Številka: D111

Erika Kum

VARUH MOJ

 

 

»Vse bo v redu.« Objamem ga in močno zatisnem oči,
»Nič ti ne bodo naredili.«
Lažem se.

1.            poglavje

    »Ana! Zbudi se!« me pokliče sošolka Nika, saj sem spet odplavala v drug svet. Zadnje čase se mi to dogaja vse pogosteje. Dobila bom novo varovanko, a ne vem koga in to je kar stresno zame. »Učiteljica prihaja.«

   »Ja, ja. Sem že tukaj,«  jo pogledam in se nasmehnem, ona pa zavije z očmi in nadaljuje z branjem. Učiteljica nam je naročila prebrati dela Williama Shakespeara. Sama sem jih prebrala že pred tremi leti; moj varovanec je bil navdušen nad Shakespearom, zato me ne skrbi, da ne bi znala odgovoriti na kakšno vprašanje.

  Vsakič, ko pogledam knjigo, me stisne pri srcu. Tako ga pogrešam.

Sem ena redkih varuhinj, ki je bila izbrana, da lahko poleg svojega dela, živi tudi človeško življenje. In ta ''sreča'' se mi je maščevala. Ko so me Lukasi izbrali za dvojno življenje, si niso mislili, da bom tako zamočila.

   Pri matematiki nam je razrednik povedal, da bomo dobili novo sošolko. To sicer že vem. To sem izvedela že pred štirimi meseci od svoje nadrejene. Ta sošolka bo moja nova varovanka.

   V realen svet me vrne šolski zvonec. Pospravimo zvezke in odidemo iz učilnice. Ker je to moja zadnja ura pouka, se hitro preobujem in odvihram do zadnjega dela šole. Tam me že pričakuje Gajana, moja nadrejena.

  » Živijo Anna!« me pozdravi, »Jutri boš v šoli spoznala Evo.« Poda mi mapo, v kateri naj bi bili osnovni podatki o Evi. »Prosim te, potrudi se. Veš, da ti Lukasi ne bodo dali še ene priložnosti.« Čeprav me spreleti srh po telesu, pokimam.

Lukasi; strah in trepet vseh varuhov. Mene pa še posebej ne marajo. Po polomiji s prejšnjim varovancem so me hoteli izgnati, a jih je Gajana prepričala in dali so mi še eno priložnost, ki je ne smem zapraviti.

 Gajana mi je kot sestra, najboljša prijateljica, a obenem naju ločuje prepad. Skupaj sva se učili za varuhinje. Že takrat je bila vedno resna, predana svojemu delu in nikoli ni imela časa za kaj drugega. Ko je svojo varovanko uspešno pripeljala do konca življenja, so jo Lukasi povišali. Tako je postala moja nadrejena, jaz pa sem obtičala tukaj.

 Kmalu se vrnem v svet Ane Obedi in stečem na avtobusno postajo, kjer me že čaka 'mularija'. To ime si je izmislil sošolec Žan, ki se tudi vozi z avtobusom. Sva najstarejša, zato je 'mularija' navdušena nad nama in se v vsem strinja z nama.

 Včasih je tako težko živeti to dvojno življenje. Ana Obedi je najstnica, ki obiskuje deveti razred osnovne šole in živi skoraj čisto normalno življenje, Anna Albedi pa je ženska, ki se je izurila za varuhinjo, a je pri svojem delu slaba in ji zato grozi izgon.

 Zgrozim se ob misli na izgon. Biti obsojen na večno trpljenje nekje, kjer čas in prostor ne obstajata. Res se bom morala potruditi, da bom to Evo srečno pripeljala skozi življenje.

   »Danes sem dobil dve matematiko!« se zasmeje Maj iz šestega razreda. Nekaj časa potrebujem, da se spomnim, kje sem. Ko ga vidim, kako se navihano smeje, zavijem z očmi. Ne morem verjeti, kako ima lahko v šestem razredu tako slabe ocene. Jaz se sploh nisem učila, pa sem imela petke.

   »Groza,« odkimavam. Maj pa se še bolj zasmeje, nato pa se usede na klop, vendar kmalu vstane. Avtobus prihaja in nekateri se že prerivajo, da bi prvi prišli na avtobus. Z Žanom počakava zadaj. Saj ni važno, kdo pride prvi na avtobus.

    Doma grem v sobo in kot običajno naredim domačo nalogo. Kasneje pa pregledam Evino mapo. Eva Fortier, svetli lasje, modre oči, višina 175cm, teža 60kg … Samo osnovni podatki. To mi gre tako na živce. Zakaj ne napišejo kaj več. Lahko bi priložili življenjepis ali pa vsaj sliko.

     Ampak bo tudi to v redu. Jutri jo bom že spoznala. Najprej kot Ana Obedi, kasneje pa še kot Anna Albedi.

Ponoči ležim na strehi, opazujem zvezde in ugibam, kakšna bi lahko bila. Že takoj, ko jo bom zagledala, bom izvedela del njene preteklosti. V Naboru, kraju kjer se izurimo za varuhe, smo več ur posvetili proučevanju človeškega obraza. To naj bi bilo zato, da dobro spoznamo svoje varovance in tudi ljudi okoli njih. Seveda pa mi prav pride tudi kot Ani Obedi, ki tako poznam preteklost vseh svojih sošolcev.

 

 

 

2. poglavje

  Skozi okno opazujem avtomobile, kako hitijo po cesti. Toliko ljudi, varnih zaradi nas. Ne zavedajo se, da nekdo ves čas bedi nad njimi, jih opazuje pri vsakem koraku in skrbi, da se jim nič ne zgodi. To je naša naloga; svojega varovanca srečno pripeljati od trenutka, ko se rodi, do takrat, ko zadnjič vdihne. Potem njihova duša odpotuje v Gornji svet. Ne vem, kaj je tam, a naj bi bilo lepo.

  Pravzaprav nas nekateri ljudje skoraj poznajo. Rečejo si verniki oziroma kristjani. Verujejo v Troedinega Boga; Očeta, Sina in Svetega duha.  Tukaj so se malo zmotili, saj je pri nas kar 12 bogov, ki se imenujejo Lukasi. Čeprav se mi zdi, da so Grki verjeli v njih, potem pa so ljudje pozabili na njih … Prav jim je. Pa bi bili malo bolj prijazni.
   Nam pa pravijo Angeli. Včasih jih slišim, ko molijo molitev Sveti angel, varuh moj. Ja, varuhi. To smo mi.

  Seveda pa nas ne vidijo, vsaj ne, ko smo v vlogi varuha. Nekatere izjeme, tako kot jaz, živimo dvojno življenje. Ne vem zakaj, a žal je to doletelo mene.

  Ali je Eva vernica? Je prijazna oseba, ki se trudi delati dobro? Upam, da. Kakorkoli, na njo moram narediti kar najboljši vtis. Ker bom pač njena sošolka, morava biti prijateljici. Drugače Lukasi ne bodo zadovoljni.

  Oblečem se, se naličim in čez dobrih deset minut sem na avtobusni postaji. Kmalu bo zima, zato jutra postajajo vse hladnejša. Čeprav je šele september, se že čuti hlad v zraku. Nikoli nisem marala zime. Sicer ne čutim mraza, ampak vseeno je lepši sončen poletni dan kot pa oblačen zimski dan.

 Kmalu pride avtobus in usedem se za Žanom. On se takoj obrne nazaj in začne klepetati.

    »Danes pride nova sošolka.«

    »Aha,«  zamišljeno rečem. »Me zanima, kakšna je.« Naslonim se na sedež in se zazrem skozi okno. Ne traja dolgo, ko pridemo pred šolo.

V garderobi si slečem jopico in odhitim pred razred. Oziram se okrog sebe,vendar Eve ne vidim nikjer. »Kje pa je nova sošolka?« vprašam Niko, ko stopim do nje.

   »Mislim, da nam jo bo razrednik najprej predstavil,« skomigne z rameni. Hočem še kaj reči, a ta čas pride učitelj in odidemo v razred. Usedem se na svoje običajno mesto pri oknu. Zraven mene ne sedi nihče, ker ostali sedijo po parih, jaz pa vedno ostanem sama.

    Ko pride učitelj v razred, vsi vstanemo kot običajno, po pozdravu pa se usedemo.

    »Kot že veste, danes dobite novo sošolko,« začne. Vsi smo tiho in napeto poslušamo. »Učenci, to je Eva Fortier.«

  Ko zasliši svoje ime, stopi malo naprej. Lasje ji zakrivajo polovico obraza. Zakaj? Saj menda ni kakšen Emo, ki ima nešteto uhanov po obrazu.

  »Usedi se nekam,« ji reče učitelj, ona pa gre mimo mene do zadnje klopi v razredu in se tam usede. Kaj, za vraga, je narobe s to Evo? Ko bom srečala Gajano, se bom pritožila. Lukasi so mi najverjetneje dali nekoga, ki ga nihče ni hotel.

  Po pouku opazujem Evo. Zanima me, kam gre, zato ji tiho sledim. Vidim, da gre na avtobus kot jaz. Pri naši šoli je avtobusno postajališče, malo naprej od šole. Moraš iti mimo šole do majhnega ovinka, kjer je avtobusna postaja s klopjo. Eva gre v tisti smeri, jaz pa seveda za njo.

  Ko Eva stopi do ovinka, se izza drevesa prikažejo Nejc in njegova prijatelja Aljaž in Marko. Oni lomastijo po šoli, že odkar vem. Lani, ko sem bila v osmem razredu, so se začeli spravljati name. Večkrat so se norčevali iz mene in mi razmetali zvezke. Seveda so kmalu nehali, saj so ugotovili, da nisem nedolžna mamina punčka. Zdaj so v devetem razredu kot jaz, vendar so že ponavljali razred, zato so starejši od mene in mojih sošolcev.

  Eva je šla sama na avtobusno postajo, mene pa niso videli, torej je bila lahka tarča. Skrijem se  za bližnje drevo in opazujem. Eva gre mimo njih, kot da jih ni. Oni pa to opazijo in Marko jo prime za ramo.

   »Glej jo, izobčenko. Si nova, ne? Naj se ti predstavimo!« se zasmeje in jo še vedno drži za ramo, da ne bi ušla. »Jaz sem Marko.«

     »Jaz sem pa Nejc in tole je Aljaž. Smo, tako rečeno, najpopularnejši fantje na svetu.« Nejc se grozno zasmeje, da me po koži spreleti srh. Nato iztrga torbo Evi iz rok. Potegne  tako močno, da se raztrga, iz nje padejo listi in zvezek.

   »Kakšne grozne slike,« se zasmeje Aljaž in jih mirno pohodi. Mogoče se v Evinih očeh zrcali strah, a tega ne vem, saj ima obraz še vedno prekrit z lasmi. Aljaža to očitno razjezi, zato jo prime za lase in obrne k sebi.

  Ne vidim dobro izraza na Aljaževem obrazu, a mislim, da je bil začuden in mogoče malo prestrašen. Dokaj hitro izpusti Evo in se pobere.

  »Se vidimo!« prhne Nejc. Potem pa še on pohodi risbe, nato vsi odidejo.

  Eva se skloni k tlom in začne pobirati risbe. To je moja priložnost, si mislim. Stopim izza drevesa in poberem risbo, ki je padla na tla najbližje meni. Ogledam si jo in osupnem nad njeno lepoto. Nasmejan deček, ki teka po travi. Spominja me na mojega prejšnjega varovanca in zato me stisne pri srcu, a tega ne pokažem.

 »Prečudovita je.« Risbo podam Evi in se nasmehnem. Nekaj časa tiho strmi tla. Obraz ji še vedno prekrivajo lasje in to mi gre prav na živce. Ne morem je pogledati v oči in ugotoviti njene preteklosti.

   »Hvala,« zašepeta in me pogleda. Rahel vetrič ji odmakne lase z obraza in nato jo zagledam.

  Obstanem na mestu, preneham dihati. Od groze stopim korak nazaj in naposled le vdihnem. Ne morem verjeti, kaj vidim. Vedela sem, da take stvari obstajajo, a še nikoli tega nisem videla v živo. Začnem hitro dihati, saj ne vem, kaj naj naredim. Obenem me je groza strmeti v Evin obraz, a hkrati ne zmorem odvrniti pogleda.
  Tudi pri nas so se dogajale nesreče, to se dogaja, vem. In večkrat se zgodi, da se rane ne zacelijo do konca, večkrat ostanejo brazgotine, ampak kaj takega še nisem videla.

  Evi se čez polovico obraza vije grda, nagubana brazgotina. Polovica njenega obraza je čisto izmaličena. Njenega očesa se skoraj ne vidi in njena ustnica je čudno obrnjena navzdol.
  Ne zmorem več gledati; pogled preusmerim v stran. S kotičkom očesa vidim, kako si Eva hitro skrije obraz pod lasmi, nato pa odkoraka proti avtobusni postaji.

  Nekaj časa stojim pri miru. Ne vem, kako bi opisala strah in grozo, a hkrati žalost in sočutje, ki me je preplavilo ob pogledu na Evin obraz.

  Pogledam Evo, ki je sedaj že nekaj metrov stran od mene. Verjetno se počuti grozno. Kako sem lahko ravnala tako? Kako sem lahko ravnala tako človeško? Lahko me je sram.

  Stečem za njo in jo dohitim: »Oprosti,« se tiho opravičim. Ne vem, kaj naj drugega rečem, Eva pa je tudi tiho. Obraz ji prekrivajo lasje in o brazgotini ni ne duha ne sluha. Vendar vem, da je tam.

   »Jaz sem Ana,« se tiho predstavim. »V tvojem razredu sem.« Poskusim začeti pogovor, a Eva samo pokima in hodi naprej. Nekaj časa sem tiho, nato jo vprašam: »Kdo si pa ti?« Eva se rahlo zaustavi, nato pa nadaljuje svojo pot.

  »Eva sem,« odgovori. Nisem izvedela nič novega o njej, vendar je vsaj odgovorila. Vsaj nekaj. Prvi korak je vedno majhen.

    »Si od tukaj?« jo vprašam in upam, da ne bo mislila, da rinem vanjo. Samo želim si, da bi mi oprostila za tisto prej in da bi jo bolje spoznala. Ker je še nisem pogledala točno v oči, še vedno ne vem, kaj se ji je zgodilo v preteklosti, ki je očitno precej zanimiva.

   »Preselila sem se,« reče in hitreje stopi naprej. Najraje bi jo vprašala, od kod brazgotina na njenem obrazu, vendar bi najverjetneje šla predaleč. Nočem podreti še tistega malo, kar sem zgradila. Če se je sem preselila, najverjetneje ne pozna dobro teh krajev. Prav bi ji prišla kakšna prijateljica.

   »Če hočeš, ti lahko kdaj razkažem okolico,« se ponudim in upam, da bo sprejela. Eva seveda ne odgovori. Samo hodi naprej, dokler ne pride do avtobusnega postajališča.

  'Mularija' v trenutku utihne, ko se prikaže Eva. Čeprav je od njih precej oddaljena, stoji skoraj na cesti, 'mularija' šepeta.

   »Ej, Ana! A to je ta nova punca?« stopi k meni Liza in mi zašepeta. Samo pokimam in ničesar ne rečem. Pred Evo nočem šepetati. Najverjetneje se počuti grozno. Hočem stopiti k njej in ji predstaviti 'mularijo', a se ravno takrat prikaže avtobus. Nič drugega ne morem storiti, kot da stopim na avtobus in se usedem čim bližje Evi.

    Med vožnjo mi ni uspelo z njo spregovoriti niti besede, ker je bil avtobus nabito poln. Kmalu je avtobus ustavil na našem postajališču in odšli smo vsak v svojo smer. S Tino sva sosedi, zato sva šli skupaj. Do hiše nimava dolgo. Le kakšnih dvesto metrov, a vseeno se mi danes pot vleče. Komaj čakam, da pridem domov. Sledila bom Evi in jo spoznala še kot Anna.

    Tukaj pri nas, v naši vasi, smo vsi prijatelji. Petnajst otrok nas je in skoraj vsak teden se dobimo skupaj in raziskujemo naš gozd. Če prav sklepam, bo odslej tudi Eva živela v naši vasi in mislim, da bi jo morali sprejeti medse. Čeprav ne maramo novih članov, mislim, da bi to Evi koristilo.
   Smo kot neka skupina, ki jo je ustanovila Tina. Pred kakšnim letom se mi vsi skoraj nismo poznali. Vedeli smo, da živimo v tej vasi, vendar se nikoli nismo družili. Vsak je svoj prosti čas preživel doma v svoji sobi, največkrat za računalnikom. Jaz sem seveda imela drugo delo, kot ždeti za računalnikom. Tini je bilo tega dovolj in zato se je prikazala pred vrati moje hiše z idejo o skupini. Bila sem čisto proti temu, zato je srečo poskusila pri ostalih, ki pa so idejo o skupini sprejeli z veseljem. Tako je nastala ta skupina in nazadnje so se vsi zbrali pred mojo hišo in toliko časa vztrajali, da sem se jim pridružila. Imenujemo se Potočani, ker imamo svoj prostor ob potoku. Tam smo si naredili hišo na drevesu, ki stoji še danes.

   »Jutri se dobimo ob treh,« rečem Tini. Jutri je sobota, torej se lahko dobimo. Predlagala jim bom, da bi medse sprejeli Evo. »Povej še ostalim.«

  »V redu. Pri potoku?« Pokimam in ji pomaham v pozdrav, ker sem že pri svoji hiši.

  Posloviva se, potem pa stopim skozi vrata. Stečem naravnost v svojo sobo, da odložim torbo, nato pa poskusim odplavati do Eve. Varuhi nimamo telesa, samo dušo. Jaz pa sem drugačna, saj sem poleg varuhinje še človek, zato moram s svojo dušo odplavati iz telesa.

 Tokrat mi ne uspe. Zakaj? Glava me začne grozno boleti in kmalu obupam. Razjezim se in z roko udarim po zidu, ko v kotu svoje sobe zagledam Gajano.

  »Umiri se.« mi resno rečem, jaz pa jo takoj ubogam. »Do Eve ne boš mogla iti kot Anna.«

  »Zakaj?« jezno vprašam. Potem sploh ne morem opravljati nalogo varuha. »Ne morem biti ves čas ob njej kot človek!« začnem vpiti. Zaradi kljuvajoče bolečine v glavi se razjezim še hitreje.

  »Poslušaj me. Lukasi so me poslali, da ti sporočim njihov dogovor.« Usede se na mojo posteljo in mi z roko nakaže, naj se usedem poleg nje. To tudi storim, nato pa jo napeto poslušam. »Kot že veš, bo Evin varuh odšel zaradi nove naloge, ki jo bo dobil. Vendar bo to šele čez kakšen mesec, do takrat pa bo še vedno skrbel za Evo.«

  »Kaj pa naj jaz počnem ta čas?« ji skočim v besedo.

   »Ne prekinjaj me!« me utiša. Malo počaka, da prikimam, nato pa nadaljuje: »Ta čas boš poskušala kar najbolje spoznati Evo in postati njena prijateljica. Ko pa bo njen varuh odšel, boš prenehala živeti dvojno življenje. Postala boš samo varuhinja. Samo Anna Albedi.«

  Nekaj časa jo samo gledam. Brez besed, nato pa iz mene eksplodira: »Kaj?!« vstanem: »Tega mi ne morejo narediti!« živčno hodim po sobi in si grizem nohte. Če sem se pritoževala nad zahtevnostjo dvojnega življenja še ne pomeni, da ga ne maram. »Ne morejo kar reči, sedaj bo tako, potem pa tako! To je moje življenje!«

  »Oprosti,« se Gajana postavi pred mano in me prime za rame: »Tako pač je. Moraš narediti, kar ti rečejo.«

  »Saj vem,« zaprem oči in globoko vdihnem: »Samo ne zdi se mi pravično.«

  Počasi odprem oči in se ozrem po sobi. Gajana je že šla. Ima pomembnejše opravke.

  Usedem se na tla in še enkrat globoko vdihnem in izdihnem, da si zbistrim glavo. Tako pač je. Pogrešala bom življenje kot Ana Obedi. Biti človek je tako preprosto. Lahko se zaljubiš, izbereš poklic … svoboden si. Če pa si varuh, imaš prihodnost že zapisano. Opravljati moraš delo, ki ti ga naložijo, in to delo moraš imeti rad.

  Vendar se bom vseeno potrudila in opravila delo, tako kot moram. Potrudila se bom postati Evina prijateljica, čeprav me je groza biti ob njej, ko pa bo Ana Obedi odšla, bom postala Evina zvesta varuhinja.
  Da se ne bo zgodilo to, kar se je zgodilo z mojim prejšnjim varovancem … mojim Ulrikom.

 

 

 

3. poglavje

        »Kaj?!« odzvali so se točno tako, kot sem upala, da se ne bodo. Maj je bil najbolj proti temu, da se nam Eva pridruži.

   »Ona je drugačna, Ana.« mi Tina poskusi povedati na lep način.

  »Kako drugačna?« vprašam. Saj ne morejo vedeti za njeno brazgotino.

  »Saj si videla, kako tiha je.« takoj začne Maj: »Pa njeni lasje ji zakrivajo pol obraza«

  »Sploh je ne moreš pogledati v oči,« se oglasi Hana.

   »Ampak ona je ena od nas. V naši vasi živi!« jih vseeno poskusim prepričati. »Ne moremo biti za vedno samo mi. Moramo sprejeti koga novega.« Ko to rečem, vsi utihnejo in pogledajo v tla.

  »Ana, fora je v tem, da nas je strah. Strah nas je drugačnosti.« me preseneti Patrik. »Še nikoli nismo nikogar sprejeli medse, ker nam je tako čisto v redu.«  Njega ni nikoli ničesar strah. Vedno je najbolj pogumen, sedaj pa to.

  »Ne morete imeti takega odpora do prišlekov! To ni prav!« zavpijem in vstanem. Bila sem pripravljena oditi. Obrnila sem se že in naredila nekaj korakov, ko je za menoj pritekla Tina in me ustavila.

   »Lahko poskusimo … Samo… težko bo ...« Pogleda ostale, ki počasi začnejo prikimavati.

  »Ni drugačna. Samo sama je.« Šele ko izgovorim te besede, se zavem, da je tako res. Nima prijateljice, ki bi ji stala ob strani. Nima nikogar, ki bi ji rekel, da bo vse v redu. »Če je ne boste sprejeli, bom pač odšla.« 

  »Ne moreš kar oditi.« slišim Lizo, ko se obrnem stran od njih. Srce me boli, kajti oni so moji najboljši prijatelji. Moji edini prijatelji. Zaupam jim in oni meni.

   »Potem pa jo sprejmite. Vsaj dokler se ne prepričate, da je čisto v redu..« Zadnji stavek me rahlo zapeče, ker še sama ne vem, ali je Eva v redu. Mora biti. Verjamem, da je.

  »Poskusili bomo,« so se vsi strinjali. Pokimala sem in vse je bilo spet v redu.

  Upam, da jo bodo sprejeli. Da bo imela prave prijatelje, ko bom jaz odšla.

  »Živijo!« Gajana me obišče, medtem ko hodim domov. Čaka, da nekaj rečem, a sem za nalašč tiho; naj ve, da sem jezna. Vem, da ni ona kriva. Lukasi so tisti, ki mi bodo čisto uničili življenje. Ampak vseeno. Na nekoga moram izliti jezo.

  »Ja?« navsezadnje prekinim tišino, ki je postala že skoraj nevzdržna.

  »Kako si?« vpraša, a to me le še bolj razjezi.

  »Prišla si me vprašat, kako sem?!« Nikoli ni prišla k meni kar tako.  Ne verjamem, da je prišla samo zato, da bi preverila kako se počutim. Za kaj takega nima nikoli časa.

  »Žal mi je, da sem včeraj tako hitro odšla.« pove. Plava v zraku okoli mene. Zavidam ji, da ji ni treba biti ujeta v človeškem telesu, ampak potem se spomnim, kako lepo je biti človek. Uživaj v tem, dokler lahko, si mislim.

  »Kaj so ti Lukasi naročili, da mi poveš?« takoj preidem na bistvo, ker nisem pri volji, da bi jo še kaj dolgo poslušala.

  »Tole ti moram dati,« zavzdihne in mi izroči rumeno kuverto, nato pa izgine.

  S kuverto v roki stečem domov, se zaprem v sobo in jo počasi odprem. V njej je na pol prepognjen list, popisan z lepo in elegantno pisavo:

Anna Albedi,

6. decembra ob 14. uri boš umrla kot Ana Obedi.
Uprizorili bomo prometno nesrečo. Tako boš rešena
človeškega telesa in boš lahko svoje delo kot varuhinja
Eve Fortier nemoteno opravljala.
Ne zamudi!

  »Kaj?!« list zabrišem po tleh. Ne samo, da bom morala za vedno zapustiti svoje drugo življenje. Morala bom tudi umreti v prometni nesreči. Tega ne bom naredila. Kaj si bodo mislili moji prijatelji. To jih bo tako potrlo.

  Kuverto raztrgam na pol, ko iz nje pade majhna slika. Kaj je to?

  Pokleknem na tla in jo vzamem v roke. Na njej je z drobnimi črkami napisano:

Seveda vemo, da nas boš ubogala.

  Obrnem jo in ob pogledu mi zastane dih. Na sliki je Ulrik.

  Čutim, kako mi po licu steče solza. Takrat je imel šestnajst let. Na sliki je s svojo prijateljico Lucijo; skupaj sta šla na polnočno sankanje. Seveda sem bila zraven, saj je to naloga vsakega varuha. Takrat je bil tako srečen.

  Sliko si hitro stlačim v žep, saj je ne morem več gledati. Kako so mi Lukasi lahko to naredili. Vedeli so, da se bom ob pogledu na njegovo sliko zlomila. Vedo, da jih bom ubogala … Saj nimam druge izbire.

 

 

4. poglavje

  Pri pouku geografije opazujem Evo. Obraz ima zakrit z lasmi kot po navadi. V svoj zvezek nekaj riše.

   » Začelo se bo delo v parih. Po dva in dva pojdite skupaj, jaz pa bom razdelila naloge.« učiteljica pokaže na liste. To je moja priložnost, da se približam Evi. Ker nima nikogar, ki bi z njo delal, stopim k njej in sedem na prost stol.

  »Bova midve delali skupaj?« jo vprašam in upam na pozitiven odgovor. Skomigne z rameni. »Kaj to rišeš?« jo vprašam in skušam prebiti led.

   »Risbo,« mi odgovori. Kratko in jedrnato, vendar nisem izvedela ničesar. Pogledam risbo in vidim narisanega dečka. Ima kratke, rahlo razmršene lase in lep nasmeh. Tega dečka sem že videla na tistih risbah, ki jih je Nejc vrgel po tleh. Mogoče je zaljubljena vanj? Videti je mlajši od nje.

   »Kdo pa je ta deček?« jo vprašam, a ne dobim odgovora. Vsaj ne takoj.

  »Moj brat,« odgovori in obrne glavo proti oknu. Nekaj časa samo strmi skozi okno, potem pa nadaljuje z risanjem.

   »Lep je,« poskusim izboljšati vzdušje. Morava postati prijateljici.

   »Ja,« reče: »Bil je.« Nisem vedela, kaj naj rečem. To, kar je rekla, mi je vzelo sapo. Zakaj je bil? Je mrtev? Je le plod njene domišljije? Mogoče pa to pojasni, zakaj je taka. Moram jo nekako pogledati v oči, da bom izvedela. Postajam vse bolj radovedna.

    »Kaj pa se je zgodilo?« jo vprašam in skušam biti čim bolj prijazna. Upam, da mi bo odgovorila, kajti če mi bo, bo to en velik korak naprej v najinem prijateljstvu. Vendar zgodi se ravno nasprotno. Kar naenkrat vstane in me jezno pogleda.

   »Me lahko pustiš na miru?!« zavpije in steče iz razreda. Sošolci strmijo zdaj v vrata, za katerimi je izginila, zdaj v mene. Kaj naj naredim? Ničesar slabega ji nisem hotela. Zakaj se je razjezila?

   »Kaj buljite?!« pogledam sošolce, nato pa še jaz stečem skozi vrata. Učiteljica je tako začudena, da nič ne reče. Naprej deli liste, dva pa postavi na Evino mizo. Tudi če bi kaj rekla, se ne bi ustavila. Pa mi naj napiše neopravičeno uro, če hoče. Tako ali tako me kmalu ne bo več.

  Stečem na hodnik in poskušam ugotoviti, kam je šla Eva. Nekaj časa stojim tam in se v mislih osredotočim na Evo. Začutim veter in zanese me proti ženskemu stranišču. Hvala Evinemu varuhu za pomoč. Sicer ga ne poznam in nikoli ga ne bom spoznala, a očitno je dober fant.

   Eno stranišče je zaklenjeno in vedela sem, da je tam Eva. Nekaj čas stojim tam, ker ne vem, kaj naj naredim. Ne vem niti, ali Eva ve, da sem tukaj, zato narahlo potrkam na vrata. Hlipanje utihne.

   »Eva?« tiho vprašam, vendar ne dobim odgovora. Poskušam dalje: »Vem, da si jezna, vendar hočem ti pomagati …« Še vedno niti besede od nje. »Mogoče ti bo lažje, če boš nekomu zaupala.«

   Slišim, da je Eva vstala. Potem nekaj časa nič, kmalu pa zaslišim ključavnico. Nato se mi Eva približa. Tokrat ji obraz ne prekrivajo lasje. Moj pogled ponovno pritegne njena brazgotina. Ne glej brazgotine, se opomnim in pogledam njen drugi del obraza.  Ima bled in objokan obraz ter rdeče in zabuhle oči. Končno, si mislim in jo pogledam v oči.

  Ampak, kar se je zgodilo, nisem pričakovala. Začne se mi temniti pred očmi in čutim, da bom izgubila tla pod nogami. Kaj se dogaja? Poskusim se obdržati pri zavesti, a mi ne uspe. Odnese me.

  Avtomobilski žarometi se mi približujejo z neverjetno hitrostjo. Hočem pobegniti, a ne morem. Moje noge so tako težke, da jih ne morem premakniti. Zavpila bi na pomoč, a nimam časa. Avtomobil je že tukaj. Vidim samo ogromno bele svetlobe; preveč svetlobe, a v naslednjem trenutku me zaobjame tema.

  »Si v redu?« Eva se sklanja nad mano. Hitro se usedem in pogledujem okoli sebe. Kje je avtomobil? Nekaj časa potrebujem, da pridem k sebi. So bile samo sanje? So bilo to Evine misli? Kaj takega se mi ni še nikoli zgodilo.

  Po navadi mi skozi možgane šine neka misel in v naslednjem trenutku vem, kakšno preteklost ima oseba, ki sem ji pogledala v oči. Kaj je bilo potem to?

  Globoko vdihnem in še enkrat pogledam okoli sebe. Šele sedaj opazim Evo, kako stoji blizu mene in me opazuje. Lasje ji zakrivajo brazgotino in na nek način sem vesela, da je tako. Ne vem, če bi prenesla še en pogled nanjo.

  »Ana?« me tiho pokliče. Vstanem in jo pogledam. Še vedno ima objokan obraz. To je moja priložnost.

    »Vse bo še v redu,« stopim do nje in jo potrepljam po hrbtu.

    »Zame ne bo nikoli več v redu.« zašepeta. Ne vem, zakaj tako misli, vendar nočem riniti vanjo. Nočem, da se razjezi, zato ji ne postavljam vprašanj o njenem bratu in ali je vse skupaj povezano s kakšno prometno nesrečo. Čeprav vse skupaj stopnjuje mojo radovednost.

   »Lahko mi zaupaš, Eva.« jo spodbudno pogledam. »Rada bi bila tvoja prijateljica.«

  Eva se rahlo nasmehne in to je neverjetno. Čeprav nasmeh razkrije tudi drugo polovico njenih ustnic in zagledam del brazgotine, je v redu. Mislim, da se bom počasi privadila na to. Saj se moram.

  Hočem jo objeti, saj sem tako vesela, da napredujeva. Mogoče bodo Lukasi končno enkrat ponosni name. Vendar kako bo Eva sprejela objem? Sama mislim, da imajo objemi neverjeten učinek, zato vseeno stopim do nje in jo objamem. Ni se upirala, otrpnila je in zdela se mi je okorna, kot da ji je nerodno. Jo je sploh kdaj kdo objel?

  Bila je koščena ter mrzla in celo zbala sem se zanjo. Ali sploh dovolj je? Da ni anoreksična, kajti skozi objem sem čutila skoraj vsako kost njenega telesa.

  Nasmehnem se ji, potem pa predlagam: »Umij si obraz, da se bova lahko vrnili v razred. Lahko delava skupaj.«

   Eva, ponovno resna, pokima in se napoti proti umivalniku. Z mrzlo vodo si spere obraz, jaz pa jo medtem opazujem. Brazgotine se dotika previdno in počasi. Pravzaprav vse dela počasi. Mogoče razmišlja o tem, kar se je zgodilo? Mogoče se ji je danes prvič nekdo skušal približati? Kaj jaz vem, mogoče pa bom nekega dne izvedela. Moram izvedeti. In moram izvedeti, kaj se mi je zgodilo, ko sem jo pogledala v oči. Ko se bom srečala z Gajano bom iz nje izvlekla vse, kar ve.

   Kmalu konča. Obriše si obraz, potem pa skupaj odideva v učilnico.

    Vsi naju čudno gledajo, vendar se ne zmeniva za to. Stopiva do svoje mize in se lotiva prebiranja listov. Dobili sva temo voda. Zdi se mi kar zanimiva tema, zato se kmalu zatopim v delo. Skupaj z Evo narediva osnutek plakata, ki ga bova naredili prihodnji teden. Potem začneva prebirati podatke, vendar je prehitro konec ure. Ker sva bili z Evo pol ure na stranišču, sva v zaostanku. Dogovoriva se, da bova plakat naredili za vikend pri njej doma. Eva je hotela, da bi delali pri meni, vendar jaz bi raje videla, da bi bili pri njej. Nočem, da me sprašuje, zakaj živim sama. Na koncu mi uspe prepričati Evo. Mogoče izvem kaj več o njej?

    Ko zazvoni zvonec, pospraviva zvezke in liste ter odideva na hodnik. Tam naju vsi čudno gledajo. Najverjetneje jim ni jasno, zakaj sem se kar naenkrat začela družiti z njo, vendar se  ne zmenim za njihove poglede. Naj si mislijo, kar hočejo, meni je pomembno, da sem se končno približala Evi.

 

 

 

5.            poglavje

   Komaj sem čakala, da pridem na avtobusno postajo, kajti tam me je že čakala Eva. Počasi sva se zbližali. Včeraj mi je dala svojo telefonsko številko in zvečer sva po telefonu klepetali kot naviti. Povedala sem ji, kako je v šoli, kakšni so učitelji, kdo je zaljubljen v koga …

    Povedala sem ji tudi o naši skupini in o tem, da je vabljena med nas. Rekla je, da raje ne. Spraševala sem jo zakaj, pa mi je rekla le, da to ni zanjo. Nisem hotela pritiskati nanjo, zato sem kasneje poklicala Maja, Tino in ostale ter jim povedala, da se nam Eva ne bo pridružila.

 O njenem življenju nisem izvedela ničesar novega. Še vedno je ne morem pogledati v oči. Pravzaprav se  je bojim pogledati v oči. Kaj, če se zgodi to, kar se je prejšnjič? O tem bi rada čim prej pogovorila z Gajano, a se mi že nekaj časa ni prikazala.

  »Hojla!« pozdravim Evo, ko pridem do postaje. Nasmehne se mi, vendar je še vedno zadržana. Kadar se nasmehne, in to ni velikokrat, je to zgolj navidezno, v sebi pa ostaja resna in žalostna. Čutim, da jo nekaj razjeda. Nekaj hudega, česar mi noče povedati. Čeprav želim, da mi zaupa in mi pove, ne bom drezala vanjo. Mi bo že povedala, ko bo tako čutila.

   »Živijo,« mi odzdravi.

   »Potem velja za jutri?« vprašam za vsak slučaj. Jutri je že sobota in zmenili sva se, da pridem k njej ob treh popoldne.

  »Moja mami je spekla piškote,« pokima Eva, jaz pa se nasmehnem. »Čisto je navdušena, da bom končno pripeljala kakšno prijateljico domov.«

  Mami ji je spekla piškote … Kako lepo. Sama nisem svoje matere nikoli poznala. V Naboru so nas vzeli, ko smo dopolnili dve leti, zato se je ne spomnim. Ne vem, kako je, če te nekdo objame pred spanjem, ti zaželi srečo, ko jo potrebuješ. Čutim, da se mi v očeh začno nabirati solze, zato misli hitro preusmerim drugam.

  »Super,« se zasmejem, kot da ni nič, potem pa stopim na avtobus, ki je ravnokar zapeljal na postajo. Z Evo se skupaj usedeva in klepetava o tem, kakšen plakat bova naredili.

  Kmalu prideva v šolo, kjer pri vseh predmetih sediva skupaj. Skoraj ne morem verjeti, da sva dobri prijateljici. Lukasi bi morali biti ponosni name.

   Ko čakamo na naslednjo uro športne vzgoje, se mi zdi, da Eva gleda Žana. Rahlo jo dregnem in ko me začudeno pogleda, se ji nasmehnem ter pomignem proti njemu.

    »Si se zaljubila?« Pogleda me in zavije z očmi. Ne morem si pomagati, vendar dala je dovolj dober namig, da se zasmejem. »In kdaj bo poroka?« Prijateljsko me porine in še enkrat zavije z očmi. Zasmejem se.

   Pa saj Žan niti ni napačen. Ima kratke črne lase in bolj temno polt. Z Evo bi bila kot vanilija in čokolada. Po velikosti bi spadala skupaj. Je malo večji od Eve, pa je že ona velika. Od mene je večja za neverjetnih deset centimetrov. Počutim se kot palček.

    »Srčkan je,« me Eva pogleda, nato pa se ponovno obrne proti Žanu.

    »No, ja …« tokrat jaz zavijem z očmi. »Ni ravno moj tip.«

   »Bolje zate,« me dregne. Pokimam in se zasmejem.

   »Mogoče bo plesal s tabo na valeti?«

   »Ja, seveda,« Eva pogleda v tla.  »Kdo pa bo plesal s spako ...« Vidim, da se bolečina naseli v njenih očeh, zato jo objamem in potolažim.

   »Pa kaj še! Kakšna spaka! Prav super punca si,« poskušam, vendar Eve ne spravim več v dobro voljo. »Saj ne ve za tvoj obraz.«

    Ko pride učitelj, gremo v telovadnico, kjer se postavimo na črto. Za ogrevanje tečemo nekaj minut in ta čas se da prijetno izkoristiti za klepet.

   »Resno mislim. Morala bi ga vprašati za valeto,« ji prigovarjam, ona pa odkimava.

    »Si zmešana?« zavije z očmi in teče naprej.

    »Mislim, da nisem.«

    »Mah, pozabi,« zamahne z roko. Tistega dne se potem ne pogovarjava več o Žanu, čeprav bi najraje klepetala v nedogled. To, da se je Eva zaljubila, mi je neznansko všeč.

   »Potem jutri pridem k tebi?« jo vprašam in spremenim temo.

   »Mhm. Imaš ti liste za plakat?«

Pokimam in se poskusim spomniti, kam sem jih dala.

   »Mislim, da so v mapi.«

  Proti koncu ure sva z Evo čisto izmučeni, tako da se komaj vlečeva po stopnicah.

   »Hjoo, groza, ta športna ...« tarnam.

   »Pa saj niti ni tako težko.«  Eva ima rada športno vzgojo, zato jo zagovarja: »Drug teden imamo gimnastiko,« me poskuša razvedriti. Gimnastiko imam najraje, zato ji to uspe.

   »Super! Upam, da bomo delali stoje,« se nasmehnem.

   »Samo, da ne bomo skakali čez kozo,« prhne Eva in se strese.

   »No, ja, saj ni tako težko,« jo poskušam prepričati, vendar ne uspem. Eva sovraži kozo.

   »Ja, pa je. Prav groza je skakati čez kozo.«

   »Tudi prav,« skomignem z rameni.

    Potem z Evo odideva k uri slovenščine. Slovenščino prav obožujem. To je res najboljši predmet, kar se ga da imeti. Mislim, da je Ivan Cankar super pisal, in njegove črtice naravnost obožujem, čeprav se večini zdijo starinske in dolgočasne

   Pri pouku obravnavamo priredja. Kar zanimiva snov. Sicer imam raje književnost, vendar je tudi to v redu. Zagotovo je bolje od kakšne zgodovine. To pa res sovražim. Pri slovenščini jo imam rada, ker se učimo o pisateljih. Pri pouku zgodovine pa je groza. Vse te letnice! Kdo bi se to učil?

    »Katero priredje je peti primer?« vprašam Evo, ker mi res ni jasno, kaj bi lahko bilo.

   »Katera naloga je to?« išče po svojem listu.

   »Druga,« s prstom pokažem na njen list. Ona je že pri šesti nalogi. Kar ne morem verjeti, da je tako hitra. Skoraj vsi smo pri drugi nalogi, nekateri pri tretji, nekateri pa šele pri prvi. Ona pa je že pri šesti. »Jaz nisem tako hitra kot ti,« se zasmejem.

   »Pa saj ni tako težko,« skomigne z rameni in poišče peti primer druge naloge. »Posledično priredje.« Hitro napišem 'posledično priredje' na list in nadaljujem z nalogo.

      Kmalu je konec pouka, zato greva z Evo na avtobus.

     »Hej!« naju pozdravi 'mularija'. Sedaj so sprejeli Evo. Čeprav ni del naše skupine, je vedno dobrodošla. 'Mularija' je premagala svoje strahove ter zadržke do prišlekov in sedaj imajo Evo za prijateljico. Vendar včasih se še vedno držijo bolj ob strani, kajti Eva je še vedno skrivnost. Tudi sama še ne vem, kaj se je zgodilo z njenim bratom ali zakaj ima brazgotino. Vendar bom že izvedela ob pravem času.

   »Hoj!« jim odzdravim. Na klopci je še ravno dovolj prostora za naju z Evo, zato se usedeva. Klepetam z 'mularijo' in v klepet poskušam vklopiti še Evo. Kar naenkrat pa začutim, da se je Eva rahlo vznemirila in hitro zadihala. Pogledam v smer njenega pogleda. Na avtobusno postajo je prišel Žan.

   »Glej, kdo gre,« ji šepnem. »Vse bo ok,« jo poskušam umiriti.

   »Ne, ne bo, groza ga bo take spake, kot sem jaz,« povesi glavo in se hoče skriti, vendar jo takoj dregnem.

   »Ja, pa kaj še. Zravnaj se in nasmej, saj ne ve za tvojo brazgotino.« Eva zmaje z glavo. Vem, da se sicer redko smeje, pa še to samo, kadar sem samo jaz ob njej. Ta čas se Žan približa. »Hej!« ga pozdravim.

  »Živijo!« mi odgovori in vrže torbo na tla. Usede se kar na torbo, kot je to značilno za nas, kadar ni dovolj prostora na klopci.

   »Nisi še spoznal Eve,« pokažem na Evo, ki se rahlo nasmehne, ko jo dregnem. »Verjamem, da bi te rada spoznala.«

   »No, živijo!« se nasmehne Žan in ji da roko. »Jaz sem Žan.« Vidim, da je Eva rahlo zardela, vendar Žan tega ne opazi. Fantje so slepi za take stvari.

   Opazim, da je Žan rdeč v glavo, kajti s fanti je igral nogomet. V glavo mi pade ideja, kako bi njega in Evo spravila skupaj.

   »Ej, Žan, ti si utrujen od nogometa. Usedi se na klopco!« vstanem in se pomaknem na stran. Eva me pogleda in malo manjka, da ne planem v smeh. Še hvaležna mi bo.

   »No, hvala,« reče rahlo začuden in se usede poleg Eve. Eva se skrči vase in nekaj časa sta oba tiho, potem pa se začneta pogovarjati. Najprej samo nekaj besed, potem pa več. Klepetata in tudi opravljata učitelje. Moram priznati, da sta res luštna skupaj.

   Kmalu se pripelje avtobus in Eva se poslovi od Žana in se usede poleg mene.

   »Hvala,« mi zašepeta, kajti Žan je blizu. Nasmehnem se ji.

   »Za tebe vse.« Takrat se tudi ona nasmehne in me objame.

   »Hvala ti za vse.« Pogleda me in nadaljuje: »Hvala ti, da si mi pokazala, da lahko najdem prijateljico in se celo zaljubim.« 

   »Saj sva najboljši prijateljici,« se nasmehnem in jo še enkrat objamem, a pri srcu me stisne. Kaj bo z njo, ko bom izginila, postala le njena varuhinja in me ne bo mogla videti?

   Kmalu pride avtobus do naše postaje in na križišču se z Evo razideva. Ona odide v svojo smer z Majem, jaz pa sama v drugo stran. Liza je imela danes zobozdravnika, zato so jo prišli iskat starši.

  »Živijo!« me pozdravi Gajana, ko stopam proti domu.

  »Kaj se je zgodilo, ko sem pogledala Evo v oči?« jo vprašam. Rada bi čim prej izvedela, kaj se je zgodilo.

  »Morala se boš naučiti malo potrpljenja in bontona. Kakšen pozdrav, ko nekoga srečaš pa take stvari…«

  »Ah daj no!« zavijem z očmi. Iz torbe vzamem ključ in odklenem vhodna vrata hiše.

  »Lukasi so te nadgradili. To je nova stopnja prepoznavanja človeške preteklosti.«

  »Saj se hecaš, ne?« vprašam, čeprav vem, da se ne. Gajana se nikoli ne šali.

  »Ne.« malo pomisli, nato pa nadaljuje: »Tako se boš lažje vživela v svojo varovanko.«

  Ne vem, kaj naj rečem. Obenem sem vesela, da so me Lukasi končno nadgradili, a se vseeno bojim tega, da me bo kar posrkalo v preteklost nekoga, pa naj bo lepa ali grda.

  »Zakaj so se tako odločili?« jo hočem vprašati, a ko pogledam okoli sebe vidim, da je že odšla, ne da bi mi rekla adijo. »Mislim, da bi se ti morala naučiti bontona.« ji rečem v zrak, čeprav vem, da me ne sliši.

 

 

 

 

6.            poglavje

  Približujem se Evini hiši. Moram priznati, da sem nervozna. Prvič grem k Evi in res ne vem, kaj naj pričakujem.

  Kmalu pridem do srednje velike oranžne hiše. Ni prevelika, zato mi je všeč. Stopim do vrat in pozvonim. Nekaj časa čakam, zdi se mi kot cela večnost, ko se končno prikaže Eva.

  »Živijo!« me pozdravi. »Pridi noter,« se odmakne in odpre vrata. Stopim noter in pridem na hodnik. Všeč mi je, ker so po steni naslikana drevesa in ptice.

  »Si to ti narisala?« jo vprašam in pokažem na stene. Eva pokima in mi prinese copate. Preobujem se, nato pa me odpelje do svoje sobe.

  »Dobrodošla v mojem gnezdu!« se nasmehne in odpre vrata. Na prvi pogled je res spominjalo na gnezdo. Ima veliko posteljo, ki zavzema skoraj celoten prostor. Na drugi strani, ob oknu, pa stoji miza, na kateri je ogromno porisanih listov papirja.

   »Lepa je,« se nasmehnem in pogledam stene. Vse so poslikane. Tam je drevo, tam ptica. Ob postelji so narisane zvezde in luna ter oblaki, ob mizi pa črke in številke. Res sem navdušena: »Bi lahko tudi meni poslikala sobo?« To rečem kar tako, saj vem, da mi najverjetneje ne bo poslikala sobe. Samo še dva tedna bom živela v hiši Ane Obedi.

   »Seveda!« se nasmehne in prikima, »Z veseljem.«

   »Živijo, punci!« se zasliši pri vratih. Tam je stala Evina mati. Malo se mi je zdelo čudno, da ima njena mati črne lase in temno polt, ko pa je Eva čisto bleda s svetlimi lasmi. »Prinesla sem vama piškote in kakav.« Kakor koli že, bila je prijazna in piškoti so bili videti odlični.

  Začnem razmišljati, kako bi bilo, če bi imela mater. Če bi bila navaden človek. Za materinski dan bi ji naredila najlepšo čestitko, za rojstni dan bi ji spekla torto…

   »Hvala,« se zahvaliva, Evina mati pa odide iz sobe in za sabo zapre vrata.

   »Tvoja mati je super,« se obrnem k Evi, ki pa skloni glavo.

   »Mhm,« samo reče, nato pa spremeni temo pogovora. »Kaj, ko bi začeli izdelovati plakat? Vse imam že pripravljeno.« Odločim se, da ne bom drezala vanjo, zato prikimam.

  »Bova začeli z naslovom?« vprašam, Eva pa pokima.

  Na vrhu velikega lista narediva naslov Voda. Pobarvava ga z modro in iz njega narediva veje. Nato začneva pisati o vodi. Napiševa, da je voda najpomembnejša za življenje in take stvari. Tisto, kar sva našli v literaturi.

  »Pa sva!« se zasmejem in odložim pisalo. Roka me je že rahlo bolela, kajti dve uri sva pisali in risali. Vendar trud je poplačan. Najin plakat je prečudovit.

   »Grem na stranišče,« reče Eva in izgine skozi vrata.

   Vstanem, da bi si razmigala noge, ko nekaj pritegne mojo pozornost. Tam, v kotu sobe, ob postelji, zagledam fotografijo. Stopim bližje, da bi si jo ogledala. Na njej so štirje ljudje. Videti so kot družina. V kotu je stal oče, ki je objemal mamo. Spredaj pa sta stala otroka. Mlajši bratec in sestra. Je to Eva? Čisto si je podobna, le da je malo mlajša in brez brazgotine. Bila je nasmejana. Objemala je bratca, ki ji je kazal osle. Ta bratec pa je bil enak dečku na njenih risbah. Kratki svetli lasje in velik nasmeh. Je to njena družina? Kaj se je potem zgodilo z njo?

   »Kaj počneš?« zaslišim Evo. Ustrašim se, zato mi slika pade na tla naravnost pred Evine noge.

   »Eva?« jo pogledam in stopim do nje. Vem, da ve, kaj jo bom vprašala, vendar jo vseeno: »Kaj se je zgodilo?«

   Eva se sesede na tla in pogleda v strop. Nekaj časa tako miruje, potem pa me pogleda. V njenih očeh vidim tako bolečino, kot je nisem še nikoli. Vidim, da se ji trga srce, in ustrašim se, da bo padla v nezavest. Vendar ne.

  Sedaj je pravi čas, si mislim. Odmaknem ji lase z obraza in jo pogledam v oči. Tokrat se ne prestrašim črnine, ki me preplavi, saj vem, da bom kmalu ob Evi, v njeni preteklosti.

 Slišim Evo, kako globoko zajame sapo in spregovori s tihim glasom.

 »Bilo je lani. Vozili smo se domov z Matičeve tekme.« Sedim v avtomobilu. Na moji levi strani sedi Eva; vesela, nasmejana, na desni strani pa njen brat s slike. Tudi on je vesel in navdušeno klepeta z Evo. Spredaj sedita starša in se smehljata.

 »Kdo je Matic?« jo vprašam. Čeprav mislim, da me ne bo slišala, me je. Počutim se, kot da bi gledala film, hkrati pa bi mi nekdo razlagal, kaj se dogaja.

  »Moj mlajši bratec.« slišim, da se ji glas trese, a je ne vidim. Vidim samo Evo, ki veselo klepeta v avtomobilu. »Vsi smo bili veseli, saj so zmagali na pomembni tekmi. Ko smo šli domov, je bila že tema, zato oče ni videl srne, ki je skočila na cesto.«

 Vidim srno, ki se pojavi na cesti. Slišim zavore avtomobila, ki cvilijo, a neuspešno.

 »Oče je bil nežna duša, zato ni hotel zbiti srne. Mislil je, da se lahko vsi rešimo. Zavil je in zaleteli smo se v drevo.«

  Zavpijem, ko se avtomobil zaleti v drevo. Vendar se mi nič ne zgodi. Nisem zares tukaj. Pogledam okoli sebe. Zverižena kovina, polomljeno drevo. Pogledam na sprednja sedeža, a se takoj obrnem stran, saj mi ob pogledu na toliko krvi postane slabo. Starša sta mrtva.
  Pogledam na desno, kjer Eva objema Matica in hlipa. Kri ji v potokih teče čez obraz in ne da se razločiti, ali je Matičeva ali njena. A Matic je mrtev. Prazne oči so obrnjene proti nebu, kot da bi hotel reči: Odhajam tam gor.

  »Hotela sem rešiti Matica, zato sem skočila pred njega. Ampak … ampak …« Začela je jokati in takrat sem prišla k sebi. Spet sem bila v Evini sobi. Tresla sem se in bilo mi je slabo, saj si še nisem opomogla od vsega, kar sem videla. Zdaj razumem Evo. Vem, kaj je morala prestati.

  Pogledam jo in se odplazim k njej ter jo objamem. Nič ne rečem, saj ne vem kaj. Tako mirujeva nekaj časa. Ko se malo pomiri, jo pogledam v oči. Lahko jo mirno gledam v oči, ne da bi se bala, da me bo odneslo v njeno preteklost. Kar sem morala videti, sem videla.

  »Kaj se je potem zgodilo?« tiho vprašam. Vidim, da ji je težko govoriti o tem, a potem bo lažje. Če nekomu zaupaš, je vse lažje.

   »Padla sem v nezavest. Zbudila sem se v bolnišnici. Povedali so mi, da sem samo jaz preživela, pa še to komaj. Ko me je zadela pločevina, je le za las zgrešila oko. Lahko bi bila slepa za zmeraj.« Dotakne se svoje brazgotine, jaz pa jo še tesneje objamem. »Ko sem prišla iz bolnišnice, so me dali v rejniško družino. Vendar me nihče ni hotel. Potovala sem od enega doma do drugega pa me nikjer niso sprejeli. Potem, po enem letu, me je našla Maria. To je ta ženska, za katero si rekla, da je moja mati. Ona in njen mož sta me sprejela. Posvojila sta me ter poslala v šolo in sedaj sem tukaj.«

   »In zato si tako mrka in žalostna ves čas?« jo tiho vprašam. Pokima in si obriše solze.

  »Jaz sem kriva.« Majico ima čisto premočeno, vendar mi je vseeno.

  »Nisi ti kriva. Tako se je pač zgodilo. Taka je usoda.« Čeprav ne verjamem v usodo, mislim da so to primerne besede. Tako rečejo v filmih. Taka je usoda. »Ti grem po robček?« vprašam in ko pokima, grem v kopalnico.

  Ko že hočem stopiti skozi vrata iz kopalnice, se zagledam v ogledalu. Suhi in razmršeni svetlo-rjavi lasje se mi lepijo na moker obraz. Sploh nisem vedela, da sem jokala. Modre oči so udrte in izčrpane, pod njimi pa imam ogromne podočnjake. To potovanje v preteklost me je grozno izčrpalo. Pa tudi strah, kaj se bo zgodilo z mano, ko ne bom več delno človek, ko bom le varuhinja, je prispeval svoje.

  Z roko sežem v žep in izvlečem Ulrikovo sliko. Solza mi steče po licu, a mi je vseeno zanjo. Ko sem izvedela Evino preteklost sem se spomnila nase. Tudi jaz sem nekoga izgubila. Nekoga, ki mi je ogromno pomenil. Samo za razliko, sem bila jaz kriva za smrt, ona pa ne.

  »Zakaj si moral umreti?« zašepetam: »Zakaj sem ti pustila umreti?« krivda me razjeda, a jo nekako potlačim vase, prav tako, kot potlačim sliko nazaj v žep.

  »Eva te potrebuje,« si rečem v ogledalo in se poskusim zbrati »zaradi nje si tukaj.«

 Hitro stopim iz kopalnice in Evi prinesem robček. Kislo se nasmehne in me objame.

 »Hvala, ker mi stojiš ob strani.«

  »Vedno ti bom.« rečem in v mislih dodam: Tudi, če tega ne boš vedela

 

 

7.            poglavje

  Pripravljam si zajtrk, ko okoli mene zapiha mrzel veter.

  »Živijo!« me pozdravi Gajana.

  »Kaj poznaš še kakšno drugo besedo kot živijo? Kakšen hej ali pa hojla?« nagajivo se nasmehnem. Po noči, polni dobrega spanca, se počutim dosti bolje.

  Gajana vzdihne in se usede za mizo: »Z mano moraš.«

  »Kam?« začudeno vprašam. Še nikoli me ni nikamor vzela s sabo, zakaj bi me sedaj?

  »Lukasi se hočejo pogovoriti s teboj.«  mrko reče.

  »Zakaj?« Vikend je; danes sem si mislila z Evo ogledati film. Zakaj mi morejo vedno pokvariti načrte.

  »Ne vem.« Mrko pove: »Zdajle boš zapustila svoje človeško telo in mi sledila v Nabor, kjer te pričakujejo.«

  Ostanem brez besed. Poklicali so me v Nabor? Tam nisem bila že več let. Zakaj me hočejo? Saj nisem naredila nič narobe.

  »Pridi sem.« Gajana vstane, jaz pa stopim k njej. Vem, kaj bo naredila. Ker so mi Lukasi vzeli možnost, da bi kar tako zapustila svoje telo, mi mora pomagati Gajana.

  Prime me za glavo in zapre oči. Tudi jaz jih, saj mi skozi glavo šine močna bolečina, a že v naslednjem trenutku lebdim nad svojim telesom, ki je mlahavo padlo na tla.

 »Pridi.« Prime me za roko, nato pa me preplavi črna tema. Občutek imam, kot da bi se utapljala. Tako je potovanje v Nabor. Naporno in zastrašujoče.

 »Si v redu?« zaslišim znani glas, ki ne pripada Gajani. Odprem oči in pogledam okoli sebe. Lebdim nad bleščečo in vlažno travo.

  V Naboru nisem bila že več kot dvajset let in v tem času sem pozabila, kako lepo je tukaj. Pogledam v nebo, kjer sta v meglo ovita sonca Lubena in Luina.

  Legenda pravi, da sta bili sestri. Ker pa je bil svet nevaren, se je starejša sestra, Lubena, spremenila v varuhinjo in varovala svojo mlajšo sestro, Luino. Ampak nekega dne jo je kača zapeljala. Luina je v obupu vzela nož in ranila Lubeno. Iz kapljic njene krvi smo nastali mi, varuhi. Ko je Luina spoznala svojo napako je naredila urok in postali sta dva sonca. Od žalosti je jokala in njene solze so padale na Zemljo. Tako so nastali ljudje. A Lubena je za vedno ranjena, zato sveti šibkeje kot Luina.
  Ljudje vidijo le Luino, saj v nas ne verjamejo. Lubena je za njih skrita.

  Pogled preusmerim na dvorec Lukasov. Od mojega zadnjega obiska se ni nič spremenil. Še vedno je ogromen in predvsem strašen. Zdi se mi, da vidim nekoga, zato vstanem in stopim bližje.

 »Luke?« Na stopnišču pred vhodom v dvorec stoji meni zelo znan varuh. Ko se nasmehne, stečem k njemu in ga objamem. »Že celo večnost te nisem videla.«

 »Samo Gajani so dovolili, da se je pogovarjala s tabo.« Skomigne z rameni, kot da ni to nič takega: »Pogrešal sem te.«

  »Tudi jaz tebe.« se nasmehnem in mu sledim skozi vrata v dvorec. »Zakaj so me poklicali?«

  »Misliš, da so mi povedali? Še za to, da te lahko pospremim do njih, sem prosil na kolenih.«

  »To bi pa prav rada videla.« se nasmehnem. Čeprav me je strah, kaj hočejo od mene, se počutim, kot da je vse v redu. Z Lukom sva se skupaj urila za varuhe. Bila sva najboljša prijatelja. Tudi potem, ko sva že opravljala vsak svoje delo, sva se večkrat dobila in obujala spomine.

  »Veliko se je govorilo o tebi in o tvoji polomiji…«

  »Se mi je zdelo.« vzdihnem. Ko se je zgodilo tisto z Ulrikom in so me Lukasi kaznovali, sva se z Lukom nehala družiti.

  »Tukaj sva.« Ustavi se pred vrati, na katerih z velikimi črkami piše LUKASI.

  »Ne smeš iti z mano?« vprašam, čeprav vem, da ne sme. Ko bom končala tukaj, me bodo poslali nazaj in Luka ne bom več videla. Nočem se še posloviti.

  »Žal ne…« Ko vidi moj žalosten obraz, me prime za roke in pogleda v oči: »Ampak, ko boš spet varuhinja, te bom obiskal vsak dan. Ok?«

  Pokimam in ga objamem. Nato pa mu pomaham v slovo. Vse bo v redu, si ponavljam v mislih, ko odprem vrata, in vstopim v dvorano.

  »Anna Obedi!« zaslišim grob glas, ki mi požene strah v kosti.

  »Tukaj na vaš ukaz.« Priklonim se in pogledam proti podolgovati mizi, kjer sedi vseh dvanajst Lukasov.

  »Razočarala si nas.« odgovorijo kot v zboru.

 »Kako?« se začudim in hitro vstanem: »Kaj sem naredila narobe?«

 »Preveč si se približala Evi. Premočno se je navezala nate.«

 »Ampak to ste hoteli.« panično rečem. Zakaj moram vedno vse narediti narobe?

 »Ne, hoteli smo, da jo spoznaš, ne pa da postaneš njena prijateljica.«

 »Zakaj bi bilo to slabo?« vprašam, a v naslednjem trenutku ugotovim, da ne bi smela.

 »Zakaj bi bilo to slabo?!« jezno zavpijejo v enem glasu: »Ko boš umrla, bo čisto obupana. Ti pa boš njena varuhinja in se ti bo zasmilila… Kaj boš naredila?«

 »Ne…,« primem se za glavo. Ne sme se ponoviti.

 »Se ji boš prikazala in ji povedala resnico, kajne?« govorijo v posmehljivem tonu: »Ponovila boš napako, ni tako?«

 »Ne, ne bom.« tiho rečem.

 »Oh, si pozabila, kaj se je zgodilo z Ulrikom?« slišim, kot da bi mi šepetali v ušesa.

 »Ne!« obupano zavpijem, a vem, da ne morem nič več. Zaslišim glas, Ulrikov glas, kako me kliče na pomoč. Padem na kolena in pred očmi se mi stemni.

 Vidim ga, kako prosi, naj ga izpustijo. Nikomur ne bom povedal, je rekel. A Lukasi mu ne verjamejo, tako kot ne verjamejo nobenemu človeku.

 »Bil je čisto obupan.« poskusim pojasniti, a brez uspeha. Lukasi so gluhi za moja pojasnila.

  Vsi prijatelji so se obrnili proti njemu, punca ga je pustila, bil je na robu obupa. Mislil je, da je sam na celem svetu, da ga nihče ne mara. Zato sem se mu prikazala in mu povedala, da sem jaz vedno ob njem, da ni nikoli sam. Povedala sem mu kdo in kaj sem.

  Ampak tega ne bi smela narediti. S tem, ko sem mu pomagala, sem bila kriva za njegovo trpljenje in smrt. Lukasi so ga odpeljali sem, v Nabor. Mučili so ga in me prisilili gledati, ne da bi lahko kaj storila. To naj bi bila kazen zame. Potem pa so ga ubili. In jaz sem bila kriva za njegovo smrt.

  Jokam, ko mi Lukasi v glavi vrtijo dogodke tistega dne. Srce se mi trga, ko ga gledam, a ne morem nič narediti.

 »Nehajte!« zaslišim in slika Ulrika mi izgine izpred oči. Spet sem v dvorani. Tresem se in jokam, ker me preplavijo spomini. Zakaj mi to delajo?

 Pogledam proti bližajoči se postavi, a vidim zamegljeno. Nekdo me prime in odnese iz dvorane. Vrti se mi, a ne morem nič narediti. Počutim se preveč šibko.

 Pod sabo začutim vlažno travo in to me prebudi. Vid se mi izostri in neha se mi vrteti. Ko pogledam navzgor, zagledam Lukov obraz.

 »Vse bo v redu.« mi reče, nato pa me zaobjame črnina in moja duša odplava daleč, daleč stran.

 

 

8.            poglavje

  »Učitelj prihaja,« Eva pokaže po hodniku, saj sama tega ne opazim. Nikakor se ne morem zbrati. Ves čas me skrbi, kaj se bo zgodilo, ko bo Ana Obedi umrla, ko bom bila le varuhinja. Strah me je za Evo. Lukasi so jezni name, ker sem jih spet razočarala. Utrujena sem in vse bi naredila za kakšen dan brez težav in skrbi.

  V garderobi se preoblečemo, nato pa se ogrejemo. Z Evo tečeva bolj na samem, kajti še vedno ni navajena na množico ljudi. Rada bi bila sama s svojimi mislimi in poskusila najti rešitev na moje težave, a strah me je, da bo Eva kaj posumila. Zato jo začnem spraševati o Žanu.

  »Te je že vprašal, če bi plesala z njim na valeti?«

  »Ja, pa kaj še,« zmaje z glavo. »Dvomim, da bo kdor koli od fantov upal povabiti katero koli punco.«

   »No, ti in Žan sta lahko izjemi.« Zavije z očmi, jaz pa se nasmejem, čeprav prisiljeno.

   »Upam,« Eva se na koncu vda in prepusti sanjarjenju o tem, kako bi bila onadva lep par, jaz pa imam nekaj časa zase.

  Kaj naj naredim, da bi Evi vsaj malo olajšala žalost, ki jo bom zasejala, ko bom odšla?

  Ko se ogrejemo, delamo stoje. Sama hlinim navdušenost, medtem ko se Eva zmrduje poleg mene. Vseeno ji uspe in naredi stojo, vredno petice. Žal to ni za oceno, zato bo morala petica malo počakati.

   Na mojo žalost in Evino srečo se športna vzgoja kmalu konča in s tem tudi pouk. Z Evo se odpraviva proti avtobusni postaji, ko nenadoma zagledava Nejca in njegovo tolpo.

   »Hojla!« zaslišim za hrbtom. Spreleti me srh po telesu, kajti spomnim se vseh grozot, ki jih je naredil. Najverjetneje se je tudi Eva spomnila na svoje risbe, saj je kar obstala na mestu.

   Poskusili sva jih ignorirati, zato sva stopili naprej. Žal nama ni uspelo in kmalu sva zaslišali za seboj korake.

   »Kam se vama pa tako mudi?« zaslišim Marka in postane me strah. Evo povleče za ramo in ne preostane nama drugega, kot da se ustaviva.

   »Daj nama mir.« rečem z grozečim tonom, a to nima nobenega učinka

  »Pusti ju!« kar naenkrat zaslišim. Z Evo se ozreva proti glasu in tam zagledava Žana. Žan je športnik in je precej mišičast, zato jo Nejc izpusti.

  Nejc prhne in zavije z očmi: »Pridite, fantje, gremo.« Nato se poberejo.

  »Sta v redu?« vpraša Žan in naju zaskrbljeno pogleda. Pokimava, potem pa skupaj odidemo proti avtobusni postaji.

  »Hvala,« se tiho zahvali Eva.

  »Ni za kaj, vendar … če bi se rada zahvalila …« Pomislim. Kaj bi lahko Žan zahteval od nje? Mogoče kakšno čokolado?

  »Hm, kaj pa?« vpraša Eva. Dregnem jo, češ, naj se nasmeje. Vendar se Eva ne smeje veliko. Tudi pred Žanom ne.

  »Bi plesala z mano na valeti?« Žan se nasmehne, Eva pa obstoji na mestu. Odpre usta in se zastrmi v Žana. Zasmejem se, saj kar ne morem verjeti, da se to res dogaja.

  Sedaj močneje dregnem Evo. Naj se že nasmehne!

  »A, a, a …« jeclja Eva, navsezadnje pa izjavi: »Z veseljem!«

  Kar ne morem verjeti, vendar je res. Eva se nasmehne vpričo Žana. Tudi on se nasmehne in objameta se. Kot v pravljici. Vesela sem, ko gledam Evo, veselo, v objemu Žana. Vendar v njenih očeh še vedno ždi bolečina. Še vedno jo teži, da je ona kriva za smrt Matica.

   Skozi glavo mi šine ideja. To je to. Če mi uspe iz Gornjega sveta poklicati Matica, mu lahko rečem, naj Evi pove, da ni ona kriva. Saj ob tem ne bom kršila pravil, kajne? Duhovi iz Gornjega sveta se večkrat prikažejo na Zemlji, torej ne bo nič narobe, če rečem Maticu naj se prikaže Evi.

 Takoj, ko srečam Gajano, jo bom prosila, naj me odpelje v Nabor, tam pa bom poiskala Luka, ki se mi bo pomagal povezati z Gornjim svetom.

  »Vidiš!« se nasmehnem Evi, ko skupaj sediva na avtobusu.

  »Kar ne morem verjeti,« se nasmehne, nato pa bolj resno pogleda. »Ti že imaš plesalca?«

  »Ja, seveda.« rečem, čeprav ga nimam. Saj ga ne potrebujem. Do valete me že ne bo več. Avtobus kmalu prispe in z Evo se razideva.

 Ko pred svojo hišo zagledam Gajano, se nasmehnem. Ne bo mi treba več dolgo čakati, da pridem v Nabor.

 »Gajana, potrebujem te,« rečem takoj, ko vstopiva v hišo.

 »Počakaj,« me ustavi in se usede na sedežno garnituro v dnevno sobo. Z roko pokaže na sedež poleg sebe, zato se takoj usedem. Rada bi jo čim prej prosila, da me odpelje v Nabor.

 »Ja?« živčno vprašam, saj vem,da ni prišla brez razloga.

 »Lukasi so me poslali, da te spomnim, da boš kot Ana Obedi jutri umrla.« Kaj je to že jutri? Pogledam na koledar in res, danes smo 5. decembra. »Da ne boš pozabila.«

 »Ne bom, ne bom.« rečem in hlinim nasmeh, čeprav bi se najraje zjokala. »Te lahko sedaj prosim za uslugo?«

 »No, pa daj.« Tudi ona se nasmehne, misleč, da je vse v redu.

 »Me lahko odpelješ v Nabor?« Začudeno me pogleda in nekaj časa nič ne reče.

 »Zakaj?« naposled le spravi iz sebe.

  »Nekaj moram še opraviti… Pa rada bi se srečala z Lukom…« poskusim na lep način in na srečo mi uspe.

  »Naj ti bo…« vidim, da me pravzaprav ni poslušala, kaj sem ji govorila. Če je ne bi prosila tega, bi do sedaj že izginila.

 Stopi do mene in me prime za glavo. Sedaj že vem, kaj pričakovati. Skozi glavo mi šine močna bolečina, a prav kmalu se zbudim v Naboru.

  »Anna?« očitno me moje misli same odpeljejo k Luku, ko prispem v Nabor.

  »Hej!« se nasmehnem in stopim bližje

  »Kaj delaš tukaj? Je s tabo vse v redu?« Zasuje me z vprašanji, a ga ustavim z enim stavkom:

  »Pomagati mi moraš.«

  »Zate kar koli,« se nasmehne in me pogleda.

 »Moram se pogovoriti z nekom iz Gornjega sveta.«

  »Misliš, da ti bodo Lukasi dovolili?« Začudeno me pogleda.

  »Ne.« se nasmehnem: »Sama si bom dovolila.«

  Luke se zasmeje in skomigne z rameni: »Pa pojdiva.«

  Z nekom iz Gornjega sveta se lahko pogovarjaš samo ob jezeru Kanil, zato sva z Lukom namenjena tja. Pravzaprav ne potrebujem njegove pomoči, a lepše je potovati v družbi kot  sam. Že dolgo se nisem pogovarjala s kom, ki ga poznam od otroštva.

  »Ti še vedno nimaš varovanca?« vprašam Luka.

  »Ne … Jaz raje poležavam in pijem živce ostalim, ki imajo delo.« Hudomušno se nasmehne: »Čeprav naj bi ga dobil čez kakšen mesec.«

  »Lepo, lepo.« pokimam.

  Hodiva skozi redek gozd proti čistini, sredi katere leži Kanil. Pot mine v miru in čez slabo uro prispeva.

 »Prosim za pogovor z Maticem Fortier,« pokleknem in pogledam navzgor nad jezero. Prebrala sem kar nekaj knjig o tem, kako poklicati nekoga iz Gornjega sveta. Upam, da bo uspelo.

 Ne zgodi se nič in skoraj že obupam, nato pa na jezero posveti zelena svetloba. Videti je, kot da se je nebo odprlo. Tam  je torej Gornji svet, pomislim. Sama sebi se nasmehnem. Uspelo mi je v prvem poskusu.

  »Ta oseba ne obstaja,« dobim odgovor. Ali pa mi ne bo uspelo v prvem poskusu.

  »Kako ne obstaja?« me vpraša Luke, jaz pa skomignem z rameni.

  »Mogoče se je pisal drugače kot Eva. Fortier je njen zdajšnji priimek. Preden je bila posvojena, se je najverjetneje pisala drugače.« glasno razmišljam.

  »Morala boš vprašat Evo, kako se je pisala pred nesrečo. Potem pa bova še enkrat poskusila.«

  Pokimam in se skoraj pozabim zahvaliti za odgovor Gornjega sveta. Če tega ne narediš, naj bi bil preklet celo življenje. Že tako imam dovolj nesreče, res nočem biti še prekleta.

  »Hvala za vaš odgovor, glas iz Gornjega sveta.« Opazujem, kako pojenja zelena svetloba in se nebo zapira. Nato vstanem in pogledam Luka: »Jutri pridem nazaj.«

  »Pa te bo Gajana spustila še enkrat v Nabor?« vpraša, jaz pa se kislo nasmehnem, a nič ne rečem. Jutri bo Ana Obedi umrla, v Nabor bom šla lahko sama …

 

 

 

 

9.            poglavje

    »Eva … Te lahko nekaj vprašam?« počasi začnem. Upam, da mi bo Eva povedala priimek. Samo še danes dopoldne imam čas, da ga izvem.

   »Ja, zakaj pa ne?« dvigne pogled. Čakava, da se začne pouk nemščine. Eva hitro dela domačo nalogo, saj jo je pozabila narediti doma.

  »Kako si se pisala … mislim … pred nesrečo?« Mogoče sem malo preveč direktna, saj Eva skloni glavo.

  »Zakaj te to zanima?« začudeno vpraša in odloži pisalo.

  »Kar tako … Rada bi te bolje spoznala,« poskusim z nasmehom.

  »V redu …« Nekaj časa me gleda in poskuša ugotoviti, kaj imam za bregom, a ji seveda ne uspe, zato se vda: »Pisali smo se Berk.«

   »Hvala,« se nasmehnem, nato pa odplavam v svoje misli.

  Danes ob dveh bom postala samo varuhinja. Preden bo to uradno, bom imela še nekaj ur časa. Ravno dovolj, da bom lahko šla v Nabor in še enkrat poskusila poiskati Matica.

  »Je kaj narobe?« me zaskrbljeno pogleda.

  »Ne, ne. Vse je ok.«  rečem, čeprav ni ok. Grozno me je strah.

  »V redu …« me pogleda z dvomom v očeh, potem pa nadaljuje z domačo nalogo.

  »Koliko je ura?« me vpraša.

  »Malo čez sedem,« pogledam uro na telefonu.

   »Žan bi moral že priti. Le kje hodi?« me vpraša Eva, a je ne poslušam. Razmišljam o tem, kako bo odreagirala, ko bo izvedela, da je Ana Obedi mrtva.

  »Mhm,« odgovorim, ne da bi sploh vedela, kaj odgovarjam. Rada bi ji povedala. Rada bi ji zaupala vse o sebi. Ampak ne smem. Kaj če ji Lukasi naredijo enako kot Ulriku.

  »Me sploh poslušaš?«

  »Mhm,« Ne, res ji ne smem povedati.

   »Ana! Zbudi se!« me predrami.

   »A?« jo začudeno pogledam. »Je kaj narobe?« Pogleda me in zavije z očmi.

   »Že pet minut te nekaj sprašujem in tvoj odgovor na vse je mhm.«

   »Mhm,« se nasmehnem, Eva pa zopet zavije z očmi. S pogledom se sprehodim po hodniku in opazim, da nekdo manjka.

   »Ej, si opazila, da Žana danes ni v šoli?« vprašam Evo, ona pa se prime za glavo.

  »Ja, sem opazila,« vzdihne in zmaje z glavo. »Mogoče je zbolel.«

  »Možno,« pokimam. »Učiteljica prihaja.«

   Med angleščino delamo vaje v delovnem zvezku, medtem ko je vprašan Lan. Vesela sem, da nisem vprašana, čeprav mi je malo žal za Lana, saj se vidi, da se ni veliko učil. Meni ocene nič ne pomenijo, Lanu najverjetneje pa.

  Ura kmalu mine in s tem tudi pouk. Z Evo do avtobusa počakava v knjižnici. Brskam med policami knjig in pozabim gledati na uro.

   »Ana, kaj je to?« zaslišim prestrašen Evin glas. Stopim do mize, kjer sedi. Opazim, da ima v roki list iz moje mape.

  »Zakaj brskaš po mojih stvareh?« vprašam rahlo jezno. V svoji mapi imam marsikaj, za kar nočem, da bi kdorkoli videl.

   »Ana, kaj je to?!« na njenem obrazu se začne risati jeza, pomešana s strahom in zmedenostjo. Pogledam, kaj drži v roki.

   Od vseh listov, ki jih hranim v mapi, je našla točno tistega, v katerem mi Lukasi sporočajo, da bom umrla. Zakaj sem tako neumna, da hranim vse svoje liste v eni mapi?

   »To je danes!« Eva me prestrašeno gleda.

  »Zakaj si brskala po mojih stvareh!?« se še bolj razjezim. Kaj če je Eva izvedela preveč? Kaj, če bodo Lukasi jezni? »Nimaš pravice brskati po mojih stvareh!«

  »Samo iskala sem list z nalogami iz kemije.« V očeh se ji nabirajo solze. Najverjetneje jo je moja jeza prestrašila.

  »Zakaj mi nisi rekla?« poskusim se umiriti, a neuspešno. Najraje bi jo tako močno klofnila, da bi vse pozabila.

  »Kaj to pomeni?« presliši moje vprašanje in mi zastavi svojega.

  »To ni nič.« Iz rok ji iztrgam list in ga pospravim v mapo. Ne opazim, da je medtem ko sem se jaz jezila, iz žepa mojih hlač padla slika Ulrika. Opazim jo šele, ko jo Eva prime v roke.

  »Kdo je to?« me vpraša in si ogleduje sliko. Ob pogledu na njegov nasmejan obraz na sliki se moja jeza malo umiri.

  »Daj mi nazaj.« Tokrat jaz preslišim njeno vprašanje in ji vzamem sliko iz rok. Stisnem si jo v dlan, medtem ko mi iz oči kapne prva solza.

  »Ana, oprosti … Nisem hotela drezati vate,« se kar naenkrat začne opravičevati. Očitno so jo moje solze presenetile.

  »No, vse si samo poslabšala!« zavpijem in pograbim svojo torbo.

  »Žal mi je,« poskusi popraviti storjeno škodo, a ji ne uspe. Pravzaprav me še bolj razžalosti.

  »A, daj no, žal ti je? Zakaj pa nisi prej razmišljala!?« Ne vem, kako bom zmogla biti njena varuhinja. Kako sem lahko mislila, da bo nadomestila Ulrika?

  Eva ostane brez besed. Nekaj časa jo še gledam, nato pa odvihram skozi vrata knjižnice in iz šole.

  »Počakaj!« zakliče za mano, a me ne ustavi. Dovolj imam vsega. Hočem normalno življenje. Hočem biti navadna varuhinja, ki je preteklost ne obremenjuje.

 Ko pridem iz šole, stečem proti cesti. Rada bi šla domov, se zavila v odejo in pozabila na vse, kar se je zgodilo.

  »Čas je prišel,« zaslišim tihi glas v glavi.

  Pogledam uro na telefonu. 14:00. Ravno toliko časa še imam, da dvignem glavo in zagledam avtomobil, ki se mi bliža z neverjetno hitrostjo. To je to, si mislim, nato pa začutim bolečino po celem telesu, kmalu pa me zaobjame črnina.  

  

 

 

11.                poglavje

  »Živijo!« Evo veselo pozdravita dedek in babica. Ne vem, ali sta to njena prava dedek in babica ali pa sta le starša njenih rejniških staršev.

  »Hej,« se rahlo nasmehne, a v dobro voljo je ne moreta spraviti. Po tem ko je celo noč prejokala in ni skoraj nič spala, je videti kot zombi, a nihče nič ne reče. Najverjetneje jima je Maria povedala, kaj se je pripetilo, zato v Evo nihče ne dreza.

  »Kako si kaj, najina punčka?« se nasmehne babica in jo tesno objame. Malo me stisne pri srcu. Nikoli nisem imela nikogar, ki bi me imel tako rad.

  »Je Nik tukaj?« vpraša, babica pa ji pokaže proti dnevni sobi. 

   Ko steče po hodniku, šele opazim, da ne zakriva svojega obraza z lasmi. Je Nik njen pravi bratranec? Vsekakor se morata poznati, saj ni Eve nič strah, da bo strmel v njeno brazgotino.

  »Hojla!« pozdravi in s prosto roko potreplja po prostoru poleg sebe. Z drugo roko vneto tipka po igralni konzoli.

  »Živijo,« se Eva usede poleg njega. »Kako si kaj?«

  »Super,« se zasmeje. »Babica naju bo spet hranila kot dva pujska!«

  Eva se nasmehne in pokima.

  »Kaj pa ti? Kako je v Novem mestu?« 

  »V redu,« se zlaže.

   »Nisi slišati v redu,« reče Nik in jo pogleda. Šele sedaj opazi velike podočnjake pod njenimi očmi.

  Eva skomigne z rameni in se zazre skozi okno.

  »Daj, no, Evica, vem, da je nekaj narobe.« Nik jo objame čez rame. Njena brazgotina ga prav nič ne moti, čeprav se še jaz zmrazim ob pogledu na njen obraz.

   »Mojo najboljšo prijateljico je zbil avtomobil,« nazadnje pove. Najboljšo prijateljico? Imela me je za najboljšo prijateljico?

  »O, joj. To pa mora biti grozno,« jo žalostno pogleda: »Ampak mislim, da tvoja prijateljica ne bi bila vesela, če bi videla, kako si žalostna.« Ta Nik mi je prav všeč. Čisto prav ji je povedal. Upam, da ga bo poslušala.

   »Zadnje besede, ki sem jih spregovorila z njo, so jo užalile …« povesi glavo.

   »Verjamem, da ti je odpustila.« Nik se nasmehne in jo potreplja po hrbtu ter spremeni temo. »Greva na sprehod po mestu?«

   »Z veseljem,« se nasmehne.

  Opazujem ju, ko hodita po cesti in klepetata o vsakdanjih rečeh. Eva ima obraz prekrit z lasmi, saj noče zbujati pozornosti mimoidočih. Čeprav ne maram, da si zakriva obraz, mogoče to le ni tako slaba ideja.

  Matic mi je obljubil, da se bo Evi prikazal. Bo držal obljubo? Menda je imel rad svojo sestro. Vsaj tak občutek sem dobila, ko sem se pogovarjala z njim. Da bi za svojo sestro naredil vse na svetu.

  Vidim, da sta se Nik in Eva ustavila in se pogovarjata z dvema fantoma.

  »Eva, to sta moja sošolca Andraž in Domen. Te moti, če gremo malo metati na koš?«

  »Ne, ne, vi kar,« se nasmehne in jim sledi na igrišče.

  Zlekne se na klopco ob igrišču in opazuje fante, ko igrajo košarko. Če bi bila jaz na njenem mestu, bi se pridružila fantom, saj imam košarko zelo rada. Ampak Eva je bolj umirjen tip človeka. S seboj ima knjigo, zato jo začne brati.

  »Anna!« zaslišim glas. Pogledam Evo, ali je kaj slišala. Očitno ne. Obrnem se in zagledam Matica.

  »Kje si hodil?«

  »Moral sem dobiti dovoljenje.« Zareži se in skomigne z rameni: »Misliš, da jo lahko spraviš nekam na samo?« z glavo pomigne proti Evi.

  »Kako si lahko tako vesel, čeprav si mrtev?« ga mrko pogledam. Vsi se bojijo smrti. O njej kroži nešteto srhljivih zgodb.

  »V Gornjem svetu je prav zabavno. Zelo podobno je tukajšnjem svetu, le da ni vojn, sovraštva in nasilja,« se nasmehne, jaz pa pokimam.

  Mogoče pa je Ulriku lepo. Upam, da so ga Lukasi po smrti spustili v Gornji svet.

  »Lahko zdaj govorim z Evo? Grozno jo pogrešam … in ko vidim, kako žalostna je, se mi trga srce.«

  Spet pokimam, nato pa stopim k Evi. Ne vidi me, saj ne ve zame. Ne ve, da sem njena varuhinja. Ampak tako je prav. Ne sme vedeti zame.

  Primem jo za roke in nežno povlečem. Skoraj se zasmejem njenemu začudenemu obrazu, a sem raje tiho. Eva odloži knjigo poleg sebe in vstane. Spet jo primem za roke in povlečem malo močneje.

  »Takoj pridem,« zavpije Niku, nato pa sama stegne svoje roke, kot da bi rekla, odpelji me, kamor me hočeš. Povlečem jo malo naprej po cesti, kjer ni nikogar, tam pa jo spustim. Matic se spusti na tla in jo nekaj časa opazuje.

  »No, daj, pokaži se ji že!« ga spodbudim, a on skomigne z rameni.

  »Kaj pa če me ne bo marala? Kaj če pričakuje tebe?« s svojimi mislimi me preseneti. Ne bi jih pričakovala od desetletnika.

  »Seveda te bo marala. Tebe ima najraje na svetu.« Povedala sem dovolj, saj se Matic približa Evi. Zamiži in globoko vdihne, nato pa jo pogleda. Vidim presenečen izraz na Evinem obrazu.

  »Živijo …« jo tiho pozdravi.

  »Matic, si to ti?« stopi korak bližje in stegne roko.

  »Ja, jaz sem.« Eva se ga hoče dotakniti, a se ga ne more. Matic je le duh. Za razliko od mene se je on ne more dotakniti.

  »Tako mi je žal,« čez lice ji steče prva solza. Skloni pogled, saj noče, da bi jo Matic videl jokati.

  »Zakaj ti je žal?« Poklekne na tla, tako da jo lahko pogleda v oči.

  »Zaradi mene si umrl.« Prvi solzi sledi druga.

  »Ja pa kaj še. Tako mi je bilo usojeno.« Tudi on se je izgovoril na usodo. Mogoče pa je le kaj na tem?

  »Res?« dvigne glavo, Matic pa vstane.

  »Res je. Niti malo nisi ti kriva. Še celo hotela si me rešiti.« svoje roke položi na Evin obraz. Čeprav ga ona ne čuti, položi svojo roko točno tam, kjer je njegova roka. Videti sta prečudovito.

  »Rada te imam,« se nasmehne skozi solze.

  »Tudi jaz tebe.« Tudi Matic se nasmehne: »Pa Anna te ima tudi rada.«

  »Ana?« začudeno vpraša.

  »Ne govori ji o meni,« stopim bližje Maticu. Eva me ne vidi in ne sliši, a če ji bo Matic preveč povedal …

  »Tvoja najboljša prijateljica.«

  »Kako veš o njej?« ga Eva vedoželjno vpraša.

  »Tukaj stoji,« se zasmeje in pokaže name. Eva me seveda ne vidi, saj ji tega ne dovolim.

  »Ne sme izvedeti zame, Matic!« se razjezim: »Drugače bo po njej.«

  »Kako?« Eva tiho vpraša.

  »No … tudi ona je mrtva … in mrtvi se poznamo med seboj.« Dobro. Rekel je, da sem mrtva. To tako ali tako že ve. Saj ji ne bo povedal, da sem njena varuhinja, kajne?

  »Me sliši?« Matic ji pokima. Eva se obrne proti meni, čeprav me ne vidi in ne ve zagotovo, da sem tam. »Ana, oprosti za takrat v knjižnici. Nisem te hotela razjeziti.«

  »Pravzaprav ji je ime Anna.« pripomni Matic.

  »Oprosti Anna.« žalostno reče.

  Nasmehnem se, saj sem ji že zdavnaj oprostila.

  »Oprostila ti je,« ji reče Matic, nato pa mi pomigne, naj pridem bližje. Sam objame Evo, a ona ga ne čuti. Zdaj vem, kaj Matic hoče. Stopim bližje in skozi njega objamem Evo. Mene čuti.

  »Hvala,« se nasmehne Eva in iz očesa ji steče solza. A mislim, da to ni solza žalosti.

  »Sedaj pa moram iti… Delo imam,« pomaha Matic, Eva pa mu pomaha nazaj. »Pa toliko da veš, Anna je vedno ob tebi.« Eva se zasmeje in mu še enkrat pomaha.

  Kmalu se obrne in odkoraka nazaj proti igrišču, Matic pa ostane ob meni. Na obrazu mu počiva velik nasmešek in ne morem si pomagati; tudi jaz se nasmejem.

  »No, ti boš mogel iti, kajne?« pogledam Matica. »Jaz pa tudi.«

  »Ja res je,« začenja bledeti, ko široko odpre oči: »Nekaj sem ti pozabil povedati.«

  »Ja?« začudeno ga pogledam. Kaj bi on moral povedati meni?

  »Tisti … Kako mu je že ime?« nekaj časa razmišlja, ko se spomni: »Ulrik, ja Ulrik. Rekel je, naj te pozdravim v njegovem imenu.«

  Preneham dihati. Kako je to mogoče? Torej je Ulrik v Gornjem svetu. Upam, da mu ni nič hudega.

  »Govoril si z Ulrikom? In rekel ti je, da me pozdravi?« Matic pokima, kot da ni to nič takega. »Ampak moral bi biti jezen name. Jaz sem kriva za njegovo smrt!« skoraj začnem jokati.

  »Glej Anna, ne vem, kaj sta imela z Ulrikom, a nate vsekakor ni jezen. Večkrat mi je govoril o tebi in moram reči, da te ima precej rad.« Matic začne izginjati in zato me zagrabi panika.

  »Čakaj! Kaj vse ti je rekel?« Hočem, da mi pove vse o Ulriku. A Matic mi samo pomaha, se zareži in izgine.

  Primem se za glavo. Najraje bi se zjokala, nato pa malo bolj pomislim. Matic je rekel, da Ulrik ni jezen … Da me ima rad. Mogoče pa je res tako. Duhovi ne lažejo.

  Odletim k Evi in se usedem poleg nje na klopco. Vse bo v redu, si rečem. Vse bo v redu.