Številka: D104

Lucija Mirkac

HČI GOZDA

Gimnazija Ravne na Koroškem

 

PROLOG

Največja napaka mojega življenja

 

 

»Izidor, tako sem ponosna nate,« je ganjeno zavzdihnila mama in vstala od mize, da bi mu na krožnik stlačila še preostanek krompirja, čeprav je pogled na mojega najboljšega prijatelja pričal o bližajoči se katastrofi, v primeru, da spravi v usta le še en grižljaj. »Resnično,« je dodala, njegov poskus, da pa bi ji dopovedal, da tudi želodec ni tako zelo raztegljiv, pa je s tem tudi klavrno propadel spričo mamine ignorance.

»Res ne morem več, hvala,« mu je končno uspelo iztisniti iz sebe, ko je bila škoda že storjena in je bila pred njim že tretja porcija.

»Ampak, Izidor,« je bila mama kar malo užaljena. »Mi mar hočeš povedati, da slabo kuham?«
Zajel je sapo in odprl usta. »Sploh ne …«

»Ali hočeš to povedati ubogi Petri?« ga je gladko prekinila mama in svojo snaho, s katero se je vse od incidenta s staro prateto Loreto »več kot odlično« razumela, kot sem jo pred tednom dni zalotila v pogovoru z Anastazijo, objela okoli ramen, da se je ta kar zašibila – ne vem, ali od groze ali pa … od česa drugega. Kljub vsemu da je poosebljena vljudnost, se mi še vseeno ne zdi, da so občutki obojestranski.

»Absolutno ne,« je zajecljal Izidor. Za človeka, ki mojo mamo pozna že skoraj deset let in jo je za razliko od mene kot za šalo sposoben vrteti okoli prsta, ima včasih resnično hude težave. Sploh če je ne vidi leto dni, kar je za uspešno ohranjanje dobrega odnosa z mojo roditeljico hudo dolga doba, in v tem času tudi diplomira, kar v mami povzroči specifične čustvene reakcije, ki še pripomorejo k temu, da ga ponovno srečanje povsem vrže s tira.

»Torej drži, kar je rekla mama, da ti je le uspelo prilesti do diplome?« Glede na to, da doslej še nikomur drugemu ni uspelo spregovoriti, se je Jakobu, ki je sedel ukleščen med Petro in mano, zazdel že skrajni čas, da se to spremeni, a si ni prislužil ničesar drugega kot mamin strupen pogled. Ampak to bi bilo lahko tudi zaradi tega, ker je razlil paradižnikovo omako.

»Obnašaj se vendar, Jakob,« ga je okrcala in Izidorja, ki se mi je začel počasi že smiliti, objela okoli vratu (beri: davila). »Ni prilezel, opravil je s čisto desetko.« Ganjeno je zasopihala in se povsem »nedamsko« sesedla v svoj stol. »In zdaj imamo v družini prvega slavista!«
Črnolascu, ki mu je bila ta pozorna opazka namenjena, se je škrlatna rdečica zdaj razlila čez cel obraz, na obrazu pa se mu je jasno videlo isto sporočilo kot vsem, ki so kdaj koli srečali mojo mamo: spravite-jo-z-mene. »Khm … Hvala.«

»O, ljubček, naj ti ne bo nerodno,« je zagrulila mama. »Čudovito si opravil, imaš spodobno ženo (zakaj se mi zdi, da je bil tisti »spodoben« tako zelo poudarjen???) in še mojo knjigo mi boš lahko lektoriral! A ni to krasno?«

»Se bojim, da se to zdi krasno samo njej,« sem zamrmrala atu in se trudila, da ne bi mama že z obraza razbrala mojega mnenja. Res ni treba, da ve, kaj si mislim o njenem najnovejšem podvigu, namreč pisanju knjige o vzgoji. Še najmanj pa tisti del, kjer bi ji postalo jasno, da se mi zdi to popolna traparija. Ko bi vsaj mene kaj vprašala – več kot eno knjigo bi lahko napolnila samo z mojim pričanjem.

»Knjigo?« je zmedeno zinil in se vprašujoče zazrl v mojo roditeljico, ki je ob omembi tega kar zažarela, vsi ostali pa smo lahko samo zastokali. Pa ne že spet.

»Karamela, ljubica,« je vmes na našo neizmerno srečo posegel ata – »ljubica« mu je oproščena že samo zato, ker vem, kakšne razsežnosti ima lahko mamin filozofski talent, ko se enkrat razgovori. »Ne bi o tem morda kasneje?« Rahlo v zadregi se je odkašljal. »Prepričan sem, da mu lahko tudi kasneje vse razložiš.«

»Vaš mož ima prav, gospa,« je vljudno dejal Izidor, ki si je v tem že nekoliko opomogel od šoka – mislim, da mu dolgujem še veliko razlag. »To v tem trenutku najbrž tudi ni najpomembnejše. Poleg tega pa … tudi Viki je uspešno opravila in dosegla diplomo.«

Nasmešek ji je v trenutku izginil z obraza. Jupi. »Viktorija bi se rada v življenju ukvarjala s hosto. Kaj je v tem koristnega?«

Očitno je bilo, da je našel njeno Ahilovo peto. Odlično, Izidor. S pogledom sem mu ZELO jasno nakazala, da ga bom umorila, kakor hitro prideva na samo.

Ampak niti ta svareči pogled ni bil dovolj svareč, da bi preprečil nadaljno katastrofo, in najbrž lahko upravičeno sumim, da celo Rozalija ne bi mogla lepše zamočiti celotne zadeve, ko sem bila pri mami spričo menjave fakultete že tako ali tako v nemilosti. Ne, ni še bilo dovolj.

»Zdi se mi pohvalno, da je dosegla tisto, kar si je že od nekdaj želela. Verjamem namreč tudi, da bo v bližnji prihodnosti še kar veselo tu, pri vas,« je rahlo stišal glas in potem z veliko ceremonije, ki je vključevala negotovo mežikanje in živčen kašelj, končno utihnil. To njegovo učenje ga je prelevilo v psihopata. Na srečo se ne čutim preveč krive, ker sem ga nenazadnje zgolj jaz nenehno opozarjala na nevarnost prekomernega dela. Ampak kakor da me je že kdaj poslušal.

No, kakor koli, kolikor so bile njegove besede za novopečenega slavista okorne, so mami očitno le nekaj pomenile, saj je oči ostro zavrtala vame, nato pa je zopet povsem »nedamsko« zahropla in si z dlanjo zakrila usta. »Viktorija!«

Počaščena, da lahko končno spregovorim (saj se šalim), sem zdolgočaseno odprla usta. »Kaj te muči, mama?«

»Noseča si,« je kriknila.

Aaa?

Rahlo sem privzdignila obrv. »Kako, prosim?«

Mama je še vedno hropla, ata pa je z očitno nejevero švigal s pogledom od ene do druge, ob čemer sem dobila občutek, da je srečnežu od vseh prisotnih še najmanj jasno, kaj se dogaja, saj sem po drugi strani iz Jakobove smeri zaslišala nekaj podobnega hudemu zadrževanju, da ne bi prasnil v smeh.

»To ni smešno, Jakob,« sem zagodrnjala in ga s komolcem sunila v rebra, tako da je v trenutku utihnil. »Mama, nisem noseča.«

Očitno je zdaj končno zbrala dovolj moči, da nekaj spravi iz sebe, saj nas je v naslednjem trenutku dosegel nečloveški krik. Res ne razumem, kako je ata lahko še zmerom živ po tem, ko mora že trideset let prenašati to kričanje. »Poglej se, dekle! Brez službe, brez denarja, neurejena zveza, ti pa noseča! Kakšna sramota!«

Zakaj mora pri nas vsako kosilo preiti v špansko nadaljevanko? »Mama,« sem še enkrat poskusila. »Nisem noseča.«
»Kaj pa potem,« je revsnila. »Samo poglej se.«
To je bilo resnično zlobno. Sem mar jaz kriva, da so te ženske majice, ki me jih ob nedeljah sili nositi, tako zelo ozke? Kar se pa tiče mene in Oliverja, slednji res ni več tako zelo pogosto prihajal k meni kot nekoč in zaradi koga drugega kot ravno zaradi mame – če se prav spomnim, ga je nazadnje primerjala z oso, kar morda ni ravno primeren pristop, da si ustvariš dober odnos z bodočim zetom, vendar tega njej očitno nihče ni povedal, tako da ji lahko v bistvu pol oprostim. Pa vendar to še zmerom niti za kanček ne spremeni situacije.

»Stvar, ki …« se je v vsesplošno zmedo, ki je še zmerom vladala, medtem ko sem se sama poglabljala v lastne misli, zopet povsem dobronamerno posegel Izidor, a sem ga prestrelila s pogledom, da je v trenutku utihnil. Pa ne za dolgo, kajti mama je bila že na robu živčnega zloma, kar je po navadi stadij pred tistim, ko začne ljudi obmetavati s posodo, tako da smo bili večinoma že vsi pripravljeni vsak v svojem nizkem stratu – razen Izidorja, seveda.

Ata jo je majajoč z glavo poskušal posesti nazaj na stol, a neuspešno, edino, kar mu je uspelo doseči, je bilo njeno bonus kričanje nanj v smislu, da naj se ne vmešava, ker je kriv natanko toliko kot jaz. No, super.

»Kaj bo rekla Anastazija,« je stokala še naprej in se besno oprijemala kuhinjskega pulta, saj bi sicer revica prav gotovo izgubila zavest, kot se je kasneje hvalila. »In ljudje! Viktorija, se sploh zavedaš posledic svojih dejanj?!«

»Mama …«
Potem se ji je pa povsem utrgalo, še preden sem namreč uspela do dobra odpreti usta, mi je v glavo priletela kuhalnica, sledila pa je še ponev in nekaj njenih manj priljubljenih krožnikov (seveda brez cvetličnega vzorca). »VEN! VSI VEN!« In ker sem bila očitno edina, ki sem imela z letečo posodo že opravka in (priznati moram) kar precej izkušenj, je trajalo kar nekaj časa, preden smo vsi uspeli steči na varno, mamo pa pustili samo z njeno posodo oz. tistim, kar je ostalo od nje.

»Nekomu se pa res trga,« sem stvarno dejala in se brezbrižno počila na skrinjo v predsobi, medtem ko se je Petra, še vedno nekoliko v šoku, oklepala Jakobove roke, ki je bila že nevarno modrikasta, ata pa je nekoliko zmedeno zaprl vrata za nami, nato pa se je počasi obrnil k meni ter s strahom v očeh poskušal iz mene izvleči odgovor.

Sama pri sebi sem se zarežala in ga potrepljala po dlani. »Ne skrbi, ata, nisem noseča.«
»Saj sem vedel, da ne bi,« je zadovoljno zabrundal, očitno pomirjen, in videti je bilo, da se mu je od srca odvalil velik kamen – kako da ne – koga pa ne bi od pogledu na razjarjeno metalko krožnikov pograbila nepopisna panika?

Rahlo majajoč z glavo sem se obrnila in s pogledom iskala Izidorja, da bi mu jih dodobra napela, a ga nisem našla. Namesto tega se je izza vrat kuhinje razlegla mrtvaška tišina, trenutek za tem pa se je po nečem, kar je zamrmral glas mojega najboljšega prijatelja, očitno edinega dovolj nespametnega, ki se ni zbal maminih olimpijskih sposobnosti (resno, sumim, da je v mladosti trenirala met krogle), zaslišalo nekaj podobnega davljenju. Ravno sem že hotela stopiti k vratom in Izidorju iz čistega usmiljenja priskočiti na pomoč pri izvijanju iz jeklenega prijema moje več kot očitno razjarjene roditeljice, ko se je čisto blizu vrat zaslišal zvok copat in pred mano so se sunkovito odprla vrata, odskočila sem še ravno pravi čas, preden bi mi razbila nos, mama pa je obstala na pragu v vsej svoji veličini in prisegla bi lahko, da so ji iz zlobno priprtih oči švigale strele.

Tišina.

»Viktorija, kaj pomeni, da si že tri leta zaročena?« je zakrakala mama.

Šment.

In takrat sem vedela, da se je začelo.



1.      POGLAVJE

 

X razlogov, zaradi katerih mami nikakor ne smeš pustiti, da ti načrtuje poroko, št. 1:

Ker imajo vse mame izjemen talent na področju delanja slona iz muhe.

 

 

»Kaj na tem svetu te je pičilo, da si tako pomembno stvar prikrivala pred mano?« me je nahrulila mama, ko smo jo končno uspeli posaditi na fotelj v dnevni sobi, nato pa so me pustili samo z mojo vse prej kot veselo razpoloženo roditeljico, čeprav sem vztrajala, da bi bilo varneje, če bi jo na stol privezali z vlečno vrvjo iz prtljažnika moje kripe. Previdnost ni nikoli odveč.

Jasno je, da sem se tako našla na milost ali nemilost v njenih brezčutnih krempljih, ki sem se jim v tako velikem loku izogibala. In zdaj se mi dogaja to, kar sem si vedno prisegla, da se mi ne bo. Najlepša ti hvala, Izidor. Bova kasneje še rekla katero o tem, v tistem trenutku pa sem ga le nemočno pogledala, on pa je opravičujoče zmignil z rameni.

Prav tako je jasno, da mi ni dala niti osnovnih šans, da bi ji uspela odgovoriti, saj je že gonila naprej. Pri moji veri, res bi jo morala poslati na počitnice k Anastaziji – ženska je popolna razvalina!

»Tri leta!«

»Ehm … Tehnično dve leti in pol,« sem zamrmrala.

»Mi je čisto vseeno!« je bevsknila. »Tvoja mati sem, Viktorija!«

»Ne boš verjela, ampak se zavedam.«

Sesedla se je nazaj v naslonjač in me prestrelila s pogledom izpod namrščenih obrvi, zaradi katerih je še najbolj spominjala na sosedovega mopsa, ki mi je pred časom v navalu besa šavsnil v protezo, ob čemer so mu izpadli vsi sprednji zobje. Mama ni bila preveč srečna, ko je prišla soseda jokat in sem morala izprazniti denarnico za zobno protezo zlobne straniščne krtače. Še nekoliko bolj jo je razkurilo dejstvo, da sem bila pravzaprav krivec jaz sama, ker sem našo mačko peljala k veterinarju preblizu hiše naših sosedov, povsem ponorela pa je, ko ji je prišlo na uho še, da me nameravajo lastniki novopečenega dentalnega invalida tožiti. Pa kaj še. Anastazija, kdo pa drug. »Nasploh mi tisti mladi mož ni najbolj pri srcu.«
»Nikoli ne bi ugotovila,« sem pikro zinila, a že v naslednjem trenutku obžalovala.

»Ne šalim se, Viktorija!« Videti je bila resnično besna – kar predstavljala sem si, kako se ves njen živčni sistem trese pod pritiskom njenega sopihanja. Zdelo se mi je, da se tako zelo razjezila ni že vse od Rozalijine prve obletnice poroke, ko ji je uspelo povsem popljuvati gospoda Janeza, kar mi nekako ni bilo najbolj v prid, sploh glede na to, da sem bila v hudi, hudi nemilosti, ki je vključevala tudi večdnevno ignoriranje, že brez tega. No, če pogledam s pozitivne strani: vsaj govoriti sva začeli. Ali začela. Kaj hitro mi je namreč postalo jasno, da zlepa ne bom prišla do besede, saj je mama že gnala naprej. »Nisi ga prišla predstavit, vseskozi podpira vsako tvojo traparijo in kaj se je zgodilo z najinim privoljenjem? Niti prikazal se ni!« je že skoraj histerično zaključila. »Dolžnost mladega moža je, da pred poroko vpraša starše za dovoljenje!«

Stisnila sem zobe. Tega res nisem hotela vedeti. »Mama …«

»Nič mama!« je zalajala in grozeče vstala iz naslonjača ter se mi približala. Občutek sem imela, da se mi ne piše nič kaj lepega, a sem, nepremišljena kakor sem, vseeno stopila korak nazaj ter ob tem dobesedno trčila ob steno. Kateri pametnjakovič jo je zgradil ravno tam?! V divjem navalu misli, ki je poleg rahlega potenja vključeval tudi veliko količino strategij za čim hitrejšo rešitev iz nevarne situacije, sem pograbila tisto povsem mirno, ki mi je spričo rahlih bolečin v grlu, ki sem jih staknila na sprehodu v dežju, še najbolj ustrezal. »Mama ...« sem nadvse mirno dejala in stopila nekoliko bolj na stran – ponavljam, da previdnost ni nikoli odveč. »… Če me spomin ne vara, si ga nazadnje ozmerjala z žuželko.« Izidor je v ozadju izbuljil oči, a se sploh nisem zmenila za to. »Kako lahko pričakuješ, da se bo po tem prikazal na vratih?«

»Moja dolžnost je, da tvojega kar koli je, že opozorim na določene nepravilnosti v vezi z njegovo podobo,« me je gladko zavrnila mama in me dobesedno porinila v naslonjač, kjer je še pred časom sama sedela, sama pa se je z nadvse uglajenim gibom potopila v velik rožnat kvačkan prtiček, ki ji ga je pred časom podarila stara prateta Loreta in ga je napeljala dobesedno čez ves kavč. Fuj.

»Zdaj me pa poslušaj, mlada dama,« je velepomembno začela, njen glas pa je na moje veliko začudenje pričal, da se je že malo ohladila, kar je bilo v zadnjem času prava redkost, vsaj glede na to, da je njen izbruh prejšnji teden, ko sem vpričo Rozalije glasno izrazila svoje stališče o njenem poceni romanu, ki ga je pred časom napisala (mislim, ves svet je ponorel), trajal tri dni in ji je povzročil permanentno izgubo glasu (vsaj pri njej je teden dni »permanentno«). »Kolikor se zavedam, da je bilo tvoje ravnanje absolutno nedopustno, se prav tako zavedam, da je moja dolžnost, da ti kot dobra mati priskočim na pomoč pri tvojih načrtih.« Premolknila je. »Čeprav je tvoj bodoči soprog zame še vedno le nadvse omejeno bitje brez občutka pri izbiri oblačil.«
Zazijala sem, a ne za dolgo, saj sem v ozadju zaslišala Izidorjev smeh.

»Ampak žal si si to očitno zapičila v glavo in sprijazniti se bo treba, da … da ti pač nisi kot Rozalija.« Zdelo se je, da ji je to zadnje šlo težko z jezika, kako ne, saj sem kasneje lahko upravičeno potrdila svoje sume, da jo je v to prisilil ata. Obožujem tega človeka. Čeprav tega še zdaleč ni mislila resno, dvomim namreč, da bo moj značaj kdaj koli zares sprejela, je bil vseeno  prvovrsten občutek gledati, kako se muči z ubeseditvijo. Zlobna sem, vem. »In kot tvoja mati imam zdaj v prvi vrsti dolžnost, da te seznanim z … nadaljnim potekom dogodkov.«
Zaletelo se mi je. Saj sem vedela, da se za temi sladkimi besedami skriva vsaj ena njenih zlobnih namer. No, v bistvu nisem. Ampak po vseh teh letih bi si to lahko mislila. »Kako prosim?«

»No, nečesa sem te pa le naučila, Viktorija,« je morda celo rahlo ganjeno (seveda niti pol toliko kot takrat, ko je Rozalija oznanila, da je napisala knjigo) dejala mama. »Prepričana sem, da ti bo to tvoje, čeravno zelo omejeno poznavanje osnovne človeške omike, nadvse koristilo v naslednjih nekaj mesecih.«

Zdaj sem se že povsem zresnila in čutila sem, kako se je moja drža napela. Ko je imela mama nazadnje tak izraz na obrazu, ji je Izidor izročil vabilo na njegovo in Mirtino poroko. Samo preko mojega trupla … »Ne,« sem šokirano vskočila, ko je že odprla usta ter hotela nadaljevati svoj govor. Na tihem sumim, da si jih pripravlja pod tušem ali pa morda zvečer v postelji – človek preprosto ne more imeti tako dolgočasnega in depresivnega življenja, da bi to počel, ampak očitno je moja mama v vseh pogledih velika izjema – vsaj glede na to, kako dodelan in docela gladek je bil njen »Jakob-Petra« govor ob njuni zaroki. Šment.

»Ne,« sem ponovila in v trenutku vstala iz naslonjača. »O tem sva že govorila in rada bi vse skupaj naredila bolj na samem in brez običajnih ceremonij.« Iz preventive sem se pomaknila čisto k Izidorju, ki je z zanimanjem spremljal najin pogovor, ter mu z očmi nakazala, da naj že enkrat zine kaj pametnega, kot to sicer nenehno počne, a iz meni neznanega razloga mu običajno ravno v najbolj kritičnih situacijah povsem odpove jezik in me – jasno – pusti na cedilu.

Če povem po pravici, sploh nisem pričakovala, da bodo moje besede prepričale mojo vzneseno roditeljico, in za trenutek me je prešinila niti ne tako zelo nora misel, da mi ni več pomoči. Varianta b je bil sicer direkten pobeg skozi zadnja vrata, a ko sem zadevo dodobra, kolikor mi je pač tistih nekaj trenutkov dopuščalo, pretehtala, sem spoznala, da mi je to že nekoliko preveč pod častjo. Seveda pa sem lahko vedno uporabila svojo sposobnost prepričevanja, čeprav je možnost za uspeh glede na moje dosedanje izkušnje enaka možnosti, da se bo mama na najini poroki kot Anastazija na Rozalijini nalila s šampanjcem ter plesala po mizah. Ah, kaj pa govorim. Poroke ne bo!
Ali pa …

»Ne bodi trapasta,« je namreč v tem času prhnila mama in prekrižala noge na kavču. »Poroka so sanje vsakega dekleta, za božjo voljo. Veliko se imamo za pogovoriti o tem, kako bomo vse skupaj izpeljali.«
»Mama …«
»Hlače odpadejo, Viktorija,« me je grdo pogledala in nejevoljno ošinila mojo opravo, ki je vsaj kar se spodnjega dela tiče tudi ob nedeljah ostajala čisto običajna. »Ne poskušaj me prepričevati, ker samo izgubljaš čas.«

»Izidor,« sem siknila v njegovi smeri, a sem za zalotila pri pretvarjanju, da si ogleduje enega maminih »nadvse zanimivih« (Rozalijine besede) rožnatih gobelinov. Izdajalec.

»In ne, Izidor ne more biti tvoja družica,« je pribila, ko je opazila moj pogled.

Če situacija ne bi bila tako zelo skrajno resna, bi najbrž prasnila v smeh, vsaj glede na fantastično rdeč obraz mojega najboljšega prijatelja, ki se je v tistem trenutku povsem ujemal z gobelinom na steni, tako pa sem le s težavo zavila z očmi. Prav mu je.

»Morda bi bilo najbolje, da se lotiš pisanja seznama gostov … Dala ti bom tudi naslove, ki jih imam sama …«
»Mama,« sem zarenčala in jo končno preglasila, da je kar malo osupla pogledala iznad imenika, ki ga je s svetlobno hitrostjo pričarala iz predala. »Prvič: nikakor nimam namena vabiti tvojih prijateljic, kot drugo pa ti hočem že vseskozi povedati, da se še najmanj leto dni ne nameravava poročiti.« No, pa sem rekla.

»Ampak, Viktorija,« je zmedeno dejala mama. »Kaj si bodo mislili ljudje?« S treskom je zaprla imenik in opazila sem, da so se ji rdeče lakirani nohti zarili kar globoko v papir, kar mi je bilo še eno potrdilo, da sem jo uspela kar precej razburiti. »Veš, kako dolga doba so štiri cela leta? Vsi nas bodo čudno gledali!«

Rahlo presenečeno sem privzdignila obrv – kdo bi si mislil, da me enkrat v življenju vsaj posluša? Potem pa sem se spomnila, za kaj se gre. »Do pred nekaj ur ni še nihče vedel,« sem grenko dejala in ignorirala Izidorjev »hvala-lepa« pogled, najbrž posledico dejstva, da sem ga poklicala »nihče«. Ampak če bi si kdo zaslužil ta pogled, bi si ga on. »Ampak …« sem zamrmrala in komaj kaj dvignila pogled iznad preproge, ki je bila v dnevni sobi še najmanj rožnat element. »Sklepam, da je … Khm … Škoda že storjena.«

»Kakorkoli to že imenuješ, mlada dama,« je strogo dejala mama. Pa smo spet tam. »Lepo bomo združili moči in še letos pripravili spodoben obred. Jasno?«

Nekaj sem zamomljala, čeprav sem že ob samem začetku besednega dvoboja vedela, da imam možnosti  sploh brez Izidorjevega obsežnega besedišča bore malo, šele zdaj pa sem se začela resnično smiliti sama sebi ob misli, kaj me čaka v paketu skupaj s poroko. Kako da nisem prej razmišljala o tem???

»In tudi to pričakujem, da se bo tisti fant vsaj enkrat v tem času prikazal, ker hočem imeti z njim nekaj besed,« je zlobno dejala iznad očal, jaz pa sem samo vdano sklonila glavo in trdo stisnila zobe, preden bi mi uspelo ziniti še kaj bolj uničujočega. Kam za vraga je šla moja trma?!

»Res lepo od tebe,« sem zamomljala, preveč utrujena (mentalno), da bi uspela zares igrati na strune sarkazma, in vstala iz naslonjača. »Zdaj pa, če dovoliš …«

»Viktorija,« me je strogo premerila mama ter se s pogledom sprehodila od glave do pet. »Danes nič gozda zate.«

Izidor, ki mi je očitno nameraval slediti iz prostora, je na skrivaj rahlo privzdignil obrv, jaz pa sem se počasi obrnila na peti in se nadvse potrudila pri čaranju čudovito damskega nasmeha, ki načeloma odtaja še tako ledeno srce (beri: celo mamino): »Oh, daj, no, mama. Pa saj veš, da nisem več otrok.« Zaškripala sem z zobmi. Kako sovražim to sredstvo!

»Danes zvečer prideta Anastazija in Rozalija, da se malo pomenimo o oblekah za tvojo …«
V hipu mi je zastala vsa kri v žilah, ko sem zgroženo zapičila pogled v svojo roditeljico, ki se je zdaj, ko me je uspela dotolči, rahlo smehljala.

»Nisi,« sem zastokala. Kdaj je to naredila?! Ves čas sem ji bila za petami!
»Skrajni čas bo, Viktorija, da se povzpneš v svet odraslih,« je smehljaje (iz izkušenj vem, da je s takim izrazom na obrazu najbolj nevarna) dejala in povsem namerno preslišala škripanje mojih zob. »Rozalija ti bo pri tem z veseljem pomagala, kot trdi Anastazija, to njej sploh ni povzročalo pre…«
»Dovolj bo,« sem jo prekinila in se ji iztrgala iz prijema, ki me je še edini zares zadrževal, da nisem že prej planila skozi vrata. Kontroliraj se. Kontroliraj se. Kljub vsemu da sem se že leta in leta trudila s flegmatičnim pristopom, mi je v določenih trenutkih včasih še vseeno povsem prekipelo. In v takih trenutkih, ko sem z uničujoče trdo protezo tacala naokoli in rjula kot ranjena zver, je bil najvarnejši kraj zame gozd. Le da se mami to še ni posvetilo. »Grem.«
»Kar pojdi, ja!« je jezno zavpila mama, kot običajno menjaje taktiko v zadnjem hipu. »Tistemu fantu pa kar povej, da …«

V tistem trenutku, ko sem imela roko že praktično na kljuki ter poskušala s pogledom umoriti mamo in Izidorja hkrati (kar se mimogrede ni izkazalo za najbolj učinkovito), so se nenadoma sunkovito odprla vrata ter mi skoraj razbila nos, a še preden bi uspela prišleka nahruliti, se je le ta odkašljal. »Mislim, da to ne bo potrebno.«

 

»Kaj za vraga si ji natvezil?« sem se zgrozila, ko smo čez dobro uro in pol stopali po makadamski cesti navzdol proti vasi. Moj »bodoči soprog«, kot se je s kislim izrazom na obrazu po tem, ko ga je po očitno kar dolgotrajnem besednem dvoboju (morda tudi ne tako zelo besednem) le izpustila iz svojih krempljev, je imel na obrazu tisti značilno samozavestni nasmeh in videti je bilo, da je na moč zadovoljen sam s sabo. »Zakaj misliš to?« me je lahkotno vprašal in me hudomušno pogledal od strani. »Odgovor je »nič«.«
»Ker sta kar hitro … končala,« je previdno dejal Izidor, ki je bil vse doslej nekoliko bolj molčeč, najbrž povsem upravičeno, glede na to, kako sem mu jih napela, po tem, ko naju je mama po Oliverjevem prihodu brcnila ven, on pa mi je obupano zagotavljal, da ni imel pojma o maminem nezavedanju najine zaroke.

Ampak po naravi nisem človek, ki bi dolgo kuhal zamero, vsaj ne do katerega od fantov, Rozalija in mama pa sta tako ali tako čisto druga zgodba, tako da sem že z rahlim nasmeškom stopala med njima ter s protezo brcala kamenčke.

Oliver je rahlo zavil z očmi in roke zaril v žepe kavbojk. »Lepo te prosim, Izi. Rešim vama življenje ter ob tem dobesedno tvegam svojega, ti pa mi prideš s tem …«

»Vsaj enkrat ti je pognala strah v kosti,« sem ga s komolcem zbadljivo dregnila v rebra, nato pa se obrnila k Oliverju. »Torej?«

»Zakaj imam ob tebi vedno občutek, da stalno povzročam kraval?« je dramatično zavzdihnil z obrazom, »polnim bolečine«.

»Ker običajno ga,« sem ga zbodla. »No, preseneti me.«
»Saj ni tako zelo težko, draga moja,« je očitno sklenil nadaljevati z igro in se zarežal: »Čudi me, da tega v vseh teh letih še nisi ugotovila kljub svoji nezanemarljivi inteligenci.«
»In?

Zmedel se je. »Kaj?«

»Oh, pri moji veri. Kaj predlagaš?«
»Mislim, da je to povsem jasno,« je mirno dejal, le ustni kotički so mu rahlo trzali. »Samo z vsem se moraš strinjati.«

Zaletelo se mi je, medtem ko je Izidor posmejal, najbrž ob pogledu na moj obraz. »Pa saj menda je nisi …«

»Jasno, da sem,« je še vedno povsem mirno dejal ter rahlo upočasnil svoj Charlie-Chaplin korak, posledico rahle napetosti, ki jo za sabo obvezno pusti bližnje srečanje z mojo mamo, ki pa jo je relativno dobro prikrival. »Mislim, da se temu zdaj pač ni več moč izogniti.«

»O, šment,« sem zastokala in obstala na sredi ceste, da sta se oba obrnila k meni. »Menda pa veš, kaj to pomeni …«
»Se povsem zavedam.« Poskušal je zveneti resen, a ga je počasi premagoval smeh. »O, daj no, Viki, pa saj naju ne bo konec.«
Priprla sem oči. »Tebi je lahko govoriti. Boš nase prevzel tudi mojo … khm … obleko.«

»No,« se je hudomušno odkašljal. »Res moram priznati, da še nisem videl tvojih nog …«
»Oliver,« sem zarenčala, ko sta se začela z Izidorjem stresati od smeha. O, te vsemogočne, vseobsegajoče misli diplomiranega novinarja in slavista! »Kretena sta,« sem jima navrgla in se prerinila mimo njiju, nato pa sem v trenutku obstala kot pribita, da sta se še vedno režeča tipa skoraj spotaknila obme. Nič hudega sluteča sta me kot najbolj trezni osebi pod soncem objela vsak okoli ene rame, v tem pa se je moja glava sunkovito obrnila k rjavolascu na moji levi, ki so se mu modre oči vznemirjeno svetlikale kot da ne bi niti slutil, kaj se je v tistem trenutku kuhalo v meni. »Oliver!!!« sem zarjula in z mešanico šoka, presenečenja in vznemirjenja je počasi spustil mojo ramo ter stopil en korak nazaj. Upsi … Tole je bilo pa precej podobno moji mami. Rahlo sem stresla z glavo in nekoliko stišala glas. »Pa menda ja nisi …«
»Veš kaj, Viki,« je zopet pristopil in mi zmršil že tako skuštrane lase, ob čemer sem nejevoljno zagodrnjala – še kako dobro je vedel, kako to sovražim. »Prej ko slej bi izvedela in verjamem, da ne bi bil ravno … lep prizor.«
»Torej si ti dobesedno pregovoril Izidorja,« sem ga grdo pogledala.

»Ne, ne,« je pohitel, ko je končno spoznal, da ga je malo (v bistvu kar precej) polomil. »Ideja je bila od samega začetka Izidorjevega.«
»Laže,« je flegmatično dejal ta in zazehal. »Samo v obleki bi te rad videl, to je vse.«
»On laže,« je rjavolasec podal žogo nazaj.

»Lepo vaju prosim,« sem zarenčala. »Pa saj nista več v osnovni šoli. »Oliver, to je bilo zlobno. Izidor, tvoje pa izdajalsko,« sem dodala, ko sem videla prav otročje zmagovalni nasmešek, ki se je izrisal na njegovem obrazu, ob mojih besedah, seveda, pa se mu je povesil nos. »Pačiš se huje kot Milan.«
»Hvala,« je zamrmral in roke zavlekel nazaj v žepe.

»Torej, Viki,« je Oliver, ki se kot običajno ni počutil najbolje, če je moral predolgo molčati, vzel stvar v svoje roke. »Kaj sledi?«
»Zdaj pa res zveniš kot ona,« sem zabrundala, še vedno ne povsem prepričana, koliko mu dejansko zamerim. Po vseh teh letih, ko sva imela med prijatelji že skoraj status starih zakoncev, kot so naju zafrkavali, sem mu še vedno zelo težko kaj zamerila ali pa se dolgo jezila nanj, ker pač preprosto nobeden od naju ni tak tip človeka, da bi se v življenju pretirano sekiral – spet je mama s svojo bando princesk izjema. »Nič, pripravi se na pekel.«
»Saj sem si ga čisto sam skuhal,« se je posmehnil. »Nikar tako črnogledo, punca.«

»Ne ti meni punca.«

»Oh, daj, no, Viki,« me je nenadoma pograbil pod roko. »Kje je naša dobra stara zmešana … uff … pa le nisi tako lahka …«

Med Izidorjevim režanjem iz ozadja, me je nenadoma dvignil s tal in me zavrtel okoli sebe med mojim vpitjem v smislu TAKOJ-ME-DAJ-DOL, a sem vedela, da je slaba volja od prej že zdavnaj pozabljena, čeprav me je nekje globoko še vedno precej žrla misel, da je pred mano povsem »ne-zmešan« in prekleto slab, zato pa nadvse damski večer z veliko Anastazije, Rozalije, romantičnih (fuj) načrtov in rožnatih čajnih skodelic, ki se mu bo lahko Oliver, ki me je potem, še preden bi uspela reagirati, precej sunkovito odložil na tla, lahko izognil v velikem loku …

»Oliver. Viktorija. Izidor.«

Joj.

Ne.

Prosim.

Počasi smo se obrnili in se znašli iz oči v oči z veliko, široko in v vseh pogledih zastrašujočo postavo nikogar drugega kot … Kavke. No, super. Dan sploh ne more biti lepši.

»Kaj za božjo voljo se greste!« je zakrakala v trenutku, ko so vsi glasovi okoli nas potihnili in smo se v strahu postavili nekoliko bolj skupaj, tako da sem bila ukleščena med njima.

Kakšen bi bil pravilen odgovor na takšno vprašanje …?

»Odrasli ste, pri moji veri,« nas je naša bivša in nadvse jeznorita razredničarka streljala s pogledom, »pa zganjate take traparije.« Premolknila je, nato pa sovražno zožila oči. »Huje kot v srednji šoli.«
»Oh, kako so pa kaj vaši dijaki?« se je Oliver, ki si je prvi opomogel od šoka, znašel, kot se zna le on. Priznati sem morala, da se spomnim kar precej priložnosti, ko nas je njegova iznajdljivost rešila iz še tako hude godlje.

»Ne sprašuj,« se je Kavka zgrbila sama vase. »Vsako leto je huje.«

»Mar res?« Idiot.

»Čeprav ste bili vi ena hujših generacij,« jo je v trenutku minila vsa tista otožna nežnost. »Edino mlada Genija je bila resna …«

»In Izidor,« sem mu predrzno zamrmrala v uho, on pa me je svareče sunil s komolcem.

»Si kaj rekla, Viktorija?« me je strogo premerila Kavka in za en dober trenutek sem imela spet občutek, da stojim pred njenim katedrom ter ji spregam glagol »schreien«, njej pa se pri »Sie schreien« sumničavo zožijo oči. Tisto je bilo nadvse predrzno od mene, priznam. Nikoli ne bi smela prebrati slovensko-nemškega slovarja. Izidor je kriv.

»Kakorkoli,« je povzela in nas vnovič premerila, da sem se še sama začela počutiti kot nagačen objekt na lovski razstavi. »Ravno prejšnji teden mi je sporočila, da je dobila diplomo iz psihologije in da bo naslednje leto začela prakso na naši šoli!«

»Izjemno,« sem zamomljala in neopazno pomignila Izidorju, da naj že vendar nekaj reče, ker je bil pravzaprav edini, ki mu je kdajkoli uspelo odtajati Kavkin ledeni pogled.

»Kaj pa si ti naredila iz sebe, Viktorija?« je svoj pogled že zavrtala vame, a mi na srečo ni bilo treba odpreti ust, saj se je Izidor končno prebudil.

»Ni dolgo, kar je diplomirala iz gozdnega inženirstva,« je pohitel in še preden bi uspela kaj pripomniti, že nadaljeval. »Oliver ima poskusno dobo na radiu, jaz pa …«
»Prideš jeseni prav tako za praktikanta,« je zdaj na naše veliko presenečenje zažarela Kavka. »Se boš potegoval tudi za službo, ko gre profesor Kopitar v pokoj, ali …«
Z Oliverjem sva se počasi spogledala, še vedno nekoliko v šoku. Zakaj ni človek ničesar rekel?

Kavka je še kar krakala po svoje, Izidorjev obraz pa je do zdaj že spominjal na paradižnik, sploh ko je začutil najina presenečena pogleda in najbrž vsega skupaj še dolgo ne bi bilo konec, če se ne bi na oni strani ceste ravno v tistem trenutku prikazala suha vešča v grozljivi rjavi obleki, slamniku ter z nagačeno lisico okoli vratu (pri petintridesetih stopinjah, lepo vas prosim!), ki smo jo prepoznali kot upokojeno profesorico sociologije in je bila pozornost naše najljubše razredničarke v trenutku preusmerjena, ko je zakrakala, da so še vse golobe v bližini zabolela ušesa: »DRAGICA!«  Že se je opotekala proti robu pločnika in nam s prosto roko mahala (ali žugala) v slovo, njen izraz na obrazu (poln bolečine) pa je zgovorno pričal o tem, da se bomo še srečali.

»Tole je bilo pa blizu,« sem tik ob svojem ušesu začutila Oliverjevo sapo ter takoj v naslednjem trenutku odskočila. »Še enkrat naredi to, pa bom …«
»Kaj?« se je posmehnil in zmajal z glavo, nato pa se ni več ukvarjal z mano, temveč se je tako kot jaz, spravil na Izidorja z izvrstno imitacijo Kavkinega legendarnega glasu: »Ježešna, fant, kaj ti je bilo treba tako stvar prikrivati pred prijatelji!«

»Zelo smešno,« je Izidor zavil z očmi in malo pospešil korak. »Gremo?«
»Daj, no, stari,« je protestiral Oliver in skupaj z mano pohitel za njim. »Praktično službo dobiš in to skupaj z Genijo, ki ima, če se ne motim, še eno zelo veliko mesto zate v svoji srčni knjižnici, ti pa niti besedice.«

Vsi trije smo se zasmejali njegovi ubeseditvi, Izidor pa se je počasi zaustavil, kajti že smo bili na odcepu, ki je vodila do njegove in Mirtine koče, potem pa rahlo dvignil prej sklonjeno glavo. »Saj še nisem zares dobil službe, je pa res … prvi korak.«
Oliver se je namuznil in prikimal. »Čestitam.«
»Se pridružujem,« sem dodala.

Zdaj se je smehljal in kljub temu da sem bila grozno vesela zanj in vse to, me je vseeno vznemirjala misel, da sledi nekaj sentimentalnega, ker se Izidor NIKOLI ne smehlja na tak način. Priprla sem oči in se nekoliko približala Oliverju, v primeru, da bi rabila zaklon, a še preden bi mi to uspelo, je Izidor že odprl usta in nato za hip zastal: »In še nekaj je …«

»Ja?«

»Mirta je noseča,« je butnil kot iznenada.

A.

Lahko bi vedela, da bo kaj takega. Kaj za vraga se reče v takem trenutku? Čisto isti problem kot vedno – naj se gre mama solit s svojimi knjigami vred!

A Izidor ne bi bil moj najboljši prijatelj, če me ne bi poznal še bolj, kot se poznam sama, in pri moji veri, ta človek natanko ve, kaj mora storiti v danem trenutku, čeprav njegove skrivnosti za uspeh še nisem povsem natančno preučila. Dejstvo pa je, da ga v naslednjem momentu ni bilo več, kot da bi se vdrl v zemljo se je zdelo, naju z Oliverjem pa je pustil stati pod milim nebom in s čeljustmi do tal.

 

»Malo potrt se mi zdiš,« sem Oliverja rahlo sunila s komolcem, da je dvignil glavo iznad prašne ceste. Ura je bila že krepko čez osmo in jasno kot beli dan je bilo, da sem prekleto pozna in da krepko zamujam na Anastazijin in Rozalijin obisk, kar pa me je, priznati sem morala, navdajalo s hudo prijetnimi občutki. Oliver me je po tem, ko sva eden drugemu po Izidorjevem šokantnem razkritju naravnala čeljusti in se prepričala, da tudi fizioterapija ne bo nujno potrebna, zvlekel v najbližji bife, kjer sva na sladoledu zapravila pol njegove prve plače med njegovim sproščenim zagotavljanjem, da naju kljub maminim načrtom še ne rabi biti konec. In mu je kar dodobra uspelo, saj mi je bilo po vsem skupaj le nekoliko lažje. Se je pa v razmišljanje potopil on sam. Ko sva v tej »pozni uri«, kot me je pozneje nadrla mama (iz meni neznanega razloga ne prenese mojega zamujanja na Rozalijine obiske), je imel torej na obrazu rahlo zamišljen izraz, ki pri večini ljudi ne pogojuje ravno žalosti, a je pri njem že to dovolj redko, da je vredno vse moje pozornosti. Rahlo sem prhnila, saj mi je bilo kaj hitro jasno, kaj ga pri vsem skupaj teži, ne glede na to, da se temu prej ni zdelo tako. »V kaj te je torej prej prisilila?« Mama, namreč.
Čez obraz mu je v trenutku hušknil smehljaj, za katerega pa bi lahko vedel, da me po vseh teh letih nikakor ne more preslepiti. »Nič takega ni bilo.«
»Daj no, menda bom pa je vedela. S to žensko živim že petindvajset let.«

Obraz se mu je zdaj povsem zvedril, a sem vedela, da se pretvarja. »Saj pravim. Poleg tega pa, smejala se mi boš.«
»Nikoli,« sem ugovarjala. »Častna.«
Ni mi odgovoril. Namesto tega se je namrdnil in se z obrazom, kislim kot limona, ozrl na levo in desno, nato pa me objel okoli ramen, a najbrž zato, da bi skril izdajalsko rdečico, ki mu je zdaj zalivala obraz. »Ja, za tvojo roko sem jo prosil,« je nato zamomljal in še preden sem uspela kaj reči, mi je na čelo že prilepil zelo moker poljub in izginil na ono stran plota, ki je njihovo hišo ločevala od ceste.

Režeč sem roke prekrižala na prsih in še dolgo stala tam ob cesti, da sem tudi videla, kako je v sobi prižgal luč. Moja mama ima moč, da v pitju krvi premaga »žuželko« samo (včasih se zdi, da je diplomiral iz pitja krvi in ne iz mrhovinarstva, mislim, novinarstva) in jo iz večnega mača spremeni v razvalino, kakršen koli pa je že bil, sem si morala priznati, da sem imela rada tega zmešanega insekta.

 

 

2.      POGLAVJE

 

X razlogov, zaradi katerih mami nikakor ne smeš pustiti, da ti načrtuje poroko, št. 2:

Ker so pri tem njene prijateljice lahko še hujše.

 

 

»Viktorija!« me je takoj ob prihodu v hišo nadvse očarljivo pozdravil mamin rezki glas iz kuhinje, ki je bil kljub vsemu nekoliko milejši kot sicer, najbrž zaradi že prispelih gostij, kakor sem sklepala po limuzini pred hišo. »Kje se vendar potikaš?!«

Trikrat sem globoko vdihnila – že res, da sem se od Oliverja nalezla kar precej flegma energije in tudi sladoled je naredil svoje, a človek nikoli ne veš – in si šele nato upala previdno odškrtniti vrata, na oni strani katerih me je pričakal zdaj že dobro poznani prizor treh na videz dolgočasnih, v resnici pa zelo nevarnih dam v dolgih in elegantnih opravah v vseh možnih odtenkih rožnate (kdo je prvi namešal to obupno barvo?!), ki so s čajnimi skodelicami v rokah sedele okoli lepo pogrnjene mize. Jupi, še en fantastičen večer!

»Hej, mislim, dober večer,« sem s težavo zamomljala ter se izognila maminemu morilskemu pogledu, ki je pričal, da bova imeli kasneje še precej dolgo razpravo o tem, zakaj se ljudi ne pozdravlja s »hej«. Še enkrat jupi.

»Usedi se, Viktorija,« je šele zdaj trdo spregovorila mama in proti meni potisnila enega praznih stolov, na katerega sem se brez ugovorov počila. »Čakale smo te.«
»Mi je zelo žal,« sem zagodrnjala. »Če se ne motim, si me prej ravno ti spodila.«
»Obnašaj se vendar, dekle,« me je mrmraje okrcala, nato pa si na obraz pričarala masko smehljaja in se obrnila k gostjama, ki sta imeli obe močno, ampak res močno privzdignjene obrvi. »Slišali smo, da načrtujete poroko, Viktorija, je to res?«

»Menda,« sem se zbrala in pomenljivo ošinila mamo. »Čeprav sama o tem ne vem še čisto nič.«
»Oh,« je pohitela mama, »vesta, šele izvedeli smo, da sta Viktorija in … khm … tisti fant … khm … zaročena.«
»Želiš malo vode?« sem prijazno vprašala mamo in se ji sladko nasmehnila. Aaa, že gre. »Ali pa morda sirup proti kašlju?« Sploh nisem čakala na odgovor, temveč sem planila s stola ter stopila k regalu. »Mislim, da je tu nekje.«
»Viktorija, SEDI!« mi je zaukazala mama in sama pri sebi sem se namuznila. Mnogo bolje.

»Kako dolgo pa že traja tale … zaroka?« Anastazija je bila očitno zopet v elementu v smislu vtikanja nosu v stvari, ki se je ne tičejo. Nikakor nisem dvomila, da bo že jutri, o bog, to najaktualnejša tema ob jutranji službeni kavici.

A se sploh nisem več obotavljala, kajti škoda, če lahko to tako imenujem, glede na to, da se sliši nekoliko milejše kot katastrofa, je bila že storjena in zdaj mi je preostalo le še, da še nekoliko bolj šokiram njihove nežne dušice in to sem storila s karseda občutnim užitkom: »Tri leta.«
»Pa vendar, Viktorija,« je zasopla mama, obupno trudeč se, da bi nekoliko omilila situacijo, medtem ko so obema gostjama oči skoraj padle iz jamic, najbrž od šoka, »šele dve leti in pol!«

Zafrkljivo sem jo pogledala izpod obrvi in se sama pri sebi zarežala. »Mislim, da si ti sama rekla, da so to tri leta …«

Škrlatno je zardela in se opravičujoče obrnila k Anastaziji. »Nekoliko sem prej, ko mi je Izidor govoril o tem … Preslišala.«

»Razumljivo,« se je ta še enkrat znova izkazala za nadvse razumevajočo in je s svojimi dolgimi kremplji potrepljala mamino s prstani okičeno dlan, ki bi se najbrž zlahka potegovala za prvo nagrado na beneškem festivalu, če bi obstajale maske za dlan, seveda. A tudi nisem mogla pretirano dolgo premlevati, saj so se zlobne oči mamine najboljše prijateljice prav morilsko zapičile vame: »Poglej, kaj si naredila svoji ubogi materi, dekle … Tri leta!« Izraz na obrazu se ji je za trenutek omehčal, ko se je rahlo zasukala proti svoji hčerki. »Moja Rozalija ne bi nikoli …«
Argh …

Včasih se sprašujem, ali imajo nekateri ljudje res tako zelo dolgočasna življenja, da se morajo v takšni meri ukvarjati z življenji drugih, ker se meni osebno to zdi naravnost patetično in nasploh povsem neprimerno, še posebej za tako »visoko družbo«, a začuda v Kodeksu mlade dame ni napisane niti besedice na to temo, zato je najbrž spet povsem razumljivo, da se to Rozaliji ne zdi tako. V trenutku, ko ji je njena mama namreč dala nekakšen nemi poziv, da lahko odpre usta, je nadvse globoko zavzdihnila in se s svojim stolom nekoliko pomaknila k meni z gesto, ki je v njenem svetu očitno namenjena »prijateljskemu svetovanju«, v meni pa bi najbrž na dolgi rok zbudila hud in po mojem tudi permanenten duševni pretres, zato sem se iz preventive nekoliko odmaknila. »Glej, Viktorija ... Mama ima prav.«
»Saj kdaj pa še ni imela,« sem tiho zamrmrala na srečo dovolj tiho, da me ni slišala nobena od njih, ker bi bila sicer še v hujših škripcih.
»Torej,« je že nadaljevala princesa s hudo pomembnim glasom, ki je obema mamama za trenutek izbrisal gube skrbi iz čednih obrazov, nadomestila pa sta jih ponos in rahla ganjenost, ker je Rozalija tako zelo nesebična kot vedno. »Res ne razumem, zakaj se izogibaš odgovornosti, bežiš od nje, samo poglej naju z Ambrožem! Srečno poročena, samostojna …« Bla, bla, bla. To govori oseba, ki pri petindvajsetih letih, ko je že pet let poročena, še zmerom hodi z mamo na obiske in se ne oglaša brez njenega privoljenja. Pa kaj še.

»Lepo, Rozalija, me veseli,« sem bila kot običajno prisiljena vzklikniti v sredo njenega monologa, še preden bi revici zmanjkalo sline, a ostale tri o mojih človekoljubnih motivih očitno niso imele pojma, saj so me v trenutku obstrelile z morilskimi pogledi. »Zakaj pa nisi pripeljala Ambroža?« sem nekoliko tišje dodala. »Ni lepšega videti srečno poročenega para, ki pride na obisk.«
»Kar nalezeš se njune sreče, ne?« je navdušeno dejala Anastazija in se z žarečimi očmi obrnila k meni. Bo že bolje – vsaj njo sem lahko »naštudirala« v teh letih – nobena skrivnost ni bila, da najraje na svetu govori o sebi in o svojem »čudovitem soprogu«. »Veš, z Janezom sta šla skupaj ribarit!«

Super. Upam, da ga bo vrgel s čolna.

»Kako fascinantno. Kako pa mu gre igranje golfa?«
»Res moraš kdaj z nami, Karamela!« je ob omembi njenega najljubšega športa še bolj zažarela mamina prijateljica in se obrnila k moji roditeljici, ki pa je bila rdeča v obraz iz povsem drugega razloga, na čelu ji je namreč že nevarno utripala svarilna žila, njen pogled pa je svaril, da naj takoj neham z norčevanjem, ki ga je Anastazija resda jemala resno, mame in Rozalije, ki pa me je po snobovsko motrila skozi priprte veke, pa žal nisem preslepila.

»Vsekakor bom, Anastazija,« je kljub vsemu vljudno dejala in v potrdilo še lahno prikimala. »Zelo se veselim, da bom videla tvojo menda izvrstno igro.«

Anastazija se je zdaj povsem razcvetela in tudi mama se je v skladu z dejstvom, da ima ženska presneto kaj pod palcem, sladko nasmehnila njenemu navdušenju, a ji tudi ni pustila, da bi še naprej bebljala o golfu – očitno jo je moja veleizdaja res globoko prizadela. »Pa saj sama veš, da nimam časa, toliko skrbi mi povzroča to dekle …«

Tu sem, mama. »Tvoje skrbi bi se v trenutku končale, če ne bi vtikala nosu v …«
»Viktorija!«

»Kako pa govoriš z mamo!«

»Mlada dama!«

»Dobro, dobro,« sem poskušala popraviti situacijo, čeprav ni bilo videti, da mi bodo kaj kmalu odpustile, pa saj ne, da bi bilo to kaj posebnega. »Nič ne bo z veliko belo poroko, toliko z moje strani. Lahko zdaj …«
»Viktorija!« je zalajala mama. »Takoj sedi nazaj.«
»Ja, mama?«
»Kaj si vendar misliš?! Govorimo o poroki

Nepotrpežljivo sem se presedla. »Do sem mi je jasno, ja.«
»Najeli bomo plesno dvorano v hotelu in sestaviti bo treba jedilnik,« je začela s ponosno pompoznim glasom, ki mi je dal v hipu vedeti, da sem v godlji do kolen ali pa še čez.

»Kaj, če bi naročili kočijo kot pri Rozaliji?« je navdušeno vskočila Anastazija in svojo hihitajočo hčerko objela okoli ramen.

Mislim, da mi bo slabo. »Nič kočije, prosim,« sem zahripala po tem, ko sem se skoraj zadavila s piškotom. »In vsekakor nič dvorane.«
»Res te ne razumem, dekle,« je mama zdaj že dobrohotno zmajala s glavo. Še en dokaz, da jo tovrstne misli povsem raznežijo. »Ampak sem prepričana, da ti bo na koncu še kako všeč. Ja, ideja s kočijo mi je všeč, Anastazija …«
»Oprostite mi,« sem s težavo izdavila ter se skobacala mimo mame proti vratom in še preden bi me uspela pograbiti, sem bila že zunaj in se naslanjala na zaprta vrata kuhinje med neuspelimi poskusi, da bi v pljuča spravila zadostno količino kisika. Če povem po pravici, se mi v tistem trenutku ni povsem sanjalo, kam sem padla, jasno pa mi je bilo, da ima Oliver kar precej za slišati z moje strani.

 

»Viktorija,« sem z dvorišča zaslišala še kako znan Rozalijin glas čez dobre pol ure, ko sem se, priznati moram, precej uspešno skrivala na podestu naše stare lope, kamor sem vedela, da ne bo stopila nobena od njih, pa naj bi me še tako iskale. »Moja mama ima s sabo katalog poročnih oblek in bi rada, da prideš izbrati, kaj bi ti ustrezalo!«

Šment.

Tole pa prebudi spomine. Mislim, da se zdaj res ne smem prikazati pred mamo, vsaj glede na to, kaj sem naredila s tisto staro viktorijansko obleko stare pratete Lorete … Rane so čisto lahko še sveže.

Ampak Rozalije očitno spet nisem preslepila, saj se je, še preden bi uspela reagirati in se vreči za nekoliko večjo seneno kopico v notranjosti, že prikazala natanko štiri metre pod mano in se v grozi zabolščala navzgor. »Viktorija. Kaj za vraga počneš tam zgoraj?«

Uf, kakšno izrazoslovje. Morda pa Ambrož le malo pozitivno vpliva nanjo.

»Kaj pa ti misliš?« sem mirno dejala, da bi ji ja že moj glas povedal, da me zlepa ne bo spravila dol. 

»Takoj pridi dol,« mi je zaukazala, ne da bi se ukvarjala z mislimi na odgovor. »Kako si sploh prišla tja gor?«

»Lestev,« sem predlagala. »Ampak najbrž še nisi slišala … Ali pač?«

»Ne norčuj se,« je jezno zapihala. »Takoj zdaj, da mi prideš nazaj dol.«
»Ne ljubi se mi prerekati,« sem povsem mirno dejala ne da bi se premaknila za ped kot je to očitno pričakovala. Enih pa res nikoli ne izuči. »Če sem rekla, da nočem velike bele poroke, to tudi mislim, toliko me pa že poznate.«
»Vendar …« je zajecljala, očitno nekoliko zmedena zaradi moje mirnosti, ki se je še enkrat znova izkazala za učinkovito. »Zakaj ne?«
Skomignila sem z rameni. »Pač ne maram takšnih stvari.«
»Ampak to te naredi, da se počutiš kot ženska!« je vztrajala. »Tako lahka, nežna in … in ženstvena
Kako nenavadna ugotovitev. »Vau. Pišeš poezijo?«
»Viktorija!«

Zavila sem z očmi. »Sva se pač odločila, da bova naredila majhen obred nekje na samem. Pa kaj. Kaj vas pri tem moti, pa ne razumem.«
»Tvoja mama, Viktorija!« je poudarjeno dejala Rozalija, ko se je končno zopet zbudila iz svojega zasanjanega transa, ob katerem mi že zdavnaj ni več šlo na bruhanje, ker te življenje pač naredi odporno. »Veš, kako si želi, da bi bila lahko enkrat ponosna nate …«
»Če ni bila do sedaj, je to povsem njen problem,« sem zmignila z rameni.

»Saj ji niti nisi dala priložnosti,« je zdaj že skoraj zaščitniško revsnila. »Samo poglej se! Po vseh teh letih je še zmerom ne upoštevaš.«
»Preprosto zato, ker mi ni treba, da bi bila zadovoljna sama s sabo.« Malo sem premolknila, nato pa spravljivo zajela sapo. »Povej svoji mami, da naj kar pospravi tisti svoj katalog.«
»Tega ne moreš narediti!« je ogorčeno dejala.

»Motiš se,« sem jo zavrnila. »Lahko.« Stopila sem do lestve in se je trdno oprijela, nato pa se kar brez nog spustila po njej, kot sem se zdaj že povsem navadila mnoge stvari izvesti zgolj z rokami. Rozalija me seveda ni pričakovala in temu primeren je bil tudi njen odziv, se pravi kar precej damski (priznati moram) krik, ko sem se znašla tik ob njej. »Razumna bom,« sem ji obljubila in potem obstala. »No … poskušala biti.«

Še vedno je kar stala tam z odprtimi usti, da sem jo morala potem na koncu z rahlo privzdignjenimi obrvmi dregniti v ramo. »No? Kaj še čakaš?«

»Veliko stvari je, o katerih se bomo morale odločiti,« se je le zbudila in pospešila korak, da bi me dohitela. »Mimogrede, kdo bo tvoja priča?« Grozljivo je utripnila s trepalnicami.

»Ehm … Mirta?« sem se kar na slepo znašla, ker o tem, bodimo iskreni, še res nisem imela časa razmišljati. Kako lahko pričakujejo od mene, da bom kar naenkrat natančno vedela, kaj hočem, če pa sem vse življenje živela v varnem prepričanju, da mi bodo tovrstne muke prihranjene. Ampak tudi kasneje sem si morala priznati, da sem precej dobro izbrala – spet pa je res, da je Mirta moja edina res dobra ženska prijateljica.

»Oh.« Nekaj časa je bila tiho – mislim: kot da bi lahko pričakovala, da bom izbrala njo. Bi se mi moralo pa res že kisati. »Kaj pa družice?«
Zmignila sem z rameni in jo ošinila od strani – ne boste verjeli, ampak prvič sem videla princesko Rozalijo s tistim žalostnim in prosečim izrazom na obrazu, kar je v meni zbudilo vedenje, da lahko zdaj naredim z njo karkoli, meni pa se je ZASMILILA v vsej svoji lažni »ranljivosti«. In vse samo zaradi ene obleke. Odkašljala sem se in roke v zadregi zarila globoko v žepe: »Ehm … Boš ti?« Dobro, vzamem nazaj, res se mi kisajo možgani. Mehka duša gor ali dol.

»J … Jaz?« je zajecljala in ob tem čisto pozabila, da mora na našem dvorišču paziti kam stopi, a ni bilo videti, da bi jo tudi potem kaj posebej motilo, da se ji je salonar zagozdil v blatu.

Malo sem se posmejala, že zaradi lepšega, čeprav me je obenem obhajala slabost. »Ne, vi.«
»No … Seveda,« je na obraz zopet pričarala tisti svoj avtohtoni snobovski nasmešek, nogo pa, priznati moram, precej profesionalno povlekla iz črne brozge. »Hvala, Viktorija.«
»Ni za kaj,« sem zamrmrala, sama pri sebi pa bentila nad sabo, ker sem se spravila v tako godljo. In ČISTO sama sem si kriva.

»No, sicer mi je tudi tvoja mama že ponudila, saj veš, ampak sama nisem hotela, dokler ne bi ti …« je začela žlobudrati, dan pa je bil zame že tako hud, da mi sploh ni bilo več mar, da mama poskuša iz velike bele poroke narediti še korak naprej do velike rožnate poroke, kjer bodo skakale naokoli vse hčerke njenih prijateljic, oblečene v sladkorne vile. Jupi. »Viktorija, je vse v redu s tabo?« je malo sumničavo obstala, a se ji je obraz kmalu razvedril, ko je s svojimi lakiranimi kremplji segla po meni, da bi me objela, a sem se ji še pravi čas odmaknila. »Mnja.«
Dobro. Kaj sem rekla narobe? Ni bilo namreč videti, da bi hotela rožnata princeska prav kmalu končati svojo sentimentalno epizodo, vsaj glede na to, da je zdaj že dodobra posegla v moj osebni prostor, da sem lahko že zavohala njen ekstravagantno osladen parfum, nato pa je usta razvlekla v nekaj podobnega »prijateljskemu« nasmešku, kot bi sama to nedvomno imenovala.

Rahlo sem se odmaknila.

»Kako je bilo?«
Namrščila sem se in stopila še korak nazaj. »Kaj?«
»Pred štirimi leti?« je pomenljivo dejala z »jutri-bo-vedelo-celo-mesto« izrazom na obrazu. Napaka, Rozalija, napaka.

Še zmerom namrščeno sem zmajala z glavo. »Tudi če bi bilo kaj posebnega, ti ne bi izvedela. In niso še štiri leta.«
Videti je bila malo užaljena, a po vseh teh letih najinega poznanstva, ko se morava prenašati najmanj dvakrat na mesec, bi že lahko vedela, da najin odnos leži daleč od prijateljstva, še najmanj pa bi si ona od vseh ljudi zaslužila naziv »zaupnice«, ki jo ima baje vsako dekle. Očitno sem tudi tu svetla izjema. »No … je pokleknil?« je vztrajala.

Prhnila sem. »Jasno, da ni pokleknil. Vprašala bi ga po duševnem zdravju. In vsekakor zdaj ne bi bila zaročena.«

V trenutku je odskočila za dva metra, pravi atletski dosežek, sem ironično pomislila. »Vendar, Viktorija!« je v grozi zahropla. »To je vendar povsem normalno!« Glas se ji je za silo normaliziral. »Moj Ambrož je …«
»Stop!« sem vskočila, olajšana, da sem to uspela v nasprotju z dosedanjimi izkušnjami storiti še pravi čas. Ne, ne, ne in ne. Tega nisem hotela slišati – kakor da ni bilo že z Izidorjem in Mirto dovolj hudo. »Stop! Mislim …« sem zamomljala, ko sem s kotičkom očesa ošinila njen šokiran obraz. »…Tega mi ni treba razlagati.«

»Pa nič, če nočeš,« je nos spet dvignila rekordno visoko v zrak, najbrž zato, da bi prikrila užaljenost nad dejstvom, da je prvič v življenju srečala človeka, ki ne hrepeni z vsakim koščkom svojega biti, da bi slišal njen življenjepis. »Greva, materi naju že čakata.«
Čutila sem, kako se mi je na obraz prikradla trpeča grimasa, ko sem le stopila za njo v kuhinjo, in še preden bi se uspela primerno pripraviti, me je že napadla mama s svojim nezmotljivim kričanjem v smislu kje se potikam z obveznim opominom moje sramotne neodgovornosti, v isti sapi pa je že vznemirjeno vpila, da je dan najine poroke, se pravi dan katastrofalnega poloma (le da ona tega še ne ve) sedemindvajseti september, krasna sobota, ko si bom baje končno uresničila sanje.

 

»Sem pa res mislila, da se sploh ne misliš poročiti,« mi je čez dobri dve uri, ko sva izmučeni od obiskov sedeli v lepo pospravljeni kuhinji, kakršna je bila vedno, ko smo koga gostili, sicer pa sem tudi sama nadvse rada prispevala k udobju (beri: razmetanosti), očitala mama in se potem kar malo zasanjano zazrla po svojem lepo pospravljenem kraljestvu. 

»Ja, saj si me ti vzgajala, ne?« sem se kislo zarežala. Niti pomisliti nisem smela več, kakšne načrte že kuje moja roditeljica, saj me je zmrazilo že pri teh, ki sem jih imela tisti večer priložnost slišati. »In kaj za vraga ti je bilo, da si Rozaliji obljubila mesto družice?« sem se nenadoma spomnila in se nadvse grdo namrščila v želji pokazati ji, da se z njenim dejanjem absolutno ne strinjam, čeprav sem kasneje v nepremišljeni naglici naredila isto napako. »Nisi popoln tradicionalist?« sem zato še malo pikro dodala.

Mama je rahlo zardela. »No, ja … res ne bi smela biti poročena …« Obmolknila je, nato pa se je že v naslednjem trenutku domislila logičnega argumenta. »Ampak pomisli, koliko je storila zate v vseh teh letih!«

»Oh, daj že, nehaj s tem,« sem utrujeno zavzdihnila, do grla sita tega stavka. »Pač povej, da zato, ker jo obožuješ.«
»Mlada dama,« me je strogo pogledala mama. »Rozalije ne obožujem, priznavam pa, da je nadvse prijetno, nesebično …«
»… in vzgojeno dekle,« sem končala namesto nje. »Dobro. Naj ti bo.« Pretegnila sem se in se nato s težavo postavila pokonci. »Mimogrede, všeč mi je bilo slano pecivo.«
Zarežala sem se ob njenem izrazu na obrazu. »Ne bi smelo biti slano,« je zarenčala. »Ko ugotovim, kdo mi je zmešal sladkor in sol, bom, bom …«
»Prihrani, prav?« sem ji svetovala ter stopila med podboje. »Grem ven.«
»In povej tistemu tvojemu ...«

»Oliver mu je ime. Pa naj ti bo všeč ali ne.«
»Ja, povej mu, da mora napisati seznam gostov, ker …«

Od tam naprej nisem več poslušala, ampak sem stopila ven ter šele na varnem pred morebitnim vnovičnim izbruhom moje mame iz žepa izbrskala telefon ter poiskala Oliverja, ki mi je v tistem trenutku … recimo zgolj dolgoval nekaj pojasnil.

Kar precej časa je trajalo, preden se je zaslišal njegov že spet povsem šarmantni: »Hej.«

»Ti bom že dala »hej«. Lahko bi si mislila, kaj me čaka, ko si rekel, da si se strinjal z vsem!« sem ga nahrulila v slušalko še preden bi sama uspela ugotoviti, da zvenim čisto tako kot moja mama. Seveda sem to takoj za tem ugotovila in takoj za polovico utišala glas, še preden bi me v ta ranljivi del moje osebnosti zbodel on. »Sori.«
»Je že dobro,« se je posmejal na drugi strani. »Torej ti je razkrila svoje visokoleteče načrte?«
»Ti se kar norčuj,« sem zagodrnjala. »Plesna dvorana? Vrtiček? Kočija? Se ti je povsem strgalo?«

»Moraš priznati, da me je v tistem kočljivem trenutku kar upravičeno pograbila panika,« je ugovarjal. »Čeprav sem tisto o kočiji preslišal …«
»To je sramotno,« sem skoraj zastokala in se usedla na velik kup hlodov pred lopo. »In obleka mi zdaj res ne uide.«
»Ne skrbi, vseeno boš videti super,« me je potolažil, jaz pa sem ob tem zaškripala z zobmi. »Dobro veš, da mi je za to prav malo mar.«
»Kot tudi meni,« je v trenutku pristavil svoj lonček. »Zato se že nehaj enkrat sekirat.«

»Kako?« sem zajavkala. »Jutri moram nakupovat z Mirto.«
Nisem povsem razločila zvoka, ki ga je človek spravil iz sebe na oni strani, a to je bilo morda celo bolje. »No, vsaj Mirta je, ne Rozalija, kaj?« je nekoliko negotovo poskušal izboljšati vtis.

»Ona bo družica,« sem zamomljala.

»Kako prosim?«

»Družica.

»Kdo?«

»Rozalija.«
»Aha.«

»Aha?« Nisem več vedela, ali naj se smejim ali pa ohranim limonin izraz na obrazu za preostala dva meseca. »Se ti je resnično povsem zmešalo?«

»Oh, prepričan sem, da lahko iz tega izvlečeš kaj dobrega,« me potolažil, čeprav je vse skupaj zvenelo bolj kot zafrkavanje. »Ne skrbi. Vse bo čisto ok.«
»Mnja.«

»In mimogrede,« je hitro dejal, očitno ne povsem prepričan, kdaj mi bo povsem prekipelo in bom svojo staro nokio, ki je sicer kot ustvarjena zame (vsaj glede trdnosti), zabrisala ob tla, »tvoja mama mi je prej tudi rekla, da naj se v dekliščino ne bi vmešavala.«

Zdaj se pa počutim, kot da bi stala na Olimpu. Če ne bi bila tako zelo anti-čustvena oseba in če ne bil čisto slučajno na drugi strani slušalke, bi mu najbrž planila okrog vratu, tako pa sem čutila le, da mi kotičke ust nezadržno vleče navzgor. Čeprav kljub vsemu nisem bila povsem prepričana o tem, kar je povedal – mama si rada premisli v zadnjem hipu. Zdaj se bom morala pa res zelo lepo obnašati.

»Čudovito.«
»Ne?«

»Prav zares.« Globoko sem zavzdihnila in z levo roko nehala tapkati po sekiri. »Lepo spi.«
»Ti tudi.« Premolk. »Greš sekat drva?«

»Če mi ne pride mama povedat, da bo poročna obleka rožnata, ne. Sicer pa nikoli ne veš.«

»No, krasno. Kar lepo sproščaj frustracije.«
»Kreten.«
»Hvala.« Na oni strani sem poleg njegovega za nameček zaslišala še Izidorjev smeh.

»Povej mu, da je še na poskusni dobi.«
Tlesknil je z jezikom. »Nič več, odkar je moja priča. Nočko.«
»Nočko.«
Telefon sem zbasala nazaj v žep in si sekiro položila v naročje v preudarjanju ali naj iz preventive le razsekam nekaj drv, glede na to, da nikoli ne veš, kaj ti življenje še lahko prinese po tem, ko se ti je že itak ves svet zrušil na glavo, ko je telefon spet zazvonil in z veliko nejevolje sem ugotovila, da je Izidor.

»Ja?«

»Tako da pohiti z dekliščino, preden ti mama podkupi Mirto.«

In že je prekinil, pa morda tudi prav tako, kajti kljub pozni uri sem sklenila, da nekaj drv pred spanjem vseeno ne bo škodilo. Pa pustimo ob strani, da ima mama, ki je ves ta čas stala ob oknu ter me razjarjeno streljala s pogledom, nekoliko drugačne nazore.

 

 

3.      POGLAVJE

 

X razlogov, zaradi katerih mami nikakor ne smeš pustiti, da ti načrtuje poroko, št. 3:

Ker lahko DEJANSKO podkupi tudi vse ostale.

 

 

»Dobro jutro, draga,« je ata zjutraj nadvse zaspano pridrsal v kuhinjo, od koder so se celo v zgornje nadstropje že širile omamne vonjave.

Mama se je rahlo namrdnila ob pogledu na tistih nekaj las, ki jih je še imel na glavi, pa mu je kljub vsemu uspelo, da so mu štrleli v vse možne smeri. »Pozen si. Veliko dela nas čaka.«
Nekoliko zmedeno se je popraskal po glavi, ko sem ga pomenljivo pogledala od mize, kjer sem na mamino izrecno zahtevo poskušala zbasati vase še kaj več od svojega jutranjega jabolka. Prav mu je, ko pa je prejšnji dan pobegnil v najkočljivejšem trenutku.

Pa vendar se še naprej ni zdelo, da bi mu bila situacija kaj bolj jasna, zato je mama svojo kavo dobesedno zabrisala na mizo ter uprla roke v boke. »Nakupovat gremo, Štefan.«

»Na… nakupovat?« Ubogi revež.

»Tako je,« je pribila mama z glasom, ki nikakor ni trpel kakršnih koli ugovorov – verjemite, poskusila sem, a nisem bila nič kaj uspešnejša kot običajno.

»Si prepričana, da je to nujno potrebno?« je ata kljub vsemu poskušal omehčati njen smrtno resni pogled, ko se je usedla k svoji kavi in z nekakšno zamišljeno žalostjo, ki se je obenem mešala s trmasto odločnostjo, ravnala prt na mizi. Za trenutek se mi je zdela podobna celo obsojencu v čakalni vrsti za električni stol, saj mi je že zdavnaj postalo jasno, da ji je nakupovanje tako z atom kot tudi z mano enako velika muka kot je to meni z njo. Kakšen mazohist!

Napaka, ata, napaka. »Jasno, da sem prepričana,« ga je prestrelila z morilskim pogledom in nato ponesla skodelico k ustom. »Midva bova šla po svoje, mladi dami pa morata priskrbeti obleke za pričo in družice.«
Zaletelo se mu je. »Ljubica, pa saj vendar imam še tisto … kravato s Petrine in Jakobove poroke.«
»Ne bomo te nenehno gledali v istih oblačilih,« ga je gladko zavrnila in za droben trenutek sem celo uživala v njunem drobnem besednem dvoboju, potem pa sem se spomnila, da moram biti pravzaprav stoodstotno na atovi strani, pa naj je še tako zabavno.

»Viktorija,« se je mama v tem že obrnila k meni. »Ti se pa za božjo voljo le uredi! Kako boš lahko pomerjala obleke s tako nemogočo pričesko!«

Zdaj sem se morala za zrak boriti jaz. »Obleke?!« Moj glas je bil očitno bolj zgrožen, kot je to dovoljeno, saj me je mama nič kaj lepo pogledala, nato pa mi v roke potisnila debel katalog, ki je še zmerom počival na kredenci. »Z mlado Mirto sva se dogovorili, da bosta spotoma stopili tudi v salon ter se malo razgledali

Dobro, tudi to vem, da »razgledati se« v maminem besednjaku definitivno ne pomeni to, ampak po drugi strani je niti ne bo z nama, tako da lahko Mirto še vedno prepričam, da greva namesto tega v kino. Ali pa na sladoled. Ali pa oboje.

Zato sem se le ponižala do te mere (čeprav je mama ob tem sumničavo privzdignila obrvi), da sem prikimala. »Prav.«

»Draga,« je zdaj, ko je bila njegova žena znova nekoliko pomirjena, zopet poizkusil ata. »Res se mi ne zdi, da je to nujno. Poleg tega imam danes ogromno dela, ponedeljek je, jaz niti nimam dopusta in …«
»Sem vse uredila,« ga je prekinila mama in se zlobno nasmehnila. »Tvoj šef pravi, da nisi v zaostanku, tako da ne razumem, zakaj se ne bi mogel za en dan sprostiti

»Imaš prav kot vedno,« je tiho zamrmral. »Ampak veš, Ivan se je ravno prejšnji teden upokojil, tako da sem dobil še del njegovega revirja ... Aja …« V trenutku, ko se je obrnil k meni, sem našpičila ušesa. »O tem sem hotel tudi govoriti s tabo, Viki. Kmalu bodo razpisali prosto delovno mesto. Mislim, da bi lahko poskusila.«
Mama se je glasno odkašljala. »Štefan. Mislim, da smo že razpravljali, Viktorija NE BO postala …«
»Vendar Karamela,« je pomirjujoče dejal ata. »Mislim, da je to izvrstna priložnost. Poleg tega je Ivanov revir zelo uravnana površina, tako da bi težko trdili, da bo imela težave in  …«
»VIKTORIJA JE DEKLE, ŠTEFAN!« je zavpila mama. »NE BO se prerivala po gošči s tistimi tvojimi starimi zmešanimi hribolezci in tolkla po drevju!!!«

Zdaj ga je pa resnično užalila.

Vendar sem, v trenutku ko je utihnil, tudi sama izkoristila priložnost in preglasila mamo s kljub vsemu zelo mirnim glasom. »Če me spomin ne vara, sem zadnjih pet let to tudi poslušala na faksu.«
»MI JE ČISTO VSEENO!« Hm … že dolgo je nisva tako zelo razjarila. »OBNAŠAJ SE ENKRAT KOT DEKLE! DANES BOŠ ŠLA V … V TA … SALON IN BOŠ UGOTOVILA KDO V RESNICI SI!!!«

Na to nisem več rekla čisto nič, ker bi sicer gotovo še desetkrat poslabšala situacijo.

»In pomisli, kaj je narobe, če si bila edino dekle v letniku!«

Zakaj to vse tako zelo moti? Zdi se mi, da petindvajset let hoje po zemeljski obli za povprečnega zemljana, kakršna sem, nikakor ni dovolj, da bi razumel globoko pretečo razsežnost problematike neenakomerne spolne sestave v predavalnici.

Nekaj časa je v kuhinji vladala popolna tišina, le vsake toliko je ata bodisi uporniško (proti mami) bodisi ohrabrujoče (proti meni) dvignil pogled ter ga takoj, ko ga je mama »ujela pri delu«, spet spustil. »Anastazije in Janeza žal ne bo z nama, ker imajo z Janezovim direktorjem turnir v golfu,« je čez čas le dejala še zmerom precej kisla mama. »Tako da bom morala sama poskrbeti za naju.«

Videti je bilo, da atu ni niti pol toliko žal kot mami, saj se je skoraj smehljaje dvignil s stola in ji uslužno odnesel skodelico v umivalnik.

Pogled na uro me je spomnil, da bi me Mirta skoraj že morala čakati, glede na zven njenega glasu prejšnji dan, ko sem ji po telefonu izrazila željo, da bi bila moja priča, pa sem sploh sklepala, da že najmanj dve uri že stoji zunaj na dežju.

Mama me je precej vzvišeno merila s pogledom, ko sem se mučila s svojimi novimi gojzerji, potem pa je majajoč z glavo v moj nahrbtnik stlačila še tisti trapast katalog s poročnimi oblekami. »Ne pozabi, Viktorija, najprej pojdita v …«
»Ja, ja, vem,« sem nepotrpežljivo prekinila že njena peta navodila ta dan in močno zategnila vezalke. »Vse mi je jasno.«
»Upam, da tudi to, da teh čevljev kot poročena ženska ne boš več nosila,« je ostro dejala in že skoraj sovražno priprla oči. »In ne pričakuj, da se boš s tistimi neotesanci kar tako podila po gozdu.«

Sreča, da se ata skriva v spalnici, sicer bi bile lahko posledice njenega malomarnega govorjenja usodne (če lahko bojkot nakupovanja kličemo usoden).

Pa vendar sem ga stoječ zunaj pri kripi, ko sem se obupano poskušala znebiti ogromnega belega kataloga z rožnatimi pentljami, a je bil smetnjak žal prepoln, na svoje veliko presenečenje videla stati pri lopi z rokami v žepih in s trpečim izrazom na obrazu, ki sem ga tudi iz lastnih izkušenj še predobro poznala. Kako se mu uspe tako izmuzniti? »Rekla jim je »neotesani«,« je zagodrnjal proti meni, ko je videl, da sem ga opazila, dovolj tiho, da ga mama ni mogla slišati skozi odprto okno. »Glej, da jih vse do zadnjega povabiš na poroko.«
Zarežala sem se in mu pomežiknila, potem pa sem se zbasala na sprednji sedež kripe, ki je z vso kramo, ki mi jo je vsilila mama (dodatna ogledala itd.) naenkrat izpadla skoraj premajhna. »Imaš mojo besedo.«

»Tale komplet se zdi čudovit,« je zasanjano dejala Mirta in s prstom zelo očitno pokazala na grozljivo rožnat par čevljev, ki je kraljeval sredi ZELO elegantne trgovine, praga katere si normalna oseba ne bi upala prestopiti. No, super, to me že vrže med nenormalne.

In kolikokrat sem na ves glas vesoljnemu svetu razglašala svoj odnos do te barve? Do nakupovanja? Mislim, da je odgovor povsem odveč.

Zajela sem sapo. »Mislim …« sem previdno dejala, ker seveda nisem hotela preveč užaliti Mirte (iz izkušenj sem vedela, da bi mi Izidor odtrgal glavo), »da se to … ne sklada s … prevladujočo barvo na poroki.« Kakšna sreča, da sem se nalezla malo Oliverjevega talenta za iskanje izgovorov v zadnjem hipu. Pa čeprav je na internetu jasno in glasno pisalo, da morajo vsi, vključno s pričo, v našem primeru Mirto, pri izbiri vsega potrebnega poslušati in tudi upoštevati nevesto. Dobra spletna stran. Morda bi jo morala priporočati mami …

»Mar res?« se je Mirta z velikim, bistveno prevelikim in zopet preočitnim zanimanjem zazrla vame in rahlo nagnila glavo. »Kakšna pa je prevladujoča barva?«
»Ehm …« sem v zadregi zajecljala. Lahko bi vedela. »Zelena.«
»Oh.« Videti je bila malo presenečena, potem pa je le prikimala. »Zelena je lepa barva. Zelo tvoja.«
Kaj se reče na to? »No … hvala.«
Za trenutek je zaprla oči in z grozo sem pomislila, da meditira, potem pa jih je le odprla in se široko nasmehnila. »Že vidim.«
»Lepo,« sem zamomljala, znova ne povsem prepričana, kaj naj drugega rečem. Priznati moram, da je Mirta v zadnjih nekaj letih na nek čudaški način stopila na mesto moje najboljše ženske prijateljice, a je zame kljub vsemu ostajala nedokončana slika. »Jaz naj bi, seveda, bila bela.« Pa vendar si nisem mogla kaj, da se ne bi malo posmejala ob misli, kakšen obraz bi naredila mama, če bi se znašla pred oltarjem v barvi mahu. Ali trave. Ali pa morda …  No, ja, saj je vseeno.

»Poglej tja,« je poleg mene (kar malo sem pozabila, da je tam) nenadoma vzkliknila Mirta. »Mar ni čudovita?«

Previdno sem pogledala v smeri njenega iztegnjenega kazalca mimo osivele gospe, ki je kar malo zgroženo zrla v najini smeri, in se, hočeš, nočeš, soočila z virom Mirtinega navdušenja, ki se je izkazal za ne prekratko in ne predolgo popolnoma ravno in preprosto obleko v barvi, kakršno sem si šele pred trenutkom predstavljala v mislih. Nisem si mislila, da bom kdaj to rekla, a sem se vseeno nekoliko negotovo obrnila k svoji priči (kako čudno se to sliši): »Zakaj je ne poskusiš?«

In tako se je začelo.

 

Najbrž mi ni potrebno poudarjati, da je preostanek dneva minil podobno dolgočasno in dala sem vse od sebe, da bi vse skupaj čim hitreje opravili, in sicer s tem, da sem se strinjala z vsem, kar je predlagala Mirta, njeni predlogi pa so, hvala bogu, kar leteli. Še preden sem se zavedala, sva že napolnili vrečke in prvič v življenju je bilo to tudi pred tem, da sem se zgrudila na hladna in trda tla zadušljive krutosti od nakupovalnega centra, oz. sem si prizor le predstavljala.

Ko sva pod streho spravili tudi čevlje, ki jih je nekoliko znosneje kupovati, saj so trgovine s čevlji za kanček manj kaotične in neprijetne na pogled (moja soba je povsem druga zgodba) in sem v svoji vrečki na svojo veliko grozo nosila nekakšne majhne bele čevlje brez pete, ki jim ne poznam imena, sem bila končno rešena prvega kroga pekla tisti dan, dejstvo, da pa sledita še dva, pa sem za trenutek potisnila na stran in na obraz pričarala prijeten nasmešek, ki je že sam po sebi govoril tisto najbolj očitno, namreč »greva-na-sladoled« pogled, ter ga usmerila v svojo spremljevalko, ki pa me je malo zmedeno pogledala. »Kaj?«
»Se lahko ustaviva … in kaj pojeva?«

Ostala je neomajna.

»Prosim?«

»Viki, tvoja mama mi je naročila …«

Debelo sem pogoltnila in se v strahu zazrla vanjo. »Moja mama?«
»Tvoja mama,« je nekoliko nejevoljno, ker ne mara biti prekinjena, »mi je naročila, da se morava ustaviti še …«
»Kdaj ti je mama to naročila?« sem jo zopet prekinila in prav malo mar mi je bilo, da je bil njen izraz na obrazu, ki ga ni nikoli trudila prikrivati, že prav morilski.

»Včeraj me je poklicala,« je zavpila, ko ji je končno prekipelo. »Salon poročnih oblek je menda odprt samo do treh!«

»Pa res ne bi mogli …?« sem poskušala, a me je že zgolj njen pogled prepričal.

»Ne.«

Šment. Na podkupovanje pa nisem računala.

»No, potem pa nič,« sem se vdala in odklenila vrata svoje kripe. Opcija c se je sicer še zmerom glasila »vržem ključe v reko«, a če ima mama prste vmes, bi me Mirta najbrž povlekla na prvi avtobus, ki bi šel v tisto smer, ali pa bi me prisilila, da ure in ure tavam po betonski puščavi, dokler ne bi imela jezika do kolen. Poleg tega imam kripo preveč rada.

»Oprosti, Viki,« je neprizadeto dejala, ko je sedla na sovoznikov sedež in sem z globokim vzdihom vžgala motor. »Ampak obljubila sem ji.«
»In obljuba dela dolg,« sem obupano zamrmrala refren. »Samo obljubi mi, da je ne boš več poslušala.«
»No …«
»Tega ne moreš obljubiti?«

»Tako je.«

»Mah …« Kam so šli vsi uporniki našega časa?

»Poglej!« je že v naslednjem trenutku, ko je mimo naju zapeljal tovornjak in mi za hip blokiral pogled na cesto, zavpila s tako nepričakovano jakostjo, da me je skoraj odneslo skozi streho. »Saj ni daleč!

No, pa je zadnje upanje splavalo po vodi.

Vsaj tako se mi je zdelo, ko sem parkirala dobesedno na drugi strani ceste in se odvlekla za Mirto, ki je dobesedno poskakovala proti velikemu, belemu in predvsem dragemu salonu debelih puhastih poročnih oblek, ki so bile že na prvi pogled po mojem mnenju bolj primerne za Sibirijo kot za naše kraje. In mama ve, da sem revna kot cerkvena miš, ne?

»Kaj bi dami radi poskusili?« naju je že na vratih pozdravila mlada in zelo nališpana ženska z lepo počesanimi lasmi, ob kateri sem se počutila kot klošar. Seveda je najprej pogledala Mirto. »Kaj imate v načrtu?«

Niti sekunda ni minila, ko je bil njen prst že hinavsko uperjen vame. »Ne možim se jaz, ampak Viki.«
»Ah,« je rekla ženska in rahlo zgroženo priprla oči. »Ona.«
»Ja,« je vsa srečna dejala Mirta in praktično zaplesala po lepo zloščenem podu, obrat pa končala pri stojalu z obleko v obliki orjaške dežnikarice (precej gozdno, ne?). »Kaj nam lahko ponudite?«
»Poceni,« sem poudarjeno dejala in se v naslednjem trenutku ugriznila v jezik, da nisem zarjovela od bolečine (ženska pred nama bi nedvomno omedlela), ko mi je Mirta gotovo polomila vsaj dve rebri s svojim »neočitnim« sunkom.

»Ja …« je nekoliko odsotno dejala in me še enkrat premerila z rahlo priprtimi očmi. »Nedvomno.«

 

Dobro, pa me imate, prvič sem bila pri frizerju tisti popoldan, ko je Mirta pred frizerskim salonom sunkovito povlekla za ročno in skoraj povzročila verižno trčenje, samo da bi me prisilila, da sedem pod škarje. Resno, ta ženska je nevarna, Izidorja bo treba opozoriti, naj malo popazi nanjo.

Poleg tega mi tudi potem, ko sem že sedela v napol praznem frizerskem salonu, ki je imel ves vonj po šamponu iz vrtnic, ni nihče pojasnil, v čem je poanta – kasneje, ko sem jo končno uspela zvleči v kiosk s sladoledom, mi je sicer blagovolila milostno pojasniti, da se ne morem šele na poročno jutro odločati o frizuri, a to je bilo tudi vse, kar sem izvedela iz katerih koli ust. Mirta, Mirta, treba jo bo držati proč od moje mame.

Frizerka, na kateri je slonela usoda mojih las, sicer ni bila ledena kraljica, kakršna je bila ženska v poročnem salonu, je pa bila zelo klepetava, spet po drugi strani pa je očitno ni motilo, da sem se od desetega leta naprej strigla sama (prej sem morala to prepuščati mami), kar je tudi plus. Dodaten plus dobi še, če vzamem v obzir dejstvo, da mojih las ni mogoče razčesati in niti ne ukrotiti, ker za razliko od nje dobro vem, da zanje ne zaleže niti, če jih prilepiš ob glavo.

»Tole bo pa huda,« je že kar v samem začetku rahlo zaskrbljeno tlesknila z jezikom in poskušala razrahljati sračje gnezdo, kamor se je zapletla njena roka. Da ne bo pomote: vsako jutro se razčešem, mama je namreč že v moji rani mladosti poskrbela, da mi je to zlezlo pod kožo in priznati moram, da je to tudi ena redkih stvari, ki ji je uspela, a vendar ostajajo iz meni neznanega razloga neukrotljivi kot »divji šipek«, kot se je nekoč žaljivo izrazila mama.

Mirta, ki je sedela na sosednjem stolu in za razliko od mene vidno uživala, ko ji je nekoliko bolj molčeča frizerka razčesavala bistveno lažje ukrotljive rjavkaste kodre, se je nekoliko negotovo nasmehnila kot vedno, ko je bil prisoten še kdo drug jaz ali pa fanta in nato kljub vsemu potrepljala frizerko po roki, da se je z rahlo privzdignjenimi obrvmi sklonila k njej, ona pa ji je nekaj zašepetala v uho.

Nisem vedela zakaj, ampak sploh mi ni bilo všeč.

Pa vendar ne bi smela biti tak pesimist, saj sem čez dobre pol ure končala z veliko bombo las namesto glave, ki je precej spominjala na mojo običajno pričesko, le nekoliko dvignjena je bila.

Vendar me poznate, za nič na svetu ne bi priznala, da zadeva le ni povsem katastrofalna, zato sem le rahlo prikimala, češ da je v redu, že zaradi tega, da bom lahko mamo vsaj malo šokirala nazaj v zameno za vse sive lase, ki mi jih je kljub mladosti prizadejalo zadnjih nekaj dni. Ne bi se čudila, če bi polagoma dobila celo plešo. Čeprav sem imela občutek, da nobeni od frizerk to ne bi bilo preveč všeč, saj so imele zdaj naenkrat vse polna usta hvale in vsega kar sodi zraven, kadar so ženske res zelo navdušene.

»Kako fascinantno!«

»Čudovite lase imate, gospodična!«
»Res fenomenalno!«

»Kako odlična mlada dama!«

Z grozo sem zapičila oči v to zadnjo frizerko, da je v trenutku utihnila.

Malo me je streslo, ko sem videla račun, a sem nato vse skupaj tudi dokaj mirno sprejela, vključno z Mirtinimi komentarji, ob katerih sem včasih celo podvomila, da pred mano res stoji ona in ne v ovco preoblečen volk – Rozalija namreč.

To me je spomnilo tudi na dejstvo, da se je s prejšnjim večerom še zdaleč nisem znebila in da bova imeli še kar precej skupnih opravkov, preden se rešim tudi težkega in grenkega bremena poroke.

Povedati pa moram še, da sem, ne glede na to, da sem se na zunaj le nadvse sitno mrščila, globoko v sebi le občutila droben košček zadovoljstva – malo zato, ker je obisk frizerja zaznamoval konec mučenja (za danes), malo pa tudi zato, ker nisem mogla dočakati maminega obraza ob pogledu na ogromno zadevo na moji glavi. Več kot zaslužila si jo je.

 

 

4.      POGLAVJE

 

X razlogov, zaradi katerih mami nikakor ne smeš pustiti, da ti načrtuje poroko, št. 4:

Ker stara prateta Loreta očitno le ni dementna …

 

 

»V petek,« je pompozno izjavila mama čez dober teden dni, ko sva čisto sami (uboga jaz) sedeli pri kosilu in sem se že najmanj pol ure potila pod njenim zlobnim pogledom, ki ni spregledal niti najmanjše nepravilnosti v dosedanjih pripravah na poroko, »pride prateta Loreta.«

Vilice je precej trdo odložila na mizo, ampak to se mi niti ni zdelo potrebno, saj se mi je grižljaj že sam po sebi v trenutku, ko sem zaslišala še kako znano ime, zataknil v grlu. »Aa?«

»Gotovo se je spomniš,« je zajedljivo dejala. »Nenazadnje si z njeno poročno obleko kupila tisto grozljivo škatlo.«
»Mi je znano,« sem zamomljala v upanju, da zadeve ne bo dodatno razvijala.

»In rekla je,« je na mojo veliko smolo nadaljevala, »da te hoče videti v tisti obleki, še preden v njej stopiš pred oltar.«
Zaletelo se mi je in svoj zgrožen pogled sem zapičila vanjo. Spet sem namreč prepričana, da ni potrebno dodatno razčlenjevati njenega odnosa do mene, še manj pa mojega do nje – čisto dovolj je, če povem, da s nahaja v samem vrhu mojega seznama nepriljubljenih ljudi – nekje med Anastazijo, Genijo in pošastjo Nežo (Rozinino hčerko). Nisem se še čisto odločila. »Pa menda ja ni povabljena?«

»Viktorija!« je zalajala. »Na tako trapasto vprašanje ne bom odgovarjala. Jasno, da je povabljena.«
»Torej si … napisala svoj seznam gostov?« sem previdno vprašala, ne povsem prepričana, da hočem slišati odgovor.

»Tako je,« je segla po svoji torbici in iz nje izvlekla tri liste papirja. »Tu imaš naslove, vabila bova pisali skupaj.«

»Vabila bova pisala skupaj z Oliverjem,« sem jo gladko zavrnila in ji seznam, na vrhu katerega je bilo že kar deset maminih ožjih prijateljic (groza), porinila nazaj v roke. »In teh ljudi nimam namena vabiti.«

»Viktorija, stara si petindvajset let in pri tej starosti bi morala vedeti, da so ti te ženske v svojem življenju posvetile veliko svojih prostih uric,« je ostro dejala mama in mi seznam porinila nazaj.

»Samo zato, ker so same tako hotele,« sem mirno dejala in ga vpričo nje zmečkala ter v ga v krasnem loku zabrisala v koš. »Niti ene od njih nisem prosjačila tako kot ti.«

»Kako si drzneš!« je zavreščala mama in planila pokonci, najbrž reševat svoj ubogi kos papirja. »Nesebično so dan na dan prihajale k nam in se ukvarjale s tabo, od tebe pa so dobile samo vse najslabše!«

»Dobesedno prosile so za to,« sem zamrmrala, sklenila sem namreč, da je konec koncev le najboljše biti odkrit, ni pa najbolj vžgalo pri mami. Vsaj v pozitivnem smislu ne.

»Agnes je kriče zbežala od nas!« je vpila. »In tiste golazni se tudi nisi nikoli znebila!«

Čutila sem, kako me je preplavljala užaljenost. Cirilu in Metodu pač nisi mogel reči golazen.

»Rozina je za Lavretine čevlje zapravila celo premoženje, ti pa si nanje povsem brez razloga zvrnila torto!«

Najbrž ni potrebno dodati, da sem bila še zelo mlada in neizkušena, tako da mi lahko indiskretnost mirne vesti odpustimo. »Rozalijo je prepričala, da sta me vrgli iz moje lastne sobe,« sem ugovarjala že iz gole potrebe, saj bi me mama v nasprotnem primeru gotovo zadavila z lastnimi rokami, vsaj glede na to, kako se je tresla v svojem vnovičnem izbruhu besa, bi lahko to sklepali.

»MI JE ČISTO VSEENO! Potem pa uboga Lavreta, ki si ni nikoli povsem opomogla od tvoje nemogoče potegavščine z lepilom!«

Hm … Tole pa prebudi spomine.

»Petindvajset let imaš, Viktorija, pa vendar vem, da bi to naredila še enkrat, če bi le imela priložnost!!!«

»To ne drži povsem,« sem ugovarjala, a se v naslednjem trenutku že ugriznila v jezik, ko je njena roka švistnila nevarno mimo ponve, s katero me je v preteklosti že preganjala.

»Dvomim, da bi Marjetka sploh prišla, tudi če bi jo povabila, glede na to, kako grdo si jo takrat polila s čajem!«

Dobro, tole je bila pa res pomota. Celo kot petletna deklica sem se zavedala, da je gospa Marjetka še najmanj strupena od vseh, pa vendar mama po drugi strani nikakor ni razumela, da še ne morem držati petlitrskega čajnika in prisotnim damam nalivati čaja (dejstvo, da mize brez pručke nisem niti dosegla, lahko povsem zanemarimo). »Opravičila sem se ji.«

»Ni te slišala!« Zdaj je že pljuvala naokoli.

»Seveda me ni, če je pa kriče zbežala,« sem zamrmrala bolj zase kot karkoli drugega, a je še enkrat dokazala, da ima izvrsten vohunski sluh. »Kaj si rekla?«
»Nič, nič.«

Sesedla se je nazaj v stol in si mokro krpo, ki jo je zgrabila nekje v sredi besnega monologa, pritisnila na čelo. »Poglej, kaj delaš svoji materi, ti nesrečno dekle …«
Ostala sem tiho in noge iztegnila pod mizo. »Žal mi je?«

»Ne, laži mi, Viktorija,« je dejala z jokavim glasom. »Poznam te bolj, kot si ti sploh predstavljaš.« Že sem hotela odpreti usta, pa me je ustavila. »Nikoli ti ni bilo žal … Ne … Res ne razumem, kaj sem delala narobe …«
»Kaj pa …«
»Mar boš že tiho!« je še uspela zbrati toliko moči, da me je nahrulila. »Te krasne ženske moraš povabiti že zato, da pokažeš, da si odrasla in da ti je res žal. Ne veš, kakšna sramota je to …?«

»Si mislim,« sem zamrmrala. »Dobro, dobro.«
»Ne utrujaj svoje uboge mame,« je zastokala, čeprav se je zdelo, da se v njenem glasu že sliši običajni zlobni podton. »Vabila boš …«
»… Napisala z Oliverjem,« sem ostala neomajna.

Očitno se je res naveličala. »Pojdi v mojo sobo, na mizo sem ti pripravila papir in pisala, zvečer bova rekli še kakšno o petkovem obisku. Enkrat za spremembo ne boš osramotila svoje celotne družine in se boš obnašala kot dekle.«
Kdaj sem si prvič zaželela, da bi mi udeležbo na teh obiskih enostavno prepovedala? Že kar lep čas mora biti od tega. Teta Loreta je, če je v običajnih situacijah sitna jazbečarka, v kriznih situacijah poosebljeno zlo. »Že prav.«
»Jezik, Viktorija,« me je ošvrknila s krpo. »Pojdi zdaj po tisti papir in se nato že spravi enkrat k tistemu fantu … Mudi se.«
Vsa srečna nad izidom sem zapustila kuhinjo in butnila skozi spalnična vrata, kjer me je na mizi pričakal grozljivi prizor, ob katerem nisem mogla kaj, da ne bi zajela sape, pa naj je bil še tako pričakovan. »Mama? Zakaj je papir rožnate barve?!«

 

»Spoštovani,« je z užitkom narekoval Oliver, ležeč na postelji, medtem ko sem se sama potila nad svetlo zelenim papirjem, ki sva ga soglasno sklenila zamenjati za rožnatega.

»Spoštovani?« sem se zgrozila in že popolnoma obgrizen svinčnik (ob katerem bi zlahka podvomil o moji identiteti glede na bobrovo tehniko). »Pa saj ne pišeš …«

»Papežu?« se je posmejal in se dvignil na komolce. »Ne, pač pa piševa prijateljicam tvoje mame.«

»In zato se moraš spraviti na kolena,« sem uporniško zamomljala dovolj glasno, da me je slišal.

Namuznil se je in dokončno sedel na rob postelje. »Daj, no, stara, zabavno bo.«
»Kaj je zabavnega v tem, da boš ves ljubi dan poslušal o tem, kako krasno znajo igrati golf?«

»Uporabljati prtiček?«

»Kdo se je spečal s kom?«

»In kdo je imel natanko takšno obleko kot bog ve kdo.«

Nisem si mogla pomagati, da se ne bi zasmejala. »Vidim, da razumeš.«

»No, skrajni čas je že bil,« je zagodrnjal.

»V čem je potem problem?«
»Oh, Viki …« Ni bilo videti, da bi mu šlo z lahkoto z jezika. »Prepričan sem, da boš vse skupaj z lahkoto obrnila v nekaj zabavnega.«

»Torej naj postanejo kaskaderji za moje potrebe?« sem se pošalila.

Sunkovito je dvignil roke. »Tega nisem jaz rekel.«
»Prepozno.«
»Kdo bo kaskader?« se je na vratih nenadoma pojavila še ena postava in kljub zatemnjenemu hodniku sem kaj hitro prepoznala Oliverjevo mamo.

»Marija,« sem jo pozdravila. »Že nazaj?«
»S Petrom sva si šla kupit obleke za poroko,« je navdušeno dejala in kljub Oliverjevemu prosečemu pogledu vstopila in se naslonila na vrata omare. »Kako bomo lepi!«
»Ko bi se lahko tudi jaz tako veselila,« sem se kislo nasmehnila, a me sploh ni več poslušala, temveč se je povsem prepustila fantaziji.

»Hitri ste bili z odločitvijo, prehitri,« je majajoč z glavo že stala poleg Oliverja in z očmi drsela preko seznama. »Angela … Njo lahko kar črtaš s seznama, ljubček, trčena je …«

Kar malo sem mu zavidala, ko je z vidnim olajšanjem potegnil debelo črto čez ime. Zakaj dobijo eni takšne krasne mame?

»Pa sem vaju pred štirimi leti lepo vprašala, kdaj načrtujeta poroko, ti si se mi pa tako smejal,« je krcnila svojega edinca, ki mu je zdaj postalo že malo nerodno. »Pa vidiš, zdaj, kako se na koncu izteče.«
»Tole sicer ni najbolj zraslo na najinem zelniku,« sem pripomnila in takoj vzbudila pozornost bodoče tašče.

»Mar res?« Videti je bila malo presenečena. »Oh, čisto bi pozabila … Najbrž vaju je spodbudila tvoja mama?«

»Spodbudila?« Hm. »Bi lahko tako rekli.«

»In ko smo že pri tem,« je pogledala na koledar, »bi bil skrajni čas, da se srečamo na skupnem kosilu, kaj pravita?«

Z Oliverjem sva se nekoliko negotovo spogledala.

»Bodoča družina?«

»Mama … Jaz ...« je začel Oliver, a ga je prekinila.

»Lepo te prosim, Oliver, menda si bomo pa ja vzeli čas drug za drugega,« ga je okarala. »Ne poskušaj me prepričati, da nimaš časa, samo zato, ker si dobil prakso.«
»O, hvala lepa.« Videti je bil užaljen.

Sama sem še vedno sedela s prekrižanimi rokami in nisem najbolj vedela, kaj naj rečem na to. Ni se imelo smisla slepiti, da se bodo morali prej ko slej soočiti s svetom moje mame, nisem pa pričakovala, da bo to tako hitro.

»Ker veš, Viki, da sem tvojo mamo srečala le enkrat?« se je že obrnila k meni, ko je videla, da pri sinu ne bo ničesar dosegla. »Na nekem roditeljskem sestanku … Kdaj je že bilo …?«

Joj. Tole bo pa še precej hudo.

»Tudi v mestu je še nisem srečala. Kam pa običajno zahaja?«
Kako bi se odzvala, če bi ji rekla, da najraje poseda v razkošnih salonih svojih prijateljic in pije čaj iz porcelanastega servisa s cvetličnim vzorcem? »Bolj po redko kam gre,« sem nazadnje le izdavila.

»No, pa saj sem prepričana, da je krasna ženska, glede na to, kako lepo te je vzgojila,« je pribila ob spoznanju, da kaj več o »krasni ženski« ne bo izvedela vse do dejanskega srečanja z njo. »In tudi glede na tvojega očeta.«
»Ata je super,« sem dahnila in se trudila ignorirati Oliverjev hudomušni pogled, ki ga je pošiljal v mojo smer vse od trenutka, ko si je nekoliko opomogel. »In prepričana sem, da bo mama z veseljem prišla.« Debela laž.

»Kaj ko bi potem kar določili datum?« je veselo predlagala Marija in še enkrat zdrsela preko koledarja. »Res rada spoznavam nove obraze. Kaj pa nedelja pri nas?«
»Tole bi … šlo?« sem bolj vprašala kot pritrdila. »Ampak mislim, da moram s tem najprej seznaniti mamo.«
»Saj razumem,« je lahkotno dejala in že stopila proti vratom. »Zdaj pa vaju nočem več motiti pri pisanju.«
»Hvala, mami,« je za njo zavpil Oliver, nato pa ob pogledu na moj obraz prasnil v smeh. »Resno, Viki?«

»Kaj?«

»Ata je super,« je oponašal moj glas ter ob tem, jasno, odločno pretiraval. »In prepričana sem, da bo mama z veseljem prišla.«
»Ti se kar smej,« sem zagodrnjala, ko pa sem videla, da še ne namerava odnehati, sem mu v glavo zabrisala blazino s fotelja in potem, ko je v šali planil nadme, še enkrat znova dokazala, da sem kljub eni sami zdravi nogi še prekleto okretna. Vsaj glede na to, da je bil na koncu on tisti, ki je obležal pod mojo težo. »Pustil sem se ti.«
Kljub nadvse resni situaciji mi je ušel zadovoljen nasmešek in ko se je končno spravil nazaj v sedeči položaj, sem ga razveselila s še zelo velikim kupom papirja. »To je trenutno postranskega pomena, kajti gospod kavalirski naj izvoli vedeti, da imava še …«
»… prekleto veliko dela.«
Potežkal je papirje, potem pa jih prevalil nazaj v moje naročje. »Torej. Piši: Spoštovani …«

 

»Lasje, Viktorija,« je siknila mama, ko sem se v petek zjutraj naslikala v kuhinji, kjer je mama (kakšno presenečenje) že sedela za mizo v svoji najlepši bluzi in nedeljskem predpasniku. »Kaj si naredila s svojimi lasmi?!«

»Aja, lasje,« sem zamomljala, še vedno nekoliko utrujena od včerajšnje pridige, ki se je zavlekla v, moram reči, precej pozne ure in si z levo roko odsotno segla v svoje sračje gnezdo vrh glave. »Moram še …«
»Počesati,« je ostro dejala in mi iz pred nosa izmaknila mojo skodelico kave ter jo na dušek, vsaj kolikor se za damo še spodobi, zlila po grlu, nato pa izpustila iz sebe tožeče stokajoč zvok, ob katerem sem se zdrznila. »Tole je preveč zame.«
Skomignila sem z rameni in v omari pobrskala za novo skodelico. »Samo zato, ker tako hočeš.«

Nekaj časa je v kuhinji vladala smrtna tišina, nato pa, ko sem se usedla na pult in začela svoj jabolčni ritual, je moja roditeljica le ponovno dvignila glavo in me ostro prestrelila s pogledom. »In kje, če smem vprašati, je tvoj oče?«
Pobegnil je, jasno. Kdo pa ne bi? »Ehm … Dela.«

»Dela,« je ledeno ponovila mama. »V gozdu. Lahko bi si mislila.«

»Če smem,« sem nekoliko pikro dejala, »je petek. Ne vem sicer, od kod tebi toliko dopusta, ampak večina drugih ljudi ima službo.«
Videti je bilo, da sem jo kar dobro zadela, saj so se ji oči prav jezno zabliskale. No, krasno. Sploh pa bi bil že skrajni čas, da bi presegla svoj rekord najzgodnejše ure, v kateri mi je uspelo povsem razkuriti mamo (kričanje + jok + pregon iz hiše). Za enkrat to ostaja incident z maminim šalom za Anastazijino in Janezovo obletnico poroke. Kako naj bi vedela, da je to samo velika plahta za okoli vratu in ne državna zastava? Poleg tega so jo vsi občudovali. Je ni mogla tudi ona? In je to zadosten razlog, da s svojim huronskim vreščanjem zbudiš svojo edino hči iz zasluženega spanca ob petih zjutraj in jo prebutaš z njeno lastno berglo? Ne vem. »Še eno tako predrzno, dekle …«
Pa letim iz hiše. Krasno.

»Ampak prateta Loreta te bi resnično rada videla v svoji poročni obleki.«
Srce mi je v trenutku uplahnilo. Pa sem se že veselila, da mi je uspelo.

»Veš, kako drage so bile takšne čipke?«

Ja. Z njimi sem si kupila avto.

»Kje sploh imaš obleko?«

Skrila sem jo.

»Viktorija, takoj odgovori!«

V trenutku sem se streznila. »V svoji sobi sem jo obesila.«

»Kam?«

Zmedla sem se. »Kam. V omaro, vendar.«
»Pa saj tebi se je povsem zmešalo!« je zavpila mama in planila pokonci, ob čemer je razlila preostanek kave (po svojem »najlepšem nedeljskem predpasniku«, seve). »Povsem se bo zmečkala! In glej, kaj si naredila!« Obupano je ožela predpasnik in visoko dvignila roke nad glavo, nato pa še bolj tožeče zajavkala. »Saj ne morem verjeti!«
»Bo zmečkana kaj drugačna?« sem zamomljala dovolj tiho, da me ni slišala.

»KAJ si rekla?«

»Nič, nič.«
Že kar utečeno je majala z glavo tako sunkovito, da sem se za hip zbala, da se ji bo odkotalila z vratu. »Kaj bo rekla teta Loreta …«
»Zakaj preprosto ne rečeš, da me ni?« sem utrujeno predlagala.

»NE NORČUJ SE, VIKTORIJA!«

»Že dobro,« sem se vdano lotila pomivanja posode. Priznam, bila sem živčna. Nenazadnje me mama ne prisili vsak dan, da se grem v Ljubljano pogajat za enodnevno izposojo velikega kupa čipk, potem pa še pričakuje od mene, da jo bom oblekla vpričo zadirčne starke in se na njeno veliko veselje in v mamin starševski ponos vrtela v njej kot katera od tistih bobi palčk na modni pisti. Hvala lepa.  

In v tem, ko sem tako mrzlično tuhtala, kako se izogniti zagotovljeni sramoti, je pri vratih pozvonilo, ampak povsem brez potrebe, saj se je skoraj istočasno z dvorišča zaslišal prediren glas, ki je naznanjal prihod ene mojih največjih nočnih mor: »KARAMELA, LJUBICA!!!«
Jej. Rahlo sem zavzdihnila in zavila z očmi, nato pa na svojo veliko žalost stopila k vratom, da bi spodobno, kot mi je zaukazala mama, pozdravila »veliko dobrotnico«, ki mi je tako nesebično podarila svojo oboževano poročno obleko.

»Živijo,« sem zamomljala, ko je prikrevsala čez prag z veliko mero mamine pomoči (morala jo je dobesedno nesti, ker je šofer iz doma za starostnike pobegnil, kakor hitro mu je stara vešča obrnila hrbet), a me je zelo očitno ignorirala, sumim tudi, da me je zamenjala za obešalnik za dežnike, saj sem imela v trenutku polne roke njenih bergel, dveh različnih dežnikov, plašča in gromozanske ter zelo kosmate kučme z nagačeno lisičjo glavo na čelu. Ji je kdo povedal, da je poletje? No, ja, zdaj vsaj vem, po kom se zgleduje moja mama.

»Viktorija, bodi dobra in nesi obesi tetine stvari,« je povsem po nepotrebnem zažvrgolela mama in prateto Loreto zgrabila pod pazduho, da bi jo odvedla v kuhinjo.

»Karamela, moj klobuk,« je ukazovalno zahtevala stara vešča in kljub maminemu dopovedovanju, da ga bom res lepo obesila, je ni je bilo moč potisniti skozi vrata, dokler si ni k prsim privila uboge lisice. Šele tedaj se je z glasnim godrnjanjem iztrgala iz maminega prijema in sama prestopila prag jedilnice, nato pa se je zlobno razgledala naokoli.

»Kdo ti je dal prt s tako grozljivim vzorcem, Karamela?« je že kar na začetku začutila potrebo po komentiranju, ki pa je mamo pričakovano spravilo v hudo zadrego. Čisto rdeča v obraz je izmomljala, da ga je kupila sama, kar je stari prateti Loreti dalo še dodaten razlog, da ji pripravi pridigo na to temo.

»Ga bom zamenjala,« je v zadregi dejala mama, ko si je le nekoliko opomogla (predvsem zato, ker sem jo sunila med rebra) in obiskovalka si je že kar v prvih petih minutah prislužila ogled mamine zbirke svilenih in bombažnih čipkastih prtov, izmed katerih je, jasno, izbrala tistega najhujšega rožnatega z debelimi baročnimi angelčki, ki je nato kljub moji pripombi, da je božič šele čez pol leta, zakraljeval na mizi, predirne oči moje pratete pa so se nevarno zapičile vame. »Nikar tako predrzno, dekle.«

Na to nisem rekla čisto nič, ampak sem ji s stisnjenimi zobmi pridržala stol, da je sedla, sama pa sem se spravila na čisto drugi konec sobe (čim dlje od nje).

»Viktorija, prosim, sedi za mizo,« je blago dejala mama, ko ji je nekako uspelo servirati pecivo, sama pa sem pred gostjo trdo postavila skodelico in čajnik njenega najljubšega pelinovega čaja. Pa saj ni čudno, da je takšna tečnoba, če to pije.

»Mislim, da bom ostala kar tu,« sem glasno dejala ne da bi se premaknila za ped.
»Obnašaj se vendar, dekle,« je bevsknila stara prateta Loreta in že segla k nogi mize, a bergle tam na srečo ni bilo, saj so me moje dolgoletne izkušnje prepričale, da ji je treba morilsko orodje vzeti že pri vratih, preden bi bilo prepozno. »Ubogaj svojo mater!«

Kaj mi je preostalo drugega, da sem se usedla k mizi z izjemnim razgledom na zlobno razpoloženi obraz stare jazbečarke, če pa sem se zares potrudila, sem videla tudi mamin ledeni pogled, s katerim mi je sporočala, da sem, če zamočim, mrtva. Resnično, ponudba, ki je ne moreš zavrniti. »Piškote?« Angelsko sem se nasmehnila.

Mama je trdo stisnila ustnice in si v usta zbasala kar tri, stara prateta Loreta pa me je strmo pogledala. »Grozno dekle. In ti naj bi se poročila.«
»Ja, veste, teta, ona …« je vskočila mama v želji popraviti situacijo, a jo je gostja že utišala z roko.

»NEHAJ BEBLJATI, KARAMELA!«

Mama se je užaljeno naslonila nazaj in prekrižala roke na prsih, medtem ko se je zlobna starka obrnila nazaj k meni. »Kateri norec se je pripravljen  poročiti s tabo?«
»Ne boste verjeli, ampak se najde kakšen,« sem predrzno dejala.

»JEZIK!«

»Bila sva sošolca.«

Zlobno je priprla oči in srknila svoj pelin. »Potem je gotovo še bolj nemogoča oseba kot ti.«
»Mislim, da sva podobno grozna,« sem bila odkrita in uživala, ko je v grozi zahlastala in široko razprla oči. »Kaj si naredila s tem otrokom, Karamela?!«

»Jaz …«
»NE,« je zavpila in tako divje treščila skodelico ob krožnik, da se je skorajda razletel. »NE ODGOVARJAJ MI! IN KJE JE TVOJ SOPROG!«

Zdaj je bila mama videti že zares prestrašena. »Dela,« je zajecljala. »Veliko dela ima in …«

»VIDELA GA NISEM ŽE CELO VEČNOST!« je zalajala stara prateta Loreta. »SE MAR TAKO RAVNA Z UBOGO STARO SORODNICO?! KJE SO MANIRE?!«
»VIKTOIJA!« je zdaj povsem obupano zavpila mama v želji, da bi preglasila svojo najljubšo sorodnico, medtem ko je ona že malodane pljuvala skozi svojo grozljivo protezo. »Zakaj ne greš pomerit obleke, da te bo lahko teta Loreta videla?«

Stara prateta Loreta je v trenutku utihnila. Vau. »Obleka?« je zarenčala. »O kakšni obleki čvekaš?«

»Obleki za …« je že uslužno začela mama, a je bila spet precej grobo prekinjena. »NE GOVORI MI!« Spet je stišala glas. »O moji poročni obleki. Zato sem tudi prišla.«
Šment. Pa sem že res mislila, da je dementna.

 

»RAMENA, DEKLE!« je zalajala stara prateta Loreta, ko sem se čez deset minut zopet prikazala v kuhinji in obe ženski našla zapleteni v nadvse spokojen in nenasilen pogovor, ki pa je spričo mojega prihoda takoj zamrl in skoraj nežen pogled, ki ga je bilo prej zapaziti pri obiskovalki, je zopet nadomestilo zlobno bolščanje. »KAKO SE PA DRŽIŠ!«

Z rahlim vzdihom sem se malo, kolikor mi je pač tesni steznik dopuščal, vzravnala.

»In kje si tako dolgo hodila?« je hotela vedeti mama, ki me je kritično merila.

Bi mi verjela, če bi ji rekla, da sem iskala rokave?

»Težko jo je obleči,« sem zamomljala in se začela še bolj smiliti sama sebi. Kdo se pa ne bi, če bi se počutil kot velik kos pene.
»SEVEDA, ČE PA ŠE NIKOLI NISI OBLEKLA OBLEKE!« je zavpila stara prateta Loreta in še enkrat znova dokazala, da se slabo počuti, če določeno obdobje ne laja na druge osebke. »SAMO POGLEJ TA RAMENA, KARAMELA! MOJ EDGAR NI IMEL TAKO ŠIROKIH RAMEN!«
»Viktorija se je pač vrgla malo bolj po …«
A prateta Loreta je že grabila moje roke in z grozo hlastala za zrakom. »IN ROKE! NJENE ROKE SO VSE BRAZGOTINASTE! IN … OTEČENE!«

»Ehm …« Odkašljala sem se in ji previdno iztrgala svojo roko. »Tole so mišice.«

»MIŠICE!« je v grozi zarjula stara prateta Loreta. »DAMA NE MORE IMETI BI…BI…BICEPSOV!«

»Pa saj ni tako zelo hudo, teta,« je mama rahlo panično mirila starejšo sorodnico, ki ji je zdaj na sencih utripala modra žila kot moji roditeljici, ko je res zelo jezna in še sama pograbila mojo levo roko. »Čeprav … VIKTORIJA!«

»Ja?«

»KAJ SI DELALA S SVOJIMI ROKAMI?!«

»Čisto nič.«

»NE LAŽI MI!«

Stari prateti Loreti so se oči vznemirjeno poblisnile – najbrž ni imela vsak dan priložnosti lajati v duetu in kot pričakovano je hitro pograbila priložnost. »IN GLEJ, KAKO VISI TA ŽIVOT NA TEBI! MOJ EDGAR JE IMEL BOLJ ŽENSKO POSTAVO!«
Tu ni potrebno posebej poudarjati, da je bil ubogi prastric Edgar, kolikor sem se ga pač spominjala iz ranega otroštva, najbrž dvospolnik – moški ujet v ženskem telesu, in je, revež, moral poročiti prateto Loreto, kasneje pa precej mlad umrl zaradi srčne kapi, kot bi najbrž vsakdo, ki bi moral več kot en dan skupaj leta in leta prenašati njen neusmiljeni sopran.

»No, to morda le ni res …« je v trenutku nekoliko tišje dejala mama, a še zmerom dovolj glasno, da je lahko stara prateta Loreta dokazala, da nima le relativno dobrega spomina, izvrstnega vida in močne desnice, ko je treba vihteti berglo, ampak tudi precej soliden sluh. »SEVEDA JE, KARAMELA! POGLEJ SVOJO EDINO HČER!«

Mama je proti meni izstrelila »vsak-dan-jo-gledam« pogled, nato pa se je le odkašljala. »No, ampak kljub vsemu mislim, da to niti ni tako zelo problematično, ker …«

»NI PROBLEMATIČNO?!« je zgroženo zarjula stara prateta Loreta in svojo kučmo z lisico v jezici zabrisala ob tla. »OBLEKA JI SPLOH! NE! PRISTAJA!!!«

»S temle,« sem si zdaj drznila odpreti usta, »bi se pa, z vsem dolžnim spoštovanjem, dalo strinjati.« Ob tem sem s privzdignjeno obrvjo pogledala mamo, ki je ob pratetini kritiki povsem zlezla sama vase.

Morilski pogled, s katerim bi lahko razbila vse vaze v hiši, je sunkovito zapičila vame. »TE NI SRAM?!«
Skomignila sem z rameni. »Glede tega … Ne.«

»NAGNUSNO JE! SMRKLJA HODI V TA … FI…FI…FITNES!« je izpljunila in koščeni kazalec zapičila v mamine prsi. »TO JE NEDOPUSTNO!«
Mama se je živčno zahihitala. »Ne, teta, z vsem dolžnim spoštovanjem, ampak Viktorija gotovo ne hodi v fitnes.«
»KARAMELA!«

Mama je kar poskočila.

Na moje veliko olajšanje se je stara jazbečarka odločila, da je za njene glasilke za danes dovolj izživljanja, saj je stišala glas na neko vsaj približno razumno jakost. »Takšne ne bom gledala na poroki. Povsem uniči ta krasen kroj obleke!«

Zazijala sem, prav tako mama, a sva se še pravi čas uspeli spomniti, da bi bilo usta le dobro zapreti, saj je stara prateta Loreta z nogo sunkovito butnila ob tla in roke uprla v boke. »Kupila si bo novo. In če vprašaš mene, je najbolje, da se kar lepo pokriješ s kakšno široko haljo. Nihče ne bo gledal … tega,« je nato le izpljunila.

Skoraj bi prhnila, a me je mama svareče pogledala in se nato z blagim izrazom na obrazu s presunljivo milino v gibu obrnila k stari vešči, ki je enkrat za spremembo le razsodila meni v prid. In tole s haljo morda res ne bi bilo slabo … Saj se samo šalim. »Bi še malo čaja …? Imam tudi pecivo in …«

Kar poskočila je, ko je gostja vnovič butnila z nogo ob tla. »Moja kučma, Karamela.«
Zmedla se je. »Ah …«

»Kučma.« V hipu sem ubogo nagačeno žival podala sorodnici in z obžalovanjem razmišljala, kako je usoda kruta celo z nečloveškimi bitji.

»Reče se »izvolite«,« je sitno dejala in se nato presenetljivo hitro zasukala na peti. »Moj šofer pride pome. In dekle, pričakujem spodobno vabilo.«

In že je ni bilo več, skupaj z njo pa je izginila tudi mama, sama pa sem se, še vedno oblečena v belo gmoto, sesedla na stol in pod mizo v gojzarje obuta stopala. Imela sem srečo, da se ni obregnila ob tole. Nisem si mogla kaj, da mi ne bi ušel zmagoslavni nasmešek, ob katerem sem za trenutek pozabila celo, da moram belo viktorijansko čudo še do šestih popoldan dostaviti v Ljubljano, kjer jo lahko očitno res pustim za zmeraj. Tole je šlo po načrtu.

 

 

5.      POGLAVJE

 

X razlogov, zaradi katerih mami nikakor ne smeš pustiti, da ti načrtuje poroko, št. 5:

Ker ne more dojeti, da prtički niso prioriteta vseh Zemljanov.

 

 

»Dobila sem delo,« sem glasno oznanila čez dober teden v trenutku, ko sem butnila skozi vrata kuhinje in ob tem tako prestrašila mamo, da je izpustila cel lonec vode, ki je zalila pol kuhinje. Upsi.

V trenutku je bila čisto rdeča v obraz. »VIKTORIJA!« 

»Hm … Oprosti.« Stopila sem do nje in ji iz rok vzela lonec.

»Čestitam,« sem iz kota na svoje veliko presenečenje, ker ga prej nisem opazila, zaslišala atov glas. »Zdaj imaš pa res svoj revir.«
Skomignila sem z rameni, čeprav mi je ustnice nezadržno vleklo navzgor – kakopak, saj so se mi izpolnile življenjske sanje, ki sem jih že zdavnaj pokopala. »Ampak sem dobila samo za štiri ure.«
»Jasno, kdo te bo pa prenašal s to tvojo nogo,« je sitno dejala mama in lonec trdo odložila na štedilnik.

Prijazno. »Delili smo ga na pol in pol ga je dobil še en tip, ki ga poznam s faksa.«
»Torej si na poskusni dobi.«
»Mmh …« Smeje sem se počila na svoj stol in pograbila škatlo s piškoti. »Ampak so rekli, da bom morala malo utrditi … sebe … v fitnesu.«
Mami se je zaletelo, da je kar obstala in v naslednjem trenutku sem na zadnji strani glave začutila njen dobro merjen in precej močan udarec. »DA SI NE DRZNEŠ NORČEVATI IZ MENE … MLADA DAMA!«

Nisem si mogla kaj, da se ne bi še naprej smejala. »Saj se samo hecam.«
»Ti se kar daj,« je revsnila mama in me še vedno nadvse grdo gledala, »ampak ne boš še bolj uničila tega … kar je sploh še ostalo od … tvoje ženskosti!«
»Karamela, ljubica,« se je kot mirovni posrednik vmešal ata, »pa saj si vedela, da bo Viki nekje morala dobiti delo.«
»NOBENO DEKLE PRI ZDRAVI PAMETI NE DIVJA PO HOSTI!« je zatulila mama. »Poglej Rozalijo, dobila je delo kot socialna delavka na šoli in piše knjigo! Lavreta je doštudirala razredni pouk in mirno poučuje čudovite male otroke! In … in …«
»Karamela,« je ata še vedno vztrajal pri mirnosti. »Viki ima pač drugačne interese in ne vem, kaj je to …«
»Daj mir,« je revsnila mama. »Očitno je, da ne misliš reči prav nič.«
»Imam.«
»IN?«

Zarežal se je in me na mamino veliko grozo boksnil v ramo. »Da sem ponosen in vesel, da se … kdaj začneš?«
»Naslednji teden.«
»No, da se vidiva v službi.«
»ŠTEFAN!« Mama je sopla kot razjarjen pitbul. »Takoj pridi nazaj!«
»Še kaj, ljubica?« se je ata obrnil na vratih.

Še vedno je bila videti jezna, a »ljubica« jo je kot pričakovano vsaj malo omehčala. »Danes smo povabljeni na kosilo k Viktorijinemu … kaj je že?«
»Oliverju,« sem že utečeno dopolnila njen poskus, da bi povedala, kam gremo.

»Ja, njemu.« Odkašljala se je. »Pričakujem, da si do enajstih v hiši, da se pripravimo.«
Zazijal je. »Pripravimo?«
»Ne bodi norec,« je odrezala mama. »Na njegovo družino moramo narediti kar se da normalen vtis.«

»Normalen?« je dahnil ata in me na skrivaj poiskal s pogledom.

Šlo mi je na smeh, a nisem rekla nič.

»Pripravila sem ti tvojo obleko,« je zdaj že blago dejala mama, ko je videla, kako sva se umirila. »Ne razumem sicer, kam si dal večino svojih kravat, ampak našla sem tisto rumeno …«
Prisegla bi lahko, da sem ga slišala zaječati, ko je vdano prikimal, jaz pa sem se že izmuznila mimo njega ven, na zrak, misel na popoldan pa me je enkrat za spremembo le navdajala z vsaj približno prijetnim občutkom, če izvzamem dejstvo, da bo mama oblečena kot da bi šla na sprejem kraljice in bo v to poskušala prisiliti tudi naju. Ampak so dnevi, ko ti niti to ne more do živega.

»Greš z mano?« sem za sabo zaslišala ata, ki se mu je očitno le uspelo pobegniti pred mamo.

»Imaš en sam dober razlog zame, da bi ostala tu in služila mami kot boksarska vreča?«
»Težko,« je potežkal sekiro in mi jo vrgel. »Potem pa greva, kolega?«

Posmejala sem se in mu sledila navzgor po cesti. Noga me ni več ovirala, razen če sem preveč razmišljala o njej, da sem invalid, so večinoma vedeli le tisti, ki so me poznali. Poznala sem se do obisti in vedela sem, da zmorem, tudi če so drugi dvomili vame. In tisti dan sem, kot sem sklenila že prej, le še obnovila svojo zaobljubo, da bom to tudi dokazala.

 

»Živijo!« je zavpila Marija z balkona, kjer je zalivala rože, ko smo se čez tri ure, po tem, ko sva se z atom vrnila iz gozda, jasno da vsa blatna in razkuštrana (kolikor je lahko njegova pleša razkuštrana) in naju je mama skoraj ubila, le usedli v avto in po precej hudi petminutni vožnji, ki je kot običajno vključevala mamine »last moment« napotke prispeli na njihovo dvorišče. Hvala bogu.

Glasno sem odzdravila, medtem ko se je mama na moji levi namrščila ob opravi naše gostiteljice. Seveda njena zbirka oblačil ne vsebuje niti enih kavbojk, ampak tega, da ne prisegajo vsi na saten in svilo, pa tudi ne bo nikoli razumela.

»Kako lepo, da ste si vzeli čas za tole kosilo,« je že čebljala moja bodoča tašča in že v naslednjem hipu na mamino veliko grozo široko odprla balkonska vrata ter v notranjost glasno zakričala Oliverju, naj nam vendar odpre.

Slišala sem, kako se je ata rahlo namuznil, mama pa sploh ni imela moči, da bi ga utišala, saj so se v tistem trenutku že odprla vhodna vrata in skoznje je pogledal zelo razkuštran Oliver zgolj v spodnjem delu pižame, več kot očitno skoraj direktno iz postelje.

Mama je bila čisto rdeča v obraz in se je v zadregi pretvarjala, da si ogleduje »čudovite begonije« na stopnišču, kar pa tudi ni bila najbolj modra odločitev, saj so se njene deset centimetrske petke v trenutku, ko je stopila nekoliko naprej povsem pogreznile v razmočeno zemljo na zelenici.

Sama sem bila, ko je začela kričati na ata, da naj ji vendar pomaga (izvleči čevelj iz blata), seveda že varno spravljena v hiši pri Oliverju, ki je s privzdignjenimi obrvmi opazoval prizor zunaj hiše, potem pa sta se najina pogleda srečala, a ne za dolgo, saj bi sicer prej ko slej eden od naju prasnil v smeh, malo pa tudi zato, ker se je z druge strani prikazala Marija in glasno oštevala svojega sina, da se takole opravljen prikaže na vratih, po drugi strani pa je vila roke, ker se je njena gostja, ki jo je tako dolgo želela srečati, zataknila že pri vratih. Z nog sem zbrcala gojzerje, potem pa sem šla z Oliverjem za petami v kuhinjo, kjer naj bi se medtem že smodilo (po Marijinih besedah) in dejansko odkrila velik lonec, kjer naj bi bila po pravem zelenjavna juha, a sem kaj kmalu ugotovila, da je ostala samo še rahlo zažgana mineštra.

»Bom šel obleči kaj bolj spodobnega,« je utrujeno zamomljal Oliver, ko sva kolikor toliko rešila situacijo in sem vsebino lonca preprosto zvrnila v prvo posodo, ki sem jo našla v omari in se je istočasno s tem od zunaj razlegel mamin huronski krik, ki je pričal o tem, da ji je uspelo tisto, kar sem sama na tihem pričakovala že dalj časa – namreč da je zlomila tisto vrtoglavo petko.

»Raje kar pojdi,« sem se strinjala, medtem ko je iz predsobe zvenelo Marijino nervozno opravičevanje in mamin skorajšnji jok, najbrž posledica dejstva, da ji je pred nekaj dnevi zmanjkalo tablet za živce.

Ni kaj, obetavno se je začelo.

Sama sem se kot ničkolikokrat poprej medtem ugnezdila za štedilnikom in vse povsod iz gole preventive zmanjšala temperature in na ta način gotovo preprečila eno eksplozijo, ki pri Mariji niti niso tako zelo redka stvar, kot sem se naučila v zadnjih nekaj letih – obožujem to kaotično žensko.

»O, Viki, ljubica, pa saj ne bi bilo treba,« je v tem slednja privršala v kuhinjo in mi iz rok vzela lonec z »mineštro«. »A tole je ostalo od juhe?« je nekoliko stišano zamrmrala in zaprla oči. »Šment.«
Nisem si mogla kaj, da se ne bi tiho posmejala in zamahnila z roko, ob čemer se je vidno olajšano vsaj malo sprostila, a ne za dolgo, saj je v kuhinjo stopila znana postava, a se je še zmerom videlo, da je bila še pred pol minute do gležnjev zakopana v blato.

»Tako zelo mi je žal,« je zajavkala Marija, ko je videla, v kakšnem stanju je moja roditeljica, namreč če izvzamemo očitno posledico ogledovanja rož, kljub vsemu ni bila videti preveč srečna.

»Najlonke bom že očistila,« je relativno dostojanstveno dejala mama, a se je po tresočih rokah videlo, da ni daleč od živčnega zloma.

»Mami, bom jaz,« se je v tem mimo nje prerinil zdaj povsem oblečen Oliver in ji poskušal iztrgati krožnik s potico, potem pa, ko mu to ni uspelo, se je odločil poskusiti pri moji mami. »Gospa, prosim, sedite.«
Nič ni rekla, le z visoko dvignjenim nosom se je previdno usedla na klop poleg ata, vmes pa preverjala, če so v lesu kakšne špile, ki bi ji lahko uničile še obleko.

In tako smo vsi obsedeli.

»Iskreno se opravičujem za tak neprijazen sprejem,« je čez čas v mučno tišino, po tem, ko sva se z Oliverjem že kakih trikrat zaskrbljeno spogledala, še enkrat navrgla Marija in sklenila roke. »Tam smo se pred časom odločili znebiti plevela in saj veste kako je, tudi veliko golazni, pa smo populili vso grmičevje, potem smo morali pa še nasuti nove zemlje, ker je bilo sicer prenizko, ampak zdaj je bolje, ker smo prej notri našli celo mišje leglo, saj veste, uboge živali pač ne moreš pokončati, pa sem rekla ….«
»Mi…miši?« je dahnila mama in se rahlo zamajala, tako da je moral ata kar dobro podpreti njeno rahitično držo.

Marija je nekoliko začudeno pogledala iznad svoje skodelice za kavo. »Ja, saj veste … Glodavci?«

Oliver je glasno prhnil, a ga je Marija po glavi s časopisom. »Ti se kar smej!«

»Kaj ko bi se tikali?« je tedaj ravno v pravem trenutku posegel vmes ata. »Pa saj se že lep čas poznamo.«
Marija je zažarela. »Ja, res bi lahko.«
»Me veseli,« je nekoliko nerodno dejal ata in se presedel. »Karamela, ljubica, ti je slabo?«

»Dobro bom,« je zahripala mama in se previdno naslonila nazaj.

»Bi malce žganja?« je previdno potipala Marija in se sklonila k njej. »Te boli želodec? Ker moj ati je vedno pravil, da …«
»Ne,« je zagolčala moja roditeljica. »V redu sem. Hvala,« je nato nekoliko negotovo dodala in se poskušala nasmehniti, a ji tudi to ni najbolje uspelo.

»Saj bomo kmalu jedli,« je zadovoljno dejala Marija. »Takoj ko se moj dedec prikaže iz trgovine. Veš, sem ga poslala v trgovino po strup za podgane, ker …«
Mama je vidno pobledela in v naslednjem trenutku je Marija rahlo kriknila, očitno zaradi dobro merjene svarilne brce mojega fanta. »OLIVER!«

»Sori, mami.«
»Ti bom že dala,« je uprla roke v boke in stresla z glavo. »Samo enkrat me še tako brcni …«
»MARIJA!« se je tedaj od vrat zaslišal globok moški glas, ob katerem se je mama precej očitno zdrznila. »DOMA SEM!«

»KRASNO, PETER!« je Marija zavpila nazaj s širokim nasmeškom na obrazu. »KAR V HIŠO GA PRINESI!«

In potem ni minila sekunda, ko je na vratih prikazal Oliverjev oče v vsej svoji flegma veličini, nato pa je kar obstal tam na vratih s široko odprtimi usti. »A imamo goste?«
»Peter,« je Marija zavila z očmi. »Stokrat sem ti povedala, da pride Viki s starši, ti pa …«
»Peter.« Mama je široko razprla svoje ledeno hladne oči, istočasno, ko je on šokirano obstal. »Karamela.«

»Ne. Spet. Ti.«

»BILA SI NAJBOLJ ZATEŽENA FRKLJA NA VSEJ ŠOLI!« je zarjul Peter na atovo vprašanje, seveda po tem, ko je že zvrnil šilček žganja in dva kozarca vina in se mu je povrnil pogum, ki mu je čudežno padel v hlače v trenutku, ko se je na milost in nemilost znašel iz oči v oči z mojo mamo.

Slednja je bila zdaj že čisto pri stvari, pravzaprav je bila tako zelo zaposlena s sledenjem zgodbi svojega bivšega sošolca, da se je celo pozabila pritožiti, ker za predjed in sladico nismo dobili posebnega pribora IN ker so bili prtički le dvoslojni IN ker smo si pri sladici čisto vsi pomagali s prsti, na moje veliko začudenje ni niti opazila, da je imela »mineštra« kljub najinemu trudu, da bi popravili škodo, okus po zažganem. Vau. 

»IN VEDNO SI ZNALA LESTI UČITELJEM V RIT!« se je stresel od smeha, ob čemer se je mama zgroženo odmaknila nekoliko proč od njega in s trpečim izrazom na obrazu pogledala ata, ki pa se je zabaval skoraj toliko kot midva z Oliverjem. »JA, JA, KARAMELA! KAJ BOŠ PA TI POVEDALA O TEH LETIH, A?«

»Za božjo voljo, Peter, pa saj ti ni treba tako zelo vpiti,« ga je okrcala Marija in mu spretno izmaknila buteljko, ki jo je poskušal odpreti. »V civiliziranem okolju smo.«
Mama o tem ni bila videti tako zelo prepričana. »Torej … osnovna šola.«
Z Oliverjem sva se hudomušno spogledala.

»Osnovna šola …«
»Kako nas imaš kaj v spominu?« ji je še zmeraj zelo glasno, a vseeno nekoliko zmerneje pomagal do besede Peter in žalobno potisnil od sebe prazen kozarec. »Ah, to so bila leta … a?

»Torej,« je nekoliko negotovo zamomljala mama. »Ti si bil ...«

»Nikar tako sramežljivo, punca!« je spodbudno zavpil Peter in z roko udaril ob mizo, da se je mama kar stresla. »V šoli si imela vedno veliko za povedati!«

»Torej …« Še vedno se ji je zatikalo, jasno je bilo namreč, da se je spomnila na svoje manire.

»Liziko si spravila v jok, ker je imela na predstavi ob dnevu žena oblečene hlače!« je s širokim nasmeškom razpredal.

Mama je škrlatno zardela, jaz pa sem privzdignila obrv. Zanimivo.

»In takrat, ko si si med igro strgala te … te … štumfe ali kako se že reče, si tako zelo tulila, da so sklicali sestanek učiteljskega zbora …« Tlesknil je z jezikom. »Ja, prava dama …«
»Ti …« Mama je zasopla in obraz ji je zažarel v najbolj zdravi rdečici, kar sem jo kdaj koli videla. »Ti, huligan! TI SI BIL NAJBOLJ LENUHARSKI, POŽREŠEN IN DIVJI OD VSEH FANTOV!« je zakričala. »NE ZANIKAJ, DA SI MI TAKRAT TI PODTAKNIL TISTO … TISTO … ŽIVAL!«

Aa?

Za trenutek je vse potihnilo. Marija je imela od presenečenja široko razprte oči, ata ni vedel, kam naj pogleda, za Oliverja pa sem lahko samo sklepala, da zija kot tele v nova vrata, saj res nisem hotela videti njegovega izraza na obrazu.

»TI!« je potem kar iznenada zavpil Peter, da smo vsi poskočili. »PA SI ME ZATOŽILA RAVNATELJICI, DA SEM RAZBIL TISTO OKNO!«
»IN TI!« je zarjula mama, »SI UNIČIL MOJO NAJLEPŠO OBLEKO!«
»SEVEDA SEM JO!« ji je Peter, ki se je očitno nadvse zabaval, v trenutku vrnil žogo, »ČE PA SI DOSEGLA, DA SO …«
»TISTO NISEM BILA JAZ!« Prisežem, da je dobila peno na usta.
»Peter!« Marija ni bila najbolj uspešna, saj je njen mož že ponovno odprl usta.

»Karamela?«

»VEŠ, KAJ!« je zavreščala mama. »TEGA MI NE BOŠ …«
»Karamela!«

V trenutku je obmolknila in bojni izraz na obrazu ji je za hip zamrznil, nato pa ji je počasi uplahnil, očitno je ugotovila, kaj počenja. »Torej …« Odhrkala se je. »Mislim … da tole zdaj nima veze …?« Videti je bila v hudi zadregi.

»Že dolgo je tega …« je dodal Peter, ki je spričo podpihovanja mamine agresije vidno upehal. Mami se je povrnil glas v vsej svoji profesionalnosti. »Saj smo vendar odrasli.«
»Tako je,« jo je v trenutku podprl in pomežiknil svojemu sinu, kar sem sklepala, da je bila »vedno-se-strinjaj-z-njo« lekcija.

»Res trapasto od naju,« je mama snobovsko zamahnila z roko in si obrisala namišljeni prah s krila. Zopet si je povrnila visoko dvignjeni nos.

»Kako lepo nam teče življenje!« se je takoj zatem glasil Marijin neumestni medklic, ki mu je ata nadvse neutrudno prikimaval še potem, ko nam je Peter vsem še enkrat napolnil kozarce.

»Se ti ne zdi, da si imel dovolj, dragi?« ga je krcnila Marija, a je njeno roko potisnil stran.

»Ne še, dokler ne nazdravimo!«

Mama se je vnovič nekoliko zmedeno odkašljala – vse skupaj je bilo zanjo nekoliko preveč. »Z vsem dolžnim spoštovanjem, ampak nazdravimo čemu?«
Zabodeno jo je pogledal. »Vidim, da se nisi spremenila. Ne, niti malo.«
»Zaroki naših mladih dveh, ljubica,« ji je kot majhnemu otroku povedal ata in potem na skrivaj zavil z očmi.

»Zakaj bi bilo to potrebno …« je začela mama, »saj sta nam neodgovorno prikrivala dejstvo, da …«
»Karamela!«

Užaljeno je utihnila in začela povsem ne-damsko mečkati svoj prtiček. »Kje ste kupili tele, Marija, ne vem, če so ravno …«

»Karamela!« sta zavpila ata in Peter hkrati.

»Ne vem, če je to ravno pravi čas,« je nekoliko v zadregi dodal ata, ko ga je besno pogledala. Jo je pa res dotolklo. Že tisto z izgubo petke.

»Torej,« je slovesno dejal Peter in dvignil svoj kozarec, Marija pa ga je posnemala. »V veliko veselje mi je, da bomo kmalu povezani pred našega podmladka.« Pričakujoče je pogledal ata in mamo, od katerih je ata vneto prikimal in potem še pritrdil, mama pa je namrščeno ovila svoje kremplje okoli vratu kozarca. »Mnja … v … veliko veselje.«
»Nazdravljamo torej,« je nadaljeval, ko je dobil svojo potrditev, »da bo sta živela …«
»Srečno do konca svojih dni?« je predlagala Marija, ko mu je zmanjkalo besed.

»No, pa naj bo,« se je vdal in še višje dvignil kozarec, nato pa na mamino veliko grozo izpustil enega tistih hujših bioloških zvokov. »Srečno do konca svojih dni!«

»Tako torej zgleda, ko jim začne iti na otročje,« sem skoraj neslišno zamrmrala Oliverju, potem ko sva se obupano spogledala. Starši pač.

 

»Je doma potem le omedlela?« me je lahkotno vprašal Oliver, ko sva naslednji dan na mojo veliko smolo stopala po enem tistih mučilnic imenovanih nakupovalni centri, pač posledica maminega ukaza, da je skrajni čas, da si nabaviva prstana.

Zavila sem z očmi.

»Videti je bila precej slabotna, ko ste odhajali,« je nedolžno dodal in se posmejal mojemu izrazu na obrazu.

»Ko bi ti vedel …«
»Kaj?«

»No … Ko smo odhajali,« sem ga zbodla, »je imela še zmerom dovolj moči, da te je prisilila, da si za danes vzameš dopust in »greš s svojo bodočo soprogo izbrati ne prepoceni zlat obroček«.«

»Zelo smešno, Viki,« je zagodrnjal. »Sploh pa ni bilo treba kaj prida siliti.«

»Kar se pa tiče tistih dveh uric, ko smo se po »katastrofi od kosila«, kot se je, če ti lahko omenim, izrazila, so zame majčkeno preveč boleč spomin.«

»No, ja,« se je namuznil kljub temu, da sem si drznila incident naravnost opisati s katastrofalnim, »vsaj moja mami je bila navdušena.«
»Kaj pa Peter?«
»Ata? Zanj ne skrbi. Rekel je, da se že leta ni tako zelo zabaval. Vedno je rad zafrkaval sošolke.«
»Sta bila pa res velika prijatelja,« sem se ponorčevala. »Mislim, da nam imata še veliko za povedati.«
»Glej, no, glej, prstani,« je poskočil Oliver in me za ramena povlekel nazaj proti zelo bleščeči izložbi.

Zastokala sem ob pogledu na Veliki svet kiča. »Je mama morala vztrajati …«

»Edino pametno,« se je z nadvse resnim glasom strinjal Oliver in mi pomežiknil. »Ti bi kupila matice. Greva gledat.«

Zlatarna je bila v notranjosti še bolj fina kot sama izložba, pravzaprav tako zelo fina, da sem že zgolj s tem, da sem Oliverju sledila v notranjost, ne da bi karkoli razbila ali popackala, izgubila precej živcev. Za pultom je stal mlad izsušen moški, prav nič čudnega, če pa ves dan preždi takole, hrbet pa nama je obračala še ena stranka s sumljivo znanimi kodri. »Rada bi kupila ogrlico za mojo nečakinjo,« je v trenutku, ko sva obstala pri polici najbližje pultu, zakrakal še bolj znan glas in Oliverjeve modre oči, ki so se še pred trenutkom z vso natančnostjo posvečale masivni zadevi iz belega zlata, so se presenečeno dvignile proti meni, jaz pa sem v neznosnem zanosu ob ponovnem in nedvomno radostnem srečanju z milino najine bivše razredničarke skoraj sesedla na tla.

Vendar ubogi prodajalec ni vedel, koga ima pred sabo, saj je rahlo zmedeno, najbrž se je pravkar zbudil, pogledal iznad računalniškega ekrana. »Oprostite?«

»Ogrlico,« je nestrpno zakrakala Kavka. »Za mojo nečakinjo.«
»Nečakinjo, pravite,« se je prodajalec popraskal po glavi in vstal izza pulta, medtem ko sva se z Oliverjem na vso moč trudila, da se ne bi začela smejati, sploh zato, ker stara profesorica ni bila videti najbolje razpoložena. »Koliko je pa stara?«
»Stara?!« se je ogorčeno zadrla Kavka in v njeni roki je čudežno poblisnil nevarno ukrivljen dežnik. »To vas pa prav nič ne briga, vi perverznjak!«

»Hm … torej,« mu je, povsem rdečemu v obraz, postalo nerodno in je spravilno dvignil roke. »Brez zamere, gospa. Ampak kakšne vrste zapestnice bi pa želeli?«
»OGRLICE, mladenič!« se je zdaj zares razkurila Kavka in z dežnikom svarilno udarila ob tla. »Same neumnosti gredo po glavi današnji mladini. Saj ne morem verjeti.« Prodajalec je zdrvel mimo nje v skladišče, ona pa se je majajoč z glavo obrnila in … naju zagledala. Super. Prav tega sem si želela.

»In kaj vidva zijata?!« naju je nahrulila, ko je prebrodila tisti začetni šok, da se naju le še ni povsem znebila.

»Nič, nič, gospa profesor …« je pohitel Oliver in v potrditev kaj hitro pograbil prvo škatlico, ki mu je padla pod roke. »Samo te krasne prstane si ogledujeva, da …«
»In še vedno postopača,« je neodobravajoče dejala. »Delat, otroka, delat.«

»Gospa profesor?« Oliver se je angelsko nasmehnil. »Ste me že slišali na radiu? Prejšnji teden sem imel nočno.«
»Ne, ne muči me še nespečnost,« je revsnila in prekrižala roke na prsih. »Aja, saj sta zadnjič rekla.«
»Moja lenoba pa na žalost začne šele v ponedeljek,« posnemala Oliverjev smehljaj. »Dandanes je težko priti do kruha, ne?«

Povesil se ji je nos. »In še vedno na koruzi!« je takoj zatem, ko se je uspela spomniti novega razloga, da nama bere levite, zmagoslavno zavpila.

Hudomušno sva se spogledala ob njenem patetičnem poskusu, mislim, koliko je stara, potem pa je Oliver odložil škatlico, ki jo je prej pograbil in pokazal na naju. »Veste, gospa profesor, tu se pa žal motite … z Viktorijo,« je posmehljivo dejal, ob čemer sem mu stopila na nogo (in ne, niti skremžil se ni), »sva tako rekoč »soon-to-be-married«.«

Važič. Čakaj. KAJ je rekel?!

Kavka je na široko razprla usta, pravzaprav tako široko, da sem se za trenutek zbala, da ji bo izpadla proteza. »No … Če je pa tako, moram pa res čestitati … Prijetno presenečena,« je s težavo zamomljala z nekam kislim izrazom na obrazu, ki pa ga je kmalu nadomestilo precej sposobno smehljanje. »Gospod!« je zavpila v smeri skladišča. »Ogrlico bom šla kupit nekam drugam!«

In še preden se je tip prikazal na vratih z zmedenim »kaj« in s celo kolekcijo zapestnic, je ni bilo več. »Pa tako lepe sem ji našel, ženščini,« je zajavkal, ko se je prepričal, da je res ni več, nato pa je celotno nabirko stlačil nazaj v škatlo. »Takoj pridem nazaj.«
»So ti možgani res povsem odpovedali?!« sem siknila Oliverju, ko je raztreščeni prodajalec vnovič izginil v skladišče in sva lahko na oni strani hodnika še zmerom videla Kavko, ki je zdaj že poplesavala z eno roko pa nekaj nakazovala drugi ženski njene starosti. »Jutri bo o tem vedela cela vas!«

Zavil je z očmi. »Daj, no, Viki, prej ko slej bodo čisto vsi vedeli.«

»Najbolje, da se kar lotiva podpisovanja fotografij,« sem rahlo zajedljivo dejala. »Dobro veš, kakšna je.«

»Viki?«

»Ja?«

Zdaj je imel obraz čisto resen. »Nisi se še povsem sprijaznila, a?«
Saj ne morem verjeti. »Da bom morala stlačiti noge v skledaste hodulje, obleči mrežo proti komarjem in se do cerkve peljati v kočiji? Ne.«

»Kočiji?« je zahreščal.

Zagodrnjala sem. »Ena maminih novejših in bolj bleščečih idej.«

»Dobro. Kočija, praviš?«

»Natanko tako.«
»In Rozalija na dosegu roke?«

»Še vedno ne razumem, kako,« sem začela, a me je prekinil z enim samim pogledom.

»Kaj se je zgodilo z Viki?« je privzdignil levo obrv. »Se ti ne zdi, da bi lahko iz tega kaj naredila?«
»Mamina damska družba bi me pokončala,« sem negotovo dejala in nato pomislila, da res ne zvenim kakor jaz. »Čeprav …«
»Dobro veš, da se lahko tudi tako poskušava maksimalno zabavava,« je bil Oliver videti kar malo olajšan, ker sem dojela, kaj ima v mislih. »Itak bova potem celih štirinajst dni na medenih tednih, v tem času pa se bodo ohladile vse od prve do zadnje.«
»Tole se že malo bolje sliši,« sem malo potolaženo zabrundala in s kotičkom očesa opazila, da se je prodajalec le vrnil in naju zelo potrto pobaral, kaj bi rada, Oliver pa mi je le hip za tem pod nos pomolil dva na videz precej vzdržljiva obročka. »Kaj praviš?«

Nisem si mogla kaj, da ne bi razvlekla ustnic. »Sploh ne tako zelo slabo.«

 

 

6.      POGLAVJE

 

X razlogov, zaradi katerih mami nikakor ne smeš pustiti, da ti načrtuje poroko, št. 6:

Ker je Milan v tovrstnih situacijah zagotovljen obvezni privesek.

 

 

»Za božjo voljo, Milan, ne! Ne zanima me, koliko vrst morskih vrtiljakov obstaja!« je z nadvse očitno frustracijo v glasu, ki pa je mala nadloga očitno ni opazila, zavpila Martina in mu v roke stlačila debel sendvič iz pol štruce kruha, ki je bil sicer originalno namenjen Ambrožu (Rozalijino darilo) in ga je mali pograbil brez enega vprašanja ter si ga začel pohlepno tlačiti v usta.

Ker je bil ravno moj dan za dežurstvo v kuhinji in je bil ena izmed žrtev Milan, sem bila relativno dobre volje, tako da me na moje lastno veliko začudenje niti najljubši hobi (izmišljanje novih živalskih vrst, v našem primeru ožigalkarjev) našega najljubšega in oh in sploh mladega moža ni spravil ob živce. Za razliko od Martine, ki se je zdaj z vozičkom pripeljala do mojega stola in povsem zdelana odvrgla kuhinjsko krpo. »Dobila sem vabilo,« mi je malo vedreje povedala in me od strani ošinila s pogledom. »Nikoli si nisem mislila, da boš …«
»Verjemi mi,« sem se rahlo nasmehnila, »niti jaz sama.«
»Moram kaj posebnega obleči?« Jasno je bilo razvidno, da se norčuje, zato sem le zavila z očmi.

»Kakšne vrste vprašanje je to?«

Milan je debelo pogoltnih gromozanski zalogaj, ker mladi mož pač ne govori s polnimi usti (presneto), nato pa se je važno izprsil ter sendvič spustil nekoliko nižje, da bi lahko opazili gromozanski mozolj, ki mu je »krasil« brado ter kazal na to, da je »moj srček Milanček že skoraj odrasel« (Rozalija) ali pa, da je pač »spet malo preveč požrl« (jaz). »Tudi mi smo dobili vabilo.«
Počasi sem se obrnila na stolu, medtem ko se je Martina jezno namrščila, ker ga sendvič ni zamotil. »Se ti ne zdi, da bom vedela, katere naslove sem morala pisati na kuverte?« sem ga celo malo preveč prijazno pobarala.

Skomignil je s tolstimi rameni in žvečil naprej, očitno nezmožen najti odgovor na moje zahtevno vprašanje.

»Že imaš obleko?« me je pomenljivo pogledala Martina, ko se je prepričala, da naju nadležni bacil ne posluša več.

»Še ne.« Premolknila sem in se zaradi rahlo neprijetnega počutja pod njenim pogledom zazrla v uro nad vrati. »Ampak … delam na tem.«
Zasmejala se je, ko me je videla majati z glavo. »In kaj je v tem tako zelo smešnega?«
»Ti,« je še vedno smeje dejala. »Veš, kakšen dolg obraz si dobila.«
»Ne, pa nisem,« sem ugovarjala in se prijela za razgreta lica, ki so, prisežem, le posledica neznosne mediteranske vročine.

»Si.«
»Nisem.«
»Viki …«
Zavzdihnila sem, čeprav niti ne tako zelo obupano, ker me je celotna zadeva, čeprav s težavo priznam, začela že precej zabavati. »Ja, sem.«

»In kaj pravi Oliver?«
Rahlo sem prhnila. »Kaj se ti zdi?«

»Gotovo je navdušen skoraj tako kot ti.«
»Ti kar govori.«
»In moja mami mi je že kupila obleko,« se je v tem spet zaslišal Milanov sluzasti glas, ki je očitno pravkar slavil zmago nad polovico pojedenega sendviča. Sprašujem se, če tako jé, tudi če je v bližini njegova mami.

Zazehala sem in si prijetno hladno mokro kuhinjsko krpo ovila okoli zapestij. »In kakšen vzorec ima kravata?« sem ga potem, ko sem videla, kako še vedno fanatično strmi vame, nadvse resno pobarala ter se na skrivaj spogledala z ZELO obupano Martino.

»Ni kravata,« je zmagoslavno dejal Milan ter razvlekel usta, kot da bi bil na loteriji, potem pa se še ponosneje vzravnal ter odprl usta: »Metuljček je.«
»Ne me hecat.«
»Res,« je dejal z žarečimi očmi. »Tak z nadvse zanimivim črtastim vzorcem. Prepričan sem, da bo tvoji mami zelo ugajal.« Zadnjo besedo je še posebej poudaril.

»O, prepričana sem, da res,« sem oponašala njegov snobovski podton, a tega seveda ni opazil. Je pa Rozalija.

»Ne norčuj se, Viktorija,« je revsnila, ko je z migajočimi boki fino pristopicala v kuhinjo ter se razgledala po njej. »Kakšen kraval pa zganjate tukaj?«

»Nič hujšega kot običajno,« je precej hladno dejala Martina in se zapeljala proti vratom, čeprav sem ji z očmi obupano nakazovala, da naj me ne pusti same. »Z Andražem imava obhod.« Kaj za vraga me je pičilo, da sem ju določila ravno za danes?

Rozalija pa je imela, potem ko so se za Martino zaprla vrata, oči samo še za Milana. »Jaz sem videla tvojo obleko, Milan,« je zažvrgolela in ga obožujoče pogledala z nagnjeno glavo. »Zdi se mi prekrasna.«
»Tudi meni,« je resno dejal, v usta zbasal še en grižljaj sendviča ter še bolj fino, kot se spodobi, če je v Rozalijini družbi, prežvečil. »Sicer so mi priporočili nekaj bolj klasičnega, a se je moji mamici in seveda tudi meni zdelo primerno nekaj bolj … ekstremvagantnega
»Ekstravagantnega,« je navdušeno zaploskala Rozalija, medtem ko sem sama v usta skoraj stlačila celo kuhinjsko krpo, da bi zadušila smeh.

Nekaj časa ga je še prijazno trepljala po zavaljeni levici, ki ni imela opravka s sendvičem, nato pa je vstala in stopila do pulta. »In kje je sendvič za mojega najljubšega …«

»Ehm … Rozalija,« sem previdno dejala in ji, ko se je namrščeno obrnila k meni, z glavo nakazala v Milanovo smer.

»Aaa …« je nekam zadrgnjeno dejala in ošinila Milana, ko pa je pridobila njegovo pozornost, se je še malo potrudila in kmalu ji je na obrazu zopet zaigral tisti najosladnejši nasmešek, ki so ga bili deležni le redki ljudje Milanovega kova. »Pojedel si ga, srček, saj je vseeno …« mu je zagotovila povsem brez potrebe, saj mali termit tako nikoli ne bo imel dovolj razvitih možganskih funkcij, da bi vsaj približno normalno dojemal, da niso vsi sendviči tega sveta namenjeni njegovemu rekordno raztegljivemu organu.

»Bom pripravila novega,« je nato skoraj pretirano ljubeče dejala in vstala od mize. »Veliki fantje pač potrebujete veliko hrane.« Tudi o Rozalijini hitrosti dojemanja bi se dalo razpravljati, vsaj glede na to, da njen »krasen otrok« pojé neizmerljive količine hrane že najmanj zadnjih pet let (približno tako dolgo ga žal tudi sama poznam). Še eno vprašanje, ki pa se mi v takih trenutkih redno poraja, pa je tudi čudovita osebnost naše najljubše barbike – pravzaprav bi bila, če bi svojo prijaznost vsaj približno enakomerno porazdelila, najbrž skoraj preveč popolna za navadnega smrtnika.

»Rozalija, ljubica,« se je tedaj zaslišal še en glas, ki me je prebudil iz globokega razmisleka o njenih čudovitih karakternih potezah.

»Ambrož, dragi,« ga je še bolj osladno pozdravila Rozalija, ob čemer sem obupano zamižala. Očitno sem še enkrat znova priča ljubeči tekmi v klišejih dveh razmeroma normalnih oseb (vsaj Ambrož to je). Kam drvi ta naš svet!

»Si mi pripravila kosilo?« se je na vozičku nekako le uspel spraviti skozi preozka vrata. »Žal mi je, ker te tako utrujam, ampak …«
»Sem!« je kriknila Rozalija in ubogega utrujenega trubadurja, kot ga v šali kličem, odkar je po poroki spremenil stil frizure, potisnila za mizo. »Le da je bil ubogi Milan zelo lačen, najbrž so mu drugi otroci pojedli del njegovega kosila in …« 

Ambrož je med njeno ognjevito razlago medvrstniških konfliktov, ki menda vodijo tudi v krajo zasluženega obroka, nenasitljivega glodavca NADVSE grdo pogledal, nato pa nežno potisnil Rozalijo na stol ter sam odprl hladilnik. »Bom že sam, Rožica, hvala.«

Zahihitala se je in fino prekrižala noge na stolu. »Ne, Milan?«
Sunkovito je prikimal, čeprav najbrž ni razumel, o čem je razlagala, a celo majhni otroci imajo, ko pride do hrane, zelo močno intuicijo.

»Prava štala je zunaj,« je čez nekaj časa, ko je v prostoru vladala tišina (z izjemo Milanovega in Rozalijinega šepetanja o bog ve čem) med rezanjem salame pripomnil Ambrož ter me hudomušno pogledal izpod čela. »Prav čudim se, da po teh petih letih še nisi pridivjala do mene in me na kolenih prosila, da zopet sam prevzamem vodstvo …«
Sunkovito sem dvignila glavo. »Bi res?«
»Tega nisem rekel.«
»Pa vseeno …«
»Ne.«
»Daj no!«

»Nak.«

»Pa bi res …«
»VIKI!« Smejal se je.

Čeprav je zdaj tudi meni šlo na smeh, sem mu že zaradi lepšega v glavo zalučala kuhinjsko krpo, ob čemer se je Rozalija zoprno namrščila. »Samo vprašanje časa je.«
»To si misliš ti.«
Zarežala sem se in zmajala z glavo. »Če ne kaj drugega, si danes zvečer spet glavni.«
Presenečeno je privzdignil obrv. »Mar res?«
Zavila sem z očmi. »Na večerjo grem z Izidorjem in Mirto.«

»Točno, saj si rekla zadnjič. Baje je noseča,« je s polnimi usti poslal vprašujoči pogled v mojo smer. »Sem prav slišal?«

V vsem tem sva povsem preslišala velepomembno hrkanje. »Oprostita!«

»Ja, Rozalija?«

»Kot odgovorna oseba,« je važno dejala med lakiranjem nohtov z živordečim lakom, ki ga je privlekla od bog ve kod, »ne moreš zapustiti naselja ter svojih varovancev.«
»Od kod ti pa to?«
»Povsem jasno je …« je začela in nato obmolknila, ker se ji očitno ni niti sanjalo, kje bi to utegnilo pisati – šele takole je menda tole verodostojno. »Pač … Večerja ni možna. Odpade.«
»Res sva se pogovarjala že na vlaku, Rožica,« se je vmešal Ambrož ter odložil svoj precej manj zajetni sendvič. »Res ne vidim, zakaj …«
»Ambrož!« je ogorčeno dejala Rozalija. »Malo več bi pričakovala od tebe.«
Škrlatno je zardel, mene pa se je nenadoma polotila huda utrujenost kot vedno, ko sem bila predolgo časa v Rozalijini ali Milanovi bližini. »Ni ga pravila, ki bi preprečevalo …«
»Je pa moralna dolžnost!« je jezno zavreščala, ko je videla, da izgublja. »Saj ne morem verjeti! Ne moreš kar tako izginiti!«

»Lahko.« Hudomušno sem priprla oči. »Lahko si prebereš v Kodeksu podeželske invalidne mladine.«

V trenutku je bila pokonci v svoji profesionalni drži, tako da niti ni opazila Ambroža, kako si v poskusu zadržati smeh grize ustnico. »Kje pa je to moč dobiti …?«
»Preveri,« sem ji svetovala ter za sabo zaprla vrata, za vsak slučaj pa, da se ne bi predolgo mučila, sem ji še zavpila skozi zaprta vrata: »Nikdar se ne ve.«
»VIKTORIJA!«

 

»Kodeks podeželske invalidne mladine,« je zabrundal Izidor, ki se je ob moji pripovedi več kot očitno zabaval ter odrinil krožnik. »Kakšne porcije!«
»Premalo poješ,« ga je okrcala Mirta, ki mi je skupaj z njim sedela nasproti. »Kmalu bom jaz bolj debela kot ti!«

»Saj si noseča,« je zaspano zagodrnjal moj najboljši prijatelj ter se naslonjen nazaj prijel za ploski trebuh.

»Potem bi pa res lahko kupila ta Kodeks,« mu je predlagala bistveno bolj budna Mirta. »Morda bo najin otrok invalid!«

To zadnje je izgovorila s tolikšno lahkoto, da sem se morala zasmejati, ob čemer me je Izidor precej grdo pogledal. »Kaj? Bi ga vsaj jaz dobila v varstvo.«
»Ravno tega se bojim,« me je zbodel in objel Mirto okoli ramen. »Viki se je samo zafrkavala s tistim kodeksom.«
»Oh …« Videti je bila razočarana, a me je takoj zatem pričakujoče pogledala. »Torej ga ni mogoče dobiti niti v knjižnici?«

»Nak.«
»Potem moraš pa napisati enega.«
Še vedno mi je šlo na smeh. »Bi pa res lahko. In v sladu s prvim pravilom bi lahko šla kadarkoli na večerjo.«

Izidor je privzdignil obrv in pomignil natakarju za račun. »Je Ambrož kompliciral?«

»Ti to resno?«
»No, ja. Je Rozalija zraven?«
»In kakšno vprašanje je spet to?«
»Potem je pa vse jasno.«

»Če ne bom pazila, bo Milan pooblastil podeželski damski svet, da njo imenuje za predsednico društva,« sem sarkastično dejala in se rahlo namuznila ob Mirtinem zgroženem pogledu.

»Pa?«
»Morda niti ne bi bilo tako slabo,« sem priznala. »Bi se vsaj ona ukvarjala z Milanu podobnimi.«
Posmejal se je in izvlekel denarnico. »Bom jaz.«
Tlesknila sem z jezikom. »Se že važi z denarjem, pa še september ni.«

»Zelo smešno, Viki,« je zagodrnjal in račun stlačil v hlačni žep. »V največje veselje mi je, da bom Kavkin sodelavec IN Kopitarjev pripravnik.«
»Imaš pa res srečo.«
»Res,« se je strinjal. »Baje vaju je zadnjič napadala v zlatarni.«
»Ooo …« je zavzdihnila Mirta in se, ko smo stopili ven, proti obali, oklenila Izidorjeve roke. »Sta šla kupit prstana?«

»Kupovat,« sem priznala. »Ampak na koncu naju je imel prodajalec polno glavo in naju je nagnal ven.«

Izidor je prhnil. »Zakaj me to ne preseneča?«

»Kavka je bila,« sem takoj pohitela z obrambo.

»To pa marsikaj pojasni.«
»Kje bosta pa potem kupila prstana?« je s široko razprtimi očmi dejala Mirta, ki se očitno še vedno ni povsem privadila na občasno impulzivnost v naših zgodbicah.

Zamahnila sem z roko in jo objela okoli ramen. »Ti ne skrbi za naju. Sva ju že kupila.«
»Oh, a se spomniš, Izidor, kako je bilo pri naju?« se je Mirta zdaj zasanjano nasmehnila in naslonila glavo na njegovo ramo, ko smo se usedli na eno izmed klopi ob obali.

»Tega pa res ne bi pozabil,« ji je zagotovil ta, medtem ko sem jima obupano poskušala signalizirati, da sem še vedno na dosegu ušes, iz česar je sledilo tudi sporočilo, da morata dobro premisliti, preden se povsem stopita, saj sem v takšnih situacijah nemočna.

Ampak se kljub vsemu nisem mogla povsem izogniti smrtni nevarnosti deroče reke spominov, ki so me v tistem trenutku zalili. Ne razumite me narobe: Izidor in Mirta sta krasna človeka. Saj tudi morata biti krasna, če hočeta, da ju prenašam, to sem mami že dovolj zgodaj nakazala (s tistim striženjem Rozalije na balin), a kaj, ko določenih stvari ne bo nikoli razumela. Vse skupaj pa se običajno znatno zakomplicira, ko pride do kakršnega koli obredja, še za kanček huje pa postane, če je, kar po navadi tudi drži, celotna situacija vsaj malo povezana z romantiko. In poroka je bila za moje pojme to rahlo preveč … Saj veste, kako je.

Seveda sem se izmuznila s hlačnim kostimom in s parom enih izmed tistih šolenjcev brez hodulje, prav tako mi je bila vloga poročne priče precej pisana na kožo – vsaj kot sta mi kasneje s solzami v očeh (groza) povedala Mirtina starša. In jasno je, da s pisanjem govora nisem imela pretiranih problemov, razen morda s tistim delom, ki vključuje slovnico in pravopis, ki mi, ko Izidorja ni v neposredni bližini, znatno odpovesta. Ampak nič zato, vsaj zabaven je bil, so mi rekli, a če povem po pravici, je bilo to bolj ali manj Oliverjevo maslo – kot »sotrpina« (on je bil Izidorjeva priča) sva se bila namreč prisiljena nekega lepega sončnega popoldneva usesti za računalnik ter povsem izčrpati žleze znojnice, kar pa se je, kot sva kasneje ugotovila, le izplačalo. No, bi se, če mi ne bi Mirta jokajoče planila okoli vratu in če se ne bi ravno nad dvorano, kjer se je slovesnost odvijala, ustavil velik in nadvse nevaren oblak nenadzorovane sentimentalnosti. Uboga jaz.

»In zdaj pričakujeva otroka,« me je iz še ene poplave spominov (resno, kaj se dogaja z mano?) povlekel Izidorjev vzneseni glas.

»Ehm …« Super. Kaj naj rečem? »Kako gre čas …« Resno, Viki?!

»Ja …«
»In … Kako mu bo ime?«

Začudeno sta me pogledala.

»Mislim … Mu? Ji?«

»Če bo deklica …« je zasanjano dejala Mirta in kamenček zalučala v morje, dovolj zgovorno pa je dejstvo, da je dva metra stran stal tri leta star fantek in počel isto, »bo Olivija.«

»Če bo pa fantek, bo pa Viktor.« Izidor je kar žarel od ponosa in polotila se me je rahla slabost, potem pa, ko sem dojela, kaj je dejansko rekel, se mi je zaletelo.

»Viktor?« sem zahreščala, ko sem si nekoliko opomogla.

»Ja, Viktor.«
»Izidor?«
»Ja?«

»Veš, da mu ni treba dati čudaškega aristokratskega imena samo zaradi mene?«
»No …«

»A res ne?«

»Čisto res. Vsi sošolci ga bodo zarfkavali.«
»A vidiš,« ga je pokarala Mirta in ga pogladila po laseh, medtem ko je njegova roka našla pot na njen rahlo napet trebuh. »Sem ti rekla, da je lahko Dagmar.«

V grozi sem tako zelo prhnila, da sem izpljunila žvečilko vse do morja, tako da sem lahko le nemočno in z neizmernim obžalovanjem strmela, kako je morje odnašalo še en drobec, ki bo zlepil skupaj naš planet in nas.

Kaj sem storila?!

 

»Oliver, čaj,« je blago ukazala Marija ravno v trenutku, ko sem stopila v njihovo dnevno sobo ter se znašla pred sila nenavadnim prizorom. Moj fant je rdeč kot prižgana vžigalica napol sedel in napol ležal na kavču z velikim termometrom v ustih ter trmasto streljal s pogledom, njegova zvesta in potrpežljiva mama pa je že rahlo naveličana stala pred njim z gromozansko kadečo skodelico sumljivega vonja ter mu jo poskušala stlačiti v roke.

»Ne morem spiti tega.«
»O, pa lahko.« Kmalu bomo videli, kdo je bolj trmast. Rahlo namuznjena, ker me nobeden od njiju ni opazil (Peter je bil varno spravljen na dvorišču, kjer sva se, ko sem se s kripo uspela pripeljati na živahno razmetano dvorišče, zapletla v relativno dolgo razpravo o sekirah), sem se naslonila na steno in prekrižala roke na prsih.

»Dobro veš, da moj ubogi želodec ne prenese kamilice.«
»Oliver.« Marija je bila zdaj videti že precej obupana. »Skupil si eno tistih nadležnih viroz in dokler ne boš pil kamilice, boš še naslednjih deset dni »kozlal« kot vidra.«

»Mami!«

»Čisto res.« Trmasto je stisnila ustnice. »Kamilica je kraljica vseh rožic, kraljica vseh čajčkov.«
Grdo jo je pogledal izpod čela. »Jaz pa ne podpiram monarhije.«
»Žal boš moral to požreti, če hočeš čez štirinajst dni stopiti pred oltar.«

»Ali pač?« sem se zdaj oglasila, da sta oba kar poskočila in še preden sem se potem zavedala, me je Marija že držala v medvedjem objemu, iz katerega me je rešil šele Oliver, ki je bil v stiskanju precej bolj blag. »Že nazaj z morja?«
Sesedla sem se k bolniku na kavč. »Komaj živa.«
»Tako kot tudi tale,« je Marija obtožujoče pokazala na svojega edinega sina. »Pa sem mu rekla, da ne sme …«

»Vemo, kaj si mi rekla,« jo je s slabotnim glasom prekinil Oliver. »Ampak ne vem, če lahko toplejše oblačenje kaj vpliva na trebušno gripo.«
Zažvižgala sem skozi zobe. »Jejhata … Tole pa je zadetek.«
»To sem tudi jaz rekla,« je Marija uprla roke v boke. »Boš zdaj že spil te kamilice? Pristavila sem že vodo za nov čaj.«
Njegov izraz na obrazu je pričal, da je slednjega v zadnjih dneh kar precej spil, še posebej sem bila o tem prepričana, ko je skremžen odložil povsem prazno skodelico. »Zadovoljna?«

»Takoj dobiš novega,« mu je obljubila Marija in z gromozanskim kosom porcelana pohitela v kuhinjo, od koder se je že razlegalo sumljivo pokanje.

»Pravi čudež bo, če mi tole ne bo odplaknilo črevesja,« je zamrmral za njo in se nato pomaknil nekoliko bližje k meni. »Totalen invalid sem.«

»Potem sva pa že dva.«

Še vedno zaprtih oči se je naslonil na mojo ramo. »Kako je bilo na morju?«
Tudi sama sem zaprla oči. »Čisto isto kot po navadi.«

»Torej vam je Milan spil veliko krvi?«
»Si vedel, da obstaja petinštirideset vrst morskih vrtiljakov?« sem rahlo prhnila, saj sem bila preutrujena za karkoli drugega. Časi, ko sem v Rozalijin kupe spuščala pajke, so bili mimo, zdaj sem bolj kot karkoli drugega le paradirala mimo nje in ostalih otrok ter preverjala, če še ni kdo skočil skozi okno. Res odličen način preživljanja vožnje.

»Sanjalo se mi ni,« je počasi tonil v sen, a sem ga še pravi čas sunila, da ni zaspal na moji rami.

»Hej,« sem ga rahlo dregnila. »Mirta dobi sina Dagmarja.«

Utrujeno je zamežikal in se iz rame prevalil v moje naročje, a sem bila čisto preveč izmučena, da bi ga vrgla dol. »In je Izi še pri zdravi pameti …?«

»Dobro vprašanje …«

»Potem pa naj kaj naredi.«
Zaspano sem priprla oči in zazehala. »Se ti ne zdi,« sem nato le gnala naprej, saj bi človek sicer brez dvoma zaspal, »da je to še huje kot Viktor?«
V trenutku je bil pokonci in me rahlo nejeverno motril. »Viktor.« Nekaj časa je molčal. »Pa menda ja nisi imela ti prstov vmes …?«
»Kot da bi naredila kaj takega.«
»Pri tebi nikoli ne veš.«
»Hvala lepa.«

»No, povsem realen sem.« Rahlo je pobledel in majavo vstal iz kavča. »Oprosti mi za trenutek …«

Potem pa sem bila priča le še vrhunskemu šprinterskemu podvigu do kopalnice, istočasno pa se je na vratih prikazala Marija z zabuhlim obrazom od pretiranega kopanja v pari (najbrž spet kakšna eksplozija) in s pollitrskim loncem sumljivega vonja. »Oliver, ko boš hotel kamilice ...«
Visoko sem privzdignila obrvi in majajoč z glavo se je usedla poleg mene ter odložila skodelico, nato pa me je z globokim vzdihom potrepljala po rami in se zaupljivo sklonila k meni. »Viki, veš, tako je z moškimi … Še čaj jim moraš zlivati po grlu.«

Nekaj sem zamrmrala, ker nisem bila povsem prepričana, kako odgovoriti na tako neposredno trditev.

»Ne skrbi,« je dodala in čaj porinila naprej proti Oliverjevemu sedišču, »boš že sama videla.«

»Menda pa res.«

»V vsakem primeru … Vso srečo,« je nekoliko vedreje dejala in se skoraj neopazno nasmehnila, ko je na hodniku zaslišala sinove korake. »Mislim, da jo boš potrebovala.«

 

 

7.      POGLAVJE

 

X razlogov, zaradi katerih mami nikakor ne smeš pustiti, da ti načrtuje poroko, št. 7:

Ker kumarice sodijo v solato in ne na obraz.

 

 

»Mama, kaj za …« V rahlo šokirani drži sem s potovalko v roki obstala na vratih svoje kaotične sobe, ki zdaj, ko je sredi nje stala mama z ogromno črno vrečko v rokah ter v rožnatem čipkastem predpasniku, ob nogi pa ji je ležala smetišnica v velikosti lopate, niti ni bila več tako zelo kaotična.

»Viktorija,« me je hladno pozdravila in mi pomignila, naj vstopim. »Zgodnja si.«
»Si mislim,« sem se mirno odzvala na prisrčno materinsko gesto ter odvrgla potovalko ob vzglavje postelje. »In kaj naj to pomeni?«

»Tole,« je strogo dejala mama, »bi morala jaz vprašati tebe.«
Zelo potrpežljivo sem pristopila k svoji široko odprti omari ter ji skozi odprte dlani nakazala, da sem voljna poslušati. »Potem pa kar izvolimo.«
»Samo posmehuj se,« mi je zagrozila mama in mi v roko porinila tisto veliko črno čudo, ki je bila, niti ne tako zelo presenetljivo, v celoti napolnjena z mojimi stvarmi. »Selim te.«
»Ne me hecat,« sem zamrmrala in prekrižala roke na prsih. »Ven, kakor lahko sklepam.«
»Natanko tako,« je pribila. »Čas je, da se pripraviš na odhod od doma.«
Dobro, pričakovana brca v želodec. »Mama,« sem potrpežljivo dejala. Poroka je šele čez štirinajst dni. Res ne pričakuješ, da se spravim na svoje zdaj, ko smo šele položili temelje?«

»Rekla sem pripraviš,« je ostro dejala mama. »Ne bodi trapasta.«
»Hvala za prijaznost,« sem sarkastično prikleknila. »Ampak še vedno se soočava s problemom celih štirinajstih dni.«
»To sploh ni problem,« me je gladko zavrnila in z roko nakazala na vsebino moje omare. »Kolikor sem v zadnjih nekaj urah dobila vpogleda, bo čiščenje tvoje krame trajalo še bistveno več kot le toliko.«
Zavila sem z očmi. »Lepo te prosim.«
»Nič lepo te prosim,« je bevsknila mama in me porinila na posteljo, ob čemer je pozabila na občasno neokretnost moje proteze, ter se skupaj z mano zvrnila na jogi. »Čakaj, boš že videla,« je besno pihala, ko se je izkopala iz rjuhe. »Tole,« je čisto obsedeno zarila kazalec v moje prsi, »je navaden svinjak!«

»Si mi že velikokrat dala vedeti,« sem ostala flegmatik in se presedla na postelji. »Kaj te je še dodatno utrdilo v tem prepričanju?«
»Včeraj pridem sem,« je vzneseno (v tistem negativnem smislu) začela, »in že na vratih mi blokira vstop pravo gnezdo mrčesa.«
Uboge živali. Le kaj je naredila z njimi?

»Ko je tvoj oče opravil z njimi,« je nekoliko bolj dostojanstveno nadaljevala, »sem se nekako uspela prekopati mimo svinjarije, ki je ležala na tleh, do omare. In kaj se zgodi?!«
Rahlo nervozno sem zaprla oči. Pa sem si rekla, da bi morala malo pospraviti.

»CELA OMARA SE MI VSUJE NA GLAVO!« je zarjula, ko je videla, da od mene ne bo dobila odgovora. »Tisto, kar ti imenuješ oblačila – vse je ležalo na meni!«

»In kaj si naredila z njimi?««
»V tej vrečki so, poročena ženska se ne more oblačiti kot dedec,« je odrezala in mi jo potisnila v naročje, od koder je romala na drugo stran postelje.

»Bom … poskrbela.« Dobro, že kaj hujšega je naredila z njimi.
»Potem pa mi radovednost ne da miru, žal,« se je v skladu z dramatičnostjo trenutka malodane prijela za srce, »in grem gledat zakaj za obleke nimaš prostora. IN KAJ NAJDEM?!«
Spet sem, iz skrbi za lastno varnost, raje ostala tiho.

»CELO ORODJARNO!«
»To so zelo koristni in krvavo potrebni pripomočki, brez katerih nikakor ne morem …« sem zdaj sklenila, da je čas za ugovore, a očitno malo prepozno, saj je bila mama že v tistem najbolj kritičnem stadiju, ki je vključeval nečloveške glasove in peno na ustih.

»MLADA DAMA V SVOJI OMARI NE HRANI MACOLE!«

»Enkrat so se mi zaskočila vrata …«
»MI JE ČISTO VSEENO!« Če sem malo poškilila, sem videla, da moja celotna oboževana zbirka orodja, ki sem ga leta in leta pridno nabirala, leži na tleh ob oknu. »KLADIVO, KLEŠČE, KOM…KOM…«
»Kombinirke?« sem ji prijazno pomagala.
»JA, TO!« je zatulila. »S TEM LAHKO KOGA UBIJEŠ!«

»Mama, kombinirke so nekaj najbolj neškodljivega in …«
»TAKŠNE KRAME NE BOŠ IMELA V SVOJI OMARI!«

»Že dobro, že dobro,« sem spravljivo zamomljala in obenem mrzlično tuhtala, kako naj deset kilogramsko zverino od macole zvečer zopet spravim po stopnicah mimo maminega budnega očesa.

»ČISTO NA DNU PA NAJDEM TOLE!« je z roko sunkovito segla po ponvici, ki je bila doslej naslonjena ob omaro, zdaj pa je bila kar naenkrat nevarno visoko v mamini roki in za trenutek sem se zbala, da se bo zgodilo tisto najhujše, kar sem s krajo maminega najljubšega kosa posode (ki ga je kasneje seveda nadomestila) sploh poskušala preprečiti. »MOJO NAJLJUBŠO PONVICO, POGREŠANO CELO VEČNOST!«

Da ne bo pomote, zaplenila in skrila sem jo samo in res samo zato, ker me je z njo poskušala pretepsti. Močno.

»Tole je povsem stvar moje …«

»TIHO!«

»Prosim, nadaljuj.«

»No, in to sploh še ni vse,« je imela očitno kljub vsemu še veliko na zalogi, »morda o postelji ne bi izgubljala besed, ker sem te celo življenje,« skoraj zahlipala je, »celo življenje učila, da se jo mora lepo pogrniti …« Otožno je poravnala svoj predpasnik in se pretvarjala, da si briše od joka solzne oči (nič novega, zelo stara metoda, ki me ne spravi več s tira). »In potem ugotovim, da nimaš NITI ENE SAME SAMCATE OBLEKE!«

»To je pa povsem razumljivo,« sem zinila, še preden bi se spomnila, s kom govorim, a mi je bilo potem kar kmalu žal, saj jo je dobesedno odneslo v zrak.

»NITI ENE!«
»Ehm …«
»IN NAJLONKE! KJE JIH NAJDEM?!« Zlobno je streljala s pogledom. »Kaj misliš?«

»Nisem povsem prepričana …«
»TI NESREČNO DEKLE!« je mama zatulila kot ranjena žival (čisto zadnji stadij). »ČE ŠE ENKRAT VIDIM KAJ TAKEGA!«
»Mama, pomiri se …«
»NE TI MENI, MLADA DAMA!«

Stisnila sem zobe in jo na silo posedla v naslonjač. »Za poroko ne potrebujem obleke.«
»DA NE?!« V trenutku je utihnila. »Ah, ja.«
»Jutri,« sem s težavo dejala (poskušala sem prekriti trpeči podton, ki bi lahko mojo roditeljico še dodatno razkuril), »greva z Mirto še v en … khm … poročni salon.«
»Viktorija,« je zdaj dejala že relativno umirjena mama, na kateri so le še posamezni štrleči lasje in rahlo pordel obraz pričal o tem, da je pravkar uspešno prestala še enega od njenih vedno pogostejših (uboga jaz) živčnih izpadov. »Če ugotovim, da …«
»Ne bom si izposodila hlač,« sem že desetič ponovila svojo obljubo, ob kateri sem kot vedno poprej občutila rahlo slabost v spodnjem delu želodca. »Častna.«

»Zdaj pa res samo še teden dni,« sem olajšano zabrundala, ko sem sredi jutranje tišine, ki je tistega četrtkovega jutra vladala v gozdu, do kolen zabredla v potok, ki je bil edina opcija za vsaj približno ohladitev živčnega sistema. Mama tega seveda ni poznala in posledično je, v vrhuncu priprav, začela govoriti celo v spanju, kar morda niti ne bi bilo tako zelo problematično, če temu ne bi sledilo kričanje v smislu »ne stopaj si na obleko« ali pa »povsem si uničilo oltarno okrasitev, to nesrečno dekle«. Res vrhunska predstava.

Izidorja in Mirte ni bilo kaj prida na vidiku, saj ju je mama prav presneto zaposlila, le enkrat se je moja zelo namrščena priča prikazala z Rozalijo za petami in naju peljala pomerit obleke, od koder smo se vrnile namrščene vse tri. Mirta, ker je morala tako dolgo prenašati Rozalijo, Rozalija zato, ker ji zelena obleka baje uniči unikatno polt (beri: make-up), jaz pa zato, ker sem morala najmanj pol ure stati tam v svoji beli opravi in biti razstavni eksponat vsem tetkam iz bližnje in daljne okolice, ki so si za nameček še ganjeno brisale oči.

Obleka, torta, čevlji, cvetje, darila, večerja, prstani, glasba, duhovnik – presneto, celo pri Mirti in Izidorju ni bilo tako zelo zakomplicirano. Najmanj, kar sem lahko storila, je bilo, da sem priči razbremenila pisanja govorov in to petkovo jutro, ko mi je šef na mamino veliko zadovoljstvo le odobril dopust, sem počela natanko to. Dobro, če sem prej mislila, da bo to nadvse zabavno (tako me je prepričeval Oliver), sem lahko zdaj, ko sem se sesedla na najbližjo skalo in iz prsnega žepa srajce stare flanelaste srajce povlekla oguljen svinčnik in kos papirja, temeljito spremenila mnenje.

»Drago občinstvo,« sem mrmraje začela in takoj zatem prečrtala napisano. Šment.

Nekaj časa sem grizla svinčnik, nato pa spet obotavljivo začela. »Dragi svatje.« Hm, ne zveni najbolje.

Vnovič sem prečrtala napisano in prešinilo me je, da bom ves papir porabila samo zato, da se domislim pravega nagovora. Kje je Izidor, ko ga tako krvavo potrebuješ?

Z vzdihom sem na pomečkani list položila velik ploščat kamen in nato vstala ter zabredla nekoliko globlje. »Dragi gostje.« Že bolje. Gostje je dobra beseda.

Ampak govor je namenjen … Oliverju. No, super.

»Dragi Oliver.« Zajela sem sapo. Ne, to zveni, kot da bi pisala pismo.

»Ljubi Oliver.« Fuj. Samo preko mojega trupla. Nisem bila povsem prepričana, ali se mi samo dozdeva ali pa se je iz smeri, kjer sem na potki pustila gozarje, res slišal pritajeni smeh. Kdorkoli je že bil, ni bilo moje trpljenje nič kaj smešno.

»Oliver,« sem končno sklenila in segla po papirju. »Oliver,« sem si tiho narekovala in zadevo nakracala pod številne neuspele poskuse. Kaj pa zdaj?

»Ko pišem ta govor …« Čakaj, kaj je pa to?

Izza dreves pod stezo se je res zaslišalo sumljivo pokanje vej. List sem preudarno zložila in ga skupaj s svinčnikom zarila nazaj v žep srajce, nato pa sem se nekako skobacala iz potoka ter s težavo, oprijemajoč se dreves, odkrevsala navzgor vse do steze, od koder sem prej slišala nenadni zvok. In ja, precej dobro slišim, veste? Steza je bila sicer, kakor daleč mi je segal pogled, prazna, a mojih čevljev ni bilo nikjer.

Sumničavo sem priprla oči in se bosa počasi odpravila navzgor, od koder po cesti ni bilo daleč od naše hiše, še zmerom sem se namreč nahajala na našem ozemlju, ki je bilo med drugim tudi del atovega revirja, tako da sem se nadejala, da ga morda srečam.

Čeprav sem bila s protezo precej počasnejša kot prej, sem kljub vsemu precej hitro dosegla cesto, od tam pa sem nekje proti koncu zagledala znano razpotegnjeno postavo.

Oliver.

Lahko bi si mislila.  

Kolikor hitro mi je pač noga dopuščala, sem skoraj stekla naprej po cesti, mimo stoletnih brez skozi gozd, od tam pa direktno na naše dvorišče, kjer sem zmedeno obstala, saj razen mame na pragu ni bilo nikogar.

Čakaj. Mame.

»Viktorija.«

Sunkovito sem se obrnila in se znašla iz oči v oči z mojo rahlo šokirano roditeljico, ki me je s pogledom kritično merila od glave do peta. »Jutro, mami.«
»Kaj počenjaš takole opravljena … zunaj?« me je vprašala z nevarno mehkim glasom.

»Torej … Pisala sem govor, potem pa …«
»Viktorija.« Sunkovito je vdihnila skozi nosnice. »Kje so tvoji čevlji?«

Posmejala sem se. »Zabavna zgodba … Torej …«
»Viktorija!«

»Ni jih.«

»In kako si se kar naenkrat znašla … brez čevljev?« se mi je mama nevarno približala in šele tedaj sem opazila, da ima v roki metlo. Zakaj vedno prepozno opazim takšne malenkosti?

»Samo poglej svoje … NOGE!« so ji, kot pričakovano, popustile vse zavore. »Kako, če smem vprašati, boš šla danes zvečer na pedikuro?!«

»Še vedno ne razumem, zakaj bi bilo to potrebno ...«

»SEVEDA JE!« je zarjula mama in metlo treščila ob tla. »ŽENSKA, KI DOBI V ROKE TVOJE NOGE, BO OMEDLELA!«

Ho, ho. Prhnila sem.

»VIK…«

In potem se je iz nebes spustil angel. »Karamela!« se je iz hleva zaslišal atov glas.

»Pazi se me, dekle,« mi je še uspela zagroziti, preden so atovi kriki postali preglasni za našo oddaljenost od vasi. »Zajtrkovali bomo čez pol ure.««

»Mnja …« Otožno sem se zazrla v svoje blatne noge (celo proteza je bila zamazana do gležnjev) in nato odkrevsala proti lopi, da bi se vsaj približno očedila pred vstopom v mamino kraljestvo (kuhinjo). »Kaj za vraga …« sem tiho zamrmrala.

»Predporočna kraja čevljev,« sem v naslednjem trenutku, ko sem stala tik pred vrati lope zaslišala znan pompozen glas, ob katerem sem se počasi zazrla navzgor in še preden bi uspela odreagirati, so nad mano na dolgih vezalkah zabingljali moji dobri stari gojzarji. V Oliverjevih rokah, seveda.

Ne vem, če je bil moj obraz v tistem trenutku vreden režanja, v vsakem primeru pa si moj zaročenec (kako čudno se to sliši) ni mogel pomagati.

»Oliver,« sem zarenčala, ko sem si nekoliko opomogla od šoka in sem ujela gromozanska čevlja, ki ju je izpustil iz prijema. »Lahko bi si mislila.«
»Pa sem bil prepričan, da si šla zadnjič s pomočjo strička Googla skozi celoten protokol,« me je podražil in spretno skočil s podesta. »In mimogrede, všeč mi je tvoj govor.«
»Zelo zabavno,« sem zagodrnjala in si oboževane čevlje vrgla čez ramo. »Ja, res sem. Ampak zasledila nisem niti enega samcatega odstavka, ki bi omenjal izmišljanje novih običajev.«
»Sem pa zato jaz,« je še vedno smeje dejal in me objel okoli ramen. »Mimogrede, dobro jutro.«
»Zame ne vem, če je bilo ravno dobro,« sem odkrito povedala in se povzpela k njemu na zid, kjer sva obsedela. Oči so se mu hudomušno poblisnile. »Najprej nisem mogla niti dokončati govora, domov sem se vrnila kot po najhujšem neurju IN uspela razjeziti mamo,« pogledala sem na telefon, »pred sedmo uro.« Pomenljivo sem ga pogledala. »Čestitam. Ampak mojega rekorda nisi presegel.«

Skomignil je z rameni in skočil dol. »Bilo je pa zabavno, ne?«
»Zate, ki si gledal,« sem mu sledila čez dvorišče. »Sicer pa ne morem čisto verjeti, da lahko kaj tako resnega, kot je poroka, uporabiš za izgovor za počenjanje traparij. Čisto tebi podobno.«

»Kot da ti ne,« mi je pomežiknil. »Še en teden časa imaš.«
»Brez skrbi, vrnila ti bom.«

 

Do zajtrka so stvari minile precej mirno, z izjemo grozljivega in zame še vedno nepojasnjenega krika, ki se je približno pet minut po Oliverjevem odhodu, razlegel iz smeri hleva in ki bi morebiti utegnil biti povezan z maminim razjarjenim obrazom, ko je privršala v kuhinjo s precej ponižnim atom za petami.

Ravno sem hotela v usta nesti kruh z ocvirki, a mi je roka obstala nekje na polovici poti do ust in vprašujoče sem privzdignila obrv v mamini smeri, ko je začela iz omare povsem kaotično metati lonce. »Kaj je pa tokrat?«
Ata me je pomenljivo pogledal in se previdno usedel na mojo levo (čim dlje od mame), a iz njegovega pogleda nisem znala ravno razbrati, kaj jo je razjezilo tokrat.

Ko sem že skoraj obupala in opustila misel, da bom kaj izvedela od mame, ki se je očitno odločila za pri njej precej redko metodo tihe maše, se je sunkovito obrnila in se z rokami od zadaj oprijela pulta.

»Tvoj oče,« je z gnusom dejala mama in ga ZELO grdo pogledala, »je kupil kravo.«
»Kravo.« Niti trznila nisem, ko sem skodelico jutranje kave podala atu (ki je bil, mimogrede, videti kot kup nesreče). »In?«
»Lahko bi si mislila, da ga boš podpihovala pri tem …«
»Tudi do pet smo jih imeli,« sem ostala razumna. »Preveč trave je, da bi jo kar metali vstran.«

»Jaz. Ne. Bom. Molzla. Krave.«

Oprostite, morda sem vse skupaj malo zamešala, ampak kdo je v tem prostoru otrok?

»Ljubica,« je spravljivo dejal ata in se spričo njenega pogleda vseeno malo upognil, »ne bo ti treba molsti krave.«

»In kdo jo bo?«
»Jaz,« je še vedno ponižno dejal. »Nikar se ne jezi. Jeza … škoduje lepoti.«
Uf, tole je bilo pa pogumno.

»NE TI MENI O TEM, KAJ ŠKODUJE LEPOTI, ŠTEFAN!« je zavpila mama in se s prsti krčevito oprijela ročaja njene najljubše ponvice. »NE MOREŠ KAR TAKO KUPITI KRAVE!«
»Ljubica, kmetijo imamo, res ne razumem, zakaj …«
Zahlipala je. »Samo poglej me! Vsa smrdljiva in pomečkana!«

»Ljubica, ne bo ti treba hoditi v hlev.«

»Da ne?«

»Ne.«

»No …« Počasi je izpustila ponvico in se še vedno malo negotovo usedla na rob stola. »Potem pa je najbrž vse v redu.« Že malo pogumneje se je odkašljala. »Nenazadnje imamo veliko drugega dela.« Nekaj časa je otožno strmela v kvačkan prtiček na mizi in nato globoko zavzdihnila. »Že jutrišnja dekliščina. Le kdo si je to izmislil?«
»Ehm …« Z atom sva se spogledala. »Ti, mama.«

»Ne bodita trapasta,« je zalajala mama. »Zdaj pa že enkrat pospravita za sabo in se spravita delat!«

S privzdignjenimi obrvmi sva se spogledala, saj nama je bilo obema jasno, da se za tem prijaznim povabilom skriva nekaj več.

Mama, ki je najin dvom začuda uspešno prebrala, je priprla oči. »Viktorija, mislim, da veš, kaj imam v mislih.«

»Delo?« sem previdno dejala, ne čisto povsem sprijaznjena z mislijo, ki se mi je v tistem trenutku zdela še najbolj verjetna.

»Jutri,« je pompozno dejala mama, ne da bi se še kaj prida ukvarjala z mano, »boš gostila šestnajst odličnih dam.«

Ja, temu bi pa lahko rekli problem. Nikoli ne bom izvedela, če je dekliščina res tako krasna stvar, kot vsi pravijo, saj je moja mama kljub prvotni obljubi, da bo tu držala svoje prste stran, na koncu pričakovano prevzela vajeti v svoje roke in mi vsilila idejo o tem, da je itak vseeno, če je omenjeni dogodek namenjen izključno meni in da se moram pač sprijazniti z dejstvom, da bo vse skupaj izpadlo bolj kot malce bolna misel, da je tudi ona še zmerom dekle, se pravi, da bomo z drugimi besedami, gostili vse njene širše in ožje znanstvo. Resnično, ne vem, kako se ji bom lahko kdajkoli dovolj zahvalila.

»Mnja. In?«
»Pričakujem,« je dostojanstveno dejala, »da se boš obnašala po svojih najboljših zmožnostih.«

»Oh, ne skrbi, mama, ne bom te razočarala!« sem vzneseno dejala in se izmaknila njeni žlici, s katero me je poskušala mahniti.

»Ne norčuj se, Viktorija.«

»Povsem resna sem,« sem se trudila ostati neprizadeta, čeprav me je ata s pogledom posvaril pred pretirano predrznostjo. »Vse svoje znanje, ki si mi ga posredovala v teh letih, bom vestno uporabila.«

»Kodeks mlade dame je res knjiga, vredna svoje cene.« Videti je bila zadovoljna, medtem ko sem sama komaj zadrževala smeh. »In prepričana sem, da boš lahko uživala, če boš … za sabo pustila vse svoje neutemeljene predsodke.«
O, ja, brez dvoma. Dovolj zgovorno je že zgolj dejstvo, da je od mojih prijateljic povabljena zgolj Mirta (Martina se je mami pred časom rahlo zamerila). Saj ne da bi trdila, da jih imam dosti več, pa vendar bi lahko bila mama malo bolj uvidevna, se vam ne zdi?
Sicer pa sploh ne vem, zakaj bi se morala obremenjevati s tem. Mama bi lahko vedela, da me ne moj uporniški duh in ne iznajdljivost še nista povsem zapustila – meni pa je bilo že od trenutka, ko je takrat pri večerji oznanila svoj genialni načrt za moje slovo od samskega stanu, postalo jasno, da imam za omenjeni večer svoje načrte.

 

»Viktorija.« Premolk. »Kaj natanko misliš, da počenjaš?«

Upsi. Rahlo sem zavzdihnila, se rahlo vzravnala iz prihuljene drže, zaradi katere me je že presneto bolel križ, ko sem se plazila mimo spalnice, nato pa se počasi obrnila na zdravi peti ter se z očitno izdajalskim izrazom na obrazu soočila s precej razjarjenim obrazom moje roditeljice, ki je oblečena v rožnat kopalni plašč ter pokrita z mrežico čez njeno večno urejeno frizuro stala med podboji vrat spalnice in me vse prej kot prijazno motrila.

Khm. »No …« Rahlo sem se odkašljala in se spričo njenega pogleda rahlo upognila. Že stotič: le kaj mi je bilo, da sem ji dopustila, da je izvedela za poroko?! Čisto lahko bi vse skupaj opravila na samem in brez večjih ceremonij, če … če Oliver ne bi pregovoril Izidorja. Ubila ju bom. Mi je čisto vseeno, kaj sem obljubila Oliverju.

»In kaj se je zgodilo s tvojo masko iz kumaric?« je dejala z zelo očitnim poudarkom. Kljub temu, da je bila ura že krepko čez polnoč, je bila še zmerom videti presneto trezne glave.

»Nekako se je … izgubila.«
»In kako zelo sem se trudila, da bi ti razčesala lase!« je besno zasikala, »pa se poglej zdaj!«

»Večina ljudi ponoči spi,« sem zašepetala in nisem si mogla, da ne bi ob tem zavila z očmi. »In lasje se ob tem pač skuštrajo … če izvzamemo tebe, seveda,« sem dodala, ko sem opazila njen strogi pogled.

»In še zmerom ne vem, kam si se namenila ob tej uri,« mi je zastavila pot takoj, ko sem se samo malo prestopila v smeri moje sobe.

Kaj bi rekla, če bi ji povedala, da sem hotela malo na zrak?

»Samo preko mojega trupla,« mi je zagrozila. »Ta teden ne bom dopuščala neumnosti.«
»Si mi dala vedeti.«
»Upam, da res,« je zavzdihnila in me zdaj porinila proti sobi. »In pazi svoje noge. Ne bom se še enkrat ponižala pri pedikerki.«
»Zakaj si sploh …«
»Ne bodi trapasta, Viktorija,« je siknila in položila prst na usta. »Zdaj pa tišina in spat. Glede kumaric bova pa jutri katero rekli.«
»Ehm … Prav?«

»Viktorija.« ZELO grdo me je pogledala. »Samo pojdi spat.«

»Že prav.«

Ob spremljavi njenega globokega vzdiha sem se poklapano spravila nazaj v svojo sobo, kjer sem obsedela na postelji, ob vznožju katere je poklapano ležal velik kup najbolj neumno zapravljenih kumaric, kar sem jih kdaj koli videla, na stol pa je bil zame vse prej kot malomarno odložen kostum (obleka) za naslednji dan.

Ko sem se prepričala, da so zvoki iz smeri spalnice potihnili, sem previdno odprla sicer precej škripajoče okno in globoko vdihnila svež nočni zrak. Res je, da sem hotela noč preživeti v gozdu, a tudi če je mami čudežno uspelo preprečiti mojo namero, se mi je zdelo, da bo dovolj dobra tudi okenska polica, kamor sem se trenutek zatem zavihtela in noge zamajala nad dvoriščem.

Je bil pa bršljan res priročen. Pravzaprav tako zelo, da bi ga lahko »pomotoma« spet zasadila, kot takrat, ko sem »kompostirala« mamine lončnice in iz njenih najljubših orhidej naredila plantažo špinače. O tem bo vsekakor dobro razmisliti.

 

 

8.      POGLAVJE

 

X razlogov, zaradi katerih mami nikakor ne smeš pustiti, da ti načrtuje poroko, št. 8:

Ker ga ni hujšega, kot gostiti bando dam v rožnatem. 

 

 

»In kakšna je situacija na terenu?« se je v petek zjutraj glasilo najbrž že deseto vprašanje našega Šefa na seji, ki je bila pač tisti malo bolj neprijeten aspekt dela, ki sem ga v zadnjih treh tednih, ko sem imela službo, poslušala (priznam) bolj z levim ušesom, predvsem zato, ker se večina stvari tako ali tako ni tikala mene. »Klemen, baje so se tvoji lotili dela?«
»Kar precejšen del gozda je poškodovan, poskušali bomo po svojih najboljših močeh, da ga v največji meri ohranimo takšnega, kakršen je.«
»Zaupam, da bo vse v redu?«
»Brez skrbi. Imamo največ štirinajst dni dela.«
»Dobro.«

Na skrivaj sem poškilila v atovi smeri in kljub precejšnji razdalji med nama sem videla, da ima tudi on rahlo priprte oči kot posledica dejstva, da naju je mama že ob štirih zjutraj neusmiljeno vrgla pokonci, ata nagnala v hlev, da se gre ukvarjat s »katastrofo«, ki jo je povzročil z nakupom Liske, sama pa se je zadolžila, da me nadzoruje, vse dokler ne počistim isto usodne »katastrofe od kumaric«, ki sem jo povzročila, nato pa me je še vsaj pol ure mučila z navodili za zvečer, šele, ko je zazehala na vsake tri besede, se je spravila nazaj v posteljo (precej zgovorno, a?), jaz pa sem lahko pobegnila v hlev, saj mi je do takrat že povsem vzela veselje do spanja.

»Dobro,« me je iz razmišljanja spet vrgel Šefov glas, »kaj pa gospodična …?«
Tiho sem zavzdihnila in počasi dvignila pogled. Kako je mogoče, da niti v teh krogih ne morejo preboleti te »gospodične«? »Viki.«
»Točno,« se je komaj opazno nasmehnil. »Oprostite, nenehno pozabljam.«
»In prosim, tikajte me,« sem še tiho dodala, ko se je vame zavrtalo najmanj trideset parov oči mojih novopečenih sodelavcev z izjemo ata, ki je še vedno vzbujal občutek, da spi.

»Še vedno nisem povsem prepričan, ali je to primerno,« je opravičujoče pripomnil Šef, a je ob mojem obupanem pogledu opravičujoče zmignil z rameni. »Morali mi boste oprostiti, ampak ste prva ženska, ki je kdaj koli delala z nami. Viki, pravite?«
»Ja, gospod.«
»Čudno … Imel sem prijatelja, ki je imel hčerko Viki … Viktorijo, se mi zdi.«
»Ehm, Franc,« se je zdaj oglasil brkati gozdar, ki je sedel poleg njega in sem ga na videz poznala kot enega atovih bližjih prijateljev, ki pri nas seveda niso stanovali kot Anastazija, z drugimi besedami, ga pri nas še ni bilo. »To je Viki. Štefanova Viki.«
»Štefanova?« Šef je izbuljil oči in se zopet obrnil k meni. »Ja, saj si mu podobna. Kako da tega nisem prej opazil?«

»Ker ti jo je bilo vse do danes preveč nerodno gledati!« je od smeha zagrgral Karli, še eden tistih starih mačkov atove starosti, ki je po atovih besedah (pa tudi meni se je to že posrečilo videti v živo) vsako jutro že pred službo spil najmanj šest pločevink piva, ki jih je, kot sem morala priznati, na videz precej dobro prenašal. Ampak zadeva je celo zame presegla zdravo mejo okusnosti, očitno pa tudi za Šefa, ki je prekrižal roke na prsih in močno nagrbančil čelo. »Lepo prosim, Karli.«
»Viki se boš moral pa malo paziti,« se je na mojo stran postavil tudi Krištof in mi pomežiknil. »Štefan ji je dal sekiro v roke že ob rojstvu, tako da zna kar precej spretno vihteti.«
Rahlo sem zardela, ko so zdaj vsi še bolj očitno zavrtali poglede vame – vedno sem sovražila biti v središču pozornosti. »No, to pa res ni kaj takega.«
»Pravzaprav je,« je priznal Šef. »Si bila edina v vašem letniku?«
»Na celi fakulteti,« sem v zadregi zamomljala, prepričana, da me bodo zdaj vsi, podobno kot stara prateta Loreta in mama, obsodili kot dvospolnika, ob čemer slednja sploh ni vzela v ozir svojega dobrega prijatelja in sošolca s faksa, ki je bil prav tako edini moški osebek v letniku, a me je odziv sodelavcev zdaj presenetil, saj nisem mogla nobenemu od njih z obraza razbrati kakršnih koli negativnih predsodkov.
»To je pa res pohvalno,« je nekoliko v zadregi celo dejal eden od njih, ki ga osebno nisem poznala, potem pa jih je prikimalo še več.

»Saj teren ni prehud, kaj?« je v njihovo mrmranje posegel Šef in me vprašujoče pogledal. »Delati boš morala, to veš, ne?«
Odločno sem prikimala. »Vem. V redu je.«

»Če bomo videli, da je tvoja … poškodba ovita, bomo pač morali …«
»Ne skrbite,« sem ga predrzno prekinila, ob čemer je Krištof rahlo trznil in se potem »na skrivoma« spogledal z atom, ki se je le poznavalsko nasmehnil. »Ne bo. Vedela sem, kaj me čaka, ko sem se prijavila za delo.«

Videti je bil zadovoljen. »No, to sem hotel slišati. Potem bo pa tole vse za danes – gre kdo v smeri mesta? Moja žena mi je vzela avto.«
»Nič novega!« je zavpil Karli in ob bučnem smehu, ki je izbruhnil, pomahal s ključem. »Vse to delajo! Jaz grem še v zadrugo.«
Z atom sva se pomenljivo spogledala, potem pa mi je pogled nanj zakrila gromozanska Šefova postava, ki se je v naslednjem trenutku sklonila k meni. »Ne dvomim,« je začel in oči so se mu hudomušno poblisnile, »da ne boš imela posebnih težav z njimi,« je pomignil v smeri mojih sodelavcev. »Če boš imela pa kakšne težave … pa le povej.«
Zahvalila sem se in s pogledom zopet poiskala ata, ki je nekaj vzneseno razlagal Krištofu, ta pa si je zamišljeno zvijal cigareto. Čeprav se morda tega niso zavedali, so bili ti ljudje že v mojem otroštvu moja družina – veliko časa mi je vzelo, da sem uradno postala del nje, a mi ni bilo nikoli žal, da sem prelomila tistih sto tisoč maminih pravil in prebavila njene neštete pridige. Včasih preprosto veš, da se izplača.

 

»Viktorija.«
»Mama.« Previdno sem preprijela telefonsko slušalko in s pogledom signalizirala atu na drugi strani mize signalizirala preplah, ob čemer ga je v trenutku vidno pograbila panika. »Kaj bo dobrega?«
»Ti bom že dala,« se je v slušalko zadrla mama, da sem si jo že povsem utečeno odmaknila. »Kje se potikata?!«
»Ehm …« Previdno sem se ozrla po gostilni, kamor smo po sestanku šli jaz, ata in Krištof na eno »majhno pijačo, da proslavimo Vikino vrnitev«, kot se je izrazil slednji.

»Kaj je ta hrup, Viktorija?« je sumničavo dejala mama, ko ji nisem odgovorila. »Pa saj ne morem verjeti – kaj delaš med temi pijanci?!«
»Mama … Mi smo …«
»Ja?«
»Sestanek se je zavlekel,« sem poraženo zamomljala, malce razočarana, ker se nisem mogla spomniti česa bolj pametnega.

»Pa sem vama rekla, da si vzemita dopust,« je jezno dejala mama in vsaj po zvoku, ki je prihajal z one strani, sem si lahko predstavljala, da z nogo tolče ob tla. »Dekliščina se ti bo začela ob petih.«
»In koliko je …« sem previdno začela, a me je že prekinila.

»Ura. Je. Štiri!« je zatulila v slušalko in povzročila, da se je pol gostilne obrnilo k nam.

»Joj.« S pogledom »alarmantno« sem ošinila ata, ki je poskušal glavo zakopati pod mizo in se pretvarjati, da ne pozna vreščečega glasu, potem pa sem, ko sem videla, da si z njim pač ne morem pomagati, ker je kvečjemu še bolj prestrašen kot jaz, počasi dvignila telefon nazaj k ušesu. »Tole je pa … nepričakovano.«
»VIKTORIJA!«

»Oprosti, no,« sem pomirjujoče dejala in se obupano trudila ignorirati zabavljaške pripombe iz smeri šanka. No, super.

»DA SE MI TAKOJ NASLIKAŠ DOMA!«

»Že prav,« sem pritrdila in nato gladko odložila, tako da se je slišal le še kratek »VIK«, potem pa je moje ubogo uho končno dobilo zasluženo tišino.

»Raje kar pojdi,« mi je predlagal ata, še preden bi uspela sama reagirati na pravkar končani dialog.

»Hvala lepa,« sem ga zbodla in res vstala od mize. »Ti, srečnež, danes ne smeš domov.«
»Ti temu praviš srečnež?«
»Oh, ne slepiva se.«
»Imaš prav.« Skomignil je z rameni. »Potem pa … uživaj.«
»Ha, ha.«
Krištof mi je le pomežiknil, ata pa se je pomenljivo naslonil nazaj in prekrižal roke na prsih. »Bi morala mama izvedeti za vaše nocojšnje načrte …?«
Skoraj na vratih sem že bila, ko sem se obrnila nazaj z nedolžnim izrazom na obrazu. »Bi morala izvedeti, da boš danes sedel tu vse do zaprtja?«

In še preden bi mi uspel kaj pametnega odgovoriti, me že ni bilo več.

 

Seznam gostov gostij za dekliščino:

 

1.      Anastazija 

 

Ne vem, česa o Anastaziji še ne veste, ampak za nepoznavalce: malo obilna in sicer relativno ogromna gospa, ki ima v času, ko njen čudoviti nosljajoči mož okoli sebe tudi druge ženske (recimo na poroki), začuti tudi posebno pivsko nagnjenje, ki se lahko tudi usodno konča (beri: Rozalijina poroka), sicer zelo dosledna ženska in mamina šefica, sveti vzor in najboljša prijateljica, ki mi je v rani mladosti zelo grenila življenje v smislu oštevanja zaradi mojih hišnih ljubljenčkov (beri: eksistence Cirila in Metoda). Opombe: pazi Cirila in Metoda in ne zijaj vanjo, kljub temu, da bo morda oblekla svojo lovsko zeleno obleko.

 

2.      Rozalija

 

Tudi o moji največji nočni mori, ki je, čisto mimogrede, tudi moja prva družica (tu gre za mamino maslo) kljub temu, da je poročena, kar dokazuje, da zanjo veljajo posebna pravila, ampak komu je to mar, se je bom že znebila, sicer poznana tudi kot »rožnata princeska« ali pa samo »princeska«, odvisno od razpoloženja, zaprisežena sovražnica vseh šesteronogih bitij, finih obraznih potez in z izvrstno sposobnostjo imitacije (ne vemo sicer, v kolikšni meri res gre za imitacijo) snobovskih grimas, sicer ne preveč ljubka brez las, ampak odkar je po tistem mladostniškem incidentu nisem več dobila v roke, se bojim, da te scene ne bomo več videli, po novem tudi aktualna in izjemna pisateljica – nikoli ne bi ugotovila, mama. Opomba: izogni se ji v velikem loku.

 

3.      Ljubica

 

Presrečna in ponosna mati moje druge najhujše nočne more, hipohondra na štirih kolesih, sicer znanega kot Milan, z zavidljivo sposobnostjo zgroženega mrščenja in s kremplji konfekcijske številke jetija, povsem odporna na sinove motnje hipohondrije in mitomanije, kar ji lahko oprostimo, glede na to, da je mali pravi vrag, ko je treba koga očarati. Opomba: ne napeljuj pogovora na Milana.

 

4.      Dragica 

 

Presrečna in ponosna teta moje druge najhujše nočne more, Milana, sicer kot izrezana dvojnica svoje sestre, le da pri njej bolj kot kremplji izstopa gromozanska bradavica nad levo obrvjo, zaradi katere sem v mladosti sumila, da je zakrinkana čarovnica – tudi ne povsem brez razloga. Opomba: ne napeljuj pogovora na Milana ALI njenega sina Krištoferja (mala pošast).

 

5.      Hildegarda

 

Mamina bivša sošolka, številka ena v nerganju, boleha za klavstrofobijo, a kako naj bi to vedela pred davnimi petnajstimi leti, ko se je vpričo mene zaklenila v stranišče, jaz pa tega nisem povedala mami, ker sem si hotela malce odpočiti od njenega glodanja mojih ubogih še neolesenelih živcev v smislu »kje je tvoj prtiček, dekle« ali pa kasneje »ne briši se v rokav«, baje zelo izvrstna v golfu, ampak stavim, da zgolj zato, ker žogica pobegne pred njo, v luknjo, samo da je ne bi bilo treba prenašati dlje, kot je to potrebno, kako jo razumem. Opomba: iz vseh vrat poberi ključe – nočemo še ene Scene.

 

6.      Agnes

 

Slepa oboževalka svoje krasne hčerke, kakršne (citiram) »preprosto ne najdete več«, ki obenem (spet citiram) »zelo resno študira« in se je precej mladih mož (spet citiram) »kar teplo zanjo«, pa morda dovolj o hčerki, čeprav je pri Agnes vse povezano z njo, sicer eden največjih snobov, kar jih poznam, dovolj zgovorno je dejstvo, da je začela ignorirati mamo, ko sem solila šampanjec, ki jo je na Rozalijini obletnici poroke zalil od glave do peta, res ne vem, zakaj takšen halo, kot večina maminih prijateljic tudi velika sovražnica pajkov. Opomba: Cirila in Metoda drži proč od nje (še posebej).

 

 

7.      Matilda

 

Prej omenjena pridna študentka, sicer smrt za moj pokoj, saj je v resnici prava nadloga, iz že velikokrat prej omenjenega in meni nerazumljivega razloga velika sovražnica šesteronogih živali (mislim, da tega tudi pri sledečih ni treba več ponavljati), dosegla je, da sem dobila enomesečni hišni pripor, kar se tiče snobovstva je povsem po mami, poročena z igralcem golfa in temu primerno dobra igralka. Opomba: isto kot pri njeni mami.

 

8.      Rozina

 

Ženska z velikim fetišem na čevlje, če mamine čenče držijo, jih ima v svoji hiši, kamor sem na srečo dobila prepoved vstopa zaradi incidenta s čevlji njene ljubljenke Nežike, preko sto parov – vedno me je zanimalo, kdo to čisti, a mislim, da je vprašanje čisto odveč, ker ima njen mož, župan, jasno, kar precej pod palcem. Opomba: skrij svoje gojzarje.

 

9.      Neža

 

Jasno je, da je podedovala mamino veliko veselje do hodulj vseh velikosti in barv, sicer najbolj nežna osebica z najnižjim pragom bolečine, ki sem jih kdaj koli srečala, hujša je celo od Rozalije, vendar, ko je treba komu dodeliti hišni pripor, prav presenetljivo neusmiljena za človeka brez hrbtenjače. Opomba: baje ima od incidenta s čevlji dalje fobijo pred tortami, ne vsiljuj ji peciva.

 

10.  Mirjam

 

Ena mojih hujših sovražnic, boleha za t.i. obsesivno kompulzivno motnjo, ki vključuje potenje že ob omembi prahu, edina mamina podrejena, se pravi tudi edina, ki ji mama ne rabi lesti v rit (oprostite izrazu), da je lahko njena prijateljica, lepo vas prosim, to je kakor v osnovni šoli, drugače baje velik ljubitelj opere, kjer s svojim čudovitim soprogom Ferdinandom poseda vsak petek zvečer, tam se po mojem dobro počuti tudi zato, ker se lahko glede predirljivega glasu zlahka poistoveti z žensko solistko. Opomba: ne dovoli, da vstopi dlje od dnevne sobe.

 

11.  Lavreta

 

Že zelo dolgo časa je, odkar sem izvedela za njeno obsesijo z milom in si jo privoščila, od takrat je nisem več videla, saj sem dobila s strani njene mame neuradno prepoved približevanja. Opomba: tudi tokrat raje ne tvegaj obujanja spominov.

 

12.  Adelina

 

Lastnica kozmetičnega salona in mamina osebna kozmetičarka, ki ni nikoli zamudila priložnosti, da bi se zgražala nad mojim videzom, pri čemer jo je mama celo podpihovala, samo da bi dobila petdesetodstotni popust na vse storitve, kar ji je seveda uspelo. Opomba: ne dajaj ji izgovora za živčni izpad zaradi mojega obraza.

 

13.  Angela

 

Adelinina sestra in hkrati nesrečna pedikerka, ki me je zadnjič dobila v roke – upam, da bo znala molčati, na lastni koži sem preizkusila moč njenih špičastih nohtov, s katerimi bi lahko morebiti potolkla celo Ljubico, ampak ne vem, če bi bila temu res rada priča, njen dolgočasni mož Damijan je Janezov najboljši prijatelj, tako da o njeni družini morda ne bi izgubljala besed. Opomba: sploh je ne opominjaj na svojo prisotnost.

 

14.  Eliza

 

Najbrž največja opravljivka v mestu, kar sploh ni čudno, če je pa Kavkina nečakinja, prav tako se potem zaradi njenega glasu, ki nekako ni v skladu z njeno podobo, tudi ne rabimo obremenjevati, ne morem ravno trditi, da je navdušena nad šesteronogimi bitji, verjemite mi, da nočete slišati njenega grozljivega soprana, ko po naključju vseeno zagleda enega od njih, baje izvrstna poznavalka šampanjcev in sira, ampak ne vem, če mi to ravno pomaga. Opomba: ne omenjaj ji njene najljubše tete.

 

15.  Suzana

 

Velik snob, katere največja skrb v življenju je cena storitev v kozmetičnem salonu in sprememba v kvaliteti šmink, zaradi česar gre včasih na živce celo moji mami, a kaj, ko »moramo biti vljudni in jo povabiti na dekliščino. Opomba: ne omenjaj ji poraznega obiska pedikerke.

 

16.  Kamila

 

Vodja plesnih večerov, kamor je mama svoj čas vlekla ZELO uporniško razpoloženega ata in ju je kasneje tudi brcnila ven zaradi atove odločitve o stavki, lastnica najdaljšega nosu v naši občini, sicer povsem usekana na Janeza (Anastazijinega soproga), kar gre njegovi pravi »lastnici« precej v nos, zato se precej čudim maminemu pogumu, da jo je kljub vsemu povabila in se ni pričakovano zbala, da bo njena najboljša prijateljica zaradi tega užaljena. Opomba: odkrižaj se vseh zgoščenk s plesno glasbo.

 

17.  Karamela

 

Moja ljuba mamica, o kateri ne bi izgubljala besed. Opomba: pazi, da ti ne prekriža načrtov.

 

18.  Mirta

 

Pravzaprav edini spodobni človek na dekliščini in tudi edina, ki sem jo sama povabila, a ne vem, če ravno šteje, glede na to, da jo bova tako ali tako odkurili, kakor hitro nama uspe zamotiti društvo Snob.

 

19.  Viki (mama se mi sklanja čez ramo in se mršči, medtem ko hitim skrivat papirje: Viktorija)

 

Moja malenkost ostaja kot običajno ponižno v ozadju.

 

»Pozdravljeni, gospa,« sem fino dejala v skladu s svojo bolečo odločitvijo, sklenjeno pred tednom dni, da bom mami namenila predstavo, kot je še ni videla, to pa samo zato, da potem kasneje ne bo zganjala takega vika in krika. Stala sem na vratih naše hiše, oblečena v grozljivo kreacijo, ki mi jo je pripravila Rozalija osebno (vsega je kriva Mirtina neodločnost) in z zelo namrščeno mamo na drugi strani ter pravkar z roko pospremila povsem v belo opravljeno Hildegardo, ki se je nekam panično ozirala naokoli, najbrž v strahu, da jo bom spet kam zaprla, kar seveda ni res, ker se je v resnici itak zaprla sama.

»Pozdravljena … Viktorija,« je potem kljub vsemu previdno dejala in se zelo očitno narejeno nasmehnila. »Hvala za povabilo, prepričana sem, da bo … izjemno.« Tole zadnje je rekla bolj mami kot meni, ampak mi je bilo že čisto vseeno, saj so skozi vrata že stopale druge gostje, ki jih je bilo treba po maminih besedah primerno vljudno pozdraviti, medtem ko je Mirta stala na drugi strani hodnika in glasno kot stevardesa dajala navodila: »Plašče, prosim, obesite na obešalnik pri vratih, potem pa izvolite v salon.«

Ob tem sem se morala spačiti – mama ji je, ker sem ji namignila, da utegne Mirta postati živčna kot vedno, ko se je znašla med tujimi ljudmi (sploh med takimi, ki nosijo veliko nagačenih živali), zelo razumevajoče na listek napisala, kaj naj pove društvu Snob ob prihodu in jasno je, da je ob tem izkoristila priložnost in dnevno sobo hladnokrvno preimenovala v salon. Lepo vas prosim.

»Kako se pa pačiš, dekle, kje imaš kulturo,« sem v tem že slišala prijetno zveneči (pa kaj še) glas Kavkine nečakinje, ki je z tako zelo privzdignjenimi obrvmi, da je grozilo, da bodo izginile v platinasti trajni, stala pred mano ter mi v naslednjem trenutku že fino molela svoj plašč. »Vsaj to obesi in bodi koristna.«
»Oh, Eliza,« je v tem že vskočila mama, ki je že neštetokrat poprej dokazala, da ima nos psa sledilca, ko je treba zavohati katastrofo, »gotovo se spomniš Viktorije.«
»Viktorije?« za hip ni razumela blondinka in se bebasto zastrmela v mamo. »Oh, kako neumno od mene, seveda, tvoja hči, kaj? To je ona?«
»Pa saj si jo videla že pred petimi leti na moji obletnici,« je za njenim hrbtom zazvenelo še nekaj sitnega in ko se je malo odmaknila, sem z grozo spoznala, da glas pripada Suzani, ki je zdaj važno šobila svoje kičaste krvavo rdeče ustnice. »No, punči, vzemi še moj plašč.«

Mama se je ob tem hudo namrščila in mi potem le pomignila, da naj vzamem grozljivo haljico, ki jo je ona imenovala plašč – tale »punči« je bila za tako visoko družbo, kot se je tistega večera zbrala v naši skromni rezidenci, kot se je kasneje skoraj malo osramočeno izrazila mama ter me zelo grdo pogledala, ker sem vztrajala, da se dekliščina namesto v fini francoski restavraciji raje odvija doma, kar malo »out«. Suzana bi se res že lahko naučila, da smo tu same »mlade dame« (optimistično), ne?

Plašča sem brez kakršnih koli damskih komplikacij obesila na kaveljček, s čimer sem si prislužila tri zelo grde poglede Adeline, Angele in Kamile, ki so nam s svojo prisotnostjo blagovolile polepšati dan že ob pol petih, ravno v trenutku, ko sem z grozljivo rohnečo kripo pridrvela na dvorišče in pri tem oškropila celotno delegacijo, ki ji je mama ravno odprla vrata in začela očarljivo čebljati, medtem ko mi je s hladnim pogledom nakazala v smeri stranskega vhoda, kamor sem še zmerom obuta v gojzarje in delavska oblačila planila s hitrostjo, ki bi moji protezi gotovo odprla vrata v svet Guinnesovih rekorderjev. Vendar njih to nekako ni fasciniralo.

Mirta se mi je tiho približala in me pocukala za grozljivi nabor volančkov na ramenih, potem pa z glavo zelo zelo neočitno pomignila v smeri vrat, kjer se je zdaj okoli mame že zelo resno zbirala kompletna smetana našega mesta. »Kdaj bova ušli?«
»Ne vem še …«
»KAJ bosta?« Počasi sem se obrnila na peti, medtem ko je Mirta kazala vse znake srčnega napada, zaradi česar sem jo iz preventive raje neopazno podprla.

Na mojo veliko smolo je bila tokrat Anastazija v svoji lovsko zeleni obleki, kot sem tudi predvidevala, za njo pa v dih jemajoči rožnati krpici Rozalija, ki je imela na obrazu popoln izraz zmagoslavja, ker ji je uspelo, da nama je za vrat spravila svojo izjemno mamo.
»Ravno sva razpravljali,« sem vzvišeno (beri: v skladu z vzdušjem v prostoru) dejala, a me je Anastazija že prekinila in svoj plašč potisnila dobesedno v Mirto, ki je od strahu kar poskočila.

»Za božjo voljo, dekle, mar nisi sposobna pobirati niti plaščev?«

»Karameli se mora mešati, da te je najela,« je pribila Mirjam, ki se je s pošastjo Lavreto prikazala izza vogala.

»Se bojim,« sem kljub njihovemu pristopu ohranila profesionalen glas, »da je prišlo do … blagega, res zelo blagega nesporazuma.«

»O čem blebetaš, dekle?« me je nahrulila Anastazija in pokazala na Mirto. »Vaša služkinja pač preprosto ni sposobna …«
»Dovolite mi,« sem se angelsko nasmehnila in njen ostro našpičen prst previdno odmaknila od Mirtinih prsi. »Najprej … mi nimamo služkinje.«
Od groze je zahropla, medtem ko se je Mirjam zgrabila za prsi, Lavreta pa je prestrašeno pogledala Rozalijo, ki je trdo stiskala ustnice.

Z desno nogo sem svoje sicer skrite gojzarje potisnila še nekoliko globlje pod polico za čevlje, saj sem pri vratih s kotičkom očesa opazila Rozino. »In Mirta tukaj … je moja poročna priča.«

»Po…poročna priča?!« je zajecljala Anastazija in zgroženo zapičila oči vanjo.

»Tako je, priča,« sem prijazno dejala in jo potrepljala po kičasto ovešeni dlani. »Tako da … malo civilnega vedenja, moje dame, malo civilnega vedenja.«

»Ti bom že,« je zahropla Anastazija, a sem že odplesala proč. Uf, tole je pa res odlično. Poškilila sem nazaj in komaj sem vzdržala, da nisem ob izrazu na obrazih vseh štirih dam prasnila v smeh. »In nimate služkinje … Karamela! Kaj to pomeni?!«

Anastazija se je z rekordno hitrostjo (glede na višino njenih hodulj) opotekla do moje mame, ki jo je malce prestrašeno motrila, potem pa ji je, ko je Anastazija še enkrat zahtevala pojasnilo na mojo izjavo, da nimamo služničadi (očitno se ji je spet lagala, da bi se ji prikupila), začela ekspresno zagotavljati, da sem žal omamljena od alkohola in zato povsem neprisebna, ob čemer je njena najboljša prijateljica sicer dvomeče priprla oči, a je pri tem tudi ostalo, sama pa sem se jim lahko spet pridružila pri vratih kljub maminemu morilskemu pogledu. Pogumno od mene, kaj?

»Glej, Karamela,« je ravno v trenutku, ko sem se jim pridružila, zanosljala Rozina, ki se je pojavila od bogve kod. »Prinesla sem ti majhno darilce … čevlje, da boš imela lahko na poroki nekaj lepega (ob tem je ošinila njene salonarje) na nogah.«

Zakaj nisem presenečena?

»Oh, dragica, saj ne bi bilo treba …« je presrečno zagrulila mama in z nog zbrcala svoje stare šolenjčke. »Takoj jih bom obula – čudoviti so!«
Ob tem mi najbrž ni potrebno dodajati, da še zmerom po malem sumim, da so izdelani iz ubogega strojenega krokodila. 

»Čestitam ob prihajajoči poroki vaše hčerke,« je v tem izza matere stopila Nežika in prisrčno prikleknila.
»Oh, ljubo dekle, hvala, hvala,« je žvrgolela mama, jaz pa sem s prekrižanimi rokami opazovala gnusno osladni prizor in se spraševala, kdaj bo že konec.

Rahlo sem zavzdihnila in se naslonila na steno, pri čemer sem z očmi se pomenljivo srečala z Mirto, ki je bila videti še skoraj bolj obupana kot jaz.

Vendar se nisem preveč obremenjevala, trpeti nisem nameravala niti minute več kot do šestih, ko sta fanta obljubila, da naju bosta čakala na cesti.

Ne, tako zlahka se ne bom predala.

 

»Ne ti, tako ali tako si že … omamljena,« me je po roki treščila Lavreta ter si takoj zatem v strahu, da nosim s sabo kakšne čudne bacile, hitela brisat roke, ko sem čez dobre pol ure sklenila vsaj delček svoje žalosti utopiti v kakšni kapljici alkohola, kar sicer ni v moji navadi, a posebne okoliščine zahtevajo posebna sredstva.

»Pijana na lastni dekliščini!« je zgroženo dejala Dragica, takoj ko se je prepričala, da je Lavreta res rekla, kar je rekla.

»In jaz naj ti zaupam svojega Milančka,« je Ljubica zmajala z glavo.

»Verjemite mi, da mi je kar najmanj do tega …« sem že skoraj zamrmrala, a me je Mirta, ki se je čudežno prikazala nekje od zadaj, še pravi čas brcnila v nogo, ob čemer sem se spomnila, da se moram vsaj pretvarjati, da sem prijazna.

»Oh, verjemite mi, nisem pijana,« sem zagotovila vsem prisotnim, še posebej pa sem se s pogledom zavrtala v Lavreto, ki je do zdaj panično porabila že najmanj tri pakete robčkov za roke iz svoje čudežno raztegljive torbice (vsi od prvega do zadnjega so ležali na tleh okoli nje kot orjaško gnezdo) in se je v vsesplošni paniki že čisto pozabila hinavsko nasmihati spričo dejstva, da je lahko naprej prenesla nekaj sočnega o pijanki Viki iz ust moje najljubše mamice, seveda. 

»Kakšen mora biti šele tvoj zaročenec,« je zakrakala Eliza, ki je očitno že vlekla nekaj iz svoje zaloge brez dna. Čenč, namreč. »Slišala sem, da …«
»Oh,« je zavpila mama v sredo vsesplošnega pogovora, »Oliver je nadvse odličen mladi mož!«

Privzdignila sem obrvi. Očitno je nekdo sklenil braniti družinsko čast.

»Oh, ja, odličen je,« sem neodločno pridala na vprašljive poglede zbrane družbe.

»Oliver je zelo zabaven človek,« je svoj lonček pristavila še Mirta in pomežiknila sem ji, ko je Anastazija nemočno odprla usta.

»In zelo dobro zna oponašati Disneyeve junake,« je nekoliko tišje dodala, jaz pa sem se ob pogledih, ki mi jih je pošiljala zelo razkurjena mama, komaj zadrževala, da nisem bruhnila v smeh, saj bi to lahko povsem uničilo moj načrt, v smislu, da bi me mama privezala na stol za mizo in me ne glede na mučenje njenih prijateljic ne bi več spustila niti na stranišče.

 »Moja teta pa mi je povedala,« je velepomembno začela Eliza, ko je z grozo ugotovila, da vsa pozornost ne velja več njej.

»Stranišče!« sem panično zavpila. »Na stranišče moram.«
Vse dame so imele na široko odprta usta.

»Res,« sem zamomljala in se prerinila mimo njih, a ne mimo mame, ki me je trdno zgrabila roko in me povlekla nazaj.

Njen obraz je spominjal na razjarjenega bika, ko me je povlekla v kuhinjo (prisežem, da sem se upirala, vsega so krivi čevlji) ter me dobesedno zabrisala na stol, potem pa je najmanj pet minut stala nad mano in bentila, da sliši še eno tako in letim ven.

Ni ravno to tisto, kar sem hotela?

»… boš morala z mano na naslednjo čajanko, ki jo bomo pripravile,« se je popravila, ko se je na mojo veliko razočaranje spomnila, da tisto prej ni bilo ravno kazen.

»Že dobro,« sem zamrmrala, saj res nisem hotela tvegati še enega finega srečanja z društvom Snob, zato sem ji odprla vrata ter jo z groteskno napihnjenim gibom pospremila ven. »Zdaj pa prosim, milady
»Viktorija!«

Vendar se mi je za trenutek le zazdelo, da jo je fin izraz vsaj nekoliko omehčal, saj je potem vsa srečna odfrčala nazaj k svojemu krogu prijateljic, medtem ko sem lahko nedaleč stran poslušala Nežiko, Lavreto in Matildo, ki so nekaj zelo važno razpravljale (najbrž o tem, katera bo dala več za dopust), ob tem pa vsake toliko časa panično preverile strop in stene, da ne bi morebiti tam vseeno bil kakšen pajek, čeprav je mama v vabilo vsem sklenila pripisati, da me je nagnala na lestev in da sem polovila vso »golazen«. Ko pa sem se nekoliko približala, sem slišala predvsem stavke v smislu: »Moj ati …«
Lepo vas prosim.

Vse je bilo torej zelo … damsko. In pričakovano.

 »Res, ljubica?« sem v tem v ozadju že slišala kruliti Agnes in ko sem s kotičkom očesa opazila Rozalijo, ki je s svojim snobovskim izrazom na obrazu stala pred njo in ji nekaj »navdušeno« razlagala (beri: nežno vzneseno po besedah moje mame). »Napisala si knjigo?«

Najbrž je potrebno tudi omeniti, da knjige sploh niso izdali.

Ker nisem hotela še enkrat, to je že stotič, poskušati svoje »prijateljice« (spet mamine besede) blebetati o tem, v kakšno čast ji je, da ji je uspelo izpolniti svoje mladostne sanje, to je napisati tako krasno, koristno in oh in sploh uspešno knjigo kot je Kodeks mlade dame, sem se kljub tveganju (mama je še zmerom oprezala za mano) raje kaj hitro spravila iz prostora, kjer sem na vratih skoraj trčila v Mirto.

»Greva?«

Malce nervozno me je pogledala in prepletla prste. »No … Si prepričana, da tvoja mama ne bo jezna?«

Zarežala sem se in jo treščila po rami. »Ne.«
Široko je razprla oči in zamižala. »Ne bi potem raje vseeno ostali …?«
»Med temi?« sem začudeno pomignila proti zbrani Snob družbi. »Negativno. Ravno imava priložnost, da uporabiva vrata, s čimer se rešiva lazenja skozi okno. Kaj praviš?«

»Pa tvoja mama?«
»Izvedela bo že, ampak takrat bo prepozno,« sem lahkotno dejala. »Česar ne ve, je ne more boleti, ne?« Šment, ob Mirti se včasih počutim kot prava baraba.

»Najbrž res ne …« je negotovo dejala.

»Res. Poleg tega pa naju fanta že čakata.«

 

»Pijana? Viki? Nemogoče.«

»Nekaj so si pač morale misliti,« sem se branila, ko smo se z Mirto in fantoma čez natanko dve uri vračali iz kina, ki je bil naša prva destinacija na begu. »Sicer sva pa zares zelo trpeli.«

Oliver je privzdignil obrvi.

»Ne, Mirta?«
»Prav res.«
»Zamenjali so jo za služkinjo,« sem zamrmrala v Izidorjevi smeri, ob čemer se je moj najboljši prijatelj močno namrščil in jo zaščitniško objel okoli ramen. »Služkinjo?«

»Kaj bosta rekla zdaj?« sem se režala. »In kako bosta vidva pojasnila mami, da sploh nista pripravila fantovščine?«

»Zakaj bi to storila?«
»Oh, ne se slepiti, raje te ima kot lastnega sina,« sem godrnjaje navrgla Izidorju in sedla na zadnji sedež Oliverjevega fiata. »Seveda vaju bo vprašala.«
»In kaj bo rekla, če ji poveva, da sva vaju namesto tega raje povabila na zelo univerzalen večer, ki dovoljuje vstop obema spoloma?«
»Seksist.«

»Ne jaz, ne jaz, Viki.«
»Že dobro, o pomenu besedice ne bom razpravljala s slavistom.«
Mirta se je rahlo zdrznila, očitno se je pravkar prebudila iz tiste svoje precej pogoste nosečniške zasanjanosti, in me pogledala z velikimi očmi. »Viki, nekaj sem te hotela vprašati, se ti ne zdi, da je bila dekliščina bolj kot tebi namenjena tvoji mami?«

»Tole mi je bilo že od vsega začetka jasno,« sem brezbrižno dejala.

»Predpostavljam, da si gostila cel krožek tvoje mame, kaj?« se je posmejal Izidor.

Zastokala sem. »Vseh šestnajst.«
Zažvižgal je. »Opa, tole je bila pa huda, kaj?«
»Ko bi ti vedel …«

 »Torej,« se je iz voznikovega sedeža odhrkal Oliverjev glas, »ne bi rad motil te nadvse očarljive konverzacije, ampak … kam pravzaprav gremo?«

Zavila sem z očmi. »Idiot.«

»Hvala.«
Spogledala sem se z Izidorjem, ki je edini vsaj približno vedel, kaj imam v mislih in rahlo mi je prikimal. »Potem pa predlagam … veš kje je moj revir?«

»Bomo videli,« je zagodrnjal Oliver, obstal ob cesti in pobrskal za navigacijo. »Vikin revir, praviš?«
Mirta se je zasmejala in me dregnila, ko je videla moj obupan izraz na obrazu, čeprav v resnici nisem mogla biti ravno obupana. »Mislim, da bom jaz čisto dovolj, ne potrebuješ še satelitske ženske.«
Tlesknil je z jezikom in navigacijo stlačil Izidorju v roke. »Nikoli ne veš, draga moja, nikoli ne … HEJ!«

»Samo pelji,« sem zagrozila in izpustila njegove nadlahti.

»Že prav, velika Šefica.«
»Ne ti meni Šefica.«

 

»Torej,« se je Oliver zamišljeno naslonil nazaj na staro smreko, ki je kraljevala sredi nekoliko bolj uravnanega pobočja na obrobju mojega revirja, kjer smo se po polurnem pregledu terena le utaborili s šotori, »Viki v osnovni šoli …«
»Mislim, da tu ni potrebno izgubljati besed,« sem ga lenobno prekinila in ob Izidorjevem razočaranem izrazu na obrazu skomignila z rameni. »Vključno z njim,« sem pokazala na Oliverja, ki je zavil z očmi, »so bili vsi sošolci totalni kreteni, razrednik najbolj dolgočasen in zadrt človek pod svobodnim soncem, moja mama pa …«
»… je bila vsak teden najmanj enkrat na zagovoru,« me je nagajivo dopolnil Oliver in se izognil moji desnici, ki je švistnila le za las mimo njegovih skrbno negovane frizure. »In razrednik se te je bal.«
»To ni res,« sem ga zavrnila. »Dvomim, da bi mi sicer preprečil večino traparij, ki sem jih poskušala spraviti v tek.«
»Torej le priznaš, da so bile traparije?«

»Nekatere stvari res,« sem ostala hladnokrvna.

Mirta se je namrščila. »Pa menda tvoja mama res ni bila tako pogosto v šoli?«
»Ne …« sem zategnila. »Razrednik je bil samo malo … zatreskan vanjo.«
»To razloži tvoj odnos do njega,« se je namuznil Izidor in s pokom odprl pločevinko piva, ki smo ga pritovorili s sabo, ker alkohol baje pač mora biti – če ni Elizinega šampanjčka, sem pač obsojena na »hmeljevo sladkobo«, kot je pivo v šali imenoval Oliver.
»Jaz pa …« je Izidor sklenil povedati kaj iz svoje zaloge, saj je pametno ugotovil, da Oliverju ne bom dovolila izčvekati niti ene od t.i. traparij, »se je spomnim, kako je skoraj spala v zadnji klopi, ko sem takrat prvič prišel v razred, potem pa, ko sem prisedel, me je skoraj ugriznila.«
»Saj cenim to tvojo figurativnost,« sem se obregnila vanj, »ampak tole pa vseeno malo pretiravaš.«
»Niti malo, draga moja, niti malo,« se je ponorčeval Oliver, ki je dobro vedel, kako sovražim, če me kdo tako pokliče, a določenim ljudem ne moreš česa takšnega nikoli povsem dopovedati, »vsi fantje smo se te od nekdaj bali.«
»Čisto sami ste krivi,« sem zabila in se nekoliko bolj udobno namestila na korenini poleg Mirte, ki je naš pogovor poslušala s široko odprtimi očmi.

»Ampak lahko mi verjameš, da je to kar precej hud udarec za novinca,« se je zopet vmešal Izidor in si z obraza pihnil gost pramen svoje črne grive, »potem sem moral pa še popoldan k njej domov.«

»Naravnost v levji brlog.«
»Zelo smešno, Oliver.«
»Jaz se te pa ne spomnim preveč,« je priznala Mirta, ki je z levo roko previdno pestovala svoj že kar precej očitni trebuh, s pogledom pa je švignila prek Izidorja do Oliverja. »Bolj si mi v spominu ostal ti.«
»Mnja.« Videti je bilo, da mu je bilo še vedno malce neprijetno. »Izidorju sem rekel norec.«
Namrščila se je. »Tole ni bilo preveč lepo.«

»Vem,« je skesano dejal, tako da sva se z Izidorjem zgolj spogledala, in videla sem, da so mu ustni kotički sumljivo trzali, medtem ko se je trudil odpreti novo pločevinko.

»Moj spomin je pa vseeno še zelo živ,« je moj najboljši prijatelj ponovno vlil vase požirek in se odkašljal. »Sprva sem se te kar precej bal, veš?«
»Ne me hecat.«
»Šalit se reče,« me je popravil, a je ob mojem ledenem pogledu v trenutku utihnil.

»Naj ti oprostim, si pač res edini, ki je v slovenščini kdaj prekosil Rozalijo.«
»Še nisem pozabil,« se je ponosno nasmehnil in visoko dvignil pločevinko. »Na zdravje.«

»Se ti ne zdi, da imaš dovolj, kolega?« ga je previdno pobaral Oliver.

»Čisto v redu sem,« je veselo dejal in objel Mirto. »Ni krasna noč?«
»Krasna,« je suho dejal Oliver in me oplazil s kotičkom očesa, a sem le skomignila z rameni z mislijo, da je Izidor preprosto preveč poosebljen razum, da bi se ga kar tako napil.

»Kje sem že ostal?«
»Pri tistem prvem obisku, se mi zdi,« ga je z desnico na mestu obdržala Mirta in z zanimanjem nagnila glavo. »Kaj je bilo?«
Izidor se teatralno odkašljal in užitkarsko zaprl oči. »Že takoj ob vstopu v njeno sobo sem našel pod mizo ležati najmanj pet kilogramsko macolo.«
»Deset kilogramsko,« sem ga popravila in se zarežala ob spominu.

»Še vedno ne razumem povsem, kako da je tvoja mama ni nikoli odkrila.«
»Kar se tiče tistega dne, se je čisto preveč ukvarjala s tem, da ne bi razbila svojega rožnatega servisa,« sem zagodrnjala, »in z dejstvom, da v moji sobi sedi hipi in potencialni mamilaš.«
Mirta me je zgroženo pogledala. »Mamilaš?«
»Mah, pa saj poznaš mame,« sem lahkotno dejala. »Mislim, mojo mamo. Kasneje je pa celo mislila, da sva … khm … par.«
»Tega pa nisi nikoli povedala,« me je obtožil Izidor.

»Jasno, da ti nisem,« sem odrezala. »Čisto preveč … trapasto je bilo.«

»In se … spomniš, kako je bilo, ko si si med razredno uro razbila nos?« tudi Oliverju pogovor očitno ni več tekel v načrtovano smer in je zato posegel po meni ne preveč prijetnem spominu. »Ves čas sem ti moral metati papirčke, da nisi zaspala.«

»To je bila pa res najbolj neodgovorna stvar, ki si jo kdaj koli storil,« sem preprosto odrezala. »V Kavkinem razredu si sedel, za božjo voljo.«

Zažvižgal je skozi zobe in dregnil Izidorja. »Glej, kdo razklada o odgovornosti.«

»In tisto ni bilo preveč zabavno,« sem pripomnila. »Mama me je obtožila, da se zapletam v ulične pretepe.

»Meni pa je bilo že v tistem trenutku jasno, da ima naš Oliver »soft spot« za Viki,« se je zasmejal Izidor, ob čemer se je Oliver zabolščal vanj.

»In kaj, če smem vprašati, se je zgodilo s tvojo dosledno uporabo naše čudovite materinščine?« sem ga zbodla.

»Določenih stvari,« je preudarno dejal in vsakega posebej zelo resno pogledal, »določenih stvari pač preprosto ni moč tako zelo dobro povedati v vseh jezikih.«

Z Mirto sva se spogledali in na mojo zelo očitno pobudo, ki pa je Izidor na srečo ni opazil, je po listnati preprogi izlila vsebino njegove pločevinke piva.

»In tudi če si vedel,« je vztrajal Oliver, »mi nisi mogel že takrat razsvetliti mojega ubogega uma?« Premolknil je in kar videla sem, kako je v glavi zdrvel tistih nekaj let nazaj. »Prihranil bi mi kar precej neuspelih eksperimentov z rožicami in poezijo.«

»Določene stvari,« je še bolj preudarno dejal Izidor in črne oči vnovič zapičil v vsakega izmed nas, »določene stvari mora pač posameznik odkriti sam.«
Uf, tole je bilo pa veliko piva.

»Stari moj,« je slovesno dejal Oliver, ko je prejel moj »za-božjo-voljo« pogled, »mislim, da boš imel prvi čast prvi izginiti v šotor.«
»No, dobro,« se je na moje veliko začudenje kaj hitro strinjal moj najboljši prijatelj in se oprl na komolce. »Samo nekaj mi povej, Viki, kolikokrat si od njega dobila rože in poezijo?«

»Kreten.«
»Ja, Izi,« ga je karajoče pogledal Oliver. »Kreten. Dobila je podoknico.«

Groza. Oliverju pač ni pomoči. Ampak kdo bi si mislil, da iz razumnega Izidorja z dodatkom samo dveh pločevink piva nastane to? Jaz že ne. Pa ga poznam že več kot deset let. Seveda sem kasneje izvedela, da je bila pivska epizoda posledica rahlega spora z Mirto o tem, ali naj bo otroku (v primeru da bo deklica) ime Dagnja, kar se Mirti zdi izvrstna tvorjenka iz imena Dagmar, mehka Izidorjeva duša pa se je pričakovano zavzela za otrokovo dobro počutje med vrstniki, a v vsakem primeru brez haska.

»Življenje preseneča,« mi je Oliver mrmraje prebral misli in potem pomagal Izidorju na noge, v šotor pa mu je sledila tudi Mirta, tako da sem ob treh zjutraj sama obsedela na vlažnih gozdnih tleh mojega revirja.

In veste kaj?

Zaspala sem na koreninah in zjutraj sem se zbudila z Oliverjevimi stopali ob glavi. Seveda mi je takoj hitel pojasnjevati, da je Izidor vso noč krakal svoje neumne popačenke spominov in da ga je videl, kako se je natanko pred eno uro povsem bled v obraz in z grozljivim izrazom moralnega mačka na obrazu opotekel dol k potoku, a mi je bilo za to čisto vseeno.

Čeprav sem vedela, da me v naslednjih nekaj urah čaka še zelo zanimiva epizoda z mamo (če le ata ni celo vso ostal v gostilni in s tem zasenčil mojega pobega), sem obenem čutila, da bo dober dan.  

 

 

9.      POGLAVJE

 

X razlogov, zaradi katerih mami nikakor ne smeš pustiti, da ti načrtuje poroko, št. 9:

Ker prebudi preveč spominov za njen šibak živčni sistem.

 

 

»Katerega dela pri »rada bi najela kočijo z dvema belcema« (tisto zadnje je prav čudno zagrgrala) niste razumeli?!« je zalajala mama v telefonsko slušalko v prav poročno razpoloženem jutru, ko sem se v preveliki atovi majici in kratkih hlačah kar bosih nog ter zelo zaspanega obraza prikazala na vratih kuhinje, in prav nič se ne bi čudila, če bi se neznani glas na drugi strani telefonske linije od strahu podelal v hlače.

»Mi je čisto vseeno, če sta mlada!« je zarjula, ko je na moje veliko začudenje pogumni neznani osebek kljub maminem srhljivem pristopu le drznil nekaj reči, kar je, jasno, drago plačal. 

Utrujeno sem privzdignila obrvi in odkrevsala do okna, da bi dobila pogled nad dvoriščem, kjer sta res stala dva majhna črna konja, vprežena v … mojbog. Kočijo. Veliko belo princeskino kočijo.

Zdaj sem pa res v škripcih.

V trenutku sem se streznila in se zgroženo zastrmela v hrbet moje roditeljice, ki je še zmerom vpila v slušalko in ni dajala od sebe nobenega znamenja, da namerava to v kratkem končati.

In moj velegenialni um je bil ves čas prepričan, da me s kočijo zgolj poskuša spraviti v slabo voljo. Napaka, Viki, napaka.

»NE MORETE KAR TAKO ZAVAJATI KUPCEV!«
»Mami, vranca sta čisto kul,« sem pomirjujoče zašepetala, ker sem se že rahlo naveličala maminega dretja in sklenila, da je že skrajni čas, da odrešim ubogega konjarja, a ni bilo videti, da me je slišala, čeprav se je potem, ko se je sunkovito obrnila k meni in se razjarjeno zabolščala vame, izkazalo nekoliko drugače. »Ne bodi trapasta, Viktorija! Poročila se boš, ne pa se peljala na poslednjo pot! In ko smo že pri tem …« K ustom je zopet ponesla telefonsko slušalko: »Me prav čudi, da vsaj kočija ne spominja na lojtrski voz. Vsaj to.« 

In s tem je slušalko treščila nazaj na vilice, se z očitno frustracijo obrnila k meni ter me zlobno premerila s pogledom, ki se je že kar v samem začetku ustavil na moji opravi.

»Živa groza. Kaj pa misliš, da imaš oblečeno, mlada dama?«

»Pižamo,« sem previdno dejala s polnimi usti, a ravno to je bilo tisto, kar bi morala v svoji t.i. previdnosti najprej opaziti.

»IZPRAZNI USTA!«

Debelo sem pogoltnila. »Naj mi vaša gnada oprosti neslano vedenje …«
»Viktorija!«

»Mama … bi bilo mogoče, da vpričo mojih ubogih slušnih organov ne bi že ob tej uri zganjala kravala?« sem jo prijazno pobarala in ogrizek od jabolka v velikem loku zabrisala v koš, ob čemer se je seveda zdrznila, a je iz dolgoletnih izkušenj z mano že lahko vedela, da je kakršno koli kričanje in pridiganje na to temo povsem nesmiselno.

»Ti bom že dala kraval! Najprej mi dostavijo te … živali povsem napačne barve, potem pa mi še ti pred nosom zganjaš traparije! Samo še enkrat, samo še enkrat,« se mi je sumljivo približala in rdeče nalakiran krempelj uperila vame, »se zgodi kaj takšnega, kot se je s tvojo dekliščino, pa …«
»Mama …«
»NIČ MAMA!« je zatulila kot ranjena žival. »V dno moje duše sem bila osramočena … pred vsemi svojimi prijateljicami!«

»Mislim, da …«
»Me sploh ne briga, kaj si ti misliš,« je zavpila in se zapodila za mano, iz preventive sem namreč skočila s kuhinjskega pulta v smeri proti vratom. »Poglavitno je, kar si mislijo one.«
»Te bodo zato vrgle iz svojega društva?« sem si drznila vsaj malo zaigrati na sarkazem. »Ker potem …«
»VIKTORIJA!«
»Že šibam,« sem zavpila in se ji za las izmaknila, potem pa stekla direktno iz hiše, kjer sem na vratih skoraj trčila v ata, ki se je pravkar vrnil iz hleva.

»Tole so pa eni krasni konji, kaj?«

Apatično sem skomignila z rameni in stopila ven na sonce, da bi si jih še enkrat dodobra ogledala. »Verjetno res. Le da brez tistega, kar sledi.«
»Pa menda ja ne boš res sedla v tisto reč?« je ata kar malo zgroženo z glavo pomignil proti velikemu belemu čudu na štirih gromozansko očitnih kolesih.

»In kaj, če smem vprašati, mi preostane?« sem sitno dejala in se sesedla na stopnice pred vhodom. »Misliš, da je mama tako neumna, da bi me spustila z oči?«

»Ne …« je zategnil ata. »Ampak prepričan sem, da se lahko spomniš česa boljšega. Sploh, če jo malo … zadržimo.«
»Boš res?« Skoraj upajoče sem se zagledala vanj.

Nisem mogla spregledati njegovega režanja, čeprav se je obrnil proč od mene. »Ne vem, no … Ampak glede na to, da pride Marko … Mama bo gotovo navdušena ob našem ponovnem snidenju, kaj praviš?«

Nisem si mogla kaj, da se ne bi zasmejala, čeprav mi je bilo obenem kar presneto slabo in sem obžalovala še tisto eno jabolko, ki sem ga z razliko od mame, ki se je v kuhinji basala s hrano, kot da se odpravlja na izlet na severni pol, komaj zmogla. Stric Marko je bil za mamo vsaj takšna, če ne še večja nadloga kot midva z atom, on pa tudi ni nikoli zamudil priložnosti, da bi si jo privoščil.

»Boš že videla, da bo super,« mi je pomežiknil ata in stopil mimo mene med podboje vrat, kjer se je obrnil. »Nadihaj se svežega zraka, dokler se ga še lahko.«
»Zelo smešno.«
»In mimogrede …« Videti je bil rahlo zaskrbljen, tako da sem za trenutek že mislila, da me bo vprašal, če je mama kljub izvrstnemu skrivališču, ki si ga je priskrbel že pred mesecem dni, odkrila njegovo kravato. »… Je zelo razkurjena?«
Zelo resno sem prikimala. »Grozljivo. Prodajalca s konji je nadrla, da ne prirejamo pogreba, ampak poroko.«
»Ravno tega sem si želel,« je zamrmral in previdno stopil skozi vrata. »Ničesar ni slišati.«
»Morda je pa že v naslednjem stadiju,« sem predlagala.

»Prosim, ne. Jok bom pa zdaj res težko prenesel.«

»Bolje zate.«

 

Če se kaj spoznam na zgodovino in se, saj sem vsa štiri gimnazijska leta napol dremaje, pa vendar, poslušala Fosilko, o kateri morda ne bi izgubljali besed, pa tudi zdrava kmečka pamet mi pravi, da si je človek tam nekje davno nazaj umislil čevlje za zaščito nog in predvsem za preprečevanje trpljenja ob bosi hoji po neobljudenem terenu. Moški so skozi obdobja našega obstoja na tem ljubem planetu uspešno »poštekali« princip, ženske pa očitno še danes ne in je čevelj v njihovih očeh zgolj sredstvo za to, da trpiš kot žival. Natanko to se je moralo primeriti z mano, da sem bila kljub mamini odločitvi, da me oprosti hodulj, obsojena na zelo tesnobne in na videz zelo fine čeveljčke, ki so še enkrat dokazali, da videz vara, saj bi si po mojem zlahka prislužili najmanj naziv mučilne naprave.

Kdo bi to razumel. 

Uboga Mirta je v vsakem primeru potrebovala skoraj dobro uro, da je vse plasti belih čipk in satena spravila name, ki se sicer, kot se za odraslo osebo spodobi, nisem preveč upirala, pa vendar po drugi strani nikakor ne morem trditi, da sem v vsem skupaj uživala.

Sploh pa ne potem, ko so se odprla vrata naše dnevne sobe in se je med podboji prikazala še stokrat bolj grozljiva podoba od mene – Rozalija v groteskni zeleni čipkasti obleki, ki bi ji dejansko lahko prisodila izvor iz viktorijanske dobe.

»Kaj za …?« Mirta je zgroženo obstala na pol poti do mene s poslednjim (hvala bogu) kosom blaga, ki ga je bilo potrebno pričvrstiti name. Kako lahko nekateri to počnejo vsak dan?

Sama sem le mirno obstala in se zazrla v princesko, ki je še zmerom stala med vrati, najbrž v želji, da pokomentirava njeno vseobsegajoče izjemni kos blaga.

»Mama mi je pomagala izbrati, saj vesta, da vedno rada spoštujem njeno mnenje.«

»Kako izjemno,« sem igrala presenečenje. »Ne reci, da tudi to piše v krasni spremni besedi Kodeksa mlade dame?«

»Res,« je zažarela kot volframova nitka pri 220V.

»Ne me hecat.«

Mirta me je začudeno motrila, jaz pa sem nekoliko tišje zamrmrala: »Mar piše tudi, da se je treba obleči kot viktorijanska poročna torta?«

»Ne,« se je tudi Mirta končno zganila z mesta in bel svileni trak odvrgla na stol, sama pa je stopila nekaj korakov proti Rozaliji, ki je nekam presenečeno privzdignila obrv.

»Prosim?«
»Ne.«

»Ne?«

»Ne.«
»Kaj ne?« se je zdaj razburila princeska in roke fino uprla v boke.

»Ne moreš biti takšna,« je zelo razločno dejala Mirta.

Rozalija še vedno ni bila povsem prepričana, kaj je moja poročna priča pravkar dejala, saj je dobila na obraz tisti najbolj butasti izraz. »Oprosti?«
»Ne moreš biti takšna,« je ponovila Mirta z nevtralnim izrazom na obrazu in z roko zelo očitno nakazala na srš problema, se pravi obleko. »Zasenčila boš nevesto.«

Silovito se mi je zaletelo, ob čemer sta me obe rahlo začudeno pogledali, potem pa se je Rozalija namrdnila.

»Kaj pa ti,« je že zoprno začela, a sem se v tem že toliko spravila k sebi, da sem Mirto panično stresla za ramo in se sklonila k njenemu ušesu, kar očarljivi mladi dami pred nama seveda ni bilo najbolj po godu, a tudi ni mogla storiti ničesar, da bi preprečila nekaj tako nevljudnega, kot je šepetanje v javnosti.

»Kar v največje veselje mi je, če me, kot praviš  … khm … zasenči,« sem Mirti zamrmrala v uho, a ni bilo videti, da bi povedano ravno padlo na plodna tla, saj mi je namenila zdaj izrazito izrazen pogled, ki je odkrito spraševal po moji morebitni norosti.

»Čisto res,« sem dodala in se zopet vzravnala, to pa samo zato, ker sem na hodniku zaslišala mamin glas, ki v naslednjem trenutku tudi ni bil več samo glas, saj se je tik pred mano v trenutku pojavila mama v vsej svoji veličini in me strmo opazovala. »Viktorija.«
»Mama.« Rahlo sem se odmaknila, da sem v vidno polje spet ujela Rozalijo in ji pomahala. »Seveda lahko imaš to obleko, Rozi.«

»Kaj naj bi to pomenilo, Viktorija?« je strogo dejala mama in že grabila rokave moje obleke. »Kakšna čudna reč pa je to?«
»Reče se ji obleka,« je navdušeno dejala Mirta in zgrabila moj drugi rokav. »Mar ni prekrasna, gospa Vikina mama?«

»Karamela,« je blago dejala mama in nekako v neskladju z njenim glasom (beri: grobo) povlekla za moje krilo. »Lahko me kličeš Karamela.«
»O, hvala,« je navdušeno dejala Mirta. »Kakšna se vam zdi obleka?«

Videlo se je, da poskušala mama ostati vljudna (samo iz njene ljubezni do avtistov) in ji je tudi uspelo, saj se je rahlo prisiljeno nasmehnila. »Ni … slaba, vendar je čisto … no … navadna, mar ne?«
»O, ja,« je še vedno veselo dejala Mirta. »Zdi se mi, da je Viki najbolje izgledala prav v tej, ki ne zakrije njenih posebnih potez.«
»Pose…« je zgroženo začela mama, a se je v tem času izpred hiše že zaslišal Izidorjev glas, ob katerem je Mirta kar poskočila.

»Mi oprostite za trenutek …?«
Sploh ni počakala na odgovor, ampak je že stekla ven, mama pa se je, takoj ko so se za njo zaloputnila vrata (umazan šok za Rozalijo), sunkovito obrnila k meni z obrazom razjarjenega bika. »POSEBNE POTEZE?!«
»No, zdelo se mi je, da …«
»Samo poglej se!« je zavreščala mama. »Videti si huje kot … kot … dedec.«
Rozalija je zgroženo razprla oči, a sem sklenila, da jo bom raje ignorirala ter se zato bolj celostno posvetila maminemu pričakovanemu izbruhu. »Obleka je, mama. Ni to tisto, kar si hotela?«

Pa me tudi ni več poslušala, saj je v torbici že brskala za robčkom in obupano hlipala nekaj, kar je še najbolj zvenelo kot: »Kaj bo rekla teta Loreta!«

»Gospa!« je v tem proti nama elegantno priskakljala Rozalija z izrazom globokega obžalovanja. »Mar vam lahko kako pomagam …?«
»Oh, Rozalija, ti zlato dekle …« je hlipala mama. »Obljubi mi, da boš ostala …«

»Pa le nisi oblekla rjuhe in mreže proti komarjem,« sem v tistem trenutku iz smeri vrat zaslišala dražeč glas, ki je, jasno kot beli dan, pripadal Oliverju, ki se je v tistem trenutku na Rozalijin velik šok (zgrabila se je za srce) prikazal med vrati.

»Saj glede na njen okus me prav čudi, da tega ni privlekla na dan,« je za nami zagodrnjal v trenutku spremenjen mamin glas, ki mi je jasno sporočal, da je že uspešno preklopila v tretji stadij (za nepoznavalce: kuhanje mule), za katerega sem lahko na podlagi preteklih izkušenj sklepala, da se ne bo tako zelo hitro končal.  

Stopil je nekoliko bližje in med zelo neumnim praskanjem po glavi kritično priprla oči. »Saj ne, krasna si,« se je nato končno odločil in me s širokim nasmeškom poljubil na čelo, ob čemer se je začela mama v ozadju zelo glasno pretvarjati, da bo bruhala. 

»Pazi na besede, Oliver,« sem mu smrtno resno dejala in mu pomežiknila, ko moja povsem prisebna roditeljica ni gledala, čeprav se je Rozalija kislo namrdnila in neodobravajoče prekrižala roke na prsih, po čemer sem sklepala, da bodo vse podrobnosti že pred koncem obreda prijadrale do prej omenjene.

Skomignil je z rameni in mi z očmi nakazal, na bom tiho, sam pa se je izprsil. »Sicer pa si vedno vedela, kaj obleči, da ti bo pristajalo.«
Mama je prhnila.

»Pristajajo ti vsa oblačila, ker si res … posebno lepa. In ta obleka krasno poudari tvoje posebne obrazne poteze.«

Včasih se sprašujem, kdo ga je učil tako krasno prisluškovati.

Mama je še glasneje prhnila, jaz pa sem ga sunila med rebra in ga strupeno pogledala. Ni je treba popolnoma razkuriti že PRED poroko.

»OLIVER!« smo tedaj zaslišali od vrat že četrti glas tistega dne. Kot na ukaz smo se obrnili. Moja bodoča tašča, jasno.

Zardel je. »Hej, mami.«
Prihitela je k njemu in se mu vrgla okoli vratu, kar je bil pravi atletski podvig glede na njuno razliko v višini. Zdaj ga je odsotno trepljala, on pa me je obupano gledal, medtem ko je ihtela: »Moj edini sin se bo poročil!!!«

Vse skupaj sem opazovala z rahlo privzdignjenimi obrvmi, ker so se mi zdeli taki čustveni izpadi POPONOMA odveč, potem pa sem kar zamrznila, ko se je obrnila k meni. »Vesela sem, da je našel tako krasno dekle in ne eno tistih avš, ki gledajo samo na obleke.«
Mama je zakašljala, midva pa sva se spogledala in se trudila ne prasniti v smeh. Vpričo mame bolj mimo ne bi mogla udariti. Očitno je bilo celo tisto porazno kosilo premalo, da bi to spoznala.

»Hvala, Marija.«

»Ne zahvaljuj se mi, ljubica,« je zamahnila z roko in v naslednjem trenutku pograbila mamino kičasto ovešeno dlan ter jo začela divje stresati, ob čemer je mamin obraz pričal, da bo, če tega ni takoj konec, ubila prvega mimoidočega, še bolj verjetneje pa mene. »Tako zelo sem vesela, da se bosta najini družini povezali, Karamela!«
Rozalija je previdno stopila nekaj korakov proč od nje in z nekoliko zgroženim pogledom opazovala celotno sceno, ki se je meni osebno (da, priznati moram), zdela nasprotno nadvse zabavna.

Mama se je nerodno odhrkala in previdno iztrgala svojo dlan iz Marijinega krčevitega prijema. »Lahko mi verjameš … da je tudi … khm … meni v … veliko … khm … čast.«

Resno, mama?

»Saj ne morem verjeti,« je majala z glavo in začela sinu, kjer je že v naslednjem trenutku po maminem priznanju spet stala, zategovati metuljčka, ob čemer sem se za hip skoraj upravičeno zbala, da se bo zadušil. »Ne morem verjeti, da se bom moj mali polhek poročil,« je ob tem nenehno ponavljala in se sukala okoli sina, ki je po barvi zdaj najbolj spominjal na paradižnik. »Jejhata, kako si čeden … A ni to vznemirljivo, jejhata …«
Mama se je medtem pomaknila k meni in me neusmiljeno tolkla po hrbtenici, ob čemer mi je v uho sikala, naj se že vendar vzravnano držim. Več kot očitno je bilo, da ni niti pol toliko navdušena, kot Marija. Kakšno presenečenje.

»Krasno izgledaš, Viki,« se je ta, ko se je naveličala Oliverja, obrnila še k meni in na tej stopnji je moja mama le trdo stisnila ustnice v ravno črto.

Pri moji veri. Nisem si mislila, da bom kdaj to rekla, ampak sem komaj čakala, da pride Anastazija.

 

Na matičnem uradu je šlo hitro. Pravzaprav je bila najdaljša in daleč najbolj mučna od vsega vožnja s Pepelkino kočijo, ker se spričo mamine tesne hoje ob mojem oknu sploh nisem imela priložnosti potuhniti, Oliver pa je tako ali tako nadvse užival v vsej pozornosti, ki jo je dobival in je nekajkrat celo izzivalno pomahal skozi okno kočije, s čimer si v moji glavi takoj prislužil toliko minus točk, da je zdaj, se bojim, že v minusu. Pa naj mu bo.

Svatje so po najinem prihodu nazaj na zrak kaj hitro vzeli pot pod noge, med zadnjimi je stopala mama, ki jo je obupani ata s trdno zadrgnjeno kravato držal pod roko, in mi, preden mi je povsem obrnila hrbet, pošiljala en morilski pogled za drugim. Kakšna krasna popotnica.

»Kaj sledi?« je vznemirjeno vprašal Oliver in skoraj poskakoval od navdušenja, medtem ko je Rozalija z dvignjenim nosom stala najmanj pet metrov od njega in ga vzvišeno opazovala.

»Glede na tvoje trenutno stanje bi sklepala, da ti utegne biti všeč, kar sledi,« sem se zarežala, ko sem se prepričala, da nismo več v maminem vidnem polju in mi je Izidor komaj opazno prikimal.
»In sicer? Kaj si sklenila ušpičiti tokrat?«
»Mar nisi ti predlagal, da malo popestrimo dogajanje?«
»Je bilo tole retorično vprašanje?

»Se ti zdi tako?«
»Se morda tebi?«

»Bi že nehala vidva?« naju je zdaj nahrulila Rozalija, ki je pristopila, najbrž v želji, da ulovi na ušesa kakšen zanimiv podatek, kar pa ji, glede na to, da je celotno društvo Snob odšlo proti cerkvi skupaj z mamo, niti ne bi koristilo, zato se s tem nisem obremenjevala.

»Čakaj.« Od strani sem ošinila Oliverja. »Kdo je pa rekel, da nameravam kaj ušpičiti?«
»Njegov nezmotljivi instinkt,« se je zasmejal Izidor in mi položil roko na ramo. »Torej? Kaj natančno imaš v mislih?«

Rozalija je zgroženo zahropla. »Viktorija!«

»Želiš?«
»Ne boš uničila poroke, ki jo je tvoja mama tako predano in ljube…«
»Oh, zapri že, Rozi,« sem zamomljala in pristopila k Izidorju. »Kaj pravijo priče na eno krasno in sproščujočo ježo do cerkve?«
»Znaš jahati?« je navdušeno vskočila Mirta, a ji je Izidor, ki je pravzaprav edini poznal moje posebno presenečenje za mamo, že pomignil, naj mu sledi, da ubogi živali razbremenita kočije, jaz pa sem lahko (seveda ob nepogrešljivi pomoči moje sposobnosti ignoriranja Rozalijinih grimas) svojo pozornost povsem posvetila svojemu »soon-to-be-husband«, kot bi se on izrazil.

»Oliver …«

»Ja, Viki?«
»Si že kdaj jahal konja?«
»VIKTORIJA!« (Rozalija, kdo pa drug)

»Ne. Ti?«

»Nekajkrat.«
»Ne more biti tako zelo težko, kaj?«

»Ne. Sploh ne.«

»Krasno.« Zarežala sem se in potem rahlo privzdignila krilo ter se zagledala v moja grozljiva obuvala. »Potem pa samo še nekaj uredim.«
Ko sem se vrnila k Oliverju, ki je stal nedaleč od kočije, kjer sem uredila še tisto zadnjo podrobnost, se je z nagajivim nasmeškom na ustnicah sklonil k meni. »Zdaj si pa res ne smem privoščiti, da bi te ob koncu nesel čez cerkveni prag,« mi je zašepetal v uho, ob čemer se je Rozalija neodobravajoče (trikrat lahko ugibate zakaj) namrščila. »Ne moreva tvegati, da bi tista ženska s fetišem na čevlje omedlela, kaj?«

»Res,« sem se strinjala in čutila, kako se mi čez obraz širi širok nasmeh, sploh po tem, ko sta najini priči privedli vsaka svojega vranca.

»Bo šlo?«

Po tistem nadvse resnem dialogu od prej sem bila skoraj prepričana, da moj ženin ne bo imel nikakršnih tehničnih težav, v resnici pa sem bila na koncu priča prizoru, v katerem se je prej omenjeni osebek na vse pretege trudil, da bi zlezel na ubogo žival, kar mu je potem uspelo šele, ko se je Izidor od srca nasmejal in ga je v nekaj neuspešnih poskusih le pomagal vzdigniti na konja.

»In ti si se hvalil z atletsko postavo,« sem dejala s privzdignjenimi obrvmi in z rahlim nasmeškom že zdavnaj sedeč v sedlu.

»Veš kaj,« si je malce osramočeno pihnil lase z obraza. »Ta žival je preprosto nemogoča.« 

»Nemogoča ali ne. Gremo?«
»Gremo.«

 

 

10.   POGLAVJE

 

X razlogov, zaradi katerih mami nikakor ne smeš pustiti, da ti načrtuje poroko, št. 10:

Ker je lahko »omaka iz rakcev« le začasni izgovor.

 

 

»Viktorija, ti nesrečno dekle!!!«

Mama je s široko odprtimi usti stala na dovozu pred cerkvijo, oblečena v eno svojih odličnejših oblek in z grozljivo krokodiljo kreacijo, ki ji jo je prinesla Rozina na tisti zame že precej oddaljeni večer dekliščine. Ata in stric Marko, ki se od zadnjega srečanja skoraj ni spremenil, morda je le njegova pleša čisto malo napredovala (povsem zadosten razlog, da bi bil ata lahko prav presneto ljubosumen), sta ji stala vsak na eni strani, ko pa sta zaslišala topot konjskih kopit in se istočasno kot mama soočila s pogledom na skrbno pripravljeno sceno, v kateri sva z Oliverjem jezdila vštric, za nama sta ponosno stopala Izidor in Mirta, Rozalija pa se je s čeljustjo do tal in z zelo jeznim izrazom na obrazu vlekla najmanj pet metrov za nami, so se jima usta istočasno razlegla v velik nasmešek, za kar pa tudi nista imela veliko časa, saj je mama takoj po svojem dramatičnem kriku vzbudila v vseh navzočih občutek, da bo omedlela. Stric Marko jo je tako pomirjujoče trepljal po rami, oče pa se je še zmerom režal in si pihal v obraz. Bilo je pasje vroče. 

»Živijo, mama,« sem režeč sestopila s svojega konja in jo, preveč šokirano, da bi reagirala, objela okoli ramen. »To pa bo ena krasna poroka, kaj?«

»Samo poglej, kaj si …« je slabotno zasopla mama, potem pa je se je le nekoliko zbrala (najbrž maslo nekaj mojih sodelavcev, ki so stali za njo) in trdno stisnila ustnice. »Že prav.« Z zlobnim pogledom je ošinila celotno družbo in zakrilila z rokami. »Kaj še čakate?! Gremo! Ne ti, Štefan,« je ata na silo potisnila nazaj k meni, da se je kar opotekel, nato pa se mu je čez obraz izrisal skoraj prestrašen pogled. »Ti si oče. Oddati moraš Viktorijo.«
»Oddati?«

»Mar nisva govorila o tem, Štefan?« je utrujeno zavzdihnila mama. »Samo pojdi z njo do oltarja. Prosim.«
Potem pa je izginila v množici in naju pustila sama.

»Oddati, praviš?« je nekam nerodno dejal ata, potem pa mi je nerodno ponudil komolec, ki sem se ga sama še bolj nerodno oprijela. »Oče?

»Ata, umiri se,« sem živčno dejala in mrzlično tuhtala, kako naj preprečim morebitno katastrofo, ki je v mojem načrtu vsekakor ni bilo – kako naj bi predvidevala, da se bo tako raznežil?!

Ampak bilo je prepozno.

 »Veš, saj sva z mamo tvoja biološka starša … Ampak vedno se mi je zdelo, da si bolj otrok gozda,« je ganjeno dejal. O, ne. Pa ne še on. Edini steber se je podrl spričo vsesplošne sentimentalnosti.

Za božjo voljo, mar se pred poroko vse mame spremenijo v živčne in vsi očetje v čustvene razvaline?!

Mirtin oče? Janez? Ne, Janez gotovo ne. Prepričana sem, da je bil ravno nasprotno čisto vzhičen nad dejstvom, da se bo znebil Rozalije in jo naprtil Ambrožu, ki ga spričo njegovega negativno naravnanega odnosa do golfa ne mara preveč.

Pa vseeno. Zakaj mi ni mogel tega nihče povedati?!

Uboga jaz.

 

In potem je bilo konec. Za duhovnikovim »Sveti Oče, daj tema dvema, ki sta pred teboj sklenila zakonsko zvezo in želita pristopiti k tvoji mizi, da se bosta nekoč veselila na nebeški gostiji, amen« sem okoli svojega vratu začutila močan par rok, ki me je malodane zadušil. Kdo bi si mislil, da skriva Mirta pod svojimi ohlapnimi bluzami takšne mišice. Le kaj bi rekla stara prateta Loreta.

Kar se tiče stare vešče (bela čipkasta obleka, ki je na njej visela kot na obešalniku), ki se je še pred začetkom obreda poskrbela za to, da mi je nekdo dal jasno vedeti, da sem videti kot hlod, je stala v prvi klopi na mamini levici in v eni roki stiskala nevarno koničast dežnik, v drugi pa svojo berglo. Očitno bomo morali biti vsi navzoči prekleto previdni. Podobno kot njene najljubše sorodnice, obred tudi mame ni kaj posebej ganil, saj je še zmerom trdo stiskala ustnice in kuhala mulo, medtem ko si je ata (bog nam pomagaj!) na skrivaj brisal oči. Opazil ga je itak samo stric Marko, ki ga bo zdaj gotovo zafrkaval do smrti.

Najbolj zabaven del pa še sledi.

Čeprav se zdi nemogoče, mama v tistem trenutku gotovo ni bila najbolj kisel človek na dosegu oči – absolutna zmagovalka je bila tokrat rožnata (oprostite: zelena) princeska. Sicer se moje posredovanje pri Mirti v vezi z njeno groteskno obleko večini od vas najbrž res ne zdi razumsko, a se mi je v tistem trenutku zdelo nadvse odlično, da je ostalo pri tem. Moja najljubša družica in nosilka poročnih prstanov se je namreč skupaj z orjaško krinolino že ob vznožju našega pohoda do oltarja zataknila med vrati in prisegla bi lahko, da je celo našemu mrkemu župniku živahen prizor, ki je vključeval kot paradižnik rdečo Rozalijo in tri moje bratrance, ki so jo pomagali tiščati skozi vrata (dokler se ni nekdo spomnil, da lahko preprosto odprejo še drugo krilo), izvabil nasmeh na obraz, da pa ne govorim o določenih drugih, ki so morali še kasneje zaradi silovitih izbruhov smeha zapustiti cerkev. Nasploh ne verjamem, da bo fantastičen pripetljaj, ki se je pravzaprav  v obliki težav s čipkastim spodnjim krilom nadaljeval skozi vso mašo, ki je bil na moje veliko zadovoljstvo celo povsem spontan, še dolgo mnogim, ki Rozalijo poznajo, ostal v lepem spominu, morda pa tudi tistim najbolj vernim farankam, ki izgledajo, kot da nikoli ne zapustijo cerkve, čeprav je znano tudi dejstvo, da takšne teme ob večerih kljub župnikovem svarilu glede opravljanja predelujejo ob čaju ali kavi.

Jaz vsekakor ne bom pozabila Rozalije vsak trenutek njenega življenja opominjati na to. Morda bi lahko v pomoč celo naročila fresko …?

A ne pretiravajmo. Morda lahko za to še vedno poskrbim kdaj drugič, če bo slučajno zlobna do mene, kajti že pripetljaji iz ranega otroštva so me dosledno naučili, da ni nikoli slabo, če v rokavu skrivaš vsaj kakšnega asa.

Kakorkoli, ceremoniji je sledilo fotografiranje, temu čestitka iz vseh strani, z izjemo tete Mirjam, ki še vedno živi v prepričanju, da sem trčena.

»In kje so nevestini čevlji?« je Izidor s širokim nasmehom na obrazu skoraj priplesal do mene in me ukleščil v medvedji objem. »Čestitam, Viki.«
»No, torej … hvala,« sem nerodno zamomljala v njegovo ramo.

»No, torej?« se je posmehnil in se malo odmaknil, najbrž zato, da bi si bolje ogledal mojo perfektno urejeno pričesko, ki v tistem trenutku spričo prevladujočega vzdušja sentimentalnosti, ki s sabo pripelje tudi neomejeno količino objemanja, niti ni bila več tako zelo perfektna, a zame še vedno precej neobičajna. »Je to vse, kar lahko rečeš?«
»Najlepša ti hvala, dragi prijatelj,« sem ga krcnila v ramo.

»In ko sva že pri tem, mi nisi odgovorila,« je prešerno dejal. »Nevestini čevlji?« je ponovil, kot da bi bila slaboumna.

»Nihče ni povsem prepričan,« sem skrivnostno dejala in ga pomenljivo pogledala. »Ampak, če me spomin ne vara …«

»… pozabljeni ležijo v kočiji,« me je dopolnil in se zasmejal. »Oh, Viki.«

»Ne,« sem trmasto dejala in prekrižala roke na prsih. »Ne bom si nenehno pljuvala v skledo, že brez tega bo mama …«

»… še prehitro izvedela za tvoj najnovejši zločin in boš …«

»… v velikih težavah. Točno to. In mi ne bi raje enkrat za spremembo čestital?«
»No, potem pa iskrene čestitke,« se med naju od nikoder zrinil Oliver in mi namenil skrajno resen pogled. »Priznati moram, da je ta ena boljših.«
»Pa vendar še ne povsem zrela za fresko,« sem ostala kritična. »Sicer pa hvala.«
»Fresko?« Mirta, ki je očitno preslišala tisti zadnji del, je navdušeno zaploskala. »Res bi lahko naročili eno. Takšno, kjer hodiš proti oltarju …«

»Pravzaprav bi jo lahko celo ti naredila,« je zlobno predlagal Izidor in me ošinil s kotičkom očesa. »Morda na steno vajine dnevne sobe.«

Zastokala sem. »Grozno smešno.«
»Pa menda ja ne boš zavrnila poročnega darila?«
»IZIDOR!«

»Morda raje fresko z upodobitvijo Rozalije in njenih težav s spodnjim krilom,« je predlagal Oliver in vzbudil salvo smeha, le dotična se je kislo namrdnila in nam z dvignjenim nosom obrnila hrbet.

Najbolj glasno od vseh se je smejal stric Marko. »Zdaj mi je šele jasno, kako ti je uspelo očarati našo Viki.«
Resno?!

»Določene stvari mi boš moral zaupati,« se je moj najljubši stric že sklenil zaupati Oliverju. »Tudi jaz imam v mislih eno ledeno, veš …«
»Hvala, ker mi rečeš ledena.«
Ustni kotički so mu trznili. »So dejstva, ki jih ne moreš zanikati.«
»Ampak veste,« je Oliver prekrižal roke. »Naj se mi zdi to še tako zelo nenavadno, univerzalna navodila ne obstajajo.«
»Vendar se je Viki vseeno vrgla po Karamelini strani družine, kar se tiče nedostopnosti, veš? Ti Štefan ni nič razlagal svojih štorij?«
O, ne, tega nočem slišati.

»Razumljivo,« je z vso diplomatskostjo pritrdil Oliver in ignoriral moj strupeni pogled. »Ampak določene stvari,« je teatralno obstal in mi pomežiknil, »določene stvari mora pač posameznik odkriti sam.«

Izidor je škrlatno zardel, ko se je stric Marko gromko zasmejal. »Saj imaš prav. Tudi Štefan je moral biti precej iznajdljiv, da je … MIRJAM, SŔCE!« je na moje veliko olajšanje zavpil ravno v trenutku, ko sem mislila, da je zame že prepozno in mi je sposobnost, da atu kdajkoli spet pogledam v oči, začuda rešila prav taista teta, ki me ima za živčnega bolnika.

Vendar ni bilo videti, da bi bilo navdušenje nad ponovnim snidenjem obojestransko, saj je mamino sestro v trenutku, ko je zagledala režečega atovega brata, pograbila panika in se je uspešno pomešala v množico, ki se je drenjala pred cerkvijo.

»Boste že videli,« je velepomembno (čisto v njenem stilu) oznanil stric Marko, ki očitno ni nameraval kar tako obupati, in z očmi prečesaval množico, ob čemer je ata, ki je stal nedaleč proč od nas, vprašujoče privzdignil obrv v moji smeri. »Naslednja v belem bo ona.«

 

Vendar sentimentalnega vzdušja kljub vsemu ni bilo moč povsem zanikati. Takoj ob prihodu v eno tistih finih restavracij, ki sta jo kljub mojemu velikemu nasprotovanju izbrala Izidor in Mirta in po zdravici, je med svati završalo. Jasno, hoteli so govor.

Krasno.

Na moje veliko olajšanje je vloga lomilca ledu padla na »mojega soproga«, kot je po dolgi epizodi tolčenja ob kozarec, ki je bilo po Anastazijinih besedah potrebno, da utišamo »necivilizirano atovo stran sorodstva«, oznanila mama in Oliver je bil prisiljen ob glasnih vzklikih strica Marka in določenih drugih, ki jim je vzdušje (ali vino) rahlo stopilo v glavo, vstati in se sprehoditi do mikrofona.

Zelo počasi in dramatično je iz prsnega žepa suknjiča izvlekel majhen in zelo zmečkan listek papirja in ga ob neprestanem mrščenju društva Snob&soprogi razvil.

»Viki,« je začel ob čemer se je mama (sedeča v moji neposredni bližini) že takoj zdrznila spričo dejstva, da ni uporabil mojega celega imena. »Danes, ko sva eden drugega takorekoč obsodila na življenje eden z drugim, bi rad poudaril, da sem neskončno zadovoljen, da si ti tista v belem.« Nekaj starejših sorodnic je razneženo segalo po robčkih. Groza.

»Glede na to, kakšen sloves sem imel še pred desetimi leti in glede na skrbi, ki sem jih s svojo veliko zalogo ženskih osebkov, ki sem jih privedel v hišo, povzročil moji mami,« je povsem solzni Mariji namenil resen pogled, ki pa ni mogel prikriti trzajočih ustnic, »je tole danes pravi čudež. Torej se le dogajajo.« S tem je listek stlačil nazaj v hlačni žep. »In to je vse, kar sem napisal, ampak glede na to, da je ura …« poškilil je na steno, »šest in se začenja moja preobrazba v kreativni stadij, bi lahko še kaj dodali, ne?«

Vse njegove tetke so obožujoče prikimale.

»No, prav.« Odhrkal se je in preprijel mikrofon. »Viki. Ko sem te zadnjič opazoval izza drevesa, kako se mučiš z govorom, sem pomislil, da te ni ravno mogoče vtakniti v tisti tradicionalni ženski kalup, se pravi,« je s hudomušnim pogledom zdrsel prek dvorane, »nisi ravno človek besed, ampak človek dejanj. Mimogrede,« mi ne namenil živahen pogled, ki je že nakazoval na začetek šale, »imava še en dokaz za to, kajti danes te tudi prvič vidim takole opravljeno, v obleki mislim, in ti zelo pristaja. Lepe noge.« Nisem si mogla kaj, da ne bi prhnila. Čisto njemu podobno. V bistvu sem bila celo presenečena, da si ni drznil reči »noga«, prav tako pa so bili očitno nad dejstvom, da ga ne poskušam umoriti s pogledom, presenečeni ljudje v dvorani, vsaj tisti, ki so me poznali in so zato iz preventive tudi ostali tiho in se za razliko od Oliverjevih sorodnikov niso začeli smejati. Mislim, da je bilo vsem kristalno jasno, da nisem prav nič navdušena nad svojo opravo. »Saj se šalim,« je takoj zatem dodal Oliver, očitno ne povsem prepričan, ali je bil odziv na predhodno tezo primeren, ob čemer se je zdaj cela dvorana stresla od smeha, mamin obraz pa je potemnel, da je spominjal na višnjo. Ne, na tempirano bombo. »Rad bi poudaril, da BISTVENO bolje izgledaš v hlačah in ravno to je razlog, da sva končala tukaj, se mi zdi. Dejstvo, da si nekoliko drugačna od ostalih pripadnic ženskega spola, kar smo ugotovili že prej, me je pripravila do tega, da vse skupaj sploh jemljem resno, saj najina zveza po mesecu dni očitno ni doživela poloma, ko vse moje ostale, ne mami?« je pomežiknil Mariji v prvi vrsti, ki je sedela poleg mame in v nasprotju z njo izgledala malodane očarana nad sinovim govorom. S tem je, jasno, spet sprožil salvo smeha. »Če zdaj začneva pri laseh – všeč mi je neukrotljivost tvojih las, za katere ne zaležeta niti dva glavnika, ki sem ju moral potem čisto sam plačati in pol steklenice gela za lase, verjemite ali ne,« se je obrnil k publiki, ki je bila že čisto solzna, vendar ne od ganjenosti, kot bi pričakovala mama, temveč od smeha, »sem poskusil.« Obrnil se je k meni. »In ti tvoji lasje tudi odlično prikažejo tvoj značaj; dovolj zgovorno je že dejstvo, da smo se te v srednji šoli bali celo najpogumnejši fantje, v osnovni šoli pa menda celo razrednik, kot mulce pa si nas itak vse na daleč prekašala celo v brcanju žoge in lazenju po drevesih, čeprav si to vse do dne, ko sva ti v srednji šoli z Izidorjem prekrižala pot, počela sama, kar je velika škoda, ker si danes želim, da bi te bolje spoznal že pred tem. Nadaljno so tvoje pomembnejše kvalitete tudi širina tvojih ramen, tvoja moč, plezalne sposobnosti in močan imunski sistem, ki ti je pomagal preživeti marsikatero noč, ki si jo, zavoljo že prej omenjene neukrotljivosti morala preživeti pred vrati vaše hiše.«

Mama je rahlo zardela, ko sta se stric Marko in ata kot na ukaz obrnila k njej, a je Oliver, ki je več kot očitno padel v zanos, že nadaljeval.

»V ramenih te je skupaj skoraj toliko kot mene, kar mislim, da zadostuje, da bom v najinem gospodinjstvu lahko ostal človek besed, ti pa boš človek dejanj, obenem pa bom moral biti vedno na preži, da te ne razjezim, saj tvoj temperament nikakor ni zanemarljiv, temveč je v naših krajih celo legendaren. Priznati moram, da sem s tabo večkrat zabredel v težave, kot pa prej v vsem življenju, upoštevajoč dejstvo, da sem bil v razredu iz meni neznanega razloga označen za problematičnega

Premolknil je za boljši učinek (še ena izmed for, ki se jih je naučil na faksu), nato pa še poslednjič dvignil mikrofon.

»Rekli so: Viki je pač divja. Meni pa se zdi, da si preprosto punca, ki zna preživeti, tudi v divjini, če bo treba. Ko smo že tu, bom omenil še tvojo veliko ljubezen do živih ekosistemov, med katere si me pred leti vključila.«

Cela dvorana se je zakrohotala.

»In se pri tem nikakor ne pustiš zatirati. Tako da … Imava nekaj šans, ne?«

Zdaj je izbruhnil močan aplavz, ki se je nadaljeval med njegovim šaljivim priklanjanjem in občasnimi »hvala, hvala«, vse dokler se ni uspel med stoječimi svati preriniti do čela mize, potem pa počasi zamrl.

»To je bilo tako romantično!« je zatulila Marija in povlekla sina v objem, v trenutku, ko je navdušeno ploskanje dokončno potihnilo. Mama poleg nje je ustnice še vedno stiskala v tanko črto, kljub temu da je bila nasproti nje nastanjena Anastazija v »čudoviti« modri obleki in nekaj neprizadeto čebljala.

Ata se je zarežal in mi pokazal dvignjen palec. Zdaj je vrsta na meni.

 

»Tako da … Bi lahko nehal uporabljati glavnik …? Saj se hecam mama,« sem hitro dodala ko sem videla njen osramočeni obraz, medtem ko mi je Izidor z usti obupano nakazoval »šalim«. Ne že spet.

Mar ni dovolj že to, da je bil govor katastrofalen, potem pa še to. »Saj je že Oliver rekel, da sem človek dejanj,« sem še zamrmrala v mikrofon in potem po najhitrejšem možnem postopku, kolikor mi je pač proteza dopuščala, pobegnila z odra, kjer me je za mizo pričakal smejoči se Oliver. »Sem zadel?«

»Pa saj si slišal,« sem poraženo zagodrnjala in s pogledom ošinila mamo, ki je Anastaziji povsem rdeča v obraz zagotavljala, da je edini predmet, ki mi je kdajkoli povzročal preglavice, slovenščina.

»Lahko mojo damo zaprosim za ples,« je, še preden bi uspela poseči v njun pogovor, proti Anastazijinemu stolu pridrsal gospod Janez in se po snobovsko priklonil pred svojo soprogo, ki je svojo kljub skrbnemu negovanju presušeno dlan, ponesla k ustom. »Seveda, Janez, dragi.«

»Hvala,« je zanosljal in jo nato mimo maminih široko odprtih ust odpeljal na plesišče. Groza.

Mama je bila videti kot riba na suhem, a si je, ko sva se z Oliverjem že rahlo zaskrbljeno spogledala, le opomogla in se glasno odkašljala. »Štefan?«
Zatopljen v pogovor s stricem Markom, ki mu je pogled kljub vsemu nenehno uhajal v smeri, kjer je sedela teta Mirjam, je seveda ni slišal.

»Štefan!« je zalajala mama in se nato, ko se je končno le ozrl k njej s skrbjo na obrazu, spet omehčala.

»Ja, ljubica?«
»Se ti ne zdi,« je pompozno začela in s kotičkom očesa poskušala ugotoviti, če jo posluša vsaj del omizja, »da bi me lahko nekaj vprašal?«
Naslonjena na Oliverja sem z užitkom prisostvovala še enemu boljših scenarijev, ki se je pri nas odvil vsakič, ko smo bili v kakšni odličnejši družbi.

»Vprašal?« je zmedeno dejal ata in s privzdignjenimi obrvmi pogledal svojega brata, ki se je pomenljivo nasmihal. »Kaj neki bi te naj vprašal, Kar… ah, saj res. Ti je bila všeč omaka iz rakcev?«

»Ne norčuj se, Štefan,« je jezno zasikala mama, medtem ko sem čutila, kako Oliverju poskakujejo ramena, pa tudi večina ostalih ni ostalo ravnodušnih. »Reče se jastogova omaka. Vprašati me moraš nekaj drugega. Ni lepo, če mora dama prositi …«
»… prositi za dodatno jastogovo omako?« Ata je vprašujoče nagnil glavo. »Tisti mladi natakar bi gotovo …«

»NE!« je skoraj zajokala mama. »Oh, le kaj mi je bilo. Pravi kavalir bi …«
»Karamela?«

»Ne drzni si nor…«
»Karamela?«

Komaj opazno so se ji poblisnile oči, ko je na videz s težavo izjavila svoj: »Želiš, Štefan?«
Nekam nerodno je vstal iz svojega sedeža in si rahlo zrahljal kravato, ki mu jo je mama vsake pol ure dodatno zategovala, da mu ne bi »čudežno zlezla dol«, kot se je izgovoril na Jakobovi in Petrini poroki. »Bi me hotela počastiti s plesom?«

POČASTITI s plesom. Tega res nisem hotela slišati.

Butasto sem se zazrla v svojega očeta, za katerega sem vedno mislila, da ga poznam do obisti, potem pa naredi to! 

»Seveda, Štefan, dragi,« je skoraj kriknila mama (jasno, da je bila v trenutku pokonci) in ga povlekla za sabo, da se je ubogi človek skoraj spotaknil ob lastne noge.

Marko, ki je videl moj zabodeni pogled, se je glasno zasmejal in se oprl na komolce, ob čemer je Mirijam, ki ga je, kot sem na svoje veliko presenečenje, imela nenehno na očeh, zgroženo zmajala z glavo. »Precej stvari se je moral naučiti, kaj?«
»KAJ je bilo to?!« je v tem s široko razprtimi očmi do naše mize prikorakal Jakob s Petro ob strani. »Ga je napila

»Draga moja nečaka,« je slovesno dejal stric Marko in Jakoba z enim samim gibom posadil na prazen stol poleg sebe, »tole je pa lekcija za življenje.«
Petra je rahlo hudomušno nagnila glavo in se usedla mojemu bratu v naročje, sama pa sem začutila Oliverjevo roko, ki jo je ovil okoli mene. »Lekcija, torej.«

»Tako je,« je resno prikimal stric Marko. »Vse se je začelo leta … Mirjam, ljubica, pridruži se nam!«

»Jaz res ne bi,« je poskušala biti fina moja teta, a atovega nadobudnega brata še ni dovolj dobro poznala.

»Ne moreš tako sama sedeti tam v kotu,« je vztrajal in jo milo pogledal.

»Že prav,« je zagodrnjala in pristopicala do nas, ob čemer je ves čas budno pazila, da je do mene držala karseda veliko distanco.

»Bil je živahen fant,« je stric Marko ves zadovoljen nadaljeval svojo pripoved in se popraskal po rahli pleši, ki se mu je začela delati. »Skoraj tako, kot ti, Viki.«
»Viktorija že ni zgolj …« je zgroženo dejala teta Mirjam, a je bila utišana z enim samim gibom roke.

»Viki ni trčena, sŕce,« jo je gladko zavrnil. »Ne vem sicer, kaj ti je tvezila Karamela, vem pa, kaj je res. Je pa …« ošinil me je s pogledom, »… malo drugačna punca, kot si jih vajena ti.«
Užaljeno je zaprla usta in roke fino položila v naročje.

»Rekel sem mu: »Karamela ni zate, stari.«,« je nadaljeval, ko se je prepričal, da je nadležna ženščina le utihnila, »in morda sem imel prav. Prihranil bi si mnogo … skrbi in …« ošinil je moja starša, ki sta se nerodno sukala na plesišču, »učenja.«
»In?« je zoprno dejala teta Mirjam in prekrižala roke na prsih. »Jaz sem Karameli rekla … podobno,« se je še pravi čas spomnila, da moji mami gotovo ni rekla »stara«.

»Problem je prišel šele takrat,« je stric Marko nekoliko stišal glas, »ko sem se sam znašel pred istim problemom …« Slišati je bil tako razočaran nad sabo, da sem se komaj zadržala, da ne bi bruhnila v smeh. Celo po mojih merilih je to nevljudno.

»Ne bodi trapast, Marko,« je rezko dejala teta Mirjam. »V življenju se nisi brigal za ženske in tudi zdaj …«
»Bi tudi mene hotela počastiti s plesom?«

Obstala je sredi stavka. »A?«

»A?« se je posmehnil. »Resno, Mirjam?«

»No, seveda,« se je nekoliko zbrala in dostojanstveno iztegnila svojo roko. »Seveda.«
»Vidite, nauk zgodbe je: tako se dela,« nam je pomežiknil in že ju ni bilo več.

»Je to alarmantno?« je previdno vprašal Jakob čez nekaj časa in me vprašujoče ošinil s pogledom.

»Ne vem, če,« sem skomignila z rameni, nato pa žalostno zavzdihnila. »Sčasoma se vsem utrga.«

»Potem je pa skrajni čas, da bi se tudi midva,« je stvarno izjavil Oliver in odločno vstal, nato pa se je pompozno odhrkal in z roko napravil precej grotesken gib, ki me je v trenutku streznil, da sem se z grozo zazrla vanj, medtem ko sta Jakob in Petra že pridno tlačila smeh. »Počaščen bom, moja dama, če boš …«
»OLIVER!«

 

 

EPILOG

Najboljša stvar, ki sem jo kdaj koli storila

 

 

»Viktorija.«

»Mama.«

Rahlo sem odmaknila telefonsko slušalko in s kotičkom očesa obupano ošinila Oliverja, ki je slonel na mizi in z veliko mero pozornosti spremljal dogajanje pred sabo.

»Verjamem, da sta uspešno prispela?«
»Nadvse uspešno, bi rekla.«
»Podrobnosti me ne zanimajo,« je ostro dejala. »Samo nekaj mi povej. Kaj pomeni Rozinina opazka, da si imela na poroki obute … gojzarje?«

Odkašljala sem se, medtem ko je Oliver spustil iz sebe neopredeljivi zvok, ki je po mojem izražal njegovo dojemanje komične situacije, ki pa bi zame prenehala biti komična v trenutku, ko bi za to izvedela mama.

»Gojzarje?« sem nadvse resno dejala. »Kakšna trapasta misel.«

Mamin glas je bil hladen. »To sem tudi jaz mislila.«
»Si prepričana, da ni preprosto spila kakšnega požirka preveč …?« sem si drznila predlagati. Zanimivo, kako lahko je, če naju razmejuje nekaj sto kilometrov. »Čakaj malo. Mislila?«

»Natanko tako,« je z ledenim glasom dejala mama. »Danes je tvoj oče prinesel razvite fotografije in lahko bi prisegla, da …«
»Mami?!« sem jo panično prekinila. »Mislim, da … bom nekaj zažgala. In Oliver me kliče. In nekaj res zelo čudno poka tam zunaj. Se še kaj slišiva, kaj?«
»VIK…«
Z nadsvetlobno hitrostjo sem odložila, nato pa vsa zadihana pogled počasi dvignila k režečemu se Oliverju, ki se je več kot očitno izvrstno zabaval. »Ne jezi se, draga moja, raje prisedi,« je potrepljal na svoje koleno. »Še štirinajst dni časa ima, da se ohladi.«
»Prav res,« sem sladko dejala in mu šla s prsti skozi lase, ob čemer je zapredel kot mačka.

»Veš kaj?«
»Kaj?«

 »Nič mi nisi vrnila za predporočno krajo čevljev.«
»Pa res ne. Najbrž ni bilo časa, kaj?«

»Najbrž res,« se je naivno strinjal in me potegnil k sebi. »Kaj bova? Belo, rdeče vino, šampanjec?«

»Naj bo prvo po izbiri neveste,« sem mu pomežiknila in se stegnila vse do kuhinjskega pulta, od koder sem mu v roke porinila že prej pripravljen kozarec.

Vprašujoče me je pogledal. »In kaj naj bi to bilo?«

Angelsko sem se nasmehnila. »Posebej zate sem pripravila, dragi moj

»Si ti kaj pila?« se je posmejal in med prsti zavrtel kozarec, ne povsem prepričan, ali naj poskusi ali ne, čeprav sem sama pila iz identičnega. Mislim, moški.

»Lepo te prosim,« sem prhnila. »Samo ugotovila sem, da sploh ni slabo biti malo sladek. Včasih,« sem previdno dodala, da ne bi slučajno dobil prevelikih pričakovanj.

»No, potem pa že,« je skomignil z rameni in nagnil kozarec, ob čemer sem pričakujoče zaprla oči, saj sem natanko vedela, kaj sledi.

»Aargh! Fuj!« Zgroženo je izpljunil bledo tekočino in si s trpečim pogledom v modrih očeh med hudim kremženjem z rokavom hitel brisat usta.

Nekaj časa je v prostoru vladala tišina.

»Kaj, ko bi to imenovala poporočno kamilčkanje?« sem nato le počasi predlagala s priprtimi očmi in s širokim nasmeškom, ko je moj najljubši »soprog« nejeverno motril pecljati kozarec s »kraljico vseh čajčkov«, kot to imenuje Marija. »Če ti je ljubše lahko tudi medeno?

»Oh, Viki.«
Tlesknila sem z jezikom in zmajala z glavo. »Nak, bolj se boš moral potruditi.«
»Ni dovolj dobro?« Ob očeh so se mu nabrale gubice smeha. »No, pa poskusiva še enkrat.« Pomežiknil mi je in se odkašljal. »VIKI!«