OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Maša Modic

256 strani, A5 format

Redna cena: 25,90 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 19,42 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Taji se zdi, kot bi se znašla v pravljici, ko na počitnicah spozna postavnega in nadvse očarljivega Alberta, potomca angleške plemiške družine. Četudi sprva kaže, da bo šlo sicer za strastno, a vendarle bežno avanturo, saj je razdalja velikanska preizkušnja za vsakogar, Albert preseneti Tajo s snubitvijo in jo kmalutudi popelje pred oltar. Tajina sreča bi bila popolna, sploh ko ugotovi, da pričakuje otroka, če ne bi bilo Albertove vzvišene in arogantne matere in če je mož zaradi službenih obveznosti ne bi vse dlje puščal same. Tudi v času napovedanega poroda mora zdoma, in takrat se za Tajo začne pravi pekel. Nenadoma posumi, da ji tašča ne namenja samo mrkih pogledov in posmehovanja, temveč je pripravljena iti še dlje, mnogo dlje - ogroženo je namreč njeno in otrokovo življenje.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Albert je odpotoval že zarana. Čutila sem njegov poljub, vendar sem se pretvarjala, da spim, saj verjetno ne bi uspela prikriti, kako težko mi je pri srcu, ker odhaja.

»Saj bo čez nekaj dni že nazaj,« sem si prigovarjala in zadrževala solze.

Malo pred enajsto me je nenapovedano obiskal Laszak.

»Kako smo kaj danes?« je z zanj tako značilno prostodušnostjo pristopil k moji postelji. »So vrtoglavice ponehale?« Med tem ko je govoril, mi je z vajeno kretnjo otipal trebuh, podobno kot Sophie že zjutraj, a njegovi dotiki so bili vsekakor mnogo manj mučni od njenih.

»Kot kaže,« sem prikimala, »so.«

»Lepo. Kaj pa pravi najino železo? Mogoče ne bi bilo slabo, če bi zadnje dni še malo povečala odmerek. Nočem vas strašiti, ampak v primeru krvavitve bi bilo dobro, da imava malce pomoči s strani kemije, kajne?«

Seveda sem se strinjala in ubogljivo spila ponujeno tableto.

»Pridna. Jutri se zopet vidiva,« mi je še pokimal in odšel.

Nato sem zaspala. Ko sem naslednjič odprla oči, je bila zunaj že trda tema. Zbegano sem strmela v okna in poskušala dojeti, kako to, da sem prespala skoraj ves dan. In kako to, da me ni nihče zbudil. Moja naslednja misel je bila hrana. V želodcu sem čutila globoko luknjo, ki je mejila že skoraj na bolečino. Poskušala sem se dvigniti, da bi odšla po nekaj za pod zob, a se je zdelo, kot bi me telo ne ubogalo, kot bi ne roke ne noge ne bile moje. Poskusila sem še enkrat, zopet zaman. Počasi se je vame naselil strah, grozljiv strah, ki me je še dodatno hromil, se razraščal v paniko.

Kaj se dogaja? Zakaj se ne morem niti premakniti? Je z otrokom kaj narobe?

Z naravnost nečloveškimi napori sem nekako uspela zgrabiti stikalo na nočni omarici, s katerim naj bil priklicala Sophie, če bi bilo kaj narobe, proti kateremu sem odločno protestirala, zdaj pa sem bila presrečna, da je tam, saj toliko moči, da bi zavpila, nisem premogla.

Koraki so se zaslišali že čez nekaj trenutkov. A Sophie ni stopila k postelji, kot sem pričakovala, le med vrati me je opazovala. »Želite?«

»Nekaj je …« sem komaj uspela izdaviti, »nekaj je narobe! Ne morem … se premikati.«

Končno je prišla do mene in mi z vajeno kretnjo izmerila pulz, nato pa pretipala trebuh. »Vse je videti v redu,« je brez zanimanja zaključila, ko je opravila svoj pregled.

»Ampak …« Nisem mogla verjeti, da bo kar odšla, ko se je napotila nazaj k vratom. Me bo res kar pustila, ne da bi se prepričala, kaj se dogaja? »Lačna sem!« sem obupano dahnila. Na vsak način sem jo morala nekako zadržati, da bi končno dojela, da ni vse v redu, kot je trdila. Najprej se je zdelo, da me je kar preslišala, ko je s pogledom ošinila uro, pa je le prikimala:

»Prav.«

Čez nekaj minut se je vrnila s skodelico čaja in nekaj piškoti. Pomagala mi je, da sem se dvignila, preden je predme postavila stojalo in nanj pladenj s hrano, pa sem morala spiti še eno tableto.

Nato … se ne spomnim dosti. Spila sem nekaj požirkov čaja, da bi pojedla kakšen piškot, pa se ne spomnim. Vem le, da sem se naslednji dan zbudila okoli poldneva. Vse me je že bolelo od neprestanega ležanja, vendar se tudi toliko nisem več mogla premakniti, da bi spremenila položaj – telo mi je popolnoma odpovedalo poslušnost, med tem ko so bile moje misli sicer otopele, a vseeno dovolj žive, da sem sprevidela, da … Moja slutnja, da se nekaj pripravlja, nekaj zloveščega, se je izkazala za pravilno. Sophie, ki je prej preživela z menoj vsako minuto, ki je budno pazila, da sem vsak dan zaužila vsaj pet obrokov, da sem se dovolj razgibala, skratka ves čas je bdela nad mano, se nenadoma ni več zdelo pomembno, da bi kaj pojedla, niti je ni zanimalo, zakaj sem prespala skoraj dva dni, je pa še vedno vestno skrbela, da sem zaužila na novo predpisana zdravila. Ki so bila, kar je postajalo več kot očitno, nekakšno pomirjevalo, torej najverjetneje kriva za mojo nenadno nemoč.

Kaj se dogaja? Zakaj bi mi Laszak predpisal pomirjevala, pri tem pa zatrjeval, da gre za železo? In Sophie? Kaj sploh nameravajo? In otrok?

Skozi vrata je v tistem stopil Laszak, nekaj trenutkov za njim pa Sophie. Povsem nagonsko sem zaprla oči in se pretvarjala, da spim, med tem ko me je nemoč, ki sem jo občutila, ko sem na trebuhu čutila Laszakove roke, dušila. Še nikoli nisem občutila groze v pravem pomenu besede, še nikoli se nisem bala za lastno življenje, zdaj pa … trepetala sem za svojega otroka, zanj, ki je rasel v meni, a nisem bila toliko pri močeh, da bi ga zaščitila, se zoperstavila njima, ki sta poskrbela, da sva z otrokom postala ujetnika mojega telesa.

»Pripravljena?« sem slišala reči Laszla. Sophie mu je pritrdila. Začutila sem rahel zbodljaj v desno roko, nato mi je nekaj nataknila na levi kazalec in nekakšno masko na obraz. Kmalu se je njunima glasovoma pridružil še tretji, Angelin:

»Poskrbita zanjo, otroka pa takoj odpeljita na varno!«

To je bilo zadnje, kar sem slišala, potem so glasovi postajali vse bolj oddaljeni, dokler niso dokončno zamrli.