenskosti in upanja.

Upanje v NE-KOGA ali NE-KAJ.

Boj BIT-JA ali NE-BIT-JA.

 

Kam so se odpeljali ti čudni ljudje, socialna služba, v vozilu, ki ga moje oko še ni videlo? Prvikrat in še kdaj kasneje, ko so prišli, so se najedli domačih dobrot, popili kozarec ali dva domačega vina in napisali poročilo o mojem življenju v reji. Videl sem jih tako drugačne, začutil sem, da niso kot jaz ali dekla ali hlapec, da jedo drugače, da ne lulajo, da ne kakajo, da po dobri hrani nimajo vetrov in da ne hodijo v stranišče na štrbunk. Tudi gospodarica in gospodar, njuna hči, njen mož ter vnukinja in vnuk so uporabljali drugo stranišče, ki je bilo pod ključem. Stranišče na štrbunk je bilo za nas ostale. Socialno službo, to čudo, sem videl samo dvakrat v devetih letih rejništva v Ribčah. Začudeno in izbuljenih oči sem jih opazoval skrivaj in od daleč.

 

Svinjak, prizorišče družinske domačnosti, dekla in svinje, jaz in svinje, vsi skupaj zaupljiva in skrivnostna DRUŽINA. Vsakič, ko je Micka v svinjski kuhinji s tolkačem v škafu stolkla repo, krompir, peso in svinjsko korenje, nato pa vse skupaj posula še z otrobi, sem prisluhnil ritmu njenega tolkača. Odmevajoči udarci so govorili o trdoti svinjske hrane, izražali pa so tudi Mickino razpoloženje. Jezna od utrujenosti je močneje udarjala. Neredko sem se zbal zanjo. Če bi počil škaf, je tu nov. Če bi počila Micka, bi se najina molčeča bližina zlomila. Na kraju je svinjski obrok še zalila s pomijami in jih z rokami premešala. Ob mešanju stolčene hrane ji je skozi prste brizgala jeza nad samo seboj ali nad drugimi, ki jih ni imenovala, niti ni kako drugače izrazila svojega razpoloženja. Joj, joj, kako sem jo občudoval pri peštanju prašičje hrane in vmešanju njenega razpoloženja med repo, peso, otrobe in pomije.

 

Država je prihajala in odhajala: kako me je videla, kako me je pozdravila? Kako naj bi me, če sem zmeraj bil kje drugje in ne tam na vrtu, kjer so socialni delavci posedali, jedli, pili in še pisali o meni? Da sem delaven, da se malo časa učim, da je moj šolski uspeh kljub temu najboljši. Vse to je dokaz odličnosti rejniškega skrbstva. Država, ta zame tako čudna stvar, se je usedala v moje čudenje in v čutenje sveta, v moje razmišljanje o svetu ljudi. Čutil sem, da ji moram biti vse življenje hvaležen.

 

Kam s preteklostjo? Kaj storiti z njo, ki ti sledi na vsakem koraku, ti polni sedanjik kot spomin, kot breme, kot skušnja minulosti? Kaj storiti z njo? Jo vreči čez rame? Zavreči je ne morem, četudi bi to želel, kajti tu je in vztraja, da priznam njen obstoj. Pripovedovati o preteklosti drugim je vprašanje, ki poraja dileme in zagate. Mar človek lahko razume včerajšnjost drugega človeka? Je to zanj breme, ovira, ki ga ustavlja, da premisli o svojem razvoju? Je ta drugi človek dovolj odprt? Sme tvoja izpoved vdreti v drug svet, četudi z željo, da se zaupana bolečina življenja ne bi ponovila? Etika in vest – je tu vajino mesto? Bodita v pomoč in spodbudo, da bodo odločitve prave!

Pogovoru s profesorjem Avguštinčičem lahko prisluhnete tudi na spletnem naslovu: http://tvslo.si/predvajaj/v-zivo-tv-slovenija-1/tv.slo1/#ava2.163643520