Številka: D106

Sara Krnc

L.O.V.E.

Šolski center Novo mesto, Srednja zdravstvena in kemijska šola

 

Nobena zgodba nima niti moči,

niti trajne vrednosti, če v sebi ne čutimo,

da je resnična in da ta resnica zadeva nas.

(John Steinbeck)

 

1-     Neizpolnjena želja  (Vanesa)

Ljubljana je razsvetljena, avtomobili in kolesarji drvijo sem ter tja, sirene reševalnih vozil zavijajo, da reže skozi ušesa, klošarji pobirajo svoj davek …

 V takem mestu živim svoje življenje z mami, očijem in mlajšim bratom Jakobom. Živimo v bloku, ki bi temeljito potreboval obnovo, vendar  za to očitno ni denarja, kljub temu da za najemnino plačujemo kar velike vsote denarja.

 »Mami, si že kaj razmišljala o tem, kar sem ti povedala včeraj?«

 »Ja. Vanesa, odgovor že poznaš. Sredi tedna ne moreš iti prespat k prijateljici, poleg tega pa bi bilo lepo, če bi bili končno enkrat  vsi skupaj!«

 »Prosim! Skoraj sem že stara 18! Skoraj sem že polnoletna! Saj veš, kako sem se trudila in koliko mi to pomeni! Zakaj mi ne dovoliš?«                               

»To bo dovolj, Vanesa. Pojdi, zamudila boš šolo! Adijo.«

Zadnja stvar, ki sem jo naredila, je bila ta, da sem zaloputnila z vhodnimi vrati tako močno, da so se zamajale stene. Jo bom že prepričala, da mi bo dovolila! Potipala sem žep in ugotovila, da imam še nekaj drobiža od včeraj. Super! Lahko si bom kaj kupila.

Šla sem po običajni poti proti šoli in opazila študenta, ki je prišel na študij v Ljubljano. Bil je izgubljen, vsak hrup ga je prestrašil in vedno, ko je zaslišal sireno rešilca, se je zdrznil. Malo me je silil na smeh. Sama sem na vse to že navajena - kako pa ne bi bila, saj tukaj živim že vse moje življenje. V šoli smo imeli najprej matematiko, kjer smo se pogovarjali o logaritmih. Halo? Kje natančno bomo to potrebovali v resničnem življenju?! Naslednjo uro smo imeli geografijo, kjer smo se z profesorico pogovarjali o vsem mogočem, le o učni snovi ne. Danes smo se pogovarjali o tem, kako je Ljubljana potresno dokaj aktivna. Seveda tega ni nihče verjel - nihče še ni nikoli začutil niti manjšega potresa. Potem smo imeli slovenščino, kjer smo dobili nazaj teste in grozilo nam je, da bomo morali ponavljati, saj je bilo resnično veliko nezadostnih. Sama se uvrščam nekje v sredino, nisem ne piflarka in ne lenuhinja. Za tem smo imeli še psihologijo, kjer sploh ne vem, kaj smo delali, saj nas uči star profesor, ki je tik pred tem, da gre v penzijo. Zadnjo uro pa smo imeli  športno, kjer  smo delali celo uro ogrevalne vaje, saj si naš profesor ne upa delati kaj tveganega, kot je na primer igranje košarke, nogometa ali odbojke. Menda se nekoč pred igranjem ni dobro ogrel in imel je resne poškodbe, zaradi njegovega strahu pa mi še sedaj ne smemo igrati.

Moj šolski dan se je tako končal in zopet sem bila na poti domov. Z denarjem, ki sem ga imela v žepu, sem hotela na hamburger v  bližnji lokal, ko so moja ušesa kar na lepem, sredi hrupa siren in trušča prometa, zaslišala glasbo. Bila sem radovedna in odšla sem na vogal, kjer sem videla fanta mojih let, no morda leto ali dva starejšega, kakosedi na ograji in igra na kitaro lepo melodijo. Priznam, kar naenkrat bi tako rada začela plesati, pa ne vem, ali je bilo to zaradi njegove glasbe ali zaradi njegovega angelskega videza in skrivnostnih oči, ki so me z zanimanjem opazovale. Naenkrat mi je postalo vseeno za hamburger, stopila sem k mladeniču in mu drobiž, ki sem ga hranila za malico, spustila v torbo kitare. Nehal je  igrati in me samo nemo gledal.

Vedela sem, da bom morala narediti prvi korak. Glede tega so fantje zelo sramežljivi, zato sem mu ponudila roko in takrat sem prvič začutila ... Njegova roka je bila tako … Topla, mehka in dišeča, čeprav je sploh nisem povohala. Zdelo se mi je, da ta tišina in pogled najinih očeh že kar predolgo traja, zato sem začela:

»Živijo, jaz sem Vanesa Eržan. Kako pa je tebi ime in kaj delaš tukaj, mar ne bo moral biti v šoli?« 

Začudeno me je pogledal s svojimi sivo-zelenimi očmi, verjetno ni bil navajen, da bi ga kdo ogovoril, zato je tudi začel malo bolj negotovo: »Živijo, lepo, da sva se spoznala. Sem Lan Oblak in zdi se mi, da sem točno tam, kjer moram biti. Kaj mi bo srednja šola, kaj mi bo učenje, če ne živim življenja s kančkom svobode?«

Že takoj, ko sem ga zagledala, sem sumila. Ampak sedaj, ko je rekel, da ne hodi v srednjo šolo, mi je bilo jasno. Lan je potepuh, klatež. Verjetno brez družine. A kaj zato! Tako je pogumen! Vsem si upa povedati svoje mnenje! Pa še s takim žarom je to pripovedoval, s tako ognjevitostjo in razločnostjo … spominjal me je na mojega mlajšega brata, ko se je nasmehnil, je imel v ličkih enake luknjice. Bil je svoboden, srečen in v njegovem obnašanju je bilo nekaj, čemur bi lahko rekli šarm, čeprav je bil malce nadut – tako kot moj brat.   

 

 

2-     Tako normalna (Lan)

Spet ista nočna mora. Sam hodim po hodniku sirotišnice, v kateri sem bil, ko sem bil mlajši. Strah me je, nikogar ni ob meni. Iz sirotišnice zbežim na cesto. Tu se začne moje bedno življenje, kjer prosjačim za denar. Konec sanj je vedno nekako srečen, vendar se nikakor ne morem spomniti, zakaj. Morda spoznam osebo, ki mi pomaga, morda me kdo posvoji, tega ne vem, vendar si želim, da bi se te sanje uresničile.

 Dan se je spet začel tako, kot dan včeraj in dan predvčerajšnjim. Verjamem, da se bo tudi končal tako, kot se vedno.  Z denarjem, ki sem ga dobil včeraj, sem si lahko kupil zajtrk. Super. Kot običajno se usedem na škarpo za vogalom, v roke vzamem svojo staro kitaro  in začnem igrati edine tri pesmi, ki jih znam. Nekaj ljudi pride mimo, največ se jih niti ne ustavi, samo naprej gredo k svojim obveznostim, ki so si jih postavili sami, potem pa so pod stresom in se še sprašujejo zakaj!

Nekaj od njih se ustavi in me nekaj časa poslušajo, potem pa gredo spet naprej. Zadnja skupina ljudi pa se ustavi ob meni, me posluša in mi da na koncu nekaj drobiža, vendar je teh ljudi od vseh še najmanj.

Ob nekih trenutkih si želim iti v šolo, se učiti, imeti prijatelje, starše in brata ali sestro, skratka: želim postati normalen mladostnik! Je to res tako velika želja?

Tako sem bil sam s svojimi mislimi in začel z igranjem na kitaro, ko na začetku vogala zagledam lepo punco, z dolgimi rjavimi lasmi in z očmi, ki imajo isti odtenek, kot  barva njenih las. Opazim, da prihaja k meni, očitno ji je všeč moja pesem. Ko je prišla  do mene, se mi je nasmehnila, mi v torbo položila denar in ker sem nehal igrati, mi je ponudila roko. Bil sem popolnoma šokiran, ko je želela navezati stik z mano, saj tega še nihče ni poskušal. Bila je tako mila, tako vesela, srečna … tako normalna!  Ona ne ve, kakšna srečnica je!

Začela je govoriti in njen žameten glas me je uročil, da sem pozabil na vseokoli sebe. Vse, kar sem lahko videl, so bile njene ustnice, ki so se prenikale in ustvarjale besede.                                                                                                                                          »Živijo, jaz sem Vanesa Eržen. Kako pa je tebi ime in kaj delaš tukaj, mar ne bo moral biti v šoli?«                                                                                                                                                                 Zakaj jo zanima, čemu nisem v šoli? To ni njena stvar! Kaj naj ji rečem? Če ji rečem, da sem osnovno šolo končal, v srednjo pa ne hodim, ker sem malo zašel in sedaj živim na ulici, je morda nikoli več ne bom videl. Zato sem začel malo bolj negotovo:

»Živijo, lepo, da sva se spoznala. Ime mi je Lan Oblak in zdi se mi, da sem točno tam, kjer moram biti. Kaj mi bo šola, kaj mi bo učenje, če ne živim življenja s kančkom svobode?«                                                                                                                                                     Upam, da ji nisem povedal preveč.

                  

3-     Pozabljen nesporazum (Vanesa)

Domov sem prišla čisto v oblakih. Nisem se ozirala na jezikanje mojega bratca, nisem se ozirala na mamino pridigo o tem, da je že hotela poklicati policijo, ker me tako dolgo ni bilo. Ne. V vsakem delčku mojega telesa je bila misel samo na Lana. Vsaka mišica, vsaka celica je razmišljala o njegovih očeh, njegovem pogumu, njegovih jamicah v ličkih … za vse drugo sem bila slepa. Celo pozabila sem na to, da sva se z mamo zjutraj sprli. Zakaj sva se sploh sprli? Gotovo je bila kakšna popolnoma nepomembna stvar. Naenkrat me je mami stresla za rokav.  »Vanesa, pa kaj ti je?  Je s teboj vse v redu? Si pila? Ali pa se drogirala?«

Tako sovražim, ko naredi tak boječ in paničen obraz! Za božjo voljo, ne morem imeti miru? Kako je tečna! In če sem se malo zagledala v enega fanta, že misli, da sem na drogah! Kakšno mnenje pa ima o svoji lastni hčerki!?                                                                

»Vanesa, ljubica povej mi po resnici. Še nikoli nisi bila tako raztresena, že petič sem te vprašala, kako si se imela v šoli, ti pa tukaj stojiš kot lipov bog!«

»Mami, kaj mi ne moreš privoščiti nekaj miru in tišine? In toliko da veš, zelo si me užalila, mislila sem si, da imaš o meni boljšo predstavo, saj si me ti vzgojila! Le kako si mogla pomisliti na alkohol ali celo mamila?!«

S ponarejeno užaljenostjo na obrazu sem odšla po stopnicah in zaloputnila vrata svoje sobe, ter se ulegla na posteljo, da bi mami, ko bi prišla, mislila, kako me je užalila in potem bi mi bila morda celo pripravljena dati dovoljene za dolgo ponočevanje, ali pa mi bo dovolila iti v disko. In res, kakor sem predvidevala, je kmalu potihoma odprla vrata sobe in se usedla ob vznožju moje postelje, ter začela:                                                               

»Oprosti mi, Vanesa, danes sem imela v službi naporen dan. Ni bilo prav, da sem tako hitro postala jezna nate in žal mi je.«

Ker od mene ni bilo odziva, je nadaljevala pogovor in vedela sem, da se mi bo sedaj poskušala prikupiti s tem, da mi bo nekaj dovolila. Vedno ista pesem.

»Veš, veliko sem premišljevala o tem, kar sva se zjutraj pogovarjali. Hotela si iti k prijateljici prespat, če se prav spomnim, kajne? No, tudi z tvojim očijem sva se o tem pogovarjala in ker ne povzročaš nobenih težav, ter se v šoli tudi zelo trudiš, sva se dogovorila, da greš lahko prespati k njej, če se njuni starši seveda strinjajo.«

Seveda! Na to sem že čisto pozabila! Zaradi tega smo se z mamo zjutraj pričkale! Če sedaj pomislim na to, se mi zdi tako neumno … Vse, na kar lahko mislim je, da bom še kdaj srečala Lana. Da pa ne bi mama na kaj posumila, sem se dvignila iz postelje in jo objela okrog vratu, ter se ji najprej opravičila, da se tudi jaz nisem ravno najlepše obnašala, potem pa sem se ji še zahvalila. Ko sva se tako tiščali, je v sobo prišel Jakob in ko naju je videl, je raje kar takoj odšel, saj ni nikoli prenesel objemov, poljubčkov, praktično karkoli, kar je bilo povezano z deklicami. Z mami sva se mu potihoma zasmejali. Ja, moj mlajši bratec je bil vir veselja pri tej hiši.  Poklicala sem sošolko Karin in jo vprašala, če še velja za danes in bila je zelo vesela, ker bom naposled le prišla. Tako sem počasi spakirala in se opravila še na našo skupno večerjo. Po večerji me je oči odpeljal do prijateljičine hiše, preden sem odprla vrata, me je poljubil na čelo in mi zaželel lepo in zabavno, pa tudi mirno noč.

 

 

4-      Stari prijatelj (Lan)

Nisem vedel, kaj naj storim, to dekle me je čisto vrglo iz tira. Sploh ne razmišljam trezno. Pred 5 minutami sem jo hotel poiskati, ter ji povedati, kaj čutim do nje. Sedaj že razmišljam, da bi šel na faks in nadaljeval šolanje, saj me kot »brezdomca« že ne bi sprejela, če pa bi me, bi jo njeni starši prepričali v to, da sem neodgovoren, podivjan in ne vem kaj-še-vse. Kot nor sem po ulici hodil gor in dol. Vedno sem jo imel pred očmi. Njen pogled, občutek njene nežne dlani v moji …                                                                                                        

»Hej, stari, kva dogaja? Videti si kot, da boš vsak hip umrl.«

Od šoka sem za nekaj časa otrpnil. Potem sem se  sprostil, saj sem  prepoznal glas.                                          »Živjo, Pero! Kako dolgo te že nisem videl! Kaj delaš tukaj? Kako si me našel?«                                 Roke je razširil v objem in objela sva se tako močno, da skorajda nisem mogel dihati. Bil mi je kot oče. Takoj, ko sem zbežal iz sirotišnice in nisem vedel, kam naj grem, me je našel on in mi poiskal stanovanje. Podaril pa mi je tudi kitaro in me naučil vse pesmi, kar jih znam sedaj. Iz Ljubljane je moral oditi zaradi nekega posla. Ampak sedaj je nazaj in pogrešal sem ga bolj kot kogar koli.  Sedla sva se  na lesen zaboj in prosil me je, naj mu povem vse, kar se mi je zgodilo med tem, ko ga ni bilo. Povedal sem mu tudi za Vaneso in kaj sem ob njej začutil. Ko sem mu povedal vsako podrobnost, se je samo na glas zasmejal in rekel, da sem v tistih letih. Potem sem ga prosil, naj mi pove, kaj se je njemu zgodilo zanimivega. Vse, kar je rekel, me je navdušilo. Srečeval je fine ljudi, precej je zaslužil … in ko sem ga želel vprašati, s kakšnim poslom se ukvarja, da tako dobro zasluži, se je samo odkašljal in rekel, da sem za to še premlad in da tega ne bi razumel.  Halo? Komu pravi premlad? Star sem vendar 19 let! Vendar je z naslednjimi napovedmi utišal moje podivjane misli.

»Lan. Razlog, zakaj sem te poiskal je ta, da sem na potovanju srečal mojega prijatelja, ki je po naključju znanstvenik. Rekel mi je, da če poznam koga iz Ljubljane, naj ga poiščem in odidem kamor koli drugam – čim bolj stran. Razlog za to je, da znanstveniki napovedujejo močan potres z epicentrom v Ljubljani. Ne vedo, kdaj se bo potres zgodil, predvidevajo pa, da enkrat ponoči. Pridi, imam avto in pred potresom bova že daleč stran! Nimava časa na pretek!«

Obsedel sem na zaboju, trmast kot osel.

»Kaj ti je Lan, zakaj kar sediš kot kip? Pohiti, čas je zlato!«

Bil sem šokiran. Gotovo se samo šali. Vendar je bil njegov obraz smrtno resen. Sedaj sem se šele spomnil na Vaneso in nisem je želel zapustiti.

»Kaj pa vsi drugi? Kaj pa Vanesa? Pero, ne moreva jih kar pustiti tukaj! Zakaj si tako sebičen? Prosim, jo lahko vsaj pokličem?«                                                                            

»Ne, ne moreš je. Poleg tega, to je samo romantična zaljubljenost! To ni tvoja resnična ljubezen, ker ta sploh ne obstaja, poleg tega pa si komaj polnoleten! Zakaj mi nisi hvaležen in se ne usedeš v avto?«

»Ne, Pero. Bojim se, da ne morem. Hvala ti za vse, vendar jaz bom ostal tukaj. Upam, da se še kdaj vidiva. Adijo, Pero! Lepo, da si me prišel obiskat in posvarit.«

Videl sem njegov obraz in vem, kaj sedaj čuti, ker tudi jaz čutim isto. Bolečina, nejevera, strah pred tem, da se morda ne bova videl nikoli več, predvsem pa žalost in jeza, ker sem se mu zoperstavil, saj vem, da mi je želel rešiti življenje. To je bilo zame preveč čustveno. Narahlo sem ga objel, potem pa stekel v črno noč.

 

 

5-     Razbiti skodelici (Vanesa)

Gledala sem, kako je oči obrnil avto in odpeljal  domov. Ostala sem sama pred velikimi in mogočnimi vrati. Moja sošolka Karin in njena družina so bili zelo premožni. Imeli so zelo lepo in mogočno hišo. Pritisnila sem na zvonec. Kmalu sem zaslišala korake. Karin mi je odprla vrata in se nasmejala do ušes. Nisva se rokovali, seveda ne. Objeli sva se, kot da se že celo leto nisva videli. Zacepetala je z nogami in od razburjenja jo je jezik kar prehiteval:

»Vidiš, Vanesa? Pa ti je mami končno le dovolila! Boš videla! Ta noč ti bo zagotovo ostala v spominu kot noč brez spanca! Pripravila sem najboljše igre in filme, pili bova kavo, da ne bova zaspali … Saj ne misliš zaspati, kajne? Če pa se ti bo vseeno zehalo, bova pogledali kakšno srhljivko, da še cel teden ne boš mogla zatisniti očesa!«

Ob njej se mora vsak nasmejati!  Od razburjenja je govorila tako hitro, da je besede že kar požirala!  Njene oči so bile na široko odprte od pričakovanja, no mogoče pa od kave, ki jo je zagotovo že pila, da se ne bi počutila zaspano.

»Ah, Karin! Saj veš, da mi srhljivke niso bile nikoli všeč, zato se bom res potrudila, da ne  bom zazehala!«                                                                                                                                                   Namuznila se je in rekla:

»Saj vem, Vanesa, ravno zaradi tega! Te noči ne boš nikoli pozabila!«

 Povabila me je noter in pozdravila sem njeno mamo, ki je bila na videz morda stroga, vendar je bila v srcu sladka kot bombonček. Potem sem pozdravila tudi njenega očeta, ki je imel vedno šal na pretek. Zelo je zabaven in smešen, menda je celo hotel postati klovn, vendar  je bila priznana šola za klovne le v Moskvi, zato se je raje odločil za komedijanta in igralca. Odšli sva v njeno sobo, kjer sem se razpakirala, potem pa nama je njena mami prinesla kavo s sladkorjem in smetano – meni in Karin najljubšo.

Najprej smo gledale znanstveno-fantastičen film na DVD-ju, potem smo igrale remi, potem smo spet gledale film, ki je bil na nekih mestih malo strašen, vendar pa z zelo dobro igralsko zasedbo in odlično vsebino. Po kratkem pogovoru o šoli smo se igrale še lažnivca, kjer me je Karin vedno premagala. Ura je bila skoraj tri zjutraj, ko je začelo nekaj zunaj ropotati. Prazni kavni skodelici sta padli s konca mize in ker sta bili narejeni iz tankega porcelana, sta se razbili. Karin je malo dremala ob nekem romantičnem filmu, a se je ob zvoku razbitih skodelic popolnoma zbudila in me prestrašeno pogledala.                                     

 »Vanesa? Bojim se. Kaj se dogaja?«       

          

 

6-     Cerkveni zvonik (Lan)

Zadnji pogled, ki sem ga namenil Peru, je bil pogled, v katerem sem se mu želel opravičiti in zahvaliti, ker si je kljub svojemu delu vzel dragoceni čas in me poiskal. Na žalost mojega obraza ni videl, tam je stal kot pribit na tla in vsi čuti so mu odreveneli.

Žal mi je zanj, ker ne bo nikoli izkusil resnične ljubezni, zato mu tudi nisem zameril, ko mi je povedal v obraz, da te stvari ne obstajajo ...

Imel sem jasen cilj: poiskati Vaneso za vsako ceno! Vendar pa je obstajala velika težava. Nimam pojma, kje živi.  Lahko bi šel v knjigarno in se pozanimal za telefonski imenik, vendar so vse že dolgo zaprte. Pravzaprav je cerkvenem zvoniku ura odbila 2.50 zjutraj!  Ob tem času so odprti samo še nočni bari!

Pa tako sem zaspan in utrujen … Vse se mi je zdelo brezupno, kako bi sploh lahko našel eno majhno deklico v največjem mestu v državi?! 

Zleknjen sem skoraj že zaspal na klopci v parku, ko mi je v glavo šinil Perov glas:                                    »Znanstveniki napovedujejo močan potres po skoraj celotni Ljubljani. Ne vedo, kdaj se bo potres zgodil, predvidevajo pa, da enkrat ponoči.«

Njegov  glas se mi je sedaj zdel samo še bolj paničen in preprečil mi je, da bi zaspal. Dvignil sem se s klopce in se odločil. Takoj zjutraj bom šel v knjižnico in povprašal za telefonski imenik Ljubljane. Dvignil sem se, da bi si našel kakšno prenočišče, saj nisem želel biti tu zunaj, ko se bo začel potres. Ura na cerkvenem zvoniku je odbila 3.00 zjutraj in zemlja pod mojimi nogami se je  močno zatresla in izgubil sem ravnotežje ter telebnil na tla, kot sem bil dolg in širok.  Postaviti se nazaj na noge je bilo brezupno, saj je potres še kar divjal. Sedaj sem vsaj z gotovostjo vedel, da je Pero govoril resnico. Naenkrat se je vsa Ljubljana prebudila in začela  vreščati in vpiti. Drevesa so šelestela, veje so se lomile, dimniki so se začeli podirati, stavbe so začele pokati in omet je padal na tla, zvonovi v zvoniku so zazvonili, čeprav ni bil pravi čas … v daljavi sem zaslišal, kot da bi se nekaj ogromnega zrušilo, morda stavba, ne vem točno, tako me je strah, čisto sam sem … Park je tako velik pa tako prazen …  Zemlja se trese vedno bolj in bolj in vrhovi dreves nad menoj se tako majejo, čeprav ni vetra …  V nekaj minutah so skoraj vsi ljudje iz sosednjih blokov množično tekli v park, saj je bilo na odprtih mestih najbolj varno, saj ti na glavo ni mogel pasti omet ali celo opeke ter strešniki.

Park je bil na lepem čisto do zadnjega kotička zapolnjen s starejšimi ljudmi, otroci in odraslimi. Veliko jih je imelo v roki telefon in so panično govorili vanj ali pa so se celo drli. Verjetno so klicali svoje svojce ali pa reševalce.

Naenkrat so se ulične svetilke, ki so nam vsaj malo osvetljevale park, ugasnile in ostali smo v popolni temi. Verjetno se je zaradi potresa odlomila kakšna veja, ki je pristala na električnem drogu in tako so nekako luči prenehale delovati.

Moram se opominjat, da bi bilo lahko še slabše. Lahko bi bil sam, pa nisem.

Čeprav jih ne vidim in ne poznam, sem obkrožen z veliko ljudmi in kljub temu da smo v temi, se mi zdi, da smo nekako povezani, da si delimo isti strah, iste skrbi. Končno se počutim, kot da nekam pripadam, pa čeprav samo tem naključnim ljudem, ki jih po potresu ne bom nikoli več videl. Zamislil sem se. Tukaj je ogromno ljudi in gotovo mi bo kdo znal povedati, kje živi Vanesa Eržen. Za vsako ceno jo moram najti, čeprav vem, da bo težko, saj smo v temi in ne vidim metra pred seboj, poleg tega pa ne vem, če se bodo sploh hoteli ubadati z menoj, gotovo imajo v tem trenutku polne roke dela. Ampak poskusiti ni greh!

 

 

7-     Nedosegljiva številka (Vanesa)

Vidim lahko v njenih očeh in slišim v njenem glasu. Čeprav je skušala prikriti, ji ni uspelo. Tako kot Karin, je tudi mene zelo strah, vendar je bilo mene strah še za mojo družino, saj nismo bili skupaj. Celo tukaj, v tej novi in potresno varni hiši, se je vse treslo, kaj je bilo potem šele v našem starem in popravila potreben bloku? Če je tisto sploh še blok, kaj če so že ruševine? Objela sem jo in ona je objela mene. Tako naju je bilo vsaj manj strah in bolj mirno sem se počutila, ker nisem trepetala samo jaz, saj nisem želela izpasti kot kakšna reva. Poleg tega pa mi je bilo prijetneje, ko sem ugotovila, da v tem strahu nisem sama.

»Karin, si za to, da zbudiva tvoja starša?«

Narahlo je pokimala, vendar ju ni bilo potrebno buditi. Karina mami je odprla vrata in nama hitro rekla, naj se oblečeva in vzameva nujne stvari. Pravzaprav se sploh še nisva oblekli v pižamo, vendar smo se vseeno še povrhu oblekle v jopice. Jaz sem vzela svoj nahrbtnik – to je bilo namreč vse, kar sem imela, Karin pa je vzela mobitel in denarnico, v katero je dala še vse kartice.

Njen oči sedaj ni bil več tako vesel in zgovoren, očitno je bilo, da je bil potres zadnja stvar, ki mu je prišla na misel.  Hiša se je ves čas tresla in mislim, da je čedalje huje. Razložila sta nama, da moramo iti ven, saj je zunaj vseeno bolj varno.                                          

»Ljudje se zbirajo v parku, zato se mi zdi prav, da bi šli tja tudi mi, tam je namreč zbirališče. Vanesa, če bi rada poklicala domov in se prepričala, da so vsi v redu, te razumemo. Izvoli telefon.«

 Ja, imel je prav. Moram poklicati domov, da vidim, če je vse v redu. Kaj vse bi se jim lahko zgodilo v tistem starem bloku … Raje niti pomislim ne.

»Da, res bi rada poklicala domov, če nimate nič proti. Najlepša vam hvala.«                                     Polna upanja sem zavrtela domačo številko in čakala … In čakala … Nič. Vse, kar sem slišala je bilo: » Številka je trenutno nedosegljiva. Prosimo, pokličite kasneje. The number …«

Sedaj me je pa res strah. Kaj če se je tisti presneti blok zrušil?

V oči so mi stopile solze. Ostali trije so me gledali, jaz pa sem jim samo odkimala z glavo in jim vrnila mobitel. Bila sem obupana. Brez njih si ne predstavljam življenja. Verjetno so jim zaradi varnosti samo odklopili elektriko, zato se niso oglasili na telefon. To je edina možna razlaga, samo ta. Previdno smo odšli proti parku. Potres še vedno ni prenehal in težko je hoditi, ko pa moraš za vsak korak paziti, da ne izgubiš ravnotežja. Šele sedaj smo videli, da je park brez osvetljave. V popolni temi je, videli smo ga samo zato, ker je ogromno ljudi panično govorilo in si svetilo z baterijskimi svetilkami ter mobiteli.

Na srečo smo imeli dovolj svetilk, da smo videli, kod hodimo. Bilo me je strah in prav tako Karin, zato smo se spet prijeli za roke. V parku je bila tako velika gneča, kot na koncertu najslavnejšega pevca. Kamor koli si pogledal z lučjo, povsod si videl ljudi: eni  so s seboj prinesli odeje, da so se ulegli po trati, drugi so poskušali priti na drugi konec parka, nekateri so stali kot okamneli in očitno čakali na svoj konec, ali pa so bili še tako prestrašeni. Spet drugi so kljub težki prehodnosti hodili gor in dol ter glasno vpili v mobitel … Nikogar nisi poznal, ker nikogar nisi videl, poleg tega pa je imel vsak človek na milijon obveznosti ter skrbi. Šli smo pod mlado drevo, pogrnili odejo in se usedli na tla. Vladala je napetost, zato sva s Karin rekli, da bi se šli razgledat, če bi kje našli kakšnega poznanega človeka, vendar sta njena starša takoj, ko sva to rekli, od strahu kar poskočila in nama zabičala, da bomo ne glede na kakršno koli situacijo ostali skupaj.

 

 

8-     Novo upanje (Lan) 

Odločil sem se, da bom najprej poskusil vprašati otroke, približno njene starosti, morda pa vendarle kdo od njih hodi v njen razred. Ponekod sem namesto otrok vprašal kar njihove starše, če bi slučajno poznali Vaneso, vendar brez uspeha. Res ogromno ljudi si je vzelo čas zame, kljub temu da so verjetno imeli svoje, še težje probleme. Kako si res ljudje bolj pomagajo v nesreči, kako drugim na kateri koli način vsaj poskušajo pomagati, če ne drugače, te vsaj poslušajo in pokažejo skrb, kapljico sočutja. Sam si nikoli ne bi mislil, da si ljudje v nesreči pomagajo. Vedno sem mislil, da takrat ljudi zanima samo, kako rešiti svojo kožo, no, vsaj jaz sem tako občutil še prej, ko sem igral kitaro in sem opazoval ljudi okoli sebe. Ampak sedaj … Pri eni družini s petimi otroki so mi ponudili piškote! Si lahko misliš? Vedeli so, da nimajo dovolj hrane, saj niso vedeli, kako dolgo bodo tukaj zunaj, imeli so pet otrok in kljub vsemu so meni ponudili hrano!

Šele sedaj sem začel verjeti v dobroto na tem svetu. In zakaj? Zaradi dveh piškotov! Kako malo je potrebno, da začneš verjeti v boljše življenje in spet začneš upati! Moje življenje je bilo prej bolj temačno, nihče me ni imel rad.  Nihče me ni pohvalil, če sem naredil kaj lepega in dobrega, zato sem začel misliti, da je vseeno, ali delam dobro ali slabo – tako ali tako me nihče ne opazi.

Potem sem srečal Pera, ki je bil prvi, ki je zame dejansko poskrbel in za njega nisem bil le ime na papirju, kot je bilo v sirotišnici. Ne. Obravnaval me je kot človeka, no, sicer kot otroka, pa vseeno človeka!

Rad ga imam, kot očeta, ki ga nikoli nisem imel. Potem je bila tu še Vanesa. Res je, da jo poznam veliko krajši čas kot Pera, vendar pri njej vem, da sem zaželen. Pri njej sem takoj, ob dotiku roke vedel, da ji lahko zaupam, saj so to kazale njene oči, te pa so odsevale njeno čisto srce. 

Ko sem tako naprej povpraševal, sem prišel do majhnega drevesa, pod njim pa je bila odeja, na kateri sta ležala moški in ženska, ki sta bila že kar v letih. Prišel sem do njiju in ju povprašal, če ju motim. Ko sta odkimala, sem ju vprašal, ali morda poznata deklico po imenu Vanesa. Rekel sem jima, da jo iščem, še preden se je začel potres in očitno ju je moja zgodba ganila, saj se je gospa odločila, da mi bo nalila sicer že mlačen čaj iz termovke, katero je vzela od doma, tik preden sta ga zapustila. Bil sem ji zelo hvaležen, a čaja nisem hotel sprejeti, vendar je bila prijazna in je vztrajala, da sem čaj vseeno spil.

Po dolgem premoru je njen mož verjetno dejal: »Veš, fante, skrbel sem v neki bogati hiši, kjer imajo približno enako staro deklico, kot si jo opisal. Sicer ne vem, kako ji je ime in kje so sedaj, najverjetneje  nekje tukaj, v tem parku.  Seveda je mogoče, da se motim, a upam, da sem ti s tem malo pomagal.«

Naenkrat sem poskočil, kot da bi slišal najboljše novice v mojem življenju, ker nekako so tudi bile. Kdo bi si mislil, da ti lahko par besed nekega starčka da toliko nove energije. Na hitro sem se še uspel zahvaliti, potem pa sem poln novega upanja, ki je plamenel v meni, pobral šila in kopita ter se podal na novo iskanje.

 

9-     Padci (Vanesa)

Karin je pogledala na mobitel.

»Ura je pet zjutraj, od potresa sta minili že dve uri, pa se še vseeno tla niso prenehala umirjati. V tem delu Ljubljane nisem še nikoli v mojem življenju slišala toliko siren rešilcev, gasilcev, ter policistov.«                                                                                                                  

Glas se ji je tresel, pa tudi meni se je, a nisem želela, da sliši, zato sem samo skomignila z rameni in jo močneje objela.

 Videla sem ekran njenega  mobitela – baterija je že utripala, kar pomeni, da bo telefon kmalu prazen … In kaj bo potem?  Ves čas so zemljo tresli popotresni sunki, nekateri precej močni, drugi samo toliko, da si jih čutil in si težko stal na nogah. Počasi se je vse umirjalo. Ljudje so postajali utrujeni ter zaspani od čakanja, kdaj bo konec potresa ali njihovega obstoja. Telefoni so samo sem ter tja še zvonili, večina ljudi je sedela po tleh, skoraj nihče več ni stal, nekdo tam na koncu parka, pa je bil močno krvav na glavi in neka gospa, ki sploh ni bila reševalka, ga je obvezovala.

Kljub temu da sem neprestano poslušala zvoke siren, ki so bili čedalje glasnejši, je bilo v tem parku komaj nekaj reševalcev. Preštela sej jih pet, kar je bilo resnično malo na toliko ljudi, kot nas je bilo. Sama sem tudi hodila k prvi pomoči, ki jo je organiziral v naši šoli Rdeči križ in želela sem pomagati, vendar mi Karina starša nista dovolila. Menda je bilo preveč nevarno, če bi se razdelili, poleg tega pa tudi sama ne vem, ali bi s tem naredila več škode kot pa koristi, zato sem raje ostala, kjer smo že od začetka potresa - pod majhnim drevesom, na naši odeji. Ljudje okoli nas so vedno le prihajali in bili so videti čedalje huje. Neki moški je imel resnično grdo razmesarjeno roko in kljub temu da mu je veliko ljudi hotelo pomagati, ni bilo nič bolje. Kri je tekla in ni se hotela ustaviti. Če revež ne bo umrl od šoka, bo gotovo zaradi izgube krvi.

Zaradi tega sem se odločila, da bom poiskala kakšnega reševalca, sedaj je tako ali tako sonce že vzšlo in našla bom pot nazaj.

Karina starša sta mi končno dovolila in tako sem se pognala v tek. Veliko ljudi sem med potjo vprašala, kje so nazadnje videli kakšnega reševalca, vendar mi je vsak človek pokazal drugo smer.

Super! Res super! Komu naj sedaj zaupam?  Zaradi različnih napotkov, sem se odločila, da bom splezala na najvišje drevo in poiskala reševalca. Po nekajminutnem gledanju po parku, sem končno zagledala enega od reševalcev, vendar je bil na čisto drugem delu parka, zato sem se odločila, da bom še malo gledala naokoli.  Ni trajalo dolgo, ko sem v bližini zagledala spet drugega reševalca. Hitro sem skočila z drevesa ter začela teči. Bila je velika gneča, zato sem kamor koli prišla zelo težko, sama pa nisem bila tisti tip človeka, ki se rada rine, samo da pride do svojega cilja, zato sem šla bolj počasi, vsakemu sem se opravičevala in res mi je bilo hudo, ker sem se kar tako prerivala med ljudmi in jih odrivala stran.  Tekla sem, reševalca nisem namreč hotela izpustiti izpred oči, ampak, ko sem se bala, da ga vseeno bom, sem zakričala na vsa pljuča: »Hej, počakajte! Prosim! Neki gospod zraven nas nujno potrebuje vašo pomoč, ima zelo poškodovano roko! Prosim!«

Reševalec se je ustavil in obrnil, sama pa nisem pričakovala, da se bo ustavil in sem se tako z vso hitrostjo ter močjo zaletela vanj, tako da sem na koncu bila jaz tista, ki je potrebovala zdravniško pomoč, da se mi je ustavila kri iz nosu, ki je tekla kot odprta pipa.  Ko se je kri končno umirila, sem mu pokazala pot, kjer je moški s poškodovano roko. Ker je verjel, da bi bilo lahko to huda poškodba, je s seboj vzel še dva reševalca, potem pa smo spet tekli, da bi čim prej prišli do poškodovanca. Odločila sem se, da bom reševalce vodila po bljižnici in ko pogledam nazaj, ali mi sledijo, se zaletim v nekaj. Ali v nekoga. V njega sem pritekla s tako silo, da me vrglo nazaj na zadnjico in priznam, bolelo je. Reševalna ekipa je takrat ravno prišla do mene in bilo me je tako sram …

»Hej, daj povej nam, kolikokrat pa ti padeš na tla? Očitno kar neprenehoma.« Malo so se nasmehnili, potem pa se je oglasil fant, v katerega sem se zaletela: »Joj, res mi je žal, oprosti, da nisem nič gledal! Prosim, naj ti pomagam vstati.«

Tako sem jezna na tega, v katerega sem se zabila, sedaj bi mi pa rad še pomagal? Absolutno ne! Toliko dostojanstva in ponosa pa še premorem, čeprav sem na tleh. Poleg tega je bilo nekaj v njegovem glasu,  kar me je spominjalo na mojega bratca, tako aroganten in domišljav glas! Gotovo sem ga že nekje srečala! Zato sem kar malo sovražno odvrnila: »Zaenkrat sem še sposobna pobrati se s tal, najlepša hvala! Naslednjič pa prosim pazi, kod hodiš!«

 Nekaj časa je samo nemo strmel vame, čeprav sem svoj obraz skrivala pred njim.

Potem pa je rekel: »Vanesa, si to res ti? Ne morem verjeti, da sem te končno našel! Kje si bila? Je s teboj in tvojo družino vse v redu? Saj se me spomniš, kajne Vanesa?« 

Šit! Pa ja ni to Lan! So bile moje edine misli, ki so me spreletele.

                                                

10-  Srečno naključje? (Lan)

Kakšno srečo imam, da sem končno našel sled za Vaneso. Večno bom hvaležen temu staremu gospodu in nikoli ga ne bom pozabil zaradi stvari, ki jo je naredil. Šel sem mimo fino oblečenega moškega in še nekaj drugih ljudi, ki so ga obkrožali, ko sem v njihovi sredini zaslišal zanimive novice, zato sem pristopil bliže. Glas se mi je zdel tako znan, zagotovo sem ga nekje že slišal in res, prepoznal sem ga. Govorila je ženska, ki vedno napoveduje poročila na Sloveniji 1. Imela je kar nekaj zanimivih ter koristnih informacij.

 » … leto zatrese Slovenijo nekaj deset šibkih do zmernih potresnih sunkov. Iz preteklosti pa poznamo nekaj zelo močnih rušilnih potresov, katerih žarišča so nastala na ozemlju današnje Slovenije. Eden takih se je zgodil v Zgornjem Posočju 12. aprila 1998 in je bil eden najmočnejših potresov  20. stoletja z žariščem na ozemlju Slovenije. Njegova magnituda je bila 5,6. Ob potresu je bilo poškodovanih več kot 4000 objektov, na srečo pa ni zahteval smrtnih žrtev.  Seveda pa se nič ne mora primerjati z današnjim potresom, ki je dosegel moč 6,6 po Richterjevi potresni lestvici.  Vse ljudi naprošamo, naj ostanejo mirni  in naj si poiščejo zatočišče, ki bo vzdržalo popotresne sunke, kateri se bodo še vrstili. Od vseh želimo tudi, da po svojih močeh pomagate drugim, če pa pride v primeru močnega popotresnega sunka, pa je najbolje, če zapustite vsakršno stavbo in greste na prosto, daleč od zgradb. Če ste ujeti v stanovanju, opozorite koga nase, potem pa se skrijte pod masivno pohištvo ali pod podboj vrat. Reševalci se trudijo, da bi prišli do vseh ljudi, ki so se poškodovali, vendar zaradi popotresnih sunkov, gmotne škode tako na cestah kot na objektih, kjer nudijo pomoč  ter gneče in panike zelo težko pridejo kamorkoli. Na srečo so na pomoč Ljubljanskim reševalcem prišli še reševalci iz Maribora, Kranja, Novega mesta, Kopra ter Murske Sobote. V južnem delu Ljubljane se je podrl blok in pod seboj pokopal  približno četrtino stanovalcev, kateri so sedaj še pogrešani.  Lastnik tega stanovanjskega bloka je bil odveden pred sodišče, kjer mu bo sodnik sodil zoper umor iz malomarnosti, saj so se prebivalci  že pritoževali, pa ni nič ukrenil, čeprav je bilo stanje stavbe že kritično. Slovensko sodišče bo prav tako šest znanstvenikov in vladnega uradnika obsodilo na šest let zapora zaradi uboja iz malomarnosti. Po prepričanju sodišča so krivi, ker niso  javnosti sporočili, da obstaja zelo  velika nevarnost za potres …«

 Odšel sem stran. Tako nikoli ne bom našel Vanese, če bom samo poslušal žalostne novice. Buuum, je zadonelo v moji glavi. Najprej sem mislil, da sem padel na tla zaradi potresnega sunka, potem pa sem videl, da to res ni potresni sunek. Pred mano se je na tla zrušila deklica. Uboga revica, priznam, sam imam res trdo glavo, ampak za njo tega ne morem reči. Takoj za njo so pritekli še trije reševalci, kot da bi se zmenili, da se tu srečajo, ter jo vprašali, kako pogosto pada po tleh. Očitno so poznali neko smešno foro, ki je jaz nisem, saj ni bilo nič smešnega, če padeš po tleh. Že sem se začel opravičevati in jo želel dvigniti s tal, vendar, ko je imela glavo še na tleh in je nisem mogel videti v obraz, rekla:

»Zaenkrat sem še sposobna pobrati se s tal, najlepša hvala! Naslednjič pa prosim pazi, kod hodiš!«                                                                                                                                                                   Ta glas bi lahko prepoznal kjerkoli, problem je bil le, da nisem mogel verjeti mojim ušesom!               »Vanesa, si to res ti? Ne morem verjeti, da sem te končno našel! Kje si bila? Je s teboj in tvojo družino vse v redu? Saj se me spomniš, kajne Vanesa?«

Vanesa je otrpnila in se počasi dvignila ter obrnila proti meni.

 

11-  Nočna mora (Vanesa)

»Lan? Me oči varajo? Kaj za vraga delaš tukaj?! Mislila sem, da te ne bom nikoli več videla! Oprosti, ker sem kar zavpila nate, ampak sedaj res nimam časa.«

To so bile moje prve besede, ki sem jih izrekla, ko sem se pobrala s tal. Takoj sem pozabila na nadležno bolečino v glavi, ki se je stopnjevala. Ni veliko manjkalo, da bi se zaradi sreče, ker je tukaj pred menoj in zaradi bolečine, začela jokati, vendar za to nisem imela časa. Trije reševalci so bili z menoj samo zaradi človeka, za katerega ne vemo, ali še živi, zato je bilo bistvenega pomena, da do njega pridemo takoj. Ni bilo časa, da bi vse to razložila Lanu, zato sem mu samo pomignila, naj pride z nami. Spet smo tekli in pozabila sem na buško, ki mi je rasla na glavi. Pritekli smo še pravi čas, moškemu s poškodovano roko je kri še vedno lila zelo močno in reševalci so ga odpeljali v zasilno bolnišnico, ko pa se mu bo stanje izboljšalo,  ga bodo premestili v Maribor.

 »Karin, gospa ter gospod Novak, tole je Lan, ki sem ga spoznala na poti domov iz šole nekaj dni nazaj. Trenutno je izgubljen. Bi morda lahko nekaj časa ostal pri nas, dokler se zadeve ne umirijo?«

Videla sem, kako sta se Karina starša spogledala in si izmenjala preračunljiv pogled. Očitno sta prišla do enakih zaključkov kot jaz: da je Lan klatež in potepuh. Očitno se jima ni zdel zaupanja vreden in to gotovo samo zaradi tega, ker ne želi skrbnikov ter ne hodi v šolo! Joj, kako sovražim take ljudi, ki gledajo samo na zunanjost in človeku sploh ne dajo možnosti, da si pri njih izbori boljše mnenje! Kje je zapisano, kakšen človek si?!  Verjamem, da si vsak človek sam kroji svojo usodo, imel jo bo tako, kakršno si sam želi. Mar nismo v svobodni državi?! Bila sem tako jezna, da nisem mogla razmišljati jasno.

»Pridi, Lan. Pojdiva nekam, kjer ne bodo imeli predsodkov o tebi! Že vem! Pojdiva poiskati mojo družino. Prej bom pri njej, bolje bo!«

Vsi so me debelo gledali, ko sem prijela Lana za rokav in vihravo odšla stran. Bila sem tako jezna na vse, poleg tega pa sem bila pod stresom. Že skoraj cel dan nisem videla svoje družine, ne vem, ali so sploh v redu, kaj pa če sploh nimam več družine? Naš blok je bil res zelo slab in nič me ne bi presenetilo, če bi se sesul v prah.

»Lan, oprosti za tisto prej. Nisem vedela, kaj naj naredim in ne bom dopuščala, da bi te kdo žalil.« Res mi je bilo žal in če bi čas zavrtela nazaj, ne bi tako burno odreagirala.                             »Ah, Vanesa, vse je OK. Lepo, da si se potegnila zame, vendar ne bi smela. Meni je tako ali tako vseeno, kaj si drugi mislijo o meni. Važno je le, kaj si jaz mislim o sebi.«

Ravno zaradi tega sem ga imela rada! Nihče ga ne more užaliti, poleg tega se ne obremenjuje z ljudmi, ki mu vsiljujejo svoje mnenje. Tako stanoviten in odločen je! 

»Lan. Ne vem, kje je moja družina. Nisem je videla, odkar sem šla prespat k sošolki. Bojim se, da se je kaj hudega zgodilo, saj niso navezali stika z menoj. Bi šel z menoj do policije ali pa do reševalcev?  Zagotovo vedo, kje je moja družina. Prosim? To mi veliko pomeni.«

Bilo me je strah, ker nisem vedela, kaj bo odgovoril. Sama … no, ne vem, če bi si sama upala poiskati policijsko postajo.

 »Ja, seveda Vanesa. Pa veš, kje iskati?  Mislim, poznaš kakšno policijsko postojanko kje v bližini? Poleg tega imajo sedaj ogromno prijav pogrešanih oseb in morda ne bodo imeli ravno časa zate, če me razumeš?«

Samo nemo sem prikimala. Važno je le, da gre z menoj. Zagotovo si bodo vzeli čas zame, saj sem državljanka s pravicami!

Po dolgem povpraševanju ljudi in plezanju po nekaj podrtih ruševinah sva prišla do policije. Kakšna gneča! Še v nobeni trgovini nisem videla tolikšne gneče!

Lan me je pogumno prijel za roko in naenkrat sem se počutila veliko bolj varno, sproščeno in polno upanja. Med množico glasnih ljudi sem zagledala starejšega policista, ki trenutno ni imel dela, razen tega, da je nekaj razlagal mlajšemu gospodu. Skupaj z Lanom sva se prerinila do tega policista in previdno sem ga vprašala: »Oprostite, gospod. Ste morda videli ali dobili prijavo za pogrešano dekle? Ločila sem se od družine. Imam mamo, očeta ter mlajšega bratca. Ste jih  morda kje videli? So me morda poskusili poiskati?« Policist pa, kot da me ni slišal, naprej ureja neke papirje, ko iznenada dvigne glavo ter pove kot navit: »Potreboval bom več podatkov, da se prepričam, če se kateri tvoj opis človeka ujema z našo bazo podatkov. To bo lahko trajalo več dni, zato prosim za potrpežljivost ter …« Stavka ni uspel dokončati, saj ga je nek sodelavec klical po woki-tokiju in mu predal sporočilo:

»Policist Knez, policist Knez. Nujno obvestilo. Na Celovški cesti 145 se je zrušil blok z veliko večino njegovih prebivalcev. Neko družino že peljejo v mrtvašnico. Prosimo za vašo prisotnost. Konec.«

Celovška cesta. Celovška cesta. Ne! Tukaj je naš blok! Bila sem otrpla in otopela. Ne in ne. Ko sem spet dobila zmožnost premikanja nog, sem Lanu iztrgala svojo roko in s solzami v očeh zbežala ven. Nekaj mi ne da dihati. Solze mi tečejo po rdečih licih. To so samo hude sanje. Samo nočna mora, ki bo odšla takoj, ko se bom uščipnila v roko.

 

 

12-  Brez doma (Lan)

»Lan? Me oči varajo? Kaj za vraga delaš tukaj?! Mislila sem, da te ne bom nikoli več videla! Oprosti, ker sem kar zavpila nate, ampak sedaj res nimam časa.«

To so bile njene prve besede, namenjene meni, če ne štejemo dneva, ko sva se spoznala.                                                         Hotel sem jo vprašati več sto vprašanj, a so se mi zataknila tam nekje na koncu jezika. Zdelo se mi je, da vsa kar stala tam, samo stala sredi ničesar … Naenkrat mi samo pomigne, naj sledim njej in reševalcem in ker je nisem želel izgubiti, saj sem jo iskal predolgo, da bi se kar takoj ločila, sem šel v divjem diru za njo – končno sem doumel prispodobo teči kot sneta sekira. Bila je res hitra – sploh za dekle in še predenj sem se zavedel, smo že bili na cilju. Reševalci so takoj prevzeli položaj in rešili ubogega mladeniča pred ljudmi, ki so mu želeli pomagati, a niso znali. Ko so ga reševalci, stabilnega, kakor sem slišal, prepeljali nekaj drugam, je Vanesa želela, da me predstavi svoji prijateljici ter njenim staršem.  Vedel sem, da se bo to slabo končalo, pa me Vanesa ni želela poslušati.

Vem, kaj se bo zgodilo, to zgodbo že poznam. Predstavila me bo, odrasli  se bodo zgrozili ob tem, da sem brez izobrazbe, da živim na ulici brez skrbnikov ...

Če se postavim na njihovo stran … kdo bi potem sploh hotel imeti takega otroka pri sebi? Verjetno si bodo mislili, da sem  nesposoben, da nisem vreden zaupanja, da sem nepremišljen. Morda celo narkoman, tat … zato tudi nisem pričakoval njihovih spodbudnih besed.

»Karin, gospa ter gospod Novak, tole je Lan, ki sem ga spoznala na poti domov iz šole nekaj dni nazaj. Trenutno je izgubljen, nima doma, niti družine. Bi morda lahko nekaj časa ostal pri nas, dokler se zadeve ne umirijo?«

Vedel sem, še predno se je zgodilo. Videl sem, kako sta se Karina starša spogledala in si izmenjala preračunljiv pogled. Vanesa je kar naenkrat začela razburjeno govoriti:                                             »Pridi, Lan. Pojdiva nekam, kjer ne bodo imeli predsodkov o tebi! Že vem! Pojdiva poiskati mojo družino. Prej bom pri njej, bolje bo!«

Ko sva tako začela hoditi proti policiji, se mi je opravičila: »Lan, oprosti za tisto prej. Nisem vedela, kaj naj naredim in ne bom dopuščala, da bi te kdo žalil.«

Da pa bi jo potolažil, sem ji odvrnil: »Ah, Vanesa, vse je OK. Lepo, da si se potegnila zame, vendar ne bi smela. Meni je tako ali tako vseeno, kaj si drugi mislijo o meni. Važno je le, kaj si jaz mislim o sebi.« Po kratkem premoru ni je rekla s tišjim glasom:                                                                                                                            »Lan. Ne vem, kje je moja družina. Nisem je videla, odkar sem šla prespat k sošolki. Bojim se, da se je kaj hudega zgodilo, saj niso navezali stika z menoj. Bi šel z menoj do policije ali pa do reševalcev?  Zagotovo vedo, kje je moja družina. Prosim? To mi veliko pomeni.«  

»Ja, seveda Vanesa. Pa veš, kje iskati? Mislim, veš, kje je kakšna policijska postaja v bližini? Poleg tega imajo sedaj ogromno prijav, pogrešanih oseb in morda ne bodo imeli ravno časa zate, če me razumeš?«

Samo nemo je prikimala. Prišla sva do policijske postaje, v kateri je bila nepopisna gneča. Da bi se tako jaz, kot tudi Vanesa bolje počutila, sem jo prijel za roko in skupaj sva odšla do nekega policista. Vanesa ga je previdno vprašala:                                                                  

»Oprostite, gospod. Ste morda videli ali dobili prijavo za pogrešano dekle? Ločila sem se od družine. Imam mamo, očeta ter mlajšega bratca. Ste jih  morda kje videli? So me morda poskusili poiskati?«

 Policist pa, kot da je ni slišal, naprej ureja neke papirje, ko iznenada dvigne glavo ter pove kot navit:

»Potreboval bom več podatkov, da se prepričam, če se kateri tvoj opis človeka ujema z našo bazo podatkov. To bo lahko trajalo več dni, zato prosim za potrpežljivost ter …«                             Stavka ni uspel dokončati, saj ga je nek sodelavec klical po woki-tokiju in mu predal sporočilo: »Policist Knez, policist Knez. Nujno obvestilo. Na Celovški cesti 145 se je zrušil blok z veliko večino njegovih prebivalcev.  Neko družino že peljejo  v mrtvašnico. Prosimo za vašo prisotnost. Konec.« 

Ko je Vanesa je slišala to sporočilo, je obnemela. Kar naenkrat pa je njena roka izginila iz moje in ko sem se ozrl za njo, sem videl le še grivo rjavih las, kako beži ven iz policijske postaje. Hotel sem iti za njo, vendar sem se izgubil v gneči ljudi. Bal sem se za Vaneso. Zakaj jo je to sporočilo po woki-tokiju tako vrglo iz tira? Za to je bila ena sama možna razlaga: Celovška cesta 145 je njen dom.  Pravzaprav je bil.

 

13-  L.O.V.E. (Vanesa)

 Ne, ne in ne! To se ne dogaja meni. To se ne mora dogajati meni. Gotovo sanjam in še preden me bo zbudila budilka, bo k meni v sobo pritekla mami in me stisnila v objem in me vprašala, kakšno nočno moro sem imela ter me tolažila, da bi še vse v redu. Vendar se nič od tega ne zgodi. Mami me ne zbudi, prav tako ne budilka za  šolo. Vse le ni  v redu.                             V meni se oglasi droben glasek, ki mi govori, da v našem stanovanju nismo bili edina družina in da ni nujno, da je moja družina na poti v mrtvašnico. Obšla me je zla slutnja. Vse slabe stvari se zgodijo le meni! Kaj sem zakrivila, Bog?! Zakaj me tako mučiš? Vendar odgovora                                                                                                                                                      seveda ni bilo.

Iznenada sem se počutila tako osamljeno. Nikogar ni bilo ob meni. Moje družine …. Ni je več. Moja prijateljica me ne razume in je na drugem koncu sveta. No, tako se vsaj počutim, ker ne sočustvuje in me ne podpira. Mojega Lana ni ob meni … ostala sem sama.                     

Če je sedaj to moje življenje, sploh nima smisla! Vse, kar sem poznala v tem življenju, je izginilo, kot da bi odprl knjigo na novo stran. Popolnoma nov svet je pred menoj, jaz pa sem sama, nebogljena, izgubljena. Nikoli nisem pomislila, kakšno bi bilo življenje brez moje družine. Brez brata, ki mi nagaja ravno takrat, ko se moram najbolj učiti, brez mami, ki mi stoji ob strani v najtežjih dneh in se z menoj pogovarja o najzaupnejših rečeh, katere ne povem niti najboljšem prijateljem … brez očeta, ki mi je dajal tako dobre nasvete in se smejal vsaki stvari, ki sem jo naredila narobe … brez njih preprosto ne morem živeti! Nisem nadzirala svojega telesa – preveč sem se izgubila v razmišljanju o  koncu sveta. No, mojega sveta in ne celotnega sveta, saj zaradi nekaj potresov v nekem mestecu in izgubi nekaj deset prebivalcev, Zemlja še ni ogrožena. Gneča ljudi me je ovirala, da bi nadaljevala svojo pot, ki si so jo začrtale moje noge.  Ko sem se ozrla  naokoli, sem spoznala, da sem prišla v moj domači okoliš. Naenkrat me je popadel histerični smeh ali pa hlipanje s solzami – verjetno oboje. Sveta okoli sebe sploh nisem več čutila. Nisem čutila pogleda sosede, ki se je spotikala ob lastne noge od pretresa, nisem čutila piša toplega vetra, ki mi je razmršil lase, da so mi zastrli pogled … nič  nisem čutila. Kot da bi nehala biti človek. V meni ni ostalo nič, postala sem čisto prazna. Še solze so se posušile, kakor da bi vedele, da mi za nič več ni mar.  Premikala sem se avtomatsko – kakor robot in kljub policijskemu traku pred stavbo in jeznimi ukazi policistov, naj ne vstopam v stavbo, sem se napotila po znani poti do našega stanovanja. Stopnice so bile skoraj v celoti porušene, vendar sem nekako skakala iz kosa betona na drug kos betona ter prišla pred prag našega stanovanja. Vrat ni bilo, dnevna soba je bila čisto iznakažena in v njej nisem prepoznala ničesar. Zrak je postajal težak, poln prahu in betona, tako, da sem nekajkrat globoko zakašljala, da sem spet lahko dihala. Napotila sem se proti kuhinji, ko so se tla pod mojo težo vdrla in samo toliko časa sem imela, da sem se oprijela prve stvari, ki mi je prišla pod roko ter jo zgrabila. Bil je veliko kos betona, iz katerega so visele debele, jeklene žice in oprijela sem se jih s tako naglico in močjo, da sem roke imela takoj rdeče in pekoče. Z močjo, za katero nisem vedela, da jo premorem, sem se potegnila gor in dihala in dihala. Ob meni je zevala velikanska luknja, katere pot se je končala šele v kleti. Ja, tak padec bi me zagotovo ubil. Pa vseeno, bila sem tako blizu smrti in v sebi nisem začutila ravno panike ali strahu, kakor da bi  smrt pričakovala in jo … sprejela.  Ta beseda se mi je usidrala v srce, glavo, dušo in se kot odmev ponavljala in ponavljala. Kaj pa če mi ni namenjeno več živeti? Kaj bi sploh še lahko naredila na tem svetu? Kaj če mu usoda želi sporočiti, da se je moje življenje tu končalo? Takoj, ko so me spreletele te misli, sem v glavi zaslišala očetov glas: »Vanesa, sami si krojimo svojo usodo. Ta ni zapisana v zvezdah ali je že v naprej določena. In ne pozabi: zmeraj lahko izbiraš med dobrim in zlim, med življenjem in smrtjo.« 

Očetove besede bi me mogle pomiriti, vendar me niso. Če bi v svoje besede resnično verjel, bi bil sedaj tukaj ob meni im mi pomagal. Tudi on sam je krojil svojo usodo, mar ne?! Zakaj me je potem zapustil? Zakaj so me vsi zapustili? In zakaj mene ni bilo doma? Prvič sem med tednom odšla prespat k prijateljici? Zakaj mi je točno včeraj mama to dovolila? Naključje? Nikoli nisem, in tudi ne bom verjela vanje.

Tako močno želim biti z njimi, za vse na svetu! Vse bi naredila, da bi lahko spet bila ob njih, čisto vse! In takrat me je prešinilo.  Če verjamem v nebesa, sem lahko spet z njimi. Pa verjamem? Seveda! To je moja edina pot, moja edina rešitev.

Stopila sem proti kuhinji, kjer je mami spravljala svoje ostre nože. Korak mi je zastal, ko se mi je v mislih prikazala slika Lana in njegov žalosten obraz, ko izve, da me ni več. Da me ne bi pekla vest, se poskušam prepričati, da me pravzaprav nima rad tako močno kot jaz njega in, da je ob meni samo zaradi tega, ker imam denar. Nekaj časa še oklevam, a naenkrat se moje misli zbistrijo. S pogumnimi koraki prikorakam v napol podrto kuhinjo ter se ozrem naokoli. Moje oči najdejo omaro, kjer ima mami spravljene nože. No, imela jih je spravljene. Sedaj je ni več in na to se preprosto ne morem navaditi. V sebi zberem pogum in odmečem kose betona, ki so mi prekrižali pot. Odprem omaro in ven potegnem dolg, oster nož, ki ga je mami le redko uporabljala. Zazdi se mi, da sem zaslišala ropot, ki bi ga lahko povzročil nekdo, ki bi skušal priti po stopnicah navzgor. To misel sem si takoj zbrisala iz glave, saj sem vedela, da na svetu ni noben človek tako neumen kot jaz. 

Želela sem, da se moje bedno, žalostno življenje konča. Ničesar nisem več čutila, živela sem brez cilja. Mislim, da so to glavni razlogi, zakaj sem dvignila rezilo v višino svojega srca in namerila. Iznenada sem zaslišala glas, ki me je klical. Ne, gotovo je to samo v moji domišljiji, tukaj razen mene ni nikogar. Pa vendar, spet sem ga zaslišala in bil mi je sumljivo znan: »Vanesa, Vanesa. Prosim, poslušaj me. Ni vse tako, kakor se ti zdi.« Nož sem še vedno stiskala k sebi, ko sem se na petah obrnila, ter ga zagledala. Lan. On. Je. Tukaj. Nemogoče. Iz mene ni prišel ne bev ne mev, samo nemo sem ga gledala in še močneje stisnila ročaj noža. Previdno in počasi je naredil nekaj obotavljivih korakov proti meni in roke stegnil predse, kakor, da bi me želel objeti.

»Vanesa. Vem, da se ti bo tole zdelo malo za lase privlečeno, ampak razmišljal sem o naju … Razmišljal sem o najinem prvem srečanju in sprašujem se, ali je bilo to naključje, usoda ali delo bogov, vendar …« sklonil se je na tla in s prstom začel risati po tleh. Ker so bila tla od obilice prahu čisto zaprašena, sem lahko videla, kaj je narisal. V tla je začrtal srček, v njega pa napisal:  L.O.V.E.   Kaj naj bi pa to pomenilo? Zmedeno sem ga pogledala, da bi mi razložil, če je tu seveda kaj razložiti. Obrnil se je k meni z ljubečim pogledom, ki me je nagovarjal, da bo še vse v redu, da se mi ni treba ničesar bati. No, motil se je. Vse NI v redu! Noža še vedno nisem spustila iz rok, pa naj si to še tako močno želi! Skomignil je z rameni in pokazal na prvo črko L in rekel: »Lan.« Potem je pokazal na drugo črko in rekel: »Oblak.« In na tretjo črko: »Vanesa.« Ter še na četrto črko, a ko je odprl usta, sem ga prehitela in rekla z zamolklim glasom: »Eržan.« Naenkrat sem ga razumela, kaj je hotel povedati o tistem z usodo in delom  bogov. Kaj če je res na delu usoda? Ima me rad! In RES ne bi bilo prav, da bi ga zapustila. Kaj sem vendar mislila, da počnem?! V življenju zmeraj obstaja še nekaj ali nekdo, za katerega je vredno živeti. Popustila sem prijem ročaja in se zazrla v njegove globoke oči, polne razumevanja in odpuščanja …                                                                                                     

Ko sem bila majhna, sem si večkrat želela, da bi bila super junakinja, ki je lahko tako hitra, da se vse okoli nje predvaja v počasnem posnetku. Slišala sem reči nekatere ljudi, da ko se ti zgodi nekaj strašnega, ko si poln adrenalina, lahko vidiš vse v počasnem posnetku. In nikoli si nisem predstavljala, da se bo kaj takega zgodilo meni. Nič nisem mogla narediti, kakor, da bi okamnela. Videla sem, kako se je stanovanje zaradi popotresnega sunka  zatreslo in me vrglo iz ravnotežja, tako da se  mi je nož, ki ga nisem več tako krčevito držala v roki, izmuznil med prsti, kakor da bi bil voda in poletel ter naredil nekaj obratov v zraku. Lahko sem videla, kako se je spuščal k meni in vedela sem, da me bo zadel in da ga ne morem uloviti ali se umakniti. V istem delčku sekunde so moje oči prepoznale premikanje. Bil je Lan, ki se je z vso naglico vrgel proti meni in me podrl na tla ter me s svojim telesom zaščitil pred nožem, ki se je sukaj v zraku. Potem je vse minilo. Spet sem vse videla in čutila kakor po navadi.

 

 

14-  Bolečina (Lan)

Očitno je Vanesi moja izpoved pomagala. Videl sem, kako je začela prihajati k sebi in spet začela trezno razmišljati. Popustila je prijem noža in se zazrla vame. Razumel sem jo. Mislila je, da je ostala sama, da so jo vsi, ki jih je imela rada izginili kot mavrica, ko se sonce skrije za temne oblake. Tudi sam sem bil osamljen, sploh v sirotišnici, kjer sem bil nezaželen: uslužbencem kot dodatno delo in skrb, ostalim otrokom kot nekdo, ki se ne ravna po njihovih nevidnih pravilih. Vendar me je kmalu našel Pero in sedaj sem spoznal še Vaneso. Življenje se mi je res obrnilo na bolje. Kar pa seveda ne morem reči za Vaneso. Izgubiti ljubečo družino je zame … nepredstavljivo. Moje misli je zmotilo ponovno tresenje tal. Kaj za … Kaj se dogaja? Je mogoče popotresni sunek? Opazil sem Vaneso, kako jo je sunek vrgel iz ravnotežja kakor punčko iz cunj in nož ji je odneslo iz roke ter poletel v zrak. Vedel sem,  da jo bo zadel in takoj sem sprejel odločitev. Upal sem le, da ne bom prepozen. Po žilah mi je zaplaval adrenalin, kakršnega nisem čutil še nikoli v življenju in urno kot zajec sem podrl Vaneso in jo poskušal zaščititi s svojim telesom pred nožem. Bilo je prvič, ko sva si bila z obrazoma tako blizu drug drugemu. Z nosovi sva se skoraj dotikala in v njenih očeh sem videl strah, ki je naraščal. Bila je napeta kot struna in videti je bilo, da ji ni prijetno biti tako blizu meni. Za trenutek se mi je vse zdelo odlično, popolno; kakor da bi vse spadalo na svoje mesto. Vanesa je varna, jaz sem bil ob njej … no, bolje rečeno ležal sem na njej in vse na svetu je imelo smisel. Kar naenkrat pa sem začutil žgočo in nevzdržno bolečino na sredini hrbta. Presenečeno sem izdihnil in zgrabila me je panika. Kaj se dogaja?

Bolečina je bila ostra, kot ognjeni zublji, ki so se hitro začeli širiti po vsem telesu. Začutil sem nekaj vročega in  mokrega, ki se je začelo širiti in kapljati na prašna tla.  V nekem trenutku nisem več čutil hrbtenice. Kot da je ne bi bilo tam. Vendar bolečina je ostala. Nisem se mogel premakniti, saj bi si s tem povzročil še večje bolečine. Okoli mene je vse začelo plesati – stene so se premikale, naenkrat sem videl dve ali pa vsaj tri Vanese, ki prestrašeno in zgroženo strmijo vame. Zdelo se mi je, da so začele odpirati usta, vendar jih nisem razumel: vse je bilo popačeno. Počutil sem se slabo in želel sem bruhati, vendar se nisem premikal, niti nisem požiral sline, saj me je že s tem, ko sem dihal celo telo nevzdržno bolelo. Vanesa je zlezla izpod mene, s čimer sem skoraj umrl od bolečine. Nisem videl kam je šla, vendar občutek sem imel, da me je še kar nekaj časa nemočno gledala in nekaj šepetala, potem pa sem zaslišal hitre korake in že je nekam odšla. Zakaj me je pustila samega? Boli me, ne morem se premikati in gotovo bodo še popotresni sunki, zaradi katerih se bo cela stavba zrušila name in me pomečkala. Če še enkrat pomislim, je skoraj bolje, da umrem. Ja, želim si umreti, saj bi se potem znebil te bolečine, nebi se mi bilo treba več bojevati za vsak vdih, ki ga naredim in vsega groznega bi bilo konec. Vse bi dal, da bi se znebil tega. Pa še sam sem. Kaj bi dal, da bi bila ob meni Vanesa in mi govorila, da bo še vse v redu; čeprav vem, da ne bo. V spomin si poskusim naslikati njeno sliko, kako je nasmejana in polna življenja, kako odraste in se poroči s super fantom, kako dobi otroke, kako se postara in dobi vnuke, ter nazadnje, kako se pridruži meni tam zgoraj.

Moje misli so postale težke. Postajal sem zaspan, tako zaspan … Ogrnila me je tema in  bolečina je končno minila.

 

15-  Soba 315 (Vanesa)

Lan je ležal na meni tako blizu, da sem čutila njegovo toplo sapo, ki me je na čuden način pomirjala. Kar nekaj časa sva si zrla v oči in koža se mi je naježila in v sebi sem začutila kanček sramu. Nasmejal se mi je in me tako pomiril, ko je nenadoma njegov obraz postal nejeveren in paničen. Sunkoma je izdihnil, njegove šarenice pa so se premikale po  očesu tako hitro kakor hiper-aktivcu. Videla sem, kako mu po majici proti tlom teče curek krvi in takoj sem razumela zakaj: prestregel je nož, namenjen meni. Otrpnila sem. Lana sem želela poklicati, vendar iz mojih ust ni prišel glas. Moje grlo je bilo suho in želela sem se uščipniti, da vidim, ali samo sanjam, vendar se nisem mogla premakniti, saj je Lan ležal na meni.

»Ne, ne, ne, ne, ne, ne. To se ne dogaja. Lan, govori z mano. Lan, me slišiš? Lan!?«

Kaj naj storim? Kaj naj naredim? Moram iti po pomoč, vendar kako? Kaj če bo umrl samo zaradi mene?! Tega ne smem dovoliti! Izvila  sem se iz njegovega mlahavega telesa in molila, da ne čuti preveč bolečin. Preden sem po napol uničenih stopnicah stekla po pomoč, sem se obrnila k Lanu in mu rekla: »Bodi močan, Lan. Ne bom te zapustila, samo po pomoč grem, da ti bo bolje. Ne predaj se, saj si ne predstavljam življenja brez tebe. Lan, ljubim te.«

S težkim srcem sem mu obrnila hrbet in z nekaj praskami stopila na svež zrak, kjer nisem izgubljala časa, ampak sem takoj povedala policistu, kaj se je zgodilo ter mu opisala teren, nato pa je poklical helikopter, saj je bil to najhitrejši način, da  se Lana odpelje v Mariborsko bolnišnico. Kmalu so prišli reševalci z nosili in privedla sem jih do Lana. Bil je nezavesten in izgubil je ogromno krvi. Še vedno je imel zapičen nož, katerega niso izvlekli, le okolico vboda so oskrbeli.

»Anita, Krištof in Janez, pomagajte mi ga preložiti na nosila. Uporabili bomo položaj za poškodovanca s sumom poškodbe hrbtenice.« 

Poškodovana hrbtenica? To ne more biti dobro. Kaj če postane invalid samo zaradi mene? Trije reševalci so nemo prikimali, se sklonili k Lanu in ga previdno preložili na nosila. Reševalcem sem bila samo v napoto, zato sem se počutila tako nekoristno … poleg vsega hrupa sem zaslišala tudi ropot in to tako glasen, da sem se zbala za moja ušesa. To mora biti gotovo helikopter. Lana so previdno in počasi prenesli na helikopter in ker ga nisem želela pustiti samega, sem pregovorila reševalce ter se usedla zraven njega. Bala sem se, da je prepozno. Vendar srce mu je bilo, no vsaj tako je pisalo na majhnem monitorju, na katerega je bil priključen. Dihal je neenakomerno in zaradi tega so mu na obraz dali kisikovo masko. Čeprav so me reševalci postrani gledali, svoje roke nisem umaknila iz njegove.

Pred bolnišnico so nas že čakali kirurg, zdravnica ter tri medicinske sestre. Takoj so Lana odpeljali v operacijsko sobo, v katero nisem imela vstopa. Medicinska sestra mi je rekla, da naj kakšno uro ne pričakujem nič novic, zato sem se odločila, da se bom malce razgledala na okoli. V vsem tem direndaju sem čisto pozabila na svojo družino. V glavi sem spet zaslišala glas policista iz woki tokija: »Neka družina je že na poti v mrtvašnico.«

Kaj pa če to ni moja družina? V našem bloku je živelo več družin. Želela sem misliti pozitivno, vendar mi ni uspelo. Ne smem ostati še brez Lana! Pustila sem svojim mislim, naj gredo svojo pot in ko sem se zavedla, sen hodila po meni neznanem hodniku, polnem ljudi v belih ali modrih oblačilih. Resneje poškodovani ljudje so bili iz Ljubljane prepeljani sem, lažje poškodovani pa v Kranj. V sobah je bilo več gneče kot navadno, saj so sedaj tukaj bili tudi bolniki iz Pediatrične klinike, Kliničnega centra ter še iz nekaterih drugih bolnišnic.

 Iz radovednosti sem začela gledati skozi okna v vratih, saj me je zanimalo, če bom videla kakšen znan obraz.  Že več kot polovico hodnika sem pregledala, ko sem prišla do sobe 315, vendar so bili notri ravno zdravniki, zato sem počakala, da so končali z vizito. Pogledala sem skozi okno in ostrmela brez besed. Kot orkan sem odprla vrata in prihitela v sobo ter obstala.

»Mami? Jakob? Sta to res vidva? Ne morem verjeti mojim očem!«

 

 

      18-  Druga stran (Lan)

Sem mrtev? Tako zgleda torej smrt? Ali samo sanjam?  Kot nekakšen déja vu. Vse je bilo tako zapleteno, moja glava je bila polna skrbi, katerih se nisem mogel spomniti. Potem sem zaslišal zvok, človeški zvok. Sem si morda samo domišljal? Ne, razločno sem slišal besedo an. An? Saj to sploh ni beseda. Poskušal sem se osredotočiti in zastrigel z ušesi, da bi slišal razločneje.

»La-an.«                                                                                                                                                     Ja, spet sem slišal. Nekdo me kliče, komaj slišno, kot šepet in ta glas … ta glas poznam, čeprav se ne spomnim. Morda pa sem bil premajhen, da bi se spomnil?  Moje raztreseno razmišljanje je zmotila postava v daljavi, ki se mi je približevala. 

Zdela se mi je tako znana, tako domača …  in bila mi je podobna. Enake barve las ter oči in očitno tudi nos. Naenkrat je bila ob meni in mi zrla v oči. Njena usta se niso odpirala, vendar je iz nje vseeno prišel zvok. Klicala me je. Tako zelo mi je znana, vendar je nisem videl še nikoli. Kako je to mogoče?  Je to morda … moja mami?

»Mami?«

Glas se mi je zatresel, ko sem prvič v mojem življenju spregovoril to besedo.

»Si to res ti?« Pokimala je in se mi nasmehnila. Spet me je začela klicati, čeprav so njena usta bila zaprta in čutil sem, da se poslavlja.

»Prosim te, nikar še ne odidi! Ne pusti me spet samega! Mami! Strah me je! Mamii!«

Mami je po licu spolzela solza, ko sem v glavi spet zaslišal njen glas: »Lan. Nikoli te nisem pustila samega. Čeprav nisem bila ob tebi, sem gledala in spremljala vsak tvoj korak. Pazila sem te. Čeprav nisem bila s telesom pri tebi. Veš … nekaj dni po tvojem rojstvu mi je počila žila in umrla sem, vendar te nisem NIKOLI zapustila, saj si vendar moj edini otrok in zelo te imam rada … Lan, oditi moraš. Tukaj ne smeš biti predolgo, če ne, boš obtičal. Tvoj čas še ni prišel, a ko bo, bova skupaj za vedno. Moraš se vrniti k Vanesi, saj te potrebuje! In ti potrebuješ njo.« je še dodala.

»O čem vendar govoriš? Kako bom obtičal? Kje sploh sem? Kaj se je zgodilo? Kako to, da te slišim, ko niti ust ne odpiraš? Ali si sploh resnična? Sem jaz mrtev? Se vse to dogaja le v moji glavi? Mami, toliko vprašanj imam, na katera ne poznam odgovorov …«

»Ne skrbi, Lan. Ko bo pravi čas, boš vse razumel. Prosim, ne pozabi, da te imam rada.«

»Tudi jaz imam rad tebe, mami in ne skr… «

A je že ni bilo več. Izginila je kot  kafra. Kaj naj naredim sedaj? Kako naj ne obtičim tukaj? Položaj se mi je zdel brezupen. Kakor da bi plaval proti toku deroče vode. Nemogoče in neumno. Sesedel sem se kot kupček nesreče in čakal, da se zbudim iz teh norih sanj. Nehote sem pomislil na Vaneso. Kako lepo bi bilo, če bi bila skupaj! Tako jo pogrešam … Naenkrat sem spet zaslišal, kako me nekdo kliče. Je morda prišla nazaj mami? Ko bi vsaj. Vendar glas ni bil njen. Ta glas je malo višji in očitno otroški. Ker nisem imel ničesar drugega za preganjati dolgčas, sem hotel izslediti izvor zvoka. Hodil sem, ne da bi vedel kam, ne da bi vedel koliko časa že, ko sem naenkrat padel v nekakšen tunel.  Od strahu sem hotel kričati, vendar mi je zaprlo sapo. Zamižal sem in nenadoma sem nehal padati. Zavrtelo se mi je, ko sem končno spet občutil moje telo. No, vsaj delček njega. Lahko sem premikal prste, pogoltnil slino in mežikal z mojimi paničnimi očmi, ki se niso mogle navaditi na tako močno svetlobo. Vsako sekundo sem se bolj zavedal, kaj se mi je zgodilo. Potres, popotresni sunek, Vanesa, nož. Ob tej besedi mi je zaledenela kri v žilah. Sedaj vem, zakaj nisem čutil hrbta in zakaj me je celotno telo bolelo kot sama smrt. Na glavi sem začutil dotik. Nekdo me je božal. Želel sem ugotoviti, kdo je, a saj je bilo vendar jasno. Vanesa. Usedla se je na stol, tako, da sem jo lahko videl. Videl pa sem tudi njene oči, ki so bile rdeče od joka in vijolične podočnjake od predolgega bedenja. Zasmilila se mi je. Hotel sem jo že ošteti, ampak so besede iz mojih ust bile tako popačene, da niti sam sebe nisem razumel, kaj šele, da bi me Vanesa.

»Lan, ne naprezaj se. Zdravnik je rekel, da boš čez nekaj tednov spet lahko hodil. Hvala bogu da je nož zgrešil hrbtenico za nekaj milimetrov, saj bo potem lahko postal invalid. In to samo zaradi mene … tako, tako mi je žal za ves ta cirkus Lan. Skoraj  sem najprej  ubila sebe, potem pa še tebe! Tako mi je žal! Sploh ne vem, kje sem imela glavo. Resnično, počutim se kot najhujši kriminalec. Sama si ne bom mogla nikoli odpustiti. Upam, da mi boš nekega dne lahko odpustil ti.«

Začela je hlipati in oči so se ji z neverjetno hitrostjo začela solziti.

»Vanesa, nič ti nimam za odpustiti. Prestroga si sama s seboj. Razumem te. In želim ti pomagati.« Vanesa se je nasmehnila, stopila k meni in me poljubila na ustnice narahlo, kot spomladanski vetrc.

»Hvala ti, Lan. Očitno je res, kar pravijo: vsaka šola nekaj stane ... Imam pa še eno odlično novico. Tukaj sem našla svojo družino! Še vedno ne morem verjeti. Vse to se zdi kot sanje, iz katerih se sploh ne morem zbuditi.«

»Pa saj to je super! Vidiš? Sem rekel, da se bo še vse to uredilo.« Nehote sem zazehal.

»Sedaj pa si moraš odpočiti. Ljubim te, Lan.«

Želel sem ji odvrniti, da jo tudi jaz ljubim, vendar me je spanec premagal. Zadnja stvar, ki se je spominjam, so bile njene ustnice, ukrivljenje v nasmeh in njene oči, spet vse vesele in polne življenja. 

 

 

19-  Čudovita novica (Vanesa),

Lan je zaspal in na njega sem spustila še zadnji pogled, predenj sem odšla iz sobe ter se napotila k sobi moje družine. Odprla sem vrata in videla, da je notri poleg očeta na postelji samo Jakob.

»Živijo Jakob. Kje je mami?«

»Šla je po sendviče, da ne bomo umrli od lakote.«  In se bledo nasmehnil.

»Kako je kaj oči? Je že kaj bolje? Kaj je rekel zdravnik?«

»Naslednji teden bo že čisto dobro. Lahko bomo šli domov. Čeprav doma ni več tam.«

»Bratec, moral bi biti vesel, da smo vsi sploh še živi. Pomisli samo na naše sosede …«

»Ja, cela družina. Kar strese me, ko pomislim.«

Skozi vrata je vstopila medicinska sestra, da bi očetu zamenjala infuzijo. Nasmehnila se nama je in naju ogovorila: »Lahko sta zelo ponosna na svojega očeta. Bil je že zunaj, na varnem, pa se je  zaradi vpitja na pomoč vrnil v blok in izpod omare rešil staro gospo.«

»Kdaj se bo zbudil?« Sem zaskrbljeno vprašala.

»Zelo je izčrpan. Ima zlomljeno nogo in manjše krvavitve na možganih. Take stvari potrebujejo čas, da se pozdravijo. Ne skrbi, morda se bo jutri že zbudil.«

V tistem se je v sobo vrnila mami s tremi sendviči in sestra se je poslovila ter odšla. Mami se je nasmehnila in me objela.

»Torej, Vanesa. Kdaj bomo lahko spoznali tvojega fanta?« In se skrivnostno nasmehnila. »Sem vama že povedala, kako sva se spoznala z vajinim očetom?«

»Ja, mami. Že stokrat si nama to povedala.« Sva oba istočasno želela prekiniti to osladno pripovedko.

»Pa vseeno mislim, da bi jo mogla povedati še enkrat.« je rekel tih in hripav glas.

Vsi smo se zasukali k postelji in od veselja stekli do očeta in ga objeli. Vprašanja so letela vse povprek. Kako se počuti kot junak, ali ga zelo boli, zakaj je stekel nazaj …

Kmalu je oče spet zadremal in mami ter Jakoba sem povedla do Lana.

»Ali ni prečudovit?« sem zasanjano rekla.

»Mislim, da sta si usojena. Če je seveda drži to, kar si nama povedala o njem.«

»Seveda je vse res! Sem vama že povedala, kako je prestregel nož, samo da bi me rešil?«

»Ja, Vanesa. Že skoraj stokrat.« Sta oba istočasno rekla in se nasmehnila.

»Vanesa, kje si že rekla, da stanuje? Lahko bi živel pri nas. Seveda se bomo  morali preseliti. Kot mala deklica sem si vedno želela živeti na neki odmaknjeni kmetiji. In kot po naključju  moja prijateljica ravno prodaja svojo kmetijo nekje na Dolenjskem. Mislim, da se kraj imenuje Šentrupert. Nisem popolnima prepričana. Kaj pravita na to?«

»Mami, misliš resno? Na kmetiji, tam kjer so krave, petelini in prašički? Seveda sem za!« Jakob se je nasmehnil in v ličkih je spet dobil tiste značilne luknjice.

»Ampak potem bomo morali zamenjati šolo, zamenjati prijatelje …« sem bila negotova, »a če bo z nami lahko živel Lan, bo vse v redu.«

Pogledala sem v sobo in videla, da se je Lan ravno zbudil. Hitro, kot sem le mogla, sem šla do njega, ga poljubila na čelo in začela: »Lan, povedati ti moram čudovito novico …«

 

 

Zgodba je posvečena mojim najdražjim,

naj nas niti smrt ne loči.