Številka: D103

Eliza Lupi

GROBI DOTIKI

Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana

 

Odprem oči v megleno jutro. Mislim, da je še zgodaj, saj luči ob cesti še vedno gorijo, kar pomeni, da  ura ni več kot šest zjutraj. Odrinem toplo odejo in presenečeno opazim, da je moj maltežan celotno noč prespal ob meni. Pobožam ga in stopim na hladen parket. Sonce se še ni zasvetlikalo na nebu, zato prižgem luč in močna bela svetloba me za trenutek zaslepi. Odpravim se po strmih lesenih stopnicah navzdol v kuhinjo in sedem za mizo, kjer me že čakata marmeladni rogljiček in kava. Moja mama je res skrbna, vsako jutro mi pripravi zajtrk preden odide v službo. Ko pojem, potrebujem pol ure, da se uredim. Nadenem si svoje najljubše krilo, počešem svoje čokoladno rjave skodrane lase, si nadenem bledo rožnato šminko na polne ustnice, nato si obujem še čevlje ter poprimem za kljuko. Stopim v hladno jutro, veter mi poboža lase in na hrbtu me rahlo zmrazi. Svež zrak je poln tišine, seveda, zgodaj je še. Opazim nekaj osvetljenih oken v sosednjih hišah, a cesta je prazna, izjeme so avtomobili, ki švigajo mimo, in vozniki, ki hitijo v službo ter opazujejo cesto z zaspanimi očmi. S počasnim ritmom odkorakam na avtobusno postajo. Luči ob cesti so se ravno ugasnile, a sonca še ni bilo na obzorju. Danes ne bo dežja, zahvaljujoč prijetnemu vremenu. Potrebujem nekaj topline in objem sončnih žarkov. A ta želja mojih oledenelih telesnih celic se je zdela zaenkrat še neuresničljiva.

 

Počasi se je postaji približevalo nekaj ljudi. Dekle, ki jo srečam vsako jutro, je zamišljeno v rokah držalo cigareto, njeni svetli lasje so plesali okoli njenega obraza zaradi vetra, njene rjavozelene oči pa so se zaspane ozirale proti koncu ceste in nestrpno pričakovale prihod avtobusa. Rjavolas fant, ki je nekaj let starejši od mene, se počasi približa postaji in se ustavi nekaj metrov pred njo. Občutek imam, da je ljudi strah bližine, saj smo neznanci, ki se v zaspanih jutrih še pozdravljamo ne. Smo ljudje, katerih se ne bo spomnil čez trideset let, a imamo vlogo v nekem obdobju njegovega dneva. Nekako čutim povezanost, čeprav je edino, kar nas povezuje, to, da čakamo na isti avtobus. Kasneje bomo vsi odšli svojo pot, v svoje šole, na delovna mesta, med ljudi, ki nas vsakodnevno obkrožajo in s katerimi zaposlujemo svoje možgane tekom dneva. Vsi delujejo še izgubljeni, avtobusna postaja jim pomeni  prehodno okolje. Zanima me, o čem razmišljajo. O dekletu, ki so ga včeraj poljubili? O eseju, ki ga bodo pisali danes pri angleščini?  Ali si kdo želi tople postelje, pogreša mehkobo in  prijeten vonj odej?


Zavem se, da so moje misli zbežale v neznano smer, zbudim se, kot iz transa. Opazim, da sta se nam pridružila starejši mož, rahlo sivih las in močnejše postave, ter dijakinja, temnejše polti, katere obraz izžareva nekakšno zaspano resnost. Svetle utripajoče luči avtobusa so prebudile negibna stoječa telesa, ki so se začela premikati proti točki, kjer voznik vedno ustavi. Sežem v žep, ki me preseneti s prijetno toploto, in iz njega povlečem svojo mesečno avtobusno vozovnico. Tudi sama s počasnimi koraki sledim skupini, medtem pa prispe avtobus in tiho odpre svoja belo-zelena vrata.


Zazvoni zvonec in me zbudi iz mojega pogostega plavanja med oblaki oziroma me odtrga stran od mojega sveta. Zvonec naznanja konec zadnje ure, kar je opazno tudi pri sošolcih, ki v naglici pospravljajo svoje stvari in so z mislimi že doma v svoji sobi. Začnem pospravljati svoje zvezke, poprimem za usnjeno torbo in  se odpravim k vratom. Od vrat se napotim po stopnicah do izhoda in  stopim v hladen sončen dan. Sonce me poboža po obrazu, moja pljuča pa se nadihajo svežega zraka, ki so si ga želela že ves pouk. Kisik predrami moje misli in ohladi konice prstov, ki že težijo v tople žepe. Toplina, ki jo občutim, je kot objem, kar me opomni na mojo trenutno osamljenost. Zberem se in nadaljujem s hojo po tlakovanem drevoredu. Na klopi opazim istospolni par, ki se nežno poljublja. Eden od njiju me zagleda in se mi s prijaznimi očmi nasmehne. Nasmeh mu vrnem.

 

Kolesarjeva hitrost zaziblje moje lase in spet se izgubim v svojih mislih. Prebudi me Zala, ki me dohiti, kljub moji hitri hoji, in me veselo pozdravi. Odzdravim z objemom in jo stisnem k sebi. Pohvalim nežen vonj njenih las in se zatopim v pogovor o preživetem dnevu, dokler se ne poslovi. Odhiti na prihajajoči avtobus, poln ljudi, in se izgubi v množici.

 

 

Prispem domov, se sezujem in pes me pozdravi z mahajočim repom in igrivimi očmi. Stopim po stopnicah navzgor, kjer srečam svojo sestro: »O, kaj pa ti tako zgodaj doma?« me vpraša, a ne odvrne oči od svojega telefona. »Odpadle so nam tri ure. A je slučajno kaj pripravljenega za kosilo?« ji odvrnem. »Ne«, mi odgovori s sproščenim glasom in nadaljuje svoje brskanje po internetu. V mislih mi švigne seznam stvari, ki jih moram opraviti. Seveda, petek je, a če nič ne naredim pred večernim izhodom, bom ves vikend presedela za mizo ali računalnikom in se trudila nadoknaditi zamujeno. Opravim nekaj projektov, po uri dela pa se utrujeno vdam lenobi, v roke vzamem telefon in »padem« v virtualni svet.  Okoli šestih popoldne, ko sonce že lenobno zahaja in se ozračje začne ohlajati, živahnost pa začenja počasi ugašati, začutim lakoto in se odpravim jest. Ko pojem, odhitim v svojo sobo, ker opazim, da že zamujam. Deset minut se odločam, kaj naj sploh oblečem, nato si umijem zobe in si pokrijem pege z nekaj svetlega pudra ter dodam malo rdečila, tako da so moja lica rahlo rožnata. Naenkrat me prevzame nenavadno navdušenje, neučakano pričakovanje nad današnjim večerom. Odpravljam se namreč na zabavo, ki bo potekala v mojem kraju. Tam vedno srečam svoje prijatelje, znance, dekleta in fante, ki so bili del moje preteklosti in so se sčasoma porazgubili, si poiskali novo družbo, nove hobije in ubrali novo pot. Nekajkrat na leto pa se nekdo spomni in organizira zabavo, priskrbi zaloge alkohola, glasbo in povabi krajevno mladino, da se malo socializiramo in pozabavamo. Zaslišim zvonjenje telefona in stečem ponj v dnevno sobo. Zadihana se oglasim: »Kdaj približno boš prišla?« me vpraša topel glas. Mina je, v ozadju pa slišim Erikov smeh in napet pogovor z nekom. »Ej, samo še obujem se, vzamem denar in rečem mami, da me zapelje. Ti si že tam, ne?« ji odvrnem in se napotim proti vhodnim vratom, da se obujem. »Da, jaz sem že tukaj, zaenkrat še ni veliko ljudi, no ja, se vidiva potem«, mi odgovori in se poslovi. Stopim do kavča, na  katerem mama mirno spi ob prižganem televizorju in jo nežno zatresem za ramo. Zbudi se, me zmedeno pogleda in z utrujenim glasom povpraša, kaj želim. Spomnim jo, da je že ura za odhod. Potrebuje nekaj trenutkov, da se njeno telo odzove na moje besede in nato začne počasi vstajati. Obrnem se, z mize vzamem denarnico in nepotrpežljivo odidem v avto. Dve minuti kasneje se mi pridruži, poprime za volan in si vzame trenutek, da se zbere. Voziva se v tišini, zunaj je že tema, jaz pa prižgem radio in tiho zapojem ob poznani skladbi. Glasbo prekine mama, ko se že bližava hiši na koncu ceste, ki teče sredi velikega polja. S ceste je vidna glavna cesta in luči avtomobilov, ki hitijo proti domu. Že zaslišim glasno glasbo skozi zaprta okna in prosim mamo, da ustavi tukaj. Pogleda me in me prime za roko: »Samo, NE, nobenih drog Gaja, pa ne pretiravaj z alkoholom.« »JOOJ, saj veš, da se ne bom dotaknila nikakršne droge, sem dovolj zrela in to veš!« ji odvrnem in zavijem z očmi, da pomirim njeno skrb. »OK«, še reče, medtem ko že odpiram vrata in se poslavljam med izstopanjem. Vzdušje me navda z veselim pričakovanjem, ko stopam proti leseni hiši.  Glasba postaja vedno glasnejša.

 

Šele ko prispem bliže, prepoznam sproščene in smejoče se obraze, ki so zatopljeni v pogovor in posedajo zunaj na klopeh. Družba fantov z grenkim pivom v roki me pozdravi, jaz pa jim odzdravim in se nasmehnem prijatelju, ki stoji ob njih. Ob robu hiše zagledam nekaj deklet, ovitih v cigaretni dim. Medtem ko odhajam v notranjost, me pozdravi še nekaj ljudi, ob vhodu pa mi prijateljica priteče v objem. Močno jo stisnem k sebi, saj je že dolgo nisem srečala. Ko jo izpustim iz svojega objema, me z objemom pozdravi fant, s katerim se pogosto pogovarjam na poti v šolo. Tudi njega močno stisnem, kar tako brez razloga, ker obožujem take objeme. Po nekaj objemih, poljubih na lica in pozdravih, končno uspem priti do mize z alkoholom. »O, Gaja, kaj boš ti kaj pila? Imam vino, pivo, kokakolo, pomarančni sok, vodko, viski in še ogromno drugega«, me z zanimanjem povpraša, medtem ko je zaposlen z odpiranjem nove steklenice viskija. »Pol vodke pol kokakole bi, prosim«, mu dogovorim in se nasmehnem. Hitro nalije pijačo in mi jo poda, jaz pa se zahvalim in se s kozarcem odpravim ven. Nekateri že pijano plešejo ali poskušajo ohranjati ravnotežje med prerivanjem. Stopim ven in si poiščem svojo družbo. Zunaj je mrzlo, klop je trda pa še vodka ima grenak okus. Niti sladkoba kokakole ga ne omili, a mi je vseeno. Obkrožena sem z živahnim vzdušjem, ljudmi, ki me imajo radi, in kmalu se zatopimo v pogovore, katerih se kasneje ne bomo spomnili.

 

Po nekaj kozarcih vodke že čutim alkohol v krvi, ki mi teče po žilah. Vsekakor je topleje, moj smeh pa je tokrat glasnejši in pristnejši. Alkohol slabo vpliva na moje ravnotežje in v glavi se mi vrti. Preden pridem do temnega kavča v kotu, na katerem sedi že nekaj znancev, se večkrat ponesreči polijem, a uspe mi sesti brez večjih nesreč. Zastrupljena kri sprošča moje mišice in misli postajajo preprostejše. Kavč, na katerem sedim, ni tako udoben zaradi svojega grobega blaga, a je boljši od lesenih klopi. Prostor osvetljuje rumenkasta svetloba, ob kavču pa je postavljena miza, na kateri fantje aktivno točijo in delijo pijačo. Različni ljudje prihajajo in odhajajo, jaz pa se zapletem v pogovor s staro prijateljico. Po nekaj minutah se odločiva, da greva še enkrat po pijačo in se s polnima kozarcema vrneva na kavč. Zmoti naju njen fant, ki jo povabi plesat. Seveda ne plešejo vsi, pa še tisti, ki plešejo, so tako pijani, da je ples podoben nenadzorovanemu zvijanju in skakanju, a vsaj zabavajo se. Obme prisede privlačen fant, oblečen v zelen pulover, ki mu je rahlo prevelik. Popravi si svoje temnorjave lase in mi nameni pozdrav: »Hej, ti si Gaja, a ne? Jaz sem Erikov prijatelj, Nik.« Verjetno zardim, a se dovolj hitro zberem, da mu samozavestno odgovorim: »Živjo Nik, da, vem, kdo si. Že nekajkrat sem te videla in slišala nekaj stvari o tebi.« Nik je veljal za nekoliko samovšečnega lomilca ženskih src, znal pa te je osvojiti s svojimi osladnimi stavki, ki jih je slišal od drugih.« Njegove oči so te znale prijazno zapeljati v evforično stanje in si bil potem tako vznemirjen, ker se pogovarjaš s tako priljubljenim fantom. A jaz na »take finte ne padam.«

 

Seveda ni imel le negativnih lastnosti. Ljudje niso samo črno-beli, njihov značaj sestavlja več barv in vsak je edinstvena kombinacija le-teh. Z nekaterimi si se lažje razumel, saj so ti bili podobni, ali pa si v njih našel nekaj, kar te je prevzelo, in postali so zanimivi. Slaba mnenja imaš večinoma o tistih, ki jih ne razumeš ali jih niti ne poskušaš razumeti. Jaz sem se trudila sprejeti in razumeti vse, čeprav je bilo tudi meni v nekaterih situacijah težko. Želim si biti najboljša verzija mene, kar sem lahko, ampak prej moram dokončno najti sebe.

 

 

Nik je štiri leta starejši od mene. Kmalu sva se zatopila v pogovor o neki glasbeni skupini. Precej dolgočasna in klišejska tema se je razvila v zanimiv pogovor. Dobro je poznal glasbeni svet in veliko je razlagal o različnih zvrsteh. Počasi mi je ta tema že začela presedati, zato sem se znašla in ga pustila čakati, medtem ko sem odšla iskat še en kozarec vodke. Tokrat sem se odločila, da je ne bom mešala z ničimer, čeprav mi je mama naročila, naj ne pretiravam.

 

Po še nekaj kozarcih sem omagala in se znašla spet na kavču. Izgubila sem se v svojem svetu, nog nisem več čutila, hoditi v takem stanju pa je bilo nemogoče. Misli so begale v vse možne smeri, ljudje, ki so se pogovarjali z menoj, pa so se tako hitro menjavali, da so moji opiti možgani težko sledili dogajanju. Dogajanje je bilo megleno, izgovorjenih besed pa se tudi nisem kaj dosti zavedala. Nekdo me je ponesreči polil, ko se je prerival med množico. Komaj sem začutila hladno pijačo, ki se je razlila po mojih hlačah. Nekako sem se »prizibala« do stranišča. Odprla sem vrata in izgubila ravnotežje, tako da sem se nerodno sesedla na umazana tla. V kotu sem zagledala Nika, pogovarjal se je po telefonu in zdelo se je, da se z nekom prepira. Njegove oči so izžarevale srd, njegove ustnice pa so napete mirovale. Ko je končal pogovor, me je zagledal, še vedno sem sedela na tleh. Nehote sem poslušala njegove ostre besede, moj izgovor pa je bil, da me noge preprosto niso več ubogale. Sedel je poleg mene. Zaprla sem oči, se z glavo naslonila na zid in globoko zavzdihnila. Prostor je bil zakajen, ker so malo prej tu kadili travo. Še vedno je v zraku plaval sladek vonj. Povprašala sem se, kaj sploh delam tukaj. V tem trenutku bi lahko sedela v udobju svoje postelje, pila čaj in brala. A namesto tega sedim na hladnih, vlažnih, umazanih tleh poleg fanta, s katerim se je bilo možno pogovarjati le o gelu za lase, ki ga uporablja. Takšni fantje so popolnoma nezanimivi in prazni. Nikov glas je zganil moje zaprte veke: »Gaja, si v redu?« »Ja, v redu bo«, sem mu monotono odgovorila. V ustih sem še vedno čutila grenak okus alkohola, ki je bil presenetljivo prijeten mojemu jeziku.

 

Na svojem kolenu sem začutila toplo roko. S kotičkom očesa pa sem opazila, da se Nikove oči upirajo vame. Njegova roka se je pomikala vedno višje, moje mišice in nekaj zdravega razuma, ki mi je še ostal, so se z vsemi močmi upirali misli, da mi je to všeč. Ko je bilo res očitno, kakšni so bili njegovi nameni, sem se zdrznila in ustavila pot njegove roke: »Ne, Nik!« sem ga ostro opozorila in ga pogledala naravnost v oči. Njegove ustnice so se razlezle v nagajiv nasmešek: »Daj no, saj vem, da ti bo všeč«, mi je mirno odgovoril, nasmešek pa še vedno ni izginil z njegovega obraza. Preden sem utegnila kar koli reči, se je približal, da bi me poljubil. Tudi umakniti se nisem uspela, saj se je njegova roka oklenila mojega vratu in potisnil me je k sebi. Poljub ni bil lep, bil je brez občutka, brez nežnosti. Končno sem se po nekaj sekundah, ki so se zdele stoletja, uspela iztrgati iz njegovega prijema. »Idiot«, sem mu zabrusila, vihravo vstala in kolikor hitro sem zmogla, sem zapustila stranišče. Nik na srečo ni prišel za menoj. Opotekajoče sem se sprehodila nazaj do plesišča. »Gaja, a si ti v redu? Zdiš se mi nekam zmedena. Vodka ali kaj?« me je vprašala Simona in me gledala z živahnimi očmi. »Ja, preveč vodke«, sem se ji zlagala.

 

Saj je bila človek vreden zaupanja, a zakaj bi jo sploh zanimali moji problemi. Simona je hodila na isto osnovno šolo pred nekaj leti. Nisva se kaj dosti družili, včasih sva se znašli vpleteni v pogovor z drugimi, sami pa nisva nikoli izmenjali več kot pozdrava. Dejansko je nisem poznala. Bila je neznanka, ki je devet let sedela v učilnici poleg mene. Zanimivo, kako smo vsak dan obkroženi z ljudmi, pa ne vemo niti, kateri je njihov najljubši letni čas. Čeprav se je trudila, da bi zadržala pogled na meni, so njene oči zaradi vpliva alkohola begale levo in desno po sobi. »OK, grem jaz nazaj k Eriku«, je še povedala in izginila med vrati, ki so vodila na plesišče. Ugotovila sem, da me boli glava, saj se je prej zgodilo toliko stvari, da sem komaj sedaj začutila utripajočo bolečino v sencih. Iz žepa sem potegnila telefon, v imeniku poiskala mamo, jo poklicala ter jo prosila, če me pride iskat. Po približno dveh pesmih in treh kozarcih vode sem začutila vibriranje svojega telefona, kar je pomenilo, da grem končno domov. Poslovila sem se od tistih prijateljev, ki so sedeli v moji bližini, ter odšla do avta. Sicer še vedno vrteča slika se je v tem času že umirila, tako da razen mojih hlač, ki so smrdele po viskiju, ni bilo vidno, da bi karkoli pila. V avtu sva z mamo izmenjali nekaj besed, ko sem prispela domov, pa sem se predala objemu svetlomodre posteljnine in presenetljivo hitro zdrsnila v spanec.

 

Zbudila sem se na vlažnih tleh, nisem še odprla vek, a sem že zaznala vonj politega džina, ki je izpareval zaradi toplih žarkov, ki so sevali skozi razbito okno. Zdrznila sem se in sunkovito odprla oči. Začela sem se ozirati po prostoru. Kaj se je zgodilo? Kako sem prišla sem? Spraševala sem se vse to in poskušala umiriti svoje tresoče se dlani. Še vedno sem ležala na bledo rumenih ploščicah v kopalnici, kamor sem se opotekla med zabavo. Bila sem le nekaj metrov stran od mesta, na katerem sem sedela z Nikom, le da bolj v kotu. Zrak v sobi je bil zatohel, dihala sem s težavo. Medtem ko sem se poskušala postaviti na noge, da bi odšla proti vratom, me je nenadoma presunila ostra bolečina v trebuhu. Pred očmi se mi je zameglilo in usta so obupano hrepenela po vsaj kapljici vode. Z vsemi močmi, ki so mi še ostale, sem se priplazila do vrat, prijela za kljuko in se s težavo opotekla ven na svež zrak. Vreme je bilo prijetno, skozi luknjice, ki jih niso pokrivali listi dreves, so prodirali topli, žametni žarki in se odbijali od kamenčkov, ležečih na cesti. Prva stvar, ki mi je prišla na misel, je bila, da moram najti telefon in poklicati domov. Zakaj sem še vedno tu in zakaj sem vso noč preležala na kopalniških tleh, me sploh ni zanimalo. Vse, kar sem si želela, je bilo, da pridem domov, se zaprem v sobo in odidem spat. Bolečina v glavi je še vedno utripala, tokrat močneje, zato sem kar legla na klop, zaprla oči in se poskušala zbrati. Le minuto, sem si rekla, le minuto, pa bom poklicala mamo in odšla domov.

 

Pridušen hrup. Sveže oprana posteljnina. Več hitrih, oddaljenih korakov. Topel zrak in popolni mir v prostoru.

 

Vonj po dezinfekcijskih sredstvih me je zbudi, a oči še nisem želela odpreti. Kje se bom spet znašla? Kaj bom zagledala, ko ponovno odprem oči? Močno sem si želela, da bi še naprej spala, morda, da se sploh ne bi zbudila ali pa da bi se zbudila v domači postelji. Ampak zagotovo nisem bila doma. Doma ni bilo nikoli tako mirno, vonja po sivki, ki je bil vedno prisoten, pa tudi ni bilo. Ne, doma zagotovo nisem.

 

Še nekaj časa nisem odprla oči. Od daleč so se približevali glasovi mojih staršev. Topla mamina roka me je nežno pobožala po obrazu. Odprla sem oči in pred seboj zagledala smejoč se mamin obraz, ki je oddajal nekakšno ljubeznivo, pozitivno energijo. Ustnice sem s težavo oblikovala v rahel nasmeh, z roko pa se počasi dvignila v manj ležeč položaj. Na stolu ob moji postelji je sedel oči, ki je bral časopis. Njegov obraz je bil sicer sproščen, a njegove noge so nemirno trzale. Šele sedaj sem opazila, da se je mojega zapestja oklepala zelena zapestnica z imenom, priimkom in datumom rojstva. Bila sem v bolnišnici, a zakaj? »O, pa se je zbudila naša miška«, je ljubeznivo dejal oče. Oči je umaknil od časopisnih strani, vstal in časopis odložil na stol. Približal se je bolniški postelji in svojo roko položil na mojo. Tudi on se mi je nasmihal, kot da sem najlepše bitje, ki se je ravnokar rodilo. »Mama, kje sem?« sem vprašala in poskrbela, da je bil moj izraz videti zmeden. Neumno vprašanje, vem, a konec koncev sem želela razlago, zakaj sem tukaj, sploh ni pomembno, kaj in kako bi vprašala. Mama mi je s svojim ljubeznivim pogledom in nasmeškom, ki je ostajal na njenih rožnatih ustnicah, odgovorila: »Počakaj, da pride psihologinja. Ne skrbi, vse ti bo razložila.«

 

Ravno takrat je v prostor vstopila ženska mehkih obraznih potez, njene oči pa so dale čutiti njene optimistične misli, ki nikakor niso bile pretirano idealistične. »O, pa si se le zbudila. Kar dolgo  si spala, kakšne štiri ure zagotovo«, je rekla. Njen glas je bil prijazen in obarvan z neko pozitivno energijo, ki se je začela širiti po sobi. Prosila je starša, da se za trenutek umakneta, morda na kakšen požirek vroče kave, tako da se lahko v miru na samem pogovoriva. »Živjo Gaja, naj se ti najprej predstavim. Jaz sem psihologinja Katarina Zaslužnik. Ali mogoče že veš, zakaj si tukaj?« me je vprašala. »Po resnici povedano, nimam pojma. Zadnja stvar, ki se je spomnim, je, da sem omagala na leseni klopi ob hiši, v kateri se je prejšnjo noč odvijala zabava«, sem ji odgovorila s prijaznim glasom, ki je bil željan izvedeti, kaj se dogaja. »Veš, hospitalizirali smo te zaradi znakov nasilja na tvojem telesu«, je previdno začela, a njen pogled je tokrat ošinil tla, kar mi je dalo vedeti, da se pogovarjava o zahtevni temi. V spomin sem si poskušala priklicati vse, kar se je dogajalo tisti večer, a nisem našla ničesar v svojem spominu, ki bi vsaj namigovalo, da sem res žrtev nasilja. Ozrla sem se v svoje roke in šele tedaj zagledala vijoličnorumene modrice, ki so se širile od mojih zapestij proti nadlakti. Presenečeno sem opazovala  te krvne tvorbe in se spraševala, kako jih nisem opazila že prej. »Veš, vem, da te bo morda to presenetilo, saj je verjetno tvoj spomin okrnjen. Zdravniki so namreč na tvojem telesu našli znake spolnega nasilja«, je dejala pazljivo in z resnim tonom. Moj obraz se je namrščil, kar je opazila tudi psihologinja. Zmedena in šokirana sem poskušala oblikovati vprašanje, a jih je bilo preveč. Končno mi je uspelo izustiti: »Toda kdaj, zakaj, kdo?« Takoj se je odzvala na moje zmedeno vprašanje: »Domnevamo, da se je to zgodilo na zabavi, katere si se udeležila. Omagala si verjetno zaradi dehidracije, našel pa te je lastnik, ki se je vrnil, da bi pregledal, če je nastala kakšna škoda. Imaš mogoče idejo, kdo bi ti to lahko storil?«

 

V mojih mislih so se pojavljale slike, kot utrinki, a te slike niso bile znane. Slika Nika v kopalnici, ki me je božal po kolenu, in moja roka, ki ga je odrinila. Boleče se je oklenil mojega zapestja in me potegnil kvišku. Potisnil me je k zidu, da je groba podlaga ustvarila praske čez mojo žametno bluzo. Še vedno je trdno držal moji zapestji k zidu in ni pustil, da bi se rešila njegovega oprijema. Približal se je mojemu obrazu in me s svojimi suhimi ustnicami poskušal poljubiti. Poskusila sem se mu umakniti, a zato je močno udaril po mojem licu, kar se je ponovilo vsaj tolikokrat, dokler se nisem znašla na tleh. Opotekajoče sem se poskušala pobrati, a se je nagnil k meni, z roko segel pod mojo majico in si dovolil dotikati moje prsi. Nato je počasi spustil eno od mojih zapestij in si z naglico, a nerodno začel odpenjati hlače. V tistem trenutku mi je postalo jasno, da tega ne bom mogla preprečiti, zato sem se prepustila dogajanju in se poskusila umakniti v drug svet, čim dlje od tega trenutka in resničnosti. Bil je zelo grob, da sem stokala od bolečin, in po mojem obrazu so drsele solze. Ves čas pa sem razmišljala, čemu sem si to zaslužila. Bolečina je postajala vedno hujša, njegov obraz pa je bil poln zadovoljstva. Ni nehal. Presunila me je strašna bolečina in zadnje, česar se spomnim, je, da je moje telo pod njegovim pritiskom omagalo ter preprosto nehalo čutiti.
Spomin na to me je zgrozil in solze so začele drseti po mojih licih, medtem ko je psihologinja poprijela mojo dlan. Počutila sem se varneje. Počasi sem ji začela razlagati vse, kar se je zgodilo. Zadrževala sem jok, a je teža solz nekajkrat premagala  mojo odločnost. Tako sva govorili kakšno uro in počasi sem se začela umirjati. Razložila mi je, da moji starši to že vedo in bodo poklicali njegove starše, jaz pa bom morala ostati tu še nekaj dni, da opravijo vse preglede, nato pa bom premeščena v poseben oddelek psihiatrije, kjer mi bodo nudili pomoč in mi pomagali sprejeti pretekle dogodke. Ravno to sem trenutno najbolj potrebovala. Tam naj bi ostala, dokler se moje stanje ne bi izboljšalo. S svojimi besedami je pomirila moje misli in za to sem ji bila neznansko hvaležna. Počasi je spustila mojo roko in obljubila, da se vrne jutri, ter me pustila samo s svojimi mislimi. Vendar moja glava je bila prazna, razmišljala nisem o ničemer. V želodcu sem čutila le jezo, ki se je nabrala v vsej tej situaciji. Nisem bila več žalostna, preveč izčrpana sem bila. Moje telo je le polnila jeza do Nika in tega, kar mi je storil. Spraševala sem se, kako je bil tega sploh sposoben. Sposoben takega brezsrčnega dejanja in to pri šestnajstih letih. Mu bo to ostalo na duši še vse življenje ali bo žrtev v prihodnosti več? Kaj natančno je želel s tem doseči? Bil je privlačen in postaven fant, zakaj je potreboval nasilje, da je dosegel, kar si je želel. Ali ga pogled na mojo bolečino ni ustavil in sprožil pomislekov? Ali je to sploh dejanje človeka ? Ne, to ni dejanje človeka. To je dejanje sadista, ki uživa v bolečini drugih. To je nečloveško.


Poleg vsega tega, kar se je zgodilo, sem videla v svoji prihodnosti nekaj svetlega. Notranji glas me je opozarjal, da je vsa ta moja jeza, žalost in grenkoba na mojem jeziku minljiva. S pomočjo drugih bom delala na sebi, to sprejela in živela naprej. Že takrat se vedela, da

se ne bom kar vdala življenju … 


Gaja Grm je trenutno vodja projekta Stop nasilju proti ženskam. Njena tragična izkušnja iz pubertete jo je vodila do diplome na Filozofski fakulteti, smer psihologija. Ustanovila je sklad in organizacijo, ki se ukvarja z zmanjševanjem nasilja nad ženskami, z različnimi akcijami in poučevanjem po šolah pa razlaga vzroke in posledice spolnega nasilja in ozavešča mlade, da so do te teme kritični. Ljudem ne olepšava dogodkov, ki so se zgodili njej in njenim zaupnicam, ki so bile podobno žrtve spolnega nasilja. Žrtvam daje moč in pogum, da se spopadejo s situacijo, jim nudi podporo v obliki psiholoških obravnav pa tudi z brezplačno telefonsko linijo.  Zaslužna pa je tudi za to, da v psihološko obravnavo pridejo tudi storilci nasilja. Trenutno  pa tudi piše knjigo o medčloveških odnosih. Presenetljivo je tudi to, da je svojemu storilcu oprostila, ta, ki je v knjigi omenjen kot Nik, sodeluje v projektu in prispeva k uspehu organizacije. Gajini cilji segajo v nov svet, svet, v katerem se bodo ženske počutile varneje.