Številka: D104

Lucija Mirkac

NARCIS

Gimnazija Ravne na Koroškem

PROLOG ali Biti Leena Amalija Koivula

 

Poletje se je začelo katastrofalno.

Ne samo to, da je vsak drugi dan lilo kot iz škafa in nas je skupaj z razmočeno zemljo skoraj odplaknilo v morje IN so se vsi prebivalci, starejši od šestdesetih let, križali in naročali dodatne maše (vključno z našo nono), ker so mislili, da se pripravlja sodni dan, na nonino pobudo smo se lansko zimo tudi vselili v njeno hišo na PODEŽELJU, kjer sem zdaj res čisto ob vso zasebnost, glede na to, da v sobo moje starejše sestre ne vodijo nobena druga vrata kot tista, ki tja peljejo iz MOJE sobe in morajo zato vsi, ki hočejo h Katarini (in verjamete mi lahko, da je to kar precej ljudi) prehoditi celo. Moje. Kraljestvo.

Ne, ni še dovolj.

Vsi moji prijatelji razen Jasmina, ki od jutra do večera gara kot črna živina in skoraj nima časa zame, so se morali zarotili proti meni in mi na zadnji dan šole oznaniti, da za naslednjih štirinajst dni odhajajo na lepše. In jaz? Ostanem doma, jasno. S svojo trčeno sestro in patološko zaščitniškimi starši. Jupi.

Edina mlajša od trideset let, ki sem ju tako v zadnjem tednu imela priložnost videti, z drugimi besedami edina družba, ki mi je ostala, sta bila Maja in Manuel, Katarinina prijatelja in Manuel baje po novem tudi fant, ki sta vsake toliko vsaj za silo razsvetlila moj dolgočasni vsakdan s tem, ko sta me spraševala po profesorjih, ki jih lahko pogrešata le onadva, ki jima jih že več kot deset let ni treba prenašati. Ob tem seveda nista zamudila niti ene same prilike, da bi mi na dolgo in široko solila pamet o življenju. Res edinstven način za preživetje dveh celih mesecev.

Ja, omeniti je potrebno tudi Matjaža, ki je prav tako prihajal predvsem takrat, ko je potreboval pomoč pri dokončanju svoje magistrske naloge iz severno germanskih jezikov v povezavi z ne vem čim in se je v svojem intelektualnem zanosu, ki ga menda ni občutil vse od faksa, še posebej zavzel za to, da mi ne bi bilo dolgčas in mi je navlekel cele kupe knjig, ki jih najbrž ne bom nikoli prebrala, sam pa se ni zadržal niti malo dlje, kot pa je bilo nujno potrebno, saj je že moral hiteti kam drugam – nič drugačen, kot sem ga bila navajena.

Zdaj si lahko predstavljate, kakšno razburljivo življenje imam, da hlepim po razpravljanju o problematiki uporabe materinščine na dvojezičnih območjih, na temo katerega je na veliko navdušenje dvojčkov pripravil celo serijo večernih oddaj na lokalnem radiu.

In seveda ne smem pozabiti Hannesa, svojega nadležnega bratranca, ki ne zamudi niti enega samega trenutka, da bi mi pil kri, tako da že upravičeno dvomim v najino dejansko sorodstvo, čeprav tudi sama nisem najbolj nedolžna osebica, a kar je preveč, je preveč.

Ker ga je Gina prisilila v iskanje službe, uspeh pri čemer bo za tako leno osebo, kot je on, pravi čudež, za moral razliko od Mattiasa, mojega drugega in bistveno lažje prebavljivega bratranca, ki je šel k očetu v Nemčijo, ostati doma, za povrh vsega pa sem mu morala začeti še kuhati, ker je pred tednom dni skoraj zažgal kuhinjo, ko si je poskušal speči jajca.  

Najbolj žalostno pri tem je, da so tako ta najina skupna kosila (oziroma hrana) postala edino, za kar sem živela, tako da sem po približno treh dneh začela z grozo ugotavljati, da se počasi, a zanesljivo redim, zaradi česar sem začela z redno telovadbo, ki pa seveda ni pomagala, zato sem začela gledati grozljivke, pri katerih baje izgubiš blazno kalorij, vse skupaj pa se je precej žalostno končalo z mamino ugotovitvijo, da potrebujem več telesne aktivnosti, zato sem dobila počitniško delo. Pri njej. V restavraciji.

Čeprav morda to niti ne bo tako zelo slabo, glede na to, da mi Katarina doslej ni pustila še na niti eno Echovo vajo in me je ne glede na moje izvrstne argumente, ki so kar sami po sebi vpili, da jih preprosto moram iti poslušat, gladko zavrnila, češ da bi jih samo motila. Hvala lepa.

Nočem namreč zamuditi niti enega samega trenutka, da bi Ga videla, pa čeprav vsaj na daleč, zdaj pa mu bom lahko šla, če bom imela srečo, celo pobrati naročilo. In se seveda vesti dovolj konvencionalno, da ne bo nihče niti posumil, da sem globoko v sebi pravzaprav prav obsesivna zalezovalka, ki kot ptica ujeda samo čaka na trenutek, da se pojavi priložnost in … Ne, čisto nič ne bo in … 

Ja, bolna sem.

Perkele.

Jaz, Lena Amalia Koivula imam grozen fetiš na najboljšega prijatelja svoje sestre, ki je čisto mimogrede super popularen bas kitarist IN dvanajst let starejši od mene IN največji mačo in nasploh naj naj tip v zalivu IN sem ga pred trinajstimi leti na plesu šavsnila v prst. In on seveda ve za to, ker zahvaljujoč moji najljubši starejši sestri ni bil pijan kot čep.

Ampak ne. Ne bom ga kar tako izpustila.

Res je, Katarina je lahko lepa in morda tudi znatno pametnejša in zrelejša, tako da se njemu samo ob pogledu nanjo cedijo sline, pa bo že videl. Katarina je marsikaj, ampak zares temperamentna sem pa jaz. 

 

 

1.      POGLAVJE ali Ko se vse obrne na glavo

 

 

Saj ne morem verjeti, da je res to naredila.

Kazalo je, da bo lepo jutro – enkrat po dolgem času. Dovolj zgovorno je bilo že dejstvo, da me je prebudilo sonce, kar se je vse od konca šolskega leta zgodilo le trikrat.

Potem pa to.

Dobro, res je. Katarina je zadnje tri mesece vsem, ki so jo bili količkaj pripravljeni poslušati, trobila o svojem knjižnem prvencu, novica, o kateri je vsaj v krogu naše razširjene družine (beri: osebje restavracije) požela veliko odobravanje.

Ampak kako naj bi vedela, da je to res? Mislim, kdo pa dandanes še piše knjige? Lepo vas prosim.

Res je tudi, da mi je tudi Manuel ravno prejšnji dan čisto vzneseno razlagal o tem, a priznati moram, da ga nisem ravno poslušala, glede na to, da je nasproti mene sedel Jaka in osvajal vse živo in mrtvo, kar se je gibalo ali v primeru mrtvega nahajalo v restavraciji – v takšnih trenutkih ga je dobro imeti na očeh.

Vseeno sem iz vsega skupaj izluščila kratek povzetek, del vsega pa sem seveda videla na lastne oči. Manuel je namreč približno pred pol leta, ko nisem še niti slutila bližajoče se katastrofe, vse skupaj že vedel, oziroma celo prebral, in je takoj, ko je do konca prebral epilog, pridrvel v Severnika in moji sestri, ki je tisti teden ravno nadomeščala Emo, dobesedno iztrgal pladenj iz rok, sam prav ekspresno postregel šokiranemu upokojenemu paru iz Nemčije, še bolj šokirano Katarino pa brez enega vprašanja odpeljal na, kot se je sama kasneje izrazila, »noro hud« zmenek. To je vse, kar vem.

Pa mi vendar še zmerom ni povsem jasno, zakaj bi nekoga peljal na zmenek, če je napisal knjigo. Oziroma misliš, da je napisal knjigo. Ali pa jo je res.

Dobro, povsem sem zamešala.

Moja sestra je napisala knjigo.

Tako. Rekla sem.

In še zdaj ne bi verjela, da je res, kar trdim, če je ne bi videla ležati na moji pisalni mizi. Čisto zares. Takšno z naslovnico, platnicami in Katarinino sliko v notranjosti. Kakšna sramota!

Nikoli nisem razumela teh stvari – mar starejše sestre živijo res samo zato, da mlajšim sorojencem grenijo življenje in jih opominjajo na dejstvo, da pod mojim imenom v spričevalu leži mastna trojka iz slovenščine, ki je še en razlog, da imam povsem uničene počitnice, saj mi zdaj Manuel na vsakem koraku diha za ovratnik, ker sta mu moja starša PLAČALA inštrukcije?

Najbrž je ta trenutek prav nekje na vrhu med prvimi petimi na mojem seznamu tistih, ob katerih je najbolje, da se ugrezneš v zemljo. Najbolj strašno od vsega je, da Katarinin novopečeni fant denarja sploh ni vzel zase, da bi si na primer kupil kakšen dodaten slovar ali leksikon, ampak ga je dal meni z besedami: »Na, vzemi, da boš imela za sladoled«. Kot da bi bila otrok. In mar res toliko požrem?! Sladoleda namreč?

Vedno sem namreč mislila, da je Manuel dober v matematiki, ampak glede na to, da mi je dal dovolj denarja, da lahko vsak dan pojem najmanj tri kepice sladoleda, začenjam o tem dvomiti. Res bi morala vprašati Katarino.

In ko smo že pri njej …

»Jutro, Mala!«

Sunkovito sem dvignila glavo in se znašla iz oči v oči z mojo starejšo sestro, ki je s širokim nasmeškom stala med podboji vrat, oblečena le v kopalke, in z brisačo na rami.

»Ne kliči me Mala,« sem zarenčala in čez njeno tolsto knjigo odsotno vrgla majico (beri: se poskušala pretvarjati, da je nisem opazila).

»Vidim, da si že odkrila moj življenjski dosežek,« se je zarežala in z glavo pomignila proti kupu na pisalni mizi, ki je samo še rasel, saj sem zdaj na knjigo enega za drugim metala vse kose oblačil na dosegu roke. In priznati moram, da jih je bilo kar precej. Tole imam po mami.

Sklenila sem, da se bom delala butasto. »Življenjski dosežek?«

»Mojo knjigo,« je preprosto dejala, jo z enim samim gibom povlekla izpod grmade oblačil in mi jo dobesedno potisnila v obraz. »Tole.«
Prhnila sem in z očmi premerila osladno naslovnico s sončnim zahodom. Lepo vas prosim. »Prinesi mi novo sonce? Kakšna traparija pa je to?«

»Hočeš, da ti jo podpišem?«

Pod… Kaj? Zmedeno sem si segla v svoje neukrotljive kodre. »Podpišeš?«

Skomignila je z rameni in knjigo zopet odložila na mizo. »Vsi, ki so jo do sedaj kupili, so hoteli, da jim podpišem njihov izvod.«
Priznati moram, da je bilo tole preveč zame in za moje možgane ob tako zgodnji uri. Lahko je njej, ki je jutranji tip in vsako jutro vstane ob petih, da se lahko že ob pol šestih vrže v morje in kljub vsemu pride pravočasno na delo, čeprav ima zdaj počitnice. Kaj pa jaz?

Čakaj malo. Je rekla kupili? »Knjigo si … prodajala?« sem zgroženo dejala in se prijela za naslonjalo stola.

Katarina se je glasno zasmejala in me objela okoli ramen. »Jasno, da sem jo prodajala, trapica. V čem bi bil potem smisel izdajanja knjige?«
»Še zmerom ga ni,« sem komaj slišno zamrmrala in medtem že mrzlično tuhtala, kako najhitreje ugotoviti, kolikšen del trga je že okužen s sramoto od te knjige. Mar Katarina ne razume, da je to najbolj preprost način, da doseže, da se mi bo svet še bolj posmehoval, kot se mi sicer?

»Kakor hočeš,« je že nekoliko bolj medlo dejala in izpustila mojo ramo, da bi lahko s taisto roko odprla vrata svoje sobe. »Pripravi se torej, da greva.«

»In mimogrede,« sem še slišala, ko je že zaprla vrata za sabo, »tale izvod je tvoj!«

Mnja. Od nekdaj sem si ga želela.

 

V Severniku je bilo že navsezgodaj živahno.

Odkar smo namreč v zgornjem nadstropju uredili tudi sobe za turiste, se je gostov ob jutrih kar trlo, tako da so naši komaj pobirali naročila.

Morda bi bilo potrebno omeniti, da smo se v času poletne sezone sklenili prekvalificirati v italijansko restavracijo, potem ko smo ugotovili, da je finska restavracija v žgoči vročini tik ob obali popolna traparija, s čemer se očka seveda ni najbolj strinjal, a naj se je še tako zelo mrščil, so ga ženske kaj hitro utišale, Alfred pa si je že cmokal po prstih med globokimi »magnifico« vzdihi. Ampak Katarina še vedno dobi svojega lososa tudi poleti, če le dovolj lepo prosi.

»Dobro jutro!« je čez večglavo množico takoj, ko sva se uspeli prebiti mimo Mitje, ki se je z zaspanim izrazom na obrazu naslanjal na orjaški plastični kipec sladoleda poleg zamrzovalnika in poskušal na silo pregnati utrujenost s tem, ko nama je odsotno prikimal, in vstopili v Severnika (trapasto ime za italijansko restavracijo, kaj?) zavpila Ema z gromozanskim pladnjem v rokah. »Smo malo pozni?«
Katarina se je prerinila do nje, jaz pa sem ji, kot vdani kužek sledila, a se takoj, ko sem se prepričala, da me ne vidita več, izmuznila mimo njiju v kuhinjo, kjer je vame butnil vonj sveže hrane.

»Malči!« je veselo pozdravil Alfred, ki si je v tej eni uri, ko je bila restavracija odprta, že uspel povsem popackati predpasnik in mi s kuhalnico pokazal v smeri obešalnikov. »Sicer si malo pozna, ampak nič ne de. Poznaš protokol.«
Ja, in še to. Tisto zjutraj se je moralo zgoditi ravno na moj prvi dan službe. Zdaj bom lahko ves dan med pobiranjem naročil premlevala sestrino izdajalstvo.

Odsotno sem nase navlekla predpasnik in pobrskala za beležko. »Je že bilo kaj?«
Stresel je s svojimi zdaj že skoraj povsem osivelimi kodri, za katere pa nona trdi, da nikakor ne razbijejo njegove šarmantnosti – to je pač glavno. »Zaenkrat Emi uspeva obvladovati situacijo,« je nato s težavo izjavil in gromozansko palačinko, ki se mu je cvrla na ponvi, mojstrsko zalučal v zrak.

»Grem gledat, če res,« sem zamomljala in se izmuznila nazaj skozi vrata, kjer sem na prehodu med kuhinjo in jedilnico skoraj trčila v našega novega kuharjevega pomočnika Mauricea, ki se je najavil pri nas takoj naslednji dan, ko je Felicia oznanila, da bo pri nas delala samo še četrtino delovnega časa, ker se je njen lokal na plaži obnesel bolj, kot je pričakovala.  

Majhnega človečka italijanskega videza s kozjo bradico, velikimi ušesi in črnimi zvedavimi očmi, ki ga naredijo najmanj deset let mlajšega, kot je v resnici, seveda nihče ni jemal pretirano resno, potem pa, ko je pokazal, da zna speči jajca, ne da bi jih (preveč) zasmodil, je Alfred velikodušno sklenil, da ga bo vzel pod svoje okrilje.

»Malči!« je navdušeno vzkliknil, ko je nekako uspel obdržati vsebino svojega pladnja v enem kosu. »Pa sem skoraj pozabil, da dobimo novo natakarico!« Med divjim mežikanjem je nagnil glavo in pograbil mojo dlan. »In to zelo lepo …«

»Živijo, Maurice.«
Njegov obraz se je v trenutku prelevil v najbolj žalostno grimaso, kar sem jih kdaj koli videla. »Potrta, signorina

Še preden bi utegnila kaj reči, je že mlel naprej in otožno trepljal mojo dlan. »Zakaj bi bila potrta? Zunaj je sonce in čeprav signorina sije lepše od njega, je …«

»Je že dobro, Maurice.«

Nagnil je glavo in se popraskal po bradici. »Mar res?«
»Res.« Celo nasmehnila sem se. »Samo malo utrujena sem.«
»Si, si …« je zamomljal s priprtimi očmi in me še enkrat potrepljal po dlani. »Naj signorina ne skrbi.«

»Hvala, Maurice.«
Malo bolje razpoložena sem stopila mimo njega. Že od samega začetka, ko je začel delati pri nas, sem imela občutek, da je kar malo … zagledan vame. Že res, da je z vsemi ubiral ta svoj italijansko šarmantni pristop, a okoli mene se je kar vrtel.

»Spomin na mojega deda in mojega očeta je moje ime, Katarinca, spomin na mojega deda. Sicer sem po mami čistokrven Slovenec, Malči, čistokrven Slovenec,« nama je s Katarino zagotavljal svoje poreklo že ob našem prvem srečanju, očka pa je vse skupaj spremljal iz ozadja s priprtimi očmi kot sokol, ki samo čaka, da plani na svojo žrtev – v tem primeru Mauricea, če bi si drznil reči ali storiti še kaj več. Če povem po pravici, sem za svoje in njegovo dobro upala, da moja rahlo zaskrbljena starša njegove velike pozornosti do mene kasneje nista več opazila. Nihče ni povsem prepričan, kaj se zgodi z introvertiranim Skandinavcem, ko ponori.

»Dobro jutro, Mala,« me je ravno slednji pozdravil izza šanka, za razliko od Mitje, ki se je, kolikor sem lahko opazila s kotičkom očesa, še komaj zadrževal, da ni zaspal na svojem delovnem mestu, že povsem buden.

Groza. Da niti ne pozabim omeniti, da je skoraj deset centimetrov manjši od mene. »Me ne moreš klicati tako kot vsi ostali?« sem zavila z očmi in se usedla na enega od barskih stolčkov, ki so spričo zgodnje ure še bolj ali manj samevali.

»Amalija?« je začudeno vprašal in odložil pladenj s pomitimi kozarci, da bi jih zložil na polico. »Nisi ravno prejšnji teden rekla, da je preveč staromodno?«
»Imam dve imeni, iz katerih je mogoče najti vse možne izpeljanke, ti pa moraš od vseh izbrati dve najbolj grozni?«

Videti je bil kar malo užaljen. »Že prav.«

»In nekaj bi te rada vprašala …«
Namrščil se je. »Če gre za …«
»Malči!« je pred nama kot iz zemlje zrasla Ema. »Miza številka petnajst.«

Odsotno sem skočila s stola in pograbila svojo beležko.

»In nobena slaba volja ni izgovor! Nasmešek!« je za mano zaklical očka, a ga nisem več poslušala, saj sem v tem času že zagledala omenjeno mizo in obstala kot vkopana.

Echo.

»The heart is a bloom, shoots up through the stony ground. There´s no room, no space to rent in this town,« sem prvega od vseh zagledala Jako, ki mi je resda obračal hrbet, a sem tudi brez tega, da bi videla njegov obraz lahko ugotovila, da nekaj zelo navdušeno razlaga, saj je s prsti obenem tolkel po robu mize, ob čemer je Feliks, dejanski bobnar, le zavil z očmi.

»Mislim, da nam je vse jasno, Jaka. Ampak se ti ne zdi, da smo U2 bolj ali manj že prepeli?«

»Pa se ti ne zdi, da bi lahko ta bila prava za uvodni komad? Avgusta?«

»Feliks ima prav,« se je vmešal Kris. »Več avtorskih komadov bomo morali vključiti, če hočemo privabiti publiko.«
»Kako pa to, da kar naenkrat dvomiš v moj šarm?« je pikro dejal Jaka in se s prekrižanimi rokami naslonil nazaj. »Nazadnje si trdil, da sploh ni treba, da kaj igramo, ker bomo tako ali tako dobili cel pomol deklet.«
»Ker se ti bo počasi začenjala poznati pleša in si s tabo ne bomo več mogli kaj prida pomagati,« mu je neusmiljeno vrnil, jaz pa sem se zgroženo zazrla v Jakovo lepo urejeno pričesko, ki jo je Katarina iz meni neznanega razloga, že odkar pomnim, imenovala »polizana«. Pleša? Se je Krisu čisto zmešalo?!

»Tako star pa spet nisem,« je užaljeno dejal Jaka in začel s prsti tapkati po meniju.
»Poleg tega bo počasi med puncami v mestu več takšnih, ki si jih pustil, kot pa takih, ki še niso uspele hoditi s tabo.«
»Zelo smešno, Leon,« se je neprepričljivo zahahljal in od strani pogledal prijatelja. »In prosim ne spet od začetka …«
»Ne bom. Ampak vseeno mi ni povsem jasno, kako da se ne moreš ustaliti. In mimogrede,« so njegove živahno modre oči nenadoma šinile v mojo smer, »nas natakarica že čaka. Jutro, Malči.«
Škrlatno sem zardela, saj je bilo povsem očitno, da me je vsaj on zalotil pri prisluškovanju, a mi je le pomežiknil.

Samozavestno, Malči, samozavestno.

Široko sem se nasmehnila. »Živijo, fantje. Kaj bomo?«

»Eno pivo, tri kole, čakaj malo … nisi ti mladoletna?« me je zbodel Jaka.

»Samo še štirinajst dni,« sem lahkotno dejala. »In nisi ti v cvetu svoje mladoletnosti poskušal skoraj vsak drugi dan pri Katarini naročiti pivo?«

Vsi trije so se zasmejali, le Jaka je rahlo zardel. »Tega se spomniš?«

Uf, neprijetno. »Marsičesa se,« sem hladno dejala. »Je to vse?«

»Kje imaš svojo sestro?« Kris se je ozrl po restavraciji.

»Mislim, da še jé …« sem previdno dejala in spravila beležko.

»Zjutraj sem jo videl v vodi,« je oznanil Jaka in se zasukal k meni. »Ti pa nič ne plavaš?«
»Jaz raje spim.« Bravo, Malči, bravo.

Oči so se mu nagajivo poblisnile. »Ker ti ne bom razlagal, da si najbrž edina v mestu, ki te še nisem videl v kopalkah.«
»JAKA!«

Katarina se je prebijala proti naši mizi z orjaškim pladnjem sadja, kruha in kosmičev, ob pogledu na katerega sem zgolj osramočeno zamižala. Se mora res tako basati? Vpričo vseh?

»Tole je pa navadna požrtija,« jo je, še preden bi ga uspela še naprej nadreti, obtožil Jaka in se z zanimanjem sklonil nad njen obilni zajtrk. »Celo v mojih najboljših letih …«
»Ne trudi se, Jaka,« je odsotno dejala Katarina in začela v mleko drobiti kruh. »Čisto dobro sem videla, koliko lahko dejansko požreš.«
»Čisto vse sem pokuril,« je užaljeno dejal in napel mišice, ob pogledu na katere bi, če se ne bi znala tako odlično kontrolirati, zlahka omedlela.

»Tudi jaz bom,« je s polnimi usti zamomljala Katarina in zavila z očmi. »Cel dopoldan vaje s tabo me čaka.«

Zelo prijazno od nje. Res. Zakaj lahko ona ves ljubi dan preživi z najboljšim tipom nasploh, za povrh se pa še pritožuje?!

Kdo bi razumel starejše sestre.

 

»Jaša!« sem presenečeno vzkliknila, ko sem se, potem ko sem postregla, vrnila v kuhinjo in videla na stolu v kotu sedeti svojega najboljšega prijatelja s potrtim izrazom na obrazu. »Kaj pa ti tukaj?«
Jaša je še eden tistih nesrečnežev, ki imamo starše s čudaškim smislom za imena, saj mu je v resnici ime Jasmin, a se je še v vrtcu neformalno sam preimenoval v Jašo, ker mu je še pred njegovo mamo, ki ga seveda še zdaj kliče po njegovem pravem imenu, uspelo ugotoviti, da smešno ime ne bo kaj prida pridalo k njegovi priljubljenosti, ko je že tako ali tako sam od nekdaj trdil, da ima že brez tega dovolj hib. Po njegovem je namreč že njegovih 193 centimetrov višine prav poraznih v kombinaciji s koščeno postavo, ki jo mora prenašati po svetu. In še depresiven je zadnje čase.

»Vidim, da sem tudi tebi samo v napoto,« je dejal s tolikšno otožnostjo, da sem v trenutku pozabila, da bi morala biti pravzaprav jaz tista, ki jo je treba tolažiti, ker si je Katarina vbila v glavo, da me bo na vsak način poskušala osramotiti pred svojimi prijatelji, in vstal od mize. »Bom kar šel.«
»To si misliš ti,« sem v trenutku postala odločna in ga potisnila nazaj na stol. »Kaj se je zgodilo?«

»Letel sem iz službe.«

Zazijala sem. »Kaaaj?« Še ena stvar, ki bi jo bilo dobro vedeti: Jaša je genij. Poleg tega pa tudi velik perfekcionist in hudo zagret za kakršno koli nalogo, ki mu jo človek dodeli – še posebej vesten je bil zadnja tri leta, ko si je uspel priskrbeti počitniško delo in je naivnim turistom pobiral parkirnine. Kdor ga ni poznal, je gotovo mislil, da je povsem trčen, saj sem iz različnih virov slišala celo zelo čudne zgodbice, v katerih je turiste tudi po deset minut prepričeval, da morajo plačati, tako da so se na koncu vdali že zato, ker se jim ni več ljubilo poslušati njegove obširne razlage o namenu uvedb parkirnin v tekoči angleščini. »Se mu je povsem zmešalo?« Preiskujoče sem ga premerila, nato pa, ko sem opazila njegov pogled, v trenutku obstala. »Jaša?« Odkašljala sem se. »Nisi mu rekel tega, kaj?«
»Ne …« je zategnil.

»V čem je potem problem?«
»Premalo ljudi parkira v centru mesta,« je zamomljal in odmaknil oči v naročje. »Ker je predrago.«
Globoko sem zavzdihnila. »Pa menda ja nisi imel kakšnih pripomb na to?«
»No …« Videti je bil rahlo v zadregi. »Čisto malo sem predlagal …«
Zavila sem z očmi. »Tole te pa ne bo nikoli izučilo, a?«

»Ne.« Premolknil je in vstal. »Bom raje kar šel.«
»Ne bodi trapast,« sem ga zavrnila. »Alfred, daj mu kakšno malenkost, da se malo potolaži.«
»Nočem, da še ti letiš,« je trmasto vztrajal.

Posmejala sem se in mu skoraj zalučala krožnik s palačinkami, ki mi jih je podal Alfred. »Moja starša sta, bučman. Tudi če bi hotela, se me ne bi mogla znebiti.«
»Hvala, Malči,« je grenko dejal. »Dobra prijateljica si.«
Zgroženo sem ga ošinila s pogledom. Ko je imel nazadnje takšen izpad, je doma spakiral kovčke in poskušal pobegniti od doma. Našli smo ga na kolodvoru, kako je tekel za vlakom, ki se mu je za las izmuznil. »Da ne boš počel kakšnih traparij.«
»Ne bom,« je žalostno pogledal palačinko, nato pa dvignil pogled. »Obljubim. Šel se bom dogovorit, da bom lahko noninega psa vodil na sprehod.«

»Tako se govori, Jasmin,« sem ga pohvalila in se glasno zasmejala, ko se je namrdnil, očitno še vedno ne povsem prepričan, da po dvanajstih letih, odkar sva prijatelja, razumem njegovo sovraštvo do tega imena.

Echovci zunaj so že izpraznili kozarce, Katarina pa poleg tega tudi svoj pladenj, čeprav je bila videti, kot da jo bo zdaj zdaj razneslo. »Malce sem pretiravala,« je priznala, ko sem pristopila k njihovi mizi, da bi pospravila.

Zmajala sem z glavo. »Vedno to rečeš.«
»Dokler lahko poješ, je meni čisto vseeno,« se je Leon smeje pretegnil in si s prsti šel skozi

dolge lase. »Bomo šli? Dolga vaja nas čaka.«
»Vsi na dopustu?« sem vprašujoče privzdignila obrvi in segla po njegovem kozarcu.

»Jasno. Pa ja nimamo vsak teden koncerta,« je samozavestno dejal Jaka in izvlekel denarnico. »Bom jaz.«

»Kar pusti, naj bo potem na račun hiše,« sem prosila in s pogledom ošinila Katarino, ki je prav tako prikimala.

»Ne, vzemi,« je vztrajal in mi v roke potisnil bankovec, »če pa res nočeš, naj bo pa to napitnina za našo luštno natakarico.«
Čutila sem, kako mi je kri bušnila v obraz, a je Leon še pravi čas preusmeril pozornost.

»Pa da se slučajno ne bi zgodilo, da te ne bi videli na petkovem koncertu, prav?«

»Z drugimi besedami, prišel bo pote, če se do šestih ne naslikaš na plaži,« se je zasmejal Kris in mu sledil izza mize.
»Bom … prišla,« sem zdaj grozljivo nesamozavestno zamomljala in začela kozarce zlagati na pladenj. »Čao.« Kako je mogoče, da mi koncentracija po samo eni takšni izjavi tako hitro popusti?

»Ker bomo vedeli, Malči,« mi je na izhodu še pomežiknil Jaka in jo zaradi predrzne geste, kolikor sem še videla skozi okno, zunaj močno skupil s Katarinine strani.

Enkrat ji bom za to še pošteno podkurila.

»Saj si jim dala zastonj?« je narejeno strogo vprašal očka, ko so njihove postave že izginile po cesti navzgor in mi izza šanka sledil v pomivalnico.

»Jasno, da sem jim,« sem v pomivalno korito zlila najmanj pol litra detergenta in začela drgniti.

»In me nisi hotela prej nečesa vprašati?« Pričakujoče me je motril.

»Dobro jutro, šef!« se je tedaj izza vogala zaslišal Mauriceov glas, trenutek za tem pa se je prikazal tudi njegov lastnik z veliko skladovnico krožnikov v naročju.

»Ne bi moral biti v kuhinji in pomagati Alfredu?« je z nekam čudnim glasom vprašal očka in nekam postrani pogledal kuharjevega pomočnika, ki se je rahlo nervozno posmejal in potežkal krožnike.

»Si, si, res, signore, ampak me je poslal po … krožnike, kot vidite.«
»Vidim,« je suho dejal očka. »Najbolje, da mu jih čim hitreje dostaviš. Kaj praviš?«
»To tudi nameravam, signore,« je zagreto dejal Maurice in se prerinil mimo naju. »Mislim, da me signore Alfred potrebuje.«
»O tem sem prepričan.«
Vprašujoče sem priprla oči in potem, ko so se za Mauriceom zaprla vrata, ošinila očka. »Hotela sem te vprašati, če …«

Čez obraz mu je nenadoma šinil prav čuden izraz in za trenutek se mi je zazdelo, da je skoraj nehal dihati, a je bil vsak strah zaman, saj se je že v naslednjem trenutku povsem zbral. »Ne,« je odsekal in se trdno ustopil predme, kar je morda z najino razliko v višini izpadlo precej smešno, a mi je bilo v tistem trenutku za to prav malo mar.

»Ne?«
»Ne dovolim.«
»Dovoliš česa?«
»Tega, kar nameravaš vprašati.« Trdo je stisnil ustnice.

Zavila sem z očmi. »Me nisi prej sam vprašal, kaj želim vprašati?«
»Zdaj nočem več vedeti,« je odločno dejal.

»Saj sploh ne veš, za kaj gre,« sem zdaj že precej jezno dejala.

»Točno vem. In ne dovolim.«
Za božjo voljo. »Česa ne dovoliš?«

»Da greš ven s tem človekom.«
Priznam, skoraj bi se mi zaletelo, ko sem mrzlično priklicala v spomin celoten pogovor, ki se je odvil z Echovci, da bi ugotovila, kje sem ga z Jako polomila. Kako je ugotovil …?

Potem pa sem se v trenutku streznila. »Čakaj malo. S katerim človekom?« sem previdno vprašala.

»Ne dovolim, da greš na zmenek s tem … tem … Mauriceom,« je s težavo izdavil očka in me strmo pogledal. »Pa sem rekel.«
S treskom sem izpustila kozarec, da je pristal na dnu pomivalnega korita. »Aaa?«

»Točno veš, kaj imam v mislih, Amalija.«
»Se ti je povsem zmešalo?« sem zgroženo dejala in pobrskala po ogromnemu oblaku pene, da bi našla pogrešani kos stekla. »Nisem te hotela vprašati tega.«
Zmedeno se je popraskal po pleši. »Nisi?«

»Ne bodi trapast. Maurice je star toliko kot Kris!«

»Ja, to je res,« je bebasto zamomljal očka, ki mu je bilo očitno malce nerodno. »In kaj si me hotela vprašati?«

Globoko sem vdihnila. »V petek ima Echo koncert. Lahko grem?«

»Katarinin bend?« Skomignil je z rameni. »Zakaj pa ne?«
»Super,« sem navdušeno dejala in s tem poskušala prikriti svoje dejansko vznemirjenje. Očka je bil lahko kar precej zaščitniški.

In res je še enkrat nagubal čelo. »S kom pa greš? Z Mauriceom?«
»Očka!«

»Samo vprašam,« je opravičujoče dejal.

Zavila sem z očmi in si obrisala roke. »Kaj ti pade na pamet. Ne, z Jasminom greva.«
Malce zmedeno se je namrščil. »Je to tisti čudaški fant, ki me je poskušal prepričati, da so detergenti, ki jih imamo v kuhinji, prenevarni za izpust v okolje?«
Nisem si mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. »Ja, to je on.«
»Nenavadne prijatelje si izbirata,« je pripomnil očka in začel kozarce zlagati na najnižjo polico, ki jo je dosegel brez pručke.
»Tole pa ni bilo najbolj prijazno,« sem zabrundala in se razgledala po jedilnici. »Mislim, da moram za mizo enajst.«
»Potem pa pojdi,« se je vdal očka in pod omaro povlekel pručko. »Za petek pa pazi, najmanj en meter razdalje med tabo in tistim fantom, prav?«

»Očka!«

 

 

2.      POGLAVJE ali Ko je nekdo v rožicah (ne v cvetju)

 

 

»Sovražim svoje lase,« sem zastokala tistega sončnega popoldneva , ko sem s krtačo v roki sedela v svoji sobi pred ogledalom, za mojim hrbtom pa se je z zaskrbljenim izrazom na obrazu prestopal Jaša.

»Meni se zdijo ljubki,« je pripomnil, ko je ugotovil, da čakam na njegov odziv.

»In ravno v tem je problem. Ne bi smeli biti »ljubki«. Ljubki so … majhni kužki. Ali … Igor II.,« sem še dodala, ko se je moj debeli mačkom podrgnil ob mojo nogo.

»In kaj je narobe z Igorjem II.?« je začudeno vprašal Jaša in se naslonil na moj vzglavnik.

»Čisto nič.« Zavzdihnila sem. »Ampak je tako grozno, če nočem izpasti kot katera od prej naštetih vrst?«

»Katerih vrst?« sem bila že prepozna, saj je v sobo že vdrla Katarina z Majo za petami. »Živijo!«

Jaša je živčno zardel in še enkrat znova potrdil fetiš na najboljšo prijateljico moje sestre, seveda zgolj zaradi njenega inteligenčnega kvocienta. »Živijo, Maja,« je potem le premagal svojo začetno afazijo (Lepa beseda, kaj? Manuelovo maslo.).

»V čem je problem?« je Katarina uprla roke v boke in naju skoraj hudomušno pogledala.

»Samo nekaj v vezi z lasmi,« sem zamomljala. »Ne bi razumela.«
»Pajade,« se je zasmejala Katarina in se naslonila na vrata svoje sobe. »Tvoje nemogoče kodre sem morala česati, še preden si ti znala izgovoriti »r«.«

»Pa vseeno niso tvoji,« sem skoraj malo v zadregi (zaradi Jašinega izraza na obrazu) dejala in odvrgla krtačo. »Brezupni so.«
»Potem pa stori kaj,« je bila kratka. »Ker je res žalostno, da bom jaz stala na odru, ti pa pod njim, pa se moraš eno uro prej kot jaz lotiti česanja.«
Za vrati svoje sobe je izginila še ravno pravi čas, da je ni zadela moja krtača, ki sem jo v jezici zabrisala za njo, jo je pa zato skoraj skupila Maja, ki pa je na srečo še pravi čas odskočila.

»Sori!« sem panično zavpila, ko sem ugotovila, kaj sem storila, Maja pa se je le prizanesljivo nasmehnila.

»Ni panike, Malči. Samo globoko dihaj,« mi je svetovala, a je že nisem več poslušala, saj sem se s pogledom zapičila v njene priročno kratke lase, ki so se mi vedno doslej zdeli rahlo čudaški, glede na to, da sta se z Manuelom po vseh teh letih še vedno isto strigla. Pa vseeno ni bilo slabo. Kako, da se mi ni prej posvetilo?

»Mislim,« sem zamrmrala svojemu najboljšemu prijatelju, ko je Maja za sabo zaprla vrata, »da bom res morala k frizerju.«
»Zakaj pa kar naenkrat to?«

Namrščeno sem pobrala krtačo. »Če bom še naprej vsak mesec zlomila najmanj eno od teh, bom bankrotirala.«
»Pa če bi poskušala z bolj … nežnim česanjem?« je previdno predlagal in se skoraj obožujoče zagledal v moje svetle kodre. »In niso Jaki všeč tvoji lasje takšni, kot so?

Bežno sem zardela. »Ne bodi trapast,« sem ga zavrnila. »Od kod ti misel, da me zanima njegovo mnenje?«

»Berem te kot odprto knjigo,« je lahkotno dejal in stopil k oknu, čeprav sem imela občutek, da se je bolj pretvarjal zaradi mene in da ga v resnici nekaj zares teži. »Si vedela, da se od tod vidi vse do pomola?«
Še vedno malce v zadregi, ker me je razkrinkal, sem stopila k njemu. »Se ti ne zdi, da po dveh letih, odkar živim tu, poznam razgled iz lastne sobe?«

Skomignil je z rameni. »Pri tebi res nikoli ne veš.«

»Hvala lepa.«
»Pa veš tudi, da se vidi vse do Jakove hiše, kjer nekdo ravno vstopa skozi vrata in …«
»Kje?!« sem bila v trenutku pokonci in ga panično odrinila na stran, ob čemer sem sama skoraj zletela v steklo. »Kako sem lahko to spregledala?!«
»Ti mar nisem rekel?« se je smejal, po turško sedeč na postelji. »Samo glej, da zdaj ne boš kupila daljnogleda.«
»Tega res ne bi sto…« sem se namrdnila in nato zavzdihnila. »No, prav … Res bi.«

»Ker ti ga bom jaz za rojstni dan,« je nekoliko tišje dodal, ne da bi upošteval izjemno absorptivnost mojih slušnih organov, ko pridejo na vrsto traparije.

»In kako naj zdržim celih štirinajst dni?« sem se pošalila in vanj zabrisala en izvod Katarinine knjige, ki jo je z zanimanjem premeril. »Je to …?«
»Ne sprašuj,« sem zagodrnjala in pograbila svojo torbico. »Rekla mi je, naj ti dam en izvod.«

»Hvala.« Previdno jo je odprl, kot da bi se bal, da mu bo razpadla v rokah, nato pa dvignil pogled. »Misliš, da bi mi jo hotela podpisati?«

Je potrebno še kaj dodati?

»Ja, Jaša, prepričana sem,« sem zavzdihnila in iz omare za vsak primer vzela karirasto flanelasto srajco v primeru, da bi me zeblo. »Bova šla?« sem predlagala in še zadnjič preverjala, če imam v torbici kompletno zalogo, potrebno za preživetje.

»Šminka?«
»V žepu.«

»Obliži?«
»Preverjeno.«

»Plastenka vode?«
»Je.«
Namuznil se je. »Podstavek za plastenko?«
»Trap,« sem ga ošvrknila s torbico in stopila mimo njega na hodnik.

»Če si pa tako pedantna.«
»Kot da ti nisi.«
Sklonil se je, da je lahko stopil skozi »nizke« podboje vrat. »Tudi res.«
»Danes si pa precej dobro razpoložen, kaj? Si uspel prepričati nono glede psa?«

Čez obraz mu je švignil zmagoslavni nasmešek. »Ne samo none, ampak tudi njeno sosedo.«
»Dva psa boš vodil na sprehod?« sem malce nejeverno dejala, najbrž predvsem zaradi dejstva, ker se Jaša boji bolj ali manj vseh štirinožnih bevskačev.

»Kaj mi pa preostane,« se je kislo zarežal. »Vsaka mi plača po en evro na uro.«
Namrščila sem se. »Uff … Škrto.«
»Celih štiriindvajset ur ju bom moral prenašati, da bom sploh kaj dobil.«
»Lahko priredimo piknik in ju privežemo na drevo,« sem bolj za šalo kot zares predlagala in stopila ven, kjer je vame takoj butnil svež morski zrak, veter pa je uničil moj polurni trud z glavnikom, še preden bi uspela reči »a«.

No, super.

»Dobra ideja,« je malce odsotno dejal Jaša in mi sledil na cesto. »Upam samo, da je tole samo začasno.«
»Ti bo vsaj malo pristriglo jezik,« sem ga zbodla in ga ošinila od strani.

»Zelo smešno, Malči. Ko bi ti vedela, kako čudni so bili vsi ti turisti. Vsak od njih bi lahko vsaj verjel na besedo, da brez parkirnin ni …«

Pa smo tam.

 

»Malči, signorina!« Maurice je tako divje mahal, da je skoraj padel s pomola, kjer je z vidnim vznemirjenjem na obrazu sedel in namakal noge v rahlo valujoče morje, obenem pa se trudil, da ne bi razlil že napol spraznjene steklenice piva, ki ga je, vsaj po njegovem izrazu na obrazu sodeč, spil že kar dobro mero.

»Maurice,« sem pozdravila in se takoj za tem vprašujoče spogledala z Jašo, ki je malce skeptično zrl v kuharjevega pomočnika.

»Prisedita!« je veselo vzkliknil in nekoliko odmaknil steklenico, da bi se usedla poleg njega na peščena tla takrat še povsem praznega pomola. »Kakšen krasen, krasen dan se je napravil!«

»Prav res,« sem komaj opazno privihala kotiček ust in v Jašini smeri rahlo privzdignila obrv.

»In signorina je tu namesto sonca,« se je šarmantno nasmehnil in nato s pogledom malce manj prijazno ošinil mojega najboljšega prijatelja, »s svojim …«
»Prijateljem,« sem zinila, še preden bi Jaša uspel izustiti kaj veleumno neumestnega, kar bi ubogega Mauricea povsem potrlo.

»Jaša,« je kljub vsemu dodal Jasmin in me malo grdo pogledal. »A verjamem, da sva se že srečala …?«
»Oh, nedvomno, signor,« je sunkovito pritrdil Maurice in stresel s svojo temno grivo, v eni roki zopet držeč steklenico s pivom, z drugo roko pa gladeč kozjo bradico. »Vendar morate Mauriceu oprostiti, signor, kajti Maurice vidi vsak dan veliko, veliko ljudi in veliko, veliko ljudi se mu predstavi in gre mimo, signor!« Nenadoma je njegov obraz prešinil izraz bridke in globoke bolečine, a je le glasno zavzdihnil. »A seveda si bo Maurice poskušal zapomniti ime … prijatelja moje Malči.«
»Lenčica,« sem tedaj nevarno blizu svojega ušesa zaslišala znani glas in ko sem (po tem ko sem zelo očitno poskočila, seveda) poškilila nazaj, sem se znašla iz oči v oči z živahno mežikajočimi očmi mojega bratranca.

»Hannes.« Morilsko sem ga ošinila s pogledom, ker si je drznil uporabiti ta nemogoči vzdevek, a ni niti trznil.
»Mimogrede vsi, to je Bela, od danes zjutraj moja punca,« se je naravnost osladno nasmehnil (priznati sem morala) precej ljubki rjavolaski, ki pa je bila gotovo vsaj deset let mlajša kot on. Kakšen talent. »In Malči, kaj za vra…«
Sunkovito se je obrnil k Mauriceu, ki je že ves očaran poljubljal roko hihitajoče Bele. »Piacere, bella
Upsi.

»Maurice,« se je glasno odhrkal Hannes.

»Hai rotto il fiato

»Maurice!«
»Sie la ragazza piu bella che abbia mai visto

»MAURICE!«

»Signore?« Povsem nedolžno je pogledal mojega bratranca.

Ni bilo moč spregledati, da mu je šlo na smeh. »Ustavi konje.«

Videti je bil na moč užaloščen, ko se je malo odmaknil od najnovejšega ulova mojega bratranca.

»Malči,« je slednji vso svojo pozornost usmeril vame, »kaj pa ti, da si nama kar tako pobegnila? Nismo rekli, da gremo skupaj?«
»Raje povej, kje se obira Mattias,« sem ignorirala njegovo namigovanje na najin dogovor prejšnjega dne, ko mi je prišel težit v kuhinjo, od koder sem se s težavo prebijala s tremi pladnji v rokah in sem bila samo zato, da se mi je umaknil s poti, prisiljena pristati na njegovo prosjačenje, da grem skupaj z njim, a si je do takrat (seveda) itak našel nov ulov. Nič novega.

»Moj mali bratec je šel po svojo punco,« je z zafrkljivim nasmeškom še posebej poudaril zadnjo besedo in si pihnil nadležni koder izpred oči. »Za razliko od tebe si je uspel priskrbeti dejanski zmenek, Lenči.«
»Daj mir z Lenči.« Hladnokrvno sem priprla oči, on pa je z glavo pomignil proti Jaši, ki je pričakovano premagal vse predsodke in z zdaj že zelo omamljenim Mauriceom razpravljal o višini parkirnin in se zarežal. »Razen, če to imenuješ zmenek?«
»Ne. Pa kaj.«
»Sicer pa je celo govoriti znal pred tabo, tako da morda sploh ni čudno, da tudi tu rahlo zaostajaš …«
Patetično. Res žalostno, da moj lastni bratranec še ni ugotovil, da me na ta način ne more razjeziti, vsem ostalim pa je to postalo jasno s trenutkom, ko sem zlezla iz plenic.

To je bilo tudi takrat, ko sem ugotovila, da mi je lahko pravzaprav žal, da sem Jako na tistem plesu ugriznila … Le kaj mi je bilo?!

»Celoten zbor, vidim,« se je tedaj od vznožja pomola razlegel znani hudomušni glas in ni mi bilo potrebno ugibati, da proti nam prihajajo Echovci v »zadnjih vdihljajih pred koncertom«, kot se je kasneje izrazil Kris.

Malo živčno sem si hitela popravljati lase kljub zavedanju, da je najbrž že prepozno, a na srečo nisem bila prva tarča pozornosti.

»Živijo, Maurice,« je nekoliko presenečeno pozdravil Jaka, ko je zagledal reveža z odsotnim pogledom in s prazno steklenico v roki.

»Jaka …« je zamomljal ta in se presedel.

S privzdignjenimi obrvmi se je na peti obrnil k meni. »Zanj je pa pitje pred koncertom dovoljeno? Res cenim to, družba, res cenim.«
»Se ti ne zdi, da si imel dovolj?« je s precej bolj zaskrbljenim izrazom na obrazu pristopil Kris in niti ne tako zelo na silo vzel na novo odprto steklenico iz Mauriceovih rok. »Ne bodi otročji, Jaka.«
»Poleg tega je bil … v tem stanju že, ko sva ga našla,« sem pristavila.

»Pa je sploh kaj drugačen kot sicer?« je skoraj malce zlobno dejal Jaša, ne meneč se za moj svareči pogled. Pa kaj je danes vsem?

»Morda res le čisto malo,« se je strinjal Jaka. »Praviš, da je že ves čas tu?«

Z najbrž rahlo prismuknjenim izrazom na obrazu sem prikimala, ob čemer je Katarina zavila z očmi. »Kaj si naredila tokrat?«

»Čisto nič,« sem se uprla, a povsem brez potrebe, saj se je Maurice že postavil na majave noge.

»Signorina ni storila nič hudega, posvetila je v mojo temno kamrico srca s svetlobo svojih las in mehkobo svojih …«
Maja in Manuel, ki sem ju šele zdaj zagledala stati v ozadju, sta se spogledala s privzdignjenimi obrvmi in Maja je na skrivaj (vsaj tako je mislila) ošinila še mene, potem pa se je v ospredje prerinil Leon. »Družba, čas je.«
»Že!« je vzkliknil Jaka in me ošinil s pogledom, ali pa se mi je samo tako zdelo? »Kako hitro mine čas v takšni odlični družbi, kaj Maurice?« Namuznil se je. »Pa čeprav ti je nekdo zlomil srce.«
»Ti že veš, o čem govoriš Jaka,« je z majavim glasom dejal Maurice in se odsotno popraskal po licu. »Lepa kot sonce, zahrbtna kot … kot … gad.«

»Seveda vem, prijatelj,« je nadvse resnobno dejal Jaka in mi pomežiknil. »Gad, ja … Sploh pa blondinke.«
»Veš kaj!«
»Uživajte,« je Leon Jako povlekel k sebi in smejočo Majo poljubil na lice. »Pridemo potem po vas. Eno pijačo si boste pa že zaslužili, ne? Maurice?«
Pritlikavi kuhar se je prerinil mimo Feliksa in skoraj preveč odločno stopil proti robu pomola. »Ne moremo utapljati svoje žalosti … v vinu.« Spogledali smo se in nekako se nikomur ni zdelo primerno opominjati ga, da je ni utapljal v vinu, ampak v pivu. »Sonca – signorine vzhajajo in zahajajo, pahnejo ubogega Mauricea v obup, a se ne da! Ne, prav zares!«
»Pa bi vseeno raje ostal tu in poslušal?« je previdno predlagal Feliks in skoraj malce pomilujoče pogledal pritlikavega kuharja, ki mu je segal komaj do ramen.

»Da ublažiš bolečino v svoji ranjeni duši?« se je posmehnila Katarina in si zaslužila nekaj očitajočih pogledov, pod pritiskom katerih je spravilno dvignila roke. »Že prav.«
»Ne,« je odločno dejal Maurice in se dostojanstveno naslonil na Krisovo roko. »Kristjan, stara sablja, pospremi starega sošolca pod oder, da, da, kar z vami bom šel.«

»Si prepričan, da ne bi raje …?« je previdno vprašal Kris in poslal obupan pogled v našo smer, a sem ga ignorirala, ker mu do takrat še zmerom nisem vrnila za tisto zlobno pripombo o Jakovi pleši.
»Zadnje čase nekam slabo slišim,« smo še slišali oddaljujoči se Mauriceov glas, ko so ga odvedli s sabo proti odru, ob čemer pa ni bilo moč spregledati Katarininega majanja z glavo, ki ga je Manuel pospremil s prizanesljivim smehljajem. »Kar šumi mi v glavi.«

»Ga je pa res zelo zadelo,« je sočutno dejal Hannes in z rahlo privzdignjeno obrvjo objel Belo, ki je bila še vedno v rahlem zanosu zaradi scene od prej. »Mimogrede, Malči, z Belo sta najbrž sošolki?«
Silovito se mi je zaletelo. Sošolki?! Počasi sem dvignila pogled, a tudi po podrobnejšem pregledu punce nisem prepoznala.

»Ne, srček, leto starejša je, se spomniš?« ga je pocukala za rokav in se mu sladko nasmehnila, on pa ji je vrnil z dvojno mero. Fuj! Hannes! In Bela je bila videti celo majčkeno pametna. Moja napaka.

»Ogaben si, veš to?« sem mu zamrmrala, ko se je punca po dolgi epizodi obešanja po njem, ob kateri je Jaši po izrazu na obrazu postalo rahlo slabo, dvojčka pa sta le modro molčala, le naveličala in se obrnila stran.

»Nič hudega ji ne bom storil,« me je dregnil. »Daj, no, zabava je.«
Mislim, kaj je narobe z mojo družino?!
»Torej si končala prvi letnik?« jo je prijazno pobarala Maja, ki je očitno sklenila, da namesto mene opravi »družinski protokol«, za kar sem ji bila vedno hvaležna. »Pa ti je šola všeč?«
»No …« Dobro, hudo sem se zmotila, butasta je kot noč. »Ne ravno,« se je naposled le odločila in nagnila glavo. »Čisto preveč … dela je.«
Maja je debelo pogoltnila. »Ne?«

»Mislim …« Zarežala se je in stresla z glavo. »Kdo pa rad hodi v šolo?«

Katarinina najboljša prijateljica se je odločila modro molčati, Manuel in Jaša pa sta Hannesov ulov nadvse nerazumevajoče ošinila s pogledoma, naposled pa se je napetost le končala z novo serijo Hannes-Belle, ob kateri sem si za hip zaželela, da bi bil v bližini kakšen umivalnik. Groza.

»Kako pa kaj … vajine inštrukcije?« je Maja čez čas pretrgala tišino in s pogledom zatavala prek svojega brata proti meni, najbrž v isto goreči želji, da ji ne bi bilo treba še naprej gledati mučne scene pred sabo.

»Meni se zdi, da prav dobro,« je, vsaj kolikor se mi je zdelo, po pravici povedal Manuel in se presedel na skali. »Delaš še s kom drugim?«
»Jaz ji bom pomagal,« se je oglasil Jaša in se izprsil. »Zdaj, ko sem … izgubil službo.«
»Ne …« Manuel si je popravil očala. »Res?«

»Ja, v bistvu je bilo precej problematično z vidika …« je začel Jaša, videti precej navdušen, da vsaj nekoga zanima polomija, ki si jo je skuhal, a je v tem Maja že planila pokonci.
»Manuel, glej! Gospa ravnateljica je tam.«

Oprl se je na roke, da je videl čez gručo ljudi, ki se je zbrala na pomolu med nami in cesto, nato pa prikimal. »Pa res.«

Kaj ko bi jo šla pozdravit?« je predlagala. »Lahko bi se dogovorili glede septembrskega predavanja.«
»Res bi lahko,« se je strinjal njen brat in vstal. »Nama bosta držala prostor?«

»Ja, itak.«
»Potem bova pa takoj nazaj,« je obljubila Maja, potem pa sta se vštric odpravila v smeri proti cesti, kjer je, kot sem videla zdaj, ko sem zelo pozorno napela oči, res stala naša strah vzbujajoča ravnateljica v vsej svoji veličini, obuta v … o moj bog … japonke. 

»Groza,« sem glavo skrila v dlani, upajoč, da me slednja ni opazila. »Kdo bi ravnateljici prostovoljno stekel v naročje?«
»To z naročjem je sicer pretiravanje, a pravzaprav bi lahko tudi midva, vsaj glede na to, da …«
»Jasmin!« Zardel je, jaz pa sem zavzdihnila. »Retorično vprašanje.«
»Že prav.«

 

»When light goes down, I see no reason for you to cry. We've been through this before,« si je brezskrbno popeval Jaka, ko se je po koncertu prebijal proti naši mizi skozi pravi zid oboževalk, ki so na vsak način poskušale dobiti vsaj avtogram, če že ne naziva spremljevalke večera. »To je pa bilo nekaj, a?«

»Ne da bi se hvalil,« se je zasmejal Leon in oči so se mu zadovoljno poblisnile, ko je opazoval zmešane blondinke (predvsem), ki so rinile proti mizi, »ampak res.«
»In kaj boš  naredil z njimi?«
»Vsem bo naročil pijačo,« se je ponorčevala Katarina in me ošinila s pogledom, ob katerem mi je postalo rahlo vroče ob misli, da sem bila morda v zadnjih nekaj tednih preveč neprevidna. 

Jaka je tlesknil z jezikom in se počil na stol poleg nje. »Nak, Lisa, očitno se še vedno nisi vsega naučila. Brigita!«
»Ste že vsi?« je prihitela lastnica lokala in v žepu predpasnika že brskala za svinčnikom. »Vi mi pa res naredite prometa. Kaj bomo danes?«
»Zame eno samo pivo,« je z zadovoljnim izrazom na obrazu naročil Jaka. »Potem, ko najdem »gospodično pravo«, si ga bova delila,« je nato, ko smo naročili tudi vsi ostali, pomenljivo pogledal mojo sestro, ki je v nasprotju z ostalimi, ki so se njegovi domislici kot običajno le smejali, zavila z očmi, sama pa se nekako nisem mogla pripraviti niti do tega. Je moral biti tako očiten?

»Kje pa ste pustili Mauricea?« je, ko smo dobili postreženo, z malo zaskrbljenim glasom vprašal Manuel in se spogledal s svojo sestro, ki je zadovoljno sladkala svoj čaj.
»Mislim, da se je izgubil nekje pod odrom,« je stvarno izjavil Feliks in se pretegnil. »Samo, da ni padel v morje.«
»Midva lahko greva pogledat,« sem se ponudila in s komolcem sunila Jašo, ki je ves zamaknjen motril Majino roko, ki je počivala na naslonjalu Leonovega stola in se skoraj dotikala njegove rame. Fantje. »Ne, Jaša?«

Zdrznil se je in se hipno vzravnal. »Ja, itak.«

»Pripeljita ga sem, če ga najdeta. Mimogrede ga lahko odložimo pri Severniku, ko se bomo vračali,« je predlagala Katarina. »Ne moremo si ravno privoščiti, da bi tik pred poletnim plesom ostali brez pomočnika kuharja.«
»Zlobna si,« sem jo obtožila in vstala izza mize. »Greva, Jaša.«
Vendar je bilo že prepozno – Jaki se je roka s pločevinko zaustavila na polovici poti do ust in že od daleč sem lahko videla, kako je zastrigel z ušesi: »Ples?«

»To je tako sramotno,« sem tiho zastokala, ko sva se toliko oddaljila, da naju niso več mogli slišati. »Vsako leto ista zgodba.«
»Saj nisi sama kriva, da si ga ugriznila,« me je poskušal potolažiti Jaša, a lahko bi vedel, da tole v tej situaciji pač ni dovolj.

»Še vedno se vsi norčujejo iz tega,« sem zamrmrala in roke zarila globoko v hlačne žepe. »Pa sploh ni smešno.«

»Čisto malo …?« je previdno predlagal Jaša in se rahlo odmaknil, če bi slučajno eksplodirala.

»Ne gre za to!« sem zdaj povsem izgubila razum. »Za popolnega otroka me imajo!«

»Otroka? Mojo lepo signorino

Sunkovito sem se obrnila na peti in že nameravala nahruliti prišleka, ko sem ugotovila, kdo pravzaprav je. »Ah … Ti si, Maurice.«
»Signorina!« je vzhičeno dejal Maurice in pograbil mojo dlan. »Ko bi vedel, da ne zdržim brez vas niti sekunde … niti trenutka … Voglio restare sempre con te

»Maurice,« sem previdno iztrgala svojo dlan iz njegovega prijema. »Od kdaj me pa vikaš?«

Jaša pa je ob tej izpovedi, ki jo je za razliko od mene očitno razumel, le trdo stisnil ustnice in se malce nervozno prestopil. »Pozno je že, Malči,« je nato zamomljal in v potrditev pogledal na uro.

»Ja, in?« Obupano sem se trudila, da bi nadležnega kuharjevega pomočnika spravila s sebe. »Petek zvečer je.«

Roke je zaril globoko v žepe in kar malce neprijazno ošinil Mauricea, potem pa še enkrat pogledal na uro, kot da bi bil živčen. »Kar šel bom.«
»Ne hodi,« sem ga prosila, a mi je že obrnil hrbet. »Jaša!«
»Se kaj slišiva.«
Roke so mi nemočno omahnile ob telesu. Kakšni otroci so lahko fantje!

Ob vsem tem sem skoraj pozabila na Mauricea, ki je, ko sem se naslednjič zavedala, že oklepal roke okoli mojega pasu in s pridušenim glasom mrmral svoje romantične fraze v italijanščini. Če bi naju očka videl!

 »Ne prenagli se, Maurice,« sem se osvobodila njegovega prijema in ga spretno pograbila pod roko. »Malce preveč si popil.«

»Vendar nisi zato lepa bella kot boginja come una dea!

»Glej no glej.« Znani glas se je razlegal od vhoda v lokal, kjer se je, ko sem se obrnila tja, na enega od stebrov res naslanjal nasmejani Jaka. »Norec najden.«

»Zelo zabavno.«
»Nikar tako pusto, Malči, praznujemo,« me je prijateljsko pokaral, nato pa le pristopil in Mauricea zgrabil pod drugo roko. »Pridi, Maurice. Bolj težko bodo zmogli brez nas treh.«

Omizje se je v času, ko me ni bilo, kar precej razživelo, na stolu poleg Jakovega – mojem – pa je sedela nova članica – atletsko grajena črnolaska z nenehno utripajočimi trepalnicami. »To je Eva,« je svoj novi ulov predstavil Jaka in se usedel poleg nje, a sta bila ločena stola povsem nepotrebna, saj je v naslednjem trenutku že sedela na njegovem kolenu.

»Me veseli,« sem zamomljala, nato pa trapasto obstala, saj sem šele takrat dokončno ugotovila, da nimam stola.

»Oh, sori, Malči,« je vzkliknil Jaka, še preden bi se uspel kdorkoli drug odzvati in že je izza sosednje mize s prosto roko vlekel stol. »Z mojo miško sva čisto pozabila, da sediš tu.«
Leon je na skrivoma zavil z očmi, potem pa je moj stol pomaknil bližje k mizi. »Sem sedi, Malči.« Sklonil se je k mojemu ušesu in usta razvlekel v komaj opazni smehljaj. »In ne meni se zanj.«
»Saj se ne …« sem tiho ugovarjala svojemu najljubšemu mladostnemu idolu, najbrž precej zardela v obraz, vsaj kolikor sem čutila, a mi je, kot že mnogi poprej, le pomežiknil. »Že vem, kaj govorim.«

»Mattias se pa sploh ni prikazal s svojim zmenkom,« je skoraj malo razočarano dejal Hannes z druge strani omizja in položil roko okoli naslonjala Belinega stola.

»Pa ti še zmerom ni jasno, da te samo vleče?« je Katarina zavila z očmi in Jako, ki mu črnolaska očitno ni zadostovala in se je zato motal tudi okoli nje, frcnila proč od sebe. »Ne bodi otročji, Jaka.«
Čisto nedolžno se je nasmehnil in s prsti zataval navzgor po njenem rokavu. »Samo zanima me, kje si dobila to odlično srajco.«

»Od tebe.«
»Mar res?«
»Za rojstni dan.«
»Ker je prav zares odlična.«
»JAKA!« Več kot očitno ga je precej močno brcnila pod mizo, saj se je njegov obraz v trenutku spačil v bolečo grimaso. »Nisem. Več. Prosta.«
»Sori, kolega,« je Jaka spravljivo pogledal Manuela, ki je ob njegovih igricah le majal z glavo, vendar ni prišlo niti do tega, da bi si z zaskrbljeno kretnjo začel popravljati očala kot takrat, ko ga je kaj hudo težilo, saj je z ženskarjem v obliki bas kitarista že imel toliko izkušenj, da je vedel, kam pes taco moli. »Se bom vzdržal.«
Zdaj ga je grdo pogledala njegova izvoljenka večera.

»Brez zamere, stari, ampak moram pripomniti, da je zanimivo videti, da si se enkrat za spremembo naveličal blondink,« se je zasmejal Feliks in z glavo pomignil proti Evi, ki se je enako butasto kot vsi Jakovi ulovi zahihitala in si z roko segla v črne lase. »Saj ne rečem, lepo.«

»Veš, tako je,« je lagodno dejal Jaka in slednjo potegnil k sebi. »Spremembe niso nikoli nujno slabe. Poleg tega postaja počasi dolgočasno, ko se vse barvajo na blond, a ne, Eva?« Za hip me je obšla rahla slabost, a je bil potreben le trenutek, da sem se zbrala in si v mislih ukazala, naj ne vzbujam pozornosti.
»To pa tako ali tako samo zaradi tebe in tvojega slovesa,« ga je zbodel Kris in pogledal na uro. »In mimogrede … dobro jutro vsem.«
»Bog,« se je zgrozila Maja in se v trenutku izvila iz Leonovega objema. »Manuel, ob sedmih morava biti v Ljubljani.«
»Že prav, gospa doktor,« se je pošalil Manuel in Katarini rahlo zmršil lase. »Lepo spi.«
»Bova še malo ostala, srček?« je Hannes v svojem kavalirskem elementu vprašal vidno zaspano Belo, ki je le lahno prikimala in se naslonila nazaj na njegovo ramo. »Brigita! Lahko še eno pivo?«

»Malči, tudi vaju z Mauriceom moram spraviti domov, sicer me bosta starša slekla iz kože,« je Katarina sklenila nazorno prikazati precej verjetno posledico njenega spodrsljaja glede časa. Pa kaj še.

»Jutri delam šele popoldne,« sem se uprla in s pogledom ošinila ostale ženske pripadnice za mizo, ki so večinoma za razliko od mene, ki sem se počutila še kako živo, že zelo očitno dremale na svojih stolih.

»Daj, no, Lisa,« se je ponorčeval Jaka. »Samo še pet minutk.«
»Oh, daj že enkrat mir,« je zamrmrala, medtem ko sem sama zardela.

»Skoraj polnoletna sem!«
»Skoraj,« je poudarila med oziranjem po lokalu. »Domov moraš že zaradi Mauricea. Alfred ga bo zadavil že zaradi mačka, da o zamujanju sploh ne govorimo. In kje sploh je ta človek?«
»Hud dan je za njim,« je skoraj sočutno dejal Jaka in naslonil glavo na roke. »Nesrečneža je pustila ženska.«

»Saj ti sploh ne veš, kako je to,« mu je zabrusila Katarina. »Ker si v vlogi te njegove ženske običajno ti.««
»Hvala lepa!« Videti je bil malce užaljen, Eva pa, ki se je ob nenadnem zvoku, ki se je razlegel iz ozadja, le zdramila, se je rahlo odmaknila od njega. Vsa čast moji sestri.

Feliks se je v tem zdrznil in se rahlo zasukal na svojem stolu, potem pa se je z alarmantnim izrazom na obrazu obrnil k nam. »Mislim, da je zadremal tu spodaj, Kat.«
»Pa ne …« je zastokala in pokleknila pod Feliksov stol, kjer se ji je takoj zatem pridružil še Kris in skupaj sta ga zvlekla ven.

Prizor, ob katerem je tudi Jaka vidno užival, me je, priznati moram, precej zabaval.

»Maurice?«
»Amore mio …« Nekaj je zamomljal.

»Kolega?«
Počasi je odprl oči in se oprl na komolce. »Lepa je kot sonce,« je dahnil.

Jaka se je tiho zarežal in zazdelo se mi je, da me je za hip ošinil s pogledom.

»Domov gremo,« je s suhim glasom naznanila Katarina in pograbila svojo torbico, medtem ko se je Kris trudi ubogega Mauricea spraviti na noge.

»Domov?« je zajecljal Maurice in se naslonil na mojo ramo. »Potem se moram pa lepo posloviti od teh odličnih gospodičen.« Globoko, pravzaprav tako globoko, da sem se zbala, da bo cepnil na nos, se je priklonil v Evini smeri, ob čemer je slednja vzhičeno ponesla roko k ustom in nato precej razločno glede na odstotek alkohola v krvi zrecitiral svoj: »Arrivederci, bella.«
Zavila sem z očmi in ga pograbila za roko. »Je bilo to vse?«
»Ne, ostala je še čudovita … Mi manchi come l’aria che respiro!« je žalostno zatulil Maurice v Belini smeri, potem pa ni utegnil izjaviti ničesar več, saj sem ga že povlekla za sabo.

»Gremo domov, Maurice.«

»Sladke sanje, Malči!« je za mano zavpil Jaka, Leon pa mi je pomežiknil. »In Lisa, pridi nazaj, ko ju spraviš spat!«
»Kar misli si!« je Katarina zaklicala čez ramo v sredo vsesplošnega smeha. »Tebe imam dovolj za cel teden!«
Potem pa, ko smo zapustili območje lokala in se napotili navzgor po plaži do ceste, naprej mimo frizerskega salona, kjer sem malo zaostala, tako da me je morala Katarina z Mauriceom pod roko dobesedno zvleči za sabo, pa tja do Severnika, kjer sva odložili kuharjevega pomočnika, nisva spregovorili niti ene same besede.

In sladke sanje? O, ja, o tem sem bila prepričana. Le o tem ne, da mi bo načrte v njih prav tako prekrižala kakšna nova črnolaska. Vedela pa sem tudi, da od tistega trenutka naprej ni bilo več varno biti blond.


3.      POGLAVJE ali Ko pride čas za spremembe

 

 

»KRIŽ BOŽJI, OTROK!« je zavpila nona, ko sem se prikazala na domačih vratih. »Kaj si storila s svojimi lasmi!«

Brez besed, le z drobnim nasmeškom na ustnicah sem se prerinila mimo nje v hišo, z nog zbrcala japonke in torbico zabrisala v kot. »Ni slabo, kaj?«
Nona je še vedno vsa osupla stala pri vratih in molče merila mojo novo frizuro. »Slabo?«
»Ti ni všeč?« sem nedolžno vprašala in stopila pred ogledalo, kjer me je namesto kuštrave blondinke pričakala rdečelaska. Z roko sem segla v skoraj povsem na kratko pristrižene lase in se potem zopet obrnila k šokirani sorodnici. »Zelo praktično je, veš?«
»Praktično …« je povsem resignirano zamomljala in se naslonila na vrata.

Pograbila sem jo za roko in jo vodila do fotelja, ki v predsobi sicer ni stal z namenom podpiranja obnemoglih babic, ampak preprosto zato, ker ga očka še ni imel časa prestaviti kam drugam. »Kaj ko bi sedla, nona?«
Dlan je izvila iz mojega prijema in se precej dostojanstveno sesedla v fotelj, od koder se je trenutek zatem razlegel javkajoči zvok. »Kaj si naredila s svojimi lepimi lasmi?«

»Ne vem, če so bili zadnje čase ravno lepi,« sem ostala kritična in se nadvse zadovoljna sama s sabo zopet zagledala v ogledalo. »Že dalj časa sem hotela nekaj … spremeniti.«
»Pa si se morala zato znebiti svojih čudovitih kodrov in se prebarvati kot … vžigalica?« je zdaj že malo bolj odločno pobarala nona in strogo nasršila obrvi. »Kaj bosta rekla Janja in Frederik?«
»Dvomim, da bosta imela ravno predsodke …« sem samozavestno dejala. »Nenazadnje je tudi …«
»Amalija,« je zavzdihnila nona in stresla mojo dlan, »ne reci, da si to naredila za kakšnega fanta?«
Za trenutek sem se zmedla. »Fanta?«
»Da bi privabila njegovo pozornost?«

»Lepo te prosim, nona. Tako trapasta pa res nisem.«
»Upam, da res ne,« je majaje z glavo vstala in na videz jezno prekrižala roke na prsih. »Svoji babici si vsekakor dobro podkurila.« Iztegnjeni prst je usmerila direktno v svojo glavo, da sem se kar zdrznila. »Glej, koliko sivih las že imam!«
»To je zaradi mame, ne zaradi mene,« sem komaj slišno zamrmrala in se v naslednjem trenutku olajšano spomnila, da nona slabo sliši.

»Si kaj rekla, Amalija?« Namrščila se je in si popravila predpasnik.
»Čisto nič.« Nedolžno sem se nasmehnila. »Žal mi je, nona.«
»Je že dobro.« Tlesknila je z jezikom in stopila v kuhinjo, od koder me je še enkrat premerila s pogledom. »Res mi sicer ni jasno, kako ti je lahko takšna frizura všeč, ampak pri tej starosti najbrž že veš, kaj delaš, kaj?«
»Čisto res.« Ključe iz torbice sem odložila na kredenci. »Zdaj pa ne zameri, moram poklicati Jašo.«
Namrščila se je. »Katerega Jašo?«
»Jasmina, babica.«
Obraz se ji je zvedril. »To je tisti vljudni fant, ki mu je tako zelo všeč moj zavitek?«
»Ja, tisti,« sem zamomljala in zavila z očmi, ko me je ošinila s tistim njenim strogim »ne-momljaj-dekle« pogledom. »Zgoraj bom.«
»Res ne vem, kaj bo s tabo, otrok,« sem še slišala, preden sem stekla navzgor po stopnicah in butnila v svojo sobo, kjer sem se v trenutku vrgla na posteljo in telefon prislonila k ušesu.
»Jaša, si ti?«
»Si ti, Amalija?« se je iz druge strani zaslišal prijetno presenečen glas njegove mame. »Že dolgo se nisi oglasila.«
»No, ja …« sem zamomljala. »Živijo. Je Jaša doma?«
»Jasmin je šel ven s psom moje mame, telefon je pustil doma, tako da ne vem, kdaj se vrne,« je malo jedko dejala. »Tudi ti delaš?«
»Parne tedne. Ampak danes šele popoldan.«

»Imaš res srečo, da imaš delo kar doma, pred nosom.« Globoko je zavzdihnila v slušalko. »Res ne vem, kaj je s tem fantom, da se je pustil brcniti iz tako krasne službe, zdaj pa mora sprehajati ta ščeneta.«
»Je imel pa že razlog, da je to storil,« sem s previdno distanco kljub vsemu sklenila braniti svojega najboljšega prijatelja. »In zelo prijazno od njega je, da je sklenil prevzeti skrb za psa svoje babice.«
»Če ti tako praviš,« se je njen glas malo omehčal in na tihem sem se zahvalila vsem nevidnim silam, da me ima njegova mama tako zelo v čislih. Jaša bi mi moral biti hvaležen. »Naročila mu bom, da te pokliče nazaj, ko se vrne.«
»Prav, hvala.«

»Uživaj počitnice,« mi je zaželela in v trenutku, ko sem že hotela odložiti, sem se spomnila. »Morda veste, kam približno je šel.«

»Ne vem … Ampak poglej v solinah. Mislim, da je …«
»Hvala!« sem zaklicala v slušalko in skočila s postelje. »Adijo!«
V hipu sem bila pri omari in nase navlekla nekoliko bolj navadno majico, takoj za tem pa sem bila že zunaj in stekla po stopnicah. »Nona, v soline grem!« sem zavpila skozi zaprta vrata kuhinje, kjer se je trenutek zatem že prikazala ogovorjena in si roke brisala v predpasnik. »Ne zganjaj takšne panike, otrok, saj ne bodo potonile.«
»Nona!«
»Vzemi ključe!« je zavpila za mano. »Takoj, ko skuham, moram v Severnika, ker baje potrebujejo okrepitev!«
»Že prav!« sem zaklicala nazaj, ključe zbasala v žep in stekla ven.

 

»Leena Amalia Koivula,« se je posmejala Felicia, ko sem prisopihala do njenega lokala na plaži, ki je bil spričo zgodnje ure še skoraj povsem prazen. »Čemu takšna naglica?«
»Felicia,« sem jo pozdravila in si segla v kratke lase, glede katerih sem ugotovila, da bom potrebovala še presneto veliko časa, da se jih bom privadila. »Je šel Jaša slučajno že tod mimo?«
Počasi je zmajala z glavo in hudomušno priprla oči. »Pa te menda ja ni on pripravil, da si tako tekla? Kaj ti lahko ponudim?«
»Čisto nič ne bi …« sem začela, a je že stala za šankom.
»Ne bodi tako pusta. En sok ti pa že lahko častim.«
»Hvala,« sem dahnila, ko je predme postavila hladno pijačo. »Vroče bo danes.«
»Tebi je očitno že zdaj,« je pripomnila in se dvignila na barski stolček. »Vsaj po laseh sodeč. Všeč mi je frizura.«
»Ah.« Bila sem malo v zadregi. »Hvala.«
»Kaj ti je pa Janja rekla?«
»Še nič.«
Zarežala se je. »Saj bo, boš videla. Včeraj ste bili pa zgodnji, kaj?«
Malce kislo sem se nasmehnila in odložila kozarec. »Pravzaprav ne vem, kako dolgo so zdržali ostali.«
»Kris je prišel ob štirih zjutraj,« je lahkotno dejala. »Ivo ga je čakal z ladjo, da sta šla direktno na morje.«

Sočutno sem zmajala z glavo.

»Čisto sam si je kriv,« se je ob mojem odzivu zasmejala Felicia. »Če bi bil pameten, bi vedel, da ga danes čaka še vinograd.«
»Včasih sem res vesela, da imamo samo Severnika,« sem bila odkrita in vstala izza mize. »Koliko sem ti dolžna?«
»Kar pusti,« je zamahnila z roko. »Tole je bilo za vrhunski maraton.«
Zardela sem.

»Malo rekreacije ne škodi,« mi je pomežiknila. »Katarino skoraj vsako jutro vidim v vodi, tebe pa res še nisem videla. Bolj kopenski tip, kaj?«
»Mnja … Najbrž res.«
Tedaj se naprej po obali razlegel razburjen pasji lajež s spremljavo človeškega glasu, ob katerem sem našpičila ušesa. »Če ni to Jaša …«
»Potem pa le pojdi, da te zmenek ne bo čakal,« me je podražila Felicia in z nogami zabingljala s stola.
»Ni moj zmenek,« sem razdraženo dejala in stopila na kamnita tla plaže. »Hvala za sok.«
»Pridi še kaj,« je zaklicala za mano. »Če ne prej, se pa vidimo na plesu v Severniku.«
»Bom,« sem obljubila in nato stopila navzgor po plaži mimo senčnikov, ki so jih čez noč pustili turisti, na obrobju katerih sem zagledala zelo obupano preklasto postavo mojega najboljšega prijatelja, ki se je na vso moč trudil ukrotiti miniaturnega pudlja, ki je ves vznemirjen bevskal in poskakoval okoli gromozanske doge, ki jo je imel na povodcu v drugi roki. »Malči,« je olajšano dahnil, ko sem obstala pred njim. »Kaj mi je bilo, da sem si nakopal na glavo ta pesjana?! Petunija, MIR!« je zavpil nad majhno kepo dlake, ki je bila stvar, najmanj podobna petuniji, kot si lahko človek sploh predstavljaš.

»Ne bodi trapast,« sem ga pokarala in mu vzela povodec z dogo. »Ampak mislim, da bo res najvarneje zate, če ti pomagam.«
»Hvala, Malči.« Nekam čudno se je nasmehnil.

»Jaša?«
»Ja?«
»Brez sentimentalnosti, prosim.«

»Že prav.«

Molče sva šla mimo pomola v smeri proti solinam, kamor me je neutrudno vlekla ne zgolj velika, ampak prekleto močna doga. »Zakaj pa si včeraj kar tako šel?« sem potem kljub vsemu izustila, čeprav mi nekako ni bilo do tega, da bi v spomin zopet klicala spomine na pretekli večer, ne glede na to, kako se mi je še pred nekaj urami zdelo, da je bil relativno uspešen.

Skomignil je z rameni. »Utrujen sem bil.«
Rahlo sem pihnila skozi nosnice, a sem bila kljub njegovemu očitnemu laganju raje tiho. »Kako je pa njej ime?«
»Temu pesjanu?«
»Jaša!«

»Čisto res,« se je malce užaljeno namrdnil in s pogledom ošinil dogo, ki je zdaj mirno stopala pred mano. »Rožica.«
»Potem ste pa cel cvetlični vrt,« sem ga podražila, on pa je zavil z očmi. »Zelo smešno. Mimogrede …«

»Ja?«
»Če mi bi pustila nadaljevati,« se je zasmejal in si s prosto roko zmršil lase, »me je klicala Lučka.«
Namrščila sem se in spričo rahlega padca koncentracije v tistem trenutku bi skoraj pristala na zadnjici, saj je Rožica nenadoma grozljivo pospešila. »Sori,« sem zamrmrala tipu, ki sem se ga v naglici oprijela, ne da bi ob tem dvignila pogled, ker se mi je zdelo, da moja goreča lica, ki so Jašo več kot očitno izvrstno zabavala, le niso za vsake oči.

»Ni za kaj, Malči,« se je takoj zatem zaslišal odgovor, ki je v meni povzročil precej zoprno kemijsko reakcijo, kot posledico katere sem imela za eno zelo dolgo sekundo občutek, da mi je srce padlo, vsaj po grozljivem ščemenju sodeč, naravnost v želodec. Res super. Vsaka čast, Malči.

»Ti je tisti tvoj čudni maček končno požrl jezik?« se je zarežal Jaka, ne da bi z moje nadlahti odmaknil svojo roko.

»Ne vem, kaj bi tebe napeljalo k temu, da bi Igorju II. rekel »čuden«,« sem mu brez pomišljanja zabrusila in svojo roko iztrgala iz njegovega prijema, v naslednjem trenutku pa sem se že ugriznila ob jezik. Moram res vedno pozabiti, da nisem Katarina, da bi si lahko v njegovi bližini dovolila glasno izraziti vsako svojo misel?

A se je le smejal. »Že prav, nisem mislil tako hudo. Mimogrede, ekstravagantna frizura …« Rahlo zamišljeno je nagnil glavo in me premeril s tolikšnim zanimanjem v očeh, da sem skoraj bruhnila v smeh, a sem se tokrat po čudežu le uspela zadržati. »Je skupnost že obveščena o tvoji novi podobi?«

Rahlo sem zardela. »Ne še …«
»Torej lahko vsem povemo!«

»Jaka!«

»Že prav,« se je zarežal in se izvil iz mojega prijema. »Kakor gospa hočejo. Mimogrede … nisem vedel, da imaš psa. Ti še ni raztrgal mačka?«
»Saj ga nima,« se je zdaj vmešal Jaša in stopil nekoliko bližje. »Meni pomaga sprehajati.«

»O, ja, o tem ne dvomim,« mi je pomežiknil Jaka in me potrepljal po rami. »Se vidimo, punči.« S tem se je z rokami v žepih žvižgaje odpravil mimo naju proti pristanišču, najbrž k svoji ladji.
»Ne boš ti njej …« bi lahko prisegla, da sem slišala Jašino renčanje, a ko sem se obrnila k njemu, ni bilo na njegovem obrazu nobenih sledi, da bi kaj govoril.
»Si kaj rekel?«
Za hip je bil videti povsem zmeden, a je nato sprostil obrazne poteze in se popraskal po zadnji strani glave. »Čisto nič.«

»Lucia da te je klicala, praviš?« Namrščila sem se. »Nista vidva neke vrste … smrtna sovražnika …? Zakaj se ni oglasila meni?«
Zavil je z očmi. »Da sva smrtna sovražnika, kot ti to imenuješ, hoče samo ona, kar se pa drugega vprašanja tiče, se je kar precejkrat poskušala povezati s tabo, ampak si očitno …«
»Moj telefon,« sem panično zatipala po žepih.

»… telefon pozabila doma. Očitno že zjutraj.«
Namenila sem mu leden pogled. »Hvala, Jasmin.« Rožica je obstala ob poti, da bi opravila potrebo, jaz pa sem se potem le obrnila nazaj k mojemu najboljšemu prijatelju. »Poleg tega pa si ga tudi ti pozabil. Govorila sem s tvojo mamo.«

Rahlo je zardel. »Pa ti menda ja ni težila s tistim polomom od slu…«
Zavila sem z očmi in ga prijateljsko potrepljala po rami. »Verjemi mi, povsem razkurjena je bila.«
»To se mi ne zdi najmanj smešno, Malči,« je malce užaljeno dejal in prekrižal roke na prsih. »Še vedno se niti ne trudi, da bi razumela, kako pomembno je …«

»Že prav,« sem ga prekinila. »Raje povej, kaj je rekla Lucia.«

»Danes zvečer v Narcisu.«
Roke so mi z obžalovanjem omahnile ob telesu. »Danes zvečer delam.«

»Najdi si zamenjavo,« je predlagal in si izza srajce povlekel sončna očala. »Podkupi Katarino.«
»Kako zelo iznajdljivo,« sem skoraj malo pikro dejala in se usedla poleg njega. »Bom videla, kaj lahko storim.«
»Jaki je bila pa všeč tvoja nova pričeska,« je v trenutku preobrnil temo, ko je mimo pomola, kjer sva sedela, prisopihala stara ribiška ladja.
Namrdnila sem se in z nog zbrcala japonke. »Rekel ji je ekstravagantna

»To pa res ni nujno slabo,« me je skoraj po starševsko pokaral. »Nenazadnje pa si se tudi zaradi njega sploh pobarvala.«
»Ne, se nisem!« sem ogorčeno dejala. »Ne vem, zakaj vsi tako mislite. Zaradi sebe sem se.«

»Že dobro, Narcisek.«
»Samo če se imam rada, še ne pomeni, da sem Narcis,« sem užaljeno dejala in rahlo pocukala povodec, ko sem opazila, da se poskuša Rožica utopiti. Nič čudnega, če se pa giblje v takšni ekstravagantni družbi.

Prav čudi me, da Igor II. še ni poskušal storiti samomora. Morda pa ga je poskušal storiti zadnjič, ko se je tako zelo nažrl tistih vegetarijanskih briketov, ki jih sicer z vso dušo sovraži. Kdo ve.

 

»Živijo Malči,« me je pozdravil Mattias, ko sem se ob točno dogovorjeni uri naslikala v kuhinji že s predpasnikom okoli pasu. Za razliko od mene, ki sem bila več kot očitno sredi procesa priprav na trdo delo, je moj bratranec ležerno poležaval na stolu v kotu kuhinje in lenobno opazoval dogajanje okoli sebe.

»Za nekom je pa dolga noč,« sem ga podražila in se ozrla po kuhinji. »Kje je Alfred?«
»Janja ga je hotela v svoji pisarni,« je zazehal in se rahlo presedel. »Itak ni žive duše.«
»Lahko z gotovostjo trdiš, ker si bil zunaj pred nekaj urami.«

»Pravkar sem prišel,« je ugovarjal, ko sem se počila na drugi stol. »In očitno nisem edini, ki je slabo spal, kaj?«
»Tebe sploh ni bilo na koncert,« sem ga obtožila. »Kje si se obiral?«
»Moja punčka je bila malo potrta,« je lenobno dejal in se počohal po predolgih laseh, ki jim je grozilo, da bodo dosegli Hannesovo dolžino. »Pa sem jo raje peljal v kino.«
Tega nisem hotela slišati. »Punčka? Resno, Matt?«
»Hej, če je pa res sladka!« se je zasmejal. »Uboga Malči, ko me moraš poslušati.«
»Tudi tega nisem hotela slišati,« sem zagodrnjala in se malce neudobno presedla na svojem stolu. Zadnja stvar, o kateri sem hotela poslušati, je bilo ljubezensko življenje katerega mojih bratrancev. Mar ni dovolj hudo, da sem od nas štirih edina, ki se še ne morem hvaliti niti z najmanjšo izkušnjo iz tega področja, čeprav sem od Mattiasa starejša cele tri mesece? »Zdaj mi pa še povej, da je stara sedem let.«
»Lepo te prosim,« je zgroženo dejal. »Ne, Belina sošolka je.«
»Tole zveni tako narobe,« sem zastokala. »Ima Hannes še vedno vse koleščke v glavi?«

»O tem bi se dalo razpravljati,« je preudarno dejal in se naslonil nazaj.

»Pač moja družina,« sem zamomljala.

»Ne tako potrto,« me je pokaral, ko je videl moj pogled. »Koncert ni bil v redu?«
»Seveda je bil v redu,« sem ga malce nejevoljno zavrnila.

»No, dobro. Ker se ti že po laseh vidi, da nisi dovolj spa… čakaj malo.« V trenutku se je zravnal in se z roko oprijel mize, pogled pa začudeno zavrtal vame, oz. natančneje v moje lase. »Malči!«
»Kaj? Morate res vsi …«
»Tvoji lasje,« me je z zgroženim glasom prekinil in trikrat divje zamežikal, kot da vidi privid, ob čemer si nisem mogla kaj, da ne bi zavila z očmi. »Kaj si naredila s svojimi čudovitimi kodri?!«

»Pa dobro!« sem zavzdihnila. »Nona je rekla čisto isto. Čudoviti kodri? Ste vsi povsem oslepeli?«
»Meni so bili všeč,« je ugovarjal in se z obžalovanjem zazrl v mojo novo pričesko. »Veliko bolj … tvoji kot tole. In ta rdeča barva …«

»Verjemi, navadil se boš.«
»Se ti ne zdi, da si kljub vsemu pretiravala?« je dvomljivo nagnil glavo. »In kako boš to razložila Janji?«
»Naj te ne skrbi,« sem ga zavrnila s samozavestnim prepričanjem, da svojo mamo poznam bolje kot kdorkoli drug. Edino morda Katarina. »Poleg tega jo bom videla šele zvečer.«
»Ne bi stavil na to,« se je posmejal in vstal od mize. »Naročila mi je, da ti povem, da te hoče v svoji pisarni.«
Debelo sem pogoltnila. Ko sem stopila v frizerski salon, se je vse zdelo toliko lažje. »Itak. Hej, Gina.«
Moja teta, ki je pred dobrim trenutkom priplesala v kuhinjo z dvema velikima pladnjema v rokah, je v trenutku, ko me je zagledala, široko razprla oči in vse tri kozarce, ki jih je poskušala zložiti v umivalnik, zalučala v zrak. »JEJHATA!«

»Je vse v redu, mami?« je Mattias poskušal potlačiti smeh, kar mu ni najbolje uspelo, za kar si je seveda zaslužil precej oster pogled iz shrambe, kjer je nona že ves čas nekaj brkljala. 
»Ufff,« je zasopla Gina in pladnja položila na pult, potem pa sem ji pomagala pobrati kozarce, ki so bili na moje veliko presenečenje še vsi celi. »Že dobro, že dobro.« Ko je bilo vse skupaj varno v umivalniku, se je vzravnala in me še enkrat dodobra premerila s pogledom. »Vau.«
»To pa je odziv, ki sem ga pričakovala,« sem se posmejala. »Morda brez razbijanja posode, ampak dobro.«

»Pristaja ti,« je komentirala in v pomivalno korito vlila detergent. »Veselo na delo, sine.«
»Mami!«

»Mauricea še ni,« je neusmiljeno dejala in ga porinila proti koritu. »Ne moremo kar tako pustiti vsega. In kaj praviš, da bi se tudi jaz tako pobarvala?«
»Saj si se že,« je zamrmral Mattias, »pa ti je požgalo lase.«
»Prav imaš,« je mu vzdihljaje pritrdila. »Tega se raje ne bi več lotevala sama. Alfred, tri porcije bolonjskih,« je naročila kuharju, ki se je ravno tedaj prikazal na vratih s tako zadovoljnim izrazom na obrazu, da se sploh ni ukvarjal z mojimi lasmi, kot vsi drugi doslej. »Dobiš. Malči, Janja te čaka.«
»Že grem.«

»Signorina sije kot sonce s svojimi čudovitimi lasmi,« je vzhičeno dejal Maurice, v katerega sem skoraj trčila na izhodu iz kuhinje in si je ravno zavezoval predpasnik.

»Hvala, Maurice.«

»Lepo, Maurice, da te slišim tako pozitivno ovrednotiti mojo hčer,« se je tedaj od vrat pisarne zaslišal znani glas, ki se je očitno nadvse zabaval.

»Signora šefica,« je zardel kuharjev pomočnik in se zadenjsko pomaknil v kuhinjo. »Vse bom nadoknadil.«
»Že prav.« Še vedno se je režala. »Očitno ste se včeraj res zelo zabavali. Stopi z mano, Malči.«
Ko je za mano zaprla vrata in sem se sesedla v enega njenih naslonjačev, ki edini ni bil nastlan s kupi papirja, je obstala nad mano in me hudomušno premerila. »To je torej to, o čemer vsi govorijo.«
Zavila sem z očmi in si z roko zmršila kratke lase. »Tvoj komentar? Čakaj …« Zastrmela sem se vanjo. »Kako veš?«
»Vidim,« je samoumevno dejala in se usedla na pisalno mizo. »In tvoja babica je ob pol desetih zjutraj, ko se gostje niti še niso izselili, pridrvela v mojo pisarno in mi hitela razlagati, kaj si ušpičila. Res si jo zelo razburila. Jasno je, da je že čez pol ure vedela vsa restavracija.«
»Hej,« sem zavzdihnila, »samo lasje so.«
»Res,« se je strinjala. »Ne morem sicer trditi, da tvoj oče ni povsem ogorčen, da si uničila svoje …«
»… lepe kodre,« sem jo trdo dopolnila. »In veš kaj? Sploh jih nisem marala.«

»Hej, ne razburjaj se,« se je zasmejala. »Mislim, da si res dovolj stara, da lahko odločaš o čem tako banalnem, kot so lasje.«
»Mislim, da je »banalno« malo prehud izraz.«
»Kakorkoli,« je povzela in prekrižala roke na prsih, »tudi ne morem reči, da sem preslišala tistega nemškega fanta, ki je predvčerajšnjim prišel na zajtrk pet ur prepozno in si mu tako zelo skrbno postregla s kraljevskim obrokom, in ki je danes, ko se je vrnil s plaže, kjer te je videl z visokim mišičnjakom, kot mi je kasneje rahlo užaloščeno poročal, tvojo novo pridobitev kljub vsemu označil z »sehr schön«.«

Škrlatno sem zardela, z očmi pa sem se trudila, da bi moj pogled izpadel karseda ogorčen. »Prvič, Jaše ne bi mogel ravno označiti z mišičnjakom, drugič, me je do tega, da sem tistemu tipu stregla zajtrk, pripravila Gina, ker se ji je zdelo nadvse zabavno, da se »zadržujem med gosti svoje starosti«, kot tretje pa … kaj za vraga te je pičilo, da si ga poslala vohunit za mano?!«

Nedolžno je zamežikala. »Tu pa res nisem bila vpletena.«

»Kakorkoli. Mami?«

»Ja?« Z veliko nejevoljo je pobrskala za očali.

»Imam lahko danes prosto?«
»Trgam od plače.«
»Kul.« V trenutku sem bila pokonci in pri vratih. »Se vidiva zvečer.«
»In pazi se tistega Nemca!« je zavpila za mano. »Zdi se kar malo preveč zagret!«

»Kakor ti rečeš.«

Stekla sem mimo šanka, kjer je očka ravno brisal kozarce, in mimo sladolednega zamrzovalnika ter neskončno dolge vrste turistov, ki jim je Mitja stregel s sladoledom, od tam pa navzdol po ulici, kjer se je pred mano odprlo pristanišče. Glede na pozno popoldansko uro je bil prostor precej izpraznjen, niti starih ribičev, ki so sicer venomer posedali ob svojih ladjah in kaj debatirali, ni bilo, z izjemo starega Justa, ki je bil eden redkih tistih, ki se je ubadal s krpanjem mrež, kar je počel tudi v trenutku, ko sem šla po pomolu mimo njega. »Živijo.«
»Amalija,« me je prijazno pozdravil in potem rahlo začudeno dvignil pogled. »Si se odločila za malo sprememb, kaj?«
Malce v zadregi, ker je kot vsi ostali najprej opazil to, sem prikimala in roke zarila globoko v žepe kratkih hlač. »Je Lucia že tu?«
»Na vašem standardnem zbirališču,« je pipo povlekel iz ust in jo zbasal v žep. »Prekleti tobak. Pa komaj kupil sem si ga.«
»Hvala!« sem že zaklicala, preden bi utegnil nadaljevati o zoprno visokih cenah vseh možnih vrst tobaka in stekla naprej po pomolu vse do konca, kjer se je, privezana z debelo obrabljeno vrvjo, pozibavala stara ladja z že povsem odkrušeno barvo in hudo zdelana, pravzaprav tako zelo, da se niti ni več videlo, komu pripada in kako se imenuje, zato je za nas, ki smo se zbirali v njej, ironično postala Narcis. Vsem okoliškim mulcem je bilo, ko smo si jo »prisvojili«, kaj hitro jasno, da je to naš teritorij in so se ga v veliki meri raje izogibali, čeprav niti nismo tako zelo grozni, sploh glede na to, da so v naši klapi le trije ne preveč strašni fantje.

Oprijela sem se vrvi in v trenutku sem bila na palubi, kjer sem premaknila nekaj desk ter jih zložila na kup, sama pa skočila v podpalubje, kjer sem se znašla iz oči v oči z mojo najboljšo prijateljico, ki jo je moj prihod več kot očitno hudo prestrašil.

»Hej,« je dahnila Lucia. »Si že tu.«
»Neplačan dopust koristim,« sem se pošalila in se počila na kup vreč iz jute, ki smo si jih nanosili v kot. »Ti si se pa hitro vrnila.«
»Dolgčas je bil,« je dejala, nato pa me je pomenljivo pogledala in se pompozno odhrhala. »Malči … doživela sem razsvetljenje.« Zamajala se je na petah in se nato previdno usedla na eno izmed vreč.
Rahlo sem privzdignila obrvi in prekrižala noge. »Razsvetljenje?«
»Danes zjutraj.«

»In?«

In?« Skoraj malo užaljeno se je zastrmela vame, potem pa so ji roke padle ob telesu, ko je zasanjano nagnila glavo. »Lep je kot sonce …«

»Pazi malo,« sem jo posvarila in se naslonila na leseno pregrado, čeprav kljub vsemu nekoliko presenečena, nenazadnje je to pomenilo, da se je moja najboljša prijateljica pri osemnajstih končno prvič zaljubila. »Začenjaš zveneti kot Maurice.«
»To je pa čisto tvoja zgodba,« me je zbodla.
»Pusti zdaj to. Kakšen je?«
»Blond. In visok. In mišičast.«

»Skoraj tako kot jaz,« se je iznad naju zaslišal znani glas in trenutek zatem je v zatemnjeni prostor že skočil Jaša, več kot očitno prav odlično razpoložen. »Razen tistega z blond lasmi. Hojla, Lučka.«
»Nehaj me klicati Lučka,« je zarenčala Lucia in ga zelo grdo pogledala. »In ne, niti malo ti ni podoben.«
»Tudi tebe je lepo videti,« se je posmejal in se vrgel na vreče med naju. »Zdaj pa kar. Sama ušesa so me.«



4.      POGLAVJE ali Ko prijatelji odpovejo

 

 

Kako. Je. Mrzlo.

Se Katarini povsem trga? Ko sem jo prejšnji večer sredi zelo razgibanega vzdušja v Severniku spraševala, kam se hodi običajno kopat in sem potem izbrala najbolj oddaljen kraj od tistega, za katerega mi je povedala in to dve uri prej (beri: ob štirih zjutraj), si nisem niti v najbolj drznih sanjah predstavljala, da je temperatura vode kvečjemu kakšna stopinja nad lediščem. Ko bi le poslušala Lucio, ki mi je jasno in glasno povedala, da pred šesto uro niti mrtva ne bi šla v morje. Čisto prav mi je.

S šklepetajočimi zobmi sem zabredla še nekoliko globlje in se ob tem ozirala okoli sebe, z namenom ugotoviti, ali je na naši obali še kakšen meni podobni norec, ki se pride sredi noči kopat, a ga na svoje veliko veselje ali žalost (nisem se še povsem odločila) nisem našla.

Zamižala sem in se stresla, potem pa sem le globoko vdihnila in se pognala v vodo, kjer sem se v trenutku znašla kot ujeta v led. »Migaj, migaj,« sem sopihajoče poskušala premakniti katerokoli okončino in res sem imela srečo, saj sem začela počasi lesti naprej proti boi.

In naj mi še kdo reče, da je karkoli v življenju stresno v primerjavi s tem – s takšnimi pripravami na skok v vodo bi v mesecu dni zlahka postala psihopat. Hvala lepa.

In kdo je kriv za to nerazumno in nikakor ne meni podobno odločitev? Zgolj en specifični ribičev sin, ki čisto slučajno VSAKO JUTRO vstane tako zgodaj in se z ribiško ladjo svojega očeta odpelje na odprto morje, kot sem ga slišala prejšnji večer v Severniku.  

In točno ta specifična ladja je v trenutku, ko sem se že čisto malo navadila na temperaturo vode in skoraj že začela uživati (ne povejte Katarini), počasi prilezla izza pomola in z ostrim vidom ptice ujede sem lahko na krovu opazila dve postavi, kar je lahko pomenilo le eno, pa zato sploh ni treba biti genij – da se tokrat ni odpravil sam. Dobro opravljeno, Malči.

»Malči!« sem tedaj, ravno še nekoliko zamišljena, kot se za takšno zgodnjo uro pač spodobi, zaslišala radosten klic (pajade) in v naslednjem trenutku se je že zaslišal glasen pljusk, podoben tistemu, kot ga povzroči spuščanje sidra. »Si sklenila malo spremeniti bioritem?« je presenečeno vprašal Jaka, ki je, kot sem lahko zdaj videla skozi priprte veke, z rokami uprtimi v boke bos stal čisto na robu krova, da ga je moral Kris, ki se je v naslednjem trenutku z vprašujočim izrazom na obrazu, potegniti nazaj. »Padel boš, stari.«
»Ne bom. Splezaj gor, Malči.«
»Raje ne bi,« sem se delala lepo in ob tem skoraj pozabila, da sem v najmanj pet metrov globoki vodi, ter se posledično skoraj utopila.

Ko je Jaka to videl, se je le posmejal in čez krov brez kakršnih koli nadaljnih prepričevanj zabrisal debelo ladijsko vrv z nekaj vozli. »Daj, no, ne zgodi se vsak dan, da na krov vabiva lepe punce.«
»Ivana je bila prejšnji teden z nama,« mu je ugovarjal Kris, ki se je s prekrižanimi rokami naslanjal na jambor in pozorno opazoval dogajanje na obali. 

»Rekel sem lepe.«
»Hej!« Kris ga je, ko je neprimerni komentar pripotoval do njegovega slušnega centra, tako močno boksnil v ramo, da je skoraj zletel čez rob, a se je še pravi čas ujel in do stotinke natančno iztegnil dlan, da sem se je, že skoraj pri vrhu, oprijela z levico, desnico pa je pograbil Kris, ki je v trenutku, ko je videl, da že komaj diham, priskočil na pomoč.

Tresk. »Vidva sta norca,« sem povsem upehano zasopla, ko sem obležala pred njunimi »magnifico stopali«, kot je prejšnji večer v šali (ali pa tudi ne) o mojih izjavil Maurice, ki se je vedno rad hvalisal s tem, kar je pobral iz te ali one romantične komedije.

»Bi rekel. Tole je šlo malo težko,« je stvarno izjavil Jaka in mi kavalirsko ponudil dlan, da sem se lahko pobrala.

»Hvala.«
»Ne zahvaljuj se meni, draga moja,« je teatralno dejal Jaka in mi pomežiknil, medtem ko je Kris zavil z očmi. »Pa saj vidiš, koliko tukaj velja moja beseda. Če bi bilo samo po mojem, bi ti še zmerom plavala tam spodaj med morskimi psi.«

»Hvala, Kris.«
»Ne poslušaj ga,« je zabrundal ta in se obrnil k prijatelju, ki je bil zdaj nadvse zaposlen s preučevanjem vzorca na mojih kopalkah (ali pa se mi je tako samo zdelo), tako da mu je moral pred očmi tleskniti s prsti. »Boš dvignil sidro?«

Jaka se je v trenutku zdrznil in me s kretnjo posedel na velik kup zvite mornarske vrvi pred vhodom v kajuto. »Potem ga pa izvlecimo.«
Zdaj sem imela nekaj časa, da sem se razgledala po ladjici, ki je bila iz vode videti veliko večja, v resnici pa je bila le manjša in tudi na videz zelo stara ribiška barka, kjer je bilo še vse potrebno opraviti na roke. Če povzamem – zame, ki sem iz krajev, kjer se z ribolovom preživljajo, pravi kamenodobni eksponat. »Čigava pa je ladja …?«
»Tale,« je ponosno dejal Jaka in ljubeče ošinil jambor, »je pa čisto najina.«
»Pa ne da si jo ukradel iz tvojega muzeja,« mi je ušlo, še preden bi se lahko zadržala in še preden bi lahko popravila napako svojega jezika, ki je v mojo veliko škodo nenehno hitrejši od mojih možganov, se je od zadaj zaslišalo Krisovo prhanje, Jaka pa je za hip vprašujoče nagnil glavo, nato pa prasnil v smeh.

»Malči, ti si pa od sile,« je zmajal z glavo, ko se je nekoliko umiril in me objel okoli ramen, ob čemer sem imela občutek, da mi bo srce skočilo iz prsi. Da sem se naučila te krasne klišejske fraze, lahko okrivimo le Mauricea. »Moral bi biti užaljen, da me imaš za takšno barabo. Ne, svoje eksponate v muzeju zelo skrbno čuvam in jih z veliko ljubezni in čuta zanje predstavim kot gobe nenasitnim turistom,« je resno dejal in mi nato kljub vsemu pomežiknil. »Ker se tako zelo duhovno in intelektualno prazni vrnejo iz zajtrka pri vas.«
»Zelo smešno,« sem zagodrnjala, še vedno malo jezna nase, da stalno zinem dobesedno tisto, kar mi prvo kane v glavo. »Kako sta si jo pa lahko privoščila?«

»Kupila sva jo,« je preprosto dejal in odpel zgornje tri gumbe na precej obrabljeni srajci, ki je odlično razkrivala njegovo izklesano postavo. »In ker je gospod profesor Kristjan precej dobro situiran …«
»… in ker gospod Jaka še zmerom živi pri svoji mami …« mu je neusmiljeno vrnil Kris izza krmila.

»Veš kaj!« je užaljeno začinil celotno sceno s perfektno imitacijo njegove mame (beri: roke, uprte v boke), zaradi katere si nisem več mogla pomagati, da se ne bi zasmejala, in se nato le zarežal, ko je videl izraza na najinih obrazih. »… in ker se nihče od naju ne preživlja z ribolovom, sva se pač odločila, da si lahko namesto novih motorjev, kot je to nespametno, če mene vprašaš, storil Leon, da bi se važil pred Majo, kupiva tole srčkano razbitino in z njo ob vikendih prevažava lepe punce.«
»Kar itak počneš le še ti,« je Kris zavil z očmi.

»Dragi prijatelj, ne prekinjaj me. Čisto sam si si kriv, da si končno pokleknil pred njo,« ga je utišal Jaka in se spet obrnil k meni in pomenljivo privzdignil obrvi. »Ki pa jih zadnje čase ni ravno na pretek, in ni bilo, kot sem povedal tudi na samem začetku, na tem krovu že lep čas prav nobene.«
Skoraj malce sočutno sem nagnila glavo, a sem se takoj v naslednjem trenutku okarala in sklenila, da izkoristim priložnost, da kaj poizvem v stilu moje druge najboljše prijateljice Ines, ki je gotovo največja čveka in s tem tudi glavni vir vseh informacij v zalivu. »Pa tvoja punca?«
»Aaa, že poizveduje …« se je pošalil in črne oči so se mu nagajivo zableščale, nato pa se je v trenutku zresnil. »Slabo ji postane.«
»Oh.«

Nekaj časa je med nami vladala popolna tišina, rezalo jo je le hrupno brnenje motorja in občasni kriki zgodnjih galebov, ko smo rezali v mirno gladino morja in se oddaljevali od obale. Seveda se nisem kaj prida ukvarjala s tem, saj se ne zgodi vsak dan, da bi sedela le deset centimetrov proč od najbolj božans… Ne, to sem že povedala. Ne bom pretiravala.

»Če ne lovita … zakaj sta pa tako zgodnja?« sem vprašala in v potrditev pridevnika »zgodnja« še precej močno zazehala, kar se je Jaki očitno zdelo nadvse zabavno. »Nimamo vsi počitnic kot Kris. In ob osmih imam najavljeno že celo skupino nemških turistov, jaz pa v resnici ne znam niti besede nemško. Leon me je moral v šoli vedno suvati, da nisem zaspal.«

»Tako nesamozavestno pa ti nekako ni podobno.«
»Oh, ne skrbi zame,« je odmahnil z roko in se zarežal. »Poveš jim, kako ti je ime, če se slučajno najde kakšna luštna turistka, potem jim poveš ime kraja, kjer se nahajajo in zbirko, ki si jo bodo ogledali, tako da se lahko potem hvalijo pred sorodniki. In razdeliš brošure. To je vse, kar hočejo slišati, potem pa se večinoma tako ali tako vsi nekam porazgubijo, da ne rečem zaspijo.«

Zasmejala sem se, Kris pa je ostro zasukal krmilo nazaj proti obali. »Tako torej. Če hočeš začeti svoj govor natanko ob osmih,« se je tudi on nasmihal prijateljevi domislici, »imamo še natanko poldrugo uro časa.«
»Potem pa molči in vozi,« se je zdaj zasmejal Jaka in mi zmršil lase. »Sem ti povedal, kako krasno frizuro imaš?«

»Khm … Pravzaprav si rekel, da je ekstravagantna
»Kakšna zapletena beseda, Jaka,« se je norčeval Kris, a je le zmajal z glavo. »Potem pa ekstravagantna, če tako hočeš.«

Kako da nisem že takrat na tistem plesu ugotovila, da je to tip, s katerim hočem preživeti preostanek mojega življenja? Sem ga morala šavsniti?

Nikoli si ne bom odpustila.

»Zebe te,« je čez čas ugotovil Jaka in se ozrl h Krisu, ki je od nekod privlekel brisačo in mu jo zabrisal, potem pa jo je ovil okoli mojih ramen. »Če se bomo res še tako dolgo vozili, bo bolje, da se temeljito obrišeš.«
»Zakaj je ne kar ti?« ga je vnovič podražil Kris in si prislužil precej grd pogled, potem pa nisem videla ničesar več, saj sem si jo vrgla čez glavo, da bi si obrisala lase.

Ko sem divje zmršene le pustila pri miru in si brisačo vnovič ogrnila okoli ramen, sem se obrnila k Jaki, ki je s prsti drsel prek vrvi, na kateri sva sedela. »Kako pa to, da imata na krovu brisače?«
»Hmm …« Ramena so mu rahlo poskočila, ko se je namuznil. »Zanimiva zgodba. Vsake toliko se le zgodi, da v tisto mrežo,« je z glavo pomignil proti zelo stari in z algami in školjkami prepredeni mreži, »ujameva kakšno luštno punco, ki je pripravljena za kakšen dan odriniti na globoko.« Tako zelo resno me je pogledal, da nisem bila več čisto prepričana, ali se res samo šali.

»Kakšen pesnik,« sem ga zbodla in se neuspešno poskušala izmakniti njegovemu komolcu, ki me je nežno dregnil med rebra.

»Nikoli ne reci nikoli.«

 

»Malči,« je s precej izraženim gnusom v glasu tisti popoldan, ko smo vse tri članice naše klape po turško sedele na vrečah in vrveh v kotu Narcisovega podpalubja in poskušale nadoknaditi vse zaradi počitnic izgubljene pogovore, zaječala Lucia. »Fuj.«

»Zakaj fuj?« nisem razumela in sem le še naprej namrščeno motrila zgroženo črnolasko, čeprav sem se na tihem zavedala, da z vsem skupaj nisem nič kaj bolj čudna od Hannesa, ki pri svojih tridesetih še zmerom leta za srednješolkami. Ampak seveda ji tega ne bom nikoli priznala. »Ne vem, kaj je … narobe s tem.«
Lase, ki si jih je ovijala okoli prsta, je spustila, da so ji padli na ramo, potem pa se je, kot se za človeka, ki ima najmanj trikrat višji IQ, kot jaz spodobi, zastrmela vame. »Narobe? Si resna?«
»Ne razumem, zakaj ne,« se je zdaj s polnimi usti oglasila Ines in si hkrati, ko je mlela zalogaj IN poskušala Lucio s pogledom prepričati, naj ji da mir, že odvijala tretji zavitek piškotov.

»Pusti še kaj za nas,« jo je Lucia frcnila po roki in jo malce pomilujoče pogledala. »Nisi na počitnicah dobila ničesar za v usta?«
Skomignila je z rameni in priprla oči. »Ne morem ravno reči, da so me stradali, sem pa izgubila nekaj kilogramov.«
»In zdaj jih moraš dobiti nazaj, srečnica,« je zastokala Lucia in se takoj za tem stresla, očitno se je spomnila, da še ni povsem opravila z mano. »Jaka, Malči?«
Preprosto sem skomignila z rameni in se naslonila nazaj. »Strinjam se z Ines.« Zaprla sem oči in za hip odtavala nazaj v iskanju zadnjega koščka spomina od zjutraj, ko sem ob šestih zjutraj še enkrat skočila v vodo in mi je mahal s palube med vpitjem, da bo zelo vesel, če me lahko še kdaj ulovi v tisto mrežo. Najbrž ni potrebno dodati, da sem do doma potrebovala dve uri in pol.

»Bistveno prestar je zate,« me je iz sanjarjenja že naslednji hip zbudil Luciin glas. Ko sem previdno odprla oči, se je že sklanjala nadme in skoraj malo sumničavo preučevala moj obraz. »Kaj za vraga ti je bilo?«
Zastokala sem. »Ne vem … Se je pač … zgodilo.«
»In kako dolgo?«
Malce sem se obotavljala. »Precej …?«
»Jaz pa ne vem, zakaj kompliciraš,« se je, ko je Lucia že odprla usta, da bi mi jih v skladu z njeno odgovorno naravo pošteno napela, oglasila Ines in se zadovoljno in z več kot očitno polnim trebuhom naslonila nazaj na zdelan les. »Samo zato, ker sta v sorodu, bi rekla.«
»Ni res,« je ogorčeno dejala Lucia in pograbila že dodobra načeto škatlo s piškoti. »Iz povsem nesebičnega razloga: Malči hočem samo dobro. Dvanajst let starostne razlike ni mačji kašelj.«

»Saj tu imaš pa vseeno prav,« sem poklapano dejala in se zgrbila sama vase. »Ko jaz še govoriti nisem znala, je bil on že največji lomilec ženskih src na gimnaziji.«
»Pa kaj!« je zavpila Ines. »Naveličal se je, nisi slišala?«

»Ampak to ne pomeni, da se bo spravil na Malči,« je Lucia prekrižala roke in priprla oči. »Spravi se že na realna tla. In mimogrede, mrzli bratranec ni ne vem kakšno sorodstvo.«
»Aaa … zase ga hoče,« ji je pomežiknila Ines in se takoj nato izmaknila njeni roki, ki je švistnila proti njej, jaz pa sem glavo zakopala v dlani in se začela, povsem naravno, smiliti sama sebi ob misli, kako zelo veliko podporo dobivam s strani svojih prijateljic.

»Bi se morda nehali pričkati?« sem zarenčala in v trenutku sta utihnili. »Morda dovolj te teme?« Nagnila sem glavo, da so mi kratki lasje padli na oči in se zastrmela vanju.
»Samo to bom rekla,« je spregovorila Ines in zatipala za piškoti, a jih je Lucia očitno že pospravila nazaj v napol strohnelo skrinjo, kjer smo shranjevali razne prigrizke za skrajno silo.

»Kaj?« Skomignila je z rameni in resno pogledala prijateljico. »To so zadnje zaloge.«
»Potem pa res moramo v trgovino.«
»Počakajmo,« jo je zavrnila Lucia. »Gašper je na vrsti in baje bo njegova mama vse skupaj uredila po polovični ceni. Ne moremo kar tako razmetavati.«
»Ali pa si lahko priskrbiš psa, tako kot Jaša,« sem predlagala in si prislužila zelo grd pogled. »Ne bom sprehajala psa.« Zmajala je z glavo in se z vzdihom povsem obrnila k meni. »Kakorkoli, naredi korak naprej?«

Debelo sem pogoltnila. »Korak naprej?«
»Malči,« je potrpežljivo dejala in se nekoliko presedla. »Dvanajst let ni tragedija.«
»O tem bi se dalo raz…«
»Oh, utihni že, Lucia,« je že nekoliko manj potrpežljivo utišala črnolasko. »Samo poglej Sandija in Patricijo. Dvajset let!«
»Patricija je genij, prezrela za vse tipe njenih let,« je suho dejala Lucia, a je Ines odločno zmajala z glavo. »To je postranskega pomena.«
»In hvala, ker tako verjameš v mojo zrelost,« sem malce pikro pripomnila.

»Ni za kaj.«
Ines je zavila z očmi. »Vsi so to rekli. Ljubezen ne pozna meja, Lucia, ampak tudi ne pričakujem, da boš to razumela.« Sklonila se je k mojemu ušesu. »Kako je lahko človek italijanske krvi tako neromantičen?«
Sililo me je na smeh, ko sem naslednjič pogledala svojo prijateljico, ki je namrščeno zrla v naju. »To je samo stereotip, Ines.«
»Stereotip gor ali dol, Malči, nič ni prepozno. Tudi za Edvina ni bilo, pa jih ima že trideset. Sta slišali, da se je …«
»Naju ne zanima,« je zarenčala Lucia. »Teh čenč res ne morem več prenašati.«
»Že prav, že prav, pomiri se,« je spravljivo dejala in me malo obupano pogledala. Nobena skrivnost ni bila, da sta se že od malih nog precej težko prenašali, in najbrž sem bila prav jaz edini razlog, da sta sploh lahko bili na tako majhnem prostoru, ne da bi se na smrt sprli. Seveda sta za vso to kamuflažo kljub vsemu dobri prijateljici, le brez zbadanja nikoli ne gre. 

»Povedati mu moraš, preden ti ga spelje tvoja sestra ali pa kakšna druga koklja,« je odločno dejala Ines in v potrditev povedanega z boso nogo udarila ob lesen ladijski pod. »S temi tvojimi lasmi pa druge tako ali tako sploh nimajo šans, če sem iskrena,« je nato zamišljeno dodala in šla s prsti skozi nekoliko nepravilno odrezan rdeči pramen ob mojem ušesu.
»Hvala, kar se las tiče, ampak moja sestra ima resnega tipa,« sem jo gladko zavrnila.

»Manuela?« Popraskala se je po bradi. »Slišala, slišala.«
Lucia je malce nejeverno privzdignila obrv. »Na dopustu?«

»Ja.«
»Več sto kilometrov proč?«

»Ja.«
»Nepoboljšljiva si.«

Ines je svoje prodorne oči zavrtala vame. »Pa misliš, da bosta zdržala?«

»Huh, zdržala?« Bila sem malo v zadregi. »Seveda bosta zdr… Ne.«
»Ne bodi trapasta,« me je zavrnila Lucia. »Manuel je zelo resen in se ne bo kar tako igral z njenimi čustvi.«
»Lahko isto rečeš za Katarino?«
»Stop!« sem obupano zaklicala in s tem v trenutku privabila pozornost obeh mojih prijateljic. »Nočem poslušati nadaljne psihološke analize moje sestre in njenega fanta, prav?«
»Prav imaš,« mi je pritrdila Ines. »To je postranskega pomena. Bistvo je,« je malce znižala glas, »da moraš temu tipu, ki mimogrede zelo dobro izgleda, tako da sem zelo presenečena nad tvojim okusom, pokazati vetra. Da bo videl, kdo je Leena Amalia Koivula. Ne, Lucia?«

»Vse skupaj je prav groteskno,« je zastokala Lucia, ampak najbrž tudi zato, ker jo je Ines precej močno sunila med rebra v upanju, da ne bom opazila. »Ampak delaj, kar te je volja.«

»Najdi pravi trenutek in mu povej,« me je Ines zelo resno pogledala in potem s pogledom še enkrat sumničavo ošinila Lucio. »Seveda potem, ko ga že dodobra izmučiš z metodami iz tiste knjige, ki sem ti jo dala lani za rojstni dan. Ker če mu ne boš povedala ti, mu bom pa jaz.«

»No … Okej? Gremo zdaj oprezat za Luciinim razsvetljenjem?« sem malce preplašeno ob misli, da bi res to storila, dejala in skočila na noge. »Jaše očitno ne bo.«
»Luciino razsvetljenje?« je z zanimanjem vprašala Ines in vprašujoče nagnila glavo. »Kaj pa je spet to? In kaj se to pravi, da ne vem ničesar o tem?«
»Oh, ne skrbi, nič škandaloznega ni,« sem se posmehnila in se za vsak primer malo odmaknila od Lucie, ki je streljala s pogledom. »Samo eden izmed naših novih gostov iz Nemčije. V sobi številka pet je nastanjen.«
»Iz Nemčije?« je zastokala Ines in se črnolaski obesila na roko. »Kakšno srečo imata, punci!«
»Ja,« sem bila kratka in splezala na palubo, ker sem jima ponudila roko. »Bi lahko tako rekli.«
»In vidve sta oprezali za njim? To je soba z balkonom, ne?« je Ines navdušeno in kot goba pričakovano pila informacije. »In vaju še ni zalotil?«
»Ne ravno v sobi,« sem zlobno dejala in jima sledila na pomol, kamor sta ena za drugo poskakali in me motrili – ena z navdušenjem, druga pa s sovražnim izrazom na obrazu. »Ampak Lucia se rada skrije za šank in od tam gleda, kaj naroči.«
Zdaj je videla, da se šalim in se je glasno zasmejala, da so se galebi, ki so okoli nas brskali za ostanki od ribolova, vsi hkrati poleteli v zrak.

»Ni ti treba pregnati cele obale,« je zagodrnjala Lucia in nekoliko pospešila korak. »In da boš vedela, govorila sem z njim.«
»Neee,« sem se delala presenečeno. »Res?«

»Ne bodi trapasta,« je suho dejala Lucia. »Seveda sem. Zakaj bi prostovoljno odklanjala izpopolnjevanje v nemščini?«
»To sem tudi sama rekla,« sem skomignila z rameni. »Naročil je špagete po bolonjsko.«

»In koliko je star?« Ines so se že vznemirjeno svetile oči ob misli, da bo lahko v tek pognala še eno čenčo.

Počasi sem se obrnila na svojo levo in videla, kako je Lucia rahlo zardela. »Petindvajset,« je nato malce nerazumljivo zamomljala.

»Koliko?«
»Petindvajset.«

»Me ušesa ne varajo ali pa …«
»ZA BOGA, INES! Star je petindvajset!« je zdaj zavpila Lucia. »In na to pač nisem mogla vplivati!«

»Ne me hecat.«

»In niti besede več,« je strupeno dejala in lase dostojanstveno vrgla nazaj. »Nikoli več.«

»Saj ne morem verjeti, koliko sem zamudila! Echov koncert, kup dobrih tipov, Luciino emocionalno rast,« se je Ines smeje obesila na naju, ob čemer se je Lucia sicer zdrznila, odrinila pa je le ni, jaz pa sem se lahko le režala, vse dokler ni mimo pripeljala skoraj do pičice enaka ladja, kot jo ima Jakov oče, in sem za hip obstala, nato pa se me je, ko me je Ines povlekla naprej, polotila nekam čudna melanholična zamišljenost, ki sem ji lahko še tako ukazovala, naj izgine, pa me je še kar morila. »Kako sem vaju pogrešala, punci,« je svoje, do tedaj zame oddaljeno naštevanje, sklenila Ines in naju še tesneje stisnila k sebi. »Res.«

»Tudi midve tebe,« sem zavzdihnila in jo potrepljala po dlani. »Tudi midve tebe.«

 

»Hej, Malči!« sem pozno zvečer, ko sem se obupano vlekla po Severniku in pospravljala mize, izza svojega hrbta zaslišala znani glas in ko sem se obrnila, sem za majhno mizico v kotu zagledala cel pametni krožek Katarininih prijateljev. »Prisedi!« mi je pomahala Maja, ko je videla, da sem jih opazila.

S poslednjimi močmi sem se privlekla do njih in na sosednjo mizo treščila menije, nato pa sem se sesedla na prazen stol. Prisežem, nikoli več ne vstanem ob štirih zjutraj, ne glede na nagrado.

»Saj nimaš več kaj dela?« je vprašal Manuel in se prav tako zaspano pretegnil na svojem stolu. »Ker te nočemo zadrževati.«
»Nimam.« Komaj opazno sem odkimala in poskušala ignorirati pekočo bolečino v mojih ubogih utrujenih očeh. »Prostovoljno sem tu.«
»Grozno si videti,« je sočutno (ravno to sem še hotela) pripomnil Matjaž, ki me je opazoval z druge strani mize. »Kdaj so te pa vrgli pokonci?«

»Hvala.« Kislo sem se zarežala. »Sama sem vstala. Ob štirih.«
»Midva sva zjutraj istočasno odšla za Ljubljano,« je povedala Maja. »Seminar sva imela, ampak prostovoljno pa res ne bi vstala tako zgodaj.«
»Naj ugibam,« se je nasmehnil Manuel in izpil zadnji požirek kave. »Katarina te je vlekla plavat.«
»Nak, ni bilo ravno tako,« se je za nami zaslišal Katarinin glas in v naslednjem trenutku je bila že za mojim stolom z Leonom za petami. »Jaz sem šele prišla, ko se je ona že vračala.«
»Ampak tega ne mislim ponoviti.«
»Sem ti jaz rekla, da pojdi ob štirih in zmrzni v vodi?« se je posmehnila in izza sosednje mize privlekla stol, da bi sedla. »Koliko časa še imamo?«
Manuel je pogledal na uro. »Nima smisla, da odhajamo pred drugo uro.«
»Torej bomo vedrili?« Leon je sedel na stol poleg mene. »In si res poln energije?«
Maja se je zasmejala in pogledala svojega brata, ki je v rokah vrtel kavno skodelico. »Alfred je skuhal cel lonec kave samo zanj.«
»Se bo kdo drug žrtvoval in vozil?« je povsem mirno vprašal Manuel in rahlo privihal ustne kotičke, ko so se vsi navzoči zasmejali. »V vsakem primeru boste morali drugo leto najti koga drugega, ker bo kava do takrat zame že povsem brez pomena.«

»Pretiravaš,« ga je okrcala Maja. »Saj je ne spiješ toliko.«

»V vsakem primeru bom raje preklopil na čaj. Če naju gostijo kot predavatelja, Maja pije samo vodo, z mano imajo pa izgube,« se je pošalil.

»Ne skrbi, se bova menjala,« se je zasmejal Leon in ga potrepljal po rami. »Dolga vožnja bo.«
»Greste za dolgo?« sem malce otožno dejala, da me je Katarina kar malo čudno pogledala, jaz pa sem le skomignila z rameni. »Kaj? Pogrešala vas bom, je to kaj čudnega?« Seveda je čudno, Malči, še pred nekaj tedni si se pritoževala nad njimi.

»Ne …?« je previdno dejala Katarina in se malo odmaknila od mene, kot da bi imela kakšno čudno bolezen.

»Samo en teden nas ne bo,« me je pomiril Leon, se široko nasmehnil in z glavo pomignil proti dvojčkoma. »Samo toliko dopusta sta dobila.«
»Tako to je, gospod svobodni umetnik,« je zavzdihnil Matjaž in vstal. »Moram se naspati. Jutranjo oddajo imam.«
»Ne greš z njimi?«
Malce zmedeno si je poravnal očala, nato pa z rahlo potrtim nasmeškom zmajal z glavo. »Magistrsko nalogo moram dokončati še ta teden. In v času dopustov si tudi na radiu bolj težko predstavljajo zasedbo brez mene. Je že prednost, če nimaš nobenih drugih obveznosti kot službo.«
»Ne skrbi, Matjaž,« ga je prijateljsko potrepljal Leon. »Boš že našel gospodično Pravo.«
Malce kislo se je nasmehnil. »Mislim, da je zame že malo prepozno.«
»Nikoli ni,« sem zinila, še preden bi se zavedala, in vame se je v trenutku zavrtalo pet parov oči, da sem zardela. »Mislim … Saj sploh še nisi zares star.«
»Malči ima prav,« je pritrdil Manuel in Katarino povlekel k sebi. »Samo Jako poglej. Sploh se ne sekira.«
»In se tudi ne bo,« je dodal Leon in smeje zmajal z glavo. »Glavno, da je zadovoljen.«
»Mnja.« Matjaž si je oprtal torbo in se še enkrat ozrl po nas. »Lepo se imejte na dopustu. Malči,« me je ošinil s pogledom, »ti me pa pričakuj jutri ob sedmi uri z veliko dozo zelenega čaja.«
»To je pravi duh,« ga je podražila Katarina in mu pomežiknila. »Poslušali te bomo od …?«
»… sedmih zjutraj. In ne pretiravajte z jakostjo, da ne boste imeli sitnosti s policijo, ne glede na to, kako všeč vam je moj glas. Lahko noč!«
Leon in Katarina sta njegovi izjavi smejala se še dolgo po tem, ko so se za njim s tihim zvončkljanjem zaprla vrata, Maja in Manuel sta se le spogledala z identično privzdignjenimi obrvmi, jaz pa sem stokajoča omahnila na mizo in skoraj me je že vzelo, ko se je iz kuhinje zaslišal glasen »MERDE« z Alfredove strani, kot se zgodi precej pogosto, če se med kuhanjem večerje za osebje poskuša spogledovati z nono.

»Mislim, da danes ne bom dočakala večerje,« sem oznanila Katarini, ko sem se s težavo dvignila nazaj na stol. »In mislim, da bom spala kar tu. Soba štiri je prosta?«
Zavila je z očmi. »Lenuh. Dobro veš, da je babica ravno zjutraj zamenjala rjuhe.«
»Vseeno. Za jutri tako ali tako ni novih rezervacij.«
Dvignila je roke. »Kakor hočeš. Zjutraj se ne bom soočala z njeno jezo.«
»Ker te ne bo tu.« Vstala sem od mize in široko zazehala. »Uživajte.«
»Tudi ti,« mi je zaželel Leon, Maja in Manuel pa sta se mi široko nasmehnila. »Lahko noč.«

»Nočko.«

Mimo šanka sem se previdno, da ne očka ali kdorkoli drug ne bi opazil, med mizami prebila do vrat, ki so vodila v zgornje nadstropje, od tam pa sem hitro švignila navzgor po stopnicah, kjer sem obstala pri vratih in na težak les prislonila uho, če bi bil slučajno kateri od gostov še na zunaj svoje sobe, a ni bilo slišati nobenih zvokov. Previdno sem prijela za kljuko in stopila na hodnik, kjer smo še pred letom dni stanovali, zdaj pa so od tam vodila številna vrata z zlatimi številkami. Iz žepa predpasnika sem povlekla univerzalni ključ, ki mi ga je dopoldan, ko je opravila svoje delo sobarice, zaupala nona, da ga dam očku, a sem to seveda pozabila (trikrat lahko ugibate zakaj), in vtaknila sem ga v ključavnico sobe štiri v istem trenutku, ko so se odškrtnila sosednja vrata in je skoznje pokukala skuštrana glava postavnega blondinca (znan tudi kot »Luciino razsvetljenje«), ko pa je videl, da sem jaz, se je široko nasmehnil in stopil ven, najbrž ni potrebno niti omenjati, da je bil le v spodnjem delu pižame. Lucio bi res morala pripraviti, da bi kdaj pa kdaj spala tu. Marsikaj bi lahko doživela.

»Gute Nacht,« je zašepetal z nasmeškom velikega osvajalca in se po prstih odpravil do vrat skupne kopalnice.

»Gute Nacht.« Zmajala sem z glavo in končno odprla presneta vrata, ki so se nato za mano tudi v trenutku zaprla, ključ pa sem položila na poličko ob vhodu. Nisem se ukvarjala s preoblačenjem, ker tudi nisem ničesar imela, le vrgla sem se na veliko zakonsko posteljo in v trenutku me je zmanjkalo.

 

 

5.      POGLAVJE ali Ko spremeniš taktiko

 

 

»Leena Amalia Koivula!« sem naslednje jutro zaslišala jezen ženski glas in ko sem previdno odprla oči, sem videla zelo zelo razburjeno nono, kako z rokami, uprtimi v boke, stoji ob moji postelji in se sklanja nadme. »To je soba za goste!«

»Oprosti, nona,« sem zamomljala in se poskušala izkopati iz rjuh. »Bom jaz pospravila.«
»Stvar sploh ni v tem,« se je še zmerom jezila. »Kaj je s tabo zadnje čase?«
»Čisto in res povsem nič.« Uspelo se mi je osvoboditi nadležne rjuhe in s kremžljavimi očmi sem se postavila na noge in se odvlekla do druge strani sobe, kjer me je pričakalo ogledalo, iz katerega je vame zrla zelo … pomečkana jaz. Upsi.

»Amalija, kaj bo iz tebe,« je zavzdihnila nona in skozi odprta vrata privlekla tri različne metle, z drugo roko pa že slačila posteljnino. »Za eno uro sem pečena.«

»Nona, res bom jaz,« sem ugovarjala in ji poskušala iztrgati posteljnino, a jo je odločno povlekla k sebi. »Ne, Amalija, to je moje delo.«
Zavila sem z očmi. »Opomni me … koliko si stara?«
»Ne bodi predrzna, mladenka,« je roke zopet uprla v boke. »Tole bom jaz naredila, ti pa marš v kuhinjo pomagat Alfredu. Palačinke gredo kot vroče žemlje.«

»Hvala, nona,« sem zamomljala in si na kratko popravila lase, nato pa stekla čez hodnik, kjer sem se skoraj zaletela v Luciinega Nemca, ki si je malce nervozno segel v lase, nato pa mi je ponudil roko. »Hallo.«
»Guten Morgen,« sem zamomljala in se poskušala preriniti mimo njega. »Entschuldigung, bitte

»Ah, kein Problem,« je odmahnil z roko in me prijel za ramo. »Sie sind wirklich sehr schön

Kaj za vraga …

»Danke?«
Zasmejal se je in mi odprl vrata, da sem lahko šla naprej. »Ich bin Michael. Und Sie

»Malči,« sem zamrmrala in preskočila zadnje tri stopnice. »Jetzt muss ich …«
»Ja, ja,« se je še vedno smehljal. »Arbeiten. Ich weiß. Ich mag eure Palaschinken – die sind wirklich sehr gut.«

»Guten Appetit,« sem zamrmrala in se končno izvila iz njegovega prijema. Kako lahko Lucia govori s tako vsiljivo osebo? Čisto nič se ne bi čudila, če bi mi rekel, da mu je všeč moj parfum.

»Ah, ja!« sem točno v tistem trenutku zaslišala njegov glas, ki je grozljivo necivilizirano vpil z druge strani jedilnice in se mi nezaslišano predrzno režal. »Ich liebe Ihres Parfüm!«

In naj še kdo reče, da so Italijani vsiljivi. Se lahko jutro sploh začne še kaj slabše?

Prerinila sem se mimo radovednih pogledov gostov, ki so ravno v trenutku sramotne scene zajtrkovali, ter se ustavila šele pred vrati kuhinje, kjer sem globoko vdihnila, nato pa odprla vrata in vame je butnil grozljiv vročinski val, sredi katerega je poplesaval Alfred s ponvico v rokah. »Dobro jutro, Malči!«
»Hej, Alfred,« sem se šele zdaj zavedala svoje utrujenosti in se počila na stol ob vhodu. »Ti lahko kako pomagam?«
»Pograbi tisto drugo ponvico in mi pomagaj,« je prosil in z glavo pomignil proti steni, kjer je res visela še ena ponev, ki sem jo s težavo prijela in zelo grdo vlila testo za palačinko. »Tole bom jaz pojedla,« sem opravičila svojo tresočo roko in vse skupaj dobesedno treščila na štedilnik.

»Saj si si umila roke, kaj?« me je narejeno strogo (ker dejansko ne zna biti strog) pogledal Alfred.

»Ah, ja …« Stekla sem do umivalnika in si zmočila roke, nato pa jih kar mokre zarila v hlačne žepe. »Jaz …«
»Predolgo si bila pokonci včeraj,« me je malce zaskrbljeno pogledal in z glavo pomignil proti palačinki. »Zažgala jo boš.«

Sunkovito sem skočila tja in jo z nožem še pravi čas odlepila od podlage, nato pa sem ponvico rahlo zalučala in palačinka se je obrnila. »Nisem več otrok. Čisto vseeno je, kako dolgo sem pokonci.«
»Ampak ne dovolj dolgo, da bi poskusila tisto krasno kašo, ki sem jo pripravil,« me je okaral. »Pa čeprav se sam hvalim.«
»Žal mi je, Alfred.«
Zavzdihnil je in palačinko spretno zabrisal na krožnik. »Gina!«

Skozi vrata je pogledala Emina glava in trenutek za tem je bila že pri naju. »Gine ni, kar meni daj.«
Ko je velik kup palačink izginil na drugi strani vrat, mi je sivolasi kuhar pomignil, naj mu podam škatlo z jajci in z vratolomno hitrostjo jih je začel ubijati v skledo. »Škoda. Dobra kaša je bila.« Iz zgornje police je vzel velik zavoj moke in celega vsul v posodo. »In ne gre za to, koliko si star, da si lahko dolgo pokonci,« je dodal. »Verjameš ali ne, še ko sem bil star trideset let in sem delal v luštnem majhnem podeželskem hotelu nekje v Prekmurju, sem bil nekega jutra tako zelo zbit od … saj veš,« se je zarežal in tudi sama si nisem mogla kaj, da se ne bi nasmehnila, »da sem zažgal deset litrov jabolčnega kompota.«

»Deset litrov?«

»Deset litrov, signore?« se je od vrat zaslišal Mauriceov glas in ko sem se ozrla, sem zagledala kuharjevega pomočnika, ki se ga zaradi ogromnega kupa krožnikov, ki jih je nosil pred sabo, sploh ni zares videlo, le noge so gledale izpod njih. »Tole sem … opral … ljudje jedo, kot da jutrišnjega dneva sploh ne bo.« Sopihajoč jih je odložil na mizo in opazila sem, da mu ušesa kar gorijo, kar je bilo bolj ali manj takrat, ko je bil zelo razburjen.

»Pomagala ti bom,« sem se ponudila in jih začela zlagati v omaro. »Kako si, Maurice?«
»Mislim, da ravno tako zaspan kot ti,« se je izza štedilnika zasmejal Alfred in v posodo izlil cel liter mleka. »Ampak apetit pa imaš, Maurice, to ti je treba priznati.«
»Magnifico kaša,« je zamomljal Maurice in na polico trdo postavil še zadnji krožnik. »Kot sem rekel, signore, kot sem rekel.«

»Je vse v redu, Maurice?« sem ga malce zaskrbljeno vprašala, vedoč, da stavke tako brez zveze ponavlja samo takrat, ko je res živčen. »Maurice?«
Zdaj je bil že čisto rdeč v obraz, ko je končno izbruhnil: »Kaj je bilo tisto tam zunaj, signorina?   

Zmedla sem se. »Kaj tisto?«

»Tisti … tisti tedesco, tisti Nemec,« je izpljunil. »Ki je moji signorini vpil neslane pripombe o parfumu potem, ko je signorina prišla z njim iz zgornjega nadstropja!«

»Čisto nič ni bilo,« sem mirno dejala in Alfredu podala nov krožnik za palačinke. »Samo nekaj si domišlja.«
»Sem vedel!« je dramatično zavpil in se zgrabil za srce.

»Daj mir, Maurice, čisto nič me ne briga, kar tisti neotesanec vpije o meni. Ne sekiraj se.«
Šment. Spet sem ga polomila v smislu, da sem pozabila, da je kuharjev pomočnik pravzaprav nesmrtno zaljubljen vame, kot je to že neštetokrat dokazal, zdaj pa mu je očitno počil film.

»Moje ubogo zlomljeno srce!« je bolestno zaječal Mauricein se malodane vrgel na kolena pred mano. »Prosim, signorina

»Maurice!« je mehko zaklical Alfred izza štedilnika in se spogledal z očkom, ki se je v tem z vprašujočim izrazom na obrazu pojavila na vratih kuhinje.

»Signorina! Bellezza! Ne pusti, da uvenim kot cvet in ga odpihne mrzel jesenski veter!«

»Maurice!«

»Poklican sem bil, da trpim za lepoto, neskončno lepoto ljubezni, krute ledene kraljice, ki lomi moje ubogo ranjeno srce, signorina, uslišite moj klic!« Pograbil je mojo roko, a me je očka zgroženo povlekla nekoliko nazaj in se z nezaupanjem zabolščal v kuharjevega pomočnika, ki je bil zdaj že na nogah, se tresel od besa in v ihti že pljuval okoli sebe. »Vse, vse, da ne uveniva, signorina, ubil, UBIL ga bom!«

»MAURICE!« Alfredova zastrašujoče velika postava je zasenčila njegovega od besa tresočega se pomočnika. »Umiri se. Globoko dihaj. Tako. Sedi, Maurice.«

»Mislim, da se morava o tem pogovoriti,« je, ko se je prepričal, da je dramatična scena (povsem v nasprotju z njegovo umirjeno naravo) končala, nekoliko nerodno spregovoril oče in togo pomignil ubogemu Mauriceu, naj mu sledi. »Takšnega obnašanja na delovnem mestu sploh pa … z mojo … khm … hčerko,« se je zastrmel vame, »pač ne moremo dopuščati! Pridi z mano.«
»Bellezza!« sem še slišala tihi vzdih pritlikavega pomočnika, nato pa so se za njima zaprla vrata.

Alfred je s privzdignjenimi obrvmi zrl za njima, nato pa se je majajoč z glavo obrnil k meni. »Otroci, kaj naj. Zdaj ga bom moral pa spet vleči iz kaše, da ga ne bodo odpustili. Dolžan mi je še za zadnjič, ko se ga je v obupu napil.«
Nisem si mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. »Ne bo ga odpustil. Samo … kakšno bosta rekla. Saj veš, kakšni so očetje …«
»Ne vem,« je resno dejal. »Nikoli nisem imel hčerke. Če pa bi jo … naj se me Maurice pazi.«
»No, kaj sem rekla,« sem zavzdihnila. »Bom jaz zastavila besedo zanj, če bo potrebno. Nenazadnje sem čisto sama kriva za vse skupaj.«
»Kaj pa ste imeli?« Vseh svojih sto dvajset kilogramov je naslonil na kuhinjski pult, ki je pod njim sumljivo zaškripal. »Dol. Z. Mize.«
Zdrsnila sem nazaj na trdna tla in rahlo zardela.

»Kolikokrat še?«
»Se bom počasi navadila.«
»Dobro. No?«
»Eh, nič,« sem odmahnila z roko. »Samo en trapast fant me je osvajal.«
»To pojasni kričanje,« je modro prikimal Alfred in mi pomežiknil. »In ko smo že pri kričanju … Kaj si spet ušpičila svoji babici?«
»Kako veš?« sem malce presenečeno vprašala in se čisto pozabila razjeziti, ker me je z »ušpičiti« spet tako zelo očitno označil za otroka.
»Zato smo danes tako mrki,« je skorajda navdušeno vzkliknil, kot da bi odkril kaj podobnega Newtonovemu zakonu, potem pa je poznavalsko prikimal in z desnico nakazal v smeri svojih ušes. »Sem dol se marsikaj sliši.«
»Nič posebnega,« sem rahlo zardela. »Samo tu sem prespala in še enkrat mora pogrinjati rjuhe.«
»Potem je pa prav, da te je poslala k meni, da ti naložim pokoro,« se je posmejal. »Naslednja pošiljka umazane posode pripada tebi.«
»Ampak Alfred,« sem proseče zastokala.

»Malči? Malči!« Vrata so se sunkoma odprla. »Malči! Povsod te iščem.« Ema mi je prek kuhinje v roke zalučala predpasnik in moj kuli. »Miza številka tri. Gina se še zmerom ni vrnila.«
»Ob tej uri?«

Skomignila je z rameni. »Očitno. Kar veselo na delo.«
»Že prav.« No, vsaj posode sem se znebila.
Odtavala sem ven na hodnik in malce obstala pred vrati pisarne, od koder so se slišali Mauriceov razburjen, očkov razkurjen in mamin ležeren glas, nato pa sem poškilila izza vogala, kdo bi bil neznanec, ki pride v času zajtrka na kavo, ter se soočila z …

O, ne.

Ne.

Ne in ne.

Naša sveže upokojena šolska knjižničarka je s prekrižanimi nogami sedela za eno izmed miz in izza očal precej strogo motrila svojo sogovornico, ki bi lahko bila po letih njena hčerka.

Debelo sem pogoltnila, nato pa le malce obotavljivo stopila izza zidu in potem nekoliko bolj samozavestno pristopila in s širokim nasmeškom na ustnicah zapela: »Dobro jutro!«

Zakaj me gledata, kot da sem trčena?

»Oh, Amalija,« je po nekaj trenutkih neprijetne tišine zamežikala knjižničarka. »Čisto sem pozabila, da tu delaš.«
»Ha, ha, vznemirljivo, kaj?« sem se prisiljeno zasmejala in jima izročila menija, obe gostji pa sta se mi še potem le prizanesljivo nasmihali.

»Slišala sem, da je tvoja sestra izdala svoj prvenec,« je nato, ko je nekam negotovo premerila svoj meni, spregovorila moja sogovornica in se vame zapičila s pogledom. »In obljubila mi je, da ga bo prišla jeseni predstavit dijakom.«
V grozi sem zaprla oči. Ta ženska resnično misli, da mi je mar za literaturo. »Hja …« sem zamomljala. »O tem ne vem … čisto nič.«
»Nič takšnega,« je odmahnila z roko. »Mlada Katarina je bila že od nekdaj precej samostojna. Še se je spomnim, kako samozavestno je prikorakala v knjižnico v prvih dnevih po vašem prihodu v Slovenijo in me vprašala za knjigo …« To zadnje je izgovorila z zaprtimi očmi.

»Ja, Katarina rada bere,« sem bebasto dejala v upanju, da bo zdaj končno prenehala z obujanjem spominov na mojo čudovito sestro in se bo raje posvetila meniju. Kako mi gre to na živce!

»Tudi Manuel in Maja sta ji gotovo veliko pomagala,« je kljub moji goreči prošnji mlela naprej. »Sicer jima ne bi namenila posvetila. Amalija, lahko mi verjameš, da so mi, ko sem videla naslovnico, privrele solze.«

Stisnila sem zobe ter roke zarila globoko v žep predpasnika. »To je … čudovito.«

»Res, ne?« me je pogledala z zdaj žarečimi očmi. »Naši otroci odraščajo. Ne, Sara?«

Njena družabnica na sosednjem stolu je vneto prikimala in me takoj zatem sočutno ošinila s pogledom. Vsaj nekdo z občutkom za sočloveka.

»Katarina je res zelo … zelo … zelo uspešna,« sem se znašla. »V jezikovni šoli se zelo dobro počuti, ker … ker …«
»Amalija?« me je strogo pogledala knjižničarka, kot da bi se v trenutku zbudila iz transa. »Zakaj nama še nisi postregla?«
»Ehm …«

»Zato, ker še nisva naročili, mami,« me je rešila njena hčerka in mi pomežiknila. »Zame pomarančni sok, prosim.«

»In vi, gospa?« sem profesionalno pograbila beležko in si nakracala naročilo.

»Metin čaj bo dobrodošel,« je zavzdihnila. »Ne vem, zakaj me je začela boleti glava.«
Hotela sem že ziniti, da zato, ker preveč razmišlja o moji sestri, a sem se še pravi čas zadržala in se spomnila, da lahko podobno kot Jaša v trenutku pristanem na cesti – družinska restavracija gor ali dol. »Takoj nekdo prinese,« sem namesto tega vljudno obljubila.

»Lepo,« je prvič razvlekla ustnice v nekaj podobnega nasmešku. »In V vsakem primeru pa se tako ali tako vidimo še pred septembrom na Katarinini predstavitvi knjige.«
Zamežikala sem in čisto pozabila, da bi jo bilo pravzaprav dobro opomniti, da je že od lanskega leta upokojena. Bogve, kaj bi se zgodilo, če bi se jeseni res pojavila v službi.  »Predstavitvi knjige?« sem zajecljala.
»Oh, otroci, kje živite,« je zmajala z glavo. »Šestega avgusta.«

»Pa že. Oprostite,« sem zamomljala, nato pa in dobesedno zdrvela v kuhinjo, kjer sem se pred Alfredovim začudenim pogledom s celim telesom naslonila na vrata in globoko zadihala.

»Vse v redu, Malči?«

Počasi sem se postavila na noge in odsotno stopila do kuhinjskega pulta, kjer sem brez uspeha iskala pijačo, vse dokler se nisem spomnila, da sem v napačnem prostoru, zato sem se le obupano zazrla v našega kuharja, ki me je še zmerom pričakujoče motril. »Ne, res ne. Vse skupaj postaja le še hujše.« 

 

»Punce!« Bilo je že precej pozno zvečer in ravno smo navzgor šli po pomolu proti Narcisu, čigar zdelani trup je bil že viden izza drugih ladij, ko se je za nami zaslišal Jašin glas in ko sem se na mojo veliko srečo ozrla, me je malodane kap, saj je moj najboljši prijatelj komaj dovolj hitro pritisnil na zavoro, da me s svojim orjaškim, po meri izdelanim kolesom, ni povozil kot žužka. »Punce! Uganite kaj!« Razjahal je kolo, od zadaj pa si je Mattias očistil grlo. »Khm, kolega?«
Jaša je rahlo zardel in kolo prislonil na kamniti rob pomola. »Aja, tudi ti si tu, Mattias,« se je zahahljal in ga potrepljal po rami. »No?«
»Ne vem, če je ravno tako zelo pomembno, da bi me zato povozil kot ščurka,« sem sarkastično dejala in spretno doskočila na Narcisov krov, kamor so mi sledili tudi ostali.

»Najbrž res,« se je strinjal Jaša in se oprijel moje rame, saj je spričo svoje višine skoraj izgubil ravnotežje. »Ni pa daleč od tega.«
»Cenim to,« sem se posmejala, ob čemer sta se Mattias in Ines režeč spogledala, Lucia pa je zgolj prekrižala roke in zavila z očmi. »Danes nimam veliko časa, torej?«
»Rožica me je ugriznila.«

Lucia ga je pogledala, kot da je napol zmešan, ob čemer so se ji na obrazu že jasno izrisale gube, kar je najbrž precej naravno za tako godrnjavega človeka, kot je ona, a moram priznati, da tudi meni ni bilo povsem jasno, zakaj bi bilo dobro, da te ugrizne tako velik pes, kot je Rožica.

»Si ti povsem prepričan, da te je samo ugriznila?« je celo Ines ohranila distanco in rahlo privzdignila obrvi.

»Zelo prijazno od tebe, da te tako skrbi, ampak ja,« je skoraj malce ponosno dejal Jaša in s pogledom zdrsel prek nas. »Znebil sem se ju.«
»In?« Videti je bilo, da Mattiasa vse skupaj precej zabava.
»Potem sem pa šel nazaj v mesto in uganete, koga sem videl pobirati parkirnine?« Pričakujoče nas je premeril, a ker niti Lucia, ki je uradno druga najpametnejša (takoj za njim) v naši klapi, ni imela niti ene pametne ideje o tem, ni zelo dolgo čakaj na odgovor. »Sam lastnik parkirišča je stal tam in se pogajal s posebej trdovratnimi turisti. In veste, kaj je še bolje?«
»Znižali so ceno parkirišča,« sem kar na slepo ugibala in si prislužila navdušen plosk z njegove strani.

»Točno tako,« se je zahahljal. »In saj me poznate. Šel sem do njega in rekel je, da ni našel nikogar, ki bi to počel in …?«
»Spet te je vzel v službo,« je zdolgočaseno dokončal Mattias. »Krasna zgodba.«
»Čakaj malo …« se je namrščila Ines in vprašujoče pogledala Jašo, ki je bil po izrazu na obrazu sodeč na moč zadovoljen sam s sabo. »Izgubil si službo?«
»In tebe kličejo glavni vir informacij v zalivu,« se je ponorčeval Mattias.
»Glavni vir njenega zanimanja so nekoliko bolj … osebne teme,« je zagodrnjala Lucia, medtem ko je Ines zavila z očmi. »Kako naj si vse to zapomnim?«
»Ni ti treba,« je odsekala Lucia, očitno še zmerom nekoliko užaljena od prejšnjega dne in incidenta z »razsvetljenjem«.

»Danes zjutraj sem stregla naši stari knjižničarki,« sem sklenila zamenjati temo, saj je vse skupaj drselo na preveč nevarne vode.

»Res?« je s precejšnjim zanimanjem vprašala Lucia. »Ti je rekla kaj o tisti medknjižnični zamenjavi, ki sem jo poskuš…«
»Kaj o naročilnici za enciklopedijo, ki sem jo naročil že dve leti nazaj?« Jaša je zamežikal in se ni zmenil za črnolaskin morilski pogled.

»Ne, je pa rekla veliko o Katarinini knjigi.«
»Ne reci, da se še zdaj sekiraš zaradi tega?« je malce presenečeno vprašal Mattias, ko pa je videl moj izraz na obrazu, me je potrepljal po rami. »Itak je brezzveze.«

»Mattias,« je ugovarjala Lucia in grdo pogledala Ines, ki se je namuznila. »Če nekdo napiše knjigo, že ni brezzveze. Pravzaprav,« se je s popolnoma resnim izrazom na obrazu obrnila k meni, »bi lahko tudi ti napisala eno.«

»Tebi se pa res povsem trga od tistega tvojega razsvetljenja naprej,« sem zavzdihnila in zmajala z glavo. »Inštrukcije iz slovenščine imam.«
»To je samo zato, ker si lena bolj kot Hannes,« je hladnokrvno dejal Mattias in se komaj umaknil prazni škatli piškotov, ki sem jo zabrisala v smeri njegove glave.

»Čeprav se sovražim, ker bom to rekel,« je svoje pristavil še Jaša, ki je do tistega trenutka še zmerom stal od samega razburjenja in se počil na eno izmed vreč, »se strinjam z Lučko.«
»Ne. Kliči. Me. Lučka.« je zarenčala ta in potem glavo sunkovito obrnila k meni. »Tako boš dokazala, da to tudi ti zmoreš.«
»In ne boš več trpela zaradi manjvrednostnega kompleksa,« jo je dopolnil Jaša in se zarežal ob pogledu na moj zdaj že precej razjarjeni obraz. »Ne jezi se, Malči.«
»Saj se ne jezim,« sem zamomljala in odrinila Ines, ki se je naslonila na mojo ramo. »Nisi nič kaj spala?«
Široko se je nasmejala in odkimala. »Preveč sem bila zaposlena z oprezanjem za morebitnimi čednimi blondinci iz Nemčije, ki spijo pri vas in bi utegnili privabiti Luciino pozornost.«
Zavila sem z očmi, medtem ko je Lucia zajela sapo, najbrž zato, da bi jo nadrla, a do tega ni nikoli prišlo. »Pokazala ti ga bom, ne skrbi,« sem ji pomežiknila in takoj za tem ošinila Jašino ročno uro, ki je kazala že krepko čez sedem. »Pa ne že spet,« sem zajavkala in planila pokonci. »Matjaž me čaka.«
»Zmenek?« je Ines nagajivo pomigala z obrvmi.

»Ne bodi trapasta,« sem zagodrnjala. »Samo čaj sem mu obljubila.«
»Ja, ja …« je zapela in tudi oba fanta sta se rahlo namuznila, le da Jaša nekoliko bolj kislo, Lucia pa je tudi vstala in pograbila svoj nahrbtnik. »Pozna sem. Grem s tabo do Severnika.«
»Se vidimo, Lučka, Malči,« je za nama zaklical Jaša in Ines je za nama zabrisala prazno škatlo od piškotov. »Tole dajta v smeti.«
»In Gašper je klical. Jutri smo pri Galebu,« je dodal Mattias. »Čao, Lučka!«
Le z očmi je zavila in mi skozi luknjo v deskah sledila nazaj na palubo, od tam pa sva dobesedno stekli po pomolu mimo starega Justa, ki je po tednu dni še zmerom krpal svoje nepoboljšljive mreže in nama je le pomahal, do prve svetilke, kjer sva imeli svoji kolesi.

»Pospremila te bom,« se je ponudila Lucia, ko je zajahala svoje kolo in si v uho zatlačila eno izmed slušalk, ki sta ji bingljali izza ovratnika majice. »Ne mudi se mi še tako zelo.«

»Izkoristi priložnost, da malo vohuniš za njim,« sem ji z nasmeškom svetovala in prevzela vodstvo proti Severniku. Veter, ki mi je mršil prijetno kratke lase (kako, se nisem nikoli prej domislila tega?), je pričal, da se pripravlja k burji. »Ker gre naslednji teden že nazaj.«
»To ni niti najmanj zabavno, Malči,« me je zavrnila, ko sva zavili proti staremu delu mesta, kjer se nahaja Severnik, ter malce postala ob cesti, da sem jo morala počakati. »Vprašanje, če se bomo jutri sploh lahko dobili,« je očitno tudi ona opazila veter in me dvomeče ošinila s pogledom. »Kaj misliš?«

»Malo vetra nas že ne bo zaustavilo,« sem lahkotno dejala in močno pritisnila na pedala za tisti zadnji klanec in že sva bili v naši ulici, kjer sem razjahala kolo in ga postavila ob rob pločnika. »Stopi noter.«

»Ne morem,« je zmajala z glavo in pogledala na uro. »Mami sem obljubila, da bom v vinogradu čez pol ure, če pa pridem s tabo, ne bom tam sploh nikoli.«

»Potem pa nič,« sem skomignila z rameni in poškilila skozi okno v restavracijo, kjer je za svojo stalno mizo že sedel Matjaž. »Jaz pa se bojim, da me nekdo že čaka.«
»Pokliči me jutri,« je prosila in pritisnila na pedala. »Bova šli skupaj.«

»Bom videla, kaj bo z Jašo,« sem zaklicala za njo in po žepu pobrskala za ključavnico, da sem privezala svoje kolo, nato pa sem, ko je Lucia že izginila na vrhu klanca, stopila v prijetno hladno restavracijo. »Hej, Mitja.«
»Malči,« me je pozdravil in priprl oči, ko je enemu izmed nemških otrok, ki so prišli prek agencije, umetelno okraševal kornet. Mali mu je žarečih oči pomolil kovanec v zameno za veliko jagodno kepico, a sem natakarjevo roko, ki se je stegnila za denarjem, povlekla nazaj in odkimala. »Na račun hiše.«
»Danke!« je navdušeno dejal otrok in stekel k svojim staršem, jaz pa sem globoko zavzdihnila in se naslonila na zamrzovalnik.

»Da ne boš stopila vsega sladoleda,« se je pošalil in odprl nov zavitek kornetov. »Kaj pa ti danes?«
»Mah, z levo nogo sem vstala.«
»Vidim,« se je namuznil in se usedel na šank stolček, ki si ga je privlekel. »In zato si tako dobrodelna?«
»Pa že,« sem se morala nasmehniti.

Narejeno prestrašeno je razprl oči in zmajal z glavo. »Potem pa raje pojdi, preden se Janja odloči, da je sladoled nedonosen in ukine moje delovno mesto.«
»Oh …« sem se pritožila, a mi je šlo že na smeh, kot gre človeku vedno, ko je v njegovi bližini. »Dobro veš, da tega ne bi nikoli naredila.«

»Nikoli ne reci nikoli,« je tlesknil z jezikom in z glavo pomignil proti drugemu koncu restavracije. »In Matjaž te že čaka.«
»Ja, ja, zato sem tu,« sem obupano zamižala med spraševanjem, ali gre pri meni že za demenco, a me je v naslednjem trenutku skoraj olajšano prešinilo, da je najbrž samo zaljubljenost. »Pa menda ja ne že dolgo?«
Odkimal je. »Šele pred desetimi minutami je prišel. Ampak ne pusti ga čakati.«
»Boš že videl,« sem zamrmrala in se počasi odpravila mimo na pol izpraznjenih miz, med drugim tudi mimo tiste, kjer se je Luciin blondinec poglabljal v nekaj podobno debelega kot je moj nemško-slovenski slovar. O, ne.

»Zi…zvijo,« je ZELO na glas poskusil, ko sem bila že mimo njega in nenaden zvok v sicer relativno mirni restavraciji je povzročil, da se je polovica glav obrnila v najini smeri. No, super.

»Živijo,« sem zamomljala in opravičujoče zmignila z rameni. »Oprosti …«
»O…oprosti,« je ponovil za mano in kar zažarel, ko je ugotovil, da mu je enkrat za spremembo uspelo.

Kot da bi bila na jedrski pogon, sem se pognala k mizi v kotu, kjer me je Matjaž, ki se je prej poglabljal v neko gradivo, najbrž za magistrsko nalogo, malce presenečeno pogledal iznad očal, ki si jih je takoj zatem potisnil navzgor po nosu in mi z roko pokazal na stol. »Malči. Nisem si mislil, da me boš prišla res pogledat.«
»Sori,« sem zardela in poškilila v njegovo že napol prazno skodelico. »Grem k Alfredu po še eno.«
»Ne, ti kar sedi,« me je potisnil nazaj na stol in odrinil kup brošur in slovarjev, ki so bili prej center njegovega zanimanja, zdaj pa je z rokami objel skodelico in me malce nervozno ošinil s pogledom. »Dovolj imam.«
»Bila sem s prijatelji,« sem pojasnila in se naslonila nazaj ravno dovolj, da sem videla očka za šankom, kako briše kozarce in me rahlo namrščeno motri z veliko mero očetovskega zaščitništva, a sem lahno prikimala in mu s tem poskušala nakazati, da naj ga ne skrbi, da bi pobegnila s petindvajsetletnim Nemcem, čeprav kasneje nisem bila prepričana, ali mi povsem verjame. Očetje pač.

»V pristanišču?« je z zanimanjem vprašal in se takoj zatem zazrl nazaj v skodelico, kot da ga nekaj teži. »Ti ne boš pila?«
»Ne bom,« sem odklonila. »Direktno iz pristanišča sem, ja,« sem pritrdila. »Na eni izmed napol razbitih ladij v starem delu se zbiramo.«
»Sliši se zanimivo,« je priznal in potem rahlo zmajal z glavo. »Sam si takšnih stvari v vaših letih nisem dovolj privoščil, zdaj mi je pa včasih prav žal …«
»Lahko greš kdaj z mano,« sem v trenutku privlekla na dan ponudbo, pa sem se trenutek za tem že ugriznila v jezik in se sama pri sebi vprašala, če je za mojo velikodušnost tistega dne res kriva celotna jutranja drama.

Tudi Matjaž je bil videti malce presenečen nad mojim predlogom, a se je le nasmehnil in si z desnico popravil očala, potem pa striženja potreben pramen las, ki mu je padal na oči, potisnil nazaj za uho. »Mislim, da je zame že prepozno,« se je namuznil, v naslednjem trenutku pa ga je vsa sproščenost spet povsem minila in sklenil je roke. »Ampak danes ti nisem hotel jamrati o tem, kakšen ubog star mladenič sem, le nekaj me zanima …«
»Ustreli.«
»Zadnjič sem po dolgem času videl to tvojo prijateljico … Kako ji je ime?«
»Ines?«
Priprl je oči. »Ne vem … Tista, ki je bila zdaj zunaj s tabo.«
Čutila sem, kako se mi vihajo ustni kotički. Pa le ni bil tako zelo zaposlen s čtivom. »Lucio?«
»Majhna črnolaska?« je preveril in se potem na moje kimanje popraskal po bradi. »Torej … Lucia, praviš.«
Privzdignila sem obrvi. »Kaj hočeš? Telefonsko?«

Videti je bil v hudi zadregi, a jo je hipno le uspel premagati. »Slišal sem, da je ona vodja šolskega radia?« je bolj vprašal kot povedal.

»Je,« sem mu pritrdila. »In?«
»No, torej … Zanimalo me je … Mislim, hotel sem … Torej …«
»Matjaž!« Stresla sem ga za ramo. »Vse okej? Čisto vse mi lahko poveš.«
Stresel je z rjavimi lasmi. »Oprosti, Malči … Saj ni nič posebnega, samo da sem okoli punc, razen morda Maje, od nekdaj malce bolj …«
»…izgubiš dar govora,« sem zavzdihnila. »Veliki radijski voditelj Matjaž izgubi dar govora. Vidim.«

»Samo zanimalo me je,« se je zbral in si segel v lase, »če bi jo morda zanimal ogled studia …? Vse ji lahko razkažem. Morda bi ji bilo koristno?«
»Kolikor jo poznam, bo navdušena,« sem po pravici odgovorila in pograbila njegovo skodelico, nato pa vstala od mize. »Bom vprašala. Ti pa boš medtem spil še en čaj.«
»Malči, res ne morem več,« je planil pokonci in stegnil roke po skodelici, a sem bila prehitra. »Prekomerno pitje kakršnih koli pijač bo povzročilo kopičenje soli in mineralov! Pa … pa … prišlo bo do prekomernega izločanja želodčne kisline, ki mi itak že brez tega pride do živega, ali pa celo do zasvojenosti! Res ne moreva tvega…«

»Dobiš pa sadnega,« sem mu zavpila čez ramo in že korakala proti kuhinji. »Pa malo razmisli o tem, zakaj se ti je zdaj čudežno povrnil dar govora!«

»Oh, Malči …« Majajoč z glavo je zrl za mano, jaz pa sem se le zarežala in skomignila z rameni. Včasih si človek ne moreš pomagati.

 

 

6.      POGLAVJE ali Ko imaš predolg jezik

 

 

»Pozna si,« me je pozdravil Jaša, ko sem kolo položila ob vznožje kamnitih stopnic ob vhodu v Galeba, razvpitega lokala na plaži, ki je bil takoj za Narcisom naše drugo najbolj priljubljeno zbirališče in kjer je med počitnicami delal Gašper, šesti in brez dvoma nepogrešljivi član naše klape, ki je imel sam sebe že od nekdaj za najmanj boga na zemlji, ali z drugimi besedami za tipa, katerega čarov ni moč spregledati. Res je tudi, da je v tistem času večina ženske populacije pod sedemnajst let priznavala, da ima podobo grškega boga (tiste nad sedemnajst let so bolj čislale Jako), a meni je, jasno, uspelo nemogoče in sem vsa ta leta ob njem ostajala povsem neprizadeta, pa naj se je on še tako zelo trudil.

»Ne bodi tako zadrt, Jašica,« se je prej omenjeni šarmantno zasmejal (to je vsaj mislil) izza pulta in zelo groteskno razkril bleščeče sprednje zobe, ob čemer sva se z Lucio obupano spogledali in med nama je potekla tiha komunikacija v smislu, da je že res skrajni čas, da mu poveva, da z obnašanjem, identičnim konju, ne bo dobil zmenka, pa če se postavi na glavo, medtem ko se je Ines le zarežala in se usedla na nizek zidec ob vhodu v lokal.

»Kaj ne bo zadrt, ko te pa že cel teden ni bilo na spregled pri Narcisu,« je Mattias tlesknil z jezikom, se usedel poleg Ines in mu pomežiknil »Da ne bomo začeli sumiti, da nam kaj prikrivaš?«

»Delam,« se je kar malo užaljeno odzval. »Od jutra do večera stojim tu in delim sladolede in …«

Jaša je privzdignil obrvi. »Tudi z Malči delava, ona celo popoldan, pa vseeno prideva.«

»… in poskušam kakšno luštno punco ujeti na limance z veliko kepico.«
»Vsakemu svoje, Matt,« se je zasmejala Ines in ga namrščenega potrepljala po rami. »Pa saj se tudi ti ne moreš pritoževati, glede na to, kakšne govorice se širijo o tebi zadnje čase.«

»Kakšna rdečica!« je Gašper takoj izkoristil priložnost in ga podražil nazaj. »In če mi že tako zamerite, da delo postavljam pred Narcisa, bom jutri tam.«

Lucia, ki je do sedaj le tiho sedela na moji levi, se je zdaj nenadoma zdrznila, saj je Ines poleg nje kar poskočila. »Glejte!«

»Ja, Ines?« je nepotrpežljivo vprašala Lucia in se hudo namrščila, po čemer sem lahko sklepala, da jo nekaj precej resno skrbi, saj je bil takšen izraz na obrazu, kot ga je nosila tisti dan, pretiran celo zanjo.

»Kako smo zajedljivi,« se je posmejala Ines in z glavo pomignila nekam mimo lesenega stebra, ki je podpiral zunanjo teraso lokala. »Jaka.«
V trenutku sem našpičila ušesa, a sem se še v naslednjem trenutku spomnila, da res ni pametno biti tako zelo očitna, kajti ne glede na to, da smo si v klapi zaupali praktično vse, sta za Jako zares, glede na to, da me Ines običajno ne jemlje preveč resno, vedela samo Lucia in Jaša, ki sem ga v tistem trenutku ujela, kako je malce zaskrbljeno pogledoval v moji smeri in kaj hitro mi je bilo jasno, zakaj.

»Pravijo, da je s tole Nežo kar precej resen,« je z žarečim izrazom na obrazu izjavila Ines in še zmerom neprikrito zrla v njegovo smer. »Saj je še kar luštna,« je nato kritično ocenila.

»Res ne razumem, kako lahko vedno tako zadene v polno,« je izza zamrzovalnika zastokal Gašper, ki je do sedaj stregel nekim starejšim turistkam in je še enkrat poškilil za njimi in se zarežal. »Čeprav tale zadnja tudi ni bila ravno slaba, kaj?«
»Najmanj dvajset let je starejša od tebe, ti trap,« ga je zavrnila Ines in vstala, da bi videla, kam gre Jaka s svojo novo punco. »Povsem nedosegljiva.«

»Ravno toliko, kot je tebi dosegljiv Jaka,« je stvarno izjavil Jaša in se nekam čudno presedel. »Čeprav ima naša Malči kar dobre veze, kaj pravite?« me je zbodel Mattias, kot da bi se zbal, da je z mano nekaj narobe, če že nekaj minut nisem spregovorila.
»Ne bodi trapast,« sem zavila z očmi, nekje globoko v meni pa se je vse skupaj dejansko vrtelo. Pa sem že mislila, da je bil resen, ko je govoril o tem, da punc zanj zmanjkuje. »Poleg tega pa, Gašper, ne vem, če je Jaka v zadnjih desetih letih kadarkoli »zadel v polno«, glede na to, da je bila povprečna dolžina njegove zveze teden do štirinajst dni.«
»Kaj več pa človek potrebuje?« je zmignil z rameni in vstal. »Zdaj pa, dragi moji, boste morali kaj prispevati v našo blagajno po ukazu mojega šefa, sicer se lahko kar odstranite.«
»Prijatelj pa tak,« se je namrdnil Mattias in pobrskal po žepu. »Čeprav se sladoleda res ne bom branil. Kakorkoli že hvalijo Severnika, sladoled imamo zanič, pa brez zamere, Malči.«
»Saj boš ti tisti, ki ga boš delil, ko bo Mitja na dopustu. Jaz sem s svojim delom povsem zadovoljna.«
»Torej ti poklic natakarice sede?« me je zbodel Gašper in odprl zamrzovalnik.

»Oh, zelo,« sem resno dejala in Lucio, ki se je še zmerom nekam kislo držala, dregnila med rebra. »Vsako leto vprašaš isto, ampak sem ti tako ali tako že povedala, da je več kot izvrsten način, da prideš do določenih … vedenj.«

»Bi rekla,« se je zarežala Ines in se pretegnila. »Dve jagodi, Gašper.«
»Dve?« se je začudil in ogromno kepico natančno nameril v kornet. »Je to samo zaradi mene?«

»Saj veš, da imamo punce rade fante, ki delijo sladoled,« je zamežikala in iztegnila roko, ko ji je pomolil umetnino, ki je še najbolj spominjala na poševni stolp v Pissi. »Hvala.«
Mattias je že stopil naprej in odprl usta, Gašper pa, ki se je še pred slabim trenutkom prav bebasto režal Inesini pripombi, je iztegnil roke in ga resno pogledal. »Potrpljenje, fanta. Najprej dame.« S temi besedami se je obrnil k Lucii in ko je tudi ona dobila svojo V.I.P porcijo, je njegov pogled obstal na meni. »Najboljše za konec.« Ob tem nisem spregledala Jaše, ki je trdo stisnil čeljust in se rahlo namrščil, a se je takoj zatem obrnil proč in se pretvarjal, da z zanimanjem opazuje pudlja, ki ga je mimo peljala starejša gospa. »Kaj bova, Malči?«
»Isto kot ponavadi.«

»Zanimivo,« je izjavil, medtem ko se je trudil doseči kornet, saj je kljub svoji t.i. »šarmantnosti« skoraj tako pritlikav kot jaz. »Mislil bi si, da bova šla bolj v … rdeče vode, če veš kaj mislim.« Široko se je nasmejal in mi podal kornet. »Čokolada. In mimogrede, glede na to, da se že lep čas nisva videla, ti najbrž še nisem povedal … Z blond lasmi si bila resnično … očarljiva, ampak vedi, da kljub temu spoštujem tvojo odločitev.« Odhrkal se je in se popraskal po bradi, ob čemer me je prešinilo, da morda niti ne bi bila tako zelo presenečena, če bi izvedela, da je kakšen Jakov daljni sorodnik. Samo da mlajši in bistveno bolj nadležen, da se prav razumemo, kajti če sem prav doumela Katarinin odnos do njenega »najljubšega bas kitarista«, ji gre Jaka na živce prav toliko, kot gre meni na živce Gašper, ki je ves ta čas, ko sem to premlevala, še zmerom majčkeno zamaknjeno strmel vame. »Če se tako bolje počutiš, seveda.«

»Moji lasje so čisto moja stvar,« sem zavila z očmi, ko sem se končno prebudila iz transa, in mu dobesedno zalučala kovanec. »In spravi se že enkrat na punce svoje starosti.«

»Dobro, dobro,« je dvignil roke in ga pospravil v blagajno. »Brez zamere. Poleg tega pa tako ali tako vsi vemo, da si že oddana,« mi je še pomežiknil, nato pa brez nadaljnih ugovorov segel po novem kornetu, medtem ko sem sama vsa zamrznjena stala na mestu in mi je sladoled že kapljal po roki. »Mattias, moj lačni prijatelj?«

»Zabavno,« si je Mattias popravil očala in premeril ponudbo.

»Po vsem tem času še zmerom nisi izbral?« se je Gašper prijel za glavo in s pogledom ošinil Jašo. »Ti?«
»Kot zmerom,« je kratko odgovoril ta in za hip se mi je zazdelo, da obstaja med nami nekakšna napetost, potem pa je Mattias le dvignil glavo.

»Torej?«
»Dvojni kokos in prste proč od moje sestrične.«

»Zaščitniški,« se je posmejal Gašper in mu podal kornet. »Po ukazu njenega starega?«
»Kdo se oglaša,« sem zmajala z glavo. »Je tvoja že pozabila, da »Gašperček po osmi uri ne sme biti zunaj«?«

Zardel je, Lucia pa je skoraj jezno zavila z očmi in vstala. »Kako ste otročji. Malči, me pospremiš?«
»Že greš?« je z obžalovanjem dejal Mattias in pogledal na uro. »Niti šest še ni.«
»Vinograd,« je bila kratka in pograbila svojo torbico. »Greš?«
»Se vidimo, družba,« sem zmignila z rameni in ji sledila mimo Jaše proti dovozu. »Pridi me iskat jutri, prav?«
»Narcis,« me je opomnila Ines in mi pomežiknila. »In tako me pustita v družbi teh treh krasnih mladcev.«
»Me veseli, da vsaj nekdo to ceni,« je grenko dejal Gašper in mi pomahal. »Lučki pa povej, da so mi všeč njena nova očala.«
»Kar sam ji daj,« sem lahkotno dejala in zajahala svoje kolo. »Se vidimo. Lucia, čakaj!«

»Bo še danes?« se je od daleč zaslišal njen sitni glas in ko sem pritisnila na pedala, je nenadoma stala pred malo s prekrižanimi rokami. »Greva v pristanišče.«
Privzdignila sem obrvi in svojo vožnjo prilagodila njeni hoji, a nisem rekla nič.

»Kaj?« je kljub vsemu opazila moj pogled. »Celo »tečna in zagrenjena Lučka« si zna kdaj kaj izmisliti.«
»Pa vseeno,« sem se posmehnila. »Vinograd?«
Rahlo je zardela in nekoliko pospešila korak. »Če pa nisem imela boljše ideje. In Gašper mi res nažre živce, sploh takrat, ko ga ne vidim dalj časa.«

»Že dobro,« sem spravljivo dejala in z glavo pomignila proti plaži. »Greva raje na konec pomola?«

»Lahko,« je malce negotovo dejala. »Če le ne bo nihče … ničesar … mislim … slišal.«

»Kaj si pa takšnega počela?« sem jo zbodla in razjahala kolo. »Ne reci, da … o, ne.«
»Včeraj me je klicala neznana številka,« je začela z več kot očitnim nelagodjem v glasu, najbrž zato, ker je imela z neznanimi številkami vedno slabe izkušnje, glede na to, da so bili običajno kakšni pijani tipi ali pa čudaške ženske, ki so ji poskušale prodati plinsko bombo, in počasi stopila mimo mene proti koncu pomola. »Bil je Matjaž.«
»Vem,« sem bleknila, še preden bi se uspela v celoti zavedati posledic svoje nepremišljene izjave, vsaj glede na to, koliko sem vedela o prijateljičini občutljivosti, ko je prišlo do varstva osebnih podatkov, a na moje presenečenje ni povsem vzkipela, sploh pa mi ni poskušala česa zabrisati v glavo, kar bi lahko bila tudi posledica dejstva, da ni imela ničesar pri roki, a je to že stvar neke druge razprave. »Mislim … Zdelo se mi je, da bi ti utegnilo biti … zanimivo?«

»To pojasni odgovor na moje prvo vprašanje,« je povsem hladnokrvno dejala in sedla na rob pomola.

»V čem je torej problem?« Z nog sem zbrcala japonke in prisedla. 

Videti je bila v hudi zadregi, kakopak, saj se ni vsak dan primerilo, da bi mi ledena kraljica razlagala o svojih osebnih problemih, kljub temu, da sem nosila naziv njene najboljše prijateljice. »Ne vem, ali naj grem ali ne …«
»Pa saj ni zmenek.«
»Čakaj malo …« Skoraj hudomušno je privzdignila obrvi. »Se ti kar naenkrat ogibaš zmenkom?«
»Ne, ampak hočem ti povedati, da gotovo ne bo nič kaj posebnega.«

»O, hvala, zdaj se pa bolje počutim,« je zajedljivo dejala in prekrižala roke na prsih.
»Ne, čakaj!« Presneto, Malči! Ne moreš niti enega izgovorjenega stavka pretehtati?
»Mislim, da si povedala svoje mnenje.«
»Čakaj!« sem panično zaklicala. »Poskušala bom … preubesediti.« Mrzlično sem napela možgane. »Šment … Kako težko je, ko imaš trikrat višji IQ od mene.«
Kot pričakovano, ji je to na usta privabilo nasmešek, sicer nekoliko kisel, pa vendar. »To pa že ni res.«
»Seveda je. Ampak je trenutno postranskega pomena. Seveda boš šla na ogled studia.«
»Ampak Michael …«
»Tip je popoln kreten, če že hočeš vedeti, ampak če že vztrajaš, imaš še vedno vse odprto, ker. Te. Matjaž. Ne. Vabi. Na. Zmenek.«

»Pa vseeno …«

Zavila sem z očmi. »Matjaž je čisto prijazen fant. Morda celo primernejši kot Manuel, ko pa ga tako hvališ, glede na to, da je bolj zgovoren in bo tvoja nesposobnost normalne komunikacije ob prisotnosti katerihkoli osebkov moškega spola, če izvzameva neprimerne pikre pripombe, ostala neopažena.«
»Malči!«
»Oh, daj, ne bodi tako zelo kisla.«
»Saj nis… dobro, sem. Ampak to samo zato, ker sem zaskrbljena.«
»Ne vem, zakaj bi morala biti. Matjaž je …«
»… zelo v redu in spodoben fant, ki ga zanima zgolj moja profesionalna dobrobit,« je zrecitirala kot na malih oglasih. »In tudi zelo prijeten sogovornik, vem, ne glej me tako. Ampak mi nikakor ni všeč nič več kot prijatelj. Dvakrat starejši od mene je, zaboga.«
»Kot da je to kaj bistveno več kot Michael.«
»Res ne maraš tega tipa, kaj?«
»Ne.«

Ustni kotički so se ji rahlo privihali, ko je nagnila glavo. »Kaj pa sta imela?«
»Osramotil me je pred mojo družino in pred celo restavracijo, ampak o tem morda zaenkrat ne bi ...« sem previdno dejala. »Glavno je, da bo s tabo vse v redu.«
»Oh, Malči …« Zdaj ji je šlo že na smeh, ko si je črne lase popravljala za ušesa. »Veš, da te bom morala nekoč ubiti?«
»In upam, da čim prej, glede na to, kaj vse sem videla danes,« sem zagodrnjala.

»Ines ti je res prišla do živega, kaj?«
»Mah, ne ve, kaj govori.«
»Res,« se je strinjala in mi nekam nerodno položila roko okoli ramen. »Ne sekiraj se, Malči. Še veliko rib je v morju. In tudi on bo nazaj tam čez teden dni …« je tiho zamrmrala, misleč, da je nisem slišala, a sem se ob njeni pripombi, ki seveda ni ušla mojim ušesom, glasno zasmejala.

»Koliko si slišala?« se je skorajda namuznila, ko si je opomogla od šoka nad vedenjem, da moji slušni organi še delujejo.

»Čisto vse.«
»Glej,« je zavzdihnila. »Resno sem mislila, ko sem rekla, da Ines nima pojma. Jaz sem ti povedala svoje in dobro veš, da ne idealiziram. Dvanajst let ni »nič«, kot je rekla zadnjič.«
»Saj vem …« sem zamomljala.

»Če pa že tako obupno hrepeniš po zvezi, kar se meni osebno v teh letih zdi povsem nesmiselno, ker sem pač v zadovoljni zvezi s svojim delom,« je nadaljevala in si resno popravila očala, »pač pojdi ven s kom drugim.«

»Briljantno. Kdaj začnemo?«
»Kdo je pa zdaj zajedljiv,« je zavila z očmi. »In ne delaj se trapaste. Zaradi te tvoje nove frizure nori za tabo pol zaliva, sicer pa še vedno ostane Jaša.«
Obupno se mi je zaletelo. »Jaša?!«

»Gre skozi les, pa ne vidi dreves,« je zamomljala v brado, nato pa le dvignila glavo. »Že od vrtca naprej te požira z očmi, ti trapa.«

»Oh.«
»Je to vse, kar lahko rečeš?« se je posmehnila in vstala. »Zdaj pa ne zameri, ampak moram res v vinograd.«
»Ja, ti kar pojdi,« sem odsotno zamomljala in se zazrla v morsko dno pod sabo. In me pusti samo. Tako, ja.

Kakor hitro sem se prepričala, da ni nikogar več, sem panično planila na noge in se skoraj spotaknila čez kolo, ob čemer mi je ušlo nekaj besed, premastnih za ta papir, potem pa sem se dobesedno vrgla nanj in oddrvela proti domu. O, ja, zdelo se je, da bo še dolg večer.

 

»Danes imamo pa poslušalko,« je naslednje jutro čez glasen hrup, ki se je razlegal od Leonove kitare, skoraj zavpil Jaka, ko sva stopila v mirno notranjost kleti v solinah, ki so si jo za svoje potrebe preuredili Echovci in je za mano s težavo, ker je zunaj pihala divja burja, zaprl vrata, trenutek zatem pa sem na svoji rami že čutila njegovo roko, ki me je nežno potisnila naprej v notranjost, kjer sem se znašla iz oči v oči še z ostalimi tremi člani zasedbe, med katerimi ni bilo le Katarine, za katero pa sem vedela, da je še doma.

»O, živijo, Malči,« me je prijazno pozdravil Leon, ki je do tedaj nadvse hrupno uglaševal svojo kitaro, zdaj pa je bil v trenutku pri naju in me objel okoli ramen. »Sedi, kamor te je volja, prav?«

»Hvala, ker sem lahko zraven,« sem se zahvalila in se res nekoliko nervozno počila na enega od razmajanih stolov okoli mize v kotu. »Ne bom vam v napoto.«
»Ne skrbi, gostili smo že več ljudi hkrati,« se je zasmejal Feliks in vstal izza računalnika. »Kaj ti lahko ponudim?«
»Saj sem rekla, da se ne smete obremenjevati z mano,« sem se malo očitajoče obrnila k Jaki, ki je s prekrižanimi rokami stal za Krisovim pianinom in s priprtimi očmi meril partituro, ki mu jo je črnolasec potisnil v roke. »Jaka je bil prijazen in mi je ponudil prevoz do sem in rekel je, da ne bo nič hudega, če vas slišim, kako vadite, tako da mi res delate eno veliko uslugo, ker bi bila najbrž sicer zdaj pod eno od skal, mokra kot cucek.«
»To je pa lepo slišati,« se je nasmehnil Leon in odprl hladilnik. »Ampak res. Tako ali tako še ne moremo začeti, dokler ni Kat…«
»Sori, Leon,« se je tedaj zaslišalo od vrat in sunkovit sunek vetra, ki je butnil v prostor je Jaki iz rok iztrgal kos papirja, ki ga je še pred sekundo z zanimanjem prebiral. Previdno sem dvignila glavo in mimo Feliksa, ki je že stal pred mano s tremi različnimi vrstami soka, poškilila proti vratom, kjer je stala Katarina, premočena do kože, ki pa me do sedaj še ni opazila. »Vreme je ubijalsko.«
»Ne boš verjela, ampak smo opazili,« se je pošalil Kris in ji zabrisal brisačo, ki je visela na steni. »Spravi se k sebi, pa bomo začeli.«
»Razmišljala sem,« je začela in se prerinila mimo Feliksa, »o tematiki za … kaj?«
»Torej, kakšni tematiki?« je nekoliko v zadregi vskočil Leon, ki je mojo sestro očitno že dovolj poznal, da mu je kaj hitro postalo jasno, da je že našla dober razlog, da zažene kraval. »Malči,« je Katarina gladko ignorirala njegovo vprašanje in roke uprla v boke, medtem ko ji je iz las še zmerom kapljalo. »Kaj za vraga počenjaš tu?«

»Jaz sem kriv,« se je Jaka v tistem prerinil v ospredje in mi roko položil na ramo, kar je v meni prebudilo čudovit spomin na najino vožnjo od prej, ko sem se ga morala tako zelo trdno oprijeti, da ne bi »zletela z motorja«, kot se je izrazil. »Srečal sem jo na poti brez dežnika, pa sem jo povabil na suho, tako da …«
»… ne,« sem ga prekinila, čeprav se mi je zdelo njegovo zaščitništvo za umret srčkano, »jaz sem ga prosila, če lahko pridem na vajo, ker me že dolgo zanima, kako igrate.«

Jaka me je ošinil s pogledom. »Ne, čisto moja krivda je, da si tu.«

»Moja.«
»Ne, moja.«
»Ne poskušaj me prepričati, da …«
»Malči, nisi sama rekla, da bi bila sicer mokra kot cucek?«
»Ja, ampak to je postranskega pom…«
»… ne, ni. Čakaj … kaj?«
Katarini so se oči kar bliskale, ko je s pogledom besno spremljala najin besedni dvoboju, nasprotno pa se je zdelo, da celoten prizor ostale tri fante na moč zabava, saj je Kris celo vstal in prišel k nam izza klaviature. »Kaj zdaj?« je zarenčala in odvrgla brisačo. »Koliko sta pa stara?«

»Skupaj nekaj čez štirideset,« je neprizadeto dejal Jaka, potem pa se je nenadoma zresnil in zmajal z glavo. »Ampak če je kdo od nas otročji, si to ti. Tvoja sestra je, zaboga.«
»Ne bom poslušala njenih pripomb,« je odrezala Katarina in odvrgla brisačo. »Saj ne zna ničesar drugega, kot pa pritoževati se.« Očitno je še vedno jezna name, ker sem ji vrnila njeno knjigo in ji čisto po pravici povedala, da je naslovnica največji kliše, kar so ga moje oči kdaj koli ugledale.
»O tem bi se dalo razpravljati,« sem se končno opogumila in vstala. »Ampak če te res tako motim, lahko tudi grem.«
»Ne bodi trapasta,« me je Jaka v trenutku zgrabil za roko in me posedel nazaj na stol. »V tisto neurje ne bi poslal niti svojega hrčka, pa se drugače kar dobro znajde,« mi je pomežiknil, ko nihče drug ni gledal, saj si je Leon že oprtal svojo kitaro in skomignil z rameni. »Nič, bomo začeli?«
»Res? Hrčka imaš?«

»Feliks,« je Katarina zarenčala v mikrofon, ko jo je blondinec nedolžno pogledal. »Zapri. Ti pa,« me je svareče pogledala, »eno samo besedo, pa oba z Jako letita naravnost skozi tista vrata.«
Omenjeni je rahlo privzdignil obrvi in se spogledal z Leonom, ki so mu ustni kotički že zelo očitno trzali, potem pa je ošinil še Katarino, ki se je šele tedaj spomnila, da soustanovitelja benda ne more kar tako postaviti na cesto. »No, če ne, bom šla pa jaz,« je zamomljala mimo mikrofona in skomignila z rameni. »Kakorkoli.«
»Pomirjena?« se je pošalil Feliks, a je v trenutku utihnil, ko ga je dosegel njen pogled, ki ga ne privoščim prav nikomur. Občutek imam, da jim dolgujem veliko uslugo … Morda bo najbolje, če jim plačam večerjo. »Joj, ena stvar je, družba,« je nenadoma poskočil na stolu, ko je bobnarske palčke že držal v zraku, da bi dal ritem. »Samo tole še razčistimo.«
»Kaj pa je narobe?« se je namrščil Leon in odložil kitaro.

»Torej,« je nekoliko v zadregi dejal Feliks. »Hiša se prodaja.«
»Prodaja?« Katarina je izbuljila oči, Jaka in Kris pa sta se spogledala. »Kaj to pomeni?«
»Pač, odkar nona ne živi več tu,« je začel blondinec, »je hiša velik strošek in stari so rekli zadnjo besedo, da gre zadeva proč.«

»Komu pa?« se je Leon popraskal po bradi. »In kdaj?«
»Bolje povedano, do kdaj se izselimo?« je zaskrbljeno vprašal Kris in stopil do stene.

»Kupca še ni,« je zamomljal Feliks. »Ampak se bojim, da bomo res morali ven.«
»Torej smo na cesti?«
»Tako nekako.«
Jaka, ki je do sedaj molčal, je zdaj dvignil glavo. »Za koliko?«
»Kaj »za koliko«?« Feliks se je namrščil.

»Za koliko se prodaja hiša?« je potrpežljivo vprašal črnolasec. »Ker nismo ravno suhi …? Ali pač?«
»Ne moremo kupiti hiše, Jaka,« ga je gladko zavrnil Leon. »Denarja imamo ravno dovolj za novi album in morda za najem kakšne sobe, to je pa tudi vse.«
»Lahko vprašam, po koliko jo imajo namen prodati,« se je ponudil Feliks.

»Daj, ampak ne računajte na to,« je zavzdihnil Leon. »Tega nisem imel ravno v načrtu za letos.« »Sori, šele včeraj sta mi rekla,« se je opravičil Feliks. »Bomo videli, kaj bomo.«
»Nekaj časa lahko delamo v Severniku,« je ponudila Katarina, »ali smo polno zasedeni, Malči?«
»Ne, tri proste sobe imamo, ampak se bojim, da je to malce … glasno za turiste.«
»Prav ima,« je Leon zmajal z glavo. »Ampak bomo videli. Gremo zdaj?«
»Zaradi mene,« je malce temačno dejal Feliks in dvignil palčke. »Jaka? Kris? En, dva, tri ….«
»Čakaj, nisem še,« je Jaka v trenutku stal pri svojem kovčku in ven previdno povlekel svojo bas kitaro. »Samo trenutek.«
»In tega nisi mogel povedati prej?« je zavzdihnil Feliks, ne da bi se ganil od bobnov. »Saj veš, kam gre tisti kabel.«
»Vem,« je pritrdil in si popravil predolge lase, ko se je vzravnal iznad naprave in se s hrbtom naslonil na mizo z računalnikom. »Gremo?«
Feliks je visoko dvignil bobnarske palčke in za trenutek je vse potihnilo. »En, dva, tri, štiri.«

Zazvenelo je nekaj podobnega nekemu komadu, ki sem ga že nekje prej slišala, a vseeno nisem bila prepričana, kje, ko pa sem nekoliko napela možgane, mi je kapnilo, da najbrž v Alfredovi kuhinji, kjer je vsake toliko oziroma vedno, ko je bila pri njem Katarina, zvenela ta ali ona težka melodija in se je tudi Ema vsa blažena pozibavala z naročeno hrano v rokah. A na moje veliko razočaranje je vse skupaj že po nekaj taktih, kot je bilo sklepati po notah, ki jih je Jaka pustil ležati pri meni na mizi, na Leonov znak vse skupaj potihnilo. »Stop, stop! Fantje, pa sem mislil, da smo vstop že vadili.«
»Saj smo,« je izjavil Jaka in se nekoliko vzravnal. »Sori, stari, jaz sem bil.«
Leon je zmajal z glavo in si lase povlekel izpod traku od kitare. »Okej, gremo še enkrat. Feliks?«
»En, dva, tri, štiri,« so še enkrat zazvenele bobnarske paličke in vse skupaj se je ponovilo še enkrat, trajalo pa je le nekoliko dlje, saj je del zvoka v nekem trenutku povsem potihnil, trenutek zatem so tudi Krisu roke omahnile iz klaviature.

»Žal mi je,« se je opravičeval Jaka in grabil kabel svoje kitare, ki ga je med igro očitno izpulil iz zvočnika. »Bom bolj previden.«
»Danes pa ni tvoj dan,« je že skoraj spravljivo dejala Katarina, medtem ko se je Feliks privlekel izza bobnov, da bi prijatelju pomagal s premikanjem zvočnika.

»Seveda, ko pa si ga prej takole napadla,« se je pošalil Leon in potem nekoliko zaskrbljeno pogledal Jakovo bas kitaro, ki je počivala na nevarnem robu mize. »Ti jo primem, Jaka?«
»N…n…ne…« je zasopihal izpod mize, kjer se je zdaj po Feliksovih navodilih ukvarjal z žicami na zadnji strani. »Naj jo Malči prime.«

Negotovo sem vstala, ko mi jo je Leon z odkrito presenečenim izrazom na obrazu položil v roke in sem jo previdno prijela. »Malo ljudi je, ki jim zaupa svojo lepotico,« je potem dodal, ko je videl mojo zmedenost.

»Kitaro, Leon,« je Katarina zavila z očmi. »Kaj pa je takšnega na njej?«
»Izvrstna kitara je, Lisa,« se je izpod mize zaslišal Jakov skoraj užaljeni glas. »Ves denar od prvih dveh plač sem zapravil zanjo.«
»In potem jo zaupaš moji sestri,« je prhnila in se naslonila na mizo. »Zelo odgovorno razmetavanje denarja, bi rekla.«
»Zato ker si ti razbila mojo prejšnjo,« se je že zaslišal odgovor, ki je povzročil, da nisem mogla nikogar več pogledati, ker bi sicer prasnila v smeh, videla sem le še Katarino, ki je trdno stisnila ustnice.«

»Oh, šment.«
»Vse v redu tam spodaj?« je nekoliko zaskrbljeno vprašal Feliks in počepnil k zvočniku.

»Si moral tako dolgo rasti, da ne moreš več sem dol?« je zanergal Jaka. »Ne, ni »vse v redu«.«
»Torej?«

»Ti je popustila koncentracija, Jaka?« se je posmehnila Katarina in s pogledom ošinila Krisa, ki je stal poleg nje in čakal na izid.

»Vsake toliko se zgodi,« je pomenljivo dejal ta in prekrižal roke na prsih. »Sreča, da imava počitnice, kaj?«
»Prav res,« se je z nekam čudnim nasmeškom na ustnicah odzvala Katarina in opazovala preklastega blondinca, ki se je zdaj po kolenih plazil okoli zvočnika, da bi prišel do Jake. »Pazi na moj mikrofon, Feliks.«
»Tega ne razumem,« se je blondinec namrščeno dvignil iznad zvočnika. »Vse bi moralo biti v redu, ampak …«
»AHA!« je zavpil Jaka. »Imam ga, fantje.«

Katarina se je rahlo namrščila ob izrazu, kamor je bila uvrščena, a se je kljub vsemu le molče postavila za svoj mikrofon. Morda se bo kdaj celo naučila brzdati svoj jezik in spoznala, da je to moje področje.

»Okej,« je zadovoljno dejal Feliks. »Poskusi, Leon.«
»Vse v redu,« je oznanil ta, ko se je po prostoru razlegel glasen akord in se potem nekoliko zaskrbljeno spogledal s Krisom, ki si je z obraza pihnil pramen las, ki mu je ušel iz čopa. »Čudno.«
»Ga bom kasneje vzel pod drobnogled,« je obljubil Feliks in se vrnil na svoje mesto. »Jaka, lahko prideš ven.«
»Oh, najlepša hvala,« se je glasil sarkastični odgovor, trenutek za tem pa je ven s težavo prilezel tudi lastnik glasu in si nejevoljno otresal prah iz hlač. »Kaj pa zahvala?«
»Dragi moj, brez tvoje pritlikavosti ne bi prišli nikamor,« je teatralno dejala Katarina, ob čemer so se ostali trije glasno zasmejali, Jaka pa se je užaljeno namrdnil in stopil k meni. »Hvala, Malči.«
»Čakaj malo,« sem ga zaustavila in potem povsem zamrznila, saj so me mravljinci, ki so stekli po moji roki od mesta, kjer sem ga ujela za podlaket, povsem paralizirali. Prekleto, Malči.

»Ja?« Črne oči so se mu vprašujoče zasvetlikale in usta je imel razvlečena v rahel nasmešek. »Saj vem, da sem čeden, Malči.«
Še veliko več kot to. »Ne bodi trapast,« sem hladno dejala in uspešno obvladovala rdečico, ki se je obupano prizadevala najti pot na moja lica. »Tule imaš še en … kosem … presneto, kako si visok.« Stopila sem na prste in mu z vrha glave pobrala velik kosem prahu. »Takole.«
»Hvala, Malči,« mi je pomežiknil in se nato zadovoljno obrnil nazaj k ostalim Echovcem, ki so naju zbadljivo motrili, z izjemo Katarine, ki je kar streljala s pogledom, ker se mi je drznil približati na več kot dva metra. Res bolje, da naju ni videla prej na motorju. »Ste slišali, družba? Visok sem!«

»Ti kar bodi,« se je posmejal Kris, »ampak jaz bi na tvojem mestu začel.«
»Dobro, dobro, dragi prijatooops …« je spregledal stol, kjer je prej sedel in se prevrnil čezenj, ko pa se je uspel pobrati med zagotavljanjem, da je z njim vse v najlepšem redu, ni bilo več moč spregledati pomenljivih nasmeškov na ustnicah vseh Echovcev, ki niso zamrli niti potem, ko so že začeli igrati.

Po turško sem se zvila na stolu in rahlo nagnila glavo, potem pa samo še poslušala z rahlo priprtimi usti.

Katarina je vsake toliko, ko je mislila, da ne gledam, poškilila k meni s še vedno rahlo sovražnim izrazom na obrazu, a se mi ni zdelo, da je še zmerom zares jezna, le pretvarjati se je morala, da ni povsem skazila svojega renomeja in se ni nehala mrščiti niti po tem, ko je zazvenel zadnji akord in ko je Jaka, enkrat za spremembo v poskusni vlogi solista s težavo iztisnil iz sebe tisti zadnji ton, nato pa me je pričakujoče ošinil s pogledom, Leon pa s prsti pobobnal po trupu in se skoraj zadovoljno nasmehnil. »In?«
»Pravzaprav … bi lahko Jaka malo bolj z občutkom?« sem brez pomišljanja zinila, še preden bi se SPET spomnila, da to v večini primerov ni najbolj pametno in se v naslednjem trenutku tudi ni več zdelo, saj je dotični izbuljil oči, pa tudi Kris in Feliks sta z zanimanjem dvignila glavi in vsa pozornost je bila še enkrat znova povsem na meni. Bravo, Malči. »Mislim …« sem zajecljala. »Bilo je res zelo lepo, ampak … saj veste.«
Leon si je prvi opomogel. »Super.«
»Super?«
»Super?« Katarina ga je zgroženo pogledala.

»Pa ne boš rekla, da si se ustrašila kritike, Lisa?« se je zarežal Jaka, ki se je skozi ves ta čas počasi spravil k sebi. »Pa sem mislil, da se ti ničesar ne bojiš.«
»Idiot.« Zavila je z očmi. »Kaj pa bi ti rekel, če bi ti na vajo privlekla Anjo?«

»Vprašal bi te po zdravju.«
»No, vidiš!«
»Anja je zlohotna, stara in zahrbtna vešča, ki ne zamudi niti enega samega trenutka, da bi mučila mojo ubogo osebo,« je mirno dejal. »In tudi zelo konservativna.«

»In kaj je drugače z Malči?«
»Oh, lepo te prosim, Lisa,« se je teatralno zgrabil za srce. »Kako lahko zlobo od moje sestre primerjaš s tako krasno mlado in za povrh še čedno punco, kot je Malči?«

Mislim, da bom omedlela.

»Prste stran od moje sestre,« je zarenčala Katarina in ga divje pogledala. Zakaj morajo biti vsi tako zelo zaščitniški? Pa saj ne mine dan, da ne bi slišala tega stavka iz ust katerega od mojih družinskih članov.

»Aa, tako,« se je zarežal Jaka. »Da ne bom začel sumiti, da je tvoj čas v mesecu?«
»JAKA!«

Leon me je ošinil z obupanim »po-vseh-teh-letih-še-vedno-vse-po-starem« pogledom, meni pa je šlo podobno kot Feliksu in Krisu že pošteno na smeh.

»Kaj ko bi vidva ustavila konje?« je nato le predlagal Leon, ko se je izkazalo, da sta se spopadala samo še neverbalno (beri: Katarina ga poskuša umoriti s pogledom). »In veš, Katarina, dejansko ni slabo tu in tam slišati kakšne kritike.«

»Lahko potem še nekaj vprašam?« sem dvignila roko.

»Ti kar,« se je zasmejal Leon in pogumno ignoriral morilski pogled moje sestre.
»Kaj je s tem uvodnim delom?«

»Zanimivo, da si opazila. V tem delu pride v sceno solo nastop Manuela in Maje, ampak sta danes v Ljubljani, tako da bomo žal poskusili šele naslednji teden,« mi je pojasnil in izklopil svojo kitaro ter jo skrbno spravil v kovček, iz drugega pa izvlekel navadno akustično kitaro. »Gremo še enkrat,« je predlagal in pogledal ostale, ki so prikimali. »Bomo poskusili bolj z občutkom,« se je namuznil in ošinil nadvse grdo gledajočo Katarino, »pa še res rad bi poskusil s to kitaro.«
»Kakor želi idejni vodja,« ga je zbodel Feliks in se iztegnil naprej, da bi si popravil note. »Ampak nimam več veliko časa. Čez eno uro moram biti v domu pri noni.«
»Dobro.«

»Pa ne pozabi vprašati za ceno,« ga je izza klaviature spomnil Kris.

»Ne bom.«
»Okej, družba, potem pa še enkrat.«

»En, dva, tri, šti… JAKA!«

»Kaj?« se je zmedel, a se je takoj zatem zavedal. »Aja, sori.«
»Danes pa res ni tvoj dan,« se je zasmejal Kris in ga potrepljal po rami. »Ne skrbi, vsem se nam je dogajalo.«
»Kaj?«
Pomežiknil mu je in se še enkrat na kratko zasmejal, potem pa se skrivnostno usedel nazaj za klaviaturo. »Boš že še videl.«

 

7.      POGLAVJE ali Ko nov obraz spet vse spremeni

 

 

Bilo je ob šestih zjutraj, ko smo sedeli pri zajtrku v Severniku in je za sosednjo mizo sedelo le par zgodnejših stanovalcev, vsi ostali so bili dovolj pametni, da so še vlekli dreto. In ni bil čisto navaden dan, ne, vsaj ne, če osemnajsti rojstni dan kaj pomeni.

»Danes imaš prosto, Malči,« je lahkotno dejala že povsem budna mama in si mazala kruh z marmelado, medtem ko je Alfred na naš krožnik previdno preložil celo goro palačink. »Kaj to pomeni, Alfred?«
»To je od naju z Mauriceom,« je dejal Alfred in mi pomežiknil, potem pa se usedel poleg none, ki je Gino in Emo karala, ker sta dovolili gostom hrano nesti v sobo. »In kdo naj to čisti?« se je jezila, obraz pa se ji je v trenutku, ko ji je njen najljubši kuhar na lice pritisnil moker poljubček za dobro jutro, zjasnil. »Dobro jutro, Alfred.«
»Mami?« sem po drugem kosu kruha le sklenila, da poskusim s tistim, kar se mi je motalo po glavi že kar nekaj časa, in trenutek se je zdel kot nalašč, saj je ogovorjena vsa blažena sedela na svojem stolu in si mešala skodelico posebej močne kave, ki ji jo je iz kuhinje prinesla Ema.

»Kaj je, Malči?«

Dobro, morda pa le ni bila najboljša ideja. »Bi mene zdaj, ko sem osemnajst, spustila na dopust? Na morje?«

»Pa saj si na morju,« je nekoliko presenečeno dejala mama in nagnila glavo. »Kako to misliš?«
»Tako, kot je šla Katarina.« Šment, kako nedojemljivi so lahko včasih starši.

»Ne.«
»Ampak …« sem začela ne da bi se ustavila ob zdaj že precej utrujenem pogledu, ki mi ga je namenila. »Katarino si pustila, ko je bila stara toliko kot jaz.«
»Samo zato, ker mi je obljubila, da bodo spali v ločenih spalnicah. Tisti Jaka …«
»Dobro veš, da ne bi počela traparij.«
»Malči …« se je od nekod prikazal očka in me strogo pogledal, ob čemer so vsi moji upi, ki sem jih do sedaj še gojila, gladko splavali po vodi. Z mamo še nekako gre, pri očku pa se vedno zatakne. »Preveč zaletava si. Že res, da je Katarina v primerjavi z Marijo prava divjakinja, ampak če jo primerjam s tabo, je še zmerom tista mirnejša. Ampak to ne pomeni, da tudi tebi ne bova zaupala, če dokažeš, da si vredna zaupanja.«

»Sčasoma,« je dodala mama, ko je opazila moj pogled in zamajala z glavo. »Otroci. Za božjo voljo, Maurice, sedi z nami,« je v tem dvignila pogled in zagledala kuharjevega pomočnika, ki je nekoliko nerodno stal poleg Alfredovega stola in opazoval našo »družinsko diskusijo«, kot da bi čakal na povabilo. Odkar ga je očka nahrulil (kar se, verjemite, ne zgodi pogosto), je postal precej bolj plašen, kar je bilo po svoje tudi dobro, saj ga tudi ni bilo več potrebno vleči iz postelje za na delo, ker bi imel mačka, po drugi strani pa se mi je tudi malo smilil.

»Signora …« je zašepetal ubogi Maurice in se nekoliko prestopil. »Če dovolite, bi rad voščil signorini Malči …«
»Naredi, kar te je volja, Maurice,« je mama ob tolikšni sramežljivosti že zavila z očmi in očitajoče ošinila očka poleg nje češ, si ga moral tako nadreti.

»Kaj?« je neprizadeto zamomljal ta in si v skledo s čudno tresočo roko vsul kosmiče. »Naj ji vošči, presneto.«
Vsi so me pričakujoče gledali, ko sem vstala, on pa si je očistil grlo in se mi približal, potem pa se sploh nisem več uspela odmakniti, saj me je že ukleščil v medvedji objem in me, še preden bi očka uspel kaj reči, začel poljubljati po obrazu. »Tesoruccio! Bella! Vse najboljše *cmok*, lepa si kot roža *cmok* Cara! *cmok* Anima Mia! Vse, vse najboljše, vedno si v mojem srcu, sei sempre nel mio cuore

Končno me je izpustil, jaz pa sem s široko odprtimi usti obstala sredi restavracije, ki je nenadoma izbruhnila v hudo glasen aplavz, jaz pa sem dobila barvo zrelega paradižnika, sploh ko sem videla izraze na obrazih obeh natakaric in moje mame, nona in očka pa sta izgledala, kot da samo še čakata priložnost, da Mauricea umorita. Le Alfred je ostal neprizadet. »Lepa, mlada ljubezen, kaj?«
»Alfred, naredite mi uslugo in utihnite,« je zarenčal očka in planil od mize, ob čemer je kazalec zaril v Mauriceove prsi. »O tem bova razpravljala kasneje, mladi mož. Delat!«
»Ne skrbite, unesel se bo,« je lahkotno dejala Gina in mi, še vedno malo otopeli, pomežiknila.

»Kdo pa bo delal danes namesto mene?« sem malo slabotno vprašala mamo, ki ni izgledala, kot da bo v bližnji prihodnosti vstala izza mize in si je lenobno mešala že tretjo skodelico kave. »Katarina.«
»Katarina?«
»Zakaj si tako presenečena?« Hudomušno je privzdignila obrv. »In mislim, da jo lahko kar sama vprašaš.«
»To tudi mene zanima,« se je za mano v tem zaslišal glas moje starejše sestre in trenutek zatem pa je že sedela poleg mene in roko stegovala proti kosmičem. »Sedi, kamor te je volja, Jaka.«
O, bog, naj me nekdo ubije.

»To pa je bil trenutek, a, Malči?« se je zarežal ta in se počil direktno na mojo levo. »Zdaj, ko si osemnajst, mi lahko uradno postrežeš s pivom.«

»Pijanec,« mu je navrgla Katarina in mu ponudila košaro s kruhom. »Zajtrk?«
»Ne, hvala.«
»Zajtrk je dober. Za tvojo fit postavo,« je še dodala.

»Vem, da se samo norčuješ, Lisa, ampak naj ti bo.«

»Danes nimaš službe, Jaka?« sem vprašala s polnimi usti, ob čemer me je Katarina svareče pogledala, in segla v košaro z jabolki.

»Sobota je, sanjavka,« se je zasmejal. »V sobotah ni muzeja.«
Zardela sem. »Ah, ja …«

»Kje pa je Hannes?« se je na mojo veliko srečo takoj zatem že oglasila Katarina in vprašujoče pogledala mamo, nato pa s pogledom zdrsela do mene.

»V vinogradu dela,« je mama izpraznila svojo skodelico kave in vstala od mize. »Ne bo ga do opoldneva. Zakaj?«
»Očitno se bomo morali res izseliti,« je pojasnila in ogrizek zabrisala v skledo za odpadke. »Je Alfred pekel palačinke?« Še preden bi ji kdo uspel pritrditi, je že segala po viki kremi in si jo začela mazati na palačinko. »Torej, hiša je res draga kot žafran, tako da si je absolutno ne moremo privoščiti, vsaj kakor pravi Leon, sploh pa je cela tako ali tako prevelika za nas in zdaj rabimo nekaj močnih fantov, da bomo izselili pohištvo.«

»Seveda bo pomagal,« se je iz kuhinje prikazala Gina, »ampak dvomim, da bo prišel pred dvanajsto, kot je rekla Janj… Hannes!«

Moj bratranec je stal na vratih in nas zadihano meril s pogledom, potem pa se je skoraj panično ozrl okoli sebe in pridivjal do naše mize. »Mami, jaz ne morem več.«
»Ampak Hannes,« ga je strmo pogledala Gina. »V vinogradu si bil …«
»… natanko eno uro,« jo je dopolnil očka, ki se je v tem prikazal iz kuhinje.

»Kaj pa se ti je tako hudega primerilo v tem času?«

»Skoraj bi me ubili,« je poudarjeno dejal Hannes in si s prepotenega obraza (najbrž posledica bežanja) z roko odstranil zaveso dolgih las. »To je čisto izkoriščanje.«
»Vidite, to so pa mestne srajce,« se je ponorčeval Jaka. »Si pa menda ja šel kdaj z mano v vinograd?«
»Ja,« je zamomljal moj bratranec in segel po košari s kruhom. »Sestradan sem.«
»Ampak on je bil tisti, ki nam je pripravljal sendviče,« se je zarežala Katarina in se izognila njegovi brci pod mizo, ki je namesto tega oplazila mene.

»Hvala, Hannes.«
»Sori, Malči,« je zamomljal s polnimi usti. »In vse najboljše. Darila nimam, nisem imel časa.«
»O, ti ubogi fant,« je sarkastično dejala Gina in roke prekrižala na prsih. »In kaj boš počel zdaj? Misliš, da te bodo še naprej prenašali po tem, ko si jim že tretjič ta teden pobegnil iz vinograda?«
»Ehm …«

»Res ne vem, kaj misliš, Hannes,« se je od nekod zopet zaslišal mamin glas in trenutek zatem je že stala pred nami s predpasnikom v rokah in še preden bi uspel odreagirati, mu ga je že stlačila v roke. »Lahko pa si nadeneš tole, pa veselo na delo.«
»Kaj … mislim … Janja … mislim …« Moj bratranec je obstal sredi prostora s predpasnikom v rokah.

»Kaj?« Mama je privzdignila obrvi. »Prideš z mano podpisat pogodbo o zaposlitvi ali ne?«
»Kaj …. za …« je zamomljal, a ji je vseeno sledil v pisarno, z nami je ostala le Gina, ki je zmajala z glavo in začela krožnike na naši mizi zlagati na kup. »Ženska je nora.«
»Kot da tega ne vemo,« sva v en glas rekli s Katarino in se spogledali, potem pa ob izrazu na Jakovem obrazu bruhnili v smeh. »Toliko se še moraš naučiti,« ga je Katarina potrepljala po rami. »Bova šla vadit? Resnično ne razumem, kako ti je lahko Leon obljubil tisti solo. Že eden je čez glavo dovolj, se popolnoma strinjam s Krisom.«
»Imaš prav,« se je režeč strinjal. »Punce bodo popadale.«

»Kreten,« mu je navrgla, ko sva ji oba sledila proti vratom.

»Popoldan me menda nadomeščaš.«
»Točno tako,« je odrezala Katarina. »In ne zahvaljuj se mi, da si ne premislim.«
»Torej le nisi takšna ledena kraljica?« me je podražil Jaka in s pogledom begal od ene do druge. »Potem si pa res ne morem privoščiti, da ti ne bi voščil.« S tem me je brez enega samega vprašanja pograbil za roko in me povlekel v objem. »Vse najboljše, punči,« mi je zašepetal v uho, potem pa me brez kakršne koli pompoznosti, ki bi jo sicer pričakovala od njega, cmoknil na lice in mi pomežiknil. »Se vidimo zvečer. Kar sam se bom povabil na tvoje praznovanje, prav?«
»Pra…prav …« Vse ostalo mi je ostalo nekje na pol poti po grlu. Presneto, Malči!

Katarina se je komaj opazno zarežala, potem pa je Jako povlekla za sabo in zmajala z glavo. »Kaj je narobe s tabo …?«

»Že deset let me sprašuješ isto, Lisa, pa še vedno nimam odgovora,« sem še slišala njegov glas, ko sta odšla proti vratom, jaz pa sem še zmerom kot vkopana stala na mestu in se, ne da bi se zavedala, držala za desno lice, kjer so se me dotaknile njegove ustnice.

Nikoli več se ne bom umila.

 

Prišla je brez opozorila, v trenutku, ko sem ravno ležala na postelji in je opoldansko sonce sijalo naravnost skozi moje strešno okno name, jaz pa sem z zaprtimi očmi sanjarila o … je sploh potrebno povedati?

Z napol priprtimi očmi sem si kot vsak dan ogledovala staro uokvirjeno fotografijo na steni, kjer sem še kot zelo majhna in kodrasta punčka sedela z Leonovo kitaro v naročju, on in Jaka pa sta vsak iz ene strani tiščala glavi čez moja ramena, Leon zato, ker naju je Katarina dejansko hotela fotografirati, Jaka pa zato, ker je bil pač ravno zraven in se je vedno rad fotografiral, kot je samozavestno izjavil moji razjarjeni sestri, ko je dobila razvito fotografijo. Jaz pa se seveda nisem preveč jezila, glede na to, da je to najbrž edina najina skupna in vsaj približno spodobna fotografija.

Ampak to je že stvar neke druge zgodbe. Torej. Igor II., ki je do tedaj vdano ležal na mojem trebuhu in mi zaradi svoje teže že resno oteževal dihanje, je bil ob prihodu moje sestre v trenutku pokonci in skočil s postelje, potem pa se je izmuznil mimo njenih nog ven na hodnik. »Kaj je, Katarina?« sem zastokala in se oprla na komolce od tam pa sem se še vedno nekoliko kremžljava usedla in si z desnico vsaj za silo pogladila frizuro. »Ne more človek niti za trenutek zatisniti oči …?«
»Oh, kot da si spala,« mi je oponesla, ne da bi se ganila od vrat. »To pa zaenkrat itak ni pomembno.«

»Kaj pa je?« Še vedno se nisem zavedala resnosti situacije, ko sem z nočne omarice vzela lonček s kakavom in vstala, ravno v trenutku, ko pa sem bila obrnjena proč od nje (in oprezala skozi okno, če bi bil Jaka slučajno kje na dosegu oči), je zopet spregovorila s hudo mrtvaškim glasom. »Marija je v Ljubljani.«
Skodelica je s treskom padla na tla in vsebina se je razlila po preprogi, a mi je bilo za razliko od moje sestre, ki me je ZELO grdo pogledala, glede na to, da je bila to nekoč njena skodelica, za to prav malo mar. »Kaj … mislim … KAJ?«

»Marija je v Ljubljani. Na letališču,« je nadvse potrpežljivo ponovila Katarina in prekrižala roke na prsih ravno pod napisom »Who cares«.

»Ha …« Nisem bila prepričana, ali naj se smejim ali ne, zato sem si le zmedeno segla v lase, trenutek zatem pa se mi je obraz že razjasnil. »Ha … ha, ha, zelo zabavno, ampak se ti ne zdi, da smo malo … ha, ha … prestare za rojstnodnevne šale?« Za trenutek sem obstala in premlevala, ali je potrebno še kaj dodati. »Ha, ha?«
Katarina je energično zavila z očmi in za sabo zaprla vrata. »Ne zafrkavam se, ti trapa.«
»Ne vem, če je bil ta izraz ravno potreben,« sem se užaljeno odzvala in ji potisnila stol. »Potem pa povej.«
»Saj sem že rekla,« je resno dejala in se sesedla na stol, z nog pa zbrcala copate, da jih je lahko stegnila na mojo posteljo. »Marija je na letališču.«
»To je čudno,« sem poskušala bolj kot njo prepričati samo sebe. »Seveda ni na letališču.« Pričakujoče sem pogledala sestro, ki si je z obraza pihnila pramen temnih las, ki so ji ušli iz čopa, potem pa zmajala z glavo. »Si ti dejansko neumna? Pred natanko pol ure me je klicala z letališča Jožeta Pučnika v Ljubljani in ukazala, naj jo pride nekdo iskat. Rekla je, da je prišla za … khm … tvoj osemnajsti rojstni dan.«
Zdaj se mi je šele začelo vse skupaj počasi svitati, skupaj s tem pa je prišel tudi čuden pritisk v moji glavi, ki mi ni bil niti najmanj všeč, še manj kot dejstvo, da je le nekaj sto kilometrov stran moja tečna starejša sestra, ki jo bom morala v najboljšem primeru prenašati najmanj štirinajst dni. Jupi. »Torej …« Odhrkala sem se in počasi dvignila pogled h Katarini, ki ni bila nad pravkar povedano novico videti nič kaj bolj navdušena kot jaz, najbrž tudi zato ne, ker ji je Marija nazadnje, ko smo jo obiskali na Finskem, priporočala obisk frizerja in po možnosti kar za celostno preobrazbo, in si je zdaj nervozno grizljala spodnjo ustnico. »Torej … je res tu?«

»To ti poskušam že ves čas povedati,« se mi je skoraj prizanesljivo, a obenem precej kislo nasmehnila in iz žepa povlekla telefon. »Če ne verjameš, ti lahko pokažem.«
»Že dobro, verjamem,« sem še vedno v šoku dejala. »In kaj zdaj?«

»Mama ne more pustiti Severnika in sredi dneva oddrveti v Ljubljano ponjo.«
»Pa očka?«
»Tudi ne,« je nekoliko nepotrpežljivo dejala se prestopila k oknu, potem pa se je počasi obrnila nazaj k meni. »Jaz grem.«

»In kaj še čakaš?« sem poskušala zveneti vedro, a je vse skupaj izpadlo totalno idiotsko, tako da je tudi Katarina le privzdignila obrvi. »Ti pa res komaj čakaš, da se me znebiš. Me prav zanima, kaj počenjaš, ko me ni.«
»Čisto nič posebnega,« sem omalovažujoče dejala in se obrnila proč. »Dvomim, da kaj takšnega, kar bi tebe zanimalo.«

Z globokim vzdihom se je usedla nazaj na stol in me od strani ošinila s pogledom, nato pa ga je usmerila nazaj v naročje in mi s tem dala jasno vedeti, da ji je, kar koli je že imela za povedati, presneto neprijetno. »Ko sva že prišli tako daleč … oprosti za … zadnjič,« je po nekaj trenutkih tišine le zamomljala. »Res zelo tečna sestra, kaj?«
Naj me koklja … »Že dobro,« sem nekoliko presenečeno dejala, ko sem si za silo opomogla od šoka, saj glede na njeno ponosno naravo res nisem pričakovala opravičila, vsaj glede na to, da ni v zadnjih desetih letih niti enkrat samkrat priznala svoje zmote. »Res si bila nekoliko … nerazumevajoča.«
Zardela je kot semafor, nato pa izdavila nekaj povsem nerazumljivega.

»Kako, prosim?« sem z užitkom še enkrat vprašala, saj sem se zdaj že začela spet zavedati sveta okoli sebe in sem se spomnila, da sem jo v času, ko sem si poskušala v glavi dopovedati, da Marijin obisk sploh ne pomeni kaj slabega, čisto pozabila zbadati. »Ne vem, če sem te razumela?«
»Res je bil moj čas v mesecu,« je zamrmrala in se kar na stolu obrnila proč k oknu, da ne bi videla njene rdečice. »Si vedela, da se iz tvoje sobe vidi Jakova hiša?«
»Mnja, tako čisto mimogrede sem opazila,« sem neprizadeto zamahnila z roko, da bi jo le prepričala, da nisem oprezala za njim, čeprav sem ravno zjutraj pod mojo blazino našla Jašino darilo za rojstni dan, ki mi ga je očitno pustil prejšnji dan – daljnogled, za katerega pa ne bom trdila, da ga nisem preizkusila.

»No,« se je že nekoliko potolaženo zarežala in me celo potrepljala po rami. »Ti ga kar glej, če ti je kaj do tega, ampak če se te samo dotakne …«
»Zakaj bi hotela to?« sem izdavila in se obrnila nekoliko proč, zdaj v upanju, da ona ne bo opazila moje zmagovalne barve na obrazu.

»Oh,« je lahkotno dejala. »Samo tako sem mislila. Pa nič.«
»Točno tako,« sem zagrgrala z zadrgnjenim grlom. »Čisto nič.«
»Potem se pa vidiva, sestrica,« se je zarežala in me še enkrat potrepljala, potem pa izginila za vrati svoje sobe, ki so se trenutek zatem spet odprla in ven je zopet pogledala že nekoliko slabše razpoložena Katarina. »In še nekaj je ...«

 »Aja?«

»Torej …« Videti je bila nekoliko v zadregi. »Greš z mano?«
»S tabo?« Izbuljila sem oči. »Na svoj rojstni dan?« Ji ni dovolj, da sem že dobila najhujše darilo v svojem kratkem življenju?
»Prosim?« je zamomljala in me proseče pogledala. »Res ne bi bila dolgo rada … sama.« Odkašljala se je. »Z njo.«

»Že dobro … Grem.«

Obraz se ji je v hipu zvedril in zdelo se je celo, kot da se poskuša široko nasmehniti, kar je seveda izpadlo povsem groteskno. »Dolžna sem ti, spomni me. Zdaj pa se obleci, ker potemtakem kar greva.«

In že je ni bilo več.

Šment. Kaj je narobe z mano?

 

In ne, presenečenj za tisti dan seveda še ni bilo konec. Tik pred zaprtjem restavracije, ko so se vsi moji prijatelji, sedeč okoli največjega omizja v Severniku, luči nad katerim sta Ema in Gina ovesili z baloni in trakovi strogo v barvah italijanske zastave, že hudo razživeli in so na moje veliko presenečenje v živahni debati, ki sta jo enkrat za spremembo vodila Lucia in Jaša, sodelovali tudi dvojčka in Matjaž, ki je, ali pa se mi je tako samo zdelo, več kot le enkrat »naključno« pogledal v Luciini smeri, so se namreč odprla kuhinjska vrata in skoznje so prav pompozno in predvsem zelo glasno, vkorakali Echovci in ko je izzvenel še zadnji »vse najboljše, draga Malči, vse najboljše za te«, je ploskala že cela restavracija, kljub temu, da je očka na usta tiščal prst in vse navzoče neuspešno opominjal na dejstvo, da je ura že krepko čez deset in da večina gostov že spi.

»Gaj ba je bilo do?« se je za mano že v naslednjem trenutku, ko je vse skupaj potihnilo, zaslišalo nosljanje moje najstarejše sestre, ki se ji je delovno mesto v Franciji res začenjalo hudo poznati pri naglasu in se je v tistem trenutku z grozljivo grimaso prebila mimo zbrane družbe, ki me je v tistem trenutku obkrožala in mi poskušala že v drugo voščiti ter me zgrabila za ramo. »Leena.«
»Oh, Marija,« sem na usta pričarala plastičen nasmešek. »Mi hočeš tudi ti voščiti?«
»De bodi drabasta …« me je zavrnila. »Dobro vež, da zem di že vožžila in de obdarovala …«

»Ja, res cenim tvoje darilo,« sem dejala s stisnjenimi ustnicami in v spomin priklicala kilometrski »špeh« v francoščini, ki mi ga je dobrodušno privlekla iz Pariza in je morala zaradi tega pustiti doma pol svoje četrte potovalke.

»Vse najboljše, Malči,« se je od nekod prikazal Manuel in mi trdno stisnil roko. »Saj veš, prihraniva klišeje. In hvala za vabilo.« Moje sestre ni kljub svojemu izvrstnemu znanju francoščine niti ošinil, najbrž ne preveč navdušen nad dejstvom, da ga je prej, ko ju je Katarina predstavila, obtožila, da se tujih jezikov uči samo zato, da bi lovil dekleta, kar je dejansko daleč od Manuelovega zanimanja in se še danes čudim, da je končal s Katarino.
»Ni za kaj. Pa saj veš, da so najboljši inštruktorji slovenščine na svetu inventar,« sem se pošalila in premerila njegov obraz, ki je bil za očali s tankimi okvirji kljub počitnikovanju enako bled kot običajno. »Ne reci, da sta vaju Leon in Katarina namesto, da bi vaju peljala s sabo na morje, odložila v Ljubljani na še kakšnem predavanju?«

»Seveda ju nisva,« je čez nekaj glav zavpila Katarina, ki je očitno slišala mojo pripombo, medtem ko se je Manuel le zasmejal. »Večino časa se je takole oblečen skrival v senci in že stotič bral tisto svojo DaVincijevo šifro.«

»Pač ne maram preveč sonca,« je skomignil z rameni in usta razvlekel v nasmeh. »Zdaj pa te res nočem preveč zamoriti … Moram še govoriti z Matjažem.«

»Se vidimo,« sem zaklicala za njim, nato pa se, precej nejevoljna, ker je tako hitro odšel, obrnila nazaj k sestri. »Kaj si prej hotela reči?«
»Dober dan!« se je, še preden bi moja sestra uspela odgovoriti, za mojim hrbtom zaslišal še en prešeren pozdrav in trenutek za tem me je okoli ramen objela težka Jakova roka. »Hojla, Malči. Vse najboljše. Vi pa ste …« je za hip vprašujoče pogledal zdelo namrgodeno Marijo, takoj za tem pa mu je očitno le kliknilo, »gotovo Katarinina in Malčina sestra? Me veseli,« je brez možnosti kakršnega koli ugovora pograbil njeno suho roko in jo močno stresel. »Jaka. Neuspešen Katarinin snubec in Malčine najbolj nore sanje.«

Sunkovito sem zajela sapo in mu stopila na nogo, a se je le rahlo zdrznil in glavo rahlo sklonil k meni. »Kaj narobe, srči?««
Srči? O. Moj. Bog. »Kreten,« sem mu kljub notranji vznesenosti, ki sem jo občutila ob njegovem izrazu, siknila v uho, nato pa se še sama zarežala kot eden v smeri svoje starejše sestre, ki je bila videti kot riba na suhem. »Jaka se samo šali.«
»Oh, vidim,« je suho dejala.

»No …« Zdaj je bil tudi Jaka očitno v rahli zadregi in se je za nekaj centimetrov odmaknil od mene, ob čemer mi je srce kar uplahnilo. Ah, kaj sploh govorim. Odkar me je … zadela ta puščica se res izražam kot pravi polizanec. »Verjamem, da se že dolgo nista videli in vaju nočem motiti …« Kljub vsemu se je zarežal. »Upam, da vam bo všeč naša obala, če pa si zaželite kakšne romantične vožnje z izkušenim ribičem, me pa le pokličite. Imam tudi ključe od mestnega muzeja!« je še zavpil čez Krisa, ki se je prizanesljivo nasmehnil moji sestri, medtem ko je ona z očitnim neodobravanjem motrila njegov čop.

»Zaj se rez zamo žali

»Oh, nikakor,« sem resno dejala in pomahala Leonu na drugi strani prostora, ki mi je z roko nakazal, da mi bo voščil kasneje, saj je bil v tistem trenutku čisto preveč zaposlen z Majo, ki se je po treh dneh vrnila iz Ljubljane, kjer sta imela z Manuelom skoraj neprenehoma predavanja. »Jaka se zelo redko šali … S Katarino se ves čas prevažava z njim naokrog,« sem še dodala in svoji drugi sestri z glavo pomignila, naj mi pride pomagat.

»Tole je bilo pa res presenečenje,« sem se ji zahvalila, ko se je s tremi praznimi kozarci in z buteljko pod pazduho prerinila do naju in vse skupaj postavila na prazno mizico na levi. »Čisto nič nisem imela tu zraven,« je izjavila in z enim samim gibom odvila buteljko, trenutek za tem pa je že počilo in zamašek je poletel direktno v Marijin obraz. »Oh, oprosti, Marija,« je lahkotno dejala kot paradižnik rdeči sestri, potem pa se je obrnila k meni, kot da bi se zbala, da sicer ne bo več mogla brzdati smeha in mi v roke potisnila enega izmed treh kozarcev. »Leon in Jaka sta kriva. Mirno drži.«
»Leon in Jaka?« sem nekoliko presenečeno dejala in se obenem spraševala, če se bitje mojega srca res sliši po vsej restavraciji, kot se je to zdelo meni.

»Pa saj poznaš Leona, Jaka pa je itak čisto nor nate, odkar si se znebila odvečnih las in se pobarvala kot hidrant za vodo,« se je zasmejala Katarina in Mariji, ki se je ob omembi moje frizure samo še huje namrdnila, podala drugi kozarec, tretjega pa obdržala zase. »Pa naj bo, samo na miru naj te pusti. Na zdravje!« Čakaj, kaj je rekla?
»Na zdravje,« sem nekoliko negotovo odzdravila in potem sumničavo poduhala vsebino. »Je tole sploh užitno?«
Katarina je izpustila iz sebe nekakšen čuden zvok, podoben grozljivemu zadrževanju smeha, medtem ko me je Marija res zelo grdo pogledala. »Leena, do je najboljži francosgi žambanjec
»Potem pa že,« sem zamomljala in previdno namočila jezik. »No … saj niti ni tako zelo slabo.«
»Da le ne boš postala kot Jaka in izkoristila vsako priložnost, samo da prideš do alkohola,« me je zbodla Katarina in se izmaknila moji nogi, ki je stopila nevarno mimo njene japonke.

»Res zelo smešno.«
»Zelo,« je ledeno dejala Marija. »Lahko govorimo?«

»Ehm … Saj govorimo?« jo je Katarina pogledala tako, kot da bi padla na glavo.

»Z zdarži

»S starši?« jo je prijazno popravila Katarina. »Itak. Mami!«

»Katarina?« se je izza vogala prikazala mamina glava. »Si me klicala?«
»Hožem govoridi z vami,« je z morilskim izrazom na obrazu dejala Marija in trdo odložila svoj kozarec. »Na zamem

»Pridite sem nazaj,« je predlagala mama in najina starejša sestra naju je sunkovito povlekla za sabo, ob čemer ni bilo moč spregledati alarmantnega izraza na Katarininem obrazu.

»Okej? Marija? Saj lahko sami hodiva.«
»Že brav,« je skoraj jezno dejala in naju tik pred vrati le izpustila. »Mama, ada, gaj je do
Starša, ki sta nas že čakala v skladišču, sta se spogledala in mama je rahlo privzdignila obrvi. »Skladišče, ljubica?«

»Ne do,« je zdaj že zelo razburjeno dejala Marija. »Gaj vam nisem regla, da se ne selidi

»Ti kaj ni všeč, ljubica?« jo je nekoliko nervozno vprašal oče, ki je moral tudi sam priznati, da se je njegova nekdanja ljubljenka v zadnjih letih res spremenila v pravo pošast. »Ker lahko  spre…«
»Vzi di hibiji zunaj,« ga je trdo prekinila. »Bijanci, žudagi, dizdi zmežni Idalijan od brej in da žudni rog bend

Po zvoku, ki je do mene prišel iz Katarinine strani, sem lahko zdaj že z gotovostjo sklepala, da je šla najina ljuba sestrica nekoliko predaleč. »Hm, Marija,« je s poudarkom izgovorila in se prestopila izven očkovega dosega. »Tile pijanci, kot lahko razumem tvoje »bijance«,« je dejala s kančkom sarkazma v glasu, »si še ena tistih, ki očitno ne razumejo šale, ne vem, ali si z »žudagi« ali pa v normalni govorici čudaki mislila mojega fanta in mojo najboljšo prijateljico, ali pa morda Malčine prijatelje, »dizdi zmežni Idalijan od brej«, s katerim najbrž misliš Mauricea je naš vrhunski kuharski pomočnik, kar se pa tiče tega tvojega »žudnega rog benda«, nisem med nami mimogrede srečala nikogar, ki bi igral rog, je pa to moj rock bend in moji, pa tudi Malčini zelo dobri prijatelji, za katere bi prosila nekoliko strpnosti. Mislim pa, da so lasje,« je z zlobnim podtonom ošinila njeno skrbno urejeno pričesko, »res stvar vsakega posameznika in ni ravno stvar, zaradi katere bi lahko človeka označil s hipijem.«

Starša sta z zanimanjem spremljala monolog njune drugorojene hčerke, sama pa sem morala priznati, da res nisem imela več česa dodati, je pa bila Marija zato toliko bolj ogorčena, saj je zajavkala in se prijela za srce. »Ne vem, Aliisa, že vež, gaj govoriž! Vež, gago grazno družbo zi imela v Finnlandiji!«

»O, prav res,« je sarkastično dejala Katarina in roke prekrižala na prsih. »Prav res »grazno«. Od tega so starši moje najboljše prijateljice končali kot propadli alkoholiki, njo pa je vzela socialna in jo poslala k sorodnikom v Ameriko, kjer je svojo pot žalostno končala v komuni. Za ostale pa sploh nočem vedeti.«
»In gaj je du boljže? Vež gago zlab zgled zanju zo!« je očitajoče pogledala mamo, ki je bila navkljub situaciji povsem mirna. »Jaz ne bi prehitro sodila, Marija,« je lahkotno dejala. »Meni se zdijo vsi po vrsti čisto krasni fantje in dekleta, ki so tvojima sestrama stali ob strani vsa ta leta, odkar smo prišli.«
»In ožidno vzgajali Leeno,« je ledeno dejala Marija in ošinila moje lase. »Zamo glej, gaj je naredila z zvojimi lazmi

»Meni je čisto všeč, kaj je naredila s svojimi lasmi,« je še zmerom povsem hladnokrvno dejala mama. »Dovolj je stara, da se sama odloča o tem.«
»Že brav,« je zasikala Marija. »Vidim, da zde ze vzi zarodili brodi meni. Jaz grem zbad

»Pa lahko noč!« sem zavpila za njo, ko je odpeketala proti vratom, še preden pa bi mamo in Katarino, ki sta se zdaj že zelo težko zadrževali, popadel smeh, se je izpred vrat zaslišal še en krik.

»Neg žudažki Debec!« je zavreščal njen glas in skozi šipo smo lahko videli le njene roke, ki so se otepale do sedaj še neznanega osebka, za katerega pa se mi je po malem že svitalo, kdo bi lahko bil.  »In mizlim, da je bijan! Broč od mene!«

»Misliš, da bi mu lahko šli pomagat?« se je zdaj, ko je njegova najstarejša hčerka in njegov ponos izginila za vrati, celo očka vključil v debato in me skoraj hudomušno ošinil s pogledom. »Ali ga pustimo malo trpeti?«
»Saj v resnici sploh ni tako zelo napačen, če izvzamemo nadležnost,« sem preudarno dejala. »Le da se bojim, da mi bo še on hotel voščiti.«
»S čimer danes nimaš najboljših izkušenj,« se je ponorčevala Katarina in si zopet nadela japonke, ki jih je prej zbrcala z nog, nato pa stopila do mene in me zgrabila pod roko. »Ampak se greva vseeno zabavat,« mi je pomežiknila. »Ne zgodi se vsak dan, da moja mala sestrica praznuje osemnajst let. Krila te bom,« mi je obljubila in obotavljivo sem ji sledila iz skladišča. Ko sva bili že mimo staršev, se je sklonila k mojemu ušesu in me pomenljivo ošinila s pogledom. »In če me spomin ne vara, je Feliks po Jakovem naročilu pripravil celo zgoščenko najbolj romantičnih dalmatinskih, na katere hoče plesati s tabo.«
»Ti se kar norčuj,« sem zamrmrala, ko sva se plazili mimo Michaela, ki je z žepnim slovarčkom v rokah postopal okoli kuhinje in očitno čakal na priložnost, da mi vošči.

»Malči! Moj prvi ples pripada meni!« je tedaj najmanj pet metrov od mene v mojo smer zavpil Gašper in naredil nekaj čudnih gibov z roko, ob katerih sem lahko le zavila z očmi, Jaša, ki je bil že v naslednjem trenutku za mojim hrbtom, pa se je le grozljivo namrščil, da me je za hip spominjal na Marijo. »Jaša!« sem se razveselila in ga povlekla nekoliko na stran. »Se zabavaš?«

»Pa ja veš, da je pri vas vedno super,« se je nasmejal in me nerodno objel okoli rame. »Vse najboljše še enkrat, Malči. Dobrodošla v svetu odraslih.«
Čeprav šala ni bila bogve kako posrečena, sem se zasmejala, saj sem, priznam, imela vse, odkar mi je Lucia povedala, kako nor je name, v njegovi prisotnosti vedno nekam slab občutek – kot slaba vest. »To je pa lepo slišati. Hvala.«
»No, vidim, da imate tudi vi svojega Jako,« je Katarina z glavo pomignila h Gašperju, ki se je s pločevinko piva že prerival proti nam. »Vas bom pustila kar same.«
»Hvala za prej, Katarina.«
»Ni panike,« se je zarežala in mi pomežiknila. »Mislim, da me Manuel že nestrpno čaka.«

Oba z mojim najboljšim prijateljem sva opazovala, kako jo je objel okoli ramen in ji nekaj zašepetal v uho, trenutek zatem pa sta se že odpravila proti vratom. »Lepo, ne?« je nekoliko zamaknjeno dejal Jaša, ne da bi umaknil roko z moje rame.

»Ja.« Kaj pa naj bi drugega rekla?

»Res si želim, da bi imel tako krasno punco, kot je tvoja sestra.«
Piškot, ki sem si ga v zadregi stlačila v usta, se mi je zataknil nekje na polovici poti po grlu. »Aja?«
»Na srečo poznam eno čisto podobno, če ne še boljšo,« je pomenljivo dejal in me zelo resno pogledal s svojimi pametnimi očmi, ob katerih sem se že odkar sva prijatelja, počutila nekoliko majhno, situacija pa je bila še bolj zoprna, ker je bilo med nama le kakšnih pet centimetrov razlike, višinska razlika trideset centimetrov pa tudi ni ravno zanemarljiva. »Torej … Malči ... Že nekaj časa bi te rad nekaj vprašal.«

Zvilo me je v trebuhu. »Reci.«
»Bi … bi …« V zadregi se je nasmehnil. »Bi šla na zmenek z mano?«
Tega sem se bala. »No …«
»Vem, da je vse skupaj hitro,« je začel bebljati, kakor hitro je opazil, da sem ostala brez besed, »ampak že od vrtca sva najboljša prijatelja in vem, da sva bila do zdaj res samo to, ampak res, res si želim, da najino prijateljstvo ne bi bilo uničeno po tem, kar sem zdaj nepremišljeno zinil, ampak tudi raziskave dokazujejo, da …«
»Jaša!«

»Ja?« Upajoče me je pogledal.

»Šla bom … na zmenek s tabo.«
»Pijačo? Malči? Jaša?« se je od nekod prikazal Hannes s čipkastim predpasnikom, zaradi katerega je Mattias pred nekaj urami skoraj umrl od smeha in ga je še zdaj iz varne razdalje radovedno opazoval.

»Ne, hvala, Hannes,« sem se zahvalila in nekoliko počakala, da se je oddaljil, nato pa sem se zopet obrnila k Jaši. »Prav.«

»Res?«

»Res.« Zavzdihnila sem. »Le …«

»… Ja, vem, da je res hitro,« me je prekinil. »Ampak ni treba, da hitiva. Kaj praviš, da samo pogledava kakšen film, morda pri meni, naročiva pico ali pa …« No, super. Tako se je začelo pri Katarini in Manuelu, zdaj pa že zbirata čas in denar za poroko in se pogajata o tem, ali bosta imela tri ali štiri otroke.

»Jak…« sem zinila, še preden bi se zavedala.

Presenečeno se je sklonil bližje k meni, da sem že vohala domač pralni prašek z vonjem sivke, s katerim se je njegova mama vedno tako zelo hvalila. »Si kaj rekla? Tako zelo glasno je tu.«
»Mislim, rekla sem ja,« sem se popravila. »Ja, lahko. Drug teden?«
»Super!« se je široko nasmehnil in si z roko nervozno segel v zmršene črne lase. »Zdaj te moram najbrž povabit plesat.«
»Res ni…«
»Kaj motim?« Gašper je režeč stal na moji levi in z nagnjeno glavo opazoval prizor.

V trenutku sva skočila narazen. »Nikakor!« sem skoraj zavpila. »Je kaj narobe?«
»Čisto nič,« se je še zmerom režal. »Sicer sem te hotel povabit plesat, ampak zdaj vidim, da imaš … druge skrbi. Se vidimo!« In že je izginil v smeri, kjer je stala Ines in se nekam kislo držala, ker ji do tedaj ni namenil niti kančka pozornosti, medtem ko je bila Lucia videti povsem srečna, ko je za mizo nekaj razpravljala z Matjažem, ki ga je pred nekaj dnevi prvič obiskala v studiu, od takrat naprej pa ni govorila o ničemer drugem več, celo na svoje »razodetje« je pozabila. Prava škoda, ker se je zato toliko bolj temeljito lotil mene.
Moj krik je namreč pritegnil njegovo pozornost in trenutek zatem je že stal med mano in Jašo, ki ni bil videti prav nič srečen, ker se je najin pogovor tako hitro končal, a je bil tudi čisto preveč vljuden, da bi Michaela preprosto nagnal. »Malchi!

»Oh, hallo, Michael.«
»Ich wünsche dir …« Obupano je polistal po slovarju, ko pa je našel pravo stran, je ga je pompozno dvignil v višino svojih oči. »Vse … najbol…najboljse. Vse najboljse.«

»O, hvala, Michael,« sem skoraj ganjeno dejala, ker ni poskušal ničesar več (a sem se kot običajno zmotila). »Si se učil slovensko?«
»Slo…ven…sko,« je ponovil za mano in potem slovar stlačil v zadnji žep hlač. »Darf ich dich küssen?«

Kaj za vra…

»Ne, ne smeš,« se je v tistem trenutku za mano zaslišal znani glas in okoli ramen sem začutila močne roke, ob katerih nisem niti za trenutek več dvomila. »Ne moreš se tako vsiljevati puncam,« ga je pokaral Jaka, medtem ko je Jaša še zmerom stal tam kot lipov bog z izbuljenimi očmi in široko odprtimi usti nad to predrznostjo. »Celo jaz to vem.« Z desno roko je zdrsel z rame do moje levice in jo nežno prijel. »Si zasedena, slavljenka?«
»Ne,« sem vsa srečna dejala in čisto pozabila na Jašo, ki je bil za trenutek videti užaljen, a se je hitro zbral. »Hitro bom nazaj, Jaša,« sem mu obljubila in sledila Jaki skozi zbrano družbo.

»Hvala.«
»Ne zahvaljuj se mi,« se je lahno zasmejal in me šarmantno objel okoli pasu. »Res ne moremo pustiti perverznežem, da ti uničijo večer. In ta prvi ples sem hranil zate.«
Mislim, da bom izdihnila. »Kje pa imaš svojo punco?«
»Nežo?« Vnovič se je zasmejal. »Lepo te prosim, je pa res ne bi vlekel na tvojo rojstnodnevno zabavo. Poleg tega sva se razšla.«

»Oh.« Srce mi je kar poskočilo. »Žal mi je.«
»Naj ti ne bo,« je lahkotno dejal in me zavrtel, ko pa sva si zopet gledala v oči, je zmignil z rameni. »Pač ni bila tista prava, ne?«
»Pa že.«

»Zdaj pa nehaj spraševati in raje uživaj,« se je posmejal. »Ne plešem kar z vsako. Čeprav je tista tvoja prijateljica … je Ines? Kar precej luštna je.«
»Oh, gotovo bo očarana,« sem se prisiljeno zasmejala in nenadoma pod svojo nogo začutila nekaj precej velikega. »Oh, OPROSTI!« sem zajavkala. »Nisem te hotela pohoditi!«
»Se tudi ni treba obremenjevati,« je usta razvlekel v nasmeh, oči pa so se mu v soju polteme zasvetlikale kot … Malči, nehaj nakladati. No, super, zdaj pa že govorim sama s sabo. »Lahka si kot peresce.«
»Hvala,« sem se čudno robustno zasmejala in ga poskušala povleči nekoliko proč od Ines, ki se mi je nenadoma zazdela nekam čudno nevarna s svojimi živahnimi kodri in prešernim smehom, ki je odmeval po vsem prostoru, čeprav je imela oči samo za mojega bratranca. Kako čudna je ljubezen.

»Pojutrišnjem tudi jaz praznujem,« mi je povedal in se nagnil nekoliko bolj k meni. »Lahko bi se dogovorili, da bi šli za en dan na morje in na ladji pripravili piknik. Saj veš. Zate in zame. Da nas bo čim več.«
Sem prav slišala? »Da bi skupaj pripravila praznovanje?« sem bebasto vprašala, ne povsem prepričana v to, kaj je rekel.

»Zakaj si tako zelo presenečena?« me je zbodel. »Sem tako grozen?«

»Ne, seveda ne … Oprosti,« sem nenadoma brez pomišljanja zamomljala in se mu iztrgala iz prijema.

»Je kaj narobe?« je nasmešek od prej v trenutku nadomestila zaskrbljenost. »Malči?«
»Samo ne stranišče moram,« sem zasopla, potem pa samo stekla, ne da bi se ozirala.

Ustavila sem se šele za vogalom, kjer sem poškilila izza stene v njegovi smeri, zdaj že malo jezna nase, ker sem zapravila tako krasno priložnost, saj ni več zrl za mano, kot se mi je sprva zdelo.

Počasi sem zdrsela po steni navzdol in si glavo zakopala v dlani, a moj pesimizem tudi ni dolgo trajal. Okorno sem vstala in se odpravila proti stranišču, kakor sem se prej izgovorila Jaki, obenem pa tuhtala o mojem naslednjem koraku, kot mi je svetovala Ines, in zmenek z Jašo sem zdaj sploh več ni zdela tako zelo slaba ideja.

 

 

8.      POGLAVJE ali Ko gre vse narobe

 

 

»Kaj pa si danes tako zasanjana, Lučka?« je z nasmeškom na obrazu vprašal Jaša, ko smo v ponedeljek zjutraj šli po plaži navzgor proti pristanišču, kjer so nas v Narcisu vsaj po Inesinih besedah, ko me je pred pol ure klicala, že čakali ostali trije iz naše klape.

»Včeraj zvečer sem bila pri Matjažu,« je z res zelo sanjavim glasom povedala črnolaska in se čisto pozabila hudovati zaradi imena.

»Te tudi on kliče Lučka?«
»Ja …«
No, to pa pojasni par stvari. »Kaj pa sta počela?« sem se vključila v pogovor. »Si mu končno izlila svojo dušo?«
»Razpravljala sva o tisti knjigi iz retorike, ki mi jo je posodil, pa malo mi je razložil rusko slovnico … Kako je pameten!«
»Ne me hecat,« je skoraj nekoliko mračno dejal Jaša in jo ošinil od strani. »To je vse?«
»Še zdaleč ne,« je njen glas že nekoliko pridobil na ostrini. »Pila sva pomarančni sok in kavo s polnomastnim mlekom v katerega sva namočila približno pol kile domačih piškotov brez jajc, aja, in sedela sva na kavču. Kar se pa duše tiče, kar te najbrž od vsega najbolj teži, je moj odgovor ne. In tudi ne nameravam storiti kaj podobnega.«

Z Jašo sva se spogledala in se trudila, da ne bi prasnila v smeh. »Zakaj pa ne?«
»Starostna razlika,« je profesionalno dejala Lucia in si pramen črnih las zataknila za uho. »Samo prijatelja sva. Poleg tega ga jaz nikakor ne bi mogla zanimati.«
»Jaz ne bi stavila na to,« sem zamrmrala. »Zadnjič je bil kar precej nervozen, veš?«

»Si že rekla,« me je utišala in me svareče pogledala, očitno šele zdaj zavedajoč se, da vse skupaj posluša tudi Jaša. »Dovolj o meni. Kaj pa vidva?«
Preklasti črnolasec je kar zažarel. »Jutri greva na zmenek?«

»In kaj si pripravil?« je vprašala in se pretvarjala, da jo vse skupaj neznansko zanima, meni pa je bilo kristalno jasno, da je poskušala samo zamenjati temo, ker ji je bilo neprijetno govoriti o Matjažu, ob čemer sem se sama pri sebi nasmehnila. »Ali pa je slučajno skrivnost?«
»Mah, saj ni ravno skrivnosti …« je malce nerodno dejal Jaša in se popraskal po glavi. »Kar pri meni se bova dobila, ne, Malči?«

»In kaj potem?«
»Pripravil sem že cel nabor must-see filmov,« je navdušeno dejal, »in kupil tri vrečke pokovke.«
»Res zanimivo,« je zdaj že zelo očitno zdolgočaseno dejala Lucia. »Pokovka. Za umret romantično.«
»Pa ti pripravi popoln zmenek, če znaš,« ji je oponesel in roke trmasto prekrižal na prsih. »Ko pa si tako pametna.«
»Heej, tudi jaz sem tu,« sem poskušala opozoriti na svojo pozornost, a me očitno ni nobene od njiju poslušal niti toliko, da bi ugotovil, da sem pravzaprav jaz tisti drugi dejavnik na zmenku. Res krasno.

»Veš kaj, če sva že pri romantičnem,« mu je takoj vrnila, ker ji je očitno le prekipelo, da jo »takšen mulec« uči o zmenkih, »je Matjaž včeraj prižgal sve…«
»Aaa, in tu postane zanimivo,« se je zarežal Jaša in se izmaknil njeni japonki, ki je poletela v njegovi smeri v trenutku, ko je spoznala, da ji je ušlo malo preveč.

»Ampak seveda zgolj iz vizualnega vidika,« je dodala s svojih najhladnejšim glasom, kar ga ja premogla. »Ocenjevala sva namreč tudi…«
»… velikost zenic v poltemi v primerjavi s polno svetlobo?« je predlagal Jaša in usta razvlekel v širok nasmešek. »Zanimivo, zanimivo …«
»Ampak med nama seveda ni nič,« je zabila in nato utihnila.

»Dobro, je bilo to vse?« Privzdignila sem obrvi in Jašo je v trenutku zalila zdrava rdečica. »Oprosti, Malči ... V bistvu bi moralo to biti … saj veš.«

»Kaj?«

»Skrivnost,« je skrivnostno zašepetal, ob čemer sem le zavila z očmi.

»Že dobro, zdaj vsaj vem, kaj me čaka,« sem zamrmrala in se ozrla na svojo levo, od koder se je zaslišal žvižg in kjer sem takoj za tem v Feliciinem kafiču zagledala sedeti starega Justa, ki si je pravkar tlačil pipo. »Hej, otroci!«
»Dobro jutro,« je pozdravila Lucia, ko smo prišli nekoliko bližje. »Ste že z morja?«
»Mah …« je odmahnil z roko in s porumenelimi nohti pobobnal po svoji mizici. »Nisem šel. Sem pa videl tvojega fotra.«

»Res? Kako pa to?«

»Itak ni ničesar,« je omalovažujoče dejal in se obenem hrepeneče zagledal proti morju. »Pa bo že. Hotel sem vam povedati nekaj drugega.« Odrinil je svojo skodelico in roko stegnil v zrak. »Koliko, Felicia?«
»Dolžan si mi še za zadnja tri jutra,« mu je zaklicala izza šanka in nas šele tedaj opazila. »O, Malči. Vse najboljše, zadnjič nisem uspela priti.«

»Hvala. Mi je Kris povedal.«

Omaro, kamor je doslej zlagala kozarce, je s treskom zaprla in pograbila kuhinjsko krpo, potem pa se je med mizami prebila do nas. »Kaj bo dobrega, družba?«
»Samo mimo gremo,« sem pojasnila in se nato obrnila k staremu Justu, ki je v žepu platnenih hlač nemirno brskal za denarnico. »Pa ne že spet.«
Felicia, ki je vse skupaj opazovala, je le zavila z očmi. »V čepici jo imaš, ti stari lopov.«
»Pa res,« je nekoliko v zadregi dejal in iz glave povlekel mornarsko kapo. »No, tu imaš.«
»Še tri evre si dolžan,« ga je opomnila in majaje z glavo vzela denar. »Imaš srečo, da se poznava. V Severniku bi te že davno vrgli ven.«
»Pa saj nismo tako grozni,« sem se pošalila, ko se je stari mornar le nekam čudno zarežal in ob tem razkril vrsto porumenelih zob.

»Greste v pristanišče, otroci?«
Prikimala sem. »Ti tudi?«

»Ja,« je hripavo dejal in se popraskal po podlakti. »Nekaj mrež me še čaka.«

»Kot da bodo še šle v uporabo,« ga je zbodla Felicia in pogledala na koledar. »In jutri sem zaprta. V Severniku me najdeš s tistim tvojim dolgom.«

»Že prav.«

»Potem se pa vidimo,« sem dejala in potem in staremu mornarju skupaj z ostalima dvema sledila naprej po plaži. »Adijo!«
»Tri evre, slišiš, Just?« je še zavpila za nami.

»Ja, ja, ženska, saj nisem gluh,« je zabrundal Just. »Vse ti bom vrnil.«
»Kaj pa ste nam hoteli povedati?« je, po nekaj prehojenih metrih, med katerimi je Just le tiho preklinjal zaradi kamenčkov, ki so mu leteli v sandale, previdno pobaral Jaša, ki mu je bil ves pogovor o denarju pred sedmo uro zjutraj, ko je po navadi začenjal s pobiranjem parkirnin, očitno hudo neprijeten.

»Tole, dečko,« se je osiveli možak ozrl navzgor proti njemu, »kar sem slišal včeraj pri kartah.«

»In to je?«

Stari Just se je odsotno popraskal po neobriti bradi in si pipo zatlačil nazaj v usta. »Da je samo še vprašanje časa, kako dolgo boste tole vašo ladjo, kako jo imenujete …? Narcis, ja, Narcis. Še lahko uporabljali za zbirališče.«

»Kaj pa to pomeni?« se je namrščil Jaša in roko zaril v žep kratkih hlač.

»Prodali jo bodo.«

Izbuljila sem oči. »Prodali?«
»Takšno starino?« je tudi Lucia zmajala z glavo. »Ampak komu?«
»Mah, veš, deklič,« je začel stari Just in med zobmi trdno stiskal pipo, kot da bi se bal, da mu bo pobegnila, »saj niti najstarejši mornarji v zalivu nismo vedeli, čigav sploh je. Pa se prikaže pred tremi leti nek kvazi lastnik iz Ljubljane, ki niti to ne ve, kje je krmilo.«

»Kaj pa bo delal z njim v Ljubljani?« je trapasto vprašal Jaša in se takoj zatem, kot je bilo videti po njegovem spačenem izrazu na obrazu, že ugriznil v jezik. Dobesedno.

Stari Just se je zakrohotal. »V Ljubljani, dečko? Že res, da imajo žabarji kar precej vode, ne pa dovolj, da bi po njej plula takšna krasna ladjica. Veš kako bi se jo dalo obnoviti! No, kakorkoli, tri leta ni bilo o njem slišati ničesar, prejšnji teden pa se je le prikazal in izjavil, da jo bo prodal. Da bo iztržil zanjo celo premoženje, mi je rekel bedak.« Silovito se mu je zaletelo. »Ne vem, zdaj jo bodo najbrž zastražili in odpeljali.«
»Ampak …« je nemočno dejal Jaša, »tam smo se zbirali že kot mulci.«
»Potem pa naredite kaj,« je hripavo dejal stari Just in dvignil roko v pozdrav. »Bog daj!«
»Kaj pa zdaj?« je otožno dejala Lucia, ko sem roke nemočno zarila v žepe in poškilila navzgor po pomolu, kjer se je nič hudega sluteč pozibaval Narcis.

»Nič,« sem bila kratka. »Poskušali bomo rešiti, kar se rešiti da. Greš ta teden še kaj k Matjažu?«
»Ja, zakaj …? Ja. Gotovo ga bo poslušal prodati prek malih oglasov. Bom poskušala kaj izvrtati.«
»Zame pa je čas, da enkrat za spremembo napnem možgane,« sem zamrmrala in prva med njima stopala navzgor po pomolu. »Morda bi lahko Echo kaj naredil?«

»In potem ti rečeš, da sva z Lučko najpametnejša med nami,« mi je polaskal Jaša, a me stvar sploh ni ganila. »Veš kaj? Poskusim lahko.«
»Res,« se je strinjala Lucia. »In Malči?«
»Ja?« Komaj sem ji še namenjala kaj pozornosti, saj se je iz špranje s krova Narcisa že prikazala Mattiasova glava in nam poskušala z ustnicami nekaj nakazati in sploh mi ni bilo treba dolgo ugibati, kaj to je.
Resno me je pogledala in mimo mene skočila na palubo, v istem trenutku, ko je pod njo spet izginila glava mojega bratranca in se je od spodaj zaslišal precej razburjen Inesin šepet. »Sploh ni slaba ideja.«

Popoldan sem sedela v sobi in trdo tolkla po tipkovnici, kot sem to počela od nedelje naprej, ko sem izvedela (od Ines, seveda), da ima Jaka novo punco. Saj še danes ne vem, kaj sem si takrat na praznovanju sploh domišljala.

Edina stvar, ki mi je bila v takšnih trenutkih uteha, čeprav tega ne bi hotela nikomur priznati, je bilo pisanje in s ponosom sem ugotavljala, da sem že na dvainšestdeseti strani, se pravi, da se počasi približujem polovici, ko je ekran pred mano nenadoma zamigetal in ravno dovolj časa sem še imela, da sem shranila dokument, potem pa je slika pred mano brez nadaljnega opozorila nenadoma mrknila in v sobi je zavladala tišina. »Sss…sranje,« sem tiho siknila in se sklonila k škatli, da bi ponovno prižgala, a se računalnik ni več odzival.

»KATARINA!«

»Ššš …« V trenutku se je pojavila na vratih sobe in na usta tiščala prst. »Marija spi. Res je nočeva zbuditi, kaj?«

»Sori,« sem se jo opravičujoče pogledala in sočutno pomislila, kako grozno je spati v isti sobi kot nekdo, ki tako zelo smrči kot Marija.

»Kaj je?« me je šepetaje vprašala Katarina in za sabo tiho zaprla vrata.

»Računalnik se mi je sesul.«
Namrščila se je in se usedla na mojo posteljo, ob čemer je morala odriniti velik paket nogavic, ki mi ga je pred tednom dni poslala babica s Finske in ga še zmerom nisem odprla. »Tole je od babice?«

»Res ne vem, kaj je z njo in nogavicami,« sem zagodrnjala, že precej nejevoljna, saj se mi jih je že toliko nabralo, da nisem več čisto vedela, kam naj jih shranjujem. »In ti se pritožuješ, ko ti vsaj pošlje kaj spodobnega.«
»No, dobro, to je čisto vseeno,« je dejala in z glavo pomignila proti namizni lučki. »Si preverila elektriko?«

»Sem.«

»Dobro.« Iz žepa kavbojk je izvlekla telefon in vstala. »Bom poklicala Feliksa. Sicer ima danes dopust, ampak sem prepričana, da bo vseeno prišel.«
»Prosim, ne bodi trapasta,« sem jo poskušala ujeti za roko, »saj lahko počaka.«
»Itak mi je dolžan,« je brezbrižno dejala in že iskala številko. »Poleg tega pa sploh ne vem, kaj zadnje čase tako dolgo počenjaš tam gori?«
Zardela sem. »Vse ob svojem času …«
»Aahh,« se je zafrkljivo nasmehnila. »Vedno sem imela rada skrivnosti.«
»Ne norčuj se, Katarina,« sem kislo dejala. »In še nekaj …«
»Ja?«

»Mi lahko posodiš kaj za obleči?«
»No?« Presenečeno me je pogledala. »Kaj pa je to?«
»Kaj?« sem se delala nevedno, obenem pa mi je bilo precej nerodno.

»Od kdaj si kraljična Amalija želi kmetavzarske cunje moje malenkosti?«
»Začenjaš zveneti kot Jaka,« sem zamomljala. »Stvar je takšna, da imam jutri zvečer … khm … zmenek?«
»Si prepričana?« me je zbodla. »Ja, seveda lahko greš. Vse za zmenek,« mi je pomežiknila. »Samo pazi, da ne zbudiš Marije.«

»Ti kam greš?« sem šele zdaj opazila, da je oblečena za kanček bolj izbrano kot običajno.

»Pravzaprav,« je ošinila osvetljen zaslon na mobitelu, »me Maja že čaka. Nakupovat greva za koncert, potem pa naju prideta Manuel in Leon iskat.«

»In?«
»Na dvojni zmenek v Trst gremo,« je hladnokrvno dejala in si, stoječ pred ogledalom, s prsti šla skozi lase. »Leon je prek enega svojih kolegov uspel dobiti karte za koncert.«

»Glede na tvoje pomanjkanje vznemirjenja se počasi že sprašujem, kdaj torej le sledi poroka,« sem se ponorčevala, ona pa je le zamahnila z roko.

»Saj veš, kako je. Leon čaka Manuela, on pa njega, tako da dvomim, da bo v kratkem prišlo do tega, razen če se odločita, da istočasno zavzameta položaje.«
»Potem bo dvojna poroka?«

»Ti se najprej pobrigaj za jutrišnji zmenek,« mi je pokroviteljsko pomežiknila. »Vzemi, karkoli potrebuješ.«

»Hvala. Potem pa uživaj,« sem ji zaželela in se otožno zazrla v ekran mojega ljubljenega računalnika.

»In Feliksa bom poklicala,« mi je obljubila, nato pa z glavo pomignila proti moji torbici, od koder se je razlegalo zvonenje mojega telefona. »In mislim, da te že nekdo pogreša.«
»Ines je,« sem bila kratka. »Čao.«
»Čao, sestrica.«

Ko so se za njo zaprla vrata, sem telefon počasi zavrtela roki, ne povsem prepričana, ali naj se oglasim ali ne, ker res nisem bila pri volji, da bi poslušala še kakšno štorijo iz Jakovega ljubezenskega življenja, potem pa sem se le odločila in sprejela klic. »Hej, Ines?«

»Hojla, punči,« se je z druge strani zaslišal njen vedri glas. »Nekdo je pa potrt, kaj?«
»Prvič: ne kliči me punči,« sem zarenčala in že resno razmišljala o tem, da bi odložila, ker sem imela občutek, da bom jezikavo prijateljico v tistem trenutku res bolj težko prenašala, a sem potek kljub vsemu sklenila nadaljevati, »drugič pa: ne, nisem potrta. Hvala za skrb.«
»Hej, samo prijazna sem,« se je posmejala in kar videla sem jo, kako se vrti na stolu v svoji sobi. »Ja, najprej to. Si videla sliko Jake in njegove nove punce, ki sem ti jo poslala na mail?«

Sama pri sebi sem zastokala. Pa saj ne morem verjeti, da je spet šla tako daleč. »Je nisi mogla dati kar na facebook?« sem nataknjeno vprašala in nohte zarila globoko v podlogo mojega stola.

»Ne,« je neprizadeto odgovorila Ines, ki očitno ni zaznala sarkazma v mojem glasu. »Potem bi jo vsi videli.«
»Ne me hecat,« sem zamomljala. »Res ne moreš zlesti iz svoje paparazzi kože?«

»Zelo težko,« je ravnodušno priznala. »Če sta se pa kar ponujala.«
»O, ja, to bi pa rada videla. Nazadnje sem te videla, kako si delala posnetke iz grmovja na obrobju glavnega trga,« sem pikro dejala. »Ne vem, če bi to ravno lahko imenovala »ponujanje«.«
»Tokrat je bilo drugače,« se je branila. »Pa saj ga poznaš. In upala sem, da te bom razveselila.«
»No, ni ti uspelo,« sem suho dejala. »Sploh me ne briga, s kom se je tokrat spečal.«

Z druge strani se je zdaj zaslišal vzdih. »Res si ljubosumna, kaj?«
»Nisem ljubosumna,« sem zahreščala. »Samo … vseeno mi je. Čisto vseeno, slišiš? Tako, ja. Vseeno.«
»Dobro, dobro, saj razumem,« se je zasmejala. »Sploh pa to ni glavni razlog, da te kličem.«
»Kaj pa potem je glavni razlog?« se me je zdaj iz neznanega razloga polotilo zanimanje, da sem se kar naslonila na mizo pred sabo in si glavo podprla z rokami.

»Lucia je izvedela za Narcisa,« je navdušeno dejala Ines. »Matjaža je kar direktno vprašala in povedal ji je, da je oglas tudi na internetu, kar je po svoje slabo, ker ga bo hitro videlo veliko ljudi … Pravzaprav si lahko pogledaš, glej, spletna stran je …«

»Ne morem,« sem jo prekinila. »Računalnik se mi je sesul.«
»Oh. Zato si tako potrta, ker ne moreš videti tiste slike,« se je v trenutku domislila »primernega« odziva.

»INES!«

»Že dobro, nikar tako grobo,« se je zasmejala. »Pa saj veš, da te samo zafrkavam, ko si bila pa vedno tako za hece. No … vsaj do pred začetka počitnic.«

»No, dobro, saj tudi jaz ne bi smela tako vpiti,« sem se šele tedaj spomnila prisotnosti moje starejše sestre, sicer res na drugi strani vrat, pa kljub vsemu dovolj, da me dokončno sklene ubiti, če se slučajno zbodi. »Marija spi.«
»Tvoja sestra? Kako pa je?« je vprašala. »Se je že privadila okolju?«
»Oh, pa saj si jo videla, kakšna je. Skritizira vsako Alfredovo besedo, pritoževanju pa tako ali tako sploh ni konec, tako da je najbolje, če sem kar lepo previdna, preden se domisli in pride iz Katarinine sobe v mojo in mi zasede posteljo.«
»Oh, revica,« se je zahahljala.

»Dovolj o tem,« sem ukazala. »Raje povej še kaj o Narcisu.«
»Hja,« je zavzdihnila, »stari Just je imel prav, ko vam je rekel, da tip ne ve niti, kje se nahaja krmilo. Z drugimi besedami – poceni je. Za ladjo, seveda, ampak še vedno bistveno predraga za nas. Saj smo še otroci. Mislim … v tem smislu,« se je popravila, ko je ugotovila, kaj je pravzaprav rekla.
»Morda res,« sem se strinjala in svinčnik, ki je počival tam, zamišljeno vtaknila v usta in ga začela grizljati. »Ampak mislim, da bi se lahko znašli … Nisem namreč še govorila s Katarino. Sicer je misel precej nora, ampak celo Jaša in Lucia sta rekla, da ne dovolj, da ne bi bilo vredno poskusiti.«
»Potem pa pohiti,« mi je svetovala, potem pa nenadoma obmolknila. »Pa kaj je to, od kdaj pa si kupila hrčka?«
»Samo jaz sem, Ines,« sem se zasmejala njeni opazki, a očitno nekoliko preglasno, saj se je izza Katarininih vrat že zaslišalo Marijino momljanje v spanju.

»In se ti zdi, da je grizljanje svinčnika primeren pristop za reševanje težav?« me je resno pobarala. »Od tebe res ne bi pričakovala tega.«
»Zelo zabavno,« sem zamomljala. »Je kdo drug kaj rekel?«
»Ne,« je kar malo otožno dejala. »Mattias je imel sicer nekaj odpiljenih idej kot običajno, Gašper je predlagal, da se gremo fotografirat za koledar, ampak tako ali tako vsi vemo, da je tvoj načrt zaenkrat edina možnost, da nam ne vzamejo Narcisa. Našega Narcisa.«

»Potem se pa res ne sme izjaloviti,« sem pripomnila.

»Glej, da res,« se je trudila, da bi ohranila resen glas. »Mislim, da slišim kričanje.«
»Kaj pa si spet ušpičila?« sem se tudi sama nasmehnila ob misli na vse traparije, ki jih je že zakuhala svoji ubogi mami.

»Mah, nič posebnega,« je diskretno izjavila. »Morda ti povem kasneje … Glasnejše postaja. Iti bom morala.«
»Potem pa se le drži,« sem ji zaželela. »Čao.«
»Bom,« sem še slišala, potem pa je odložila.

Nekaj časa sem telefon še vrtela v rokah, potem pa sem počasi vstala in se sprehodila do vrat Katarinine sobe, od koder se je zdaj razlegalo enakomerno smrčanje.

Čeprav tega ne bi priznala za nobeno ceno, me je misel na zmenek res spravljala ob pamet – večno razumni Jaša, prekla na po meri izdelanem kolesu, ki je najbolj užival v razlagah turistom, zakaj so parkirnine nujne, in moj najboljši prijatelj ter največji zaupnik me je enkrat za spremembo uspel vreči s tira do te mere, da nisem niti vedela, kaj naj navlečem nase, iz izkušenj pa sem vedela, da Katarinina omara poleg tisočih flanelastih in platnenih srajc, usnjenih jaken, topov ter že zdavnaj preživelih kavbojk, ki jih je še zmerom neusmiljeno vlekla nase, kljub temu da je zaradi tega izgledala, kot ena izmed tistih starih rockerjev iz prejšnjega stoletja, skriva še marsikaj drugega.   

Za trenutek sem postala pred vrati, potem pa, ker sem vedela, da sva z Marijo sami, odkar sta oba starša in nona v Severniku in ni bilo nevarnosti, da bi me kdo klical, globoko vdihnila in previdno odškrtnila vrata ter se splazila v sobo.

Moja sestra, ki je do sedaj globoko hreščala, se je ob škripanju parketa, ko sem se po prstih plazila mimo postelje proti omari, nemirno obrnila na hrbtu, skupaj s tem pa se je spet zaslišalo nekakšno nemirno govorjenje v mešanici francoščine in finščine, o katerem sem lahko vsaj po pogosti uporabi besedne zveze »Je t'aime« sklepala, da obljublja večno ljubezen nekemu Alexandru, kar bi sicer, glede na to, da ni tega imena še nikoli poprej omenila, utegnilo biti zanimivo, če ne bi imela pomembnejše naloge.

»Gdo je?« je, ko sem že mislila, za mano zazvenelo vprašanje, a ko sem se obrnila, sem videla, da Marija še vseeno spi, se pravi je še obstajala možnost, da jo pretentam.

»Alexander, ljubica,« sem znižala glas, kolikor se je pač dalo in priznati moram, da sem si bila takole kar všeč. »Kar lepo spi naprej …«
»Alexander, gago lebo, da znaž zlovenzgo …«

»Oh, seveda,« sem zabrundala z nizkim glasom in se medtem obupno trudila, da ne bi stopila na napačen kos parketa, ki bi nadlogo od moje sestre, ki se po svojih lastnih besedah še zmerom ni navadila na časovno razliko (ki je, mimogrede, sploh ni) in je zato večino dneva (kakšna sreča) prespala, dokončno prebudila in povsem uničila moj načrt. »Samo zate sem se naučil. Res zahteven jezik, slovenščina. Ho, ho.« Sama ne vem, zakaj sem dodala to zadnje, vem pa, da sem se potem že v naslednjem trenutku hotela mahniti po glavi. Idiot.

»Gago brizržno,« je Marija zamomljala v pernico, nato pa smrčala naprej.

Uf, tole je bilo pa blizu.

Vrata omare na srečo niso škripala, tako da sem jih uspešno odprla in se znašla iz oči s polnimi policami oblačil. »Sezam odpri se,« sem nespametno zamrmrala in trznila, saj se je Marija že v naslednjem trenutku spet obrnila proti meni, a je na moje veliko olajšanje le mirno spala naprej.

Zdelo se je, da bo dolg dan.

 

 

9.      POGLAVJE ali Ko se odraslim povsem zmeša

 

 

»Pip*pip*pip*!«

Nejevoljno sem se obrnila v postelji in nadležni telefon zatlačila pod blazino, z glavo pa omahnila nazaj v jutranjo dremavico, a piskanje sploh ni hotelo pojenjati, zato sem, še preden bi nadležno piskanje prebudilo Marijo ali Katarino, ki se je okoli dveh ponoči vsa srečna privlekla v svojo sobo in ni bilo od takrat naprej z njene strani slišati niti enega pametnega znaka, ki bi dokazoval, da je še zmerom živa, le pogledala na zaslon in ugotovila, da sploh ne gre za budilko, ampak za telefonski klic. »Mami?«
»Malči, končno, dobro me poslušaj, ker ...«
»Mami,« sem zastokala in se poskušala usesti, kar mi zaradi slabega jutranjega vida in zakrnelih udov in najbolje uspevalo, dejstvo, da pa so se mi tisti najdaljši lasje zapletli v žimnico, pa je prispevalo k splošni pridobitvi na težavnosti. »Jaz. Spim.«
»Alfred blablabla restavracija blablabla nujno blablabla babica klicala, da blablabla šla blabla bla pohiti.« Zadihano se je zaustavila.

»Ehm …« Končno se mi je uspelo izmotati iz postelje in z nogami sem po tleh brskala za copati. »Kaj si rekla?«
»Oh, Malči,« je zavzdihnila mama. »Ne reci, da moram še enkrat? Babica in Alfred sta izginila, bolje rečeno pobegnila in …«
»Čakaj malo,« sem jo prekinila. »Pobegnila?«
»Če me ne bi nenehno prekinjala,« je zagodrnjala mama, »bi ti bilo že zdavnaj jasno, kaj hočem. Vem, da bi morala biti danes prosta, ampak ker smo ostali brez sobarice in kuharja, res potrebujemo okrepitev, sploh zdaj, ko sem Gino poslala čistit in je zgoraj, ker dobimo danes nov naval in …«
»… hočeš, da pridem streč.« Zavzdihnila sem in s prosto roko že odprla vrata omare z oblačili. »Prav, pridem.«
»In Felicia zamuja,« je nejevoljno dejala v slušalko. »Nisi rekla, da si bila včeraj pri njej?«

»Rekla je da pride,« sem skomignila z rameni. »Zdaj pa res grem.«

»Pohiti,« me je opozorila. »In toplo se obleci, burja piha.«
»No, to bo dalo Mariji še en dober izgovor za pritoževanje,« sem zamrmrala, ko je odložila in telefon zarila v žepe kavbojk, čez živo rdeči top pa sem si vrgla tanko jopico ter s prislanjanjem ušesa na vrata Katarinine sobe preverila, če sestri še spita, potem pa sem se odplazila do vrat in ven na hodnik.

Zunaj je res pihala šibka burja in na kolesu me je kar zanašalo, a sem bila v desetih minutah kljub temu zopet varno na toplem, v Severniku, kjer se je kar trlo ljudi.

»Dobro jutro, Malči.« Ema je v rokah nosila celo goro krožnikov in od mize do mize divjala s takšno naglico, da me je skoraj prevrnila, ko sem poskušala priti mimo nje. »Raje pohiti, preden Janja doživi še en živčni zlom.«
Zasmejala sem se in jo kar malo nejeverno pogledala. »Mama? Živčni zlom?«
»Nočeš vedeti,« je zmajala z glavo in se pognala v dir proti kuhinji, jaz pa sem ji sledila in si medtem že slačila jopico. »Ko se oblečeš, kar pojdi,« mi je zavpila čez ramo. »Pri mizah pet, trinajst in štirinajst smo v zaostanku!«
»Grem,« sem ji zaklicala nazaj in na obešalnik pred vrati kuhinje obesila odvečna oblačila, iz predala pa povlekla čist predpasnik, kar je bilo zame skorajda usodno, saj so se že v naslednjem trenutku kuhinjska vrata zopet sunkovito odprla in me skoraj zmečkala. »Sss…sori, Malči!« je panično zavpil Hannes in v trenutku odvrgel vse porcije špagetov, ki so se mu do tistega trenutka precej nevarno pozibavale na rokah. »Si v redu?«
»Bom že,« sem ga bila, da se je sploh prenehal živčno prestopati, prisiljena umiriti z rokami. »Hannes! V redu sem, častna!«
»Oh.« Obstal je, potem pa počasi pogledal navzdol na ploščice, ki so se počasi barvale s paradižnikovo omako. »Najbrž moram to pospraviti, ne?«

»Hannes!« Mama je stala na vratih pisarne z rokami, uprtimi v boke. »Kaj to pomeni?«
»Torej …« Popraskal se je po neukrotljivih kodrih.

»Dobro, dobro,« ga je potisnila proč in se sama komaj izognila polomiji na tleh. »Bolje, da ne sprašujem. Zdaj bo že bolje, nujen klic sem imela … Hannes?«
»Ja?«
Zamižala je, potem pa spet odprla oči in zdelo se je, da dela nekakšne čudne dihalne vaje, kar je bilo seveda čudno, glede na to, da ne pomnim, da bi mama kdaj izgubila živce oziroma bila tik pred tem. »Najbolje,« je nato mirno dejala, »bo, da greš gor pomagat Gini z vzmetnicami, še preden spet uničiš kakšne špagete. Mislim, da si tega ne moremo več privoščiti.«
»Dobro,« je zamomljal in se ji v trenutku spravil izpred oči, kar sem hotela tudi jaz v trenutku, ko me je zagledala in nasršila obrvi, kar je nazadnje naredila na nesrečni dan pred tremi leti, ko je Igor II. spraskal njen najljubši fotelj. »Pravi štor je. In kaj še ti čakaš, Malči? To bom jaz počistila.«
»Mizo pet,« sem bebasto zamomljala in stekla proti mizi, kjer je sedela ena sama stara gospa s pasno torbico in sprehajalno palico.
»Dober dan,« sem dejala z največ prijaznosti, kar je lahko človek sploh premore ob tako zgodnji uri in prednjo položila meni. »Boste kar izbrali?«
»Dobro jutro, deklica,« je dejala in me šele zdaj zares ošinila. »Ti pa že nisi natakarica tu, kaj?«
»Ne,« sem pohitela. »Samo med počitnicami delam tu.«
»Kako nenavadno.«
»To je restavracija mojih staršev,« sem dodala, ko sem videla, da najbrž ni povsem jasno, kaj sem rekla.

»Saj res!« je tedaj vzkliknila. »Ti si punca, ki je s tistim groznim vnukom moje sosede sprehajala mojo Rožico in ubožico potem tako sprovociral, da ga je ugriznila?«

No, to je pa res super. Mi je Jaša ni mogel opisati?

»Ampak seveda ti s tem nisi imela nič, kaj?« Vame je vprašujoče uprla oči.

»Ne … ne vem, gospa,« sem rahlo v zadregi dejala. »Ampak … stvar je takšna, da smo v rahlem zaostanku, kot lahko vidite, in bi res bilo dobro, da čim prej poveste, morda vam lahko pomagam?«
»Oh, zaostanku?« je privzdignila obrvi. »Nikoli ne bi uganila.«

»Zelo mi je žal,« sem se opravičila.

»No, sem me prav res več ne bo,« je pribila in v potrditev s pestjo udarila po meniju, da sem zgroženo zaprla oči, saj sem na hrbtu čudita očkov pogled izza šanka, zaradi katerega sem bila zdaj prepričana, da kasneje sledi še zelo dolga pridiga, zakaj v času najhujšega navala ne klepetati z gosti. »Sicer pa mi prinesi … kozarec soka, deklica.«
»Hvala!« sem zažarela in odbrzela do šanka, kjer mi je očka priskrbel naročeno in me opomnil, da se morava kasneje pogovoriti (mar nisem rekla?), ji postregla in že sem z beležko v rokah vsa vestna stala za naslednjo mizo, kjer se gostom v preteklosti očitno še nisem zamerila, saj je vse skupaj potekalo razmeroma gladko, tako, da sem čez trideset sekund že stala v kuhinji in Mauriceu vsa zadihana recitirala naročilo. »Zakaj vsi hočejo špagete?«

»Ker smo italijanska restavracija, bella. In ker so neumni ljudje preveč leni, da bi si čistili magnifico ribe, ne strežemo pa filetov,« je s poudarkom dejal Maurice, ki se je, kljub temu, da je komaj dosegel kuhinjski pult, za moje pojme kar spretno vrtel okoli njega in v lonce enormnih velikosti metal po cele pesti vseh možnih začimb, Felicia pa, ki je medtem očitno le prispela, mu je relativno uspešno sledila po kuhinji, medtem ko je z levico zelo zagreto mešala nekaj, kar je še najbolj dišalo po zažgani gumi. »Kaj pa je to, Maurice?« sem radovedno vprašala pritlikavega kuharja za en dan (ali za več, odvisno za kako dolgo je Alfred sklenil pobegniti). »Res nenavaden vonj.«

»Moj skrivnostni recept, bella,« je Maurice teatralno razširil oči in zaplesal proti omenjenemu loncu. »Tole boš šla napisat ven, na tablico, prav?«
»Kaj?« sem se namrščila. »Mauriceov skrivnostni recept?«
Popraskal se je po bradi in se žalostno zazrl nazaj v lonec. »Si, si, prav imaš, bella, trapasto se sliši. Nečesa boljšega se bom moral domisliti.«

»Štiri porcije bolonjskih,« mi je Felicia krožnike previdno položila v roke. »Previdno hodi, da se ti ne zgodi podobno kot Hannesu.«
»Mene se je ustrašil,« sem ga branila. »In mislim, da bo bolje, če jih daš kuhat še en lonec.«
S hrbtom sem si odprla vrata in se mimo vrat pisarne, od koder se je slišal mamin razburjen glas, ko je očitno zopet govorila po telefonu, uspela prebiti do mize, kjer sem postregla.

»Gospodična?« Ženska, ki je imela v naročju majhnega otroka, me je pocukala za predpasnik. »Lahko samo trenutek?«
»Ja, seveda.« Na pladenj sem zložila stekleničke od soka, s katerim jim je prej postregla Ema in ga pustila na mizi.

»Prišli smo na izlet, morda za kakšen dan, če nam bo všeč in … vidim, da imate tudi prenočišča?«

»Ne vem, če punca ravno ve kaj o tem, Marina,« se je moški, očitno njen mož, obrnil k meni. »Ampak s kom lahko govorimo?«
»Vem, da imamo prenočišča,« sem samozavestno dejala in potem pokazala proti šanku, od koder me je očka spet namrščen opazoval, »in kar tja pojdite, šef vam bo vse bolj podrobno povedal, če vas zanima.«
»Hvala,« me je mlada mamica prijazno ošinila s pogledom in otroka v svojem naročju, ki je roko stegoval po špagetih, posedla na svoj stol. »In vidim, da strežete tudi skandinavsko hrano?«
»No … v času sezone sicer načeloma ne,« sem ji pojasnila, »ampak se bi morda dalo dogovoriti, edini problem je, da je naš glavni kuhar trenutno pogrešan in …«
Zasmejala se je, očitno ne povsem prepričana, ali naj mi verjame, ali ne. »Kako zelo zabavno …«
»Dober tek,« sem jim zaželela in se obrnila na peti ter odkorakala nazaj proti kuhinji, kjer me je na vratih že čakala Ema. »Še kaj?«
»Za enkrat obvladujem,« se je zarežala in me potrepljala po rami. »Jim bom jaz izstavila račune, ti pa pojdi in se najprej najej. Najbrž te je Janja vrgla direktno iz postelje?«
»Tako nekako,« sem priznala. »In še zdaj ne vem povsem, kaj se je pravzaprav zgodilo.«
»Nič posebnega,« je skomignila z rameni in se popraskala po kratih laseh. »Naj ti Maurice pove.«
»Pa že.«

Odškrtnila sem vrata kuhinje in potem le stopila v notranjost, kjer je odmevala ena Alfredovih trapastih zgoščenk, ki sta jih s Katarino neprenehoma vrtela med kuho, zdaj pa jih je očitno odkril tudi Maurice, ki je z veliko zajemalko v roki in kapo, ki mu je zlezla napol čez oči, poplesaval po kuhinji: »Tallulah, it's easier to live alone than fear the time it's over, oo-ooh ...
Tallulah, find the words and talk to me, oh, Tallulah,this could be ... heaven.«

Obenem je vame, še preden sem se dodobra zavedala, butnil tisti vonj od prej, le da tokrat precej močnejši in tudi precej bolj sumljiv, saj mi stvar nekako ni dišala po hrani. »Si prepričan, Maurice, da je recept pravi?« sem se mu približala od zadaj, a me očitno ni pričakoval, saj ga je vrglo najmanj pol metra v zrak, potem pa se je ves zaripel obrnil k meni. »Oh, signorina Malči, prestrašila si me!«

»Vse skupaj nekam … smrdi.« Debelo sem pogoltnila in mu pogledala čez ramo, kjer se je v velikem plitvem loncu valjala nekakšna zelenjava čudno počrnele barve.
»Torej …« je rahlo v zadregi dejal in me potisnil proč od štedilnika na stol. »Vse skupaj se je rahlo … prismodilo. Bom takoj popravil, obljubim.« S temi besedami mi je v roke že tlačil zvrhan krožnik špagetov, ki so očitno ostali od prej, saj so nekje zadaj zdaj že vreli novi. »Ti pa ta čas nekaj pojej, ker je signora Janja rekla, da nisi danes še ničesar jedla, signorina, to ni dobro, Malči, to ni dobro …«

Živčno je poskočil, ko je za njim nekaj počilo, a se je izkazalo, da je bila le pokrovka, ki je zletela z enega od loncev potem, ko je začela po steni curljati voda. »Nič hudega,« se je zahahljal in ob vznožje pristavil kuhinjsko krpo.

»Kje je Felicia, Maurice?« sem previdno pobarala in kljub dobrotam, ki so me vabile na krožnikih, ki mi jih je poleg špagetov nanosil na mizo, vstala in mu sledila nazaj k štedilniku.

»Signora Janja jo je klicala v pisarno,« je ravnodušno dejal Maurice in pograbil tri kuhalnice hkrati, a je takoj zatem spoznal, da nima treh rok, tisti dve pa, ki ju je le imel, sta mu poraženo omahnili ob telesu. »Vse skupaj zgleda bolj preprosto …«
»Si prepričan, da boš zmogel?« sem ga vprašala in se postavila poleg njega in poduhala po zraku. »Ker se mi zdi, da se ti tam zadaj nekaj žge.«
»Oh, bella,« je zamahnil z roko, »seveda bom zmo… ne, ne bom.«
Zavila sem z očmi in mu iz rok izpulila kuhalnico. »Daj mi tole in povej, kaj naj naredim.«
»Torej,« se je vnovič nervozno zahahljal, »res ne bi bilo treba, ampak poskrbi za tiste špagete, da se ne sprimejo, čudežna formula, ki mi jo je namreč zaupal že moj ded, bil je Italijan, Malči, čistokrvni Italijan, je, da … MERDE!«

To se zgodi, če se predolgo družiš z Alfredom.

A v tistem je že drugič počilo in nekaj rdečega je poletelo po zraku ter naju oba opljusnilo.

»Ajs!« je zavpil Maurice in se izmikal eksplozijam, ki so se po štedilniku navzgor zdaj vrstile kot verižna reakcija. »Bella, umakni se, zaščitil te boooooom, AUČ, in mimogrede, bi šla na zmenek z manoooo??!« A seveda ni prišel daleč, saj mu je spodrsnilo na omaki in že trenutek za tem je ležal na tleh, kolikor je dolg in širok.
»Maurice!« je zdaj tudi mene pograbila rahla panika in hitela sem mu pomagat na noge. »Si v redu?«
»Vi…videl sem … angela,« je sanjavo dejal in se prijel za glavo, ko sem ga uspela posesti na stol. »Imel je tvoj obraz.«
»Maurice, še eno tako pa …«
»KAJ ZA VRAGA POČENJATA TU NOTRI?!«
Mama je stala na vratih s prekrižanimi rokami, Felicia pa ji je kukala čez ramo in se, ko je videla, da se mama nima namena premakniti, izmuznila mimo nje k nama in začela na štedilniku zmanjševati temperaturo.

»Kaj si pa kuhal?« je jezno dejala mama in stopila čez ubogega Mauricea, ki je bil videti, kot da bo zdaj zdaj planil v jok, proti loncem. »Gume?«
»Signora Janja, to je najfinejši recept za …«

»… čisto polomijo,« je zavpila mama. »Samo poglej si kuhinjo. To ni nered! To je kaos! Še moja pisarna je bolj pospravljena!«
»Signora Janja, kuhanje ni le obrt, je umetnost,« se je Maurice očitno odločil poseči po enem od Alfredovih najljubših izrekov, a se je uštel, saj je mami obraz nevarno potemnel. Ne vem, če sem jo že kdaj videla tako jezno. »Naj bo umetnost, ampak ljudje tam zunaj morajo nekaj jesti!«
»Žal mi je, ampak samostojno še nisem delal, signor Alfred je moj mentor in …«

»… ima prekleto dober razlog, da te drži proč od loncev,« je zamrmrala mama in se obrnila na peti. »Poskušaj kuhinjo spraviti v red, če se da … Prava sreča, da je prvi val gostov že mimo.«

»Vse bomo uredili, Janja,« je Felicia Mauricea povlekla na noge. »Ne, Maurice? Saj ni kakšnih novih naročil.«
Odkimala sem in previdno odstavila še en lonec s povsem sprijetimi špageti.

»Tisti lonec z gumo pa vrzi kar proč,« je še velela mama in nato odprla vrata. »Pa prezračite malo, mislim, da zdaj vsi rabimo malo zraka …«
»To ni »lonec z gumo«, signora, ampak najfi…«
»Maurice!« Mama ga je svareče pogledala. »Še nisi imel dovolj? Ko pa tistega Alfreda dobim v kremplje, naj se me pazi,« je nekoliko tišje dodala in že je ni bilo več.«


»Pustila sta samo na hitro nakracano sporočilo, na katerem je pisalo nekaj v smislu: »Dragi moji, vzameva teden dni dopusta in odhajava na križarjenje po otokih, kjer se bova končno poročila, Maurice naj prevzame kuhinjo.« Lahko si predstavljate, da je mamo pograbila totalna panika,« sem popoldan za prijatelje za silo obnovila to, kar sem kasneje o izginotju none in Alfreda le izvrtala iz Mauricea, ki je bil povsem poklapan zaradi neuspelega poskusa s svojim najskrivnostnejšim receptom. »Če pa ne bi bilo Alfreda, tako ali tako sploh dvomim, da bi kaj  pustila, glede na to, kako gre noni zadnje čase na otročje.«

»Tvoji so pa res vsi pustolovci,« se je zasmejal Gašper in se udobneje namestil na svoji vreči v kotu. »Če bi moja nona pobrala šila in kopita, bi moji stari izgubili še kaj več kot samo živce.«
»In res prava žalost, da imata onadva pri svojih sedemdesetih bolj razburljivo ljubezensko življenje kot ti,« se je ponorčevala Ines.

»Kako je pa kaj Maurice obvladoval situacijo?« Mattias se je režeč basal s piškoti iz škatle s prigrizki.

»Oh, samo ne sprašuj,« sem obupano zavila z očmi. »Pravo polomijo je naredil.« Obrnila sem se k Ines in jo pomenljivo pogledala. »In ne drzni si trditi, da moje ljubezensko življenje ni razburljivo. Medtem ko je bežal pred eksplozijo je vpil, če grem z njim na zmenek. No, ampak potem sem rekla, da raje ne. Očka bi me ubil.«
»Umiram, da bi to videla,« je hrepeneče dejala in glavo podprla z rokami. »Signora! Bella! Če ne umrem, bi me počastili s sprehodom v mesečini?«
Čeprav je bila zadeva prav groteskna, sem se vseeno morala zasmejati, prav tako kot oba fanta.

»Saj Malčinega ljubezenskega življenja res ne moreš klicati dolgočasno,« me je podprl Mattias. »Ker … kaj vse zadnje čase slišimo o tebi in Jaši, kaj, sestrična?«
»Kje sploh je ta človek?« Gašper je bil videti kar malo … potrt. Čudno.

»Najbrž pripravlja svoj posebni zmenek,« je pomenljivo dejala Ines in mi pomežiknila. »Upam, da se bosta imela fajn.«

»Hvala.«
Gašper je priprl oči in me poznavalsko premeril. »Ne zveniš ravno navdušena …«
»Saj veš, kako je,« sem previdno dejala, da se ne bi izdala, »vsa ta leta sva bila najboljša prijatelja, zdaj pa …«
»… on hoče nekaj več, tebe pa sploh ne zanima.« Ines je zmajala z glavo. »Malči, Malči, tega pa ne bi pričakovala od tebe …«
»Kako veš, da sem to hotela reči,« sem se uprla. »In toliko da veš, sploh nisem hotela reči tega.«

»Oh, ne poskušaj me pretentati, ker ti ne bo uspelo,« me je gladko utišala, da sem vsa užaljena, ker me je tako hitro razkrila, zdrsnila nazaj na svojo vrečo. »Za milijon tvojih primerov sem že slišala.«
»Pa govorila tudi,« jo je zbodel Mattias, potem pa se je s precej bolj resnim obrazom obrnil k meni. »Ampak a se ti ne zdi, da bi bilo bolje, če bi mu preprosto rekla ne, kot da ga zavajaš?«
»Ne vem, če ti bo ravno hvaležen,« je Gašper dodal tisto, kar sem sama vedela že od samega začetka, a o tem še nisem hotela razmišljati.

»Vesta kaj,« sem se zdaj razhudila. »Bi že nehala? Sploh ga ne nameravam zavajati,« sem nato še dodala. »Nikakor.«
»Bolje bi bilo, če bi se zgledovala po babici, Malči,« me je Ines potrepljala po hrbtu in se mi prizanesljivo nasmehnila. »Tole ti sploh ni podobno – zmeraj si naredila samo in točno tisto, kar si hotela.«
»Hočem iti na zmenek z Jašo,« sem vztrajala, »prav toliko, kot je moja zmešana nona hotela pobegniti in se poročiti z Alfredom.«

»Pa saj lepo, če imajo na stara leta še kaj veselja,« se je nad nami tedaj zaslišal nov glas in ko smo se ozrli, smo videli Jaševe dolge noge, ki so se spuščale iz stropne line, trenutek za tem pa je že stal pred nami in se smehljal, kot da bi zadel loto. »Moja nona je vsa nataknjena in edino, kar jo še zanima, je njen trapasti pes.«

»Pa smo že mislili, da te ne bo, stari,« se je Gašper nekoliko stisnil na svoji vreči, »sedi sem.«
»In mimogrede, videl sem ju, ko sem zjutraj šel v službo,« je dodal in se obrnil k meni z nasmeškom, ki je pričal, da se izvrstno zabava. »Imela sta celo tono kovčkov, tvoja nona pa je na rami nosila tisti ogromen senčnik, ki ga imate, oziroma ste ga potemtakem imeli pred hišo, tako da gresta očitno na jug.«

»Kolikor ju poznam, sta morala poročno obleko razrezati na kosce, da sta jo spravila v tiste majhne kovčke, če so to tisti, ki jih imam v mislih,« se je pošalil Mattias in ga potrepljal po rami. »In ko smo že pri opažanjih … si morda slučajno videl tudi Lucio?«
»O, ja, z Matjažem stoji zunaj na pomolu in opazuje Narcisa,« je prikimal, v naslednjem trenutku pa se je lopnil po čelu in planil pokonci med vsesplošnim smehom, ki je izbruhnil. »Kaj pa govorim!«
Sledila sem mu ven na svetlobo in tik pod Narcisom oziroma pred napisom »Prepovedano približevanje« na rdečem traku, s katerim je bila obkrožen cel kopenski dostop do ladje, je res stala moja najboljša prijateljica, hudo namrščena in z Matjažem za petami.

»Hej,« ju je pozdravil Jaša in se popraskal po zadnji strani glave. »Kaj pa še čakata?«

»Saj ne grizemo,« sem dodala, čeprav mi je bilo bolj ali manj jasno, kaj sledi, in res je Lucia jezno prekrižala roke na prsih in stopila nekaj korakov proti nam. »Ste zmešani? Mar tu zunaj ne piše jasno in glasno, da je zadeva naprodaj in zato »zaprta za javnost«?«

Mattias, ki se je skupaj z Gašperjem in Ines prikazal za nama, je skomignil z rameni. »Pa kaj.«

»Preplezali smo ograjo,« je brezbrižno dejal Gašper. »In mimogrede, nam ne boš predstavila zmenka, Lučka?«

»Ni zmenek,« je zavila z očmi, ob čemer se je Matjaž, kot sem opazila s kotičkom očesa, rahlo zdrznil, in se pripravila na skok. »Grozni ste … dajte mi že malo prostora!«

»Grozna Lučka krši pravila, to je pa za zapisat,« jo je podražil Gašper in se nato že v naslednjim trenutku panično umaknil, saj je skoraj pristala na njem. »Hej!«
Matjaž, ki ji je sledil, si je, najbrž spričo njenega na trenutke hudo eksplozivnega temperamenta, popravil očala in se malce nervozno nasmehnil. »Živijo, upam, da ne motim.«
»Nikakor.« Rahlo sem ga potisnila naprej proti luknji, kamor so izginili že vsi, razen naju. »Zdaj pa hitro noter, preden te tvoj šef opazi pri prepovedanem dejanju.«
»Pozabljaš, da sem sam svoj šef in si lahko dovolim čisto vse,« se je posmejal in previdno pogledal v notranjost. »Je globoko?«
»Ne, edino enkrat si je Jaša zvil gleženj,« sem preudarno dejala, a me že ni več poslušal, saj se je iz notranjosti že razlegel Luciin frustrirani »za božjo voljo, Malči« in radijski urednik s skuštranimi lasmi je previdno zlezel noter, trenutek za tem pa sem ob njem pristala tudi jaz.

»Saj se vam niti sanja ne, kaj počenjate?« je Lucia, ki je že sedela na svojem stalnem mestu, kamor je na njeno povabilo prisedel tudi Matjaž, nato z vzdihom pogledala po nas. »Imamo srečo, ker potencialnega kupca, vsaj kolikor sva poizvedovala z Matjažem, še ni.«
»Ne spoznam se sicer na ladje, Lučka, ampak res ne vem …« se je odhrkal Matjaž in se previdno razgledal po prostoru, kot da bi se bal, da bo kaj padlo nanj, »… če bo tole sploh kdo kupil.«
»Se pridružujem.« Gašper je na svoj flegmatični način zožil oči in se naslonil nazaj. »Mislim, da zaenkrat nima smisla zganjati panike.«

»Vsaj dokler nas kdo ne dobi, kako lezemo čez ograjo,« je pikro dejala Lucia in grdo pogledala Ines, ki jo je ves ta čas dregala pod rebra in se ji režala, čeprav nam je črnolaska najmanj trikrat na dan omenila, da so njeni vsakodnevni obiski Matjaža na radiu zgolj prijateljske narave. »In Malči, kaj pravijo Echovci?«
Bila sem v rahli zadregi. »Nič. Še.«

Namrščila se je. »Še?«

»Preprosto, Lučka, ni še govorila z njimi,« je Mattias zavil z očmi, nato pa se z igrano ogorčenim izrazom na obrazu obrnil k meni. »Malči! Kaj to pomeni?«
»Trap,« sem ga porinila nazaj na njegovo vrečo. »Katarina je bila včeraj na zmenku in je prišla šele ponoči …«
»Pa ostali?« Lucia me je zaskrbljeno pogledala. »Po mojem se nima smisla tolažiti s tem, da je Narcis navadna razbitina.«

»Hej!«

»Jaz si vsaj ne mečem peska v oči. In če bo šlo tako naprej, se mi zdi še najbolj pametno, da sama govorim z Leonom.«
»Saj bom,« sem obljubila in se nekoliko presedla, ko se je vseh pet parov oči zavrtalo vame in se je le Matjaž odločil, da se me bo usmilil ter si je raje z zanimanjem ogledoval naše razmetano podpalubje. »Samo pravo priložnost čakam.«

 

10.  POGLAVJE ali Ko zmanjka potrpljenja

 

 

Prišla je naslednje jutro. Spet nepričakovano.

Vsa otožna sem sedela v nonini majhni kuhinji in si kljub petintridesetim stopinjam, ki so zunaj in znotraj morile živo in mrtvo, grela svoj kakav. Patetično, vem.

Še sama nisem vedela, zakaj sem to počela, delno je bil gotovo kriv prejšnji večer, ki se mi, kljub temu, da je bil v končni fazi še relativno prijeten, v spominu gotovo ne bo ohranil kot eden izmed desetih najboljših, kot sem to upala, glede na to, da je bil to moj prvi zmenek, delno pa morda tudi dejstvo, da se nona in Alfred nista vrnila že po enem dnevu pobega, kot je to na skrivaj upala mama in se je morala zato sprijazniti z Mauriceom v vlogi glavnega kuharja, kakorkoli dolgo pač Alfreda ne bo nazaj. Res je, da je Felicii obljubila povišico, samo da bi pazila, da se spet ne bi pripetila kakšna nezgoda na delu, a tveganje je bilo kljub temu še zmerom visoko in vzdušje zato tudi precej napeto. Ja, in seveda je bila Marija še zmerom pri nas. V vrhunski formi.

»Ti že s plavanja?« sem melanholično pozdravila Katarino, ki je ravno v trenutku, ko sem se s hudo vročo skodelico usedla k mizi, butnila v kuhinjo s še mokrimi lasmi in si nekaj popevala, ko pa me je zagledala, je v trenutku obstala.

»Malči, kaj pa tako potrto?«
»Ne vem,« sem priznala s tolikšno grenkobo v glasu (ali pa sem si to samo domišljala?), da je v trenutku prisedla k meni in me začela zaskrbljeno meriti s pogledom.

»Kako je bil včerajšnji zmenek?«
»Oh, sploh ne sprašuj.« Dejansko je pripravil film, kot je to obljubil, le da zagrenjen nemški psihološki triler v mojem svetu pač ni uveljavljen kot del ustaljenega vzorca na zmenku, saj na koncu nisem vedela, ali naj se jokam zaradi žalostnega konca ali pa skačem v zrak od veselja, da je konec, če seveda izvzamem dejstvo, da sem bila čisto preveč psihično izmučena za kaj takšnega. Ja, in še slabo mi je bilo od kokic.
Ob mojem skopem odgovoru je moja sestra rahlo privzdignila obrvi in si še vedno mokre temne lase spela v čop, potem pa mi, brskajoč po hladilniku, obrnila hrbet. »Ne reci, da je kaj poskušal?«
Jaša? Lepo vas prosim. Res je, da me je na koncu, ko me je pospremil proti vratom in mi navdušeno zagotavljal, da morava to vsekakor še ponoviti, nerodno poljubil na lice, a to je bila le prijateljska gesta, po drugi strani pa, če sem iskrena, nič manj in nič več, kot sem hotela. »Ne … Bilo je samo malce … dolgočasno.«
»To pojasni zaspani pogled,« se je zasmejala in predme postavila škatlo s kosmiči in skledo s sadjem ter mleko. »Me zdaj ja ne boš poskušala prepričati, da boš samo kakav?«

»Mislim, da res.«
Pogledala me je s takšnim pogledom, da sem kljub slabi volji skoraj bruhnila v smeh, a sem se zadržala. »Malči …« je zavzdihnila in se usedla nasproti mene z veliko skledo, v katero si je začela odločno rezati sadje. »To je bil prvi zmenek. Šele osemnajst jih imaš pod streho, za božjo voljo.«
»Že,« sem ugovarjala. »Ampak lahko je reči tebi, ko pa si imela »noro hud« prvi zmenek.«
»Tisto je bil Manuel,« je preprosto dejala. »In tudi midva sva se v vaših letih šla gledanje trapastih filmov. Vmes pa sem seveda imela tudi druge, ampak mi je bilo, po pravici povedano, zanje prav malo mar.«
»Drugače je, ker je Jaša.«
»Ni ravno »prince charming«, kaj?« Ušel ji je rahel nasmešek, ko sem rahlo zardela. »In nekdo drug je na sceni?«
Prikimala sem in glavo sklonila v svoj kakav, ona pa se je zasmejala. »Lahko bi si mislila. Ga poznam?«
Perkele. »Ne.«

»Jaz se na tvojem mestu ne bi igrala,« je rahlo zmajala z glavo in v polno skledo sadja vsula še kosmiče. »Si prepričana, da ne boš?«
»Čisto malo …« sem previdno dejala in vzela skodelico iz predala, da sem vanjo preložila nekaj žlic Katarinine (in tudi moje, priznam) najljubše žitno-sadne solate.

»Je že bolje,« se je posmejala in mi za povrh dala še eno kopasto žlico, na moje morebitno ugovarjanje pa me je le svareče pogledala. »Suha si kot špargelj.«

Prijela sem za žlico in jo odsotno porinila v svoj zajtrk, nato pa sem se le odločila in se tiho odhrkala. »Katarina?«
»Ja?«
»Še nekaj je.« Bila sem v rahli zadregi, kajti kljub temu da sem vse skupaj neštetokrat vadila in si celo zapisala na papir, v danem trenutku, ko se je vse skupaj izkazalo za še bolj preprosto, glede na to, da je bila od vseh Echovcev to ravno moja sestra, nisem imela pojma, kako naj svojo prošnjo, ali pa morda bolje rečeno ponudbo, ubesedim. »Poznaš Narcisa?«
Z očitno zmedo me je ošinila in v trenutku sem se sama pri sebi pokarala. Kaj za vraga sploh govorim. »Prodaja se ladja.«
»In?« Zdaj me je neprizadeto motrila medtem ko je vneto prežvekovala svoj zajtrk, ob čemer sem se spet počutila kot največji kreten. »Se ti zdi, da je moj cilj v naslednjih nekaj letih postati mornar?«

»Ne ravno.« Globoko sem vdihnila. »Ampak … preslišala, ja preslišala sem, da vas mečejo iz tiste hiše v solinah.« »Preslišati« je dobra beseda. 

Skorajda hudomušno je priprla oči in se naslonila na mizo. »Ne vem če si ravno preslišala, bila si tam.«
»Ja, res sem bila.« Res, če ima kdo sposobnost narediti človeka živčnega, je to moja sestra – in takšen človek se je odločil, da bo njegovo življenjsko poslanstvo poučevanje otrok? »Torej, prej omenjeno ladjo mi že več let koristimo kot svoje … zbirališče.«
»In zdaj jo bi radi prodali.«

»Točno tako. Čakaj, kako veš?«
Privzdignila je obrvi in me pogledala, kot da nimam vseh kolesc v glavi. »Nisem povsem neumna?« Saj res.

»Zdi se mi, da je bolj poceni varianta kot kakršnem koli najem sobe, in tudi manj moteči bi bili, če bi se odločili za … nakup. In vajo. V ladji.«
»V ladji?«
»V ladji.«
»Veš …« Nasmihala se je, kar je bil dober znak, no, ali pa morda tudi ne. Bomo še videli. »Če bi mi to rekla pred kakšnim tednom, bi te najbrž imela za noro, ampak zdaj se mi zdi, da sploh … sploh ni slaba ideja. Nora, morda res, ne pa slaba.«
Bila sem vzhičena. »Ne?«

»Ampak jaz bi na tvojem mestu raje govorila z Leonom. Ali pa z Jako, on ga uspe prepričati v vse. Potem bomo pa videli.«
Zasmejali sva se, ob čemer me je nekam čudno pogledala, a je, ko je videla, da jo opazujem, kaj hitro odmaknila pogled. »Ne vem, no, in ko sva že pri Jaki …«
Še preden bi uspela nadaljevati, ji je v žepu zazvonil telefon in majajoč z glavo ga je povlekla ven. »Na vse zgodaj … Jaka.«
Polna žlica kosmičev se mi je dobesedno zastala v grlu, v trenutku, ko je sprejela klic in telefon z očitnim nezanimanjem prislonila k ušesu. »Želiš, Jaka? Ne, ne plavam, kolikor te poznam, bi, če bi, ti vedel za to.« Namrščila se je in stopila k oknu. »Kaj si? Kreten,« mu je navrgla trenutek za tem. »Jasno ti je, da te bo Leon ubil, ne? Ne, ne bom te branila, čisto sam si si kriv. Nič, »ampak Lisa«.«
Zmajala sem z glavo, potem pa v njeno že skoraj prazno skledo na skrivaj vsula pol svojih kosmičev ter jedla naprej, medtem ko je Katarina še vedno stala pri oknu in mi obračala hrbet. »Kako to misliš?« Molk. »Piknik?« V trenutku je sedela nazaj pri mizi in si nekaj kracala na listek. »Ja? In zakaj jaz ne vem nič po tem?« Jaka na drugi strani ji je začel nekaj na dolgo razlagati, a ga, kolikor se mi je zdelo, ni preveč dolgo poslušala, saj je listek že tlačila v hlačni žep, s pogledom pa hrepeneče opazovala žlico. »Jem, Jaka, in ja, ne skrbi, trdo jo bom prijela. Ne, ne zanima me, kaj se ti zdi prav. Čao!«

Telefon je počasi odložila poleg žlice, nato pa dvignila pogled proti meni. »Huh, piknik, praviš? Malči?«

»Čisto nič nimam pri tem,« sem nedolžno dejala in skomignila z rameni. »Samo za mnenje me je vprašal.«
»Bolje, da samo to,« je zamrmrala in zopet prijela za žlico. »Meni je zdaj po telefonu zvenelo bolj, kot da bi me prosil za tvojo roko.«
Sunkovito sem se obrnila proč, ko sem živo zardela, potem pa se odkašljala, da ne bi slišala mojega tresočega glasu. »Ne bodi trapasta.«
»Nisem,« je preprosto dejala, ne da bi me pogledala, zato se mi je zdelo varno, da sem se zopet obrnila nazaj in se posvetila zajtrku, potem ko me kakav, ki je pozabljen počival čisto na koncu mize, sploh ni več zanimal. »Samo poznam ga.«
»Očitno ne dovolj,« sem odsekala v trenutku, ko se je od zgoraj razlegel močan pok, ob katerem sva se v trenutku spogledali, ko se je takoj zatem zaslišal še Marijin glas: »Gdo je vzel kljuž od zdranižža

Katarina je glavo počasi obrnila k meni. »Malči?«

»Ne že spet,« sem zavzdihnila, potem pa na njeno, pa tudi svoje (priznati moram), veliko presenečenje planila pokonci. »Nimam več veliko časa, v Severniku začnem čez petnajst minut.«

»Gdo mi bride bomagad

Katarina je obupano stopila k vratom. »Marija! Čisto same smo v hiši, ne potrebuješ ključa!«
»Jaz ne bom zedela du brez kljuža

»Malči!«

»Računalnik teče?« me je prijazno vprašal Feliks tisti popoldan, ko smo se vkrcavali  na ladjo in sem za sabo s težavo vlekla enega od zabojev s hrano, ki so nam jih pripravili v Severniku (Jakovo maslo) in sem jih s Katarino in dvojčkoma komaj pritovorila do pristanišča, kjer nas je čakal Jaka s čudovito kičasto okrašeno Jasmino (ladjo, seveda). »Naj ti pomagam,« je zaboj preprijel iz mojih rok in ga z lahkoto postavil na krov, potem pa pomagal še meni.

»Ne važi se s svojimi mišicami,« mu je zaklicala Katarina z druge strani, kjer je ob ostalih zabojih nekaj razpravljala z Majo, ki jo je Jaša sanjavo pogledoval izza zavese las. »Vsaj ne pred mojo sestro!«
Majajoč z glavo, a z rahlim nasmeškom, ji sploh ni odgovoril, temveč se je nekoliko odmaknil, da so se lahko vkrcali tudi ostali moji prijatelji, ki so z neprikritim občudovanjem motrili, kot se je Gašper kasneje izrazil, Jakovo sredstvo za pridobivanje deklet.

»Dela kot urica,« sem pohvalila njegovo delo, ob čemer se je svetlolasec zadovoljno nasmehnil. »Lepo. Katarina je bila v hudi naglici, ko me je klicala,« mi je povedal in prekrižal roke na prsih, ko se je naslonil na ograjo. »Če povem po pravici, te nisem nikoli imel za človeka, ki ves ljubi dan preždi pred ekranom, kot mi je povedala?«
»Saj ne,« sem nekoliko v zadregi dejala in si segla v kratke lase, ki so mi sicer že nekoliko zrasli, a sem jih kar pustila, ker so bili zdaj ravno Majine in Manuelove dolžine, ki mi je bila pravzaprav zelo všeč. »Samo … saj veš. Slovenščina.«

»Trojka sploh ni tako slaba ocena,« me je potolažil in stopil na rob palube, da bi Krisu, ki je odvezoval ladjo, pomagal nazaj gor.

»Saj,« sem priznala, ko nas je črnolasec odrinil od pomola in ob najini pomoči splezal nazaj na krov. »Ampak ni pa najboljša, tako da z Manuelom nenehno nekaj delava.«

»Prav nič ne zavidam.«

Nedaleč od nas sta, kot zadnja, ki sta se vkrcala, stala Matjaž in Lucia, ki sta se že ves čas, odkar sta se (skupaj, jasno) prikazala na pomolu, nekaj sumljivo tiho pomenkovala, zdaj pa se nam je moja najboljša prijateljica z nekam otožnim izrazom na obrazu le približala, medtem ko je šel Matjaž na drugo stran k Manuelu, ki je vse doslej osamljen stal tam in od daleč spremljal svojo sestro in Leona, ki sta sedela ob jamboru. »Očitno celo preveč, da bi kaj naredila.«
»Kaj hočeš povedati?« sem se namrščila, ko sta se Kris in Feliks kar nekam pomenljivo spogledala in potem stopila stran proti Katarini, ki je, podobno kot Manuel, sama stala tam in s priprtimi očmi spremljala vsak Jakov gib, kot da bi ji šlo kaj v nos. »Dobro veš, da …«
»Malči.« Zavzdihnila je in s hrbtom zdrsela navzdol po ograji, dokler ni obsedela na ladijskem podu, kjer sem se ji tudi sama pridružila. »Narcisa so prodali.«

»Prodali?« sem medlo zinila, ne da bi mi bilo povsem jasno, kaj je pravkar rekla.

»Ja, prodali,« je iztisnila skozi zobe. »In odpeljali iz pristanišča. In ne glej me tako trapasto.«
»Jaz …« Premolknila sem in si z roko segla proti obrazu, ki mi je, kot sem čutila, kar gorel. »Pojma nisem imela o tem.«

»Se mi zdi.« Videti je bila jezna in tokrat zares. »Najbrž oni,« je z glavo pomignila proti Echovcem, ki so se vsi zbrali okoli Jake, ki je krmaril, »tudi nimajo pojma?«

»Zjutraj sem … rekla. Katarini.«
»O, Katarini,« me je oponašala in vstala. »Veš, Malči, če ti lahko namignem: drugič, če se bo kdo sploh še zanesel nate, bi na tvojem mestu ... čisto, čisto malo pohitela, kaj praviš? Ali so moje ideje običajno neumne

»Ja, neumne, bi rekla,« je zdaj tudi meni prekipelo. »Ni šlo! Žal!«

»Ne utrujaj se,« je bila kratka in z dolgimi koraki odšla nazaj k Matjažu, ki je najin razgret dialog spremljal s skrbjo na obrazu, prav tako kot ostali prisotni, ki so, kot sem šele zdaj ugotovila, vsi poslušali najin razgovor in so se zdaj, ko je vse potihnilo, zopet vrnili k svojim pogovorom, le Jaša je s potrto grimaso prišel k meni in me nelagodno objel okoli ramen. »Ne skrbi, Malči, unesla se bo.«
»Vem …« sem neprepričljivo zategnila, potem pa se previdno izvila iz njegovega prijema, ki je, ko je moj najboljši prijatelj opazil, da mi je neprijetno, v trenutku postal bolj ohlapen. »Oprosti …« Stekla sem mimo presenečenih Echovcev in dvojčkov, kjer je Maja s sočutnim izrazom na obrazu stegnila roke za mano, a sem se ji poskušala prepričljivo nasmehniti. »V redu sem, Maja.«
»Si prepričana?« je, ko sem se že skrila za jambor na drugi strani kajute, za mano zazvenel Manuelov klic, ki ga očitno nič ne prepriča, a se nanj nisem odzvala, ker sem se preveč ukvarjala s tem, da bi se čim bolj neopazno zvila na tla med mreže.

Lucia je bila moja najboljša ženska prijateljica že od prvega razreda osnovne šole in večino časa se nisva prepirali, bile pa so tudi določene nepremostljive lastnosti, mimo katerih nisva nikoli zares prišli in kraljica med vsemi temi je bila gotovo njena vzkipljiva zamerljivost, zaradi katere se večino časa res nisem sekirala, a včasih ti stvari, ki te sicer ne ganejo, prav tako pridejo do živega.

Po drugi strani pa sem morala priznati, da sem si bila kriva tudi sama – s svojim preveč flegmatičnim pristopom, zaradi katerega se nisem mogla podvizati, in sem se raje tolažila s tem, da takšne razbitine, kot je bil v tistem času Narcis, res ne bo kdo kupil.

Zdaj pa je šel.

Če povem po pravici, mi v tistem trenutku res še ni bilo povsem jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo – da je šlo naše skrivališče po zlu in da mi je bilo pravzaprav žal za njim, celo bolj žal, kot sem bila pripravljena priznati.

Ladja je ladja, bomo rekli, a Narcis je skrival v sebi toliko naših zgodb, toliko doživetij, ki smo jih skupaj prebrodili, hude krize, Ines se je pred leti celo več dni skrivala v njem pred starši, ki so jo hoteli vpisati v poletno šolo in nikoli ni nihče ugotovil,  da je bila ves ta čas, ko jo je po celem zalivu iskala policija, varno skrita v podpalubju stare ladje v pristanišču, kamor smo ji ta ali oni član klape nosili ostanke od kosila, pa vse stvari, ki smo jih pustili tam.

Skoraj nasmehniti sem se morala ob misli na Mattiasov izraz na obrazu, ko bo ugotovil, da je vsa svoja ljubezenska pisma pustil v zaboju v kotu, na Gašperjev odziv na dejstvo, da je svojo celo plačo porabil za sladkarije, za katere je bil zadolžen ta mesec, zdaj pa so vse do zadnjega piškota ostali v tistem drugem zaboju, na milost in nemilost prepuščeni vremenu in plesni, na Inesino razočaranje, ker bo morala iskati novo skrivališče pred starši, pred katerimi je bežala vsaj enkrat na teden, in kaj bo rekel Jaša, s katerim sva Narcisa sploh našla.

Če sem zdaj dobro pomislila, je imela Lucia vso pravico, da je bila jezna.

Počasi sem vstala iz svojega gnezda iz mrež in poškilila izza kajute, kjer so na drugi strani še vedno posedali moji in Katarini prijatelji, večinoma vsi zaposleni z enim ali več sogovorniki, le Krisa in Jake ni bilo opaziti med njimi.

»Čisto nihče te ne pogreša, krava paranoična,« sem si zamomljala v brado in se počasi sesedla nazaj v mrežo, ne da bi se še enkrat ozrla nazaj, a sem ob tem z nadlaktjo zadela ob nekaj velikega in mehkega. In toplega.

Počasi sem se obrnila in se znašla iz oči v oči z Jako, ki je s povsem nevtralnim, no, ja, najbrž ne povsem nevtralnim, glede na to, da se je nekam čudno nasmihal, po turško sedel tik ob mestu, kjer sem se sama še pred nekaj trenutki smilila sama sebi.

»Jaka,« sem šepetaje siknila. »Kaj delaš tu?«
»Počakaj,« se je stegnil po mojem zapestju, ko sem se že hotela obrniti in se vrniti k ostalim (in po možnosti Lucii, če bi me hotela poslušati, priznati, da sem kreten). »Ne odhajaj.«
»Ne, že grem,« sem se mu poskušala iztrgati, a je bil prijem premočan.

»Nisem te hotel spoditi,« je zašepetal in me dokončno povlekel k sebi, kjer sem se nečastno sesedla nazaj v mrežo. »Sedi k meni.«
»Zakaj šepetava?« sem skoraj jezno, a vseeno s tihim glasom vprašala in svojo dlan kljub prijetnemu občutku, ki me je spreletaval po vsem telesu, iztrgala iz njegovega prijema, ki je, ko sem obsedela ob njem, resda popustil, a ne povsem. »In kaj za vraga počenjaš?«
Skomignil je z rameni in se široko nasmehnil ob mojem izrazu na obrazu. »Ne vem. Morda zato, da naju ostali in predvsem Katarina ne slišijo in pridrvijo sem nazaj. Stara vešča spremlja vsak moj korak kot ljubosumni pes čuvaj. Ti je jasno, zakaj?«
»Ne,« sem na kratko odrezala in se rahlo odmaknila, ko sem ugotovila, da se dotikava s koleni. Ne vem zakaj, ampak zdelo se je narobe. »Ampak, Jaka … KDO krmari?!« Za hip me je pograbila panika in sem celo nekoliko povzdignila glas, a je ostal miren in prst položil na usta, z drugo roko pa me je umiril, saj sem zdaj že kar skakala na mestu.

»Kris. Prosil sem ga, če malo prevzame.«

»Zakaj?« Njegovo roko sem trmasto umaknila z njegove noge, ob čemer se je rahlo nasmehnil, a me potem kljub vsemu ubogal.

»Ker res ne moremo dopustiti, da slavljenka sama obupuje tu zadaj, medtem ko se vsi ostali zabavajo.«
»Ti si slavljenec, ne jaz,« sem ga zavrnila in, še sama ne vem zakaj, rahlo nagnila glavo, ko se je sam primaknil bližje k meni.

»Ne, tale piknik je namenjen nama, že na samem začetku sem ti povedal« je preprosto dejal, nato pa mi, ko sem že hotela odpreti usta, nanje položil prst. »Ššš … In šepetaj, ženska.«
Omahnila sem nazaj in poslušala sunkovito bitje svojega srca med spraševanjem, če ga Jaka sliši, a mi tudi ni pustil dolgo dihati, saj se je po nekaj trenutkih zamišljenega strmenja proti oddaljujoči se obali, zopet obrnil k meni in rahlo nagnil glavo s povsem resnim izrazom na obrazu. »In kaj te je prignalo v moje skrivališče?«
Nekaj časa nisem čisto vedela, kaj naj mu govorim, a ko sem se nekaj časa še uspela izmikati njegovim črnim očem, ki so me spremljale izpod temnih las, tega nenadoma nisem več mogla. »Prodali so,« sem obotavljivo začela in si z rokami objela noge, »našo ladjo.« Ker ni ničesar rekel in me je le še naprej opazoval, sem sklenila nadaljevati. »Tisto, zadnjo ladjo v pristanišču, najbolj zdelano in … mislim, da so vsi po malem jezni name, ker se nisem prej zmigala in govorila z …«
»Z?«
»Z vami,« sem izdavila in čutila, kako se mi na obraz počasi krade rdečica. »Mislili smo … da bi … mislim, če bi lahko … Echo odkupil ladjo, glede na to, da so vas … vrgli. Ven.«
»Oh, o tem pa mi je Katarina že govorila,« je lahkotno dejal, ne da bi se zmenil za mojo zadrego, ki je bila v tistem trenutku že tako zelo očitna, da sem se skoraj tresla in je, glede na to, da se je njegovo koleno še zmerom dotikalo mojega, to gotovo opazil in sem mu bila zmerom hvaležna, ker tega v tistem trenutku ni sklenil izpostaviti. »Kar se tiče moje mrzle sestrične, jo pusti kar pri miru, ker je ledena kraljica in te bo še na kolenih prosila, da ji odpustiš, za njen udarec v hrbet. Ko sva bila majhna me je … zelo, zelo pogosto ugriznila, če ti je to kaj v tolažbo.« Hudomušno je zamežikal, ko sem še huje zardela. »Takrat nisem hotela, veš …«
»Malči, Malči,« je zmajal z glavo in me objel okoli ramen. »Čisto sam sem si bil kriv, saj poznaš mojo … pretirano vsiljivost. Ne smeš se jeziti zaradi takšnih … malenkostnih napak.«

Perkele … Res mora biti tako prijazen?

»In mislim, da sva ostala pri ladji … torej … naj te ne žre, draga moja, res je, ladja je krasna. Resnično krasna. Pravzaprav tako krasna, da sem večkrat celo razmišljal, da bi jo kupil in sem tudi …«

»Hvala, Jaka,« sem ga prekinila in se zdaj zares odmaknila od njega, saj se ni je začelo dozdevati, da se mi bo, če bo med nama še dolgo samo takšna majhna distanca, še zmešalo in ga bom popadla, kar pa najbrž ne bi bilo najbolj pametno, ker bi me potem do smrti zasovražil. »Ampak z Narcisom je konec. In mimogrede, kaj to pomeni tvoje skrivališče

Videti je bil rahlo zmeden, a se je hitro spravil k sebi in si na obraz pričaral svoj osvajalski izraz, pod katerim so skozi vsa ta leta, odkar je korakal z odra na oder in s svojo kitaro za sabo gnal cele trume deklet, očaral že mnoge. »Aaa … Tu pa postane radovedna.«
»Rekel si,« sem bila neusmiljena, čeprav mi je bilo po drugi strani kar malce nerodno ob pogledu, ki mi ga je namenil.

»Sestrina sestra,« se je tiho posmejal, ko so glasovi izza kajute v nekem trenutku potihnili. »Mar misliš, Malči, da jaz nisem kdaj potrt?«
»Ne …?« sem zategnila.

»Ne …?« Zdaj se je že režal. »Nisi najbolj prepričana, kaj?«
»Mislim, zakaj bi bil,« sem se zbrala in se še nekoliko odmaknila, da sem zdaj sedela že čisto na vogalu kajute. »Imaš službo, krasne prijatelje, no, odvisno kako imenuješ mojo sestro,« sem dodala, ko sem opazila pomenljiv nasmešek, ki je zaigral na njegovih ustnicah, »si … popularen glasbenik in na voljo imaš vse punce, ki ti jih poželi srce.« In te nikoli ne pustijo njega, ampak on pusti njih. Perkele … Tole je bilo preveč očitno.
»In tu se pojavi problem.« Začel se je igrati z eno od svojih usnjenih zapestnic, potem pa je, ne da bi dvignil pogled, čez obraz hušknil rahel polnasmešek, ob katerem mi je pričakovano zastal dih. »Ker so večinoma že oddane.«
»Seveda niso,« sem ga zavrnila. »Kaj pa govoriš. In nisi še tako star.«

»Tudi nisem rekel, da sem,« me je zbodel, ob čemer sem zardela, a me je stresel za ramo. »Samo zafrkavam te, Lenči.«
»Prosim, samo Lenči ne.«
»Potem pa imava obsodbo,« se je pošalil in mi zmršil lase. »Od danes naprej samo Lenči.«
Zavila sem z očmi. »Lahko bi vedela.«
»Res,« se je strinjal. »Nenazadnje te je Lisa gotovo dobro podučila o meni.«
»Ko bi ti vedel.«
Zmajal je z glavo in čez obraz mu je šinila dramatično užaljena grimasa, ob kateri sem se morala zasmejati. »Čisto nikomur ni mar, da boli …«
»Jaka!« Katarinin glas je bil nevarno blizu naju, da sem kar poskočila, a je, ko sem poškilila izza vogala, ni bilo videti. »Kaj za vraga počenjaš tam zunaj?«
»Ne skrbi, notri pri Krisu in Lucii je,« me je Jaka pomirjujoče položil dlan na ramo. »In, ja, ko si prej rekla, da sem »popularen« … Tudi ti ne moreš trditi, da imaš malo oboževalcev.«
»Kaj pa blebetaš …«
»A, in spet ta pristop! Daj, no, Malči, pol zaliva nori za tabo.«
Roke sem prekrižala na prsih. »Aja?«
»Že samo vsi tvoji prijatelji, ki niso v sorodu s tabo,« je s prsti pomenljivo nakazal očala, najbrž misleč Jašo, »dizdi žudni Debez,« je oponašajoč Marijo pri meni zopet vzbudil smeh, »da sploh ne govoriva o našem dragem Mauriceu,« je zvenel skorajda … nejevoljno. Pa kaj sploh govorim. »In ne boš verjela, tudi če ti povem, ker očitno še nisi videla na lastne oči,« je očitno povsem padel v zanos, saj so se mu črne oči hudomušno svetlikale, »si zanimanje vzbudila celo pri nekaterih starejših fantih, ki, kadar te zaradi las ne kličejo Rdečka, moram reči precej radi pogledajo za tabo.«
»Vsi zavrnjeni,« sem bila kratka in vstala. »Je to vse, kar si mi hotel povedati, ker ...«
»JAKA!« Katarinin glas je bil zdaj že bistveno bližje. »KAJ DELAŠ Z MOJO SESTRO?!«
»Čisto, čisto nič,« je z nedolžnim glasom zavpil nazaj. »Malči …« je šepnil v moji smeri, a sem že slišala, kako se na strani odpirajo vrata in skoznje sem videla pogledati Katarinino glavo, ki se je sumničavo razgledovala.

»Skrij se,« sem siknila, potem pa sploh nisem več pomišljala, temveč sem planila pokonci in se pognala na drugo stran ladje, kjer sem se v navalu norosti kljub Jakovemu prestrašenemu izrazu na obrazu brez pomišljanja odrinila čez rob naravnost v vodo.

»MALČI!« Videla sem še črnolasega bas kitarista, ki se je pognal za mano in vpil Krisu, naj ugasne motor, potem pa sem se z glasnim pljuskom potopila v popolno tišino.

»Nisem si mislila, da bom kdaj doživela, da bodo punce bežale od tebe,« je bila prva stvar iz Katarininih ust, ki sem jo slišala, ko sem se zopet pojavila na površju ledeno mrzle vode, in se zazrla navzgor, kjer sta stala Jaka in Katarina, počasi pa so k ograji kapljali tudi ostali, ki se jim je situacija v nasprotju z mojo sestro, ki je povsem mirno stala tam in se režala osuplemu Jaki, zdela nekoliko bolj resna, sploh pa Jaši, ki je kot zadnji pritekel za Lucio in zgroženo odprl usta.

»Pa kaj počenjate?!« je zavpil nad še vedno povsem paraliziranim Jako, že v naslednjem trenutku pa je že stal na ograji in komaj lovil ravnotežje, ko je srajco dobesedno strgal s sebe in jo zabrisal šokirani Ines, potem pa se je nevarno zamajal.

»Jaša! Ne skači!« sem mu zavpila, a me ni upošteval in ni sestopil z ograje, čeprav ga je Maja zgrabila za roko in ga poskušala povleči nazaj, v trenutku, ko se je za njo prikazal tudi Kris in vprašujoče gledal od enega do drugega. »V redu sem!«

»NE, MALČI! REŠIL TE BOM!« je divje zavpil Jaša, ki se je medtem še vedno ogreval za skok, se še zadnjič zamajal in zakrilil z rokami in še preden bi ga kdo uspel zadržati, zletel za mano v vodo.

»Pa je šel,« je stvarno izjavil Jaka, ki se je šele v tistem trenutku končno premaknil in za hip izginil iz mojega vidnega polja, še preden pa bi ga kdo uspel vprašati, kam gre, se je že vrnil s tisto dolgo in obrabljeno ribiško mrežo, kjer sva prej sedela in jo ob Leonovi pomoči zalučal v moji smeri. »Dobro se primi, Malči!«
»OSLEPEL SEM!« se je v tem iz vode prikazala Jašina glava in kar slepo je začel tolči po vodi. »KJE SI, MALČI?«
»Malo počakaj,« sem mu zaklicala med plavanjem proti mreži, ki sem se je trdno oprijela, trenutek zatem pa sem že čutila, kako počasi lezem iz vode. »Tudi tebe bomo izvlekli, samo umiri se!«

»UMIRI!?« Besno je pljuval okoli sebe. »KJE SI?!«

Zavila sem z očmi in se obenem stresla od mraza, ko je skozi mokra oblačila zapihal lahen vetrič.

»Samo še malo,« sem nad sabo zaslišala Jako in trenutek zatem sem se ga že oklenila za zapestja in z Leonovo pomočjo me je varno povlekel na krov. »Malči, Malči …«

»Na smrt si me prestrašila,« se je gladko zlagala Katarina in me povlekla k sebi. »Se ti je čisto zmešalo? Čisto mokra si.«
»Lahko bi se tako reklo,« sem bila zdaj v rahli zadregi, saj pri najboljši volji nisem vedela povedati, zakaj sem se tako pognala v morje. Dobro, malo je bila kriva celo ona sama, ampak tega ji seveda nisem nameravala povedati, ker bi sicer gotovo zahtevala še dodatna pojasnila in razlage o tem, zakaj me je pograbila panika. »Žal mi je.«
»Čisto tebi podobno,« je zagodrnjala in zmajala z glavo ob pogledu na Echovce, ki so zlagali mrežo.

»Kaj pa Jaša?« sem slabotno vprašala, ko sem se prepričala, da je dejansko videti, kot da Jaka nima namena še enkrat vreči mreže.
»Naj mu pomagam?« se je neprizadeto začudil. »Mislil sem, da si mu rekla »ne«.«
Gašper in Mattias, ki sta s Hannesom za hrbtom stala na samem robu in z zanimanjem opazovala reševalno akcijo, sta se ob tem z velikim zanimanjem spogledala, Manuel pa je, kljub temu, da ni šlo spregledati dejstva, da mu gre po malem na smeh ob celotni situaciji, le zmajal z glavo in mu iz rok iztrgal rob mreže. »Kakšno vprašanje je to?«

»Ne, ne, ne …« Tlesknil je z jezikom in roke zaskrbljeno prekrižal na prsih, pogled pa mu je begal od mreže v Manuelovi roki do Jaše, ki se je še vedno slepo vrtel v morju in klical moje ime, »tega si ne moremo dovoliti … Mreža je namenjena samo in izključno samo puncam.«
»Jaka,« je Leon zavil z očmi in stopil na rob. »Ne glede na to, kako ljubosumen si, ga boš takoj zdaj brez ugovarjanja izvlekel.«
»Nisem. Ljubosumen,« je zavzdihnil Jaka, ko se je Katarina ob meni vidno otrpnila, in si lase vrgel nazaj. »Mreža me skrbi, mreža.«

»Spravimo ga ven,« je pristopil še Matjaž in prijel za en konec mreže. »Prehladil se bo.«

»No, no, dobro,« je teatralno zavzdihnil in se obrnil proč od morja, »ampak tega res ne morem gledati, Kris, ti daj. Drugi najbolj izkušen si z lovljenjem tako velikih rib.«

Kris se je ob izbruhu smeha, ki je sledil tej opazki, le kislo zarežal, čeprav se ni zdelo, da bi si pripombo res gnal k srcu in poprijel za mrežo, kamor so pristopili tudi vsi ostali fantje, nato pa se je nagnil čez rob. »Jaša, primi se mreže!«
»SLEP SEM!«

Zavzdihnil je in si pramen las, ki mu je ušel iz čopa, zataknil za uho. »Dramatizira, ne?«

»Ne bi tako pogumno trdil tega,« je previdno dejal Gašper, a nisem več poslušala, saj mi je Jaka že zakril pogled na dogajanje ob robu.

»Malči, greva, dal ti bom nekaj za obleči …«

Katarina je tlesknila z jezikom in se postavila med naju. »Nak, jaz bom šla z njo.«
»Lisa, prosim, ne utrujaj,« jo je pokaral Jaka in se izmuznil mimo nje k meni. »Ti raje pomagaj ubogemu fantu.«

»Ti bom že dala …«
»Dekleta ga lahko s svojim materinskim pristopom ubranite pred morebitnim živčnim zlomom zaradi mrzle vode, jaz pa bom …«
»… isto naredil na moji sestri, nak,« ga je z morilskim pogledom zaustavila Katarina. »Meter in pol od nje se boš držal, jasno?«
»Ne vem, zakaj dramatiziraš,« sem zdaj še sama zagodrnjala in se prerinila mimo nje.

»Ja, Lisa.« Jaka je na videz užaljeno zmajal z glavo. »Le kaj si misliš o meni. Res. Z Malči sva samo prijatelja.«
»Nisem vedela, da poznaš to besedo,« je zajedljivo dejala moja sestra in si prislužila Hannesov sunek v rebra. »No, dobro … Ampak o tistem prej bova še govorila, jasno?«
»Je slučajno zakrinkan telesni stražar?« je v moji smeri zamrmral Jaka in se nato zopet povsem obrnil h Katarini. »Jasno. Tisto o metru in pol bom pa preslišal!«
»JAKA!«

Pospešila sva korak mimo Lucie in Ines, od katerih me je prva opazovala z zdaj že pomirjenim in skoraj dobrohotnim nasmeškom, druga pa se mi je nebrzdano režala, da me je Jaka kar malo čudno pogledal. »Je z njeno čeljustjo vse v redu?«
»Več kot odlično,« sem komaj zadržala smeh in mu sledila v kajuto. »Oprosti.«
»S Katarino sem se navadil že marsičesa,« se je zarežal, »tudi to bom prebavil, čeprav moram priznati, da si ti še bolj nepredvidljiva.«
»Tako pravijo,« sem trapasto dejala, nato pa obstala za vrati v precej podobni situaciji kot pred štirinajstimi dnevi.

»Prehladila se boš,« je tako že v drugo ugotovil in še preden bi ga lahko ustavila, je že slačil svojo črno majico in trenutek zatem je obstal pred mano le v kratkih hlačah in z motoristično ruto okoli vratu, spontana reakcija je bila moja čeljust, ki je nebrzdano padla z vajeti.

»Oprosti …« sem zajecljala in previdno sprejela majico, ki mi jo je potisnil v roke. »Nisem … Jaz … Mislim …«
»Naj ti ne bo nerodno, Malči,« se je posmejal in se obrnil proč od mene, da sem videla njegov zagoreli hrbet. »Malo bom pobrskal po teh škatlah, ti pa se preobleci. Ne bom gledal,« je dodal, ko je spoznal, da oklevam. »Častna.«
»In kaj se je zgodilo z Lenči?« sem še vedno v hudi zadregi, ki pa sem jo sklenila za vsako ceno prekriti, zamomljala, ko sem si čez glavo potegnila svojo majico in potem nase navlekla njegovo, ki mi je segala skoraj do kolen in je od znotraj lepo dišala po sivki, ob kateri sem dobila mehke noge. »Lahko se obrneš.«
»Spet prosi za razgled,« me je zbodel in se potem le obrnil nazaj k meni, tako da sva bila gotovo na manjši razdalji kot meter in pol, kot sem skoraj s krivdo pomislila. »No,« je dodal, ko je videl, da me pogled na njegove fantastično izklesane mišice ni več tako zelo ganil (oz. sem to prikrila), »Malči mi je kljub ljubezni do vzdevkov bolj všeč.«

Nekam nelagodno sem se zasmejala, on pa tudi ni mogel več skrivati smehljaja. »Si vedela, da je v eni od teh škatel cela torta?«
»Vem,« sem preprosto dejala. »Maurice jo je pripravil.«
»Darilo od oboževalca, torej.«
Zavila sem z očmi in roke prekrižala na prsih, še ne povsem navajena na veliko majico, v katero bi gotovo spravila najmanj še nekoga tako velikega kot sem jaz. »Veš koliko je star Maurice?«
»Leto starejši kot jaz.«
»Res?«

»Nisi vedela, da sta bila s Krisom sošolca?« je bil videti odkrito začuden, ko je na klice, ki so se razlegli od zunaj in pričali o tem, da so Jašo le rešili, zopet zagnal motor in smo se počasi zopet začeli premikati.
»Sem … Pa vseeno,« sem priznala.

»Torej prestar?« Počasi je zasukal krmilo proč od obale, kamor so nas v času reševalne akcije obrnili morski tokovi in se potem, ko smo začeli pluti v pravo smer, zopet obrnil k meni.
Zdaj pa me je dobil. Prekleta dvojna merila. »Ne vem, no …«
»Ne napenjaj se, Malči,« se je posmejal in me tako tesno objel okoli ramen, da sem zdaj začutila bitje njegovega srca. Precej normalno. Za tako vročekrvnega človeka. »In tista torta me spomni na nekaj …«
»In kaj to je?« Nerodno sem ga objela nazaj, on pa se sploh ni zmenil za to. »Počasi jo bova morala razrezati, ker …«

»… da imava rojstni dan.«

»Oh.«
Zasmejal se je in zopet poprijel za krmilo. »Res jo bomo morali pojesti, zraven lahko kaj lepega zapojemo, Leon je prinesel kitaro, ampak še nekaj me muči in sicer to, da ti še nisem primerno voščil …«

»Vse najboljše tudi tebi, Jaka,« sem previdno dejala, ne povsem prepričana, kaj hoče povedati.

»To je lepo od tebe,« se je zarežal, »mislim, da si celo edina tukaj z manirami, ker je vsem ostalim očitno prav eno figo mar …«
»Nihče ti ni voščil?«
»Ti si mi,« je preprosto dejal in se, še preden bi uspela kaj reči, sklonil k meni in svoje ustnice brez pomišljanja pritisnil na moje. »Vse najboljše, Malči,« je šepnil z rahlim nasmeškom na obrazu, ko se je nekoliko odmaknil in popustil objem, saj so se od zunaj že slišali Katarini klici, kje se obirava, jaz pa se, če sem iskrena, sploh nisem mogla ganiti. Ko je to videl, se je še bolj široko nasmehnil in me še enkrat dodobra stisnil k sebi. »Ostani takšna, kot si.«

 

 

11.  POGLAVJE ali Ko je ves svet v cvetju (ne v rožicah)

 

 

»Mislim, da sem zaljubljena,« sem hripavo zašepetala (sama sebi) šele na sončno jutro čez teden dni, ko sem vsa blažena ležala v travi za hišo, od koder sem imela krasen pogled na našo zasebno plažo, pa tudi na pristanišče nekoliko naprej, in kjer sem se tam v zadnjem tednu dni precej pogosto skrivala pred Marijo, ki pa je očitno šla v nos (oziroma smrček) tudi Igorju II., ki je počasi prisopihal izza vogala in se pred mano zvrnil na hrbet, ob čemer je dal od sebe vse štiri tačke, kar je bil znak, da je končno pripravljen za čohljanje, ki mu je zadnje dneve, ko je, čeprav ob povsem nepravem času, ves zaljubljen taval naokoli in v luno pel svoj venček snubitvenih. Kar morda le ni tako zelo drugače kot pa v moji situaciji, kjer sem se nenadoma znašla sredi globokih misli o tem, da sem mu morda RES všeč in pa v pravem navalu moralnega mačka, ker sem mu dovolila takšen prestopek na področju zbliževanja kljub njegovi punci, ki se je zadnji teden dni po njegovih besedah veselo sončila nekje na jugu, podobno kot Alfred in nona, od katerih še zmerom ni bilo nobenega glasu.

Dobra novica je bila tudi, da se je tudi Lucia pomirila in se, kot je predvidel Jaka, celo opravičila za svoj napad jezice (malo najbrž tudi na Matjaževo pobudo) in to še pred tem, ko sva razrezala torto in so nama zapeli Vse najboljše.

Jaka si je kasneje od Leona tudi izposodil kitaro in mi zapel svojo, moram reči da trapasto, rojstnodnevno pesem, v zameno za to pa sta me Hannes in Mattias s stavo prisilila, da sem mu morala zapeti Mojstra Jako, ob katerem sem se skoraj vdrla v zemljo od sramu, ker sta se smejala celo Jaša in Lucia, o ostalih pa morda sploh ne bi razpravljala.

Ampak od tega je bil že cel teden in Jake od tistega dneva naprej niti nisem več kaj prida videla, saj zaradi »prezaposlenosti« (najbrž s svojo punco) ni več prihajal niti v Severnika, kjer sem ga vsak popoldan brezuspešno čakala in stregla sladoled, za kar sem si vedno prisegala, da tega ne bom počela, pa saj vemo, kako deluje naš svet.

»Ubogi zaljubljeni maček,« sem Igorja II. mrmraje čohljala po trebuhu, ob čemer je neusmiljeno predel, moje misli pa so bile vse kje drugje.

Narcisa ni bilo več, to je bilo eno in kljub temu, da so se vsi v naši klapi izgovarjali na svojo krivdo, da niso kaj naredili v tej smeri, sem imela še zmerom precej slab občutek, sploh potem ko je Mattias prejšnji večer, ko sem se v preveliki Jakovi majici, ki mi jo je podaril za spomin na »rojstnodnevno pustolovščino«, spravljala v posteljo in očarana inhalirala vonj sivke, na vrat na nos ves paničen pridivjal v mojo sobo z izjemno razočaranim Gašperjem za petami (najbrž zaradi piškotov) in že od daleč vpil, da ne najde svojih pisem. Perkele. 

»Hannes me bo zafrkaval do smrti, če moja punčka ne bo hotela z mano na ples v Severniku!« se je povsem poklapano sedeč na moji postelji skoraj jokal od groze nad bolečo izgubo, jaz pa niti nisem vedela, kaj naj mu rečem.

Ravno sem razmišljala, kako naj, ko ga naslednjič vidim, le opravičim situacijo, ko mi je v žepu zabrnel telefon in sem na ekranu, ko sem ga povlekla iz žepa, zagledala Jakovo ime, ob katerem mi je srce začelo nekontrolirano razbijati. Prevalila sem se na trebuh in s tresočimi prsti odklenila tipkovnico ter odprla sporočilo, v katerem je pisalo le: »Če hočeš videti presenečenje, pridi v zaliv. J.«

Trikrat sem globoko vdihnila, potem pa planila pokonci in se skoraj prevrnila na tresočih nogah in najbrž bi padla tudi brez nenadnega sunka, ki sem ga dobila od zadaj ob spremljavi dveh navdušenih krikov in me je v trenutku položil nazaj na tla, kamor sta trenutek zatem strmoglavili tudi Lucia in Ines – vsaka na eni strani. »Malči! Nekdo je pa zaljubljen!«
Ines je bila v trenutku, ko se je dotaknila tal, že spet na nogah in najprej pomagala vstati Lucii, potem pa še meni in ko smo bile vse tri zopet na nogah, obe moji prijateljici komaj zadržujoč smeh, se mi je res posvetilo, da se je zgodilo nekaj velikega in mi ni bilo mar niti, da se je na balkonu nad nami vsa jezna prikazala Marija, ki sem se ji ves dan poskušala kar najbolj izogniti. »Negaderi pozgužamo zbadi

»Oprosti, takoj se bomo odpravila kam drugam!« sem zavpila navzgor. »Mimogrede, lahko nahraniš Igorja II.?«
»NE!« je zavpila nazaj. »Alergižna zem na mažge, vež do

»Pridita, gremo,« sem prijateljici povlekla vsako za eno roko ob sestrinem vpitju, naj takoj pridem nazaj in sama poskrbim za mačka, a se nisem več ukvarjala s tem. »Kaj je bilo? Kam gremo? Kaj …«
Ines me je brez besed tiščala naprej po stopnicah, od tam pa po poti v smeri pristanišča.

»Tole z mačko je bilo zlobno,« mi je kljub širokemu nasmehu, ki ji je igral na ustnicah, očitala Lucia. »Če je res alergična, lahko s tem ogrožaš njeno …«
»LUCIA!« Ines se je žarečih oči postavila prednjo in nekoliko pospešila korak, da sva ji bili prisiljeni slediti. »Mislim, da to ni najbolj pravi čas za pogovor o preteči nevarnosti alergij. Malči, Narcisa imamo!«
Zajela sem sapo. »Narcisa?«
»Ti si pa res povsem … zadeta,« mi je gladko zabila Lucia in zdaj že skoraj tekla po poti. »Pridita.«
»Od ljubezni, Lucia, od ljubezni.« Ines se je režala kot pečen maček, ko me je z roko na hrbtu gnala naprej. »Pohiteti bomo morale, Malči.«
»Ampak …« Zdaj sem bila res zmedena. »Dobila sem neko čudno sporočilo od Jake, ki pravi, da moram v …«
»…pristanišče,« je zasopihala Lucia in se prijela za srce, očitno ne preveč v kondiciji. »Dobro, tudi mi gremo tja, zdaj pa nehaj spraševati.«
»Tudi ti si bila »zadeta od ljubezni«, če se bomo že tako izražali,« oponesla Ines. »In Malči, ti si zadeta zaradi enega najboljših in najbolj pozornih in sploh najboljših tipov v vsem zalivu, ponosni smo nate, kajti ravno ta najboljši in najbolj pozoren in …« Zasopihala je in me še enkrat porinila naprej. »… sploh najboljši tip v vsem zalivu nam je vrnil našega in njegovega Narcisa.«
»Čakaj malo.« Sunkovito sem obstala. »Narcis. Jaka je …«
»On je tisti kreten, ki ga je kupil,« se je Ines skoraj zaletela vame, a je zdaj vsa srečna obstala in globoko dihala. »Jaz. Ne. Morem. Več. Naj. Lucia …«
»Jaka je bil neznani kupec,« mi je pojasnila črnolaska in odmaknila roko, katere se je hotela oprijeti od teka izmučena Ines. »Kupil ga je z denarjem od koncerta za potrebe Echa, za kar ga je Leon skoraj ubil, a se je do zdaj že sprijaznil in za silo pomiril in danes zjutraj me je klical, da …«
»Narcis!«

»Naj povem do konca,« je bila nejevoljna moja najboljša prijateljica.

»Ne, Narcis!« sem vsa vznesena zavpila in s prstom sunkovito pokazala proti pomolu, kjer je na gromozanski prikolici res počivala ladja Narcisove velikosti, z drugo roko pa sem Lucio povlekla za sabo. »Res je tam!«
»… da so ga že tisto jutro, ko ga je kupil, dali v ladjedelnico, kjer so popravili tiste osnovne poškodbe in ga na novo uredili za plovbo, vse ostalo pa bomo morali baje narediti sami, da je bilo bolj poceni, tako da …«
»Res je tam …« Vsa mehka sem se sesedla na prvo klopco ob poti in se z nagnjeno glavo zazrla v smeri, kjer je dejansko bil Narcis. Naš Narcis. Jakov Narcis.

»Hej! Punce!« Šele zdaj sem opazila tudi Krisa in Jako, ki je ravno lezel iz voznikovega sedeža kombija, ki je očitno privlekel prikolico. »Ravno pravi čas!«
»Kaj to pomeni, ti norec?« je Lucia pospešila korak in z Ines sva ji sledili, jaz še vedno z nekoliko tresočimi nogami.

»Kaj pomeni kaj, draga sestrična?« se je posmejal Jaka in z roko potolkel po kompaktnem ladijskem trupu, ki je ob njegovem dotiku prijetno zazvenel. »Ladja, bi rekel.«
»Mislim, da je imela Lucia bolj v mislih tvoj element presenečenja,« se je nasmehnil Kris in si doslej razpuščene lase spenjal v čop.

»Malči bi skoraj kap.«

»No …« Z obžalovanjem me je pogledal in me nato objel okoli ramen, ob čemer sem rahlo trznila. »Tega pa res nismo hoteli, ne, Kris?«
»Ampak zadeve nismo ravno hoteli obešati na veliki zvon,« mi je pojasnil Kris, ko sem se usedla k njemu na prikolico. »Glede na to, da je Leon Jako skoraj prisilil, da ga zopet proda, na koncu pa smo ugotovili, da ta vaša ideja z ladjo sploh ni tako zelo slaba.«
»Celo Feliks je soglašal,« je dodal Jaka, zdaj sedeč na moji levi. »Vsaj dokler se ne bo potopila in mu njegove opreme ne bo treba iskati pod morsko gladino. Je pa ladja res lepa, tu ti dam čisto prav.«
»Tisti tip v ladjedelnici naju je celo vprašal, za koliko mu jo prodava,« se je zasmejal Kris in skočil nazaj na trdna tla. »Stvar pa je taka, Jaka, da jaz ne bi predolgo odlašal. Čim prej je spet v vodi, tem bolje je.«
»Jaz sem pa mislil, da bomo še klepetali,« je nekoliko razočarano dejal in mi pomežiknil. »Kako je z glazuro?«
»V redu bo. Samo barvali bomo, pa kasneje še enkrat.«

Jaka se je zdaj obrnil k nam z zadovoljnim izrazom na obrazu, medtem ko je šel Kris naprej h kombiju, od koder je trenutek zatem prinesel cel zaboj barv. »Ne bo dovolj, še boš moral v mesto.«
»Greš z mano, Malči?« me je povabil in skočil iz prikolice, kjer je dotlej še zmerom sedel.

»In boste pomagale?« Kris je od nekod privlekel cel šop tistih najdebelejših čopičev in jih zaskrbljeno zavrtel med prsti. »Zelo stari so že, kupita še kakšnega.«
»Seveda bomo pomagali,« se je prva zbrala Ines in kot prva vzela čopič iz Krisovih rok, ob čemer sta se oba fanta le zasmejala. »Kakšna vnema.«

»Ampak vseeno še ne bomo takoj začeli,« je dodal Kris in pogledal na uro. »Vidve pojdita in se preoblecita, Jaka in Malči pa naj gresta v mesto po barve.«
Ines je skoraj razočarano izpustila čopič in z Lucio sta se spogledali. »Prav.«
»Dobimo se …?« Kris je s pogledom vprašujoče zaokrožil po nas, potem pa se je ustavil pri Jaki. »Eno uro?«
»Tukaj. Jaz pa skočim domov še po neke druge stvari,« je določil Kris in se obrnil k Ines in Lucii. »Vse v redu?«
»Se vidimo,« je sanjavo dejala Ines in še zadnjič s pogledom zaobjela Narcisa. »Res lepo presenečenje.«
»To sem tudi jaz rekel, Kris,« je veselo dejal Jaka in mi pomignil. »V to smer, Malči!«

»In da vaju ne vidim sedeti v kakšnem kafiču!« je za nama z navzgor ukrivljenimi usti zavpil Kris in pogled še posebej očitno fiksiral na Jako.

»Res ne vem, kaj misliš,« je nedolžno zavpil nazaj in se angelsko nasmehnil. »Rekel si eno uro in dobil jo boš!«

»Če ti tako praviš …«
»In res ne vem, zakaj bi sedela v nekem čudnem kafiču, dokler imamo Severnika,« je še zaklical za prijateljem, ko nama je že obrnil hrbet, ob čemer si nisem mogla kaj, da se ne bi zasmejala in ga povlekla za rokav. »Zdaj pa greva, da ne zamudiva.«
»Brez skrbi,« me je pomiril in mi pomežiknil. »Na dolge proge sem nepremagljiv.«

Bilo je čez tri dni, šestnajstega avgusta, to je dan, za katerega je Jaka vneto trdil, da je ustanovni dan Echa, medtem ko je Leon z ostalimi tremi člani stal za sedemnajstim avgustom, a se o tem niso nikoli kaj prida prepirali, le vsako leto so prišli in ob enajstih večer, ko smo za goste že zdavnaj zaprli, naročili šampanjec in nazdravili, potem pa, da je bil volk sit in koza cela, sedeli do enih zjutraj, tako da so lahko rekli, da so praznovali tako šestnajstega kot tudi sedemnajstega avgusta.

Morda je bilo torej naključje, morda pa tudi ne, da je bil ravno na tisti datum hkrati tudi dan, ko je bil Narcis končno pripravljen na ponovni spust v morje. Najbrž je potrebno omeniti trdo delo predvsem nas petih, ki smo vse dopoldneve preživeli ob ladji in jo od vznožja pa do najvišjega jambora v celoti prepleskali in uredili, za kar je Lucia žrtvovala, kot se je sama izrazila, vse užitne majice, ki so bile zdaj v celoti prepleskane še bolj pedantno kot ladja sama, a se seveda ni preveč sekirala, ker je to preprosto pomenilo, da lahko gre kupit nove, kajti celo zanjo obstajajo stvari, v katerih je podobna sem drugim dekletom tega sveta.

»Dober večer,« sem še iz ulice zaslišala pozdrav in za znanim glasom se je trenutek zatem izza vogala prikazal tudi znani obraz – Jaka s Krisom za petami. »Sva prva?«
»Tokrat res,« sem povedala in se nekoliko prestopila nad zamrzovalnikom, kjer sem že cel popoldan vsa nesrečna postavala in se pretvarjala, da upam, da se kmalu prikaže kdo, ki bi si v poletni vročini zaželel sladoleda, v resnici pa sem le nestrpno čakala večera. »Mimogrede, Katarina je notri.«
»Danes me Katarina prav malo briga,« je izjavil Jaka in se naslonil na zid ob mojem delovnem mestu, »ker si ti … ladijska kraljica? Kako se sliši, Kris?«
»Ne ravno slabo,« se je namuznil črnolasec in se usedel za mizo ob vhodu. »Torej sta s Katarino zamenjali vlogi?«
»Ampak mislim, da bom vlogo natakarice z veseljem vzela nazaj, kakor hitro se Mitja vrne,« sem po pravici povedala. »Mislila sem že, da me bo konec od dolgega časa.«
»Najbrž te tu nihče ne zabava,« je resno dejal Jaka in se spogledal s Krisom, ki je le zavil z očmi. »Potem sva pa prišla na pravi naslov.«
A še preden bi uspel nadaljevati, se je za nami zaslišal sunkovit pok, ki mu je sledil glasen Mauriceov »merde«, trenutek zatem pa se je iz kuhinje, kamor so bile zdaj uprte vse oči, vključno z nami tremi, opotekla postava v nekoč beli obleki, zdaj pa še najbolj podoben dimnikarju. »Signorina
»Mislim, da prihaja sem,« je stvarno izjavil Jaka in poškilil čezme in res je Maurice ves ožgan hitel proti nam. »Signorina

»Želiš, Maurice?« sem ga prijazno vprašala, pravzaprav celo vesela, da se je prikazal, ker sem v dolgotrajnem čakanju v vlogi sladoledarja ugotovila, da sem kljub temu, da mi je šel večino časa na živce, skorajda pogrešala njegove trapaste ideje. »Kaj pa si počel tam notri?«

»Ogenj me je prehitel, signorina,« mi je hitel pojasnjevati, ob čemer je vsake toliko poškilil čez ramo, če bi očka izza šanka predolgo gledal v našo smer. »Signorina Malči, prihajam čisto na hitro, eno drobčkeno, drobčkeno, piccolo vprašanje imam, oh, Kristjan, moj dobri, dobri prijatelj!« Radostno je priplesal do nas in ga objel okoli ramen. »Kaj ne jesta, prijatelja, Jaka! Maurice vama bo postregel z najizbranejšimi jedmi!«
»Samo mimogrede sva se oglasila,« je skoraj v zadregi nad vnemo našega kuharja dejal Kris. »In nisi hotel Malči nekaj vprašati?«
»Si, si …« Počasi se je obrnil k meni in se popraskal po neobriti bradi. »Si, si, signorina … Moj dober prijatelj, dober prijatelj vrti v kinu ta teden »magnifico Titanica«!«

»Titanica? Res?« Rahlo sem privzdignila obrvi.

»Magnifico film,« je navdušeno dejal. »In bi me signorina, lepa kot sonce, spremljala v kino in gledala z mano romantično lepoto Titanica?«
»Eeehm …«

»Mislim, da te vabi na zmenek,« mi je šepnil Kris, ko Maurice, ves zasanjan od razmišljanja o filmu, ni gledal v najini smeri.

»Khm … Maurice.«

»Bella
»Je to … zmenek?« sem previdno vprašala.

Vneto je prikimal in me zgrabil za roko. »Si, si, signorina, zmenek. Kaj praviš, sonce?«
Skomignila sem z rameni, pravzaprav v hudi zadregi, a vseeno dovolj pri sebi, da mi je kapnilo, da je to izvrstna priložnost, da poskušam narediti Jako ljubosumnega, kot mi je v skladu s tisto knjigo, ki mi jo je podarila na to temo, svetovala Ines. »Prav?«

»Osrečila si me, bella!« se je teatralno potrepljal po prsih in mi poljubil roko, ki je vse dotlej še zmerom ni izpustil, ob čemer nisem mogla spregledati, kako se je Jaki zmračil obraz. Hmm … Zanimivo. »Jutri, signorina, jutri te Maurice popelje v čarobni svet Titanica!«

»Khm … Lepo.« Najbrž ni potrebno poudarjati, da sem bila rdeča kot paradižnik, saj se je zdaj vsa restavracija, vključno s Katarino, ki je s celim kupom menijev stala na sredi jedilnice s čeljustjo do tal, obračala k nam. »Zdaj pa mislim, da je bolje, da greš delat naprej,« sem previdno predlagala, ne povsem prepričana, ali bo zaradi tega užaljen ali ne.

»Si, si, signora

Dobro, se že bolje počutim. In še nekaj je – Jaka je za ta zmenek vsaj izvedel in v tistem trenutku sem imela občutek, da vsega skupaj ne sprejema najbolje, saj je, kakor hitro je Maurice med glasnim prepevanjem svojih običajnih fraz pobral šila in kopita in je množica obrazov v restavraciji vso svojo pozornost preusmerila nanj, kot da gre za največjega norca, glasno odkašljal.

»In signorina, lepša od sonca, bi me spremljala v kino in gledala z Mauriceom romantično potapljanje stare ladje?« Zamežikal je in me ošinil s očmi, ob čemer ga je Kris nadvse grdo pogledal, jaz pa nisem najbolj vedela, kaj naj si mislim. Jaka – ljubosumen? Na Mauricea?

»Kdo sploh pride?« se je Kris na srečo odločil, da posreduje in spremeni temo, za kar sem mu še danes hvaležna, saj je imel Jaka zdaj na obrazu že izraz ranjene živali in občutek sem imela (ali pa me je varal?), da bi Mauricea zlahka prebutal, če bi se mu spet postavil na pot. Kakšen nenavaden občutek.

»Če že sprašuješ,« se je iz ulice znova zaslišal še en znani glas in trenutek zatem sta izza zidu, ki je razmejeval vhod v restavracijo in vrt, stopila Feliks in Leon s kitaro v rokah, »sva midva že tu.«
»Kolikor pa sem govoril z Majo, se tudi z Manuelom že odpravljata,« je dodal Leon in se mi nasmehnil. »Živijo, Malči.«
»Kar sedita,« sem jima nakazala v smeri mizice, kjer je sedel Kris. »Jaše in Gašperja menda ne bo, vsi ostali od nas pa najbrž pridejo,« sem dodala in pogledala na uro nad šankom, kjer je očka namrščeno brisal kozarce in nas opazoval. »In to bi moralo biti vsak čas.«

»Torej ste se znašli?« je želel vedeti Leon, ko je kitaro previdno naslonil na zid in se usedel poleg Krisa. »Jaka je bil zelo skrivnosten,« mi je nato pojasnil in se kar malo vznemirjeno nasmehnil. »Tako da komaj čakam, da vidim, kaj ste uspeli narediti.«

»Ker jo lahko sicer še vedno prodamo,« se je pošalil Feliks, ki še tudi ni videl prenovljenega Narcisa, glede na to, da sta šla s punco na krajši dopust, a je očitno šel predaleč, saj ga je Kris dregnil v rebra, Jaka pa ga je nadvse grdo pogledal. »Veš kaj.«
»Spet prepiramo?« Od nekod se je prikazala Katarina s predpasnikom v rokah. »Samo Hannesu ga predam, pa sem pripravljena.«
»Hej, Lisa …«

»Oh, oprosti, Jaka, nisem te opazila … kdo ve zakaj, morda zato, ker si premajhen? In kaj spet delaš tako blizu moje sestre?«
Potem pa je, še preden bi se utegnil odzvati na njeno zlobno opazko, že ni bilo več, medtem ko so se ostali trije Echovci smejali njegovemu izrazu na obrazu, ki se meni osebno sploh ni zdel smešen, ampak sem kvečjemu sočustvovala z njim. Kaj pa človek moreš, če nisi visok dva metra? Katarina ne bo tega nikoli razumela. »Še vedno sem pet centimetrov višji od tebe!« je kljub vsemu zavpil za njo, ne da bi se zmenil za smejoče se prijatelje in vstal. »In prinesi šampanjec! Vaših ne bo, Malči?« Pri tistem zadnjem se je vprašujoče zazrl vame in se, doslej še vedno sedeč na ograji, usedel k ostalim. »Sicer pa tako ali tako ne smete piti alkohola, tako da je za ta prvi del čisto vseeno.«
»To si ti samo želiš,« smo tedaj za nami zaslišali Luciin glas in že naslednji trenutek se je z Ines in Mattiasom za petami počila na stol poleg mene. »In če te je morda zapustil občutek za čas, ti lahko povem, da sta edina, ki se ne smeta igrati z alkoholom, Mattias in Ines.«
»To je pa že malo bolj podobno moji sestrični,« jo je smeje pohvalil Jaka in jo potrepljal po rami. »Povej torej Katarini, da naj prinese še dva soka.«
»Zelo zabavno.« Moja sestra je med nas postavila buteljko, Hannes, ki je prišel za njo s predpasnikom okoli pasu in z morilskim izrazom na obrazu, ki ga je nosil, že odkar ga je mama vzela pod drobnogled in je garal kot »črna živina« (njegove besede) od zore do mraka, kar je bil glede na njegovo prejšnje lenarjenje precejšen šok, je na mizo precej trdo postavil pladenj s kozarci ter jih ob Jakovem glasnem protestiranju razdelil vsem od nas, sam pa obstal za Mattiasovim stolom.

»Torej?« Katarina je pričakujoče pogledala po fantih. »Kdo bo odprl?«

»Boš ti?«

»Ne …« je zategnila. »Naj raje Leon.«
»Ne, Feliks je na vrsti.«
»Kris?«
»Naj Jaka.« Kris je pričakujoče premeril prijatelja in mu porinil buteljko. »S težkim srcem, pa vseeno rečem, da si si tokrat res zaslužil.«
»Hvala, kolega, res … nepričakovano od tebe,« se je Jaka pretvarjal, da je ganjen, a vseeno nihče od nas ni mogel spregledati, da mu gre na smeh, ob čemer sta se Lucia in Ines, na novo pod vplivom nekega zasilnega premirja, ki sta ga sklenili v dobro skupnosti, le spogledali in zavili z očmi. »No, pa dajmo.«
»Sori, ker smo pozni!« se je tedaj zaslišalo od vhoda in trenutek za tem so do nas že prihiteli še zadnji trije pogrešani, brez katerih smo skoraj pričeli celotno ceremonijo.

»V Ljubljani se je blazno zavleklo,« je pojasnil Manuel in Katarino objel okoli pasu, medtem ko se je Maja sklonila k Leonu in mu prilepila poljubček na lice, potem pa sedla k njemu, le Matjaž je, izza očal kar nekam potrto opazujoč zbrano družbo, nerodno obstal poleg Luciinega stola in ni bilo videti, da bi bilo moji najboljši prijateljici kaj mar zato, tako da sem mu potisnila svoj stol.

»Upam, da nas niste predolgo čakali,« se je opravičila Maja in si kratke lase, ki so ji uhajali na očala, zataknila za uho. »Saj si jim povedal, da lahko začnete brez nas?«
»No …« Leon je rahlo zardel.

»Pozabljiv postajaš,« ga je nežno opomnila, potem pa majajoč z glavo ošinila Jako. »Oprosti, ker te zadržujem, kar začni.«

»Kako neučakana,« jo je dražil Jaka in zopet prijel buteljko. »Lisa tako zelo pazi name, da je povsem pozabila, da bi pravzaprav morala biti previdna, ko pride do tebe … ali bolje rečeno, Malči,« me je hudomušno pogledal, ko je videl, da sem že v stanju pripravljenosti.
»Ko pa sploh ne veš, kako zabavno se je ukvarjati z ljudmi, ki jih ni treba prenašati tudi čez noč,« mu je hladno odgovorila Katarina, najbrž zaradi vzdevka, ki se ga ni mogel odvaditi, čeprav je vmes že prišlo do tega, da ji je obljubil, da ga bo prenehal uporabljati, meni pa je na moje veliko začudenje celo pomežiknila, tako da sta se celo Mattias in Hannes, precej dobro ozaveščena o najinih rednih hladnih vojnah, spogledala. »Kaj še čakaš?«
»Že prav, že prav, kaj je danes z vami, ženskami …« je zagodrnjal in z »veliko muko« odvil ovojni papir, potem pa prijel za zamašek. »Se vam zdi, da … ups.«
POK.

Zamašek je v velikem loku poletel nad Luciino glavo, Matjaž pa se mu je za razliko od nje komaj izmaknil, končal pa je v lazanji neke stare gospe, ki je večerjala nedaleč od nas.

»Oprostite!« ji je opravičujoče zaklical Jaka čez zbrano družbo, ki je komaj zadrževala smeh, in se nedolžno zarežal, ko ga je ona še vedno v rahlem šoku motrila na svojem krožniku. »Ni bilo nalašč. Torej … jej …«
Najbrž je polovica buteljke stekla čez vrat in se je zdaj zbirala na mizi med nama in nama obema, kot sem šele zdaj tudi sama opazila, kapljala na kavbojke.

»Je že dobro,« sem se zasmejala in mu začela nastavljati kozarce. »Očitno zdaj vsi dobimo mladoletne porcije.«
Leon in Maja sta smeje segla po svojih kozarcih in Leon je svojega dvignil visoko v zrak, kjer so se mu kmalu pridružili še drugi. »Na Echo.«
»Na Echo.« Feliks je rahlo odmaknil glavo in pogled usmeril v našo smer. »Jaka?«
»Ja, že grem,« se je odkašljal bas kitarist in nerodno pograbil svoj kozarec, še prej pa poškilil k meni. »Sori zaradi kavbojk,« mi je zamrmral v uho.
»V redu je.«
Široko se je nasmehnil in levico namestil na naslonjalo mojega stola, z desnico pa svoj kozarec dvignil še višje kot Leon. »Nasmej se, Matjaž, prijatelj. Prosim, dajmo vsi skupaj.«
Zdaj smo vsi segli po kozarcih, Krisu in Jaki, ki sta se spogledala, sta čez usta šinila smehljaja, Leon svojih oči kar ni mogel odtrgati od očitno precej dobro razpoložene Maje, Feliksu so se vznemirjeno svetlikale oči in zdaj se je nasmehnila tudi Katarina in Manuela, ki je imel na obrazu isto resen izraz kot vedno, sunila med rebra. Moji prijatelji so morali vstati, da so dosegli mizo, in Ines je imela zdaj na obrazu izraz popolne blaženosti, najbrž ob misli na to, da bo lahko spet pognala v tek kakšno novo govorico iz sveta najbolj priljubljenega benda v naši neposredni okolici, Mattiasa sem zalotila škiliti v njeni smeri, Lucii pa niso obrazne poteze niti enkrat zatrzale in očitno je bilo, da je spet dobra stara ledena kraljica. Od vseh navzočih sta bila zares kisla videti le Hannes in Matjaž – prvi prav gotovo v enem svojih navalov samopomilovanja, sanjalo pa se mi ni, kaj bi lahko trlo Matjaža, ki je bil v svojem jutranjem programu na radiu slišati povsem v redu, zdaj pa se mi je zdelo, kot da bo zdaj zdaj planil v jok. V nekem trenutku sem poškilila nazaj proti vratom, kjer sem na svoje veliko presenečenje zagledala Jašo in Gašperja, ki sta mi prejšnji večer oba po telefonu povedala, da ju ne bo, zdaj pa sta nekoliko negotovo stala med podboji in opazovala celotno situacijo, Jaša nekoliko zardel v obraz, Gašper pa isto živahno kot vedno, čeprav se je zadnje dni zdelo, kot da ga nekaj tre. Z glavo sem jima pomignila, naj se nam pridružita, a je Jaša le lahno odkimal, v tem pa sem se bila že prisiljena obrniti nazaj, saj se je Jaka poleg mene že odkašljal.

»Na Echo!« je nato glasno vzkliknil, da se je pol restavracije, vključno z očkom za šankom, ki pa je imel tokrat na obrazu za spremembo mešanico ponosa in zadovoljstva, obrnilo k nam, a mi je bilo prav malo mar.

»Na Echo!«

Ob šest in deset minut smo Narcisa spustili v morje in Kris in Jaka sta ga privezala na mestu, ki je bilo njegovo že od nekdaj, čisto na koncu pomola.

»Res je lep,« je občudujoče dejal Jaša, ki je zdaj stal za mano, in se tu in tam nekoliko poigraval z mojimi lasmi, kar mi je bilo sicer v osnovi prijetno in sem skoraj začela presti kot Igor II. ob misli na dejstvo, da tega morda ne počne zgolj na prijateljski način, pa mi je vse skupaj postalo rahlo zoprno, tako da sem se raje nekoliko odmaknila. »To pomeni, da je zdaj naš?«

»Ob dopoldnevih naš, popoldan vaš,« mu je pritrdil Leon in si z zanimanjem ogledoval novo pridobitev. »In prav imaš, res je lepa.«
»Končno en razlog, da mi bo mama pustila kupiti brezžične zvočnike,« je dodal Feliks in sprožil salvo smeha.

»Kdo zdaj živi pri mami?« je Jaka pomigal z obrvmi v Krisovi smeri, ki je le zavil z očmi in zategnil še zadnji vozel. »Da nam slučajno ne pobegne.«

»To velja tudi zate, Malči,« se je oglasila Katarina, še vedno stoječ na palubi skupaj z Manuelom, kamor sta se prej vkrcala skupaj z Jako, da so ga prepeljali od začetka pomola so sem. »In Jaša. Nobenih izletniških pustolovščin.«
»Vidva sta torej … skupaj?« se je Maja izvila iz Leonovega objema, da bi si pobližje pogledala lepo očiščenega in belo prebarvanega Narcisa. »Nisem vedela.«
»Tudi jaz ne,« je nekoliko presenečeno dejal Matjaž, ki se je oglasil šele drugič, odkar je prišel, stoječ karseda daleč od Lucie, ki se zanj prav tako ni zmenila, le občasno sem ga zalotila poškiliti v njeno smer. Najbrž človeku ni potrebno biti Sherlock, da ugotovi, da je moralo med njima počiti, le malce čudno se mi je zdelo, da mi ni Lucia v vsem tem času, ki sva ga v zadnjih dnevih preživeli skupaj, ničesar omenila.

»Saj nis…« sem zinila, še preden bi se zavedala, a me je Jaša prehitel.

»Šele na enem zmenku sva bila,« je glasno, tako da so ga ja vsi slišali, izjavil in v potrditev položil roko na mojo ramo. »Ampak če bo sreča, bova šla še na kakšnega, ne, Malči?«
Nekaj sem zamomljala, in se izmaknila njegovemu prijemu, medtem ko me je Jaka nekam čudno pogledal, najbrž zato, ker sem pred natanko eno uro obljubila Mauriceu, da bom šla z njim. »Zanimivo.« Zvenel je nekam napet, a se je spričo pogleda, ki ga je Kris »neopazno« poslal v njegovi smeri, kaj hitro spet sprostil. »Veste …«

»Tako kot ti rečeš tale svoj »veste«, imaš po navadi kosmato vest,« je Leon prekrižal roke na prsih. »Ampak morda vseeno bolje, da se nam izpoveš.«

»Ne vem,« je delikatno dejal Jaka in se sprehodil mimo njega, »ne vem, če je to ravno ta tvoj klasičen primer, ampak res imam malce kosmato vest, kot praviš …«

»Nič hudega ni, samo svojo kitaro je pozabil doma,« je zdolgočaseno dejal Feliks in se prestopil.

»Nak.« Z obraza si je porinil nadležen pramen temnih las in potem z isto roko ljubeče zdrsel prek zdaj povsem gladkega ladijskega trupa. »Pozabil pa sem tisto poglavitno. Kako jo pa kaj kličete?«
»Kličete?« Mattias se je namrščil, jaz pa sem zavila z očmi. »Kličemo, bukselj. Ladjo.«
»Hej!«

»Očitno metode tvoje mame učinkujejo, stari,« se je zarežal Gašper in ga boksnil v ramo.

»No, no …« Jaka se je odkašljal in s pogledom ošinil ostale Echovce, ki so vsi kar malo zamaknjeno strmeli v cvet naše mladosti, večinoma prepričani, da so že pravi starčki. »Mislim, da smo malce zašli s teme. Malči?«

Če mi ob tem ne bi ravno pomežiknil, bi se, kot se mi je, čeprav ne vem zakaj, zdelo, počutila osramočeno kot majhen otrok, tako pa sem ponosno dvignila glavo, da mi je veter švistnil skozi kratke lase in slovesno povedala: »Narcis.«

Ni mi ušlo, da ni veliko manjkalo, da bi ga posilil smeh, saj so mu ustni kotički nezadržno trznili, a ga je Manuel še pravi čas »nevidno« sunil med rebra in se nasmehnil.

»No, če pa ta ladja ni Echova, pa ne vem, katera je,« je nato, ko se je prepričal, da je Jaka želja po smejanju minila, pametno pripomnil, ob čemer ga je Katarina ljubeče ošinila s pogledom. Dobri stari Manuel. Vse vzamem nazaj.

»Hja, ljubitelja književnosti nič ne zmede,« se je zasmejal Feliks in s pogledom ošinil Jako, ki pa tudi ni več odlašal in je visoko dvignil roko ter tlesknil s prsti, ob čemer sem se za razliko od Ines trudila spregledati njegove napete mišice, še preden bi naredila kaj res nespametnega. »Kristjan, barva!«

»Od kdaj sem pa jaz Kristjan?« je ta zagodrnjal s kljub vsemu hudomušnim izrazom na obrazu in iz nahrbtnika vzel majhno pločevinko, ki mu jo je zakotalil po pomolu, pot pa je končala ob vznožju Jakove noge, ki jo je takoj pobral in jo z enim samim gibom odprl. »Od danes, stara sablja. Posebne situacije nenazadnje zahtevajo posebne protokole. Kdo mi bo pomagal?«

»Kaj pa če vidva s Katarino, glede na to, da sta sofinancirala?« je predlagal Feliks, ob čemer sem izbuljila oči in se nejeverno zazrla v mojo sestro na krovu, ki je le skomignila z rameni in se ni menila za nas, ki smo povečini vsi zijali vanjo. »Kaj? To pa res ni nič takega.«
»Torej si bila vseskozi zraven,« sem jo obtožila in prekrižala roke na prsih.

»Ne, kasneje sem prispevala za popravilo,« je neprizadeto dejala in se naslonila na ograjo. »Poleg tega sta tudi Jaka in Kris prispevala svoje.«
Kris je v trenutku odkimal in se za nameček še nekoliko odmaknil. »Pišem kot kura.«
»Smo imeli priložnost ugotoviti,« ga je zbodel Jaka in se zasukal okoli svoje osi. »Prostovoljci?«
»Za božjo voljo, naj Malči,« je zdaj že zelo zdolgočaseno dejala Katarina in se pomaknila bližje k Manuelu, Lucia in Ines pa sta obe odobravajoče prikimali. »Ideja je bila kljub vsemu njena.«
Dan je poln presenečenj.

Še vedela nisem, kdaj se je v Jakovi roki znašel čopič, še manj pa, kdaj me je sunkovito potegnil k sebi, da sem skoraj izgubila ravnotežje, in mi pomolil čopič. »Bova skupaj?«

Srce mi je obstalo, ko sem prste ovila okoli gladkega ročaja, potem pa sem čutila njegove prste, ki so se trdno oprijeli mojih in ga vodili v sodček z barvo, od tam pa k trupu ladje. Najbrž sem bila tudi rdeča kot paradižnik, saj sem s kotičkom očesa ujela Katarino, kako se je namuznila, zdaj očitno že sprijaznjena z najinim »le prijatelja« odnosom (seveda ni vedela, kaj se je pred tednom dni dogajalo v kajuti) in hihitanje mojih že ne tako najboljših prijateljic, kar se tega tiče, ki sta v trenutku zdrsnili še nižje na moji lestvici priljubljenih. Res pa je, da brez Jakove pomoči ne bi dosegla prav nič, saj sem čutila, kako se mi je roka tresla, on pa ni niti trznil in še preden sem se zavedala, sva zaključila s črko »S«, tako da je pred nami zazijal velik in umetelen napis.

»Narcs …« Matjaž se je namrščil. »Reci, da me vara vid, Jaka, ampak izpustil si »i«.«
Jaka se je namuznil in pobral pločevinko. »Danes sem pa res … zmeden.«

»Sploh nismo opazili.«
»Naj ga dam … semle …« Priprl je oči in pred zadnjo črko vrinil še eno navpično. »Sam se hvalim, ampak sploh ni slabo, ne smej se, Katarina.«
»Katera blondinka je tokrat?«

Roke je uprl v boke in se zasukal k Gašperju, ki je stoječ ob Jaši drznil zastaviti vprašanje. »Veš, dragi paglavec … sploh ni blondinka.«
»Da ne?« je s privzdignjenimi obrvmi vprašal Feliks in s tem ubogega Gašperja odrešil nadaljne sramote.
»Ne,« je lahkotno dejal in s pokom zaprl pločevinko. »Ne vem, kaj je z vami in blondinkami.«

»Tudi jaz ne,« se je namuznil Kris in me, sama ne vem zakaj, ošinil s pogledom. »Tudi jaz ne.«

 

 

12.  POGLAVJE ali Ko ne veš, pri čem si

 

 

»Lahko bi vedela,« sem se v ponedeljek zjutraj, ko sem nadomeščala očka in za šankom brisala kozarce, pritožila Mattiasu in Hannesu, ki sta spričo skoraj povsem izpraznjene restavracije sedela vsak na enem od barskih stolčkov in zamaknjeno poslušala še eno izmed mojih poraznih zgodb imenovanih zmenek.

»Titanic.« Hannes me je skoraj malo nejeverno pogledal. »Z Mauriceom si šla gledat Titanica.«

»Kaj pa mi je preostalo, če smem vprašati?«
Skomignil je z rameni in stresel s kodrastimi lasmi. »Ne vem, rekla »ne«?«
»Tega ne bi mogla storiti,« sem ga zavrnila in poškilila v smeri proti kuhinji, če bi se omenjeni osebek slučajno nahajal kje v neposredni bližini, a se je, odkar sta se nona in Alfred vrnila iz svojega potovanja, srečno poročena in vsa žareča, raje zadrževal zgolj v kuhinji, kot mu je ukazala mama, in našemu glavnemu kuharju vestno gledal pod prste, da bi se naučil vsaj to, kako ne povsem uničiti obroka. Kar se pa obeh ubežnikov tiče, sta jih prejšnje jutro, ko sta zmagoslavno kot Napoleona vkorakala v Severnika, že od daleč razkazujoč prstana in je mama od šoka skoraj izpustila pladenj, očka pa je to dejansko storil, kar presneto slišala na ta račun, a očitno zaenkrat vseeno dovolj, saj je potem v hiši zavladal blaženi mir ustaljenosti, sploh po tem, ko si je Alfred po dolgih počitnicah spet zavezal predpasnik in pripravil izvrsten nedeljski zajtrk, Mauricea pa je mama še v istem trenutku za tisti dan poslala domov, da si odpočijeta drug od drugega. »Res ne,« sem poudarila, ko sem videla dvomeča pogleda obeh mojih bratrancev. »Strla bi mu srce.«

»Ne ravno zavidljivo,« se je strinjal Mattias. »Ampak zdaj mu pa ne moreš niti pogledati v oči,« je nato skomignil z rameni in zdrsnil s svojega stola. »Bom jaz poskrbel za tisto mizo, Hannes.«
»Če je pa jokal,« sem zaječala in stresla z glavo, kot da bi hotela nadležen spomin pregnati iz glave.

»Čisto zaresno?« se je posmehnil Hannes in visoko privzdignil obrvi.

»Ves čas. Brez premora. In to zelo.«

Zmajal je z glavo in se naslonil na šank. »Teh stvari ne bom nikoli razumel. Nina se je zmerom jokala kot dež, še preden se je sploh začelo …«
»Najbrž mi ni potrebno kaj dodati,« sem pomenljivo dejala in z vzdihom izpustila kuhinjsko krpo. »Precej … neprijetno je bilo.«
»In kako se je vse skupaj izte…« je začel Hannes, a se je v naslednjem trenutku že ugriznil v jezik, saj se je iz zgornjega nadstropja prikazala nona, še bolj zagorela kot običajno, predvsem pa, kot se je sama izrazila, polna novih moči. »Izteklo kaj?«
»Ah, nič,« sem zamomljala in nadaljevala z delom, glede na izkušnje, ki sta jih imela Katarina in Hannes, je bilo namreč še najbolje, če je nona o mojem ljubezenskem življenju vedela čim manj, v najboljšem primeru celo nič, le Hannes je bil videti malce razočaran, ker ni dobil nadaljevanja zgodbe. »Praviš, da sta se imela lepo?«
»O, zelo,« je navdušeno dejala nona in na tla odložila velik koš lepo zloženih rjuh iz zgornjega nadstropja. »Vedno sem si želela tako majhno poroko. Bilo je zelo … intimno. Veš, in s tvojim dedkom mi to pač ni uspelo, ker je on vedno trdil, da …«

»Mislim, da vem, kaj imaš v mislih,« sem jo prekinila, ne povsem prepričana, če hočem slišati nadaljevanje, čeprav je bil Hannes videti poln zanimanja in me je zaradi tega precej grdo pogledal, a sem le skomignila z rameni. »Veš, da je morala Ema zaradi vaju prekiniti dopust?«
»Mi je moja hči dala vedeti,« je skoraj užaljeno dejala nona in zopet pobrala koš. »Ne razumem, zakaj se mladi ljudje toliko obremenjujete …«

»Ne obsojam te,« sem zapela in kozarce zložila nazaj v omaro. »Tudi Alfreda ne,« sem dodala, ko je še vedno streljala s pogledom.

»Tako zelo se je potrudil,« je razneženo dejala in poškilila v smeri kuhinje, od koder se je razlegalo kuharjevo popevanje ob spremljavi zgoščenke, po kateri sem sklepala, da je tudi Katarina nekje v bližini kuhinje. »Vozil je vso noč, ustavila sva se samo na matičnem uradu, potem pa sva spet sedla v avto in se peljala … In vse kovčke je sam znosil v hišo, ko sva prispela, vesta, bilo je presenečenje in sploh mi ni povedal, da je najel majhno hiško čisto ob obali, precej podobno naši, ampak zelo na samem in vsako jutro sva hodila plavat in …«
S Hannesom sva se obupano spogledala, saj sva štorijo slišala že najmanj trikrat in vedno iz noninih ust, glede na to, da Alfred o tem ni bil niti pol toliko zgovoren kot o svojih kuharskih podvigih v mladosti.

»… in čeprav se čutim osveženo, sem vseeno tako zelo utrujena,« je zaključila svojo pripoved in še enkrat zasanjano zavzdihnila.

»Da le ne preveč utrujena, da bi danes zvečer pozabila na moje vabilo,« se je za nami prikazala Katarina, nasmejana do ušes, in se prerinila mimo none k meni. »Ker bo Maurice gotovo pozabil, glede na to, da je pravkar skoraj zaspal za mizo.«
»Alfred bi ga moral bolj trdo prijeti,« je nona zmajala z glavo in Katarino, ki me je pomenljivo ošinila  s pogledom (seveda je vedela celotno zgodbo), potrepljala po hrbtu, medtem ko sem jaz rahlo zardela. »Zdaj pa delat, otroci, ne bom vas več motila …«
»Zunaj imaš vrsto za sladoled,« me je opozorila Katarina in mi iz rok vzela kuhinjsko krpo. »Bom jaz stala tu, ti kar pojdi.«
»Res ne razumem, kaj si Mitja predstavlja,« sem zamrmrala, ne preveč navdušena nad dejstvom, da sladoled spet pade name, odkar se je naš večno zaspani natakar očitno spet odločil, da mu podaljšani jutranji spanec ne bo škodil, za kar mu je mama seveda trgala od plače, a se ni kaj prida obremenjeval.

Prerinila sem se mimo Mattiasa, ki se je v svojem natakarskem elementu neusmiljeno spogledoval z eno izmed gostij, ki so prejšnji večer prišle iz Ljubljane, in brez kakršnih koli ceremonij dvignila pokrov zamrzovalnika. »Dobro jutro, kaj bomo? Leon! Maja!«
»Jutro, Malči,« se je zasmejal ob mojem odzivu in z glavo pomignil v notranjost, kjer je nona nekaj vneto dopovedovala povsem zdolgočasenemu Hannesu. »Vidim, da ste spet v polni zasedbi.«
»O, ja,« sem prikimala. »Včeraj zjutraj sta prišla.«
»Sliši se pustolovsko,« se je nasmehnila Maja in s pogledom zdrsela prek cele vrste sladoledov. »Danes sva tudi midva pustolovca.«
»Vidim. Imaš dopust?«
»Ne, prosto sem dobila. In enkrat za spremembo pustila Manuela samega v Ljubljano, pa me je Leon povabil na sladoled.«
»Res morava nadoknaditi, kar sva zamudila v vseh teh letih zaradi tvojega neprekinjenega garanja,« je hudomušno dejal Leon in se pogladil po dolgih laseh. »Zdaj sva šele pri sladoledu. Meni daj gozdne sadeže …«
»Čokolado zame,« je dodala Maja in se naslonila na Leonovo ramo. »Je Katarina tu?«
»Danes pomaga, ker Eme in Felicie ni,« sem pritrdila. »Jo pokličem?«
Spogledala sta se in Maja je odkimala. »Ni treba, hvala. Iskala sva jo sicer pri vas doma, ampak nama je odprla vajina sestra …«

»Ufff …« Sočutno sem priprla oči. »To bo dva evra. Je bilo boleče?«

»Mislim, da je bila preveč zaspana, da bi naju ravno nadrla,« se je namuznil Leon. »Res nenehno spi?«
»O, ja, večino časa res. Trdi, da jo je časovni preskok povsem zmedel.«
»Ampak tu je že več kot štirinajst dni,« je presenečeno dejala Maja in preprijela kornet, ker se ji je v žepu oglasil telefon. »Stavim, da je bodisi Matjaž bodisi Manuel.«
»Ni Matjaž v službi?« je Leon privzdignil obrvi. »Prisegel bi lahko, da sem ga zjutraj slišal.«
»Ne …« Zavzdihnila je. »Slabo se počuti in kolikor je človek eden najbolj razgledanih in genialnih ljudi v tem delu sveta, ne loči niti aspirina od klistirja. In res je on.«
»Je z njim vse v redu?«
Rahlo je ukrivila kotičke ust in telefon zatlačila nazaj v žep. »Je, potem ko opravim z njim. Oprosti za tole, Leon.«

»Nič hudega,« jo je potolažil in mi potisnil kovanec, »skupaj bova šla. Vidiš, še en dokaz, da potrebuje žensko.«
Obe z Majo sva se zasmejali, ona pa je pogledala na uro. »Potem pa kar greva, preden naredi kaj usodnega. Se vidimo zvečer, Malči.«
»Morda je bolje, da prideš malo prej,« sem še zaklicala za njima. »Ker bo, kolikor jo poznam, potrebovala pomirjevala.«
»Kaj pa slišimo tukaj?« Moja sestra je s hudomušnim izrazom na obrazu stala za mano in prekrižala roke na prsih.

»Hej, Katarina …« V zadregi sem se zarežala. »Saj veš … Samo v tvojo dobrobit, samo v tvojo dobrobit …«

 

»Katarina, po pogovoru tega večera lahko sklepam, da se ti je življenje spremenilo, odkar si napisala svojo prvo knjigo, in verjamem, da sledijo še mnoge.« Odkašljal se je in preprijel govorniško mapo. »Kaj bi storila zdaj, če bi ugotovila, da ti je povsem zmanjkalo navdiha?«

»Povsem?« Katarina se je s komolci precej nevljudno naslonila na mizo in ob tem skoraj prevrnila šopek, ki jo je krasil, tako da se je v rahlo zadregi, sploh po tem, ko se je nekaj ljudi v dvorani zasmejalo, odmaknila in prekrižala noge.

»Povsem,« ji je smehljaje pritrdil Matjaž in si z desnico popravil očala, potem pa se zagledal v svojo govorniško mapo. »Reciva, da nikakor ne bi dobila nobene sveže ideje več.«

»Ufff …« Zelo glasno je izdihnila in se ozrla po dvorani. »Ne vem … Ne vem …« Potem pa se je vseeno prebudila. »Najbrž,« je začela, »bi preprosto šla študirat kemijo ali nevrobiologijo, kot sem sprva nameravala, potem pa bi do smrti sadistično secirala možgane.«

O. Moj. Bog.

Ostalim udeleženim pa se kljub vsemu to ni zdelo tako skrajno sramotno, saj so izbruhnili v glasen krohot, celo Manuel se ni pretvarjal kot običajno in se je smejal, kot da jutrišnjega dneva sploh ni, kar se zame morda sploh ni zdelo tako zelo neverjetno, ker ni veliko manjkalo, da bi od groze izdihnila.

Groza.

To ni moja sestra, to ni moja sestra. Globoko sem izdihnila.

»Lepo. Lepo. Spoštovani gostje, dragi obiskovalci,« je s tem ob osmi uri zvečer po dveh urah popolnega mučenja imenovano »Katarinin literarni večer« sklenil Matjaž, zdaj že vidno opešan, kar najbrž sploh ni čudno, če je imel revež še zjutraj vročino, za povrh pa je moral še toliko časa zastavljati trapasta vprašanja moji sestri, ki je bila v nasprotju z njim videti še zelo živahna, saj je med poskusom natakanja vode v enega tistih fensi kozarcev, vrč skoraj usodno končal svojo pot. »Zahvaljujem se vam za obisk, tebi pa, Katarina,« se je obrnil k moji sestri in iz mize nerodno pograbil rožo in velik paket in ji vse skupaj potisnil v roke, »pa se zahvaljujem za tvoje razmišljanje, ki si ga bila pripravljena deliti z nami. Želim ti še veliko uspeha na tvoji ustvarjalni poti.«
Celotna dvorana oziroma bolje rečeno tistih nekaj norcev, ki smo še sedeli v njej, je hrupno zaploskala in ne bi se čudila, če bi kdo celo vstal od prevelikega navdušenja nad dejstvom, da se je petintrideseti kulturni dogodek v naši občini letos le končal.

Jaka, ki je ves ta čas sedel poleg mene in me vsake toliko dregnil v rebra, mislim, lepo prosim, kdo pa je pripravljen poslušati predavanje moje sestre o tem, kako ji je pisateljski talent spremenil življenje, si je celo drznil zažvižgati in si zaslužil svareč Leonov pogled z druge strani dvorane, na Katarinino željo smo se morali namreč posesti neenakomerno, da bi bila dvorana videti vsaj približno polna.

»Temu se pa reče senzacionalno,« je še vedno režeč se vstal Jaka in me potem skoraj malce pomilujoče pogledal. »Hvala bogu, da sledi vsaj prigrizek. Kaj praviš, Kris?«
»Tole ni bilo preveč prijazno od tebe.« Črnolasec s svojo mamo za petami se je prerinil do naju in zmajal z glavo.

»O prigrizku pa le lepo govori, ker je tokrat moje delo,« ga je z resnim izrazom na obrazu opomnila Felicia in mu nato pomežiknila, medtem ko je njen sin iztegnil roke za ključem. »Previdno vozi, Kris.«
»Bom,« ji je obljubil in se rahlo sklonil, da jo je lahko cmoknil na lice. »Lepo se imejte in opravičite me pri Katarini, prav …?«
»Kaj?« se je tedaj za nami zaslišal njen glas in že v naslednjem trenutku se je s tolikšno silo zrinila med nas, da sem dobesedno zletela v Jako, ki me je na srečo ujel. »Nič čestitk?«

»Sori,« sem rdeča kot paradižnik zamomljala in se poskušala postaviti nazaj na noge, a je bila škoda že storjena, saj sem se tresla kot šiba na vodi. Perkele.

Kris, ki je bil že na pol poti proti vratom in se je zdaj vrnil, ji je svečano stresel roko. »Čestitam, bilo je … zelo … zelo zanimivo.«
»Oh …« Roka ji je kar omahnila, ko jo je izpustil, z drugo pa si je hitela rahljati ovratnik srajce. »Saj vem … Živčna postanem, ko moram govoriti … Strašno sem nakladala …«
»Ti nisem re…« je že začel Jaka, a mu je Kris neusmiljeno stopil na nogo, da se je kar spačil. »Auč …«
»Vse v redu, Jaka?« Od nekod sta se prikazala Lucia in Jaša, ki sta se edina iz naše klape upala žrtvovati in priti poslušat, kar je imela Katarina povedati o svoji knjigi. »Čestitam, Katarina.«
Skromno je skomignila z rameni, čeprav se je videlo, da jo je val slabega občutka že zapustil. »Ni bilo ravno profesionalno …«
»Čisto super je bilo,« jo je potolažil Jaša in se skrajno ekscentrično zarežal, ko ga je Maja, ki je z Leonom in Manuelom ob strani poslušala pogovor, ki se je zdaj odvijal že v zelo velikem krogu, prijazno ošinila s pogledom, najbrž zaradi njegove usmiljene pripombe.

»Res je bilo dobro,« je tudi Kris izkoristil priložnost, da popravi prej povedano in se prestopil nekoliko nazaj. »Ampak moram res iti na tisti sprejem … tako da uživajte …«

»Pridi jutri zjutraj pome!« je za njim zaklicala Katarina in se nato, ko se črnolasec ni več ozrl, zopet obrnila k nam in navdušeno plosknila. »Kar v sosednjo sobo na pogostitev!«
»Gospodična Koivula … Gospodična Koivula …« Neka stara gospa je Katarino pocukala za rob srajce in moja sestra se je s povsem blaženim izrazom obrnila k njej. »Želite?«
»Bi … bi mi lahko … podpisali knjigo?« Upajoče je nagnila glavo in ji pod nos pomolila knjigo in nalivno pero.

»Uh …« Nekam čudno je zagrgrala, a se je hitro znašla in si na obraz naslikala širok nasmešek. »Seveda …«
In že je stala pred celo vrsto ljudi, ki so čakali na njen podpis, ob pogledu na katere sem se lahko samo obrnila proč in zavila z očmi, v upanju, da me ne bo izdal želodec. Ne razumite me narobe, rada imam Katarino, kot ima lahko človek sploh rad svojo starejšo sestro, ampak kar je preveč, je pa preveč.

»Si predstavljaš, da bi napisala knjigo?« me je iz globokega razmišljanja prebudilo Jakovo vprašanje in ko sem dvignila glavo, sem ugotovila, da sva na hodniku ostala čisto sama – vsi knjižni fanatiki so še čakali na Katarinin avtogram, ostali pa so se veselo pognali nad hrano – vključno z očkom in mamo, ki sta za povrh vsega še delila vizitke za Severnika, svoje pa je pridal tudi Alfred z glasnimi razlagami o tem, kako se skuha najboljše špagete. Mauricea na srečo ni bilo, kot je zjutraj predvidela Katarina – vsaj ena skrb manj. »Ne …« sem se zlagala in se z vzdihom naslonila na ograjo. »Ti?«
»Težko …« je zategnil in se namestil na moji levi, kljub prejšnjemu navdušenju nad hrano kar naenkrat ne preveč zagret nad tem, da bi odšel, pa mi sploh ni bilo jasno, zakaj. Seveda je bilo vse skupaj še stokrat bolj neprijetno zaradi dejstva, da sem v zadnjem mesecu dni v njegovi bližini doživljala eno sramoto za drugo. »Si sploh prebrala to knjigo?« je čez čas zopet pretrgal neprijetno tišino in si začel rahljati ovratnik srajce, ki ga je več kot očitno hudo dušil in to me je spomnilo, da ga pravzaprav še nikoli nisem videla oblečenega v kaj drugega kot v črne kavbojke in majico. Nenavadno. Vsekakor je bil pogled dober.

»Nisem,« sem priznala. »Čeprav mi jo je dala, a sem si jo drznila vrniti, potem mi jo je pa tako ali tako dala tudi za rojstni dan.«
Glasno se je zasmejal in stresel z lasmi. »Torej nisem edini, ki imam tri izvode, ne poznam pa niti povzetka?«

Zdaj sem se morala tudi jaz smejati. »Očitno res ne. Res ne razumem, kaj je tako težkega v pisanju povzetka za zadnjo platnico.«
»Predvsem problem, ker se ljudje vajinega kova sploh ne sekirajo, če knjige ne preberejo.« Jaša in Maja, ob pogledu na katera sva se z Jako rahlo začudeno spogledala, sta z dna stopnic počasi prihajala k nama. »Res je dobra knjiga, Malči,« je še dodal Jaša. »Morala bi jo prebrati.«
»Vidva nista z ostalimi?« si je drznil vprašati Jaka in začel s prsti tapkati po ograji.

»Tudi vidva nista,« ga je opomnila Maja. »In od kdaj se ti braniš družbe?«
»Katarina me je izmučila,« je preprosto dejal Jaka in se samozavestno nasmehnil. »Vajin razlog?«
»Maja mi je kazala enega izmed svojih najnovejših člankov, ki ga je imela v avtu,« je pojasnil Jaša, nisem pa spregledala, kako me je od strani ošinil s pogledom, kot da bi hotel oceniti moj odziv na povedano. »Prideta na pogostitev?«
»Res bi rad,« se je odhrkal Jaka in iz žepa povlekel telefon, »ampak se bojim, da je vse skupaj … malo preveč in si bom raje oddahnil tu zunaj, preden grem naprej.«
»Samo glej, da nocoj ne boš predolgo ostal zunaj,« se je skozi odprta vrata prikazal Leon in z se z rokami, zaritimi v žepe kavbojk, obrnil k nama z Jašo. »Zadnjič je potem skoraj zaspal na vaji.«
»Če pa ni hotela domov,« se je branil Jaka, ko smo se vsi zasmejali. »Ne morem pomagati, če so pa ženske tako hitro užaljene.«
Z Majo sva se spogledali in po živahno svetlikajočih očeh, ki so nas motrile izza očal, bi lahko prisegla, da jo je vse skupaj prav zabavalo, česar pa zase nisem mogla trditi, saj me je rahlo zvilo v želodcu. »Hvala, Jaka,« sem poskušala ignorirati žgoči občutek in sem se raje pretvarjala, da sem rahlo užaljena.

»S tem seveda nisem mislil tebe,« mi je pomežiknil in še enkrat ošinil uro. »Kaj bo dobrega, Leon?«
»Nič posebnega, samo knjižničarka bi te rada videla,« je povedal svoji punci in jo z roko pospremil proti vratom. »Manuela ni izpustila iz krempljev, že odkar smo prišli.«

»Ubogi fant,« je sočutno dejal Jaka, Jaša pa me je pričakujoče ošinil s pogledom. »Greš?«
»Mislim, da bom raje ostala na zraku …« sem previdno dejala in se za vsak primer nekoliko odmaknila od Jake, da si vsega skupaj ne bi razlagal napačno oziroma pravilno, saj ni bila nobena skrivnost, da ni bil zrak tu nič kaj boljši kot v dvorani. »Pasje vroče je.«

»In ti si res zelo toplo oblečena,« je s pogledom premeril mojo opravo, v kateri sem v primerjavi z drugimi izgledala, kot da se odpravljam na Havaje. »Potem bom pa svoj izvod nesel Katarini, da mi ga podpiše, glede na to, da mi ga ti nisi mogla nesti.«
»Še vedno ti ga lahko!« sem zaklicala za njim, a mi je že obrnil hrbet in prestopil še tistih nekaj stopnic, ki so ga ločevale od dvorane, od koder so vsake toliko prikapljali novi ponosni lastniki Katarininega lastnoročnega podpisa.

»Nekdo je pa malce zagledan vate,« je zapel Jaka in zrl za dolginom, ki je izginil na drugi strani vrat. »In ti si rekla, da nisi priljubljena.«
»Malo pa res … Na en zmenek sva šla,« sem bleknila, še preden bi se uspela ustaviti, a bi se že v naslednjem trenutku najraje treščila po glavi. Kako problematične lahko postanejo stvari, če je tvoj jezik hitrejši od možganov. Perkele. 

»Res?« je z vidnim zanimanjem zategnil. »Aja … saj je zadnjič vpil o tem. Torej sta res skupaj?«
»Ne ravno … Mislim …« Silovito sem zakašljala, da se je kar malo odmaknil. »Vse v redu?«
»Ja …« sem zahropla in si obrisala solzne oči. »Hvala.«
»Kako pa je bilo kaj z Mauriceom?« je vprašal in si popravil lase, ki so mu silili na oči. »Je bil film dober?«
»Je … bil …« sem nekoliko negotovo pritrdila, ne povsem prepričana, ali naj mu povem, da pravzaprav nisem ljubiteljica romantičnih filmov, ta pa se mi, za razliko od Mauricea, ki je neusmiljeno jokal že od uvodne špice, sploh ni zdel tako zelo romantičen, kot ga vsi opevajo. »V redu?«

»Si prepričana?« se je zarežal in me pogledal skozi priprte oči. »Pa drugače?«
»Maurice je … prijazen.«
»O, ja, to pa vemo,« je smehljaje prikimal, čeprav je zdaj zvenel skoraj … hladno. Kako čudno. »Me veseli, da si uživala. Jaz grem pa zdaj …« Ošinil je uro nad vrati, ki jo je očitno šele zdaj odkril. »Miška me že čaka.«

Čutila sem, kako se mi je grlo zadrgnilo. Seveda je bilo prelepo, da bi bilo res. »Zmenek imaš?«
Skomignil je z rameni in jakno, ki mu je nekje vmes zdrsnila iz rok, pobral s tal. »Tako so mi rekli. Oziroma sem sam rekel, še preden sem izvedel za današnji literarni večer.«
»Oh.«

»Res škoda, da ne morem ostati dlje.«
Prisiljeno sem se nasmehnila. »Res je bilo vredno obiska, kaj?«
»Prav res,« mi je pritrdil in si oprtal torbo. »Res sem veliko izvedel o njenih skrivnih mesarskih nagnjenih.«
Čeprav sem imela občutek, da se bom vdrla v zemljo, sem se morala zasmejati njegovi pripombi. »Lepo se imej.«
»Ti tudi, Malči,« mi je pomežiknil in se začel spuščati po stopnicah. »Lepe sanje.«
»Ko bi ti vedel,« sem zamrmrala, ko sem bila prepričana, da me nihče več ne sliši, potem pa sem globoko vzdihnila in z rahlim občutkom krivde stopila k vratom dvorane, kjer sem videla Jašo, ki je Katarini ravnokar molil svojo knjigo in bil videti prav zadovoljen sam s sabo. Če povem po pravici, nisem najbolj vedela, kako naj se od tistega poraznega zmenka naprej obnašam do njega, sploh po tem, ko nama je bilo obema jasno, oziroma sem tako vsaj mislila, da iz te moke ne bo kruha. Morda bi ga morala preprosto poklicati, ali pa ga presenetiti doma, a nekako nisem imela poguma, čeprav je bil moj najboljši prijatelj. Kako zapleteno lahko postane vse skupaj …

»Nič, jutri zjutraj greš k njemu,« sem si sama pri sebi ukazala, potem pa globoko vdihnila in stopila skozi sosednja vrata, kjer se je pogostitev že zelo razživela. Morda celo preveč za moj okus. V upanju, da me nihče ne bo opazil, sem si pohlepno napolnila krožnik, potem pa stopila v najbolj temačen kot, kjer sem skrivaj škilila skozi okno in se obenem pretvarjala, da ne obstajam, saj je bila moja zadnja prioriteta, da bi me slučajno našla knjižničarka, ki je sicer resda še govorila z Matjažem in dvojčkoma, a človek nikoli ne veš. Ni dolgo trajalo, ko sem zunaj na pločniku zagledala znano postavo, ki pa je šla mimo tistega okna, ne da bi se enkrat samkrat ozrla.

»Še veliko rib je v morju, Malči,« sem si, zdaj že povsem navajena svojih občasnih notranjih dialogov, zamrmrala v brado, čeprav ne povsem prepričana v to, kar sem si poskušala dopovedati. »Veliko, veliko drugih rib.«

 

 

13.  POGLAVJE ali Ko poči film

 

»Živijo, Amalija,« me je naslednji večer Jaševa mama navdušeno pričakala že pri vratih, oblečena v krasno večerno obleko. »Jasmin te čaka že cel popoldan. Lepo, da si se oglasila.«
»Pa ste rekli, da ga ne bo doma,« sem bila kar malo začudena, ko se je nekoliko odmaknila, tako da sem se lahko prerinila mimo nje v stanovanje.

»Ah, saj ga poznaš,« je omalovažujoče dejala in se nato nasmehnila, ko sem z nog zbrcala japonke. »Zate si vedno vzame čas. Jaz grem zdaj ven, z enim čisto novim tipom, s katerim sva se našla prek interneta, greva na večerjo.«

»To je pa lepo slišati,« sem se nasmejala ob misli na letno količino tipov, s katerimi je hodila na zmenke, odkar je umrl Jašev oče in si obula že svoje standardne copate, ki sta jih Jaša in njegova mama hranila v posebnem predalu samo zame. »Je bogat?«
»Ti se kar šali,« je smeje zmajala z glavo, »ampak … ne vem. Pravzaprav ne vem.«
Umaknila sem se ji, da je lahko prišla do svojih vrtoglavih salonarjev, ki si jih je začela z veliko muko obuvati. »Jaša je v svoji sobi?«

»O, ja, kar pojdi,« je zasopihala in se vzravnala. »Tole me bo ubilo.«

»Boste pa napravili vtis,« sem pokomentirala, ob čemer me je že precej zdolgočaseno pogledala. »Kaj sva rekli o vikanju?«
»Ampak potem me moraš klicati Malči kot vsi ostali,« sem postavila ultimat.

»Že prav, o, ti mladina …« Globoko je zavzdihnila in si ključe od avta stlačila v torbico. »Sem si razmazala šminko?«
»Ne, super si.«
Kar zažarela je, ko je stopila ven in se še enkrat ozrla, preden je zaprla vrata. »Pa lep zmenek vama želim!«
Kaj za …?

»Zmenek …?« sem zmedeno zamrmrala rjavemu lesu in se popraskala po bradi. Dobro, s tem pa nisem računala.

Po prstih sem stopila po hodniku do prvih vrat, kjer je imel Jaša svojo rezidenco in poškilila skozi špranjo med vrati in podbojem, potem pa, ko sem videla, da je povsem zatopljen v svoje delo na računalniku, smuknila noter in se mu priplazila za hrbet. »Hej, hej …«

»Malči!« Počasi se je, kljub mojemu pričakovanju, da bo planil najmanj tri metre v zrak, obrnil na stolu in se čez usta se mu je razlezel širok nasmešek. »Pričakoval sem te.«
»Mi je tvoja mama vse povedala.«
»Tudi o tem novem zmenku?«
»Tudi.«
Zavil je z očmi in se zasukal na stolu, tako da je bil povsem obrnjen k meni. »Ti kar sedi, jaz pa skočim samo v kuhinjo ... Ko me je mama klicala,« je že vpil iz sosednje sobe, »nisem mislil, da boš tako hitra, tako da nisem pripravil niti pol tistega, kar sem hotel … Glede na to, da sama še sploh nisva obhajala tvojega rojstnega dneva in …« Nekaj je glasno počilo, da sem v trenutku planila pokonci.
»Je vse v redu tam zunaj?«

»Ja, ja, čisto v redu sem,« je bil njegov odgovor trenutek zatem, čeprav sem imela občutek, da temu, vsaj po njegovem glasu sodeč, ni ravno tako, a sem vseeno ostala v njegovi sobi in nisem šla gledat. »No … Hotel sem reči,« je nadaljeval in njegov glas se je zopet počasi bližal njegovi sobi, »da nisva ravno imela kaj prida časa, ne?«

Nisem si mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. »Pa saj ti nisi pri pravi …«
»O, čisto v redu sem,« je resno dejal in začel na pisalno mizo zlagati celo pojedino. »Le sladice še nisem uspel narediti, poznaš kaj dobrega?«
»Še tega ne pojeva, tudi če ostanem tu ves teden,« sem ga frcnila v ramo in občudujoče motrila cele gore hrane, ki jo je navlekel. »Si ti kuhal?«
Rahlo je zardel in si z roko segel v lase. »Ja … Hotel sem se ti malce … oddolžiti za zadnjič … saj veš.«

»Kaj?«
»Ne vem, no.« Še vedno je bil videti v rahli zadregi. »Ne vem, če si na najinem prejšnjem zmenku ravno uživala … Ali pa se mi je morda samo zdelo … Tisti film je bil morda nekoliko … preresen za … za zmenek.«
»Je bilo pa drugače lepo,« sem ga poskušala potolažiti, a mi ni najbolje uspelo, saj je bil, ko sem ga naslednjič upala pogledati, videti še bolj potrt.

»Žal mi je, ker nisem bolj … izkušen. Ampak morda bo danes bolje … potem ko razčistiva par stvari.«

»Ne bodi trapast,« sem ga zavrnila in z roko segla po krožniku, najbližje meni. »Super si pripravil in sveče so res super, veš tudi Maurice me je zadnjič peljal, mislim ... saj lahko?« sem se še zadnji hip izmazala iz še ene godlje, ki mi jo je poskušal zakuhati moj nepremišljeni jezik.
»Jasno,« je kar oživel in v trenutku planil pokonci. »In pripravil sem tudi nov film, da bova lahko kaj gledala, kaj praviš na kaj animiranega?«
Grižljaj, sicer ne povsem neužiten, a vseeno ne ravno stvar, ki bi jo jedla vsak dan, se mi je ob slišanem v hipu zataknil v grlu in silovito sem zakašljala. »Ja … ja … lahko …«
»Malči! Je vse v redu?« Jaša je, še preden bi se lahko moj napad kašlja zaustavil, že stal pri meni in me začel silovito tolči po hrbtu. »Reci kaj!«

»Ne … ne …« Zopet sem se začela dušiti in v tistem trenutku mu je kapnilo. »Heimlichov prijem!«

Ne, prosim, ne. A je bilo že prepozno, saj me je silovito ukleščil med koščeni nogi, sklenjena palca pa sunkovito zaril v sredo mojega trebuha (jasno, da je zgrešil).

»V redu sem …« sem zahropla in se zvrnila pred njegova stopala, ko je končal s svojim napadom in že je klečal pri meni. »V redu sem …«
»Skoraj bi me kap,« je prestrašeno dejal in mi masiral ramo. »Je pa najbrž moja krivda … moral bi ti reči, da se pazi drobtin.«
»Je že dobro,« sem zasopla in se oprla na komolce. »Je že dobro.«
»Zveniš kot pokvarjena plošča,« se je pošalil in obraz se mu je malo zvedril, ko je videl, da sem še živa. »Ali pa kot Maurice.«
Rahlo sem se nasmehnila.

»Je bilo drugače dobro?«

»Zelo,« sem se mukoma zlagala, ker preprosto nisem imela srca, da bi mu povedala svoje, po tem ko mu je obraz tako vznemirjeno zažarel. Presneto sočutje. »Nisi poskusil?«
»Pravzaprav ne,« je priznal. »Bal sem se, da bo … premalo?«
Zavila sem z očmi. »Matematik pa tak.«
»Torej film kasneje?« S tal se je skobacal na noge in si otresel prah s hlač. »Ko se stemni? Potem bi te še prej nekaj …«

»Lahko …« sem nekoliko negotovo dejala, ne povsem prepričana, ali imam srce, da mu povem, da sva njegove animirane filme pregledala že tolikokrat, da sem jih znala že na pamet, čeprav kljub vsemu ne trdim, da pred nekaj leti, ko sva to počela, nisem uživala. »Ne boš poskusil?«
Nekoliko obotavljivo, kot da bi imel še nekaj na jeziku, je pogledal hrano in potem le iztegnil roko. »Pa bom … Če že vztrajaš.«
»Potem sem jaz tvoj poskusni zajček?« sem se pošalila, ko je žvečil in se mu je začela barva obraza počasi spreminjati iz blede v rdečkasto.

»Joj …« je iztisnil s polnimi usti in debelo pogoltnil. »Joj … Pa saj to je povsem neužitno!«
»No, o tem bi se dalo razpravljati …«
»Zakaj mi nisi povedala?« me je skoraj malce ogorčeno pogledal in krožnik že praznil v koš za smeti. »Meni pa bi res lahko.«
»Ker … ni bilo tako zanič.« Prekleto, kako črn jezik imam.

In tudi ni bilo videti, da bi moj najboljši prijatelj ravno verjel temu, kar sem izustila, saj je privzdignil obrvi. »Resno?«
»Čisto resno.«
»Ker res ne vem,« se je sesedel nazaj na stol, »kje bi ga lahko polomil. Prepričan sem, da sem dosledno sledil receptu.«
»Kar precej vaje potrebuješ, da postaneš Alfred,« sem se namuznila ob pogledu na njegov razočarani izraz na obrazu. »Ne skrbi, tudi Mauricea čaka še dolga pot.«
»Ja, ampak ni ti pa pripravi tako zanič zmenka,« je malce kislo dejal. »Saj bi te peljal kam, tudi zadnjič, pa sem suh kot poper.«
»Oh, ko bi ti vedel …« sem bleknila, še preden bi se lahko zavedala, da Jaša pravzaprav ne sme vedeti za polomijo od nedeljskega zmenka. Perkele.

A je bil uvod zanj očitno zanimiv, saj je z zanimanjem privzdignil obrvi. »Ja?«
»Mislim … kako se je … zadnjič … zgodilo.«
»Kaj? Česa nisem izvedel?«

»Čisto nič posebnega ni,« sem pohitela in mrzlično razmišljala, kako naj preusmerim njegovo pozornost, a je bilo že prepozno.

»Ne, čakaj malo …« Obraz se mu je hipno zmračil. »Potem je res, kaj je rekla Ines.«
»Kaj pa je rekla?« sem bebasto vprašala in, ko sem zopet spoznala, kako trapasto je to zvenelo, obupano zaprla oči, preden bi uspela situacijo še poslabšati.

»Da si bila v nedeljo zvečer na zmenku z Mauriceom.«

»Seveda ne … mislim … kaj pa govoriš,« sem se skrajno prisiljeno zahahljala, a sem se, ko sem ga ošinila s pogledom, zresnila in sklonila glavo. »Mislim … ja. Kako …?«

»Maurice.«
»Bila je popolna polomija!« sem panično dejala, ko sem videla njegov spreminjajoči izraz na obrazu, ki se je prelival iz zmedenega v skoraj … jeznega. »Čistokrvna, popolna polomija!«
»Tako kot zadnjič z mano?« me je hladno vprašal in že nadaljeval, ne da bi me pustil do besede. »In jaz ji sploh nisem verjel, ko ji je … ušlo. Saj ne vem, kaj sem misli.«

»Mislil?« Zdaj sem se tudi jaz razgrela. V tistem negativnem smislu. »Kaj pa si si imel misliti? Čisto nič se te ne tiče, kaj sem počela, ko nisem bila z vami! Saj nisva nič kaj več, kot prijatelja!«
»To samo ti hočeš,« je jezno dejal in stopil k oknu. Najprej je bil Jaka, potem pa naenkrat nič in potem Maurice. Kje pridem v igro jaz?«
»Veš kje?« sem razburjeno dejala. »Tam, kjer …«
»Se sploh zavedaš, koliko je Maurice starejši od tebe?!« me je grobo prekinil in prekrižal roke na prsih. »In se …«
»Se! Ampak mislim, da nisi moja varuška, sploh zato, ker z Mauriceom ne grem ven niti enkrat več!« Tudi sama sem vstala, a vse skupaj ni bilo preveč efektivno, glede na to, da je bil kljub vsemu še za več kot glavo višji od mene. »Samo iz vljudnosti je bilo!«
»Se ti tudi jaz tako smilim?!« je zavpil nad mano in se mi približal za nekaj korakov. »Ker je potem bolje, da vse skupaj kar zaključiva na tem mestu!«
»Saj nimava česa zaključiti!« sem zakričala. »Če bi stegnil jezik, bi bilo drugače!«
»Danes sem ves čas poskušal! In zdaj sem jaz kriv!« Tako besnega ga še nisem videla in če povem po pravici, si tudi želim, da ga ne bi. Kot otroci verjamemo v dobra pravljična bitja, jaz pa sem vse do tistega trenutka nerealno verjela, da Jaša ne zna niti povzdigniti glasu, zdaj pa sem skoraj v šoku strmela vanj, ko je povsem rdeč v obraz stiskal naslonjalo stola. »Bolje, da greš, Malči …« je iztisnil skozi zobe, ne da bi me pogledal. »Nič ne bo. Ne moreva popraviti.«
»Res,« sem trdo dejala in pograbila svojo torbico, nato pa brez pozdrava, še vedno preveč užaljena, ali pa morda tudi prizadeta, ker je tako vzkipljivo reagiral, brez pozdrava odvihrala.

»In veš kaj?!« sem zavpila, ko sem stala spodaj pod njegovim balkonom in so me mimoidoči kar malo čudno gledali, glede na to, da sem govorila z blokom. »Vedno je bil Jaka!«
S temi besedami sem karseda odločno, kolikor so mi pač od besa tresoči udi dopuščali, odkorakala po pločniku.

V tistem trenutku se nisem mogla spomniti, ali sva se z Jašo že kdaj sprla – vedno je bil vsaj eden od naju (običajno on) pri zdravi pameti, da besed drugega ni jemal preveč resno, tako da sva bila najkasneje po pol ure spet najboljša prijatelja, tokrat pa se je zdelo vse drugače. Kako lahko ljubezen vse pokvari.

»Amore mio

Sunkovito sem se obrnila na peti in se že pripravila, da naderem vsiljivca, a je bil samo Maurice s povsem blaženim izrazom na obrazu, jaz pa sem bila ravno dovolj razkurjena, da sem bila pripravljena ta izraz tudi izbrisati. »Maurice,« sem revsnila.

»Singora, tako lepa si nocoj.« Prestopil se je. »Mi manchi come l’aria che respiro, da, manjkaš mi kot zrak … Rad bi vedel, ko te že tako dolgo nisem videl, ali bi šla morda tudi to nedeljo, ko je v parku …«
»NE!«
V trenutku se je nehal smehljati. »Ampak signora

»NE!«

S pogledom smrtno ranjene živali je poskušal pograbiti mojo roko, a sem se mu divje izmaknila in mi veliko manjkalo, da bi mu primazala klofuto.

»Tako se dela s perverzneži, mladenka,« sem na drugi strani ceste v soji luči zagledala starejšo gospo, ki je Mauriceu, ki je imel oči že polne solz, požugala s palico.

»Signora, prosim!«
»NE!« sem kriknila. »PUSTITE ME PRI MIRU!« S temi besedami in z divjim besom, ki me je razžiral od znotraj navzven že ob sami misli na polomije tega večera, sem se mu dokončno iztrgala iz rok in stekla v noč.

 

»Zato se ne javlja na telefon,« je preudarno dejala Lucia in se otožno naslonila na mizo v kuhinji, kjer sva sedeli že od šestih zjutraj, ko je Alfred začel s pripravo zajtrka, Lucia pa se je ponudila, da nam pride pomagat pri pripravah na jutrišnji ples v Severniku, na katerega sem sredi celotne zmešnjave, imenovane moje ljubezensko življenje, povsem pozabila.

»Res bi morala iti k njemu in se opravičiti,« sem žalobno dejala in se z vzdihom naslonila na steno za nama. Alfred je po prvih palačinkah skupaj z nono odhitel v mesto, kjer ju je po očkovih besedah čakala nova zaloga, ki sta jo morala pripeljati, tako da sva bili, glede na to, da je Maurice kot vedno zamujal, povsem sami. »Čisto sem eksplodirala.«
»Tudi nobenega znaka, da je sploh doma, ni,« je pripomnila moja najboljša prijateljica in me sočutno pogledala. »Trikrat sem zvonila, da bi šel z mano, pa ni bilo nič.«
»Tudi njegove mame ne?«
»Tišina.«
Zavzdihnila sem in si glavo podprla z rokami. »Potem pa še Maurice, da je mera polna. Sploh ne vem, če mu bom lahko še pogledala v oči.«
»Saj je silil vate,« je preprosto dejala Lucia in si nekaj črnih pramenov, ki so ji zlezli čez oči, vrgla čez ramo.

»Lahko je tebi,« sem zastokala, »ko imaš za vse logično razlago. Ampak Maurice je …«
»… uboga in užaloščena romantična duša. Kdo pa ni,« je pikro dodala, ob čemer sem jo kar malce presenečeno ošinila s pogledom. »Mislim … v vsakem človeku se skriva nekaj takšnega,« se je poskušala popraviti, ko je ugotovila, kaj so njeni večno racionalni možgani spackali skupaj.

»Mi moraš kaj povedati?«
»Ne.«
»Veš, da lahko, ne?« sem privzdignila obrv, zdaj že čisto preveč mentalno izmučena za karkoli drugega kot samo za poslušanje – sploh če bi se izkazalo, da je njen problem, ki je nedvomno bil po njenem vedenju v zadnjič štirinajstih dnevih sodeč, vsaj približno toliko zapleten kot moj, pa naj se sliši še tako nesramno. Hotela sem le slišati, da moje življenje ni popolna tragedija v primerjavi z ostalimi.

»Ja … vem …«
»In?«
»Za Matjaža gre.«
»Oh, nikoli ne bi ugotovila,« sem sarkastično izustila, še preden bi se uspela zaustaviti. Spet.

A me je Lucia le presenečeno pogledala, nato pa na moje veliko začudenje bruhnila v smeh.

»Kaj?« sem zategnila. »Žal mi je. Mislim … mojemu jeziku.«

»Smešna si.«
»Res? Mislim … kaj sploh govorim,« sem se zgrozila. »Kaj je bilo z Matjažem?«

»Nekaj zelo podobnega tvoji zgodbi,« je povedala in se naslonila nazaj. »Veš, kako sem ti vedno govorila, da sva samo prijatelja?«
»Na vsakem trenutku si me opozarjala na to.«
»Vem,« se je nasmehnila.

»Ampak si vseeno skoraj živela pri njem.«
»Tudi vem. Vse skupaj je šlo zelo hitro.«
»Zdaj pa govoriš, kot da bi res hodila,« sem zabrundala. »In?«
»Nisva,« je preprosto dejala. »Ker se mi je zdelo, da je obema jasno, da je starostna razlika med nama pač prevelika za karkoli drugega kot navadno prijateljstvo in o tem niti nisva razpravljala oziroma me o tem nikoli ni ničesar vprašal. Ko pa je, je izbral najbolj trapast in nezrel način.«
»Matjaž?«
»Ne verjemi, če nočeš. Bila sva v kinu. Si lahko predstavljaš?«

»Sredi filma?«
»Sredi filma. Res pa je, da je bil trapast film,« je dodala.

»Potem pa veš, kako to je,« sem zavzdihnila. »In si mu tudi ti zamerila?«
»Ne, skočila sem mu v objem,« je sarkastično zastokala in zavila z očmi. »Resno, Malči?«

»Čisto. Ampak kaj je v tem tako groznega? Jaz bi bila celo vesela, če bi nekdo prekinil film in … no, mislim, da to ni poglavitnega pomena,« sem se rahlo v zadregi zarežala, ko me je skoraj sovražno ošinila s pogledom. »In kaj je bilo potem?«
»Potem?« Globoko je zajela sapo. »Potem sem …« Nekaj je zamomljala.

»Kaj si rekla?« Privzdignila sem obrvi in se naslonila bližje k njej, da bi jo lažje slišala, čeprav nisem čisto verjela, da je to zgolj krivda morebitne otopelosti mojih slušnih organov.

Spet je nekaj zamrmrala in videti je bilo, da ji je nadvse neprijetno.

»Oprosti?«
»Potem sem ugotovila , da sem zaljubljena,« je končno vsaj približno razumljivo izdavila, po obrazu sodeč nadvse nezadovoljna sama s sabo. »In ne glej me tako.«
»Tole je pa … nepričakovano,« sem previdno izjavila in se rahlo odmaknila v primeru, da bi moja najboljša prijateljica prav tako nepričakovano eksplodirala. »In kaj boš zdaj?«
»Če še nisi opazila, sva v isti godlji,« je nejevoljno zagodrnjala in si v usta odsotno potisnila grozdno jagodo iz sklede s sadjem, ki jo je Alfred pred svojim odhodom postavil med naju za »zdrav zajtrk«. »Nadrli sva ju kot psa.«

»Oh, saj se vsi prepiramo,« se je od vrat zaslišal znani glas in ko sva se ozrli, sva zagledali Katarino in Majo, ki sta tovorili vsaka po en zaboj s pošiljko. »Se spomniš, Maja, kako je bilo takrat? Konec drugega letnika?«
Rahlo sem zardela, ne povsem prepričana, koliko sta dejansko preslišali, pa tudi za Lucio ni bilo videti, da ji je ravno udobno, saj se je nelagodno presedla in se zazrla skozi okno. »Vidve, sprti?«
»O, ja,« se je zasmejala Maja. »Zakaj si tako presenečena?«
»Ne vem,« sem zamomljala. »Ker se zdi, kot da se v vsem strinjata?«

»O, še zdaleč ne,« se je namuznila Katarina in odložila svoj zaboj v shrambo v skrajnem ozadju kuhinje, kamor ji je sledila tudi Maja. »Za Leona sva se »sprli«.«
Zazijala sem. »Leona?«
»Te štorije pa še nisi slišala?« se je posmejala Katarina in zmajala z glavo. »Potem je pa res skrajni čas, da prebereš mojo knjigo. Čisto vse piše v njej.«
»Torej je avtobiografska?«

»Lahko bi se tako reklo,« se je nasmejala Maja in s pogledom ošinila obupan Katarinin obraz.

»Alfred se je vrnil. Prideta pomagat?«

»Kar dobro bosta morali pljuniti v roke,« je zazehala Katarina in se pretegnila. »Čez petnajst minut greva midve na vajo.«
»Lahko greva tudi midve zraven?« sem upajoče pogledala sestro. »In je Marija slučajno tudi tu?«
»Pozitivno,« se je zarežala Katarina, nato pa stresla z lasmi. »Glede prvega pa žal ne. Šef prepoveduje.«
»Kaj pa Maja?«
»Z Manuelom sva dobila solo vložka,« mi je pojasnila Maja in stopila bližje vratom. »Če hočeva zanesti še kakšen zaboj, bo najbolje, da greva, Katarina.«

»Plus Maurice stoji pred vrati in ne ve, ali naj vstopi ali ne,« je dodala moja sestra in me pomenljivo pogledala, v naslednjem trenutku pa ne nje in ne Maje ni bilo več.

»Grem pomagat,« je vstala Lucia in me pogledala od strani. »Veš, kaj sledi?«
»Nisi sama rekla, da je rinil vame?« sem zagodrnjala, potem pa sem le zamahnila z roko. »Pojdi, samo pojdi.«
Povsem zamrznjena sem obstala sredi kuhinje, ko so se za mojo najboljšo prijateljico zaprla vrata in sem jo zunaj slišala, kako je pozdravila Mauricea, trenutek za tem pa je le ta že stal na vratih nevedeč, kam točno naj pogleda.

»Maurice,« sem ga pozdravila  s tresočim glasom, o vsem ostalem, kar pa se je treslo na in v meni, pa sploh nisem razmišljala. »Kako si …?«
»Dobro, signorina, hvala,« je mirno in zanj tudi precej hladno dejal Maurice in na kavelj obesil svojo jopo, iz omare pa poiskal čist predpasnik. »Pozen sem in signor Alfred je tu s svojo pošiljko, pomagat moram.«

»Prav …« sem zajecljala. »Mislim … Maurice?«
»Ja, signorina
Odkašljala sem se in z nogo podrsala po tleh. »Res mi je … žal. Za včeraj. In tudi zadnjič. Ne bi smela iti s tabo. Samo … zavajala sem te s tem.«
Na obraz se mu je prikradla mešanica nezaupanja in bolečine. »Torej je res, signorina?« je hripavo dejal in stopil nekaj korakov bližje. »Je bil res ves čas Jaka?«
Sprašujem se, kako glasno sem to dejansko zavpila.

»Ja …« sem zašepetala.

»Signorina …«
»Maurice?«

»Lepa si kot sonce, a skupaj ne moreva žareti, če ni …« Debelo je pogoltnil in se pogladil po kozji bradici. »Če ni … ognja na obeh straneh.«
»Tako je.«
»Vidim.« Prestopil se je, potem pa nenadoma skočil čisto blizu k meni in s prstom pokazal na svoje lepo obrito lice. »Dammi un bacio.«
Vprašujoče sem ga pogledala, ker za razliko od velike večine mojih prijateljev nisem imela pojma o italijanščini.

»Poljubček,« je zamrmral, ko je videl, da ga nisem niti približno razumela. »Samo enega. Za slovo.«
Zavila sem z očmi in ga cmoknila na lice, potem pa me je, še preden sem se zavedala, pograbil okoli pasu in me privil k sebi. »O,
signorina, Maurice bo preživel, hujše kače so ga prinašale naokoli, signorinapa bo zanj vedno najlepše sonce.«

»Cenim to, Maurice,« sem mu zamomljala v ramo, povsem stisnjena obenj, medtem ko je že začel, podobno kot zadnjič v kinu, neusmiljeno hlipati kot dojenček. »Cenim to.«

 

 

14.  POGLAVJE ali Ko ostaneta le še dva

 

 

»Ema, Feliks!« je izza šanka, kjer sta z očkom vneto loščila kozarce, naslednje jutro, zavpila mama. »Mikrofoni tečejo?«
»Super so!« je Feliks navdušeno pokazal dvignjen palec. »Res lepo od vas, da ste prispevali to …«

»… odkar ti je Jaka tvojo opremo pomotoma vrgel v morje,« se je posmehnil Kris, s celim pladnjem posode v rokah. »Kam lahko dam to?«
Ivana, njegova žena, se je prikazala za njim in za sabo vlekla gromozanski grozd že napihnjenih balonov. »Mislim, da se je Mauriceu dokončno strgalo. Boš pomagala, Malči?«
»Ufff …« je Katarina, ki je doslej stala za eno izmed miz in pomagala Hannesu s prtički, zdaj pa se je umikala Emi in Feliksu, ki sta družno pospravljala celotno preizkušeno opremo za zvečer za težko zaveso za šankom. »To prebudi čisto preveč spominov.«

Ivana, ki mi je pomagala zlesti na eno od še nepogrnjenih miz, se je nasmehnila. »Vedno tako pretirava?«
»Jaz sem,« je zamomljala Katarina in nadaljevala s prtički. »In to brez tlačilke.«
»Boš sploh dosegla?« Mitja je z rokami uprtimi v boke obstal pod mano in se ozrl navzgor. »Precej visoko je.«
»Boš ti?« sem hvaležno vprašala preklastega natakarja in ne da bi čakala na odgovor, skočila z mize. »Prosim.«
»Ti pa pojdi gledat v kuhinjo,« mi je naročil očka. »Mislim, da lahko oni štirje še vedno porabijo dodaten par rok.«

Prerinila sem se mimo Mattiasa, ki je na največjo od miz razporejal menije, in smuknila v kuhinjo, od koder so se širile omamne vonjave.

»Malči!« je vzkliknil Alfred in lonec s takšno silo postavil na štedilnik, da mu je skoraj odneslo kapo.

»Previdno, signore,« je vneto dejal Maurice in mu izročil kuhalnico, mene pa v rahli zadregi, najbrž zaradi njegovega včerajšnjega solzavega izpada, ošinil s pogledom. »Ravno prav si prišla, bell… mislim Malči.«

»Nehaj toliko govoričiti in raje poskrbi za čebulo,« ga je strogo pogledala nona, ki je za sosednjim pultom rezala celo tono kruha za zajtrk. »Amalija, ti mu lahko pomagaš.«
»Čebulo?« sem zajecljala.

»Ja.« Nona me je pogledala s privzdignjenimi obrvmi. »Kaj narobe?«

»Novinke ti pa res ni treba tako mučiti, Helena,« se je zasmejala Felicia in pristopila k nama. »Bom jaz opravila s čebulo, Malči, ti pa pojdi ubit tista jajca tam.«
»In umij si roke,« me je opomnil Alfred, a povsem brez potrebe, saj sem že stala pri umivalniku in pustila ledeno mrzli vodi, da me je dokončno prebudila. »In kje za vraga se potika Kris, Felicia?«
»Pojma nimam,« je črnolasa pomočnica skomignila z rameni in se nagnila nekoliko nazaj, da je videla v shrambo. »Čebula je na najvišji polici, Maurice!«
»Hvala, signora!« je zavpil nazaj in se trenutek zatem prikazal z ogromnim zabojem čebule, ki bi spravila v jok celo množico, kolikor sem lahko videla s kotičkom očesa.

»Ne stokaj tako,« me je okrcala nona, »in raje pljuni v roke.«
»Ne vem, če je bilo to najbolj primerno, Helena, ljubica,« se je gromko zasmejal Alfred in mi pomežiknil. »Zgodaj je še.«

»In natanko petnajst minut do zajtrka,« je zamrmrala nona in rezala naprej. »Kdo bo vse to znosil ven?«

»Bom jaz,« se je na vratih nenadoma pojavila Gina, vsa zadihana in si z eno roko slačila motoristično jakno, z drugo pa odpenjala čelado. »Dobro jutro.«
»Kaj pa »oprostite, ker zamujam« fraza?« je kar zajedljivo dejala nona in mojo teto zelo grdo pogledala. »Celo tvoja sinova sta bila bolj točna kot ti.«
»Žal mi je, Helena.« Gina mi je pomežiknila češ »nekdo je pa slabo spal« in si nato oprtala koš kruha, ki ga je zrezala nona. »Ne skrbi, Alfred, poslala bom Mattiasa.«
Kris, ki se je pravkar pojavil med nami, ji je pridržal vrata. »Bo šlo?«
»Hvala.«
»Kaj je še, mami? Oprosti, Ema in Feliks sta me malce zadržala.«

»Zdaj, ko je prišla Gina, je vse v redu,« je lahkotno dejala Felicia, ne meneč se za solze, ki so ji v potokih lile po obrazu. »Vprašaj Janjo, ampak kolikor imam občutek, lahko z Ivano zaenkrat gresta … Ampak da se ob petih naslikata tu, jasno?«
»Če imata še dovolj časa, lahko na tablo zunaj napišeta današnji meni,« se je spomnil Alfred in Maurice je vneto prikimal, najbrž precej olajšan, ker je bila to sicer njegova dolžnost, a mu je črkovanje včasih kljub »čistokrvnemu Slovenstvu« povzročalo preglavice, tako da se je mama samo držala za glavo.
»Ne …« je Felicia zmajala z glavo in čebulo vsula v zato pripravljen lonec. »Kris piše kot kura.«

»Hvala, mami,« je zavil z očmi in stopil proti vratom. »Potem se vidimo.«

»Ob petih, amigo!« je za njim zaklical Maurice in si prislužil strog nonin pogled, medtem ko se je Alfred, precej dobre volje, najbrž zaradi obljubljenega navala gostov ta dan, le namuznil. »Ne bodi tako kisla, ljubica, Maurice ne misli nič slabega.« Obrnil se je k svojemu pomočniku, ki je z zanimanjem kukal v enega izmed loncev. »Pojdi ti napisat meni, Maurice. Samo Emi reci, naj ti ga da za prepisat.«
Skoraj razočarano se je popraskal za ušesi, nato pa prikimal. »Že grem, signore
»Maurice?«
»Ja, signore

Alfredu so se okoli oči nabrale gubice smeha. »Se ti ne zdi, da sva že čez tisto mejo, ko me lahko končno nehaš tako klicati? Ker potem se bojim, da te bom moral jaz klicati monsenior, tega pa nočeva, ne?« je dodal, ko je videl, da mu hoče mladi pomočnik ugovarjati.

»Ne …« je zategnil Maurice, potem pa prav ekspresno pobegnil iz kuhinje, da se vratna krila potem še najmanj pet minut niso nehala majati.

»Le kaj je s tem fantom,« je Alfred rahlo zmajal z glavo. »Če ga ne bi bolje poznal, bi mislil, da je zaljubljen …« Ob tem me je pomenljivo, podobno kot Felicia malo prej, ošinil s pogledom, medtem ko je nona le zavzdihnila in mi vzela skledo z jajci, ko je videla, da z mano ne bo nič. »Kaj praviš, Malči?«

Odkašljala sem se in nagnila glavo. »Ne vem …?« Premolknila sem. »Pošiljko od včeraj bom razpakirala, prav?«
»Proste roke imaš,« je zmignil z rameni, v trenutku, ko se je od zunaj razlegla glasba – očitno sta mama in Ema prešli na preizkušanje zvočnikov.

»Mimogrede,« sem zaklicala iz shrambe, kjer sem se znašla pred ogromnimi zaboji, polnimi moke in testenin, ter jih s pomočjo lestve, ki jo je mama nabavila samo zaradi Mauricea, da je lahko dosegel tudi višje police, začela zlagati. »Se boš zdaj preselil k nam?«
»To se te sicer ne tiče, mladenka,« mi je namesto kuharja odgovoril nonin glas, ki se je nevarno približal shrambi, a je šla očitno samo do hladilnika, »a je odgovor ne. Jaz se bom preselila k njemu.«
»Ti?« Začudeno sem zlezla z lestve po novo zalogo špagetov. »Nisi vedno hotela živeti na podeželju?«
»Človek moraš v življenju sprejemati kompromise,« je bila nepričakovano, vsaj glede na to, koliko je imela še pred nekaj dnevi povedati o poroki, kratka. »Alfred ima precej veliko stanovanje, ne, dragi?«
»Zate pa je to še bolje, kaj, Malči?« se je zdaj oglasil še Alfred in kar videla sem ga, kako se je zarežal. »Da boš imela kdaj mir pred babico.«
Nona je ogorčeno zajela sapo. »Alfred!«

»Saj se samo šalim, dragica, Felicia, bodi zlata in mi prinesi tri kile moke.«
»Bom jaz.« Skočila sem z lestve in si v roke nabasala vse potrebno. »Boš ti nadaljeval s testom?«
»Bo Maurice,« je lahkotno dejal. »Palačinke so zelo neškodljive.«
»Dokler je ne prilepi na strop,« je zagodrnjala nona. »Jaz bi bila na tvojem mestu previdna. Amalija, pomagaj mi s temi pladnji, pozni smo.«
Tri velike sklede z različnimi kosmiči sem si oprtala v roke in noni sledila iz kuhinje, kjer sva se zunaj nenadoma znašli sredi prazničnega vzdušja, kakršno je pri nas vladalo vedno, ko smo prirejali bodisi božični bodisi poletni ples. »Lepo sta naredila,« je nona pohvalila Katarino in Hannesa ob pogledu na celo goro zloženih prtičkov, ki sta jih v kotu pripravila zvečer. »Ampak zakaj so baloni tako … pisani?«
Svoje kosmiče sem odložila na veliko omizje v kotu, kjer je bila jutranja samopostrežna, in stekla v kuhinjo po narezek, medtem ko si je moja sestra prizadevala pojasniti noni, da so poletne in mladostne barve pač živahne, kar ji seveda ni najbolje uspevalo, saj je znala biti najstarejša članica naše družine precej trmasta, če si je kaj vbila v glavo, in ni popustila niti, ko so po stopnicah v spodnje nadstropje začeli kapljati prvi gostje. »Meso, nona,« sem ji zašepetala v uho, ko sem se vrnila že z drugo porcijo in so ljudje že stali v vrsti, ona pa je še vedno opazovala priprave.

»Križ božji!« je poskočila in me odrinila na stran. »Kaj pa mi je zadnje čase … Takoj bom.«

»Zaljubljena je,« mi je Katarina zamrmrala v uho, ko smo se vsi trije z zanimanjem zazrli za njo. »Samo priznati noče.«
»Misli, da je prestara za to,« je dodal Hannes in se namuznil. »Bo že videla.«
»Malči, Katarina!« Očka nama je pomahal s kuhinjsko krpo. »Pridita malo sem.«

»Kaj pa je?« Moja sestra se je naslonila na šank, da se je umaknila Emi, ki je šla pomagat noni z zajtrkom.

»Saj vem …« je bil videti v rahli zadregi, ko je z glavo pomignil proti lestencu, kjer se je majal tisti največji grozd balonov, ostali pa so bili v manjših grozdih z veliko količino italijanskih zastavic speljani po stenah. »… no, da ste mladi izbirali dekoracijo, ampak … se vam ne zdi, da je … malo preveč?«

»Brevež?« se je od nekod prikazala povsem zlomljena Marija in si mela oči. Odkar je spala tu, v Severniku, je bilo doma sicer res nekoliko bolj mirno, je bilo pa toliko bolj neprijetno biti v službi. »Gadazdrofalno je! Dizdemu zmežanemu Idalijanu res ne morež zaubadi dagžne bomembne naloge god je degorazija

Katarina je globoko zavzdihnila. »Dobro jutro, Marija?«
»Dudi debi,« je visoko dvignila nos. »Zdaj ba mi obrozdide, na zdranižže moram.«

Celo očka je malce neodobravajoče pogledal za njo. »Kako se je spremenila …«
»Ne, že od nekdaj je bila takšna,« je zavzdihnila Katarina, »samo nisi si hotel priznati.«
»Hej … Ampak mislim, da smo še vedno pri dekoraciji.«
»Preveč?« Spogledali sva se in privzdignila je obrvi. »Ne …« je nato zategnila, čeprav je bilo videti, da je naknadno vseeno začela malce premlevati vse skupaj, se pravi, ali je bilo res pametno vse skupaj zaupati Mauriceu. »… meni se zdi ravno prav.«

»Kaj pravi mama?«
»Kaj misliš, da pravi?« se je namuznil in z glavo pomignil v smeri svoje žene, ki se je navdušeno sukala med mizami in iz vseh strani opazovala podobo celotne restavracije. »Lahko pa vprašam Mauricea, če vse skupaj malce omilimo,« sem predlagala.

»Vsaj brez zastavic?« Očka me je upajoče pogledal. »Mislim … malo manj?«

»Manj?« se je za nami zaslišal Mauriceov glas. V roki je držal gromozansko kredo in se očitno vračal v kuhinjo, od koder se je zdaj razlegalo prešerno Alfredovo klepetanje in udarjanje posode. »Ampak, signore!« je zakrilil z rokami in se zavrtel pred nami, »to je poletje, to je ljubezen, amore! Danes je dan za …« prihuljeno se je sklonil k nam in črne oči so se mu zabliskale, »…romanco.«
»Saj je … v redu,« je se je očka nekoliko odmaknil spričo Mauriceove glave, ki je bila, ker je stal na prstih, nagnjena nekje do srede šanka.

»O, sem vedel, signore  je zadovoljno dejal Maurice in naju s Katarino objel okoli ramen, »saj sem vedel, da vam bodo magnifico barve ogrele srce.«
»O…ogrele,« je ogorčeno dejal očka, ko se je mama, ki je stala v bližini in vse skupaj poslušala, namuznila in se spogledala z Gino, ki se je ob vsem skupaj prav tako vidno zabavala. »Kaj pa je potrebno ogreti pri meni?«

»Recimo celega tebe, bratec?« je s privihanimi ustnicami predlagala Gina. »Danes je dober dan in mladina se je res potrudila.«
»Kakorkoli,« je zamrmral očka in nadaljeval z loščenjem kozarcev. »Čeprav še vedno ne razumem, kaj je narobe z modro barvo.«
»Več kot pol balonov je modrih,« je Katarina zavila z očmi. »Sploh pa malo sprememb nikoli ne škodi.«
»In kdaj bomo prestavili mize?«

»Še imamo časa, Frederik,« ga je pomirila mama in prečrtala nekaj v svoji beležki. »Super, da sta lahko Feliks in Ema vse uredila, Feliks je šel le še po podaljšek, potem pa mislim, da lahko nadaljujemo z običajno rutino.«
»Potem lahko z Malči greva?« se je oglasila Katarina in me, nekoliko presenečeno, ker o tem nisem še ničesar vedela, utišala s pogledom.

»Pojdita. Dovolj nas je za dopoldansko izmeno.«
Katarina je v trenutku skočila s stola in me povlekla za roko. »Pridi, Malči.«

»Hočeta, da vama pustimo kosilo?« je za nama zaklical očka in pogledal na uro. »Ali vama Alfred kaj posebej pripravi?«
»Ni treba! Tam bova jedli! Kje se obiraš, Malči?«

»Že grem,« sem izdavila in še zadnji hip na kavelj obesila svoj predpasnik, preden me je dobesedno zvlekla ven. Res si ne morem privoščiti, da bi s predpasnikom skakala po ulici kot to počneta Maurice in Alfred. »Kam se ti pa tako mudi?«
»Nič takega, dogovorjena sem z Manuelom in Majo,« je lahkotno skomignila z rameni zunaj, ko sva zavili z naše ulice in je končno malo upočasnila tempo, da sem jo sploh lahko dohajala. Sploh ni zabavno, če je tvoja sestra za celo glavo višja od tebe. »Samo izgovor potrebujeva, da nama ni treba cel dan prenašati Marije.« Ošinila je uro na zvoniku. »Res je ne želim več srečati pred večerom.«

»Se pridružujem.«
»Sem vedela, da boš to rekla,« se je poznavalsko zarežala Katarina in me boksnila v ramo.

»Ampak zakaj …?«

Zavila je z očmi in me rahlo porinila proti vhodu v blok, kjer sta živela Manuel in Maja. »Ker sem prijazna.«

»O, res?«
»Tako predrzno te lahko pustim tudi zunaj,« se je pošalila in z neverjetno lahkoto prehodila še zadnje stopnišče, iti sva morali namreč čisto do vrha, kjer sta imela njuna starša, ki sta bila sicer bolj ali manj nastanjena v majhni garsonjeri v Ljubljani, dve stanovanji, ki sta ju tako večinoma koristila samo dvojčka. »Kako lahko …« sem zasopihala in se s težavo oprijela ograje, da sem sploh prilezla čez zadnjih nekaj stopnic.

»Oh, navadiš se,« je lahno skomignila z rameni in potem odločno pozvonila pri obeh stanovanjih hkrati. Iz levega se je trenutek zatem že razlegel zvok, podoben hoji bosih nog in zaslišali sva Majin: »Že grem!«
Škrtnilo je in vrata so se odprla, ven pa je pokukala zelo skuštrana Majina še v preveliki majici in kratkih hlačah in si natikala očala. »O, vidve sta,« naju je pozdravila in se odmaknila od vrat. »Kar pojdita noter, mislim, da je Manuel že v kuhinji.«
Res je sedel za mizo s skodelico kave in časopisom v rokah, ki ga je odložil, kakor hitro je zaslišal najine korake. »Dobro jutro.«
»Vsaj ti ne presenečaš,« se je nasmehnila Katarina in se, ko je naredil nekaj prostora zanjo, usedla poleg njega ter ga cmoknila na lice, jaz pa sem se namestila na drugi strani mize. »Dobro jutro.«
»Zvečer je bila dolgo zunaj z Leonom,« je pojasnil sestrino dolg sobotni spanec. »Menda se je vaja kasneje zavlekla? Malči, kaj boš pila?«
»Niti ne,« je Katarina zmajal z glavo. »Sicer smo se potem, ko si ti šel, odločili še za eno pijačo pri Felicii, ampak smo vsi šli domov pred osmo. Ne vem, kako dolgo sta ostala. In z Malči sva pravkar zajtrkovali, tako da ne nori.«
»Samo kozarec vode bo v redu,« sem se naslonila nazaj. »Čisto suho grlo imam.«
»Kdaj pa so vas potem vrgli pokonci?« se je nasmehnil in predme postavil cel vrč vode in prazen kozarec. »Kar nalij si. Ti boš čaj?«
»Če ga bo tudi Maja. Ob petih smo začeli,« je zazehala Katarina in se pretegnila. »Feliks je že uredil vse potrebno za zvečer, tudi Kris je prišel pogledat.«
»Torej sta do večera prosti?«

»Pravzaprav res,« je dejala Katarina.

»In bosta jedli z nama?«

»Mimogrede …« Maja je s komolcem odrinila vrata in si s prsti razčesovala kratke lase, z drugo roko pa je nase vlekla z brezmadežno belo majico, potem pa sedla na stol poleg mene. »… O, pripravil si čaj,« je zadovoljno pogledala svojega brata, ki je le skomignil z rameni. »Hvala. Hotela sem reči … bomo danes?«
Katarina je široko razprla oči in potem z glavo zelo »neočitno« pomignila v moji smeri, a je Maja le zavila z očmi in si popravila očala, iz predala na dosegu roke pa povlekla škatlo s piškoti in si enega namočila v čaj. »Mislim, da je že skrajni čas.«
»Poleg tega je Malči gotovo že čisto vse jasno,« je Manuel podprl sestro in me vprašujoče pogledal. »Ali pač?«
Namrščila sem se in z rokami objela svoj kozarec z vodo. »Jasno kaj?«

Katarina, ki ji je bilo očitno hudo neprijetno, je segla za ovratnik svoje domače flanelaste srajce, ki ji je na očkovo veliko jezo porezala rokave, in ven povlekla precej dolgo usnjeno vrvico, na koncu katere je bingljal majhen srebrn prstan. »Jaaa?« je zategnila in me pogledala izpod privzdignjenih obrvi, istočasno, ko je Maja na mizo predme položila skoraj identičnega, le da je bil zlat.

»Čakaj malo …« Še huje sem se namrščila in s pogledom begala od moje sestre do njene najboljše prijateljice in spet nazaj, končala pa sem pri Manuelu, ki se je nasmihal, kot da bi bilo vse skupaj neznansko smešno in je, ko je videl moj pogled, le rahlo prikimal. »Vi ste … zaročeni

»Tako se temu reče, ja,« je mirno dejala Katarina in prstan previdno snela iz vrvice, ki si jo je skupaj z nekaterimi drugimi potisnila nazaj za ovratnik srajce, prstan pa brez kakršnih koli ceremonij nataknila na prstanca. »Kakršni koli neprimerni komentarji, ali lahko to temo zapremo, ker smo, kolikor vem, še zmerom pri kosil…«
»Kako dolgo?« sem jo prekinila, še vedno nekoliko osupla.

»Ehm …« Maja je rahlo priprla oči in s pogledom ošinila brata. »Mislim, da bo … kakšne … tri tedne?«

»Ko sta pobegnila babica in Alfred,« suho dejala Katarina, očitno še vedno ne preveč navdušena nad dejstvom, da sem prva, ki je izvedela veselo novico. Kar je seveda povsem nerazumljivo, glede na to, kako navdušeno sem reagirala, ko je bil prvi šok mimo. »Jupi! Sem lahko družica???« sem navdušeno zavpila in skočila najmanj tri metre v zrak, ob čemer sta se Manuel in Maja le spogledala in s težavo zadrževala smeh, Katarina pa se je zgroženo zastrmela vame, kot da bi bila umsko motena. Dobro, pretiravam.

V resnici sem le mirno obsedela na stolu in se široko nasmehnila. »To je super.«
»Malce spontanosti v odnosu nikoli ne škodi, ne?« Tudi Maja se je smehljala.

»Vsega sta kriva babica in Alfred,« je zabrundal Manuel in Katarino objel okoli ramen. »Ne skrbi.«
»Saj ne,« je zavzdihnila. »Samo …« S pogledom je odtavala skozi okno.
»Ubilo ju bo, to veš, ne?« Privzdignila sem obrvi.

»Vem …« je zagodrnjala. »Čim kasneje, tem bolje.«
»Ampak tri tedne res ni dolgo obdobje,« je Maja poskušala zveneti optimistično, a jo je moja sestra le zabodeno pogledala. »Opomni me, zakaj tega nisem naredila že prvi dan?«
»Pojma nimam,« je odkrito dejal Manuel. »Ampak najina dva vesta že kar lep čas.«

»Tole mi sploh ni všeč,« je zavzdihnila. »Vsaj glede na babičine zgodbe ne. Mama je menda pred petintridesetimi leti priplesala domov in oznanila, da je zaročena s tistim … karkoli že je.«
»Ampak je zaroko po tednu dni razdrla in pobegnila na Finsko,« sem jo dopolnila in jo potrepljala po rami. »Ne skrbi.«

»Bomo vsaj odvrnili pozornost od tebe,« se je rahlo posmejala in obraz se ji je nekoliko zvedril. »Kaj?«
»Kako to misliš …?«

»Mislim …« Imela je tisti hudomušni glas, s katerim je zbadala Jako, po novem očitno tudi mene. »Če je bil »vedno Jaka«?«
Maja jo je sunila med rebra, jaz pa sem škrlatno zardela. »Katarina!«
»Tako sem slišala,« je skomignila z rameni in me zbadljivo pogledala. »Ne, Malči?«
»Koliko?« sem zagolčala in mrzlično tuhtala, kam naj vtaknem svojo povsem razgreto glavo, ki je bila zdaj tarča moje sestre IN njene najboljše prijateljice IN njenega fanta. In vsi so se pomenljivo smehljali.

»Mislim, da čisto vse. Vsi smo slišali,« je poudarila in se namuznila. »Ko se tako razgreješ, moraš biti previdna s svojim glasom.«

Perkele. »Pa saj ti nisi resna …«
»Najbrž res,« je priznala, nato pa me nedolžno pogledala, ko je Manuel zavil z očmi. »Ni pa daleč od resnice.«
»Ti … ti …«

Katarina se ni več zmenila zame, čeprav sem vedno mislila, da me bo slekla iz kože, če bo ugotovila za moja nekonvencionalna čustva do njene največje konkurence v besednih dvobojih. Ampak včasih se ljudje tudi motimo. »Kdo pa kuha?«
Maja je z glavo pomignila proti Manuelu. »Že včeraj je pripravil. Super je.«
»Če si pa ti kuhar,« je zategnila in se potem zasmejala, ko je videla obraz svojega fanta, »pa z veseljem. Ker tebi več ne zaupam,« je navrgla Maji in ji pomežiknila.

»Kuhanje je težko,« je zamomljala ta in odložila svojo skodelico. »In ni bilo tako katastrofalno. Ampak vseeno bolje, če Manuel kuha.«

»No, Malči,« je samozavestno dejala Katarina, ne da bi še z besedo omenila prejšnji pogovor, čeprav sem bila še zmerom rdeča kot paradižnik, »zdi se, kot da imava zavetje za čez dan.«

»Kakšne krasne, krasne punce!« Jaka se je z ostalimi Echovci za svojim hrbtom ustopil pred mizo, kjer sem sedela skupaj z Ines in Lucio, medtem ko se je Gašper nekje obiral z Mattiasom, z Jašine strani pa po dveh dneh še zmerom ni bilo ničesar slišati, čeprav sem se popoldan, ko sva se s Katarino vračali od obiska pri dvojčkih, ustavila pri njegovem bloku in precej dolgo zvonila, a odziva ni bilo, potem pa sva tako ali tako dobili jezen očkov klic češ kje se obirava in da v Severniku potrebujejo najino pomoč. »Saj lahko prisedemo, ne?«
»Ti samo sedi in nehaj blebetati,« je zdolgočaseno dejala Lucia in s kratko gesto nakazala na prazne stole.

»Nekdo je pa slabe volje,« jo je zbodel, ko se je usedel poleg mene in sem kar naenkrat ostala ujeta med dvema zelo jezikavima in na desni tudi našpičenima sorodnikoma.

»Kakorkoli,« je zamomljala Lucia, ko sem jo neslišno brcnila pod mizo in so se Ines vznemirjeno zasvetlikale oči, ko je opazovala dotok mladine skozi glavni vhod.

»Lepo ste igrali,« sem glavo naslonila na roke in s pogledom zdrsela prek Echovcev, od katerih sta manjkala samo Leon in Katarina, ki pa sem ju videla skupaj z dvojčkoma in Matjažem na drugi strani, kako so prihajali proti nam.

»Ni slabo enkrat za spremembo biti predskupina,« se je zasmejal Kris in Ivano objel okoli ramen. »Tako kot v dobrih starih časih.«
»To sem tudi jaz rekla,« se je zarežala Katarina in k naši mizi, največji v celi restavraciji, privlekla še dva stola. »Koliko časa je že minilo od takrat …?«
»Tistega prvega plesa, ki sploh ni bil ples?« Jaka je nagnil glavo proti meni. »Kaj praviš, Malči?«
»Petnajst let,« me je prehitel Feliks in zmajal z glavo. »Dolgo, dolgo. Sedi sem, Matjaž.«
Lucia, ki sem jo na skrivaj ošinila s pogledom, je vidno prebledela, a se tudi ni dala kaj prida motiti in je priprla oči. »To je bilo leta, ko se je zgod…«

»Oh, ti bodi pa kar tiho,« jo je gladko utišal Jaka in se zarežal njenemu užaljenemu izrazu na obrazu. »Ti si v tistem času še grizla gumijaste igrače.«
»Lepo te prosim,« je Katarina zavila z očmi, medtem ko so se drugi zasmejali. »Ne bi ji zamerila, če bi grizla tebe.«
»To je pa že druga zgodba,« je profesionalno dejal Jaka in zgrabil svoj kozarec, medtem ko sem jaz z divje razbijajočim srcem molila, da se pogovor ne bo nadaljeval. In enkrat za spremembo sem imela srečo.

Ali pa tudi ne, med mizami so se namreč do nas prerinili Gašper in moja bratranca, ki sta v kritičnih situacijah, kot sem imela doslej izkušnje, moja največja grožnja. »Kje pa je naš prijatelj Jaša? Nič nisi rekla, da bi bil na dopustu?«

»Ehm … Nekoliko sva se … sprla,« sem zamomljala in čutila, kako se mi rdečica širi že v ušesa. Mislim, resno? »Ne javlja se mi.«
»In Ines,« se je Mattias pretvarjal, da je razočaran, v resnici pa se je jasno videlo, da mu gre po malem na smeh, »kako to, da nisem tega izvedel od tebe?«
»Ker ne vem ničesar o tem,« je mirno dejala in skomignila z rameni, ko se je vanjo zavrtalo več parov oči. »Malči je zelo … intimna oseba.«

Oprostite, ampak kdo je v tem prostoru normalen? Zastokala sem in glavo malodane zarila v prt, medtem ko so se vsi prisotni hvala bogu prizadevali, da bi udušili smeh. Res krasno.

»Dobro, morda ne bi o Malčinem ljubezenskem življenju,« se je nenadoma s sumljivim nasmeškom na obrazu odhrkal Leon in vstal, »ker bi rad … imate vsi kozarce? Dobro …«

Manuel je s kotičkom očesa ošinil Katarino, ki je bila videti kot riba na suhem, Maja pa je bila le rahlo zardela v obraz, a se ni ganila.

»Imate tu kakšen mikrofon?«
»Leon,« je svareče zasopla Katarina in planila pokonci, a je bilo že prepozno, saj je Feliks iz svojega kovčka že privlekel brezžični mikrofon in mu ga dal v roke, ona pa je sedela predaleč, da bi mu ga iztrgala. »Torej … Tole deluje?« Potapkal je po mikrofonu in si popravil dolge lase, ko se je cela restavracija obrnila proti njemu. »Še enkrat dober večer.«

Jaka me je začudeno pogledal. »Ti veš kaj o tem?« mi je zamrmral v uho.

»Boš videl,« sem šepnila nazaj. »Samo poslušaj.«

»Žal mi je za to prekinitev,« je stopil na prste in opravičujoče pogledal bend na odru, ki se je že pripravljal na prvi komad in so zdaj vsi po vrsti obstali, prav tako tudi Hannes, ki jim je nastavljal mikrofone in me je vprašujoče pogledal, jaz pa sem le skomignila z rameni. »Ampak,« je nadaljeval Leon, »se mi zdi današnji dogodek zelo lepa priložnost, da nazdravim … najprej svoji zaročenki.« Obrnil se je k Maji, ki je kar poskakovala na mestu od vznemirjenja, kolikor se jo je v poltemi dalo videti. »Upam, da naju čaka še dolga pot skupaj.«

Izbruhnil je glasen aplavz, le Jaka in Ines sta zabodeno gledala mladi par in Jaka, med drugim znan tudi kot Leonov najboljši prijatelj, je z usti šokirano oblikoval »zaročenka«, na kar mu je Leon samo smeje prikimal. »Kaj za …«

»Druga zdravica pa naj velja tudi našima dobrima prijateljema Katarini in Manuelu, ki prav tako …«

V tem mu je Katarina le uspela iztrgati mikrofon in ga je prav po morilsko pogledala. »Hvala, Leon.«
A vseeno ni bilo še čisto konec, saj se je Leon, z najširšim nasmehom, kar sem jih kdaj koli videla pri njem, vztrajno nagnil k njej in se z mikrofonom pred usti ozrl k Manuelu. »Na Katarino in Manuela. Manuel?«

»Bog. Se. Ga. Usmili,« je zgroženo zašepetala Lucia na moji levi. »Ubila ga bo.«
»Ne preveč lep prizor,« sem se strinjala in nato utihnila, saj sta me Gašper in Mattias, vsa v pričakovanju kot otroka, ki čakata Božička, utišala s pogledoma.

Manuel, ki je v tem času iz Katarinine tresoče roke vzel mikrofon, se je odhrkal. »Obratno,« je nato nadvse diskretno dejal in previdno pogledal Katarino, ki je imela povsem okamnel pogled fiksiran na šank, kjer sta nepremično stala očka in mama ter nejeverno zijala v našo smer, Alfred, ki je za njunim hrbtom poplesaval z nono, pa je celo pozabil zapreti usta.

In potem je, še preden bi kdo uspel kaj reči, vstal še Jaka, roko položil na mojo ramo, ob čemer se je Katarina le zganila ter ga nadvse strupeno pogledala in se obrnil proti odru, kjer je še vedno nemo stal bend ter zavpil: »NO? A BO KAJ ZA TA DVA OČARLJIVA PARČKA?«

Zgroženo sem zaprla oči in sploh nisem upala pogledati v smer vseh ostalih, od koder se je slišal le Luciin zgrožen vdih.
»Jaka,« je siknila Katarina, ko sem naslednjič odprla oči in je bila tudi moja sestra že povsem zbujena iz svojega prvega šoka. »Ubila te bom.«
»Ne še,« je šepnil nazaj in ji pomežiknil. »Tale komad je za vaju.«
Nekaj sem jo videla vpiti, a žal več ni imela mikrofona, ki ga je Feliks kaj hitro pospravil na varno, ko je videl, s kako ekscentričnimi osebki ima opravka, namesto tega pa jo je povsem preglasil pevec iz benda, ki ga je najela mama ob Katarinini pomoči, odkar ji še vedno ni v celoti zaupala: »NO, DRAGE MOJE ZALJUBLJENE DUŠICE, POTEM JE PA TALE ROMANTIČNA BALADA VEČ KOT NA MESTU …«
Matjaž je s tem nepričakovano planil pokonci in Lucio pograbil za roko, potem pa jo, ne glede na njeno upiranje, zvlekel na plesišče.

Z Ines sva se le spogledali. Hmm … Zanimiv razvoj dogodkov.

»Super,« je navdušeno zašepetal Jaka, še vedno držeč mojo ramo, ko so skupaj z aplavzom zazveneli prvi akordi, in me nenadoma, še preden bi uspela prav odreagirati, tudi on povlekel za sabo. »Beživa!«

»Ti … ti … norec,« nisem našla drugih besed, ko me je z enim samim gibom povlekel izza mize in sem mu dobesedno zletela v naročje, pa me je kljub temu še kar vlekel naprej. »Kaj misliš, da počenjaš?!«
»Rešujem ti življenje.«

»In kako naj bi to izgledalo?!«

»Čim bolj proč te vlečem,« je zamrmral in z glavo pomignil proti naši mizi, ki je bila naenkrat, z izjemo Katarine in Manuela, ki sta še vedno vsa otopela stala tam in zgroženo gledala v obraz kot višnjo rdečega očka, ki je z mamo in nono za petami že paradiral proti njima in že od daleč nekaj vpil, a naprej nisem videla ničesar več, saj mi je pogled zakril Matjaž s še vedno osuplo Lucio v njegovih rokah. »Grdo bo.«

»Ti temu tako rečeš,« sem pikro dejala in se poskušala držati čim bolj od njega, čeprav mi je srce razbijalo kot ponorelo. »Tako je torej, ko se razjezi Skandinavec.«

Namuznil se je in me kljub mojemu trudu, da bi med nama ohranila formalno razdaljo, privil bližje k sebi. »No, pa se vseeno še lahko šališ.«
»Še vedno se mi ne zdi smešno,« sem vztrajala in se obenem z nogami na vso moč trudila, da ga ne bi spet pohodila kot prejšnjikrat. »Niti malo.«
Nekoliko tesneje je sklenil roke okoli mojega pasu. »Pleši z mano, Malči.«
»Saj to delam, kaj se ti ne zdi?«

Čutila sem, kako so se mu zatresla ramena, ko se je posmejal in so se mu črne oči hudomušno zasvetlikale. »In ti si vedela za to?«

Zmedeno sem zamežikala.

»Za tole njihovo igrico,« je z glavo pomignil proti naši mizi, ko je videl, da mi ni najbolj jasno, kaj sprašuje.
»Šele od danes zjutraj,« sem priznala. »Me sploh slišiš?« Zdaj sem morala že vpiti.

»Uh, to je pa glasen refren,« je Jaka zavpil nazaj. »Hočeš, da greva bolj na rob?«
»Lahko!«
Zamežikal je, potem pa pogledal levo in desno ter se na vrat na nos pognal nazaj, kjer so se nama po celotni dolžini umikali zgroženi pari. »Jaka!«
»O, Lucia, vidva sta,« je navdušeno dejal moj soplesalec in naju zavrtel tako, da je bolje videl, s kom ima opravka. »Ohoho … Lepa partnerica, Matjaž!«
»Hmm …« Nekoliko sem se naslonila nanj in sklonila glavo pod sovražnim pogledom moje najboljše prijateljice, ki vsaj po molčečnosti na najini levi z zardelim Matjažem še zmerom ni govorila. »Mislim, Jaka …« sem preudarno dejala in še enkrat poškilila k Lucii, ki je trdo stiskala ustnice, »da naju tu ne marajo preveč.«
»Bi rekel,« je napravil užaloščeno grimaso, ob kateri si nisem več mogla pomagati, da ne bi bruhnila v smeh. »Raje se pomakniva … še bolj ven? Zdi se mi, da te še vedno slabo slišim, ti pa mi imaš vedno toliko povedati, da …«
»Da si ne bi drznil komentirati dolžine mojega jezika,« sem ga posvarila in izpustila njegovo ramo, ko mi je pridržal vrata. »Signorina

»Še eno takšno, pa …« Majajoč z glavo sem se spravila skozi vrata in tudi on mi je sledil ven, na ulico, kamor se je kljub precej dobri izolaciji in relativno majhnim oknom še zmerom slišala glasba.

»Mislim, so se vaši pomenili,« je stvarno izjavil in z glavo pomignil proti najbližjemu oknu, skozi katerega se je res videla relativno mirna družinska idila, se pravi očka v civiliziranem pogovoru z Manuelom in Katarino, medtem ko ga je očitno nekdo drug nadomeščal pri šanku. »Čeprav še vedno ne razumem, kako so lahko vse skupaj tako dolgo držali zase.«

»Hja, očitno le nisem edina intimna oseba,« sem zagodrnjala, ko me je zopet objel okoli pasu in sem nerodno položila roke na njegove rame, da sva začela slepo slediti komaj slišni glasbi od znotraj.

»Zabavna punca si, Malči,« se je zahahljal in me na kratko ošinil s pogledom, kolikor sem pač zgolj v soju tiste ene ulične svetilke, ki je svetila na robu naše ulice, sploh videla in glede na to, da nisem bila obveščena o tem, da bi imel recimo rentgenske oči, sem si lahko po mili volji privoščila gledanje direktno v njegov obraz. Oziroma tja, ker se mi je zdelo, da je njegov obraz. »Lepa noč je.«
»Ja …« sem dahnila. Ja? Resno, Malči? Čisto resno?

Pač jaz.

»Malči?« Nekoliko tesneje me je objel okoli pasu, a sva se še vedno prestopala kljub temu, da je glasba že zdavnaj potihnila.

»Ja?«

»Veš, kaj sem ti rekel takrat na ladji?«

Globoko sem vdihnila in zamižala. »Ja …« sem nato zategnila. »Spomnim se. A vsem tako pihaš na dušo?«
Ramena so se mu rahlo zatresla, ko se je zarežal. »Brez izjeme.«
»Tudi tvoji punci?«

Tlesknil je z jezikom, a sem po glasu kljub temu sklepala, da mu gre na smeh. »Pa kaj je to? Intervju? Ne.«
»Ne?«
»Pustil sem jo,« je preprosto dejal.
Čisto nič ni, Malči. Čisto nič ni. V resnici pa sem komaj dihala, tako da sem si morala v sebi dobesedno ukazati, naj se umirim. »Kako pa to?«
»Šment,« se je posmejal in naju počasi zasukal, tako da je svetloba iz Severnika vsaj malo osvetlila najina obraza in videla sem, kako se mu oči svetlikajo na čisto poseben način, ko je rahlo privihal kotičke ustnic. »Zdaj si pa že posegla v vsebino mojega govora.«

»Govora?« Privzdignila sem obrvi, čeprav mi je srce razbijalo, kot da mi bo zdaj zdaj skočilo iz prsi in imela sem zoprn občutek, da je to tudi opazil, saj se kar ni nehal smehljati, objema pa ni popustil niti za kanček. »Ne vem, kaj imaš v mislih, ampak …«
»Malči, Malči …« Zmajal je z glavo in z roko segel k mojemu čelu, da mi je popravil lase, ki so mi zaradi nenadnega premika padli na oči. »Pa saj ti si še bolj temperamentna kot Katarina.«

Dobro. Torej je opazil.

»In tudi bistveno večja uganka,« je dodal čez čas, ko mi je rahel vetrič zopet zmršil lase. »Tako da tudi ne vem, kaj boš rekla na to, kar ti imam povedati. Glede na to, da si vsako jutro merim višino čela in vestno vodim statistiko moje pleše, ki je sicer zaenkrat še ni, pa vendar …«

Tole bom preslišala. »In kaj imaš povedati?« sem komaj izdavila in se poskušala karseda skoncentrirati, kar je bilo seveda glede na to, da je bil od mene oddaljen le nekaj centimetrov in je božansko dišal po sivki, skoraj nemogoče.

Zarežal se je in zmajal z glavo. »Če dovoliš …«
»Aja,« sem zardela. »Oprosti.«

»Veš, Malči,« je dejal in se počasi ustavil in z rokami zdrsel prek mojih ramen. »Da sem pustil svojo blondinko, je kriv en sam razlog in sicer …« me je utišal s prstom, ki ga je položil na moje ustnice, »ker mi po novem, no, v bistvu že kar lep čas diši samo še ena sama rdečelaska.«

»Rde…rdečelaska?« sem komaj slišno zajecljala, ker mi je, prisežem, za trenutek zmanjkalo glasu, ali pa morda sape, a dejstvo je, da nisem mogla normalno spregovoriti niti ene same besede. »Ampak … kaj …?«
A še preden bi mi uspel odgovoriti, so se za nama sunkovito odprla vrata in se je na naju razlila svetloba iz notranjosti, ki me je hipno zaslepila. »Malči!«

Perkele. Kakor hitro sem prepoznala glas, sem sunkovito odskočila najmanj dva metra proč od Jake, ki je še vedno nekoliko zmedeno stal na mestu z neopredeljivim izrazom na obrazu, jaz pa sem s strahom pogledala očka, ki je z rokami, uprtimi v boke stal v soju medle svetlobe iz restavracije. »Da se mi takoj naslikaš notri.«

Še enkrat perkele. Ravno takrat, ko bi se lahko res kaj zgodilo.

»Ja, že grem,« sem zamomljala, povsem otopela in mu nerodno sledila v restavracijo, Jaka pa je, kolikor sem lahko videla s kotičkom očesa, obstal na mestu in se ni več ganil.

»Ne bom te spraševal, kaj sta počela tam zunaj,« je modro odločil očka, ko sem se nekoliko privadila na glasno vzdušje v notranjosti in me mimo mize, kjer smo prej sedeli, zdaj pa so bili vsi brez izjeme na plesišču, gnal vse do šanka. »Prvič, če sem prav slišal, te išče Leon, da odplešeta en ples kot … prijatelja,« je debelo pogoltnil in se Mitji, ki je do sedaj skrbno opravljal svoje delo v smislu tešenja žeje naših gostov. »Drugo pa … kaj slišim o tem … tem fantu.«
Postalo mi je vroče. »Fantu?«

»Ta … J … J … Kaj je že?«
»Jaka?« sem zamomljala, še preden bi se mi zares posvetilo, ko pa se mi je, mi je postalo še trikrat bolj vroče. »Misliš Jašo?«
»Ja.« Zelo, zelo ostro me je pogledal. »Kaj vse to pomeni?«
»Čisto nič …« sem se poskušala izmazati, a me že zgolj njegov pogled držal na mestu, čeprav sem vedela, da misli samo pol toliko resno, kot to izgleda.

»Malči?«
Obupano sem zamižala in se v mislih že znašala nad Katarino, ker ne zna držati jezika za zobmi. Mislim, kje je mama, ko jo potrebuješ za obrambo pred pretirano zaščitniškim roditeljem? »Čeprav »čisto nič« ravno ne morem reči, ampak morda res …«

»Amalija!«

Zdrznila sem se ob omembi svojega celega imena, potem pa sem le povsem vdano splezala na barski stolček poleg gruče moških, ki so si po grlo v potokih zlivali alkoholne zvarke in so me kar malce začudeno pogledali, ter zavzdihnila. »No … tako je bilo …«

 

 

15.  POGLAVJE ali Ko se zgodi ljubezen

 

»Bi prosim že enkrat premaknili svoje lene riti?« Katarina je vsa nervozna stala na vratih Severnika in nas streljala s pogledom. »Nimam več veliko časa.«
»Samo moment, ljubi otrok,« je mama še skoraj bolj živčno hitela po restavraciji in ravnala stole in mize, kot da je ne bi še nikoli zapustila. Kar je po svoje res, glede na to, da je domov hodila samo spat, pa še tisto sta z očkom včasih preskočila, tako da sva bili s Katarino kar pogosto sami. »Ne, počakaj, veš kaj …«
»Zakaj ne greste mladi sami in pridemo za vami?« je predlagal očka, ki se je z Alfredom in nono ob strani prikazal iz kuhinje in si ravno odvezoval predpasnik.

»Ja. Ja.« Mama je prikimala in odobravajoče pogledala moža. »Natanko to sem jima hotela predlagati, Frederik. In naj gresta Marija in Alexander z vama.«
»Oh, resno?« je zastokala Katarina in se naslonila na podboje vrat. »Ne moreta priti z vama?«
»Saj je samo tri minute hoda,« sem jo pomirila in si službene japonke zamenjala za »večerne«.

Ja, in najbrž še nisem omenila, da je zadnji teden počitnic iz Francije priletel Alexander, Marijin fant, ki nam ga je »čisto mimogrede« pozabila omeniti, ker je bila preveč zaposlena z razlaganjem o svoji krasni službi in o tem, koliko dela ima. Kakorkoli, tip se v nasprotju z mojimi, pa tudi Katarininimi pričakovanji sploh ni izkazal za popolnega tečneža, kot bi zlahka pričakoval pri Mariji in je znal celo Mauricea tako spretno zaplesti v pogovor v nekakšni čudaški mešanici italijanščine in francoščine, da si je kaj hitro dokončno opomogel in se čustveno pobral s tal ob svoji veliki izgubi (mene, seveda J), Alfred pa je bil tako ali tako čisto srečen, da imamo v hiši normalnega Francoza in je spet ves blažen preklopil na svoje madame in monsieur fore.

»Že gremo?« se je hudo namrgodena Marija z Alexandrom za petami tedaj prikazala iz zgornjega nadstropja, sledila pa jima je zelo razburjena nona, še vedno jezna na svojo najstarejšo vnukinjo, ki je ravno včeraj po kopalnici razlila lak za nohte. Lepo vas prosim. »Gago ba zi obležena, Aliisa!« je nato vzkliknila in se zabolščala v njeno opravo. »God gmed

»Ti pa kot da greš na gala večer,« ji je milo za drago vrnila Katarina in na skrivoma zavila z očmi, ko mi je pomignila, da gremo. »In reče se kmet.«

»Ne di meni o gmedu!« je zagrmela Marija in Alexandra, ki je s pogledom zmedeno drsel od ene do druge in se na koncu le sprijaznil z mojim skomigom z rameni, povlekla za sabo. Našega sestrskega odnosa ne bo nikoli razumel, tudi če bo prestal Manuelov štirideseturni tečaj slovenščine, kar pa močno dvomim.

Do pristanišča smo prispeli v rekordnem času in ko je Katarina kar takoj odhitela direktno k Narcisu, kjer ji je Manuel, že uglašujoč svojo violino, pomagal na krov, sem kar malce izgubljeno obstala sredi zbrane množice, kamor sta se trenutek zatem brez sledu izgubila Marija in Alexander.

»Glej jo, tam je!« Ines in Gašper sta se rinila proti meni in mi navdušeno mahala. »Malči!«
»Sta samo vidva?« sem ju pozdravila in pogumno prenesla Inesin medvedji objem, zaradi katerega smo bili videti, kot da se nismo videli najmanj tri leta, v resnici pa so bili samo trije dnevi, ker sem imela v Severniku (in tudi sama s sabo) čisto preveč dela, da bi se z njimi dobila v podpalubju Narcisa, ki so ga Echovci kar dodobra preuredili, a po mojem kar v pozitivnem smislu, glede na to, da nam zdaj ni bilo več treba sedeti na plesnivih vrečah, ampak smo imeli stole in celo en fotelj.

»Se mi samo zdi, ali ni zadovoljna z najino družbo?« sta se spogledala in Gašper je prekrižal roke na prsih. »Zahtevna postajaš, Malči.«

»Seveda sem zadovoljna … Mattias in Hannes še prideta z Gino,« sem dodala, ko sem videla prijateljičin neprikrito razočaran obraz, ker bratrancev ni z mano. »Pa Lucia?«
»To boš pa ja ti vedela,« se je zasmejal Gašper. »Ampak če me spomin ne vara, sem jo videl čisto spredaj. Malce poklapana se zdi.«
Ines je široko razprla oči in me pograbila za nadlaket. »Je potem res, kar pravijo, da je Matjažu rekla »ne«?«

»Ne vem,« sem nekoliko nepotrpežljivo dejala. »Kaj pravita, da se dobimo … na drugi strani? Grem pogledat, kako je z njo.«
»Ti kar pojdi,« je za mano zaklical Gašper, »ampak dvomim, da bo govorila s tabo! Mene je nagnala!«
»In točno veš, zakaj!« sem mu zavpila nazaj in se namuznila, ko se mu je povesil nos. Občutek sem imela, da bo »Lučka« zdaj zanjo še hujša zmerljivka, kot je bila to prej. Fantje pač.

Majajoč z glavo sem se rinila proti robu in ko sem se končno izkopala iz množice, sem na samem robu butnila v nekoga visokega. »Hej, Malči.«
»Mama,« sem zastokala, »kaj počneš tukaj?«

»Na koncert sem prišla,« je neprizadeto dejala. »Ne smem priti poslušat benda svoje hčerke?«
»Ne, mislim, tu spredaj,« sem izpostavila. »Kje so vsi ostali?«
»Nekje zadaj,« je lahkotno dejala. »Čeprav mislim, da bodo prej ko slej prišli sem.«
»Lepo,« sem bila kratka. »Me lahko zdaj spustiš mimo? Najti moram Lucio.«
»Še celo večnost imaš do začetka,« je zamahnila z roko in me objela okoli ramen. »Ne hiti, ker ti bo žal. Lepo so pripravili, ne?«
»Ja …« sem iztisnila skozi zobe. S čim sem si zaslužila tako otročjo mamo?

»Tudi nate sem ponosna,« je dodala in visoko stegnila glavo, da bi videla dogajanje pred sabo, medtem ko se je meni zaletelo. Je kaj pila? »Lepo si opravljala svojo službo to poletje in tudi nekih … posebnih neumnosti ni bilo s tvoje strani.« To so samo spremenjena merila zaradi Gine in težav, ki jih povzročata Hannes in Mattias, verjemite mi, da drugače ni tako milostna. »In tega ne rečem kar tako,« je dodala, kot da bi mi brala misli in videla, da ji ne verjamem niti besedice.

Tako torej. Hmm … Zanimivo. Preračunljivo sem jo ošinila s pogledom. »Bi mi zdaj pustila iti na dopust? Echovci so me povabili zraven …?« Upajoče sem nagnila glavo. »In Katarina bi me ves čas pazila?«

»O tem bi se dalo pogovoriti,« je dejala mama, ne da bi pogled umaknila z Narcisa, kjer je na robu stal velik radio in predvajal Echovi prvi dve zgoščenki. »Kako krasno ste naredili s to ladjo. In sanjalo se mi ni, da so tako dobri.«
»Ampak, mami! Saj ti je Katarina dala njihovo zadnjo zgoščenko za božič.«

»Kdo je pa rekel, da sem jo poslušala?«

»Oh, mami,« sem zavzdihnila in se obrnila ob nenadnem sunku, ki sem ga dobila v hrbet. Proti nam sta se rinila očka in Alfred, ki mu je nekaj vneto razlagal in ko sta se približala, sem lahko ujela koščke pogovora ravno v trenutku, ko se je očka silovito namrščil. »Kako, prosim?«

Naš kuhar se je rahlo odkašljal in se nerodno oprijel ladje na svoji levi, ker bi se sicer zvrnil v  morje. »Monsenior Frederik, hotel sem reči … no, glede Mauricea in Malči …«
»Kaj je z njima?«
»Žal mi je, no,« je nekoliko v zadregi dejal Alfred, ki je v tem očitno že spoznal, da je rahlo polomil, sploh ko je zagledal Mauricea, ki se jima je nič hudega sluteč približeval z druge strani, ob čemer sem le obupano zaprla oči, »nisem imel ravno prstov vmes, no, malo že, Mauriceu sem le rekel, naj sledi svojemu srcu, da se je revež končno opogumil in sta šla z Malči ven in …«
Očka je silovito zajel sapo. »Kaj ste rekli, Alfred?«

Zdaj je bile preusmerjena tudi mamina pozornost, saj je bil, resnici na ljubo, očka pri tem kar precej glasen. »Jaz,« je preudarno dejala in se rahlo sklonila k meni, »bi se na tvojem mestu skrila.«
»Ti si vedela za to?« sem zazijala.

Prhnila je in me rahlo potisnila naprej. »Česa pa jaz ne vem. Samo pojdi, toliko, da se malce umiri.«

Ne da bi še razmišljala o Lucii, sem se pognala po robu pomola vse do Narcisa, kjer mi je nasproti priplesal nihče drug kot Jaka. »Malči!« je radostno vzkliknil in me za roko povlekel k sebi. »Kam pa tako hitiš?«
»Mislim, da mi ni potrebno odgovarjati,« sem pomenljivo dejala ravno v trenutku, ko se je razlegel Mauriceov »signore«, tako da se je kar precej glav obrnilo v smeri, kjer je očka bral levite ubogemu Mauriceu, ki je zdaj malodane klečal na kolenih pred njim, tako da mi je postalo kar malo žal, da nisem ostala, da bi mu pomagala izmazati se iz kaše.
Jaka si je začel rahlo grizljati ustnice, a tudi nisem mogla čisto mimo nasmeška, ki se mu je poskušal preriniti na obraz, zaradi katerega se je zdelo, kot da ga vse skupaj rahlo zabava.

»Zaenkrat je v težavah Maurice,« sem realno presodila, »ampak samo vprašanje časa je, kdaj pridem na vrsto jaz.«

Privzdignil je obrvi. »Pa je z vsemi tvojimi snubci tako strog?«
»Ne,« sem zategnila, »samo pretvarja se.«

»No …« Rahlo me je povlekel za roko. »Potem se pa lahko počutim povsem mirnega in ti ponudim zavetje pri nas.«
»Hvala.« Sledila sem mu na ladjo, sicer ne preveč prepričana, kaj je mislil s »snubci«, in kakor hitro sem obstala nad lino, ki je vodila v podpalubje, je mimo prineslo Leona s kitaro okoli vratu. »Živijo, Malči, mislim,« je z glavo pomignil proti kajuti, »da bo najbolje, če se skriješ tam zadaj.«
»Tebi pa res nič ne uide,« sem se kislo nasmehnila. »Hvala.«

Jaka in Leon sta se spogledala, potem pa se je Jaka odhrkal. »Po koncertu pridem pote.«
»Okej?« sem nekoliko negotovo dejala in se nato prestopila. »Vso srečo.«

Počasi sem odtavala mimo bobnov, ki so bili že pripravljeni za Feliksa, in še enkrat poškilila mimo jambora, od koder se je dokaj jasno videlo, da očka že zdaleč ni končal s kuharjevim pomočnikom, potem pa sem se počasi usedla na ladijski pod in se s hrbtom naslonila na kajuto, ki je bila nenadoma z ene strani precej mehka. Previdno sem obrnila glavo in … »Jaša!« sem kriknila. »Kaj za vraga … ti … tu …«

Videti je bil ravno toliko prestrašen kot jaz, a je ostal tiho. »Hočeš, da grem?« je nato, ko sem se končno za silo umirila, tiho vprašal.
Zazijala sem. »Ne … mislim, ne. Ne bodi trapast.«
»Ker če si že zmerom jezna,« je pohitel in se že pripravil, da vstane, a sem ga potisnila nazaj.

»Nisem jezna, ti … ti … idiot.«
»Si prepričana?« Rahlo je nagnil glavo. »Ker »idiot« ne zveni ravno ne-jezno?«

»Samo toliko, kot se spodobi za to, ker se nisi javljal na klice,« sem odrezala. »To je bilo res grozno neodraslo.«

»Neodrasle so bile tudi tvoje igrice z nami.«
»In tvoji filmi.«
»In tvoje nerealne sanjarije.«
»In tvoja neužitna hrana!«
»In tvoje vpitje zunaj pred blokom!«

Vzelo mi je sapo. »Koliko si … khm … slišal?«
Rahlo je prhnil skozi nos. »Vse.«

»Vse?«

»Vse sem slišal,« je mirno dejal. »In nisem neumen, Malči. Le malce … neodgovoren in nepremišljen. Včasih,« je dodal.

»To je nekako res.«

»Ja?«

Ampak nisem več zares jezna nate,« sem odkrito dejala, nato pa ga kar malce s strahom pogledala. »Ti?«
»Čisto malo?« je previdno dejal. »Ali pa morda sploh ne.«
»Lahko ostaneva pri »čisto malo«,« sem osramočeno zamomljala. »Ni bilo prav, kar sem naredila.«
»In ni bilo prav, da sem tako reagiral. Oba sva po malem kriva.«
Nežno sem ga dregnila v roko in se kislo zarežala. »Prijatelja?«
Svečano je stresel mojo dlan. »Prijatelja. Kar pa se tiče … khm … naju …«

»Jaz …«

Utišal me je z roko. »… sem ugotovil, da sem pravzaprav v zelo zadovoljni zvezi sam s sabo.« Videti je bil tako navdušen nad povedanim, da sem se morala zasmejati. »Z drugimi besedami, da sem si intelektualno povsem samozadosten. In zato neodvisen. Kdo sploh potrebuje ljubezen!«
»Zveniš kot dvanajstletnik, veš to?«

»Ja,« je povsem blaženo dejal. »In všeč mi je. Mimogrede, kaj se je zgodilo z Mauriceom?«

Namrščila sem se. »Kaj?«

Pomenljivo je pomigal z obrvmi. »Tisto, kar ti je zadnjič ušlo, pa ti nisem pustil dokončati.«
»Aja …« Obupano sem zavila z očmi in se spraševala, kdaj bodo končno nehali spraševati po tem. »V kino sva šla in jokal je kot dojenček.«
»Potem pa morda celo zame še obstaja upanje,« se je zahahljal.

»Ampak naj te opozorim, da pravkar drago plačuje za vse skupaj.«
»Aaa …« Sklonil se je čezme in sočutno pokukal izza kajute. »Mislim, da je konec. Spodaj, zraven naše Lučke stoji.«
»Jaz je na tvojem mestu ne bi klicala tako,« sem ga posvarila. »Sicer sem ju na plesu videla skupaj, ampak dvomim, da se je Matjaž kaj zmigal.«
»Oh.« Videti je bil malce razočaran. »Luštna sta bila skupaj.«
Zavila sem z očmi. »Nisem opazila.«

»Ista stara Malči,« me je zbodel in se usedel nazaj v svojo mrežo, ob čemer me je prešinila rahlo hudomušna misel, da zadnje čase kar pogosto takole vedrim.

In Jaša, ki mi je kot ničkolikokrat poprej sklenil dokazati, da zna brati misli, me je pomenljivo pogledal. »Kaj pa ti?«
»Misliš Jaka?«

»Žal mi je, ker nisem mogel priti na ples,« je v zadregi dejal, »ampak sem imel rahlo … krizo. Z drugimi besedami, sem bil kar hudo nastrojen proti tebi. Se je kaj zgodilo

»Radovednosti pa ni konca,« sem ga zbodla, nato pa mi je obraz hipoma uplahnil. »Ne.«

»Ne?« Začudeno je nagnil glavo. »Ampak sem bil prepričan, odkar sem vaju gledal skupaj.«
»Včasih se stvari ne iztečejo tako, kot si želimo,« sem bila kratka. »Čeprav se mi je zdelo, da je imel nekaj na jeziku, le da ne vem … kaj,« sem priznala. »Bila sva zelo grobo prekinjena.«
»Kdo pa je bil tako predrzen?« se je pošalil in jasno se je videlo, kako me poskuša razvedriti, a sem postala zaradi tega še bolj otožna. »Jaz si vsekakor ne bi upal.«

»Moj pretirano zaščitniški roditelj,« sem zamomljala. »Napadel me je, ker mu je Katarina izblebetala o naju. Lahko menjava temo?«
»Oprosti, če sem te spravil v težave.« Videti je bil rahlo zaskrbljen. »Saj ni bilo kaj hujšega?«
»Ne skrbi,« sem ga pomirila. »Mama je vse skupaj precej omilila. In v resnici sploh ni tako zelo strog. Samo … misli si.«

»Če ti tako praviš,« je skomignil z rameni in se naslonil nazaj. »Misliš, da se bo kmalu začelo?«
»Pojma nimam. In po pravici povedano, mi je čisto vseeno.«
»Meni tudi …«
»In Jaša?«

Dvignil je glavo. »Ja?«
»Bova res sedela tu zadaj?«

»Imaš kakšno boljšo idejo? Kar precej časa mi je vzelo, da sem prepričal Feliksa, da me je spustil gor. In dvomim, da bi me, če se ne bi vmešal Jaka.«
»Kdo je pa rekel, da se ne moreva potuhniti tam spredaj?« sem predlagala in z glavo pomignila proti Krisu, ki si je na premcu, kjer se je očitno skrival pred nekaterimi od svojih dijakinj, ki so ga vedno prišle poslušat in ga oblegale iz vseh strani (ker v bistvu je kul, če je tvoj profesor matematike član rock benda), kar pa je za poročenega človeka rahlo neprimerno, in se jim je zato raje izogibal, pripravljal klaviaturo. In ja, seveda je malce čudno, da je eden izmed mojih bližnjih prijateljev profesor matematike – sreča, da ne na naši šoli, a te teme raje nisem načela, ker nisem hotela še enega Jašinega predavanja o tem, da so tudi profesorji ljudje. »Čisto tiho?«

»Zaradi mene …« Skomignil je z rameni in previdno vstal, se odplazil do skrajnega roba kajute, potem pa se je obrnil in mi pomignil z glavo. »Okej, potem pa pohiti. Zrak je čist.«

 

»Pride zadnjič ne tako neznani očalar v našo skromno rezidenco,« je, ko se je koncert počasi že iztekal, k mikrofonu stopil Jaka in z desnico umiril opletajočo kitaro, mimogrede še pomežiknil nekim blondinkam v čisto prvi vrsti, ob čemer me je nekam čudno stisnilo v prsih, in že nadaljeval, »in pravi, da bi rad naročil pesmico za eno prav posebno punco, ki mu je sicer najbrž …« Odkašljal se je. »… povsem nedosegljiva, kot sem mu tudi sam potrdil, a mu toliko pomeni, da me sploh ni poslušal, čeprav imam o tem kar precej pojma – romantično, kaj?« Občinstvo, ki sva ga iz novega skrivališča z Jašo več kot odlično videla, je nemo prikimalo, on pa se je zarežal v mikrofon in z levico nakazal nekam v sredo množice. »Sploh pa če to slišimo iz ust našega Matjaža, prosim en aplavz – Lucia za Lucio!«

Z Jašo sva se osuplo spogledala, ko so tudi vsi Echovci, vključno z do ušes režečo se Katarino, zaploskali skupaj s poslušalci, nagnetenim pod ladjo, medtem ko je Leon menjal kitraro. Kdo bi si mislil, da je moja sestra na skrivaj pravzaprav ženitna posredovalka?

»Mislim, da jo bo kap,« mi je Jaša šepnil v uho in z glavo pomignil proti Lucii, ki sva jo imela že ves čas na očeh in je bila zdaj rdeča kot paradižnik in si je roko tiščala k ustom, ko jo je Ines za njo režeča trepljala po rami.

»Ali pa bo ubila Ines,« sem ugibala, ko so zazveneli prvi akordi. »Zdaj pa tiho in glej.«

Namuznil se je, a je bil tiho.

Seveda vse do trenutka, ko je Leon že pel refren in se je množica za Lucio nenadoma razprla in se je med Ines in Gašperjem, ki sta s čeljustmi do tal stala tam, prerinil Matjaž in si zadihano popravljal očala.

Nekaj mu je rekla in široko se je nasmehnil, potem pa ji odgovoril, le da z Jašo, ki me je ves ta čas razburjeno suval v nadlaket, pri najboljši volji nisva mogla ugotoviti, za kaj bi lahko šlo razen tega, da je do konca pesmi ostal z njo pod odrom, kar je bil najbrž dober znak, potem pa, ko je izbruhnil glasen aplavz, skupaj z njo odšel iz prizorišča, ob čemer me je moj najboljši prijatelj kar malo razočarano pogledal. »Res bi si morala nabaviti diktafon.«
»Pa saj ti si še hujši od ženske,« sem šepnila nazaj. »Molči in poslušaj.«
Koncerta namreč očitno tudi s tem zadnjim komadom s posvetilom še ni bilo konec, saj je Jaka, ki je bil kot vedno tudi tokrat zadolžen s, kot se je sam izrazil, »stikom z javnostjo«, še enkrat pristopil k Leonovemu mikrofonu. »Po tem ljubkem kratkem premoru sledi še en avtorski komad, ki je danes izjemoma tudi s posvetilom, ker je pač poletje in ker se imamo Echovci radi.«

Feliks in Kris sta se obupano spogledala, ko so se poslušalci zasmejali, Leon pa je zmajal z glavo. »Kakorkoli,« je rahlo odrinil prijatelja, »ta komad je izpod Jakovega peresa, tisti, oziroma tista, ki pa mu oziroma …«
»Vse si zakompliciral, dragi prijatelj,« mu je Jaka na veliko navdušenje občinstva, ki se je še vedno smejalo njegovi prejšnji izjavi, ukradel mikrofon s stojalom vred in se postavil nekaj korakov proč, nato pa sumničavo poškilil proti Leonu, kot da se boji, da mu ga bo spet vzel. »Jasno je namreč,« se je potem odkašljal, »da je moj komad namenjen punci, ki pa bo itak vedela, da ji je namenjen, tako da o imenih tudi iz vidika moje varnosti morda ne bi. Hvala.« Zakaj se mi je zdelo, da je ob tem poškilil v mojo smer. Gotovo sem si samo domišljala, nenazadnje naju ni nihče opazil, da sva sploh tam.

»In ker si pozabil naslov,« se je Leon namuznil v mikrofon in ga od strani ošinil s pogledom. »Narcis in Echo.«
Zamrznila sem. Dobesedno.

Jaša me je malce presenečeno pogledal. »Pa si rekla, da se ni nič zgodilo,« me je šepetaje obtožil.

»Saj se ni,« sem s tresočim glasom zamrmrala nazaj. »Samo domišljaš si.«
»Tiho bodi,« me je rahlo sunil v ramo. »Tale je prav gotovo zate.«

»Kako lahko to trdiš?«

»Samo vem,« se je zarežal in stresel z glavo. »Nisem ravno … neumen, ne. Zdaj pa ššš …«
Kar precej sem imela na jeziku in najbrž bi jih tudi kar precej slišal, če ne bi takrat Kris udaril po tipkah in obstala sem kot pribita, ko so ga začeli vsi ostali počasi preigravati.

To je bil torej slavni Jakov solo, o katerem je imela Katarina toliko povedati in priznati sem morala, da je bil njegov glas … neobičajno lep. Takšen, kot ga do tistega dne nisem zares opazila v vlogi back vokalista, zdaj pa sem obsedela z odprtimi usti in nemo prisluhnila.

 

Noč se je zgrnila in žarela so telesa,

poslana v nebo, oddaljena, le medla luč.

Isto kot odsev, kjer zrl Narcis obraz uveli,

daleč proč je Echo stiskala mladosti ključ.

 

V soju teh luči je stala Echo v temni uri,

ji luna je ožarjala ognjenih las sijaj.

Voda ji je kazala poslednje slike časa,

odseva ne, ki ga v spomin želi si spet nazaj.

 

»Odseva v morju več ne glej,« odmev glasu  šepeče,

ker stara smreka teh življenj že svojo senco meče.

Pojdi, kamor vleče pot neznanih še obzorij,

varuj se odseva le v globini daljnih morij.

V iste zvezde zrla sta, med njima pa koraki,

z upanjem na boljši dan, z glavo nad oblaki.

Ob obali divjih morij pa sami so veneči

cvetovi govorili jima o minljivi sreči.

 

A kot bi noč slutila src željé neizgovorjene,

dala jima moč je, da obredeta poti.

Da odstirata v sebi, svetu vse zastore

in da srečajo se zopet ljubljene oči.

 

Glas ji nikdar ni uvel, ko ure so ji tekle,

in klicala ime, da zopet steze bi se stekle.

In Narcis je le strmel v odsev tega poletja,

ki nosilo mu v srce spet svežega je cvetja.

Vrišč galebov, smeh otrok, ta čas so vsi ostali,

v ozkih uličicah mest možje so se smejali.

Ko dež ulil je, stekli so in gledali pod streho,

kako v oblakih tam spet plešeta Narcis in Echo.

 

In potem tišina.

»Bella, bella,« je le Maurice hlipal v prvi vrsti med občinstvom, kjer sta še nekaj minut pred tem stala Lucia in Matjaž. »To je tako romantično!«

In kot da bi s tem spodbudil občinstvo, se je nenadoma kot ogromen val razlegel glasen aplavz, ki ni pojenjal niti potem, ko je Jaka zopet vstavil mikrofon v stojalo in se rahlo nasmehnil ob pogledu na navdušenje pod ladjo. »Hvala vsem. Ampak pustimo zdaj Leonu, naj ima svoj solzav poslovilni govor, z moje strani pa se vidimo najkasneje ob božiču. Lahko noč!«

Leon je zavil z očmi in se mu pridružil v ospredju. »Ne bom pretiraval,« je nato mirno dejal v mikrofon, »kot si morda misli Jaka, upam zgolj, da je bil ta koncert vsaj pol toliko dober, kot je bil dober za nas. In tista prejšnja misel pravzaprav ni bila slaba. Echovci se imamo radi, predvsem pa ima Echo rad vas! Hvala in do naslednjič!«
S tem sta vstala še Kris in Leon in vseh pet jih je stopilo na skrajni rob, tako da se je ladja kar malce nagnila. Z Jašo sva se tiho spogledala, a se nisva premaknila niti za ped.

»To je bilo … zelo lepo,« je hripavo dejal, nato pa, ko so se ljudje na pomolu za silo pomirili, vstal. »Jaz bom kar šel, preden vama spet kaj ponesrečim. Mislim, da te bo Jaka iskal.«
»Ne hodi,« sem ga prosila. »Dobro veš, da te bodo hoteli videti pri Brigiti.«
»Narobe si razumela,« je zmajal z glavo. »Čisto nič nisem jezen nate, le prostor bi ti rad dal. Ker si zaslužiš, Malči.«
Oooo … Nerodno sem ga objela in čutila sem, kako me je še bolj nerodno potrepljal po hrbtu. Nikoli ni bil kaj prida na področju kakršnih koli telesnih stikov, razen v rokovanju, seveda. »Hvala, Jaša.«
»Razmišljam, da bi vseeno postal spet Jasmin,« se je zamišljeno popraskal po bradi, ko sem ga končno izpustila.

Presenečeno sem ga pogledala. »Jasmin?«
»Ja, saj veš,« se je zarežal. »Če bom … recimo zelo znan, je to precej unikatno ime. Reciva temu »umetniško ime«.«

Majajoč z glavo sem ga gledala, kako je stopil na rob Narcisa in mi pomahal. »Jutri se dobiva tu, da vse skupaj dobro pretehtava, prav?«
»Ne sprašuj mene,« sem zaklicala za njim. »Saj imaš internet.«
»Prav imaš,« mi je pomežiknil in skočil z Narcisa, kjer je varno pristal na pomolu. »Lahko noč, Malči!«
Nisem mu odgovorila, le nekoliko nostalgično sem zrla za njim vse do trenutka, ko me je nekdo od zadaj nežno prijel okoli pasu in sem v ušesu naslednji trenutek nevarno blizu zaslišala Jakov glas: »Glej, no, glej. Solzavi izpad, kaj? S tem sem sicer mislil samo na Leona, ampak naj bo, če ti je v veselje.«
»Zelo zabavno, Jaka,« sem se posmejala in se mu izvila iz prijema, da sva si gledala v oči. »Mimogrede, izvrsten šov.«
»Ti si dvomila?« je v šali privzdignil obrvi.

»O, ja, za trenutek res,« sem ga podražila, nato pa ga rahlo sunila v roko, ko mu je obraz upadel. »Ne bodi trapast, seveda ne. Dokler si ti zvezda večera, že ne,« mi je ušlo z jezika, še preden bi se uspela zaustaviti. Perkele.
»O?« Ustni kotički so se mu rahlo zatresli. »A tako misliš?«
Dobro, Malči, zdaj vsaj izpelji do konca. »Mmh,« sem mirno dejala.

»Razumljivo,« se je zarežal, ko se je za silo zbral in mi pomežiknil. »Že mnoge so tako rekle.«
»In … tista zadnja pesem je bila zelo lepa.« Lepo, punca, lepo. Na vse ali nič.

»A tako?« Neprizadeto se je naslonil na ograjo. »Se ti zdi?«
»Ti si najbrž Narcis,« sem nagnila glavo. »Ali pa je poklon ladji?«
Pogledal me je s »ti-to-resno« pogledom. »Seveda ne.«
»Ampak ne vem,« sem nadaljevala, »katera bi lahko bila Echo …«

»Kako pa to,« se je začudil. »Mislil sem, da je to jasno.«
»Zakaj?« Sklenila sem ga še malce mučiti, čeprav se do zdaj ni zdelo, kot da bi mu bila moja vprašanja ravno neprijetna, čeprav tudi sama nisem vedela, kaj naj po sobotni sceni pričakujem. »Jo mar poznam?«
Pomigal je z obrvmi in se prav po osvajalsko zarežal. »O, zelo dobro.«

»Katarina?«

»Ne.«
»Maja?«
»Lepo te prosim.«
»Ines?«
»Je to tista …?«

»Oh, pozabi. Lucia?«
»Sem res videti kot človek, ki bi zagrešil incest … ne, sploh ne odgovarjaj.« S temi besedami me je povlekel k sebi in ko sem se znašla v njegovem objemu, sva si bila naenkrat tako blizu, da sem lahko čutila njegov dih na svojem obrazu in se me je polotila rahla tresavica nog, zaradi katere me je moral kar trdno prijeti, da nisem zlezla navzdol po ograji. »Še zahtevaš odgovor?« mi je zamrmral v uho. Imel je rahlo hripav glas in zaprte oči, potem pa jih je počasi spet odprl in hudomušno so se mu zasvetlikale. »Še boš potrebovala noge, Malči.«
Čutila sem, da zardevam kot paradižnik. »Vem. Oprosti.«
»Ne opravičuj se, Echo,« mi je šepnil v uho, potem pa s prosto roko zdrsel prek mojega lica in rahlo sklonil obraz, mojega pa komaj opazno privzdignil. Bila sva le še nekaj milimetrov narazen, ko sem tudi jaz položila roke okoli njegovih ramen, čeprav povsem nagonsko, ker si v vsem skupaj nikakor nisem mogla urediti misli. »Moja Echo.« In s tem je končno nehal govoriti in svoje ustnice pritisnil na moje. Tokrat zares.

Ne, ne bom pretiravala. Niso se odprla nebesa in sploh ni bilo ognjemeta (še J), bila sva samo midva, čisto sama na stari ladji, ko so vsi ostali hiteli proslavljat k Brigiti. In bilo je lepo.

»Misliš, da naju pogrešajo?« je tiho vprašal, ko se je čez čas odmaknil od mene, čeprav me je moral še vedno podpirati, da me noge niso izdale.

»Še vedno se jima lahko kasneje pridruživa. To je prva stvar, ki ti pade na pamet?« sem se rahlo nasmehnila.

»Ker mi je zato prav malo mar,« me je popravil in me še enkrat privil k sebi. »In ker je bilo to zares … zares …«
»Da doživim, kako tebi zmanjka besed …« sem ga zbodla in glavo naslonila na njegovo ramo.

»… lepo,« je končno našel pravo in se široko nasmehnil. »Čeprav si želim, da bi našel kaj bolj ekstravagantnega
Zasmejala sem se spominu in kot bi mi bral misli, je z roko počasi zdrsel skozi moje rdeče lase. »Nikoli jih ne barvaj zopet na blond.«
»Da ne?« Privzdignila sem obrv. »Kaj pa je zdaj to?«
»Ker bom moral drugače spreminjati besedilo v pesmi,« se je zasmejal. V soju teh luči je stala Echo v temni uri, ji luna je ožarjala blondnih las sijaj. Niti pol tako lepo se ne sliši.«

»Imaš prav,« sem se strinjala. »Ne skrbi, nimam namena storiti česa podobnega.«
»Ker boš imela dovolj preglavic že samo z mano,« se je posmejal in me poljubil na lase. »V petek si prosta?«
»Odvisno.« Priprla sem oči. »Kaj imaš v mislih?«
»Kino? Večerjo? Sprehod?« Nagnil je glavo. »Cel meni imam?«

Zasmejala sem se. »Se mi zdi, da si ga v zadnjih letih kar precej potreboval.«
»Ampak ga lahko zdaj mirne vesti vržem v smeri,« je resno dejal. »Kaj praviš?«
»Samo, da ni Titanic,« sem zmajala z glavo. »Ali Jaša za štedilnikom.«
Tlesknil je z jezikom in rahlo odkimal. »Otroci. Obljubljam, da te ne bom razočaral. In ne cmerim se med filmi.«

Ustni kotički so se mi rahlo zatresli. »Častna?«

»Častna.«

»Se že veselim.«

Plosknil je in skočil z ograje, da se je ubogi Narcis kar zamajal. »In jutri greš brezpogojno z mano na morje, da se bom lahko hvalil pred … pred ostalimi.«

»Samo zato?«

»In zato, ker hočem maksimalno časa preživeti s tabo, jasno,« je samoumevno dejal in mi pomagal z ladje. »Greva torej gledat, kaj počnejo otroci pri Brigiti.«

Z rahlim nasmeškom na ustnicah sva se, najbrž še vedno ne povsem prepričana, kaj se je dejansko zgodilo, odpravila navzgor po pomolu.

»Kaj misliš, da se bo zgodilo z Matjažem in Lucio?« sem čez čas vprašala.
Skomignil je z rameni. »Mene bolj skrbi Matjaž.«
»Ne bodi nesramen,« sem zavila z očmi. »Ni ga še ubila in ga tudi ne bo.«
»Po čem to sklepaš?«
Zarežala sem se. »Nisva še našla trupla.«
»In tudi ne živega Matjaža,« me je dopolnil in črne oči so se mu veselo zabliskale. »Ne vem, kam sta šla po tisti pesmi, sem bil preveč zaposlen z mežikanjem blondinkam pod odrom.«
»Ti kar govori …« sem zmajala z glavo, čeprav si nisem mogla kaj, da se ne bi posmejala. To je bilo že bolj podobno staremu Jaki – če ne bi rekel tega, bi se najbrž celo spraševala, kaj je narobe z njim. »Bova že videla pri Brigiti.«
»Če bosta delila pijačo,« mi je pomežiknil. »Kar midva vsekakor bova, ne?«
»Samo, če sem zadnja,« sem se zasmejala njegovemu kar malce presenečenemu izrazu na obrazu. »Devetindvajset let si star, Jaka.«
»In še nimam pleše,« je ustrelil. »Graf je še zmerom premica. Te moti, če te kličem Echo?«

»Dokler ni Amalija ali Mala, delaj, kar te je volja.«
»Sem vedel, da si bolj fleksibilna kot Katarina,« se je zasmejal. »Torej, Echo? Pivo?«
»Voda.«
»Vino.«
»Sok.«

Zavil je z očmi. »Dobro, špricar.«
»Reče se brizganec,« sem ga popravila in se že v naslednjem trenutku ugriznila v jezik, saj je Jaka ocenjujoče nagnil glavo. »Veš, res ne bi smela poslušati Manuela.«
»Inštrukcije imam,« sem ga opomnila.

»Kot da kaj delata,« je zavil z očmi.

»In po novem je očitno tudi moj svak,« sem zagodrnjala.

»Saj razumem tvojo bolečino,« me je zbodel in mi pomežiknil. »Kaj bova torej rekla?«

»Naj ti bo,« sem se vdala. »Zaslužil si ga.«

»Sem vedel, da boš to rekla.«

»Mimogrede,« je navrgel, ko sva se ustavila nedaleč proč od lokala, kjer se je, vsaj po zvokih, ki so naju dosegli, naselilo prav prešerno vzdušje. Prijel me je za rame in mi pogledal globoko v oči, čeprav so mu ustni kotički rahlo trzali. »Hai un bel sorriso

Pa ne že spet.

Zavzdihnila sem in ga proseče pogledala. »Prevod, prosim?«

»Glej, no, glej … Kaj pa pravi Maurice na tvoje neznanje italijanščine?« se je pretvarjal, da je nadvse začuden, čeprav mu je bilo najbrž že od samega začetka jasno, da ne razumem niti ene same besede.

Skomignila sem z rameni. »Nikoli mi ni bilo kaj prida mar za to, kaj mi je rekel.«
»Potolažen.« Kritično je priprl oči. »Ampak glede na moje pol-italijansko poreklo, bo skoraj treba narediti kaj v tej smeri … Najbrž bi te lahko seznanil z nekaj osnovami, kaj praviš? Ker ti ne bom vedno prevajal, da imaš lepe oči.«

V rahli zadregi sem se odkašljala, ker mi tega res še nihče ni rekel. Niti Maurice. Katarina je celo rekla, da sem zaradi njih podobna Igorju II.. »Hm … Hvala. Najbrž res.««

»Me veseli. Naprej pa se naj s tabo zafrkavata Manuel in Maja ter njima podobni nesrečni posamezniki.«

»Oh, Jaka …« sem se namuznila, ker je vse skupaj dejansko bilo smešno, čeprav je vse skupaj v veliki meri letelo name. »Kdaj boš odrasel?«
»Najbrž nikoli,« je preprosto dejal. »Ker se moram zdaj spustiti na tvoj nivo.«
Roke sem uprla v boke. »In kaj je moj nivo?«

Privzdignil je levo obrv. »Res hočeš vedeti?«
»Ja.«
»No, potemtakem pa …« Previdno je pogledal na levo in desno, potem pa me je, ko je videl, da ni z izjemo Hannesa, ki je z nekom zagreto debatiral po telefonu in hodil gor in dol po terasi, v bližini nikogar, še enkrat poljubil, a poljub ni trajal dolgo, saj je že v naslednjem trenutku odmaknil in me z nasmeškom zgrabil za roko ter povlekel za sabo. »Zdaj pa pohitiva. Nočeva, da zmanjka vsega najboljšega, ne?«

Zmajala sem z glavo, čeprav še zmerom majčkeno omotična in pohitela za njim. Pač Narcis. Moj Narcis.

 

EPILOG ali … »življenje«

 

 

Tiho sem zlezla v špranjo na palubi Narcisa in se spustila po lestvi navzdol v podpalubje, kjer se je pred mano odprl tih in temačen prostor, do vrha napolnjen z glasbeno opremo.

Čeprav smo si z Echovci prostor delili, se je od prej ohranilo bore malo, le tistih nekaj starih vreč je ostalo nametanih v kotu, njihov prostor pa je zavzela stara miza s stoli in velik puhast fotelj, iz katerega se je trenutek zatem, ko sem s prenosnikom pod pazduho obstala pred mizo, prikazala zelo zaspana in skuštrana glava našega kuharjevega pomočnika. »Signorina Malči.«

»Jutro, Maurice,« sem ga pozdravila, ko si je odstotno pomel oči in se popraskal po neobriti bradi. »Si dobro spal?«

»Ta čoln se je celo noč majal,« je nejevoljno dejal in se skobacal na noge. »Kaj počenjaš?«
S kotičkom očesa sem ga premerila in razmišljala, da je dejansko precej shujšal – ja, najbrž dolgujem še eno pojasnilo. Maurice namreč že tri dni »šprica« službo, ker mu je očka sicer zagrozil, da bo … ah, saj je vseeno. Z Echovci ga tako že dva dni, torej že odkar ko sem ga vsega premraženega našla v grmovju, skrivamo v Narcisu, Alfred pa mu ves ta čas v zameno za svoj dolgi jezik, ki ga je v prvi vrsti sploh spravil v težave, kuha kot kralju. »Imaš kaj zame?« Lačno je premeril mojo torbico, potem pa mi je, ko je videl, da odsotno strmim v prižigajoči se računalniški zaslon, s kar malce zaskrbljenim pogledom pomahal pred očmi. »Signorina? Me slišiš?«

Zdrznila sem se. »Oprosti, Maurice.«
Nasmehnil se je in se poznavalsko popraskal po bradi. »To je pogled zaljubljenega človeka, signorina … Ah … amore

»Ne, pa ni,« sem ogorčeno ugovarjala.
»O, signorina, vem, kaj govorim,« se je še vedno smehljal. »Jaka je en srečen fant.«
»Čisto, čisto nič ni,« sem zagodrnjala in nejevoljna zaradi šibkega signala s prsti tapkala po tipkovnici. V resnici se mi je v glavi še vedno vrtel Jakov pogled, ko mi je včeraj zvečer ob kitari prepeval Everytime I look at you, ob kateri sem se kljub svoji relativno neromantični duši skoraj stopila. In seveda med nama nikakor ni ostal samo tisti pogled, čeprav jih je Jaka v svoji neprevidnosti kasneje še kar precej slišal s Katarinine strani, starša, v resnici zakrinkana liberalca, pa sta modro molčala – Katarina bi lahko vedela, da znam poskrbeti zase, nenazadnje je Marijin obisk pustil na meni celo manj permanentne škode kot pri njej. V skrajni sili ga lahko še vedno šavsnem. Od vsega skupaj je bilo še najbolj osupljivo to, da je, ko sem jim povedala za naju, najbolj normalno odreagirala nona in me vpričo Jake celo podprla, ko pa je očka samo odprl usta, ga je v trenutku utišala z eno izmed svojih zgodbic o tem, kako je bil nono dvajset in ne samo dvanajst let starejši kot ona, pa sta bila skupaj več kot štirideset let. Kako zanimivo se dogodki razpletajo. »In Katarina ti bo prinesla zajtrk.«
Obraz mu je razočarano uplahnil, ko je ošinil zapestno uro. »Ampak … to bo šele … popoldan!«

Tako panično me je pogledal, da sem se morala zasmejati, čeprav mi je elektronsko pošto odprlo šele po desetih minutah, ko bi sicer že zdavnaj izgubila živce in bi jih računalnik najbrž prav pošteno skupil. »To je čez petnajst minut, Maurice. Sobota je,« sem ga spomnila. »Echo ima vajo.«
»Si torej zato tu, signorina

»Pravzaprav res,« sem priznala. »Nekdo mi mora voščiti za srečo. Svojo knjigo,« sem priprla oči in odprla Manuelovo sporočilo s priloženo črevo, ki sem jo spisala med počitnicami, »nesem k potencialnemu založniku.«
Mauriceu so se vznemirjeno zasvetile oči. »Knjigo, signorina? Napisala si knjigo? Ampak, nisi …«
»Odločila sem spremeniti taktiko,« sem zabrundala in preletela Manuelovo lepo oblikovano deset vrstic dolgo poved, v kateri mi je sporočal, da je zadeva dokaj brezhibna in da jo lahko dam mirne vesti naprej. »Pa bomo videli, kaj bo.«

»Potem jo bom jaz prvi prebral,« je resno dejal. »Čeprav imam malce problemov s tistimi daljšimi besedami, pa … saj je vseeno.«
Ošinila sem uro na računalniku. »Ampak se bojim, da bom pozna. Spet zamujajo.«
»Hannes jim je dolžan eno pijačo, ker ga je Bela pustila prej kot v mesecu dni,« se je zahahljal Maurice. »Gotovo bo to.«
»Kako trapasto ravnanje odraslega človeka,« sem zavila z očmi. »Misliš, da se bodo kdaj umirili?«
»Ne, signorina,« je Maurice zmajal z glavo. »V vsakem odraslem človeku vedno ostane košček, majhen piccolo, košček otroka.«

»Ja, to pa vem,« sem preprosto dejala in izklopila računalnik. »Pustila jim bom sporočilo.«

»Vzemi moj svinčnik,« mi je velikodušno ponudil svojega. »In tudi papir lahko vzameš.« S povsem resnim izrazom na obrazu mi je pomolil celo rolico toaletnega papirja. Malce skeptično sem ga vzela, on pa se je, ko je videl moj pogled, še enkrat zahahljal. »Veš, signorina, bolečina v življenju je prehuda …«
»Torej si začel pesniti?«
»Želiš slišati?« Planil je pokonci in se, ne da bi počakal na odgovor, odkašljal. »Bella, bella, lepa je kot cvet in nežna kot vijol…«
»Maurice,« sem ga prekinila, s težavo zadržujoč smeh. Lahko bi si mislila. »Lahko morda kdaj drugič? Ko si bom res vzela veliko časa?«

Široko je razprl oči. »Boš res?«

»O, ja,« sem se odhrkala in poskušala pregnati občutek, da je z Mauriceom včasih, kot da bi govoril z velikim otrokom. Pa če povem po pravici, tudi z Jako.

»Potem bom šel pa še malo spat,« se je pretegnil in se počil nazaj v fotelj. »Potem, ko pridejo oni s svojimi ropotali, je zame prepooozno …« Zazehal je. »Vso srečo, signorina
»Hvala, Maurice.« Dvignila sem pogled iznad papirja in videla, kako se je nekajkrat preobrnil v premajhnem fotelju, kot Igor II., ko se spravlja spat v svojo košaro, ki jo je že temeljito prerasel in ušel mi je rahel nasmešek. »Lahko noč.«

A je bilo že prepozno, saj se je že razleglo enakomerno dihanje in se v roku nekaj sekund prelevilo v smrčanje, ob katerem sem le tiho zastokala. Še veliko stvari je, ki se jih bom morala v življenju navaditi.

Majajoč z glavo sem prijela za oguljen svinčnik in z njim povlekla po papirju, ko se je Narcis rahlo zamajal od valov, ki so se spričo bližajoče se burje, kot sta družno oznanili mama in Ema, že ves čas po malem zaletavali v pristaniške ladje.

 

Jaka,

 

pravkar se odpravljam k založniku, ne bom vas čakala, še najmanj pa kasneje poslušala čudnih izgovorov, povezanih z izgubljeno stavo mojega bratranca.

Kakorkoli, Maurice je hudo lačen, tako da naj mu Katarina ne pozabi dati zajtrka, sicer pa se vidimo zvečer, upam, da velja, kot je rekel Kris, pri Felicii.

Ja, kar se pa knjige tiče, me veseli, da si zaradi mene pripravljen spremeniti stališče in me podpreti, ampak vseeno bodi zbran na vaji, da ga ne boš spet lomil kot prejšnjikrat in jih ne bom spet poslušala od Leona, prav?

In ko sva že pri Leonu … Če ti to bere čez ramo in se ti reži, mu povej, da naj naslednjič ne bo tako zelo pozabljiv, ko bo pisal poročne zaobljube za Majo in jih bom kasneje, ko bom odnašala posodo, našla zatlačene pod krožnik.

No, bojim se, da bo zdaj zdaj zmanjkalo papirja, ki je mimogrede zelo kreativna Mauriceova ideja in mi ga je velikodušno podaril, tako da mu morda kljub tvojemu posesivnemu nagonu, ki se ti vzbudi vsakič, ko si v njegovi bližini, lahko prineseš kakšno rezervno rolico, da bo lahko še naprej pesnil? Drugače pa se vidimo.

 

Poljubček,

 

Malči;)

 

Sporočilo sem vestno raztegnila čez vso mizo, da ga slučajno ne bi spregledal in sedel nanj, ali pa nanj celo položil kitaro, potem pa sem si čez ramo vrgla torbico, pograbila še računalnik ter zlezla skozi špranjo nazaj na palubo, kjer mi je skozi lase švistnil močan veter, a me danes niti ta ni uspel spraviti v slabo voljo.

Nasprotno, ko sem spretno skočila nazaj na pomol in se lahkotno odpravila navzgor proti mestu, me je prešinilo, da je vse skupaj pravzaprav zelo lep spomin na divje poletje in mojo prvo Echovo vajo, ko so se začele podirati domine ter privedle do sem, ko lahko z gotovostjo rečem, da znam, prvo kot prvo zahvaljujoč Manuelu in njegovi neomajni potrpežljivosti, pisati ekstremno dolge povedi s pravilno postavljenimi vejicami, ki bodo septembra lepo presenečenje za okvirček z mojim imenom v redovalnici našega profesorja za slovenščino, drugo kot drugo pa, da pravzaprav sploh ni tako zelo slabo, če je tvoj jezik neizmerljive dolžine in tako izjemno dobro oživčen, kot je moj, da v reakcijskem času prekaša vse moje druge organe – saj ne rečejo zastonj, da kdor jezika špara, kruha strada, ne?