Številka: D105

Anja Parkelj

KOT LJUBEZEN

Šolski center Novo mesto, Srednja elektro šola in tehniška gimnazija, Tehniška gimnazija

 

1. poglavje

 

Vedela je.

Nevaeh Evans je v rokah držala belo kuverto. Njeno ime je bilo na popolni belini napisano s čitljivo, s poševno pisavo. Ni imela znamke ali naslova pošiljatelja, toda kljub temu je vedela, čigava je. S tresočimi rokami jo je počasi odprla. Solza ji je stekla po licu in razmazala črnilo. Vsaka beseda, ki jo je prebrala, se ji je vtisnila v srce in ji povzročala čedalje večjo praznino.

 

Draga Nevaeh,

če to bereš, potem veš, da me ni več med vami. Bolezen je dokončala, kar je začela, ne da bi mi pustila možnost, da se borim proti njej. Z vsakim dnem je dobila bitko za bitko, dokler mi ni preostalo druge možnosti, kot da pomaham z belo zastavico.

Kakor koli. Bila si mi prava prijateljica in soborka, ki si je upala ostati z mano v vojni proti raku. Celo leto življenja si zapravila s tem, da si skrbela zame in da se ti oddolžim, ti zapuščam svoj dom s parcelo. Vem, da ti je bila vedno všeč in si govorila, da bi tudi ti imela hišo izven mesta, v kateri bi si lahko zbistrila misli od vsakodnevnega vrveža in se posvetila ustvarjanju novih melodij. Toda vedno si se pritoževala, da nimaš denarja, da bi si jo lahko privoščila. In tako sem prišla na idejo, da ti jo podarim.

Nevaeh, stara si 32 let in pred tabo je še celo življenje. Ne drzni si ga zapraviti za neumnosti. Bolje, da upoštevaš mrtveca, ker če ne, se ti bom prikazovala v morah in prisežem, ne bom odšla, dokler se ne boš poboljšala. Vem, da si trmasta, toda ne poznam osebe, ki bi bila bolj trmasta od mene. Živi življenje in ne pusti, da bi ga diktiral kdo drug razen tebe. Bodi pisateljica tako svojega življenja kot svojih pesmi in poskrbi, da bo tvoje življenje tako lepa pesem, da jo bodo prepevali tudi angeli v nebesih.

Z ljubeznijo

Lauren Nelson

 

P.S. Oporoke nisem želela začeti tako, vendar sem, ne boš verjela, brskala po spletu in našla podatek, da naj bi se oporoka napisala tako.

P.P.S. Čas je že, da si kupiš nov klavir, kjer bodo delale vse tipke in ne samo pol.

P.P.P.S. Oporoko sem že poslala sodišču, zato ti glede tega ni treba skrbeti.

 

Odložila je pismo in si obrisala solze, ki so ji močile obraz, v poletno oblekico, ki je bila sedaj polna mokrih madežev. Prej sive oči so postale modre, obraz pa je bil zabuhel in ves rdeč od joka. Pismo je pospravila v ovojnico, si popravila oblekico, vstala in se napotila v svoje stanovanje v bloku. Ljudje, ki jih je srečala na stopnicah, so bili sedaj le tujci, ki so bolščali vanjo. Gledala je v tla, ne meneč za sočutne poglede. Ni marala, da bi se komu smilila. Želela se je le zapreti v sobo in jokati. Jokati, dokler ji ne bi zmanjkalo solz.

Medla sončna svetloba, ki je prihajala skozi okna njenega stanovanja v šestem nadstropju, ji je zatirala pogled. Želela je vstati, vendar je noge niso ubogale. Vsak delček njenega telesa se ji je zdel težak, pretežak. Blazina je bila mokra od solz, rjuhe pa razmetane okoli nje. Razgledala se je po sobi. Pogled se ji je ustavil na oveneli vrtnici. Bila je iz Laureninega vrta. Dala ji jo je zadnji dan, ko sta se videli. Spomnila se je na njene besede iz pisma. Ne, ni še smela obupati. Mora iti naprej. Ne sme je razočarati.

Nase je nataknila kavbojke, oblekla ohlapno majico s kratkimi rokavi, si obula teniske, vrgla torbo čez rame in stekla proti mestnemu vrvežu.

Ustavila se je pri prehodu za pešce in nato stekla čez cesto proti parkirišču. Tisti trenutek je nekdo iz glavne ceste z vso hitrostjo zavil proti njej. Ni se zdelo, da jo je voznik opazil, tudi njegovi sopotniki je niso opazili, saj so bili preveč zaposleni s svojo frizuro. Temno moder audi kabriolet je bil že skoraj pri njej in zadnjo sekundo je skočila vstran.

»Pazi, kje voziš, cepec!« je zavpila za njim. Kot da bi jo slišal. Glasba, ki je prihajala iz zvočnikov, je bila preglasna. Tipična mestna srajca, si je mislila.

Usedla se je v svojega reno clia, navila glasbo na glas in se odpeljala ven iz mesta. Počasi so izginile trgovine, visoke stolpnice, široka in ravna cesta, polna nestrpnih ljudi in ropotajočih avtov, se je spremenila v ovinkasto cesto brez prometa. Gost zrak, poln izpuhov, ki je ovijal mesto v meglo, je izginil, stolpnice pa je zamenjala travnata odeja. Za trenutek je pozabila vse, kar se ji je pletlo po glavi, in uživala ob pogledu na čudovito naravo. Peljala se je čez vas in opazovala otroke, ki so se igrali na igrišču za cerkvijo, kmete, ki so obdelovali svoja polja, mamice, ki so sprehajale svoje malčke in uživale ob brezskrbnem klepetu. Na koncu vasi je zavila z glavne ceste. Pot je poznala že na pamet, saj se je po njej peljala že ničkolikokrat. Asfalta je kmalu zmanjkalo, nadomestil pa ga je makadam. Zapeljala se je čez lesen mostiček in kmalu prispela na jaso, kjer je stala majhna hiša. Tu je včasih živela Lauren. Stopila je iz avta in se razgledala po okolici. Vse je bilo točno tako, kot se je spominjala. Stopila je na verando. Na njej je bil še vedno gugalnik, na katerem jo je vedno pričakala Lauren. Toda sedaj je bilo to mesto prazno. Usedla se je nanj in ob pogledu na vrt, posejan z vrtnicami, zaspala.

Zbudila se je šele ob zvoku cerkvenih zvonov, ki so naznanjali, da je čas za kosilo. Prijela se je za trebuh. Da, res je bila že lačna. Izpod bližnje lončnice je vzela ključ in odklenila vrata. Roka se ji je tresla, ko jih je odprla. Stopila je v notranjost hiše. Hiša, ki je bila včasih napolnjena z ljubeznijo, veseljem, dišečimi rožami, se ji je nenadoma zdela prazna. Tudi rože so bile ovenele, kot da bi še one žalovale za ubogo starko. Odgrnila je zavese in odprla polkna. Svetloba je prodrla v notranjost in razsvetlila temačno sobo. Ozrla se je po prostoru. Vse je bilo pospravljeno. Kot da bi Lauren hišo temeljito očistila, preden bi odšla na dolgo potovanje v oni svet. S prsti je pogladila mizo, na kateri se je že začel nabirati prah. Sprehodila se je mimo omare s knjigami do Laurenine sobe. Bila je… prazna. V njej ni bilo Lauren, ki bi jo lahko napolnila s svojim smehom.

Zaprla je vrata spalnice in se napotila nazaj v kuhinjo. Odprla je hladilnik. Hrana je bila še vedno tam. Čeprav je bilo te le malo, je kljub temu našla nekaj za pod zob. S sendvičem v roki se je napotila iz hiše. Zaklenila je vrata, ključ pa je pospravila tam, kjer ga je našla. Medtem ko je jedla svoj sendvič, se je odpravila na sprehod v gozd. Pot jo je vodila čez most, preko katerega je prej zapeljala, nato pa je zapustila cesto in se odpravila naprej po ozki potki. Zanjo ni vedelo veliko ljudi oz. samo ona in Lauren. Bili sta edini, ki sta jo uporabljali in celo oni dve sta bili tisti, ki sta jo naredili. Potka je vodila navkreber, vedno globlje v gozd. S težavo je stopala čez korenine, ki so rasle čez potko, z roko pa si je umikala veje, ki so ji bile v napoto. Nekatere so se ji zapletle v lase in razrahljale čop, ki si ga je naredila na vrhu glave. Kljub vročemu julijskemu soncu je bilo v zavetju dreves prav prijetno. Nekaj minut pozneje je prišla tja, kamor je bila namenjena. Prišla je na mesto, kjer sta se spoznali z Lauren. V dolini, obdani z griči, se je nahajalo jezerce. Voda v njem je bila bistra in čista, da si lahko s prostim očesom videl vse do dna. Obala je bila posuta s peskom. Nevaeh se je usedla na tla, si sezula teniske in zavihala hlače. S prsti je začela brkljati po kamenčkih. Ozrla se je na drugi konec jezera, kjer je bilo ogromno deblo. Prav tam je pred dobrim letom sedela Lauren. Sivi lasje so ji padali po hrbtu in se bleščali v sončni svetlobi. Sključena se je opirala na kolena, hrbet pa se ji je tresel. Jokala je. Čeprav je takrat še ni poznala, je kljub temu odšla do nje. In tako se je začelo njuno trdno prijateljstvo. Ni trajalo dolgo, toda zagotovo bo v njenem srcu za vedno. Solza ji je spolzela po licu in padla na vroč pesek. In za njo še ena in še ena. Sonce, ki je še vedno pripekalo, ji je posušilo moker obraz. Njena koža je dobesedno gorela. Ker ni pričakovala, da bo zunaj na soncu, se ni namazala s sončno kremo. Vstala se je in naredila korak naprej proti jezeru. Slekla si je majico in nato še hlače. Oblačila so obležala na pesku, ona pa je zakorakala v hladno jezero. Zmrazilo jo je po vsem telesu. Ni zbrala poguma, da bi zaplavala. In tako je stala na bregu v samem spodnjem perilu. Ni je bilo strah, da bi kdo prišel. Tu ni še nikoli videla nikogar. Seveda, če je pa posest pripadala Lauren. Ali so drugi sploh vedeli zanjo? Naredila je še korak naprej. Voda ji je sedaj segala že do kolen. Kje so bili Laurini sorodniki? Naredila je še en korak. Bodo prišli na njen pogreb? In še en korak in še en in… nenadoma ji je zmanjkalo tal pod nogami. Voda je sedaj oblivala vso površino njenega telesa. Dlake pa so se ji zaradi mraza postavile pokonci. Zaradi šoka se nekaj časa sploh ni mogla premakniti, nazadnje pa je le priplavala na površje. Očitno je narobe ocenila globino jezera. Nasmejala se je svoji nerodnosti.

»Očitno bom morala na pregled oči,« je rekla sama sebi in se zasmejala. Priplavala je do brega in si na hitro ožela mokro perilo. Ulegla se je in počakala, da sonce posrka mokre kapljice iz nje. Nato se je oblekla in stekla po poti, po kateri je prišla. Čutila je, kako so jo veje opraskale po rokah in obrazu. S prsti si je šla čez obraz in začutila vlažno kri na obrazu. Za trenutek se ji je zazdelo, da se je med drevesi nekaj premaknilo. Pogled je odmaknila iz poti in pogledala v smer, kjer naj bi videla premikajočo se senco. Trenutek za tem se je znašla na tleh. Au.

Nekaj časa je trajalo, preden se je zopet zavedala okolice. Sonce je že zahajalo in v gozdu se je malo shladilo. Bolela jo je glava. S prsti se je dotaknila mesta, iz katerega je izvirala bolečina. Nič hujšega. Samo buška. Vstala se je in si otresla zemljo s hlač. Nadaljevala je pot. Tokrat počasneje.

Bila je utrujena. Vročina jo je zdelala in ni se ji ljubilo voziti nazaj v mesto. Privlekla se je do verande in se zleknila na gugalnik. Poletne noči so bile tople in ni je skrbelo, da bi jo zeblo. Čeprav še ni bilo temno, jo je zmanjkalo, preden je na nočnem nebu zasvetila prva zvezda.


2. poglavje

 

Nevaeh je stala pred ogledalom svojega stanovanja, ki je bilo v bloku. Opazovala je svoje telo, oblečeno v črnino. Da, črna je bila resda elegantnejša, vendar je bila tudi bolj žalostna barva. Pogledala je na uro. Pet čez poltretjo. Še veliko časa ima. Pogreb se začne ob pol štirih. Odšla je v kopalnico, da bi se naličila. Ponavadi ni uporabljala  veliko ličil. Le maskaro in malo senčil. Vzela je črno barvico in si naredila tanko črto ob trepalnicah. Ni bilo v redu. Naredila jo je še enkrat in še enkrat. Končno je bila zadovoljna z rezultatom. Enako je naredila na drugi strani. Odložila je barvico v svojo toaletno torbico z ličili in pogledala njeno skopo vsebino. Kar nekaj časa je trajalo, da je naredila spodoben make up. Videlo se je, da je že malo iz vaje. Čez buško si je nanesla puder. Obilico pudra. Zdaj je bila videti kot vampir, saj je bil njen puder za odtenek presvetel. Na ustnice si je nanesla rdečo šminko in opazovala končni rezultat. Ni bilo slabo. Svojim valovitim kostanjevim lasem ni posvečala tolikšne pozornosti. Bili so naravno lepi. Njena mama Lydia Evans ji je vedno je vmesni produkt. govorila, da so čudoviti, kakršni so. Nihče v družini ni imel takih las. Bila je edinka, oče Aaron je imel temno rjave, skoraj črne, mama pa svetlo rjave, skoraj blond. Bila je vmesni produkt. Lase si je spela v ohlapno figo in zadovoljno opazovala svojo podobo v zrcalu. Obula si je črne salonarje. Zaklenila je vrata svojega stanovanja in se napotila proti svojemu avtu. Kljub temu da ga je tokrat parkirala v parkirni hiši pod blokom, je bil zrak v avtu nevzdržen.

Prispela je ravno deset minut pred začetkom pogreba. Večino ljudi je poznala. Bili so Laurenini sovaščani. Nihče ni jokal. Pristopila je do župnika, ki je bil Larenin sin in mu izrekla sožalje. Bil je neverjetno miren. Na obrazu se mu je videlo, da je jokal, toda tega ni želel priznati. Pridružila se je ostalim in malo poklepetala z njimi o Lauren. Tam sta bila tudi njena starša. Čeprav Lauren nista poznala, sta prišla, saj sta vedela, da je Nevaeh pomenila veliko.

»Oh, ljubica, tako mi je žal. Vem, kako si uživala v njeni družbi. Vse bo še dobro. Kako se držiš?« Lydia jo je objela in poljubila na lice in že je ni bilo več. Izgubila se je med ljudmi. Čeprav jih ni bilo veliko, jo je bilo med ljudmi težko opaziti, saj je bila majhna in drobna.

Nevaeh je pogladila mesto, kjer jo je poljubila, saj se je bala, da je pustila odtis svojih ustnic na njenem licu. Ozrla se je na rožnato barvo, ki ji je ostala na prstih.

Njen oče je bil precej bolj zadržan, kar se tiče poljubljanja hčerke. Sploh pa si ni mogla predstavljati, da bi tako velik in mrk možakar, kot je njen oče, izkazoval čustva. Njena mama in oče sta bila čisto nasprotje. Mama je bila vsa mehka, ljubeča, sočutna in odprta za pogovor z ljudmi, ne da bi počakala na njen odgovor. Oče pa, no, on je bil bolj sramežljive sorte, zadržan, mrkega pogleda. Čeprav je navzven zgledal kot boksar, je bil navznoter prava rožica, ki jo je bilo potrebno skrbno negovati, da je prilezla na plan.

»Nev,« je rekel in jo prijel za roke. »Vse bo v redu. Z mamo ti stojiva ob strani. Vedi, da sva vedno ob tebi, če naju boš kadar koli potrebovala.« Spustil je njene roke, ji obrisal še malo šminke, ki jo je na njej pustila mama, in se jo odpravil iskat.

Kmalu je župnik naznanil začetek pogreba. Ni ga poslušala. Le nemo je gledala predse. Cerkveni pevci so zapeli pesem Bette Midler, Wind beneath my wings. Prepustila se je zvoku glasbe in se skupaj z ostalimi ljudmi začela premikati proti cerkvi, kjer je potekala maša zadušnica. Po koncu maše so se zopet odpravili na pokopališče. Preden so žaro z Laurenim pepelom položili v zemljo, se je Lauren odpravila do električnega klavirja, ki so ji ga pripravili in začela igrati. Že ko je zaigrala prvo noto pesmi You raise me up, ji je solza stekla po licu. Ostali pa so zbrano poslušali zvoke, ki so prihajali izpod njenih rok. Ko so slišali njeno petje ob spremljavi klavirja, so vsi obnemeli. »When I am down and, oh my soul, so weary. When troubles come my heart burdened be. Then, I am still and wait here in the silence, until you come and sit awhile whit me…« Pela je in jokala hkrati. Roke so se ji tresle, toda kljub temu ni odnehala igrati, glas se ji je lomil, a je še vedno pela. Medtem so žaro s pepelom položili v zemljo. Še enkrat je zapela refren in se tako še zadnjič poslovila od Lauren. Ko je bilo pesmi konec, se je še vedno tresla. Ljudje so še kar nemo stali in jo gledali. Nekateri so ob nežnih zvokih, ki so prihajali iz njenih ust, zajokali. Mama in oče sta pritekla k njej in jo objela. Očetu je s solzami močila srajco, mama pa je le molčala in ji skušala popraviti ličila.

Vsi ljudje so že odšli, ko se je odločila stopiti do groba. Na njem je bilo polno sveč in vencev. Nekateri s posvetilom, drugi brez. Besede so, ne da bi se zavedala, privrele iz nje: »Lauren, moja prijateljica. S teboj mi je bil odmerjen najlepši čas in prostor pod soncem. V enem letu si me oblikovala v novo osebo. Osebo, ki se je znala odločati z zdravo pametjo, osebo, ki je znala razločiti dobro od slabega, osebo, ki se bo sedaj morala znajti brez tebe. Ja, včasih si bila nora in tvoje ideje so bile naravnost smešne. Zate ni bilo nemogočih stvari, vedno si znala najti rešitev, kadar je šlo za druge. Znala si gledati z dušo in srcem in v nas si vedno iskala tisto globlje in bistveno. To zna le malo ljudi, zapomni si to.«

V tistem trenutku jo je nekdo prijel za ramo. Sunkovito se je obrnila. »Dy, na smrt si me prestrašil. Koliko časa si stal za mojim hrbtom in poslušal moj govor?«

»Ojej, Nev, bolj te skrbi za to, če sem poslušal tvoj govor, kot pa za to, kako zgledaš?!« Lopnil jo je na lice.

»Kaj? Kaj pa je narobe?« pogladila je mesto, kamor jo je lopnil. Ni bil ravno nežen.

»Izgledaš, kot da bi te nekdo boksnil na oko,« se ji je hudomušno nasmejal.

»Ali je res tako hudo?« ji je ponudil robec, ki ga je z veseljem sprejela. Začela si je odstranjevati črn madež, ki je nastal okoli oči. Ko je Dylan videl, kako brezupno je njeno početje, ji je vzel robec iz rok in ji pomagal. Dylan je bil njen prijatelj že iz zgodnjih otroških let. Skupaj sta hodila v vrtec, skupaj sta vkorakala v prvi razred in ostala skupaj vse do devetega razreda. Čeprav sta se vpisala na različni srednji šoli, sta ohranila stike. Tudi med študijem sta skupaj žurala. Bila sta nerazdružljiva.

»Tako, mnogo bolje,« je vstal in pogledal proti parkirišču. »Moram iti, mama me že čaka. Ali morda veš, čigav je tisti temno moder audi kabriolet?«

Ozrla se je proti parkirišču in opazila isti avto, ki jo je skoraj zbil pred njenim blokom. »Ne, pojma nimam. Mogoče ga je kdo parkiral tu in odšel v gostilno,« je skomignila z rameni. »Saj veš, da ljudje to ves čas počnejo.«

»Da, vem. No, moram iti. Lepo te je bilo zopet videti!« Že se je obrnil in se odpravil, ko jo je še enkrat pogledal in zaklical: »Ej, Nev, bila si vrhunska. Za klavirjem, mislim. In tvoje petje… Kot da bi peli sami angeli iz nebes.«

»Oh, Dy,« je stekla do njega in ga objela. »Vesela sem, da si prišel.«

»Ni problema, Nev,« zasmejal se je, ona pa ga je boksnila v njegovo čvrsto, lepo oblikovano telo. »Ali za jutri še velja?«

»Razmišljala sem, da bi jutrišnji dan izkoristila za to, da bi uredila vrtiček. Lauren ga že dolga časa ni zmogla sama urejati, zato je poln plevela. Lahko se mi pridružiš. Prav tako bi rada začela seliti svoje stvari v njeno hišo. Bi lahko prišel do mene in odpeljal moj klavir? V svojega clia ga bom bolj težko spravila,« ga je pogledala v upanju, da bo privolil.

Ni se mogel upreti njenim prosečimi se sivim očem. »Nev, ni pravično. Ne glej me tako! Veš, da bi prišel v vsakem primeru. Dobro, se dobiva pri tebi okoli osmih?«

»Zmenjeno!« je rekla in se zasmejala. »Vedela sem, da se lahko zanesem nate.«

»Ne zamudi. Sedaj pa res moram iti, če ne, bo mama dobila živčni zlom.« Poljubil jo je na lice in stekel stran.

Obrnila se je in se zaletela v nekaj, nekoga… Zaletela se je naravnost v oprsje človeka, ki ga je prvič videla. Pogledala je navzgor in se zazrla v kot morje modre oči. Zdelo je, da jih je nekje že videla. Čeprav človeka ni poznala, se ji je od nekod zdel znan.

»Pazi kod hodiš, mala!« ji je rekel in se namrdnil.

»Nisem kriva, da si se mi postavil za hrbet!« mu je zabrusila nazaj.

»Seveda ne, če si bila preveč zaposlena s svojim ljubčkom,« ji je odvrnil in jo posmehljivo pogledal.

Začudeno ga je pogledala: »Dy ni moj ljubček. On je moj prijatelj. Sicer pa se tebe to nič ne tiče,« mu je zabrusila nazaj. Še enkrat si ga je natančno ogledala. Njegova polt je bila temna, zato so njegove modre oči še bolj izstopale. Na sebi je imel črne kavbojke, za pas pa je imel zataknjeno srajco, ki si jo je zavihal do komolcev. Na vrhu glave je imel sončna očala. Čeprav se od množice ni prav dosti razlikoval, bi ga morala kljub temu opaziti. Teh mišic ne bi mogla kar tako spregledati.

»No no, mala, ne biti tako napadalna. Za tako pridno punčko, kot si ti, se to ne spodobi,« ji je posmehljivo odvrnil in si nataknil sončna očala na nos.

Pogledala ga je izpod čela. Sedaj je bila že pošteno jezna. »Kdo pa misliš, da si, da me imaš pravico tako zmerjati?!«

»Mike, Mike Gamble,« ponudil ji je roko. »Vnuk pokojne Lauren Evans.«

Oči so ji skoraj stopile iz jamic. Sedaj se je spomnila, kje je že videla take obrazne poteze in oči. Vsa se je tresla, ko mu je segla v roko. Njegov stisk roke je bil močan. Gotovo je športnik, si je mislila.

»Ne ne, to ni mogoče. Nikoli mi ni omenjala, da bi imela vnuka. Omenila je, da ji je hčerka umrla, ker je, medtem ko je jezdila preblizu roba prepada, padla s konja naravnost v prepad. Ni pa omenila, da bi imela vnuka.« Še vedno ni mogla verjeti temu, kar je ravnokar slišala.

Prikimal ji je. »Da, res je to, kar si povedala. Ko se je zgodila nesreča, sem bil star sedem let, tako da se je ne spomnim prav dobro. Ko je umrla, sva se sprla z Lauren, zato sva se z očetom preselila na drugi konec države. Trener je, zato se je premikal tja, kjer je bila pač služba. Z Lauren pa sva izgubila stike.«

»Oh, pa saj to je grozno. Moje iskreno sožalje. Ampak še vedno ne razumem, kaj ima to opraviti z mano?«

»Tudi meni je Lauren napisala poslovilno pismo, v katerem je napisala, da je hišo zapustila tebi. In zato sem tu.«

»Kaj? Še vedno ne razumem.«

Zavil je z očmi. Bog, kako je neumna. »Hišo je zapustila tebi, s parcelo vred. Jaz pa sem tu zato, ker se s tem ne strinjam.«

Začudeno ga je gledala. »Nič mi ni omenila.«

»Saj je vseeno, jutri se bom oglasil pri tebi, da se pogovoriva. Pazi, da koga ne pohodiš, mala,« ji je še rekel, ji pomežiknil in se obrnil ter odšel stran.

Gledala je za njim, dokler se ni usedel v svoje temno modri kabriolet, pognal motor in se odpeljal.


3. poglavje

 

Sedela je na stopnicah pred blokom. Pogledala je na ročno uro. Minuta čez osem. Zamuja. Minila je še ena minuta in še ena. Končno je v daljavi zagledala Dylanov poltovornjak. Vstala je in si popravila kratke hlače.

Ko se je ustavil pri njej, mu je zavpila: »Zamujaš!«

»Vem, oprosti. Promet v mestu je ob tej uri obupen!«

»Vem, saj se vsako jutro prebijam skozenj,« se je zasmejala. »Sedaj vidiš, kako je to.«

Stopil je iz avta in jo poljubil na lice. »Kako se držiš?«

Umaknila je pogled. »Dobro.« Iz sebe ji je uspelo spraviti majhen nasmešek. »Pridi, greva po klavir. Na vrtu moram še veliko postoriti, popoldne pa moram na sodišče, saj so razpisali zapuščinsko obravnavo.« In že je stekla po stopnicah do stanovanja.

Klavir je bil težak, sploh za žensko. Na srečo se še najdejo kavalirji, ki prevzamejo to delo. Zahvalila se je sosedu iz tretjega nadstropja in trenutek kasneje pristala v avtu, ki je drvel skozi gosti mestni promet proti vasi. Med tem se je po radiu vrtela pesem Meanwhile back at mama's Tima McGrawa. Odprla je okno in stegnila roko. Skozi prste ji je švigal zrak, lasje pa so ji plapolali v vetru.

Dylan jo je pogledal. »O čem premišljuješ, Nev?«

Skomignila je z rameni. »O ničemer.«

»Ne laži mi. Predobro te poznam.«

Zaprla je okno in se obrnila proti Dylanu. »Potem ko si šel, sem spoznala lastnika temno modrega audija.«

»Si se šla tudi ti v gostilno napit?«jo je vprašal in se naglas zasmejal.

Boksnila ga je v ramo. Joj, včasih je imel res neumne ideje. »To je bil Laurenin vnuk,« mu je pojasnila.

»Nisem vedel, da ima bogatega vnuka,« je začudeno pripomnil.

»Tebi se vsaj ni bilo treba pogovarjati z njim. Tip je poln samega sebe. Očitno je nek športnik ali nekaj podobnega. Bog, kako sovražim take ljudi,« je rekla in zavila z očmi.

Zamišljeno jo je pogledal. »Saj so vsi športniki enaki. Ne skrbi jih za nič drugega kot za svojo rit. Si izvedela, kako mu je ime? Ali vsaj s čim se ukvarja?«

»Ime mu je Mike, Mike Gamble. Zgledal je precej mišičast. Najbrž…«

»Reci, da me hecaš!« jo je sredi stavka prekinil Dylan. »Spoznala si največjega surfarskega zvezdnika! Nebeški jezdec, tako mu pravijo. Morala bi ga videti, kakšen je, ko z desko reže skozi val.«

Zamislila se je: »Hm, zgleda res nebeško, ampak vseeno še nisem slišala zanj. Saj veš, da ne spremljam športa.«

Zavil je z očmi.

Prispela sta na Laurenino posest. Bila je obsijana s soncem. Svetloba se je lomila med vrtnicami in ustvarjala pravo poezijo na cvetlični gredi. Nevaeh je skočila iz poltovornjaka in plosknila z rokama: »Začniva.«

Klavir sta odnesla v dnevno sobo. In se napotila proti lopi z orodjem, ki je stala zraven hiše. Iz nje sta vzela lopato, grablje, motiko, zemljo za rože in samokolnico ter odšla po potki, ki je bila narejena iz polno majhnih kamenčkov. Dela je bilo veliko, zato sta se ga takoj lotila.

Do popoldneva sta opravila večino dela. Roke so ju že pošteno bolele. Bile so opraskane od trnja in umazane od zemlje. Bila sta izčrpana, lačna in žejna. Nevaeh se je odpeljala do manjše trgovinice, ki je bila v vasi, in jima naredila sendvič. Na travo sta pogrnila odejo, se ulegla nanjo in uživala v vročem julijskem popoldnevu. Prevalila se je na bok in pogledala Dylana: »Danes moram na sodišče zaradi oporoke. Nekoliko me je strah, veš,« mu je zaskrbljeno dejala. »Še nikoli nisem bila na sodišču. Ne vem, kaj moram obleči, kako se moram oblačiti. Ničesar ne vem. »

Tudi on se je obrnil na bok in sedaj sta ležala obrnjena drug proti drugemu. »Ne skrbi, bodi, kar si. Samo sedela boš tam in to je vse.« Pogledal jo je. Kako je bila lepa. Kljub temu da je bila vsa prepotena, umazana in opečena od sonca. Bila je popolna. Ni si mogel pomagati, da ji ne bi umaknil pramen las, ki ji je padel na čelo. Takrat je ona umaknila pogled. »Veš, da sva že govorila o tem, kajne? Oprosti, veš, da te imam rada, a le kot prijatelja.«

Žalostno jo je pogledal. »Da, vem. Oprosti.« Pogledal je zapestno uro. »Ojej, moram iti. Se vidiva kasneje.« Poljubil jo je na lice kot že neštetokrat in odšel.

Nevaeh je bila preveč utrujena, da bi nadaljevala z delom. Plevel je odpeljala h kompostniku. Zemljo je otresla iz samokolnice in vanjo dala odejo ter orodje in jo zapeljala do lope. Grablje, lopato in motiko je postavila v kot, odejo pa je položila na polico. Zaklenila je vrata lope in se napotila proti cevi za zalivanje vrta. Ker je bila preveč umazana, je sklenila, da se bo umila kar zunaj. Ne da bi si slekla oblačila, se je polila z vodo. To je bil šok za telo, ki je bilo to pregreto, voda pa ledeno mrzla. Zmočila si je lase in si slekla majico ter z nje sprala blato. Ožela jo je in obesila na vrv, ki je služila kot vrv za obešanje perila. Umila si je lase. Sedaj se je že navadila na temperaturo vode. Uživala je ob vsakem dotiku kapljice, ki se je odbila od njene kože. Odpela si je še hlače, saj so bile polne vode. Hotela si jih je sleči, ko je ob sebi začutila bližino drugega telesa. Sunkovito se je obrnila… in z njo tudi cev, ki sedaj ni škropila nje, temveč tistega, ki je stal za njo. Mike se je, kljub temu da je bil sedaj ves premočen, režal na vsa usta. Na sebi je imel belo polo majico, ki je  postala prozorna in pokazala njegovo mišičasto telo.

»Sicer nisem pričakoval porniča, me pa ne moti. Prosim, ne pusti se motiti,« ji je rekel in se še bolj nasmejal. Svoje modre oči je imel uprte v njeno telo. Imela je občutek, kot da jo nekdo preiskuje.

Z oprtimi usti je stala obrnjena proti njemu. Ni se mogla premakniti. Preveč je bila osupla. Ni ga pričakovala tu, sploh ni vedela, da ve, kje je včasih živela Lauren.

Nekako ji je uspelo spraviti glas iz sebe: »Nisem te pričakovala tu, sploh pa ne ob tej uri. Zapuščinska obravnava se začne šele čez slabi dve uri.

Iz rok ji je vzel cev in zaprl vodo. »Vem, samo posest sem si prišel ogledat. Že dolgo me ni bilo tu in čisto sem pozabil, kako zgleda.« Zavihal je nos. »Staro je in razpada. Zakaj ti je toliko mar za to hišo? Moji načrti so veliko bolj, hm, kako naj se izrazim, velikopotezni.« Zavrtel jo je tako, da sta gledala proti hiši. »Predstavljaj si vikend, luksuzni vikend. Steklena okna od tal o vrha, prostorna dnevna soba in velika terasa. Znotraj savna in džakuzi, zunaj, točno na tem mestu, kjer stojiva, pa bi bil bazen.« Še vedno je strmel v hišo in si zadovoljno prikimaval.

Ogorčeno ga je pogledala. »Si zmešan?! To pravljično hiško bi spremenil v neko luksuzno destinacijo, kamor bi pripeljal svoja dekleta za zabavo za eno noč? Ni šans!«

»Nanje sem pa čisto pozabil,« je rekel in se zarežal.

Zavila je z očmi in se napotila v hišo. Tam je našla nekaj suhih oblačil, ki jih je imela pri Lauren in se preoblekla. Tudi Miku je vrgla nekaj oblačil, ki so nekoč pripadale njegovemu dedku. Kljub temu da so bila oblačila nekoliko prevelika in preveč staromodna, so na njem zgledala čisto vsakdanje. Superge je zamenjal za natikače in se napotil iz hiše. Tam ga je že čakala Naveah. Oblečena je bila v kratke hlače in rumeno majico brez rokavov. V naročju je držala svojo torbo. Lase, ki so bili še vedno mokri, je spela v figo. Ko ga je zagledala se je vstala: »Me lahko pelješ do bloka, da se preoblečem za obravnavo?«

Iz žepa je potegnil očala in pomignil nanje ter jo vprašal: »Imaš sončna očala?«

Zmedeno je prikimala. Ni vedela, kaj ima to v zvezi z njenim prevozom.

»Dobro, natakni si jih na oči.« Storila je, kot je ukazal. »Sedaj se pa lahko pelješ z mano.«

Bila je vidno jezna. Očitno ga je bilo sram, da bi se peljal skupaj z neko 'kmetico'. Kljub temu se je usedla v avto in že sta oddrvela proti mestu. Veter ji je kuštral lase, ko sta z vso hitrostjo drvela po cesti. Razpela si je figo in pustila, da so ji lasje plapolali v vetru. Ko sta prispela do bloka, so bili že skoraj suhi. Skočila je iz avta in mu zavpila: »Hvala za prevoz, se vidiva na sodišču.« Samo prikimal ji je. Že se je obrnila, da bi odšla, ko je zaklical za njo.

»Ej, mala!« Obrnila se je nazaj proti njemu. »Všeč so mi ženske z urejenimi nohti,« je še zaklical in se odpeljal.

Zazrla se je v svoje nohte. Bili polomljeni in črni od blata. Bili so... grozni!


4. poglavje

 

Nevaeh si je popravila bež krilo in pogladila gube, ki so nastale na beli srajci. Lase je imela spete v konjski rep na vrhu glave. Že zdaj, v sobi s klimo ji je bilo vroče. Kaj bo šele, ko bo stala v neklimatizirani sodni dvorani?! O tem ni želela niti razmišljati. V roke je vzela še bež torbico, ki se je ujemala s krilcem. Pogledala je na uro. Pol štirih. Imela je še pol ure časa. Do sodišča je imela slabih petnajst minut hoje. Na nos si je nataknil očala, trenutek pa že drvela po stopnicah navzdol. Bila je ena redkih, ki ni uporabljala dvigala. Odrinila je vrata, v notranjost pa je vdrl vroč poletni zrak. Temperature so bile, kljub tej uri, nevzdržne, zato je na ulici srečala le malo ljudi. Do sodišča je prišla pet minut pred začetkom. Mika še ni bilo tam. Mogoče ga sploh ne bo, je pomislila. Morala bi biti vesela, čutila pa je ravno obratno. Toda zakaj?

Malo kasneje je prišel tudi on, popoln kot vedno. Kavbojke so se mu lepo prilegale čez zaobljeno zadnjico, polo majica pa se je oprijemala njegovega čvrstega telesa.

»Hej, mala, nisem na razstavi, veš?« je rekel in se ji gromko zasmejal. Šele takrat se je zavedala, da malo preveč očitno bulji vanj. Prisiljeno se je zasmejala in hitro umaknila pogled ter se zazrla v vrata pred sabo.

»Saj nisem buljila vate. Gledala sem tvojo verižico,« se je poskušala braniti.

»Ti je všeč, kaj? Koralo sem našel na obali blizu Bore Bore,« ji je pojasnil.

»Lepa je,« je rekla in se zopet zazrla v nasprotno smer. Usedel se je zraven nje. Zavohala je močan vonj po kolonjski vodi. Trenutek kasneje ju je sodni sluga poklical v sodno dvorano. Usedel se je zraven nje in tako zmedel njene misli, da ni mogla slediti obravnavi. Uspela je izustiti svoj stavek 'priglašam se k dedovanju' nato pa se zopet potopila v svoje fantazije. Iz njih jo je prebudil šele Mike ko je planil k višku in rekel: »Zahtevam nujni delež!«

Srce se ji je ustavilo. Vedela je, kaj to pomeni. Vedela je, da bo delež njene dediščine odslej pripadal njemu. Toda ni jo skrbelo to, da bo izgubila nekaj svoje dediščine, skrbelo jo je, da jo bo sedaj morala deliti z njim. Ko je že mislila, da ji bo življenje končno steklo normalno, brez zapletov, se je v njenem življenju pojavil on in ji ga obrnil na glavo. Ni ga marala. Bil je sebičen, samovšečen, prelep športnik. V njeno samotno življenje ni spadal. Ko je bilo konec je stekla iz dvorane. Želela se je pogovoriti z njim, a ga že ni bilo več. Stopala je po pločniku in razmišljala, kako bi se rešila iz svoje zagate. Bilo ji je vroče, srajca se ji je prijela ob telo, ki je bilo mokro od znoja. Z roko si je brisala pot s čela. Želela si je čim prej priti domov. Ko ji je le uspelo priti do doma, je slekla od pota premočena oblačila in smuknila v olivno zeleno oblekico, salonarje pa je zamenjala za natikače. V škatlo je pospravila še nekaj svojih stvari, oblačila ji je uspelo stlačiti v dva kovčka, čevlje je dala v vrečko, note je dala v torbo in vse odnesla v avto, ki je bil sedaj nabito poln. Usedla se je in pritisnila na plin. Kmalu je bila pri hiši. Prej osamljena hiša je bila zopet polna življenja. Vrt je zopet cvetel, trava je bila zelena in… pred hišo je bil parkiran avto. Moder audi kabriolet. Razgledala se je naokoli, a ni nikjer opazila Mika. Mogoče je šel na sprehod, si je mislila. Saj nima ključa. Stopila je na verando in odrinila vrata, ki niso bila zaklenjena. Jih je pri zadnjem obisku pozabila zakleniti? In takrat ga je zagledala. Sedel je na sedežni in se ji režal.

»Hej, mala. Si me pogrešala, a ne?«

Vraga! Bil je… uau!

Prezirljivo ga je pogledala: »Oh, komaj sem čakala, da te bom zopet videla.«

»Saj sem vedel!« stopil je korak proti njej in jo prijel za boke ter jo prižel k sebi. »Ne moreš se mi upreti!«

Izvila se mu je iz objema in ga sedaj že jezno pogledala. »Kaj sploh delaš tukaj? Tu nimaš kaj iskati!«

»Se spomniš, da del tvoje dediščine pripada tudi meni. In, če se prav spomnim, sedaj tudi del hiše pripada meni. Se že veselim prihodnosti. Tukaj, s tabo.« To je povedal počasi, kot da ga nebi razumela. Ni se zmenila zanj.

»No, če sva že sostanovalca mi lahko pomagaš prinesti stvari iz avta,« je rekla in se že napotila proti avtu. Na njeno začudenje ji je sledil. Ko je obleke zlagala v omaro, je opazila manjši kupček Mikovih oblek. Očitno je resno mislil glede njune 'skupne prihodnosti'. Ravno je preoblačila posteljnino, ko je pri vratih zazvonilo. Želela jih je odpreti, ko je zaslišala Dylanov glas.

»Živijo, sem Dylan. Amm, je Nev blizu, rad bi govoril z njo.«

»Ja, ravno postilja posteljo. Ljubica,« je zaklical. »Nek Dylan te išče.« Dylanu ni mogel verjeti svojim ušesom.

»Dy, stopi naprej. Pomagaj mi zatlačiti rjuho še na tistem koncu. Od Mika nimam nobene koristi,« je rekla dovolj glasno, da jo je lahko slišal.

Dylan je prijel drugi konec rjuhe in jo vprašal: »Ljubica?! Že?« je skoraj zašepetal.

»Oh, Dy, ne bodi smešen. Samo norčuje se iz mene. Kaj pravzaprav delaš tukaj?«

»Mislil sem, če bi šla na bazen. Danes je neznansko vroče,« je še dodal.

»Pravzaprav je to dobra ideja. In žal mi je, da mi je nisi sporočil prej. Z veseljem bi šla s tabo toda imam še ogromno stvari, ki bi jih rada postorila, kasneje pa bom šla na sprehod do jezera. Mogoče drugič.«

»Prav. No, moram iti, saj se dobim s prijatelji. Se vidiva.« Pritisnil ji je poljub na lice in že ga ni bilo več. Na vratih je slonel Mike.

»Tale Dylan pa mora biti noro zatreskan vate, kajne?« je rekel in se zasmejal.

»Samo prijatelj je. Sicer pa se te ne tiče.«

»Sedaj, ko živiva pod isto streho se me,« jo je zbodel.

»S tabo se je čisto nesmiselno prepirati,« je rekla in odvihrala iz hiše. Čop se ji je ob vsakem koraku zamajal, oblekica pa je plapolala v vetru. Gledal je za njo, ko je stopila v gozd. Malo je počakal in stekel za njo. Šele tedaj je opazil potko skozi gozd. Malo je zavil iz poti in se umaknil globlje v gozd, da ga ne bi opazila. Pospešil je korak in kmalu prišel do jezera. Strmel je predse in užival ob pogledu na prečudovit razgled pred sabo. Sploh ni vedel, da ta kraj obstaja. Usedel se je na deblo in zrl predse v čisto vodo.

Takrat je do jezera prišla tudi Nevaeh. Usedla se je na tla in pogledala v smer, kjer je včasih sedela Lauren. Pričakovala je, da bo deblo samevalo, namesto tega pa je na njem sedel Mike. Ni ga želela poklicati in ga opozoriti nase. Samo sedela je in ga nemo opazovala.

Mike se je vstal in si slekel majico ter razkril svoje popolno telo. Bilo mu je vroče, voda pa prijetno hladna. Nujno je potreboval osvežitev. Slekel je še hlače in zagazil v vodo. Trenutek kasneje je že plaval proti sredini jezera. In takrat jo je zagledal.

Nevaeh se je šele takrat zavedala, da jo je opazil. Ona je gledala vanj, on pa vanjo.

Pomignil ji je, naj se ji pridruži. Brez obotavljanja se je tudi ona vrgla v jezero. Skoraj je že prišla do njega, ko ji je rekel: »Ti pa res ne moreš brez mene!« in se zarežal.

»Ha ha, kar misli si!« je rekla in mu pljusknila vodo v obraz. Ni ji ostal dolžan. In tako sta se, kot dva otroka, igrala v vodi. Kmalu se je začela temperatura ozračja ohlajati, zato sta sklenila, da je čas za odhod. Nevaeh se je tresla od mraza, saj se ji je mokra obleka prijemala na kožo.

Mike ji je podal svojo majico in ji rekel: »Na, obleci se.«

Hvaležno jo je sprejela. Želela se je skriti za drevo, ko ji je Mike rekel: »Ne trudi se skrivati pred mano. Kot da imaš kaj, česar še nisem videl.«

»Obrni se!« mu je ukazala.

Ubogal jo je, toda le za kratek čas. Zasukal se je nazaj in jo opazoval, kako se je mučila s slačenjem obleke. »Potrebuješ pomoč?« je rekel in se zasmejal.

»Ej, obljubil si, da ne boš gledal!«

»Sedaj sem videl že vse.« Stopil je proti njej in ji pomagal zlesti iz obleke. Zazrl se je v njeno telo. Imela je dolge noge, lepo izoblikovan trebuh, ne preveliko oprsje in zaobljeno zadnjico. Lopnil jo je po njej in ji rekel: »Pohiti, če nočeš, da prideva po temi domov.«

Pri hiši sta bila, tik preden se je stemnilo. Mike je odšel pod tuš, Nevaeh pa mu je na kavč vrgla odejo ter blazino. Med tem ko je čakala, da pride na vrsto, se je usedla za klavir in preigravala pesmi, ki jih je znala že od prej.

Mike je obstal in poslušal zvoke, ki so prihajali izpod njenih prstov. Voda je tekla po njegovem telesu, kapljice so se odbijale od njegove kože. Tako je stal nekaj minut. Iz sanj ga je prebudilo šele trkanje na vrata kopalnice.

»Misliš umreti tam notri?« je zaklicala.

»Umiri se, mala.« Odprl je vrata in tako je stal pred njo, ovit le v brisačo. Oči ni mogla umakniti z njega. Tudi on je nepremično zrl vanjo. Kot da bi ju začarala glasba. Počasi se je sklonil proti njej in svoje ustnice prisesal na njene. Presenečen je bil, da se mu ni umaknila, celo vračala mu je poljub. Poljub je bil dolg in vroč. Mike se je umaknil prvi. Če bi šlo tako naprej, se ne bi mogel zadržati. Brez besed je odkorakal stran, Nevaeh pa je za trenutek stala kot vkopana. Končno se ji je le uspelo premakniti. Poljub ji je še kar odzvanjal v glavi in ji mešal misli. Na hitro se je umila, nase nataknila preveliko majico ter ohlapne kratke hlače. To naj bi bila njena pižama. V hiši je bilo vse tiho in temno. Po prstih se je odpravila v spalnico in se vrgla na posteljo. Ulegla se je na bok in zaprla oči. Takrat je začutila roko, ki jo je objela čez pas. Lahko bi zakričala, pa ni mogla spraviti glasu iz sebe. Lahko bi ga odrinila, a ga ni želela. In tako objeta sta ostala vse do jutra.


5. poglavje

 

Sonce je osvetljevalo sobo. Nevaeh si je pomela oči. Pogledala je na roko, ki jo je objemala čez trebuh. Torej niso bile sanje, si je mislila. Zazrla se je v Mikov obraz, ki ga je osvetljevala jutranja svetloba. Med belimi rjuhami je zgledal kot angel iz nebes. Tako ga je opazovala še nekaj časa, preden se je zavedala, da se je zaljubila vanj. Počutila se je čudovito, breztežno, kot da bi bila zadeta. Izmotala se je iz njegovega objema in se odpravila v kuhinjo. Ravno je začela peči omleto, ko je iz spalnice prikorakal Mike.

»Jutro, mala. Kaj pripravljaš? Naredi še nekaj zame,« ji je rekel.

Sladko se mu je nasmehnila in ga okarala: »Kaj pa magična beseda?«

Namesto tega jo je zasukal k sebi in svoje ustnice podrgnil ob njene. »Je to še potrebno?«

»Ja,« je dahnila.

Umaknil se je in se zasmejal: »Kako si trmasta! Pusti, bom jaz.«

Usedla se je za okroglo mizo in opazovala Mike, ki se je mučil z omleto. Kmalu je na krožnik dobila skoraj zažgano omleto, vsaj potrudil se je.

»Že dolgo nisem uporabljal štedilnika. Do sedaj so to delali drugi namesto mene,« je rekel v opravičilo.

Mike je pomil posodo. Nato pa sta skupaj preživela še en čudovit dan. Pred soncem sta se skrivala v senci dreves, hladila sta se s plavanjem v jezeru. Da, bil je popoln dan. Noč je bila jasna, zato je Nevaeh predlagala spanje na prostem. V topli poletni noči sta zaspala objeta pod zvezdami.

Vse jo je bolelo, saj trda tla niso bila najbolj udobna. Njeni lasje so bili kot ptičje gnezdo. Ni čudno, da je Mike zbežal stran. Pogledala je proti dvorišču, na katerem je samevalo mesto, kjer je prej stal Mikeov avto. Najbrž se je odpravil v trgovino, je pomislila. Vstala je, pobrala odejo in se napotila proti hiši. Dala jo je v koš za umazano perilo in se napotila v kuhinjo. Tam jo je čakalo sporočilo poleg vrtnice, ki jo je odtrgal z vrta.

 

Draga moja,

ne vem, kje naj začnem. Najbolje, da kar pri resnici. Sem nisem prišel, ker bi želel dediščino, prišel sem zaradi babice. Njena želja je bila, da pridem sem in preživim s tabo vsaj en dan. Želela je, da bi ob tebi dobil drugačen pogled na svet in ne bi bil več 'sebičen' športnik, za katerega me je imela. Imela je prav. Nevaeh, si prva oseba, ki se ni zmenila za to, kdo sem, ki se ni spremenila samo zato, da bi mi ugajala. In to mi je pri tebi všeč. Si, kar si, in se ne zmeniš za mnenja drugih. Lauren je imela prav, si angel iz nebes, ki je bil poslan zato, da bi drugim kazal pravo pot in kot hudič iz pekla, ki zapelje vse okoli sebe s svojimi očmi in hudičevo dobrim glasom.

Kakorkoli. Izpolnil sem njeno željo in vračam se na turnejo. Ne morem reči, da te ne bom pogrešal, kajti to bi bila laž. Upam, da se v prihodnosti še kdaj srečava.

Mike

 

Zadelo jo je, kot strela z jasnega. Odšel je… in ne bo ga več nazaj. Morala bi biti vesela, da se je znebila tega domišljavca, a čutila je ravno obratno. Še vedno ni mogla verjeti, da ji je to storil, čeprav je vedela, da on ne čuti enako. Bila je jezna, tako nase, kot na Mika. Delo. Morala se je zamotiti z nečim. Skoraj stekla je v kopalnico in začela razvrščati oblačila. Med njimi so bile tudi Mikeove, te je vrgla v koš. Ustavila se je šele pri hlačah. V žepu je našla uro. Očitno jo je dal tja, preden je zaplaval v jezeru in je nanjo pozabil. Tudi njo bi vrgla stran, če ne bi na njej opazila vgravirane črke: Za najboljšega sina. Zdelo se ji je prav, da bi mu jo odnesla, toda verjetno je že odletel. Odnesla jo je v dnevno sobo in jo odložila na klubsko mizico. Na njej je opazila razpored letov. Z redečim flomastrom je bil obkrožen le eden. Let ob 11:15. Pogledala je na uro. Ura je bila deset, do letališča ima 20 minut. Mogoče ji bo uspelo. Nase je vrgla nove kratke hlače in ohlapno belo majico. Pograbila je torbo in ključe ter stekla proti avtu in že se je peljala proti mestu. Promet se ji je zdel nenavadno gost, rdeča luč se ni in ni hotela spremeniti v zeleno, traktorist pa se ni in ni želel umakniti s ceste. Vse je šlo narobe.

 

Mike je stal v čakalni vrsti za pregled prtljage. Moral bi misliti na nadaljnje tekme, toda z mislimi je kar naprej uhajal k Nevaeh. Vraga, ženska mu je res zmešala glavo. Pred njim je bila še cela kolona ljudi in ni bilo videti, da se bi kaj manjšala. Želel je pogledati na uro in dvignil levo roko. Toda zapestje, na katerem je bila včasih ura, je bilo prazno.

»Sranje,« je zarobantil.

Pozabil jo je pri Nevaeh. Ura je bila edini predmet, ki ga je spominjal na mamo. Ni mogel brez nje. Stekel je iz vrste proti vhodu in tam jo je zagledal. Nevaeh je stala med vrati in zmedeno gledala okoli sebe. Kako je bila ljubka! Končno se je s pogledom ustavila na njem. Ni se mogla premakniti. Tudi on je ostal na mestu kot prikovan. Srce mu je začelo biti hitreje in nasmeh se mu je prikradel na obraz. Skoraj stekel je k njej, jo dvignil in zavrtel. Kot malega otroka. Zopet jo je postavil na noge in preden je lahko kar koli rekla, jo je poljubil. Ko je končno prišla k sebi, mu je s tresočo roko izročila uro.

»Pozabil si jo. Mislila sem, da ti veliko pomeni, pa sem ti jo prinesla. No, srečen let,« je rekla in se že obrnila. Preden je naredila korak, jo je prijel za roko in povlekel nazaj k sebi.

»Nikamor ne greš. Nevaeh, šele ko te ni bilo ob meni, sem se zavedal, da brez tebe ne morem. Šele zdaj sem spoznal… Jaz, ljubim te Nevaeh,« mu je uspelo zjecljati. »In močno upam, da čutiš enako, ker če ne…«

Z nežnim poljubom ga je prekinila in dahnila: »Ljubim te. Ne drzni si več storiti kaj takega, kot si storil zdaj. Ker če to storiš še kdaj, mi bo počilo srce.«

»Ne skrbi, tvoje srce bom odslej varoval jaz,« je rekel in jo še močneje prižel k sebi. Čudno. Čutil je nekaj lepega, drugačnega… kot ljubezen.