Številka: D102

Andraž Barle

DO SVITA

Šolski center Novo mesto - Srednja elektro šola in tehniška gimnazija

 

Zazvonil je telefon. Ne, nihče ni klical. Vklopil se je le alarm, ko je odštevalnik prišel do ničle. Zopet je pritisnil start in številke so se začele odštevati. Skakal je v zrak, delal sklece in tekel na mestu. Vsaki dve minuti si je vzel nekaj sekund pavze. Dihal je globoko, a nekoliko neodločno. Bal se je, da bi ga slišali. Ni želel, da kdor koli izve, da telovadi. Spet se je pognal v zrak in ponovno je zazvonilo. Bil je vesel; prvega dela je bilo namreč konec. Odpravil se je do postelje, ki ni bila kaj prida pospravljena, z nje vzel uteži in začel dvigovati. Z malo napora je prišel do deset in se ustavil. Potreboval je požirek vode. Globoko je zajel sapo in še enkrat začel dvigovati. Vedel je, da bo kmalu konec in da preprosto mora zdržati. Vajo je še dvakrat ponovil in nato omagal. Zleknil se je na posteljo in globoko dihal. Pot mu je tekel po licu, malo daljši lasje so mu zapirali pogled, komaj se je premikal. Sledila je še zadnja vaja. Sezul si je nogavice, obrisal pot s čela in zopet poprijel za delo. Noge je dvignil visoko v zrak, z rokami pa se je jih je poskušal dotakniti. Sliši se preprosto, a fant ni bil ravno vitek. To je bil tudi vzrok, da je redno telovadil. Slekel si je premočeno majico in šel pod tuš. Pogledal se je v ogledalo, malo napel mišice in... Videl je, da napreduje iz dneva v dan. Veselja ni mogel opisati z besedami. S srednje-hladno vodo si je umil obraz in s sebe spral slan pot. Vzel je brisačo, se na hitro obrisal in odšepal nazaj v svojo sobo. Vrata je zaprl za seboj, želel je mir. Naredil je korak ali dva do pisalne mize, se usedel na stol in premaknil miško. Ekran računalnika se je zbudil, modra svetloba ga je bila obsvetila. Pogledal je, če je dobil kakšno sporočilo na Facebooku. Nič. Odprl je Youtube in zavrtel skladbo.  Zvok violine mu je stopil v uho. Stresel se je, na koži se mu je pojavila kurja polt. Prijel je za kitaro, zaigral posamezno struno in jih malo uglasil. Začel je spremljati pesem. Na obrazu se mu je naslikal nasmešek. Bil je neizmerno srečen. Nikoli, ko se spravi igrat kitaro, mu ni žal. To je višek vsakega dne. Brez kitare ne more več živeti. Vsa čustva prelije v glasbo, vse zadovoljstvo, žalost, jezo...

Zunaj je bila že tema. Luna, nekoliko nejasno, pa vseeno dovolj hrabro, je kazala svojo moč. Bela, skoraj svetlomodra svetloba se je trudila prodreti skozi goste oblake. A čudno, dežja ni bilo kljub vremenski napovedi.        
Začela se je druga pesem. Te ni znal zaigrati. Pobrskal je po spletu, da bi našel note. Nekaj časa je nepremično zrl v ekran, nato pa nekoliko užaljen zamenjal skladbo, saj ni našel, kar je iskal. Ta pesem je bila precej drugačna, a zato nič manj značilna zanj. Bila je temnejša, težja, bobni so bili glasnejši, kitara ni imela tistega pravega zvoka.
             Pospravil je akustično kitaro in nase vrgel električno. Vklopil jo je v ojačevalec in navil volumen. V tej hiši res nihče ni mogel spati. A fant je imel srečo, da je bil tisto noč sam doma. S kitaro v roki se je sprehajal po sobi, kot da bi šlo za koncertni oder. Vrtel je glavo, lasje so leteli na vse strani, in v mislih si je prepeval besedilo. Ni upal peti na glas, saj je vedel, da petje ni njegovo področje. Bolje, da se posveti kitari.  
            A kitara ni bil edini inštrument, ki ga je obvladal. Po treh pesmih jo je pospravil in iz omare vzel manjši kovček, ga odprl in iz njega vzel violino. Ja, tudi ta je bila električna; oboževal je namreč električne inštrumente, ta poseben zvok...           
Vzel je krpico in na hitro obrisal violino. V roke je vzel še lok in potegnil po struni. Zaprl je oči in začel igrati. Vstopil je v popolnoma drug svet. Svet glasbe, veselja. A nekaj ga je zmotilo.

Bil je fant, srednje visok in ne pretirano debel ali suh. Nekaj vmes. Temno rjavi, skoraj črni lasje so mu segali približno do ramen in mu večkrat prekrivali oči. Tudi oči je imel rjave. Nos ni bil nič kaj posebnega, tudi ušesa so bila na svojem mestu. Imel pa je močno utrjene roke in čvrsto oprsje. To je bil sad težkega dela zadnjih nekaj mesecev. Tudi noge je imel dokaj lepo izklesane. Želel si je le, da bi bil tudi trebuh tak. No, morda pa nekega dne bo, le obupati ne sme.    
Fant je bil star 16 let in bližal se je rojstni dan. Izgledal je malo starejši, saj si je puščal brado. Le-ta je merila že skoraj centimeter in pol. Hkrati pa je bil vedno resen, smejal se je le tu in tam. Živel je na vasi, v hiši ob gozdu. Hiša je bila zelo prostorna, kar mu je resnično ugajalo, saj je imel rad veliko prostora ob igranju kitare in violine. Kot je očitno, je bil fant pravi glasbenik. Že od malih nog se je ukvarjal z glasbo, zato si življenja brez le-te sploh ni mogel več predstavljati. Ves čas je poslušal pesmi na telefonu, youtubu ali pa je preprosto vzel kitaro in glasbo ustvarjal sam. To ga je izpopolnjevalo. Njegova pot učenosti je in hkrati ni bila nič posebnega. V osnovni šoli je bil zelo priden učenec in temu primerne so bile tudi ocene. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji. Življenje se mu je nekoliko spremenilo, še več se je moral učiti,  a mu to ni predstavljalo problema. Želel si je biti več od drugih, hotel je biti najboljši. Na tekmovanjih je bil dokaj dober in dosegel je kar lepo število priznanj. A na šoli je imel veliko konkurence, zato je imel še toliko večjo željo po uspehu.

Sedaj obiskuje 2. letnik  gimnazije. Tempo le še stopnjuje in nadgrajuje svoje znanje. A znanje ni vse, kar si fant želi. Želi si očarati dekle. Že nekaj mesecev si jo ogleduje, a si ne upa začeti pogovora. Je plašen, boječ in sramežljive narave. Strah ga je, da bi izgubil še to, kar ima - prijateljstvo. V preteklosti se mu je nekajkrat zgodilo, da je vedno, ko je izpovedal svoja čustva, z glavo udaril ob zid, in bilo je, kot da bi se boril z mlini na veter. Spoznal je, da je bolje ostati prijatelj, kot pa da tvega. A želja je bila prevelika, da o njej ne bi neprenehoma razmišljal. Zaljubljen je od ušes do glave. A to ni tista otroška zaljubljenost. Dekle ljubi bolj kot vse na svetu. Vse bi dal, da bi lahko poljubil svojo ljubezen, pa četudi je to zadnja stvar, ki bi jo naredil. Boji se. Želi narediti prvi korak, a vedno odlaša, čaka na bolšjo priložnost. Prigovarja si, da je bolje, če malo počaka, naslednjič bo pa zagotovo poskusil. A ta naslednjič nikoli ne ugleda luči sveta.  
V stik z dekletom pride le preko socialnih omrežij, predvsem preko Facebooka. V družbi se rad pogovarja z vsemi, a z dekletom se ne more. Boji se, da bi jo z besedami užalil, ji rekel kaj neprimernega. A preko interneta je to drugače. Čas ima, da razmisli, kaj bo odpisal. Vedno dvakrat premisli, če odgovor ustreza. Lažje je in vse lahko popravi. Lahko v realnem življenju izbrišeš, kar je bilo izrečenega? Lahko se le opravičiš.

Rad bi jo povabil na zmenek. Vse lepo in prav, ko bi sprejela, a kaj,  če bi ga zavrnila? Na mestu bi se udrl v zemljo. Vzel bi si življenje. Raje ostane prijatelj, ali pa vsaj dober znanec, kot pa da še to uniči. Čaka na priložnost, želi se prepričati, ali ji je všeč. Noče zapraviti priložnosti. Zelo dobra prijatelja sta, zato je morda bolje, da še malo počaka.  A že tako čaka predolgo. Morda je bolje,  da poskusi. Kljub neuspehu mora živeti dalje. Tako bo imel več časa, da si najde drugo opazovano telo. Nekega dne se mu verjetno nasmehne sreča in bo našel dekle, ki mi ne bo vseeno. Morda pa bo uspel pri tej. To je vse, kar si želi. Treba se je potruditi. Zagotovo je tega zmožen.   
Rad bi uspel kot glasbenik. V zadnjem času pa ga vedno bolj navdihuje pisateljevanje in pesništvo. Rad bi napisal knjigo, po kateri bi nekega dne posneli svetovno uspešen film. Sliši se, kot da bi gradil zidove v oblakih, neuresničljivo, nemogoče. A s trdim delom in vero ter zaupanjem vase se da doseči vse.

Ko slišim njen glas

Tako je lep,
nežen, mehak,
včasih slep,
včasih junak.
Glas ljubezni,
ki vsakega pozdravi.
Ni je bolezni,
katere ne ozdravi.

Včasih me prime,
da bi imel jo le zase.
Ne najdem rime,
pogreznem se vase.
Želim si vedno
slišati le njo.
S tem bi zavedno
sanjal lepo.

Želim jo povabiti
na pijačo, v kino.
Ne bi si mogel oprostiti,
če bi s tem stopil na mino.
Lahko le upam,
da jo nekoč poljubim.
Vase zaupam,
vem, da jo ljubim.

Nekaj je zapiskalo. Očitno je bil klic preko Skypa. Violino je položil na posteljo in odhitel k računalniku, da bi se oglasil. Sprva je zašumelo, nato pa je zaslišal žameten, nežen glasek. Kot iz pravljice. Bila je sošolka. Želela je vedeti, kaj imajo za domačo nalogo. Hitro je pobrskal bo zvezkih, ki so razmetani ležali na pisalni mizi, in ji povedal, kar je želela vedeti. Ugotovil je, da tudi on nima narejene naloge. Odločila sta se, da jo naredita skupaj. Več glav več ve, in tako sta hitro opravila z delom. Tu in tam sta se zasmejala. Bili so tudi trenutki nerodne tišine, ki jih je rešila neumestna izjava o šoli. Pogovor je trajal kar nekaj časa. Oba sta bila že zelo zaspana, saj je noč zagrebla že kar globoko. Čas je že bil, da se poslovita. Izrekla sta si še lahko noč in prekinila pogovor. Fant je zamižal in v mislih obnovil pogovor. Je kje zamočil? Bi lahko kaj spremenil? Prišel je do spoznanja, da mu je šlo kar dobro od rok. Ugasnil je računalnik, zatem še luč in se ulegel na posteljo. Še prej je z nje zmetal obleke, ki so ležale vsepovprek. Pogled je vrgel skozi okno, naravnost v nebo. Bilo je polno malih zvezd, ki so se trudile prevladati ena nad drugo. Očitno je bilo, da nobena ni bila kaj prida uspešna pri svojem početju, saj so bile vse enako svetle tiste noči.        
Ponovno je zaprl oči in odšel v drug svet. V mislih si je naslikal njo, svojo ljubezen. Ni si mogel pomagati, da mu ustnice ne bi ustvarile nasmeška. Predstavljal si je, kako  jo nežno poboža po zardelih licih. Umakne ji lase z obraza. Pogleda jo v lepe, svetlikajoče se modre oči, oba se nasmehneta. Poljubi jo. Zatem še enkrat in še enkrat... Objame jo močno, kot da je nikoli več ne želi spustiti. Pove ji, da ji bo vedno stal ob strani;  ni pomembno, kaj se zgodi. Nikoli ne bo odšel. Vedno bo tu, ko ga bo potrebovala. Ne bo je nehal ljubiti. Pomeni mu vse na svetu. Majhna solza mu je pritekla iz očesa in počasi zdrsela po licu ter padla na vzglavnik. Odpre oči in globoko, a vseeno tiho zavzdihne. Z vsem srcem si želi, da bi se mu ta neskončna želja uresničila, da bi lahko zaživel sanje in  imel ob sebi njo. Verjame, da mu bo nekega dne uspelo. A sedaj je čas, da zaspi.


 

Zjutraj se zbudi, sončni žarki so že prodirali v sobo, se preobleče v kavbojke in rjavo majico brez posebnega napisa. Hlače so mu bile že precej prevelike, saj je zaradi telovadbe izgubil kar nekaj kilogramov, zato je iz omare vzel pas in si ga namestil. Našprical se je še z deodorantom in odšel v kuhinjo, kjer si je pripravil zajtrk. Zjutraj je najraje jedel sadje, predvsem banane in navadni jogurt. Po obroku si je umil zobe, na hitro počesal in popravil lase, da niso ležali vsepovprek. Pogledal je na uro in ugotovil, da bo zamudil avtobus, če ne pohiti. Odšel je iz hiše, zaklenil za seboj in se napotil proti postaji, ki je bila le nekaj metrov od hiše. Tistega jutra ni bilo nikogar na postaji. Je morda zamudil? Naslednji trenutek je zagledal avtobus. Kako čudno. Vsako jutro je bilo okoli šest ljudi na postaji. Zakaj danes tu stoji sam? Vstopil je na avtobus in le-ta je odpeljal. Tudi na avtobusu je bilo krepko manjše število ljudi. Nikogar ni poznal. Na prvem sedežu je sedela stara gospa, v tresočih se rokah je držala leseno palico. Izgledalo je, kot da se približuje njena ura. Fant se je usedel na prazen, že kar načet sedež nekje na sredini starega, precej razmajanega avtobusa. Tri sedeže naprej in nazaj ni sedel nihče. Bilo pa je sedem otrok čisto na koncu avtobusa, kjer so zganjali hrup. Nekaj mest pred njimi je sedelo, vsaj zgledalo je tako, približno leto mlajše dekle. Z rokami je držalo glavo in bilo je očitno, da joče. Nihče se ni zmenil zanj. Pomislil je že, da bi jo šel potolažit, a avtobus se je nenadoma ustavil. Pogledal je skozi okno in ugotovil, da mora tu izstopiti. Hodil je še nekaj sto metrov naprej in prišel do šole. Na poti ni srečal veliko ljudi;  po navadi je namreč pločnik poln učencev, ki nepremišljeno tekajo naokoli. Nekaj je bilo čudno, drugače. Zakaj je tako malo ljudi? Kje je so vsi?

Potrkal je na vrata in ne da bi počakal na odgovor, vstopil. Zagledal je gospo srednjih let, stala je pred tablo in v tišini zrla v njega. Bila je profesorica. Lepo je pozdravil, se opravičil za zamudo in se usedel na svoje mesto. Še prej pa je vrgel pogled po razredu in... Spet ta praznina. Po navadi je bil razred vedno poln, a sedaj... Vse skupaj je bilo zasedenih okoli petnajst mest. Kje je ostala polovica razreda?          
Luči so bile prižgane, a naenkrat je postalo nekoliko temneje. Pogledal je skozi okno. Temni oblaki so zavzeli nebo in malo je manjkalo do nevihte. Videti je bilo drevesa, ki so se že močno upognjena upirala vetru. Nič čudnega, saj je bila taka vremenska napoved. Začel je premišljevati, ali je kaj pozabil. So mu kaj zamolčali? Spomnil se je, da mu je prijatelj nekaj pisal preko Facebooka, a preprosto se ni mogel spomniti, pa če je še tako poskušal. Poskušal se je zbrati, a mu ni uspelo. Dvignil je roko in vprašal, če gre lahko po kozarec vode. Nekoliko bled je odšel iz razreda. Ozrl se je levo in desno. Nikogar ni bilo na spregled. Na hodniku je vladala tišina. Luči so bile v večini ugasnjene, le ena je še rahlo brlela, tu in tam je skoraj ugasnila. Majavo je prišel do kopalnice in se pogledal v ogledalo. Bil je že močno bled. S hladno vodo si je osvežil obraz. Nekoliko si je opomogel. Spil je kozarec vode in odšel nazaj v razred. Tudi tisto luč, ki je prej utripala, je že zajela tema. Čudno. Razred je bil prazen, stol v tretji vrsti se je rahlo zagugal in padel. Le še črna torba je ležala na mizi, vse ostalo je kar izpuhtelo v zrak. Kar se da hitro je pograbil torbo in odšel. Skakal je po stopnicah navzdol. Preskočil je štiri stopnice in se komaj ujel za ograjo, drugače bi hudo padel. Premagal je še zadnje stopnice, nato pa skozi glavni vhod zapustil zgradbo. Pognal se je v tek, saj ni želel, da ga zmoči dež. Nenadoma je padel. Z glavo ni zadel ničesar, prav tako se roke niso dotaknile tal. Le padal je in padal... Bil je vse globlje. In naenkrat...       
Vrgel se je s postelje. Hitro in globoko je dihal, kot da bi pred nečim komaj zbežal. Bežno je pogledal,  kje je. Šlo je za njegovo sobo. Bil je na varnem. Bilo je že precej svetlo. Na telefon je pogledal, koliko je ura. Zamudil je šolo. Zakaj se ni zbudil pravi čas? Je budilka zatajila? Poskušal se je spomniti. Ugotovil je, da ga je mama zjutraj zbudila za v šolo, a je bil v preslabem stanju, ves bled in močno prehlajen. Tak ni mogel v šolo, zato je zaspal nazaj in se sedaj zbudil. No, tako je imel cel dan, da se posveti glasbi. Skotalil se je s postelje, jo postlal, se na hitro preoblekel v trenirko in kratko majico. Stekel je v kuhinjo in si pripravil kosmiče z mlekom. Ni jedel v kuhinji. Usedel se je pred televizijski ekran, se udobno namestil v usnjenem naslonjaču in pojedel zajtrk. Zatem je še malo gledal televizijo, kmalu pa mu ni bilo več do tega. Dokumentarca je bilo konec. Odšel je nazaj v svojo sobo, odprl okno in prižgal računalnik. Med tem časom je šel še napolnit plastenko z vodo. Preveril je, ali ima kakšno neprebrano sporočilo, kakšno obvestilo. Nič novega ni bilo. Beda. Očitno ga nihče ni pogrešal. V roke je vzel kitaro in zaigral nekaj svojih pesmi. Tu in tam je le brezumno brenkal po strunah. Dolgčas. Odločil se je, da pojde na sprehod. Zunaj ni bilo ravno sončno, a nebo je bilo jasno, brez samega oblačka. Ne da bi se še topleje oblekel, je odšel ven. Nekaj časa je potreboval, da si je obul superge ter si zavezal vezalke. Nogo je imel kar precej veliko, zato jo je komaj spravil v čevlje. Stopil je iz hiše in... Bilo je prekleto mrzlo.

No, v resnici ni bilo tako slabo, a fant je bil le v kratki majici in tanki trenirki. Hitro si je sezul superge, stekel v svojo sobo in poiskal jakno ter kapo. Sedaj bo bolje.         
Ni vedel točno, kam je namenjen. Vesel je bil le, da je v naravi. Prišel je do bližnjega potoka. Vedel je, da je nekaj metrov naprej most, a potok je želel prečkati kar tu. Pogledal je levo in desno in iskal najprimernejše mesto. Pomaknil se je nazaj, naredil par hitrih korakov in skočil. Misleč, da je varno prečkal potok, se je nasmejal. Ni minilo več kot trenutek, ko je že ležal na tleh ves premočen. »Odličen začetek dneva!« si je dejal. Odšel ja naprej upajoč, da se pokaže sonce in ga malo segreje, saj je bila voda v potoku le malo nad ničlo. Izza vogala je mimo prišel gospod že kar poznih srednjih let. Sprehajal je psa, tudi ta je bil že kar star. Pozdravila sta se in nadaljevala svojo pot. Prišel je do lesene klopi, bila je že nekoliko strohnela, in se usedel. Ozrl se je po bližnjem travniku, polnem cvetlic. Koliko lepote na enem mestu. Zakaj je tu prvič? Zagotovo bi moral sem priti večkrat. Zaprl je oči in malo premišljeval, kako bi najbolje izkoristil ta prelep dan. Morda bi bilo najbolje, ko bi se nekaj časa učil za test, ki je na vrsti naslednji dan. Veliko časa bo zagotovo zapolnila glasba. Morda pa bi bilo imenitno, ko bi kitaro igral zunaj v naravi. Še nekaj časa je v tišini sedel in opazoval ptice na drevju, nato pa je vstal, roke pospravil v žep in se napotil naprej. Hodil je ob potoku, v katerega je bil prej padel. Nekaj ni bilo v redu. Zaslišal je glasno mjavkanje, bilo je podobno cviljenju, jokanju. Pospešil je korak v smeri, od koder so prihajali kriki. Prišel je do gostega grmičevja. Nekoliko se je obotavljal, nato pa je zbral pogum in ga prečkal. Trn ga je opraskalo po obrazu. Imel je srečo, da so oči ostale cele. Ugotovil je, od kod prihaja zvok. Bila je majhna mačka, ki je padla v potok, a zaradi spolzkega brega ni mogla iz njega. Poiskal je oprijem. Prijel se je za mlado bukev, vseeno je bila dovolj močna, da ga je zdržala, in se približal mački. Nežno jo je prijel in počasi zvlekel na varno. Očitno se ni imela časa zahvaliti, saj je zbežala še isti trenutek, ko jo je položil na tla. Pogledal je v smeri toka in nekoliko zamegljeno je zagledal lesen mostič. Odpravil se je k njemu. Sprva se je zdel blizu, a naredil je kar precej velikih korakov, da je prispel do cilja. Most je bil videti razmajan in star. Rahlo se je uprl nanj in preveril, ali je dovolj trden. Kar dobro se je upiral fantovi  teži Odločno je stopil na most in ga prečkal. Pot je nadaljeval kar preko travnika, na srečo je bil ta nedolgo nazaj pokošen. Prišel je do makadamske ceste. Hodil je še nekaj časa, bil je že kar precej izmučen, a vsaj obleka se mu je posušila. Kmalu je ugotovil, da hodi po gozdu. Nič od okolice se mu ni zdelo znano. Malo ga je zaskrbelo. Pred seboj je ugledal dokaj močno svetlobo. Zagotovo je to izhod iz gozdička. Res je bil. Prišel je na cesto, ki je vodila ravno do njegove hiše. Pred vhodom si je sezul superge, jih močno stresel in postavil na tla, morda pa se bo pokazalo sonce in jih posušilo. Slekel je tudi jakno in jo obesil na stojalo. Stekel je po stopnicah, preskakoval je tudi po tri naenkrat. Tu in tam je že mislil, da bo padel. Prišel je v sobo in pograbil kitaro. Spet je odšel iz hiše in se napotil na jaso v bližini. Trava je bila že suha. Usedel se je. Kitaro je prislonil srcu in začel igrati. Užival je. Nič ga ni motilo.

Bilo je že precej temno, ko je prišel domov. Kitaro prislonil ob steno v kuhinji. Odprl je hladilnik in preveril, če je kaj dobrega. Našel je jagodni jogurt in kos jabolčnega zavitka. Nasmehnil se je. Vse skupaj je položil na pladenj in odnesel v sobo. Pozabil je kitaro. Vrnil se je ponjo in jo pospravil na svoje mesto. Najprej je pojedel, potem pa je prižgal računalnik. Kot vedno se je najprej odpravil na Facebook. Spet ni bilo nič novega. Naslednja poteza je bil Youtube. Ni vedel, kaj želi poslušati. Kliknil je na slepo in nekoliko zmanjšal volumen na zvočnikih. Pesem ni bila ravno vesele. Po pravici, je bila zelo žalostna. Poiskal je slike ljubezni. Tu se je začelo. Solze so mu pritekle iz oči. Dobro, da je imel predalnik opremljen s papirnatimi robčki. Spraševal se je... Zakaj je taka zguba? Zakaj si ne upa narediti prve poteze? Je sploh kaj, kar bi lahko izgubil? Čas bi že bil, da bi se potrudil, da bi dosegel, kar si želi. Konec koncev, ali ga to kaj stane? Še vedno bo ostal živ in zagotovo se bo našlo kakšno drugo dekle... Tu je zajokal še močneje. Noče druge. Žive le za eno, za svojo izbranko. Če ne uspe pri njej, njegovo življenje nima več smisla.      
Porabil je že kar nekaj robčkov. Vprašanja je nekoliko spremenil. Je res tako slab? Trudi se, da bi bil z vsemi dober, prijazen. V šoli vsem pomaga po najboljših močeh. Res da včasih ne zmore vsega, a se potem tudi upraviči. Res ni najslabši! Pa je kdo tam zunaj sten te sobe, ki to ve? Nekdo, ki mu ni vseeno zanj? Želel je napisati pesem. Vzel je list papirja in začel.

 

Misel nate

Zvečer zaspim
z mislijo nate,
zjutraj se zbudim
zaljubljen vate.

Oprosti, če sem te prizadel, razočaral,
živeti v senci več ne morem.
Rad bi te samo očaral
in te ljubil, kakor zmorem.

 

Nekaj časa je potreboval, da je našel vse primerne rime. Na koncu pa je bil kar ponosen nase. Še nekajkrat je prebral pesem, nato pa so se mu oči že začele lepiti skupaj. Bil je čas za spanje. Šel je še na WC, si umil zobe in med tem časom na hitro prezračil sobo. Ulegel se je na posteljo. Začuda je bila te noči pospravljena. Noge je zavil v odejo, s kovtrom pa se je pokril kar čez glavo. Hitro se je pokrižal in zmolil. Nato je zaprl oči in se odpravil v svet sanj.


 

Veliko je deklet, ki so mu všeč. Res je, da je le ena tista, ki mu pomeni vse, a tudi druge imajo svoje dobre lastnosti. V preteklosti  je bil zagledan v kar nekaj sošolk. Bile so vedno nasmejane, pametne... Skratka, prave punce. Ogledoval si jih je... Težko je določil, katera je lepša, katera je tista prava. Nekatere je poznal bolje, druge malo manj, nekatere je poznal komaj toliko, da je vedel le ime. A vseeno so mu bile všeč. Morda zato, ker je vedel o njih le toliko? Bi bila situacija drugačna, ko bi izvedel več? Včasih je bolje vedeti manj. Sedaj ljubi le eno. Eno in edino. Pa bo vedno ostala le ona? Bo ves čas posvetil njej? Na svetu je več kot sedem milijard ljudi. Kako se lahko prepriča, da v njegov svet ne bo nenadoma vstopila druga oseba? Oseba, ki mu bo pomenila več kot največ. Večina sveta še ni videl. Kaj, ko se nenadoma zaljubi v drugo? Bo njegova izbranka postala le bežen spomin, pa naj bo vesel ali žalosten? Kako naj ve, katera je prava? Res je, tudi on ni popoln. Nihče ni. Izbral je njo. Res, da je še marsikatero dekle tam zunaj, ki bi se lahko merilo z njo, a sprejel je odločitev. Kaj bo,  če bi izbrala njega? Zagotovo je veliko fantov boljših od njega, lepših... Življenje je polno odločitev. Vsaka prinese svojo odgovornost.

Bilo je pred približno petimi leti. Še prav dobro se spomni. Sprejel je odločitev, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Vpisal se je v glasbeno šolo. Sprva ni bil sprejet, kar ga je močno prizadelo, a ni obupal. Še je poskušal. S časom je le uspel in tako začel igrati kitaro. Vsak dan je pridno vadil in napredek je bil več kot očiten. »Rad bi postal glasbenik, ne le ljubiteljsko. »S tem se želim ukvarjati do konca življenja,« si je mislil tisti čas. Skozi leta je razvijal tehnike in postajal vedno bolj uspešen. V igranju je užival bolj kot v čemer koli. Bil je srečen.

Bile pa so tudi odločitve, ki niso imele ravno srečnega konca. Začel se je deveti razred, ali pa je bil osmi. Imel je kar nekaj sošolk, ki so mu bile všeč. A ena je bila nekaj več, razred višje od ostalih. Zaljubil se je. Tega ni nikomur želel zaupati. S prijateljico se je veliko družil, v njeni družbi je kar zardel. Sošolci so to opazili in ga začeli spraševati. A je zaljubljen? Mu je všeč? Ni si mogel pomagati, ne da bi odgovoril na vprašanja. Ponosno je povedal, da mu je dekle všeč. Govorice so prišle tudi do nje. Tu se je začel konec sveta. Ko jo je naslednjič videl na hodniku v šoli, ga je pogledala z najgršim pogledom, kar ga je lahko napravila s svojim nežnim obrazom. Le stal je in gledal. Kaj je bilo narobe? Kako lahko besede vse tako spremenijo? Je kaj napačnega rekel? Vedel je le, da jo ima rad  in da je noče izgubiti. Po pouku jo je vprašal, kaj je bilo narobe. Nič ni odgovorila. Le odvrnila je pogled, se namrščila in odšla stran. Zadelo ga je naravnost v srce. Ko je prišel domov, je bilo vse še slabše. Poglobljeno je razmišljal o dogodku in... Začel je jokati. Ni si mogel pomagati. Želel je na oni svet, tam mu zagotovo ne bi bilo tako hudo.

 

 

 

 

 

Ena beseda

Ena beseda
lahko vse spremeni.
Nastane beda,
sreča izveni.

Veliko je besed,
ki naj bi bolele.
Druge so mehke kot med.
Te bi te rade objele.

Veliko jih je,
a ko je potrebno spregovoriti,
v glavi ostanejo le
besede, ob katerih je bolje oditi.

Beseda najmočnejša
ljubezen je gotovo.
A katera je najtemnejša?
Svet vsak dan ustvari novo.

Če bila bi tam ena le
beseda, ki bi jo lahko izrekel.
Ta bila bi Sonce, mar ne?
Z njem v rokah bi tekel.

 

Sonce je vzšlo, žarki so ga pobožali po licih. Ni več mogel spati. Vstal je in odšel na WC. Spil je še kozarec vode, da se je dokončno prebudil. Pogledal je na uro in ugotovil, da se je zbudil le petnajst minut pred budilko. Tako je imel več časa, da se pripravi za šolo in na hitro ponovi snov, saj je bil tisti dan napovedan test. Najprej si je pripravil zajtrk. Pohitel je z umivanjem, nato pa se je odpravil v svojo sobo in odprl zvezek. Potihoma je prebral vprašanje in nanj odgovoril. Nato je enako storil z drugim, tretjim, četrtim vprašanjem… Dokler ni prišel do konca. Imel je kar dober občutek, saj se je veliko učil. Upal je na najboljše. Oblekel si je dolg pulover in nadel usnjeno jakno. Odšel je iz hiše in za seboj zaklenil. Kot vsak dan, tudi ta ni bil precej drugačen. Na avtobusni postaji je počakal avtobus. Z njim se je odpeljal do šole. Srce mu je začelo utripati hitreje. Bil je nekoliko nervozen, saj je bil test na vrsti že prvo šolsko uro. Po stopnicah se je povzpel v drugo nadstropje in pot nadaljeval po širokem hodniku. Tu in tam je ugledal kak par, ki si je vestno izmenjaval encime. Ni se zmenil za nikogar. V kotu očesa je zagledal neko dekle. Bila je drugačna od drugih. Osamljena je stala ob oknu, nikogar ni bilo v bližini. Ni se ustavil. Odvil je v drug hodnik in vstopil v razred. Nekaj sošolcev je že sedelo v svojih klopeh in se pripravljalo na test. Drugi so stali in se pogovarjali, spet tretji so le v tišini sedeli na mizah. Našel je svoj prostor in se usedel. Še prej je vse pozdravil. Pripravil je pisalo. V naslednjem trenutku je v razred vstopila profesorica. Utrip srca se mu je še povišal. Predse je dobil kontrolno polo in začel je reševati. Videti je bil kar zadovoljen. Naloge je reševal hitro in natančno. Okno je bilo odprto. Možno je bilo slišati delavce, ki so v tistem vročem jutru garali za kruh. Ni se zmenil za hrup, ki so ga povzročali. Obrnil se je stran. Bitje srca se je nekoliko umirilo. Popravil si je lase, saj so mu padli na oči. Reševal je naprej. Prišel je do konca. Ko je že dvakrat vse preveril, je imel dovolj. Bilo je še približno pet minut do konca. Naslonil se je in počakal na zvonec. Oddal je test in odšel iz razreda. Odleglo mu je. Najhujše je bilo mimo. Odšel je naslednji uri.

Po šoli ga je zunaj že čakal prevoz domov. Pozdravil je sošolce in odšel. Ko je prišel domov, ga je na mizi pričakalo kosilo. Hitro je pojedel in odšel v sobo. Tokrat ni prižgal računalnika. Prijel je za kitaro in poiskal mapo z notami. Začel je vaditi. Igral je skoraj slabo uro. Prsti so ga že nekoliko boleli. Odločil se je da konča. Tudi čas je že bil, da se odpravi. Tisto popoldne je imel glasbeno šolo. Usedel se je na kolo in se odpeljal. Kitara mu je plapolala na hrbtu kot zastava v vetru.

Domov je prišel dokaj pozno. Zunaj je bilo že nekoliko temno, a vseeno ulične svetilke še niso svetile. Kolo je pospravil na svoje mesto in odkorakal v sobo. Usedel se je na stol in nekaj časa nepremično gledal v zrak. Nato se je zravnal in odprl zvezek. Naredil je domačo nalogo. Ni potreboval veliko časa. Za tem je prižgal računalnik. Zrl je vanj, kot da ga prvič vidi. Dvakrat je pomežiknil in se rahlo stresel. Na ozadju je zagledal svojo ljubezen. Ni se dobro spominjal, kdaj je nastavil tako ozadje. Nasmejal se je. Globoko je vzdihnil. Prijel je telefon in odprl imenik. Poiskal je njeno ime in počakal trenutek. Zamislil se je. Naj jo pokliče? Čas je, da spremeni svoje življenje. Dokler ne poizkusi, ne bo vedel, ali ga ima rada ali ne. Pritisnil je na njeno ime in začel klicati. Zvonilo je kar nekaj časa. Končno se je nekaj uglasilo. Ni bila ona. Bila je le tajnica. Morda nima telefona ob sebi. Počakal je nekaj minut. Med tem ja zavrtel dve skladbi. Ponovno je poizkusil. Nič. Dobro. Morda je bolje, da malo potelovadi in se nato stušira. Čez eno uro, ko je vse opravil, je spet poklical. Tokrat je uspelo. Oglasila se je. Zaslišal je najlepši glas.

Bil je že čas

Dolgo je odlašal.
Napočil je čas,
da se je vprašal.
Kateri je pravi jaz?

Prišel je do spoznanja,
da je bolje poklicati.
Kot pa, da večno sanja,
da nikoli ne neha spati.

Pogum je zbral
in naredil korak dalje.
Ji je pesem prebral
in skrajšal razdalje.

Ven jo je povabil.
Bil je odločen.
Kot da bi jo zvabil,
da ugrizne v sadež sočen.

Ni ga zavrnila.
Bila je zelo vesela.
Navdušila jo je pesem mila,
rada bi jo tudi sama zapela.

Pri srcu ji je toplo postalo,
kot da bi se v odejo zavila.
Sreče se opisati ni dalo.
Polnoč je odbila.

Lepo jo je pozdravil. Ni želel ovinkariti. Jasno ji je rekel, da mu je všeč. Pomeni mu vse na svetu. Ljubi jo, od kar jo je prvič videl. Vedno jo je ljubil in vedno jo bo. Brez nje ne more živeti. Povabil jo je na pijačo. To je to. Njegovo življenje je v njenih rokah. Bo sprejela ali zavrnila? Zadržal je dih, zazdelo se je, kot da se mu je ustavilo srce. Rekla je, da bi z veseljem šla. Neizmerna sreča. Nikoli v življenju ni bil tako vesel kot tiste noči. Še nekaj časa sta se pogovarjala, nato pa sta se poslovila in odložila. Zaprl je oči in prikimaval. Zagotovo je bil tisti trenutek najsrečnejši človek na svetu. Bil je nekoliko ponosen nase. Končno je zbral pogum in se odločil. Zagotovo se je odločil pravilno.

 



Oblekel se je lepo, morda celo svečano. Počesal si je lase in namazal obraz s kremo. Pred tem si je še pobril brke, brado pa je le nekoliko popravil in jo tudi počesal. Skratka, uredil se je, kot se spodobi. Preden je odšel, je še zmolil in prosi Boga, naj mu bo sreča naklonjena. Peš se je odpravil. Ni hodil dolgo. Prišel je do hiše in pozvonil. Odprla je. Zastal mu je dih. Bila je tako… Ni je besede, s katero bi jo opisal. Kot da bi bila boginja, najlepša… Neomajna lepota. Pozdravil jo je in ji rekel, da je prečudovita. Zaprla je vrata in odšla sta. Oplazil jo je z roko po roki. Naenkrat sta se roki znašli skupaj. Pogledal jo je. Ustavila sta se. Nekaj časa sta le nepremično gledala drug drugemu v oči, nato pa… Poljubil jo je. To je bil njegov prvi poljub. Pobožal jo je po zardelih licih. Povedal ji je, da jo ljubi. Ostala je brez besed. Ni je bilo besede, ki bi to nadomestile. Poljubila ga je. In nato še enkrat. Odšla sta naprej. Oba nasmejana sta hodila. Prišla sta v mesto. Bil je večer in v mestu je bilo polno luči kot sredi decembra. Prispela sta do cilja. Rekel je, da ima presenečenje. Iz žepa je vzel ruto, s katero ji je nežno zavezal oči. Prijel jo je za roko in jo vodil. Posedel jo je na stol in odvezal ruto. Ni mogla verjeti svojim očem. Ozirala se je levo, nato desno, in spet levo, in spet desno… Vstala je in ga objela. Poljubila sta se. Bila sta sredi velike terase. Res je, bila sta sama. Vse je bilo okrašeno in svetlobo so oddajale mnogotere sveče. Romantično. Usedla sta se in natakar je prinesel precizno staro vino. Nista bila ljubitelja vin, a izbrano je bilo fantastično. Nato je pripeljal voziček. Na mizo je postavil krožnika s hrano. Bila je odlična. Počasi sta jedla in uživala v družbi drug drugega. Sledila je še sladica. Sladka torta. Morda je bilo celo preveč vsega. A želel je narediti vtis nanjo. Ko sta pojedla, je vstal. Rekel ji je, naj sedi. Pokleknil je ob njo in iz žepa vzel majhno škatlico ter jo odprl. Bila je verižica. Svetlikala se je, kot da je iz najdražjih draguljev. Prijela se je za usta. Majhna solza sreče ji je pritekla iz oči. Vzel je ogrlico iz škatle. Nežno ji je odmaknil lase in ji nadel darilo. Povedal je le še, da jo ljubi. Vstala je in ponovno sta se poljubila. Obravnaval jo je kot princeso, pa čeprav sta bila oba še zelo mlada. Nato sta zaslišala glasbo. Bil je nekakšen moderen valček. Priklonil se je in jo prosil za ples. Postalo ji je nekoliko nerodno, a ga je vseeno prijela za roke in stopila sta na sredo plesišča. Začela sta plesati. Nista bila ravno najboljša plesalca, a vidno je bilo, da sta neizmerno uživala. Vrtela, zibala in spet vrtela sta se v ritmu melodije. Lučke so poskrbele za romantično vzdušje.  Odplesala sta kar nekaj točk, potem pa sta oba imela dovolj. A tu se večer še ni končal. Oblekla sta si jakni, ki sta jih pred plesom odložila, in se odpravila. Zagledala sta klopco, ki je bila prav tako obkrožena s svečami. Rekel ji je, naj se usede, sam pa je stal pred njo in izza klopce povlekel nekakšen okvir. Ni bil samo okvir. Bilo je kot kakšna okvirjena slika. Tudi slika ni bila. Bila je pesem. Vzravnal se je in začel recitirati.

Ljubezen moja

Kako naj začnem,
tega ne vem.
Kdo sem?
Ti lahko povem?

Kako se počutim,
ko mislim nate?
Mar žalost čutim
kot ptica brez jate?

Morda je nesreča
ta, ki prevladuje,
ali pa sreča,
katera tebe opisuje.

Želim, da veš.
Pomeniš mi vse.
Ko se zaveš,
prosim, ne jezi se.

V srcu čutim,
da te ljubim.
Bolje, da popustim.
Te lahko poljubim?

Zajokala je, že preden je sploh končal. Pesem jo je tako ganila. Vstala je in ga objela tako močno… Vrnil ji je objem in jo poljubil. Najprej na čelo, nato na lica. Sledil je poljub na tiste najlepše ustnice, in nato še en in še en…  Sveče so ugasnile. Tema je sprostila svojo moč. Nekoliko sta se ustrašila. Usedla sta se na klop in opazovala nebo. Bilo je prečudovito, polno malih zvezdic. Malo je gledal sem ter tja in našel najprej mali in nato še veliki voz. Pokazal ji ga je. Zdelo se je, kot da ga je poljubila za nagrado.         
Nekaj je zašumelo. Zvok je prihajal od zadaj. Stresla sta se oba. Počasi se je ozrl nazaj. Roko je premaknil za naslonjalo in pogled uprl v najbližji grm, od koder, saj sklepal je tako, je prišel zvok. Vstal je, pobral najbližji kamen in ga zalučal v grm. Nič. Tišina. Tudi ona je vstala in ga prijela za roko. Strinjala sta se, da je bolje oditi. Bilo je že res pozno in nekako morata še priti domov. Odpravila sta se. Nista naredila deset korakov, ko je spet nekaj zašumelo. Ne le enkrat. Zašumelo je spet in spet. Bilo je vse bližje. Nazadnje je bilo že tako glasno, kot da bi zvok prihajal tik izza hrbta. Obrnila sta se istočasno. Spet nič. Nekaj je bilo čudnega. Megla se je spustila nad reko; pot, po kateri sta hodila, je bila namreč ob reki. Bila je polna luna, a megla je bila že tako gosta, da se je ni več dobro razločilo. Podala sta se v tek. Srce jima je utripalo vse močneje. Nekaj sta zagledala pred sabo. Bil je le obris, in še ta komaj viden, a bilo je očitno, da gre za človeka ali nekaj njemu podobnega. Upočasnila sta. Trdno sta se držala en drugega. »Naj te ne bo strah, ljubezen moja,« ji je dejal. Nekako bosta že prišla domov. Počasi sta nadaljevala pot. Izkazalo se je, da je veja drevesa visela nad stezo, nanj pa je nekdo obesil jakno. Čudno. Nekako sta prišla do glavne ceste. Za razliko je bila ta osvetljena. Končno. Adrenalin je počasi popustil, srce se je umirilo.
Prišla sta do hiše, kjer je živela, in čas je bil že, da se poslovita. Spet sta se objela, še zadnjič tiste noči, in se poljubila. S težkim srcem sta si izrekla na svidenje, a nato sta se morala raziti. Obrnil se je in odšel. Ko je prišel domov, se je le še preoblekel in odšel spat. Ni mu bilo več treba sanjati. Sedaj živi sanje, ki so se končno uresničile.


 

Zbudil se je še pred sončnim vzhodom. Bil je še mrak. Čudno, saj je po navadi ob vikendih prespal kar polovico dneva. Ampak to jutro je bilo vse drugače. Ni mogel spati, a je bil vseeno srečen. Pogledal je na telefon in videl neprebrano sporočilo. Bila je, nihče drug kot samo ona, ena in edina. Je že budna? Tudi ona je vstala tako zgodaj, le da to zanjo ni bilo nič nenavadnega. Odpisal ji je. Ni minilo dolgo, ko je zazvonilo. Klicala ga je. Želel se je že oglasiti, a… Po nesreči je prekinil. Katastrofa. Rahlo se je stresel. Takoj je odprl imenik in jo poklical. Oglasila se je in ni bila ravno najboljše volje. Opravičil se je in jo nekoliko pomiril. Res je, da se dan niti še ni začel, a jo je že vprašal, če bi se tudi tistega dne dobila. Seveda je privolila. Tudi ona je nekaj čutila do njega, le da tega ni tako močno kazala. Morda še ni bila pripravljena.    
Igral je kitaro, ko je nekdo potrkal na vrata sobe. Bil je brat. Rekel je, da ga dekle že čaka. Je pozabil na uro? Preslišal zvonec? Hudiča. Hitro je vstal, nase navlekel najbližje kavbojke in iz omare povlekel kratko majico. Nadel si je še jakno in oddirjal ven. Spet jo je zagledal, sončni žarki so jo božali po glavi. Tudi on je želel enako. Pobožal jo je po zardelih licih in jo poljubil. Odšla sta.       
Za ta dan je imel fant pripravljeno nekaj posebnega. Zgodbico, pravzaprav neke vrste pravljico. Zadnje čase je imel preveč časa in le-tega je porabil, med drugimi tudi za pisanje. Tako je nastalo tekst.

Slan pot mu je tekel po čelu. Globoko je dihal. Zamahnil je enkrat, dvakrat… In še enkrat. Počilo je. Močno je zaprasketalo in drevo je začelo padati. Sprva počasi, nato hitreje in hitreje, dokler ni v vsej svoji veličini poljubilo tla. Obraz si je obrisal v rokav delavske srajce in globoko zajel sapo. Spet je poprijel za sekiro in ponovno udaril. Podrto drevo je razsekal na manjše dele. Delo mu je pobralo veliko energije. Bil je že zelo izmučen, saj je delal od jutra, sonce pa se je že pomikalo za goro. Sekiro si je poveznil na hrbet. Pograbil najbližji hlod in ga počasi, a zelo odločno dvignil kvišku in si ga posadil na ramena. Odšel je. Hodil je po nejasni gozdni poti. Skoraj je bila že tema. Bolje, da se še pred sončnim zahodom vrne. Pospešil je korak. Izza ovinka je nekaj svetilo. Bila je luč pri hiši ob gozdu. Tu je živel. Prišel je čisto do vhoda in spustil hlod na tla. Odvezal je sekiro, ki jo  je imel na hrbtu, in razklal hlod na manjša polena. Pred njim so se počasi odprla vrata. Podest je rahlo zaškripal. Počasi, z majcenimi koraki je iz hiše prišla majhna deklica. Bila je sestrica. Spustil je sekiro, roke obrisal ob hlače in odšel k njej, rahlo počepnil in jo objel. Dvignil jo je in posadil na rame. Zasmejala sta se. Najprej ona, nekoliko za tem tudi on. Vzel je poleno ali dve in ju skupaj s punčko odnesel v hišo. Vse skupaj je odložil, polena je kar vrgel, dekle pa je položil na oblazinjen stol zraven kamina. Nato je zakuril. Dekle je pokril z odejo, le-to je prej nekoliko stresel, saj je ležala na tleh. Poljubil jo je na čelo in odšel v drugo sobo. Tu sta ležala mati in oče. Oba sta že spala. Zaprl je vrata in odšel. Ulegel se je na razmajan kavč, bil je pol premajhen za njega, in počasi zaspal.

V kotu očesa je ujel, kako se je stresla. Očitno je zmrzovala. Ni čudno, saj sta sedela zunaj na klopci ob reki. Bilo je mrzlo. Slekel je jakno in ogrnil dekle. Prav tako je svojo kapo posadil na njeno glavo, kljub temu da je eno že imela. Z rokavicami je storil enako. Ni mu bilo mar, če ga zebe. Važno je bilo le, da je njej toplo. Njega greje že sama ljubezen. Nadaljeval je.

Sonči žarki so prodrli skozi špranje v hišo. Mladi mož je vstal, a ne s kavča. Zbudil se je na tleh. Verjetno se je sredi noči prevrnil. Počasi se je odvlekel v kuhinjo. Iz omare je vzel konzervo in jo odprl. Pojedel je. Ni bilo dobro, a vseeno je moral nekaj jesti. Energijo bo še kako potreboval. Hitro je še pogledal, ali vsi spijo, nato pa zapustil hišo. Ob najvišjem drevesu ob gozdni meji je nekdo stal. Pravzaprav je slonel ob drevesu. Stekel je v tisto smer. Tudi neznana oseba se je začela pomikati proti njemu. Bila sta že čisto blizu. Razširila sta roke in si padla v objem. Poljubila sta se.

Roko je stegnila in ga objela, glavo pa je naslonila na njegovo ramo. Pogledal jo je in jo poljubil. Nekaj trenutkov sta si le nepremično gledala v oči. Nato je prikimala. Bral je naprej.

Prijela sta se za roke in odšla v gozd. Hodila sta po poti kar nekaj časa. A tega sta imela na pretek. Veliko sta si mela povedati, saj se nista videla že cel teden. Niti opazil nista , da ne hodita več po gozdni poti, ampak po makadamski ob potoku. Vreme je bilo čudovito. Sonce je sijalo in nebo je bilo brez enega samega  nesramnega oblačka. Prišla sta v mesto. Nemalo ljudi je tekalo sem ter tja, vsi zatopljeni samega vase so begali in iskali smisel življenja. Ustavila sta se pred mogočno hišo. Bila je popolno nasprotje siromašni, napol podrti hišici ob gozdu. Bila je razkošna, skoraj se je dotikala neba. Obdana je bila z visoko ograjo, ki je ščitila hišo, in imela ogromen vrt z jezercem in dvorišče. Odprla sta vrata in po tlakovani potki odšla do vrat hiše. Potrkala sta. Nekaj časa sta le stala v tišini. Nato so se vrata odprla. Ven je prikorakal moški nizke postave, glavo je imel obrito. Res, da je prišel z nekoliko nasmejanim izrazom na obrazu, a ko je zagledal mladeniča, je nasmešek spremenil v strog in jasen izraz jeze. Očitno je bilo, da se nista marala najbolj. Spregovorila je dama. Govorila je vljudno, a svojega očeta vseeno ni bilo treba vikati. Pot sta prehodila z enim samim namenom. Želela sta se poročiti in potrebovala sta dovoljenje staršev. Ni bil vesel, ko je zvedel. Ravno nasprotno. Čisto je pozelenel. Zakričal je jasen »ne!« in odšel v hišo. Vrata je za seboj z vso močjo zaloputnil. Pogledala sta en drugega, in zmajala z glavo. Bo pač potrebno storiti kaj drugega. Morda je celo bolje, da poroko odložita za nekaj časa.    
Ljubezen ne pozna meja. Le teden dni  po obisku staršev je dama privolila v poroko in tako sta se poročila. Poroka je bila skromna v najožjem smislu besede. Še prstana sta bila zasilna. A ljubezen je ljubezen. Te ne moreš kupiti z denarjem. Nista imela denarja, nista imela premoženja, a imela sta en drugega in neizmerno ljubezen. To je življenje! Živela sta v majhni hišici skupaj s sestrico in bolnimi  starši. Žal je prišel njun konec. Sin je pokopal očeta in mater. Ostala mu je le še sestra in žena. Kako ju bo preživljal, pa je še vedno ostalo vprašanje.      
Živeli so iz dneva v dan. Nekako so že preživeli. Mladi mož je čez  dan delal v gozdu in lovil divjad, žena pa je ta čas skrbela za dom in malo punčko. V vsej neizmerni ljubezni pa se jima je rodil sin. Res, bila sta srečna, a sreča ni mogla trajati neskončno. Že tako so se komaj preživljali, sedaj pa imajo pri hiši še ena lačna usta več. S časom se je mladi par začel prepirati. Mladenič je še tako trdil, da bo stanje izboljšal  in da bodo nekako že preživeli. A nato se je zlomil. Z odejo je zavil sestrico in jo posadil na ramena. Odšla sta.

Majhna solzica ji je pritekla iz svetlikajočih se oči. Počasi je stekla po obrazu in padla na tla. Vzel je robec in ji obrisal solze. Vprašal je, če je bolje, da konča. Želela je slišati konec. Ne more je pustiti kar sredi zgodbe. Spet se je naslonila nanj in nadaljeval je.

Na poti se nista ustavila. Nista pogledala nazaj. Prišla sta v mesto. Pri vodnjaku na trgu je položil deklico na trdna tla. Spila sta nekaj požirkov vode. Ni bila najbolj čista, a bila sta žejna. Boljšega ne bi nikjer dobila. Spet si jo je položil na ramena in odkorakal naprej. Vstopil je v prvo zgradbo in povprašal po delu. Zaman. Odšel je praznih rok. Z upanjem in vzdignjeno glavo je vstopil v sosednjo zgradbo in ponovno vprašal. Nič. Nadaljeval je enako, a brez sreče. Skoraj je že obupal. Ostali sta le še dve zgradbi. Bil je že čisto na dnu. Za trenutek je pomislil na sina in ženo, ki ju je pustil doma. Ne! Sedaj ne sme obupati. Naj še zadnjič poskusi. Potrkal je in vstopil. Vljudno je pozdravil in povprašal po delu. Žal. Tudi tu je bil zavrnjen. Jezen je prišel ven, a tu se je spet zlomil. Deklico je položil na tla, sam pa je padel na kolena in glavo položil v dlani. Zajokal je kljub vsej svoji moči in nemoči. Kako je lahko kaj takega dopustil? Vedel je, da bo tako. Zakaj se je kljub temu poročil? Žena bi živela bogato življenje, sam pa bi kaj kmalu umrl od trdega dela v gozdu. Ne. Ne sme tako razmišljati. Deklica ga je pocukala za rokav. Objel jo je in jo močno stisnil. Skoraj ni mogla več dihati. Potegnila ga je za seboj. Odvedla ga je do vodnjaka, kjer sta bila prej. Usedel se je poleg, ona pa je stala. Najprej se je priklonila, nato pa je odprla majhna usta in… Kako je to mogoče? Mar sanja? Ozrl se je naokoli. Ima prisluhe? Zagotovo se mu že blede. Vstal je in glavo pomočil v vodnjak poln mrzle vode. Nato ga je obdal ponovni val. Slišal jo je in tokrat je verjel. Bilo je nepopisno lepo. Pela je. Ne le pela. Imela je tako lep glas, tako popoln, nekoliko čaroben.

 

Pesem o upanju

Življenje težko je bilo,
komaj so preživeli.
Ljubezen srce ogreje toplo.
Radi bi le normalno živeli.

Skozi dan in noč
so nekako se vlekli.
A verjeli so, vedoč,
da obraza ljubezni ne bodo slekli.

Vedno ostalo je upanje.
Prišlo bo boljše življenje.
Stavili so na zaupanje,
radosti polno hrepenenje.

Če se ti uspe zlomiti
naj želja ne zamre.
Ničesar ne moreš polomiti.
Upanje zadnje umre.

Ni trajalo dolgo, da so tudi mimoidoči zaslišali žameten glas majhne dame. Zbirati so se zaželi ob vodnjaku. Zelo hitro se je napolnil cel trg. Ni mogoče. Kdaj se je naučila peti? Sam je ni nikoli slišal. Vstal je in se ozrl naokoli. Zagledal je raztrgano kartonasto škatlo. Hitro je stekel ponjo in jo postavil pred sestrico. Kar je sledilo, je bilo še bolj neverjetno. Ljudje na trgu so se dobesedno začeli prerivati, kdo bo prvi položil srebrnik v škatlo. Le-ta je kmalu postala premajhna. Kovanci so padali že mimo. Začeli so polniti klobuke. Nato je v bližino prišel sam župan mesta. Takega glasa še v življenju ni slišal. Spregovoril je z mladeničem. Ponudil mu je denarja, kolikor hoče, v zameno za čudežno deklico. Kljub prijazni ponudbi je mladenič jasno in jezno skorajda zalajal, da deklice ne da za nič na svetu. Župan je odgovor pričakoval. Mladeniča je le preizkušal. Ponudil mu je drugo ponudbo. Ta je bila bolj razumljiva. V zameno, da deklica poje vsako nedeljo pri maši in gledališki predstavi, dobi plačilo, primerljivo s  plačo najboljšega krčmarja v mestu. Pristal je na ponudbo.            
Še tisti dan sta se vrnila domov. Od takrat naprej jima ni manjkalo denarja, hrane, še posebej pa jima ni manjkalo topline, sreče in neizmerne ljubezni drug do drugega.

Tokrat ni pritekla le ena solza. Te so se kar vlile ena za drugo in počasi pritekale iz oči. Poljubila ga je na lice, nato se je obrnil, in poljubila ga je še na usta. Pa spet in spet. Pobožal jo je po laseh in ji z robcem obrisal solze. Pogledal jo je v oči. Ni videl lepega dekleta, niti ni videl dekle, o katerem je sanjal celo življenje. Videl je vse. Vse, kar potrebuje, vse, kar šteje. Pritekla je še zadnja solzica. Ta ji je padla na ustnice. Poljubil jo je.

 


Zavibriral je telefon. Prejel je sporočilo od izbranke. Pisalo je, da je zbolela in da se ne počuti najbolje. Zagotovo je zbolela, ker sta včeraj sedela sredi ničesar in zmrzovala. Kako je lahko to dovolil? Bolje, da storjeno popravi. Odpisal ji je, da jo pride pogledat, kolikor hitro bo le mogel. S tem ni mislil čez uro, dve. Izstrelil se je s stola in se toplo oblekel. Nase je vrgel še šal, kapo in rokavice. Odšel je. Hodil je hitro. Nekoliko ga je bilo strah, ali pa ga je le zeblo, saj je bilo že spet peklensko mrzlo. Kar hitro je prišel do hiše, kjer je živelo dekle. Pozvonil je. Nekaj časa je trajalo, da so se vrata odprla. Zagledal jo je. Nikoli je še ni videl tako zdelane. Morala je biti močno bolna. Objel jo je in poljubil. Nekako se mu je izmikala in mu povedala, da je bolje, če ostane na razdalji, drugače bo tudi on zbolel. Ni je želel slišati. Poljubil jo je na čelo, ustnice, brado… Vstopil je v hišo. Tu ni bil prvič. Kakšno naključje, da sta bila v hiši sama. Odšla sta v kuhinjo, kjer je fant skuhal čaj s cimetom. Počasi sta pila, med tem pa sta gledala film v dnevni sobi. Slonela je v njegovem naročju, bila sta ti čisto blizu. Če je bolna ona, želi trpeti z njo. Filma še ni bilo konec, ko sta že zaspala. Ali je bil tako dolgočasen, ali pa se jima resnično več nič ni ljubilo. Televizor je bil še vedno prižgan. Začel se je že drugi film. Ta je bil tako glasen, da ju je zbudil. Pogledala sta en drugega. Besede so bile odveč. Le poljubila sta se. Fant je vstal in ponovno skuhal čaj. Prinesel ji ga je, a dekle je že spalo na kavču. Pokril jo je z odejo, sam pa se je usedel v bližino in jo opazoval. Bil je kot sam angel varuh, ki večno bedi nad njo. Iz žepa je vzel prepognjen list papirja in ga razgrnil. Potihoma je zakašljal in začel brati.      

Bolna

Vem, da si bolna.
Vedno si bila ljubezni polna.

Pozdravi se hitro.
Pazi na zdravje.
Ne odloči se prehitro.         
Si najboljša, kar prav je!

Dekle iz mladosti,
le kako si zbolela.
Na poti učenosti
pesmi si pela.

Nikoli me ne pozabi.
Misli tudi nase.
Pamet uporabi,
poglobi se vase.

Mislil je že, da jo je prebudil, a v resnici sploh ni spala. Od utrujenosti je imela le zaprte oči in dihala je počasi. Počasi je vzdignila glavo in se ozrla proti fantu. Na obrazu je imela nasmešek, iz oči pa je pritekla solza. Velika debela solza. Ni bila žalostna. To je bila solza sreče. Vstal je in se sklonil nad njo. Poljubila ga je na vrat, nato na lice in usta. Pobožal jo je po laseh in z roko obmiroval na njenem čelu. Bila je zelo vroča. Prijel jo je nežno in jo postavil v sedeč položaj. Obrnil se je in se stegnil po čaju. Počasi ga je približal njenim ustom in nagnil skodelico. Pila je. Čaj je bil vroč, a ne tako, da bi se lahko spekla. Spila je vse do zadnje kapljice, potem pa mu je povedala, kje ima zdravila. Rekla je, da jo boli glava. Prinesel ji je tablete in še eno skodelico čaja. Pogoltnila je tableto in ga zalila z nekaj požirki. Počutila se je nekoliko bolje, pa čeprav zdravilo še ni začelo učinkovati. Stvar lastne presoje.          
Tisti dan je preživel ob njej. Skupaj sta gledala filme in se igrala družabne ter druge zabavne igre. Čeprav sta bila ves čas skupaj, se fant ni nalezel. Ostal je zdrav. Zvečer jo je moral zapustiti in oditi domov. Bilo je že zelo pozno, tako da se je le še ulegel na posteljo in zaspal.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 

Bila sta skupaj, kolikor sta le utegnila. Živela sta, kot da je vsak dan njun zadnji. Ljubila sta se močno, verjela in zaupala eden v drugega. Drug drugemu sta pomenila vse na svetu. Videti sta bila nerazdružljiva pod Soncem. Nič na svetu ju ne bi moglo ločiti. Potem pa se je nekaj zgodilo. Nihče ni vedel kaj. Nekaj se je premaknilo, kot da bi planet zgrešil svojo smer, se obrnil in nasprotoval vesolju. Druženje ni bilo več tisto, kar je včasih bilo. Poljubi niso bili več tako mehki, ljubeči, tudi ni jih bilo več toliko. Objemi niso bili več tako topli, včasih zardela lica so postajala bleda… Nista vedela, kaj se dogaja, a vedela sta, da je to treba spremeniti. Tu in tam sta se začela rahlo prepirati, a ni bilo resnejšega. Le nepomembni mali prepirčki tu in tam. A vse se je samo stopnjevalo.    
Že majhen prepir je postal trn v peti. V njej je zbudil jezo in v tistem trenutku ga ni želela videti. Želel ji je pomagati, želel je pomagati sebi, a ni bilo pomoči. Prepirčki so zrasli v resne prepire in le še vprašanje časa je bilo, kdaj bo počilo. Tako je prišel večer, ko sta bila skupaj na sprehodu. Z roko v roki sta hodila en ob drugem po ozkem pločniku ob premočeni cesti. Bilo je oblačno, a dež še ni pokazal svoje moči. Mimo se je pripeljal avto. Ni peljal po predpisih, saj je, tako rekoč, kar zdirjal mimo njiju. Zapeljal je skozi lužo in poškropil dekle. Tudi fant je bil moker, a se ni vznemirjal. Se bo že posušilo, si je rekel. Za njo pa je bil to višek. Mala iskra, ki je vnela požar in povzročila izbruh vulkana. Jeza je privrela na površje kot magma, ki bruhne skozi vrh ognjenika. Objel jo je, jo poljubil, a nekako se je izmikala. Ni bila pri volji. Želel jo je potolažiti, a ni mu uspelo. Spraševal jo je, kaj je narobe, a ostal je brez odgovora. Kar na lepem pa se dekle obrne in začne hoditi v drugo smer. Zakaj? JE spet kriv on? Zakaj se to dogaja? Ne moreta biti najsrečnejši par na svetu, kot sta bila še pred tednom dni? Obrnil se je in stekel za njo. Prime jo za ramo a se ne obrne. Prigovarja jo, naj se ustavi in pove, kaj jo muči, a žal se je spet boril z mlini na veter. Govoril ji je, kako je lepa, kaj mu pomeni, kako rad jo ima… Vse zaman. Še in še je poskušal, a z glavo je rinil v steno. Nič. Zlomil se je. Padel je na kolena in zajokal. Ko je že mislil, da ne more biti huje, je dež sprostil svojo moč. Z dežja pod kap. Ozre se v oblačno nebo. Le gleda… gleda in joka.

Ne spomni se, kako je tisti večer prišel domov. Šel je pod tuš in slekel premočena oblačila. Oblekel si je pižamo in odšel v svojo sobo. Nekaj časa je potreboval, da se je zbral. Zbistril je misli in razmišljal, kaj se je pravzaprav zgodilo. Spraševal se je, kaj jo je tako ujezilo? Je on kriv za vse? Bi se moral bolj potruditi? Kaj je šlo zadnje čase po zlu, da so se dogajale te čudne reči? Ni in ni mogel priti do sklepa. Prijel je telefon in dekletu poslal sporočilo. Opravičil se je, čeprav ne ve čemu, povedal ji je, da jo ljubi, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da bo razmerje popravil, izboljšal. Potem je le še čakal. Minevale so sekunde, minute. Minute so prešle v ure in odgovora ni in ni bilo. Zunaj je bila že popolna tema. Tu in tam je na nebu svetlikala kaka zvezda, a tudi teh je bilo malo. Kot da se  mu je ves svet zameril. Še ulična svetilka, ki je svetila prejšnjo noč, je sedaj v vsej bedi stala in prevzela jo je tema. Bilo je že zelo pozno. Sklenil je, da za nekaj ur zapre oči, takoj naslednji dan pa bo naredil načrt, da spravi svoje življenje v red. Prešle so ga misli: kaj pa če naslednjega dne ne bo? Kaj če nikoli več ne odpre oči? Kaj če je nikoli več ne bo videl? Vsa ta vprašanja so ga močno izčrpala. Dlake so se mu postavile pokonci, obenem pa je dobil kurjo polt. Pot mu je tekel po čelu, kot teče reka po visokogorski strugi. Ulegel se je na posteljo, a ni in ni mogel zatisniti oči. Spil je kozarec vode. Bolje. Počasi se je umiril, globoko in počasneje je dihal, in poskušal zaspati. Kljub temu da je bilo zunaj krepko pod ničlo, mu je bilo vroče, kot da leži sredi džungle. Nekako mu je uspelo, pa čeprav za kratek čas, zaspati.           
Zmotila ga je močna svetloba, ki je prodirala skozi okno. Sončni žarki so se mu odbijali od sosednjega okna naravnost v obraz. Pomel si je oči in se ozrl okrog sebe. Nič se ni spremenilo. Stvari so ostale na svojem mestu. Čudno bi že bilo, ko bi se same premaknile, pa vendar so se čudne reči dogajale zadnji čas. Spomnil se je, kaj se je zgodilo prejšnji večer. Skočil je na noge in se stegnil po telefonu. S kančkom upanja je preveril, ali ima neprebrano sporočilo in… Nič. Kako? Zakaj? Ni več vreden, da mu odpiše? Boljše volje bi bil, ko bi napisala da ga sovraži, kot pa da niti ne odgovori. Globoko je zajel sapo in se močno udaril po oprsju. Bolečina. Pa je močnejša od tiste, da se zadnjič ni niti poslovil od dekleta? Močnejša, od hrepenenja po poljubu, po dotiku… Spet se je udaril. Po vsem tem pa se je začudeno vprašal, kaj je počel zadnje čase, da ni več tako lepo izklesan. Kdaj je nazadnje telovadil? Pred enim tednom, mesecem? Plastenko je napolnil z vodo. Prijel je uteži in z njih odpihnil prah. Soba se je kar zadimila. Rahlo je zakašljal. Slekel je majico, oblekel si je kratke hlače in nastavil števec. Začel je dvigovati. Spoznal je, da je šibkejši, kot je bil, a tako slabo pa spet ni bilo. Vse lahko nadoknadi. Misel nanjo ga je gnala naprej. Kljub bolečini v rokah ni odnehal. »Jaz sem le nepomembna stvar. Stvari ne čutijo bolečine!«       
Telovadil je dobri dve uri, potem pa mu je že vso telo skušalo dopovedati, naj preneha. Izmučen se je zgrudil nad posteljo in…   
Prebudil se je nekje sredi popoldneva. Sonce je bilo le še čevelj ali dva nad goro, a je bilo še vedno svetlo. Sedaj je čas. Oblekel se je in odšel iz hiše. Hitro je hodil, pravzaprav hitreje kot kdajkoli v življenju. A vseeno ni tekel. Ustavil se je v senci, ki jo je ustvarjala dokaj visoka hiša pred njim. Zavzdihnil je, nato pa pozvonil. Sprva ni bilo nič, a poskusil je drugič. Tišina. V tretje gre rado in ponovno je pritisnil na zvonec. Čakal je. Rahel šum tu, nekaj je zacvililo tam. Bila je le mlada mačka, ki se je potepala naokoli. Žalosten, nekoliko obupan je stopil korak nazaj, tako da je lahko videl okna hiše. Ni se dobro videlo skozenj, a očitno je bilo, da je nekdo doma. Zakaj ne odpre? Vse na svetu bi dal, da bi se ji lahko opravičil, pa niti ne ve, kaj je storil narobe. Potrt se je počasi obrnil in odšel. Kljub močnemu soncu, ki je svetilo pticam neba, se je počutil, kot da hodi po najtemačnejših gozdovih, najtemnejših ulicah, kot da je sredi ničesar. Življenje mu ni več pomenilo ničesar. Prišel je do zebre, kjer je prečkal cesto. Ni se ozrl ne levo, ne desno. Le stopil je na cesto in… Glasno je zatrobilo. Zdelo se je počasi, a glavo je obrnil, kot bi mignil. Kamion je bil le še meter stran od njega. Kmalu bi počilo. Še preden je sploh uspel pomisliti, je že odskočil stran. Tisti trenutek bi lahko bil zgubljen za vedno. Nikoli več ne bi videl ljubezni, luči, ki mu razsvetljuje srce. Pogledal je v nebo in se v mislih zahvalil, da še živi. Postavil se je na noge, tokrat je pogledal na obe strani, in odšel domov.  

Pogledal je v ogledalo. Videl ni ničesar kot samo golo žalost. Oči so postale nekoliko temnejše, koža je rahlo zbledela. Lasje so postale čudne, rjavo-sive barve. Kaj se dogaja? Ni si znal razložiti. Vedel je le, da je to posledica zapuščenega srca, ki bije v prazno. Kdaj se bo ustavil? Tega ne ve nihče.

 

 

V temi

Tema me je obdajala.
Drugega ni bilo.
Kot bi me zavajala.
Vse je že odšlo.

Nisem vedel,
ne kod, ne kam.
Nekaj, nekdo me je odvedel
v neznano, drugam!

Luč mogočna
me je že zdavnaj zapustila.
Tema je bila premočna,
moči si ni odpustila.

A iskra je ostala,
upanje ni zamrlo.
Ljubezen je spoznala,
da brez nje bo vse pomrlo.

 

Klical jo je vsak dan. Ne le enkrat. A odgovora ni in ni bilo. S časom se je začel spraševati, ali je vredno nadaljevati, poskušati. Če dekletu ni več do njega, je čas, da spremeni življenje. Čas, da se utrdi, da pokaže zobe. Ni se mogel upreti mislim na svojo ljubezen. Vsakič, ko je le imel minutko časa zase, je pomislil nanjo, kako jo je poljubljal, božal po licih… Kar sape mu je zmanjkovalo. Bo še kdaj tako lepo, kot je včasih bilo? Eno so sanje, drugo je resnično stanje. Ugotovil je, da odkar je dekle zadnjič poljubil, sploh ni sanjal ničesar, ali pa so bile sanje tako nepomembne, da se jih ni bilo vredno spominjati. Živel je v upanju, da bo nekega dne spet posijalo sonce. Ni se vdal, a vedel je, da mora poizkusiti nekako drugače.          

Neke noči, sončni žarki še niso popolnoma obupali, se je odpravil na košarkarsko tekmo. Upal je, da bo morda za hip lahko pozabil na pretekle dogodke in se vsaj malo zabaval. Strašen hrup. Na stadionu so vsi kričali in strastno navijali, tekma pa se sploh še ni začela. Razni šumi in neprimerni zvoki so prihajali iz ragelj ter trobent. Kaos. Pogled je begal sem ter tja. Prižgali so se glavni reflektorji na sredini stadiona. Obsvetila ga je močna svetloba, tako da si je z roko zakril obraz. Premaknil se je naprej in poiskal svoj sedež. Hotel se je že usesti, pa je glasen aplavz naznanil začetek tekme. Košarkaši so prihajali iz dveh smeri. Eno ekipo so predstavljali domači igralci, drugo pa košarkaši iz sosednjega mesta. Bila je prijateljska tekma, a že na začetku je bilo videti, da nobena od ekip ni bila pripravljena popustiti. Žoga je zletela visoko v zrak. Z očmi je spremljal, kako se je počasi dvigala; zdelo se je, kot da je za nekaj časa obnemela v zraku in se spet spuščala. Žoga je padla na igrišče, a pogled je bil še vedno usmerjen nekoliko višje. Tam v smeri tribune na drugi strani igrišča. Vid ga ni varal. Bila je ona. A ni bila sama. Poleg je sedel neki fant, videti je bil dokaj visok, hkrati pa presuh. Je to razlog, da ne odgovori? Le strmel je vanjo in gledal… Pomežiknil je. Ozrl se je naokoli in razmišljal, kaj bi naredil. Nekaj mora ukreniti. V kotu očesa je zagledal mikrofon. Pogled je uprl na mizo, obkroženo komentatorji tekme ter drugimi nepomembnimi ljudmi. Srčni utrip se mu je povečal, dihal je hitreje, globlje. Vstal je in stekel po tribuni navzdol. Imel je srečo, da je sedel skoraj pri strani tribune. Še sam se je čudil, kako je tako hitro prišel do mize. Pograbil je mikrofon. Ni vedel, kaj počne. Minuto, preden se je odločil, da steče, je zazvonil zvonec za polčas. Igrišče je bilo tako rekoč prazno. Z mikrofonom v rokah je stekel na središče stadiona. Vsi pogledi so bili uperjeni vanj. Mikrofon je približal ustom in spregovoril.

Življenje brez tebe

Življenje brez tebe
je kot sončni zahod.
Krivim lahko le sebe
za tvoj odhod.

Kako sem lahko dovolil,
da si odšla.
Takoj bi privolil,
da nazaj bi prišla.

Naredil sem marsikaj narobe,
prevzamem krivdo nase.
Ljubil sem te, kot dekle brez podobe,
čutil sem, da sva različne rase.

Naredil bi vse,
da bi te spet imel.
Ko cvet se odpre
bi ti pesem odpel.

Dovolj dober ne bom nikoli,
to vem, povem in priznam.
A prosim, daj mi dovoli,
da te ljubim, kakor najbolje znam.

Kdo je prvi pri njem, ne ve. Ali je bila prva ona, ki ga je hotela objeti, ali pa varnostniki, ki so ga hoteli odstraniti z igrišča. Videti je bilo, kot da so vsi v objemu. Objel jo je močno, kot da je nikoli več ne želi izpustiti, varnostniki pa so ju obkrožili in odvedli z igrišča. Nista se zmenila za nepomembne besede. Le gledala sta si v oči in… Se ljubila in ljubila. Ljubezen ju je ponovno združila. Bila sta neizmerno srečna. Oba. Solza sreče je počasi pritekla iz očesa fanta, ki ni več skrival svojih čustev. Bila so premočna. Prihrumela so na plan in se zlila v okolico. Toliko ljubezni, toliko veselja, radosti… Če bi bil to njegov zadnji dan, bi zagotovo bil najboljši dan njegovega življenja.          
Ni je želel vznemirjati z vprašanji, a moral je vedeti, kaj se je zadnjič zgodilo. Le tako bo lahko popravil, kar je storil narobe. Ni mu znala odgovoriti. Bilo je nekaj neopisnega, še sama ni vedela kaj. Nekaj globoko v njej se je premaknilo. Sreča, da je spet vse na svojem mestu. Dekle sedi v naročju postavnega fanta, močne roke jo božajo po licih, ustnice pa se stikajo skupaj, kot da si imajo nešteto stvari za povedati. To je ljubezen.

 


Oblekla sta se nekoliko nevsakdanje, no, za fanta črna barva ni bila prav nič neobičajnega, dekle pa je bilo vedno raje v živih barvah, ki so poudarjale njeno srečo, kot pa v žalostnih, turobnih in temnih oblačilih. A tisti dan sta bila usklajeno oblečena. Črnosive kavbojke, črna majica z rdeče rumeno poslikavo in povrhu še rjava jakna  so krasile njegovo telo. Dekle pa si je nadelo posebno oblekico. Sam je še ni videl v njej. Bila je v posebnem odtenku rdeče. Kot bi jo zmešal s črno. Skratka, pristajala ji je kljub temu, da ji žive barve bolj denejo k duši. Nista se lepo napravila, da bi le posedala doma. Odpeljal jo je na koncert. Pa tudi ni bil navaden koncert. Tam naj bi nastopil tudi on s svojo avtorsko pesmijo, ki jo je napisal nedolgo nazaj. Tega ji ni povedal. Želel je, da ostane presenečenje. Odpravila sta se.       
Ljudi še ni bilo tako veliko. Oder je bil že skoraj pripravljen, le še tu in tam so vezali kak kabel ali privijali mikrofon in premikali zvočnike. Stala sta pod drevesom, s prekrižanimi rokami sta pila sladko vino in se smejala drug drugemu. Besede so bile odveč.
Na oder je prišla prva skupina. Glasna glasba je bila kot zdravilo za ušesa. Ni se spomnil, kdaj je bil nazadnje na tako dobrem koncertu. Je sploh kdaj bil? Kitarski solo je bil naravnost izjemen. Čutila se je vsa ljubezen, ki so jo kitarist, in ostal člani benda prelili v čudovito glasbo. Po nekaj zaigranih pesmih je prišla naslednja skupina. Koncert se je odvijal globoko v noč. Tako pač je. Bilo je nepozabno. Glasbene skupine so bile naravnost izjemne in vse močno, nekatere bolj, spet druge nekoliko manj talentirane. Prišel je čas, da svojo ljubezen, ne le do glasbe, temveč tudi do dekleta, pokaže fant. Zašepetal ji je v uho, da gre sedaj on na oder. Ni mu verjela, le nasmehnila se je. Poljubil jo je in odkorakal, a ji ni pokazal hrbta. Kavalir. Znašel se je na odru. Prvič v življenju. Globoko je zajel sapo. Ni mu bilo mar, ali bo všeč publiki. Želel je le narediti ponoven vtis na dekle. Na obrazu si je naslikal nasmešek in…

 

Cvet življenja

Ljubezen vzklije,
kot cvetlica iz semena.
Te v odejo zavije,
ni brez pomena.

Počasi raste,
zori, se širi.
Ko pa zraste,
je narejena po meri.

Poženejo listi,
lepi zeleni.
Tudi lepi so tisti,
ki so rumeni.

Počasi, brez trpljenja
razvije se cvet.
Cvet življenja,
ki je v ljubezen ujet.

Sonce sveti,
moč daje radosti.
Hrepenenje imeti
je kot biti v mladosti.

Ko cvet oveni,
ljubezen se krije.
Tudi te več ni,
le če se na novo odkrije.

Ponovno cvet se odpre,
pokaže barve svoje.
Nikoli se ne zapre,
posluša življenje tvoje.

Ves čas jo je gledal. Pel ji je naravnost iz srca. Ko sta se ujela v pogledih, sta se rahlo nasmejala. Pesem je odpel, kot je načrtoval. A imel je pripravljeno še nekaj posebnega. Stal je na odru in v rokah imel mikrofon. Začel je nekoliko neodločno, a ko je spregovoril prve besede, je našel pogum in nadaljeval jasno. »Ne pomeniš mi vse, nisi najlepša, popolna… Nisi najtoplejša, tvoj obraz ni nekaj posebnega… Zakaj to? Ker je na svetu ni besede, ki bi opisala, kaj mi pomeniš, ki bi povedala, kako si lepa, topla, popolna. Ker je ni besede, ki bi tvoj obraz naslikale! Si dekle mojih sanj, si ljubezen na prvi pogled. Spet so to same besede, ki se zlivajo iz mojih ust, a pomena pravega opisati ne morejo. Ne ljubim te bolj, kot vse na svetu, saj ti si moj svet. Ne pomeniš mi vse, ker ti si vse!« Skočil je z odra, posegel v žep in stekel do nje. Pokleknil je pred njo in odprl škatlico, ki jo je imel v rokah. Bila je verižica, svetila se je, kot bi bila iz najdražjih kamnov. Želel ji je pokazati, koliko mu pomeni. Vprašal jo je, če bi bila z njim za vedno. Odgovor ni bil da. Tudi ni bil ne. Nakazala mu je, naj vstane, nato pa mu je skočila v objem in ga poljubila. A ni bil poljub, ki ga je bil vajen. V tem je bila vsa ljubezen, ki jo je lahko premogla, vsa toplina, radost in veselje.        
Prva snežinka ji je padla na nos. Popolnost. Prvič je zapadel sneg in v pravem trenutku. Zazrla sta se v nebo, z roko v roki… Nepopisno.


Bral sem počasi, potihoma, da me nihče ni mogel slišati. Bitje srca je bilo glasnejše od odpiranja ust. Srce je udarjalo hitro, močno. Dlake na rokah so se mi naježile. V sobi je bilo komaj kaj svetlobe. Edini vir je bil računalniški ekran, ki je seval svetlo modro, skoraj belo svetlobo le kak meter predse. A vidljivost po sobi ni bila pomembna. Pomembna je bila le knjiga, ki sem jo bral z ekrana. Počasi, z vsem srcem… Nekako, še sam se ne spomnim kako, sem prišel do konca. Pred mano je ležalo nemalo uporabljenih robcev, še rokavi so bili omočeni, lica pa še zdaleč niso bila suha. Solze so pokazale svojo moč. Kje sem? Kaj sem? Kdo sem? Še nedolgo nazaj sem vedel odgovore, a sedaj sem začel dvomiti. Kdo je dekle, ki jo močno ljubim? Je ljubezen resnično tako močna?           
Spoznal sem, da v življenju nisem prišel niti do polovice zgodbe. Kje se je zalomilo? Kje se je ustavilo? Čas je da uresničim preostanek. Čas, da zaživim svoje sanje, da spremenim življenje in naredim nekaj nepozabnega, nekaj, česar ne bom nikoli obžaloval. Čas je, da uspem. Življenje ni vnaprej določeno. Vsak si življenjsko pot kroji sam. Tako si bom tudi jaz ustvaril svoj svet, lep, vesel, poln dobrote, predvsem pa poln prave ljubezni. Čas je, da jo pokličem in povabim na pijačo. Ni razloga za strah, za neuspeh. Moram poizkusiti. Drugače ne bom nikoli vedel, kako in kaj.     
Želim ljubiti!    
Želim za njo skrbeti, jo razveseliti!       
Želim, da bi bila z mano srečna, nočem oditi!    
Zdaj je čas!     

 

 

Do svita

Živel sem življenje  brez ljubezni, a bil sem vesel.
Taval sem naokrog kot v bolezni, nečesa nisem imel.
Nisem vedel, kaj pomeni v meni velika praznina.
Nekaj sem čutil. Neopisna, strašna bolečina.
Želel sem dopolniti celoto, jo z nečim nadomestiti.
Enkrat mraz, drugič toploto sem čutil, nisem želel oditi.
Iskal sem, kar je bilo izgubljeno. Zaman sem se trudil.
Nič ni bilo najdeno, pridobljeno. Le  nemočen sem se zgrudil.

Potem sem jo zagledal. Lepa kot luna, kot sonce je žarela.
Nisem se zavedal, kaj mi pomeni, kaj čutim, kot da bi v meni gorela.
Njene lepote se opisati ni dalo, bila je kot boginja, prelepa, popolna.
Ni bilo mogoče, ni se znalo. Oh, ta blaginja, ljubezni polna.
Njene oči so svetile, kot sveti na nebu v družbi zvezda.
Njen glas, kot bi ga luči oblile. Kot pri ptici, ki je odletela  iz gnezda.
Nekaj je bilo na njej, ki me je delalo praznega, želel sem jo le zase.
Hodil sem v smeri tej, počutil sem se blaznega. Poglobil sem se vase.

Odselil sem se v sanje, kjer imel sem jo, da, le zase.
Življenje je postalo večno spanje, nisem več mislil nase.
Vedno sem si jo predstavljal, zaspal sem z mislijo nanjo.
Na noge sem postavljal. Ugotovil sem, da sem zaljubljen vanjo.
Želel sem narediti vtis. Mislil sem, da jo bom razočaral.
Nisem več mogel živeti v senci. Zakaj je ne bi očaral?
Imel sem že besede, lepe, najlepše, da bi jih le njej namenil.
A nisem mogel iz bede, temne, najtemnejše. Rad bi se spremenil.

Načrt sem skoval. Bil je že čas. Predolgo sem odlašal.
Še vedno sem se bal. Kdo sem jaz? Koga bom vprašal?
Našel sem pogum. Zakopan, nedostopen se je skrival.
Želel sem zdrav razum, odkopan. Krvi nisem prelival.
Odločil sem se, da jo končno povabim, jo razveselim.
Bal sem se. Kaj, če jo zvabim? Kjer je ogenj, je dim!
Nisem vedel, kaj bo odgovorila, ali če do odgovora ne pride.
Na jaso sem se usedel in čakal… Čakal, da sonce zaide.

Bil je kot nekakšen čudež, ki zgodil se je meni. V meni!
Sprejela je povabilo. Nedosegljivo. Pesem posvečam le eni.
Srce se je stopilo. Pesem ptic ga je ogrelo, in ta njen pogled…
Veselje je vzklilo. Sonce je grelo. …kot mogočen let.
Zastal mi je dih. Pred menoj je kar žarela, kot bi bila iz nebes poslana.
Čutil sem prepih. Lica so zardela, bila so sladka, razigrana.
Nisem vedel kako začeti. Ljubezen moja? Želel sem se izpovedati.
Huje je, kot umreti. Bo večno le moja? Telo je hotelo odpovedati.

Vedi! Ne ljubim te bolj kot vse na svetu. Ti si moj svet!
Nekaj čutim, kar je neopisno, podobno cvetu. Sladka kot med!
Ne pomeniš mi vse, ti si vse! Vse, kar kdaj ljubil sem.
Si nekdo, nepopisno lepo dekle. Lahko novo poglavje odprem.
Prvi poljub. Sladek, slajši, najslajši. In zatem še en... Še pet!
Poln zaobljub. Čustva vedno večja. Oh, poet.
Verjel, zaupal sem vate. Počutil sem se polnega. Sreča.
Vedno sem se zanesel nate. Nisem se delal bolnega. Lica rdeča.

Nekaj se je premaknilo, nihče ni vedel kaj, zakaj, kako.
Kod bi se odmaknilo, nekdo. Nisem vedel čemu, kdo!
Pogovori niso več, kar so nekdaj bili. Sivi, brezčutni so postali.
Kot da so odveč, da so že vsi odšli. V žalosti smo ostali.
Nisem te videl, nisem rekel: »Z Bogom!« Ko bi se le lahko poslovil.
Bile so besede, ki jih nisem bil izrekel. Pismo nate sem naslovil.
V temi sem taval, iskal sem smisel življenja, bilo je pusto, samotno.
V spominih sem plaval, poln hrepenenja. Čelo bilo je potno.

Tema me je obdajala, luč je že zdavnaj pokleknila, ni je bilo.
Z mrakom se je spajala, vsa ta moč! Vse svetlo, srečno je odšlo.
Mislil sem le nate. Kako naj stvar popravim? Želel sem te le ljubiti.
Drugače življenje zapravim! Oh, ko bi te spet smel poljubiti.
Življenje brez tebe je prazno, brez smisla. Nočem brez tebe živeti.
Vsa ta praznina, žalost… Porazno! Hočem te ponovno objeti.
Vem. Dovolj dober ne bom nikoli. A prosim. Pusti mi, da nekaj čutim.
Izpovem. Daj mi le dovoli. Brez tebe le temačnost slutim.

Si moj cvet življenja. Nikoli se ne zapre. Rasteš počasi, po meri.
Si moj svet odrešenja. Nikoli ne umre. Ljubezen se širi.
Ni je besede, ki bi tebe opisale. Si vse, si največ, si…Nekaj! Si srce moje.
SI polna sreče, ustnice bi se rade smejale. Si dekle, moje srce je tvoje!
Želim te večno ljubiti, te razveseliti! Hočem zate skrbeti, te v življenju imeti.
Nikoli te nočem izgubiti, nočem oditi! Želim te na vso moč objeti.
Ne me pozabiti. Spomni se kdaj name. Oči si pomane.
Nočem, da kdo občuti najhujše, ljubezni skeleče rane.