Številka: D112

Kaja Rustja

"ZA VEDNO" DO KONCA

Srednja šola Veno Pilon Ajdovščina

 

»Moje oči so bile prve, ki so pozabile. Obraz, ki sem ga včasih nežno objela z rokami, je zdaj meglen. In žameten glas počasi drsi iz mojega spomina, kot pesek skozi prste. Ampak kar sem čutila, je ševedno kristalno jasno. Kot bi bilo včeraj. Ševedno ostaja sled grenko-sladke bolečine med želeti in imeti, ki sem jo čutila še preden sem te poznala. Ampak v kratkem trenutku vmes – ujeta v tvoj objem, sem lahko le razmišljala, kako srečna sem – kako srečna sem bila.«

''Gabriela Korat,'' se zasliši glas medicinske sestre, ki izza vrat pokuka v čakalnico in se spogledom sprehodi po nas vseh. Nič ne rečem, le vstanem in kolikorhitro zmorem, z njo izginem za vrati.
''Gabriela ...''.
''Gabi,'' jo popravim.
''Gabi,'' se namuzne, ''torej to je tvoj prvi obisk tukaj. Se kaj ...'' jo prekine zvonenje stacionarnega telefona na mizi.
''Pardon, tole pa moram prevzeti. Ti pa kar naravnost, Jelovščkova te že čaka,'' se bežno nasmehne in že dvigne telefon.
''Psihiatrični ambulanta Jelovšček pri telefonu. Želite?''
Telefonski pogovor med medicinsko sestro in neznancem na drugi strani slušalke počasi izginja v ozadju, bolj kot se približujem velikimi belim vratom. Globoko vdihnem, potrkam in vstopim z vsem zbranim pogumom. Kar vidim, me še dodatno zmede. Nikjer ne zasledim velikega črnega fotelja ali v kostim oblečene ženske v pozih petdesetih.
''Živjo, ti si torej Gabi,'' me živahno vpraša.
''Ja,'' ji brezizrazno odgovorim.
''Jaz sem Jelovščkova, a kliči me kar Anja,'' mi z roko nakaže naj se usedem, sama pa se usede na mizo.
''Torej, Gabi, kako si?'' nadaljuje svoj govor.
''Tako,'' ji nejasno zamomljam. Ne morem se načuditi njeni mladi podobi v kavbojkah, navadnem puloverju in allstarkah. Še manj pa mi je jasen občutek domačnosti, ki ga v meni budi soba. Povsod so slike, razne zelene sobne rastline in velika okna, ki razkrivajo pogled na mestni park, v katerega sem še pred dobrima dvema mesecema rada zahajala. Strese me.
''Gabriela?''.
Vrnem se v realnost.
''Oprostite,'' počasi zašepetam in pazim, da se mi glas ne zalomi. Strmim predse in poskušam odmisliti njen obraz, ki nepremično strmi vame.
''Zakaj si prišla?'' me vpraša in prekine meni ljubo tišino.
''Rada bi pozabila,'' zamrmram.
''Kaj natanko?'' vstane z mize, se usede na stol nasproti mene in si nadane resen obraz.
''Stvari ...,'' se nerodno nasmehnem in začnem zvijati prste, kot vedno kadar sem živčna.
''In kako ti gre pri pozabljanju?'' še naprej vrta vame.
''Ne vem. Nisem dobra v tem,'' rečem in si čez roke povlečem rokave prevelike majice.
''Tudi razpravljanje o tem ti ne gre najbolje,'' se sproščeno nasmeji. Tiho strmim v mizo, saj ne vem, kaj reči.
''Izvoli,'' strese z glavo in mi pod roke pomoli prazen bel list in pisalo.
''Mogoče ti bo lažje, če boš zapisala svoja čustva,'' me spodbudno pogleda in začne tudi sama nekaj kracati v majhen zveščič. Primem kemik in se nekajkrat z njim potolčem po bradi, potem pa besede stečejo same od sebe. Po borih petih minutah končam.
''Si že končala?'' me navdušeno pogleda.
''Ja,'' se rahlo nasmehnem.
''Preberi prosim,'' me pogleda v oči in mi da vedeti, da jo, kar piše na belem papirju, res zanima.
Zakašljam in začnem z branjem.
''Ironično je, kako prazno se počutim, ker prisežem, še pred štirimi meseci sem imela v sebi celo vesolje. Ampak po praznini v mojih kosteh zdaj tečejo solze. In vulkan v mojih prsih je izbruhnil, ko mi je rekel, da ne pride več nazaj, saj tu ni ničesar zanj. Vroča lava je polzela po mojem telesu in se strdila v hladnih nočeh, ko nisem mogla več spati. Zdelo se mi je, da sem imela zvezde v pljučih, a sem jih ugasnila z dimom cigaret, ki sem jih kadila v želji, da bi pregnala njega iz misli in pekoč občutek iz grla. Rože, ki so cvetele na dnu mojega želodca, so ovenele. Takrat mi je postalo jasno, da jih ne smeš zalivati z vodko. In imela sem planete na koncu jezika, ki pa so razpadli, ko so se v njih zaletele črepinje ostankov ''naju''. Bila sem vse. Potem sem spoznala njega in kmalu sva midva postala vse. Zdaj, ko ''midva'' ne obstaja več, sem nič. Sedaj sem zmešnjava. Zmešnjava vseh čustev, ki jih nočem čutiti in vseh spominov, ki se jih nočem spominjati.'' Končam. Strmim v mizo in čakam na njen komentar.
''Težave s fantom?'' me sočustvujoče pogleda, čeprav za hipec zaznam olajšanje na njenem izrazu. Prikimam.
''Greva na začetek torej. Povej mi vse o njem.''
V prsih me stisne znana bolečina. Cmok v grlu se poveča in trudim se, da solze ne butnejo iz mene.

*

''3, 2, 1, srečno novo leto!''
Ognjemet, objemi, poljubi in evforično vreščanje ljudi okrog mene. Proč, daleč proč hočem. Stran od srečnih ljudi z novimi novoletnimi zaobljubami, ki se jih ne nameravajo držati. Panično se vrtim in iščem luknjo skozi katero bi se lahko izmuznila iz smejoče se gneče. Začnem se prerivati v želji, da bi končno lahko spet zadihala.
''A se ti je zmešalo,'' zakričim na kretena, ki bi mi skoraj s cigaretom zažgal oko.
''Oprosti,'' se mi zasmeje in me premeri od glave do peta.
''Ula?''
''Ne,'' razkačeno odgovorim in že se izgubim v množici.
''Eva, oglasi se, oglasi se,'' mrmram sama pri sebi. Ena ponoči je, Eva se ne oglasi in jaz zmrzujem. Super. Brez nje ni prevoza in brez prevoza ni možnosti, da bi se v kratkem znašla v topli postelji. Nemočna se sesedem na rob pločnika.
''Zakaj jaz?'' zašepetam in pogledam v nebo. Sneži. Oranžne lase mi vrtinči veter in v obraz me bodejo snežinke, zaradi katerih stisnem oči v ozki reži. Mraz mi spolzi po telesu, a ne vstanem. Ševedno zavita v temen plašč in z rokami v žepih, vztrajam pod sojem ulične svetilke. Nočem nazaj. Ves ta hrup, vsa ta pretirano prijazna voščila in vse ''novo leto – nov začetek'' obljube mi vedno znova izbrišejo vsak up v iskrenost človeka. Moje misli prekine sms. Končno se je Eva spomnila name. Ob dveh se dobivana parkirišču pri parku. Najbolje bo, če se odpravim tja. A še preden vstanem, se ob meni nekdo spotakne in se skupaj z mano zvali na kupček snega ob svetilki.
''Ej,'' zakričim in poskušam vstati.
''Pazi malo, kje hodiš,'' dodam, ko se končno skobacam na noge in si popravim snega poln plašč.
''Oprosti,'' se predrznež zasmeje, medtem ko jaz živčno otresam sneg s sebe. V tistem trenutku ga prepoznam po glasu.
''Spet ti! Lahko bi vedela, da si le ti zmožen česa takšnega,'' prhnem in se mu strupeno zazrem v oči.
''Spet jaz?'' se dela, kot da ne ve, o čem govorim.
''Ja, ti! Prej si mi skoraj oko zažgal,'' nesramno nadaljujem.
''Aja, Ula ne?'' se zopet zoprno zasmeje.
''Povedala sem ti že, da nisem ...''
''Vem, da nisi Ula. Si pa prikupna, ko si jezna,'' se namuzne.
''Ti pa si v vseh pogledih grozen,'' mu vrnem milo za drago in poskušam kar se da dramatično zapustiti prizorišče »zločina«. Vendar se mi ta poskus ponesreči, saj po enem koraku ne padem v objem mrzlih tal, pač pa njegovih rok.
''Opla, pazi malo, kje hodiš, mala,'' reče in me pogleda v oči. Za trenutek obstanem ujeta v njegov pogled, potem pa se hitro spravim nazaj na noge in si zmedeno popravim lase.
''Niti hvala ne boš rekla svojemu rešitelju,'' se dela začudenega.
''Hvala, ne bi. Raje bi pristala na tleh,'' ga besno še zadnjič premerim od glave do pet.
''Pa si le rekla hvala,'' se ne vda in si ponovno nadene frajerski nasmeh.
''Kaj ti pomaga, če ni bil iskren. Kakorkoli, ne ljubi se mi kregati s tabo, imam pomembnejše opravke,'' naduto rečem in odidem.
''Eden izmed teh je pijačka z mano,'' kriči za mojim hrbtom.
''Kar sanjaj,'' se zasmejem in mu pomaham, brez da bi se obrnila.
''Bom, če že ukažeš,'' se zasmeje, jaz pa tiho stopam naprej.
''Je tvoj fant problem?''
''Kaj? Nimam ...'' se obrnem.
''Če nimaš fanta, potem ni izgovorov,'' reče in priteče za menoj. Še preden bi mu lahko oporekala, me prime za roko in povleče za seboj.
''A si normalen?'' začudeno zakričim.
''Ne,'' se mi zasmeje in že drviva po ledeni cesti.

''Kapučin, prosim,'' se zasmeje natakarju. Zdi se, kot da sta stara znanca.
''In kaj prinesem za ljubko gospodično?'' me pogleda in si popravi očala na nosu.
''Nič ne bi, hvala,'' tiho rečem, natakar skomigne z rameni in odide.
''Nič ne boš?'' me postrani pogleda.
''Saj nisi na kakšni dieti ali kaj?''.
''Ne, samo ne paše mi,'' se rahlo nasmehnem.
''Rok,'' reče in položi svojo dlan na mojo.
''Kaj?'' zmedeno vprašam.
''Rok je moje ime,'' se mi posmeje, ''mala, ti pa imaš mrzle roke.'' Hitro odmaknem roko iz njegovega prijema in skušam prikriti, da mi je nerodno.
''Takole, kapučin zate stari. In ti, si prepričana, da ne boš nič?'' me natakar zaskrbljeno pogleda.
''Hvala in jagodni čaj ji prinesi Miče,'' mi Rok pomežikne.
''V sekudnici,'' se posmeje natakar, medtem ko Roka prebadam s pogledom.
''Ne maraš jagodnega čaja?'' me zaskrbljeno pogleda.
''Ne ni to ...''
''No, potem ni panike, mala,'' se zareži.
''Nisem mala,'' ogorčeno dodam. Sovražim tak vzdevek.
''Kako naj te pa kličem, če ne vem, kako ti je ime,'' mi izivalno pomežikne.
''Gabriela.''
''Torej Gabi ...''
''Gabriela!'' ga prekinem.
''Gabriela, povej mi, kako je mogoče, da te nisem še nikoli videl?'' se s svojimi sinje modrimi očmi zazre vame.
''Kaj pa vem. Mogoče se pa ne spomniš,'' zbadljivo pripomnim.
''Tako lepotico si bi zapomnil v vsakem primeru,'' se zasmeje.
''Nekaj pa mi vseeno ni jasno Gabriela,'' nadaljuje in se zmedeno zazre skozi okno.
''Povej,'' rečem in se nemirno presedem po stolu.
''Kako taka lepa punca nima fanta,'' se zareži in se oklene tople skodelice kapučina.
''Mogoče zato, ker ga ne potrebuje,'' zavijem z očmi in zagledam natakarja, ki se nama približuje s čajem.
''Hvala,'' se mu vljudno zahvalim in začnem brskati po torbici za denarnico, da bi plačala svoj čaj.
''Miče, koliko sem dolžan?'' me prehiti Rok. Lahko bi predvidevala kaj takega.
''Čaj gre na moj račun,'' natakar me pogleda in se zasmeje.
''Kapučin si boš pa kar sam plačal,'' vzame ponujen evro.
''Pa uživajta,'' doda.
''Ne potrebuješ fanta, praviš?'' se spet vrne na meni neljubo temo.
''Ne,'' zagugam stol in prav nič damsko nagnem skodelico.
''Zanimivo,'' zamomlja in z modrimi očmi spremlja vsak gib, ki ga naredim.
''Nehaj gledati, je nevljudno,'' zardim. Posmeje se mi in se resnobno zagleda v mizo.
''Je kaj narobe?'' vprašam in se naslonim na mizo. Odkima.
''Mobi ti zvoni, mala,'' se namuzne. Eva kliče.
''Ja?'' se oglasim. Na drugi strani se Eva zaman dere v mikrofon, saj pol besed zaradi hrupa ni razumljivih.
''Zamu...,'' jo glasna glasba prekine sredi besede.
''Takoj bom tam,'' raztreseno odgovorim, hitro popijem čaj in si oblečem plašč.
''Kam greš?'' vpraša in me prime za mrzlo roko.
''Do parka moram, zamujam,'' panično odgovorim.
''Grem s tabo,'' se zasmeje in skupaj se zapodiva proti izhodu.

''Torej, kje so vsi?'' me v smehu vpraša, ko sama stojiva sredi parkirišča pri parku.
''Ne vem,'' tečno odgovorim in pogledam na uro. Dve minuti do dveh. Zavzdihnem in brcnem kamenček pred sabo, ki prileti Roku pod noge. Brcne mi ga nazaj. Tako si podajava kamenček, dokler on ne prekine tišine.
''Gabriela, zabaval sem se,'' samozavestno reče.
''Vsaj eden od naju,'' resno pripomnim.
''Ah, daj no, poskusi biti punca za par sekund,'' me narahlo boksne v ramo.
''Vedno sem punca,'' protestiram njegovi nesmiselni želji.
''Dobro veš, kaj mislim. Bodi romantična, nadležno punčkasta punca,'' mi postavi izziv.
''Okejči,'' zavrtim pramen las okrog prsta in se delam, da naglas žvečim žvečilni. Nekaj sekund ostaneva resna, potem pa hkrati bruhneva v smeh. V istem trenutku naju osvetljijo žarometi avtomobila in vrata se odprejo.
''Pridi Gabi,'' zakriči napol pijana Eva.
''Ja, takoj,'' se posmejem.
''Torej si le Gabi,'' reče Rok in s kotičkom očesa premeri Evo, ki čaka pri odprith vratih avtomobila.
''Le za prijatelje,'' mu hitro odvrnem.
''In kaj sem jaz?'' se namuzne.
''Bomo videli,'' se poskušam izogniti vprašanju.
''Se bomo videli, ja, samo številko mi daj,'' me pogleda in si pihne v roke, da bi si jih ogrel.
''To pa ne bo šlo,'' se mu posmejem.
''Če želiš mojo številko, se potrudi zanjo,'' živahno dodam in se napotim proti avtu.
''In kaj naj še naredim?'' obupano povzdigne glas.
''Za začetek mi res sam plačaj čaj,'' mu pomežiknem in že izginem v avtu.

''Doma sva,'' se Eva zadre po prazni hiši. Njeni spet delajo nočne.
''Hiša duhov, ti rečem,'' pripomni, medtem ko brska po hladilniku v upanju, da bi našla kaj užitnega.
''Si za pašto s sirom?'' mi pomaha s sirovimi lističi pred obrazom.
''Ne, nisem lačna,'' se zasmejem.
''Super, jaz tudi ne. In tudi če bi bila, ti ne bi imela kaj ponuditi, saj pašte nimamo,'' se zareži. Evina mama sovraži kuhanje, oče pa bi zasmodil še vodo. Eva v nogavicah pricaplja mimo mene, vzame zalet in se zadrsa po dolgem hodniku do svoje sobe.
''Kakšne prijatelje imam jaz,'' obupano zavijem z očmi in stečem za njo v sobo. Evica že sedi v postelji in bulji v televizijo. Hitra je, ni kaj. Usedemse na okensko polico in strmim ven. Spet sneži in ulice so prav tako prazne kot prej.
''Novo leto? Meni se zdi enako kot staro,'' me pogleda in pikro pripomni.
''Pridi me ogret,'' se zasmeje in z roko potreplja po praznem prostoru na postelji.
''Nisem kaj prida pri ogrevanju,'' rečem, a vseeno skočim s police in se uležem na posteljo. Zavijem se v odejo, ona pa se z glavo uleže na moja kolena.
''Vesela sem, da te imam, čeprav si tečka,'' zamomlja v moja kolena. Frcnem jo po glavi.
''Auuu,'' zarjovi in se v naslednjem trenutku prične smejati.
''Gabi?'' vpraša po trenutku tišine.
''Kaj spet?'' ji tečno odgovorim.
''Kdo je bil tisti fant?'' jo razganja od radovednosti.
''Joj, Eva, utrujena sem, ti jutri povem,'' se namuznem. Ni ji prav, a ve, da me ne bo prepričala.
''Okej no,'' se zasmeje.
''Nočko, Gabi.''
''Noč, Eva,'' nekako zamomljam, se zarijem v odejo in zaspim kot top.

Pretegnem se in skoraj padem s postelje.
''Jutro,'' se mi zasmeje Eva in še naprej strmi vame.
''Ej, nehaj buljiti,'' ji v glavo vržem blazino in ji uničim frizuro.
''Pridi tečka, delo naju čaka,'' se skuštrano zasmeje in mi vzame odejo. Zavijem z očmi in se skobacam s postelje.
''Sovražim mrzla jutra!'' se pritožim in glasno capljam za njo.
''Pritožuj se komu drugemu in mi raje pomagaj,'' neusmiljeno izusti in izgine v kuhinjo.
''Ne bom ti naredila zajtrka, baraba,'' zakričim za njo.
''Vem,'' se zasmeje. Pomolim glavo v kuhinjo.
''Naredila si zajtrk in nič nisi razbila ali polila? Čudno,'' se delam začudeno, ker vem, da jo bom tako spravila ob živce. A tokrat ne reagira, le zavije z očmi.
''Gabi, obleci se v kaj toplega. Greva ven postavljat lučke,'' dramatično naznani.
''Kaj? Saj si nora? Novo leto je mimo, kaj ti bodo lučke?'' jo poskušam prepričati v nasprotno.
''Bolje zdaj kot pa nikoli,'' oponaša svojo mamo in si popravi namišljena očala na nosu. Bruhnem v smeh.
''Joj, Eva. Lučke privabljajo Božička in Dedka Mraza, ne pa fantov,'' se namuznem in se ogrnem s plaščem.
''Kaj mi bodo pa fantje? Ena težava več. Povej mi raje kaj o včerajšnjem neznancu,'' hitro spremeni temo in se radovedno zazre vame. Super Gabi, sama sebe si spravila v past.
''Sovražim te Evelin,'' zinem in upam na burno reakcijo ob omembi njenega pravega imena. Še zadnji poskus spremembe teme se je ponesrečil. Zavzdihnem, saj vem, da se iz te godlje ne bom mogla izmazati brez podrobne obnove včerajšnje noči.
''No,'' me veselo vzpodbudi, jasno ji je, da sem se vdala.
''Bilo je ... vredu,'' se nerodno zasmejem.
''Resno? Le to mi boš povedala? Svoji najboljši prijateljici opišeš dve uri v eni besedi? Saj sem tvoja najbolša prijateljica, ne?'' me šokirano pogleda. Prikimam.
''Veš, kako me je skrbelo, ko si izginila. Vsa ta skrb mi povzroča sive lase. Poglej,'' prime šop svojih v sivo pobarvanih las in me z njimi požečka po obrazu.
''Še malo manjka, pa bom imela še gubice! In potem sploh ne bom dobila nobenega fanta in me boš morala prenašati do konca življenja! Lahko bi mi vsaj olajšala te hude muke in mi povedala, kar se ti je zgodilo, da si bom lahko vsaj približno predstavljala, kaj fantje sploh so. To mi bo precej koristilo, ko ...''
''V redu, v redu, v redu,'' se zasmejem in jo prekinem sredi navala filozofiranja. Poda mi zmagovalen nasmeh, odpre vhodna vrata in mi v roke potisne cel kup božično novoletnih lučk.
''Pridi in povej mi vse,'' me potisne skozi vrata in jih zaloputne za nama.
''Torej, kako mu je ime?''
''Rok. Priimka pa ne vem,'' ji podam začetek dolge verige lučk.
''Ne še, počakaj da splezam na okno,'' se zasmeje. Taka pustolovka je, da se mi velikokrat zazdi, da je njen bodoči fant ne bo dohajal. ''Rok torej. Koliko je star? Od kod je? Kdaj se dobita?'' me zasuje s kupom vprašanj.
''Ne vem, verjetno toliko kot mi. Ne vem,od kod je, Eva.Nisem ga izspraševala kot na zatožni klopi,'' ji namenim očitajoč pogled. ''Kmalu se vidiva,'' še dodam.
''Oooo, a ti je že pisal?''
''Ne, ampak ...''
''Podaj mi lučke prosim. Nič ampak. Piši mu ti,'' se trudi, da bi pogovor tekel, kot da me ne bi prekinila.
''Nimam njegove številke in on ne moje,'' se nerodno zasmejem in ji podam lučke.
''Kaj?'' blekne in lučke ji spolzijo iz rok, a jih hitro ujame.
''Nimaš številke? Kaj sta pa delala celi dve uri?'' se začudeno zastrmi vame.
''Bolj ali manj kregala,'' osramočeno priznam.
''Si bila spet tečka?'' se mi posmeje.
''No ja, bolje da mu pokažeš svoje prave barve že na začetku, kot da ti potem uide,'' se mi namuzne. Nasmejim se ji nazaj in v  glavi zbiram besede, s katerimi bi ji vrnila milo za drago.
''No, takole, končali sva,'' se zasmeje, skoči z okenske police in sama sebi da petko.
''Toliko o tem, kateri izmed naju bi fant prej ušel,'' se ji zasmejim in tečem proti vratom.
''Boš že videla, predrznica,'' oblikuje snežno kepo med dlanmi in jo zaluča za mano. Hitro zaloputnem vrata in se rešim ledene kepe. Za vrati se zasliši obupan Evin krik.
''Ta ti je uspela,'' po kratkem premoru doda in vstopi v hišo.

''Ja?'' se presenečeno oglasim na klic neznane številke.
''Gabriela?'' neznanec na drugi strani vpraša.
''Ne, halo pica tukaj,'' se sarkastično posmejim. Neznanec se zasmeje nazaj. Njegov prijeten glas je kriv, da ne prekinem.
''Rok tukaj,'' se končno predstavi.
''Rok?'' se delam začudeno.
''Am ja, Rok. Za novo leto sva se spoznala,'' potiho reče.
''Rok, saj res. Sori, nisem te prepoznala,'' kar se da ravnodušno zamomljam, čeprav delček mene nori od navdušenja.
''Zakaj kličeš?'' mu ne pustim do besede.
''Hm ... ja ... zanima me, če imaš čas?'' končno izjavi.
''Mogoče,'' zamomljam, se vržem na posteljo in se igram z lasmi.
''Zakaj?''
''Ker sem pred tvojo hišo,'' se nasmehne.
''PRED MOJO HIŠO?!'' panično zakričim in se hitro dvignem s postelje.
''Kako sploh veš, kje živim in kje si dobil mojo številko?'' se v moji glavi sproži alarm. To je že rahlo strašljivo.
''Saj si rekla, naj se potrudim,'' se je nasmehnil. Z roko sežem do stikala, izklopim luč v sobi in se potiho prikradem do okna. Narahlo odgrnem zavese in pogledam skozi.
''Gabriela, hecal sem te. Saj ne preverjaš, če stojim pred tvojo hišo?'' se mi zasmeje v slušalko.
''Ne,'' hitro zanikam pravkar storjeno.
''Sepravi imaš čas,'' samozavestno zatrdi.
''Zakaj se ti zdi, da imamo vsi toliko prostega časa kot ga imaš ti?'' mu siknem.
''Mogoče zato, ker se pogovarjaš že pet minut z mano, mala,'' se mi zasmeje.
''Pridi do 03,'' še doda.
''Do 03? Resno, v bar me boš peljal?'' se mu ne dam zlahka.
''Ti samo čimprej pridi, kako te bom očaral, je moja skrb,'' mi reče in prekine, preden bi mu lahko rekla ne. Pameten fant, ni kaj. Nekaj časa omahujem, a se nato vseeno sprijaznim s svojo usodo. Nase si navlečem navadne kavbojke in v žep temnega plašča za vsak slučaj zatlačim deset evrov. Stečem po stopnicah do vrat in izginem iz hiše. Čim stopim v kupček snega pred hišo, se zavem, da sem le v nogavicah. Super.
''Gabi, misli z glavo,'' si rečem. Hitro stečem noter in si nataknem allstarke. Dvakrat preverim, če imam vse in če sem zaklenila hišo in se končno brezskrbna odpravim na pot.
Vidim ga, kako stoji pred barom in se panično ozira okrog sebe. Videti je prav ljubko, ko je tako živčen. Privoščljivo se mu nasmehnem in takrat me opazi.
''Pa si le prišla,'' se nasmeje in me na moje začudenje objame. Tako stojim v objemu nekaj sekund, potem pa roke nerodno ovijem okrog njega. Vrnila sem mu objem, čeprav objemanje sovražim. Hitro popustim objem, zardim in pogledam v tla.
''Gabriela, vem, da je že temno in pozno, ampak, bi šla nekam z mano?'' vabljivo vpraša.
''Kam?'' dvignem glavo in ga začudeno pogledam.
''Boš videla,'' se skrivnostno zasmeje in me prime za roko. Trznem, a roke ne izmaknem. Hodiva po pločniku invedno bolj se mi dozdeva, kam greva.
''Kam greva?'' ga naglas vprašam.
''Pšššt. Kvariš trenutek in spanec prebivalcem blokov,'' se zasmeje in stisne mojo roko. Po celem telesu mi navaden stisk požene tisoče mravljincev. Sovražim ta občutek. Pločnik se konča in znajdeva se na prehojeni potki v parku. Vedela sem. Hodiva naprej in prispeva do najbolj oddaljene klopice. Tu se ustaviva. Rok se usede in jaz storim isto.
''Kje sva?'' prekinem tišino.
''V parku,'' se mi zasmeje. Zavijem z očmi.
''Razsvetli me, zakaj sva tukaj?'' prekinem njegovo smejanje.
''Sem velikokrat pridem razmišljat,'' se mi sramežljivo nasmehne. Ozrem se okrog.
''Lepo je,'' rečem, čeprav se mi ne zdi nič posebnega. Klopica kot klopica, zraven nje smetnjak in polno dreves, ki so vsa enaka. Enaka je vsem v parku. Zamišljeno mi prikima.
''Za to veš samo ti,'' mi reče in se zazre vame.
''Nočem ti pokvariti sanj, ampak mislim, da za ta park ve celo mesto, pa še kakšen več,'' se mu sarkastično nasmejem.
''Sarkazem je očitno tvoj najboljši prijatelj?'' povzdigne obrv in semi nasmehne.
''Mislil sem, da si edina, ki veš, da hodim sem,'' nadaljuje, preden bi mu lahko odgovorila na prej zastavljeno vprašanje.
''Uff, gotovo sem nekaj posebnega,'' se mu živahno posmejem.
''Ja,'' reče odsotno, a njegov pogled spet poišče moje oči. Njegove modre oči so tokrat še posebaj zažarele.
''Lahko prideš sem, ko boš hotela ujeti svet okrog sebe,'' se mi nasmehne.
''Hvala, lastnik klopice in celotnega parka,'' zamomljam in opazujem njegovo reakcijo na obrazu, a ne trzne. Z roko me objame okrog pasu in me stisne k sebi, jaz pa se naslonim na njegovo ramo in takrat zagledam zvezde. Pogled mi vzame dih.
''Res je lepo tukaj,'' se nasmejem.
''Veš kaj je še lepše?'' se mi posmeje nazaj. V tišini odkimam.
''Ti,'' zašepeta in mi s prsti povzdigne brado proti sebi.

»Takrat se mi je zazdelo, da sem naredila zvezde ljubosumne, ker sem te lahko poljubila, one pa so le gledale. Vsako noč sem se jim smejala, ker one niso bile tvoj razlog za izgubo spanca, saj sem to postala jaz. Mislim, da se mi smejijo nazaj, ker sem mislila, da boš vedno moj, vendar nisi.«

''Povej mi vse,'' je Evelin zacvilila v telefon.
''Ne, raje mi povej v živo,'' nadaljuje z enako motečo frekvenco glasu, zaradi katere telefon odmaknem od ušesa.
''Pridem mimo!'' oznani in prekine. Skomignem z rameni in se zleknem na razmetano posteljo. Mobi spet zazvoni.
''Kaj bo dobrega preljuba Evelin,'' se ji zasmejem.
''Premislila sem si, greva na pijačko,'' se zasmeje.
''Čez pet minut se dobiva v Čajalnici,'' spet prekine. Nekaj časa strmim v telefon, če si bo spet premislila, potem pa se odpravim na trg. Majhna sivolaska v rdečem plašču prileti vame in me objame.
''Evelin, ne maram objemov,'' se ji tečno zasmejim.
''Tudi jaz te imam rada,'' me odrine od sebe in skupaj vstopiva v Čajalnico.
''Torej,'' mi pošlje radoveden pogled, ko naročiva dva brusnična čaja.
''Objel me je,'' začnem. ''O moj bog! Kaj si pa potem naredila ubožcu? Kam si zakopala truplo?'' zašepeta in se nagne proti meni.
''Ah Eva, zgodilo seje hujše od tega,'' negativno nadaljujem in njene oči skoraj skočijo iz jamic. ''Všeč mi je bilo,'' se ji kislo nasmehnem.
''Ko te jaz objamem, se pa zmrduješ. Packa,'' užaljeno prekriža roke čez prsa.
''Te ne zanima, kaj se je zgodilo potem?'' jo izzovem.
''Sem že mislila, da ne boš nikol vprašala,'' se s komolci nasloni na mizo in si z dlanmi podpre obraz.
''Poljubil me je,'' se zasmejem kot kakšna štiriletna punčka.
''POLJUBIL TE JE?'' zakriči na ves glas.
''Ej,'' jo grdo pogledam. ''Ne tako naglas!''
''Poljubil te je?'' zašepeta in ševedno ne more priti k sebi po šoku.
''Ja,'' zardim še bolj kot bi sicer, saj se mizi približa natakarica s čajema.
''Izvolita dekleti in veselo praznovanje zmenka,'' mi pomežikne. Sramota.
''Hvala Eva,'' jo osramočeno pogledam, a ne trzne.
''Evelin!?'' ji tlesknem s prsti pred obrazom.
''Ta antipatičen obraz in njegova ogabna osebnost! Poglej to njegovo snobovsko obnašanje. Kaj si misli, da je?'' se začne skoraj dreti Evelin.
''Kdo?'' se začnem obračati na stolu.
''Gabriela nehaj! Drugače bo vedel, da ga opravljam,'' me strogo pogleda.
''Takih fantov pa res ne prenašam! Najhuje je, da misli, da lahko osvoji vsako. Prav rada bi, da bi spoznal tebe. Ti bi mu govoto pokazala, kar mu gre,'' se zlobno nasmehne in z dlanmi nevede oblikuje trikotnik. Taki trenutki z njo me strašijo. Ne morem pozabiti dneva, ko je predrznemu sošolcu v tretjem razredu vrnila milo za drago za žaljivke o njeni višini. Povedala mu je, da je majhna le zato, da je bližje peklu, kamor ga bo poslala, če bo še naprej izzival. Takrat sva postali najboljši prijateljici. Mogoče zato, ker sem se bala, da bom v pekel šla tudi jaz.
''Nehaj se mrščiti Eva,'' se ji zasmejem.
''Če pa me spravlja ob živce,'' mi odgovori, medtem ko nepremično bulji v sosednjo mizo. ''Poglej ga sama, če mi ne verjameš. A pazi, da te ne vidi,'' z glavo pomigne proti mizi levo za menoj. Obrnem se in se delam, da nekaj iščem v torbici. In takrat ga zagledam. Takoj se zravnam in pogledam Evo direktno v oči.
''Kaj?'' mi zamomlja z usti polnimi čaja.
''Tole je Rok,'' izdavim in strmim v prazno.
''Rok?'' pljune čaj nazaj v skodelico.
''Tega rjavolasca v črni majici kličeš ti Rok?'' me šeenkrat vrpaša.
''Ja Evelin, to je moj Rok,'' primem skodelico čaja s tresočo se roko.
''Gabi, tole ni Rok, gotovo si narobe videla, to je Tin. Mestni diler,'' se mi zasmeje.
''Oh ti zaljubljenka, povsod ga že vidiš in to po prvem zmenku!'' se mi naglas zasmeje. Skomignem z rameni in zavijem z očmi.
''Verjetno imaš prav. Ne to, da ga vidim povsod, temveč to, da sem ga gotovo zgrešila,'' se nasmejem in srknem še zadnji požirek čaja.
''Greva?'' me vpraša.
''Pojdiva,'' se ji nasmehnem. Oblečeva se in sprehodivase mimo mize z rjavolascem, ki ravno takrat dvigne pogled inme pogleda v oči.
''Gabi?'' presenečeno zine. Stojim kot vkopana in gledam zdaj njega, zdaj njegovo spremljevalko.
''Živijo ... hmm kako naj ti rečem? Rok, Tin ali napihnjen ego? Aja, tvojega imena, dragica, pa ne vem. Ne trudi se mi predstaviti, jutri bo že imel drugo,'' nesramno reče Eva.
''Gabi, lahko pojasnim,'' skesano reče, a Eva me trmasto odvleče skozi vrata.
''Ne rabi tvojih bednih pojasnil,'' mu še navrže preden zaloputne vrata za nama. Bruhnem v jok in ji planem v objem.
''Končno, vsaj fantje te bodo pomehkužili,'' mi reče in mi na obraz izvabi droben nasmeh. ''Taka ne greš domov,'' doda in mi boža lase.
''Saj ni nič hujšega,'' se ji zlomljeno nasmehnem, Eva pa mi poda enega izmed njenih ''pa saj se hecaš'' pogledov.
''Saj je bil samo poljub, to še nič ne pomeni,'' grenko pripomnim.
''SAMO POLJUB? Če on tako misli še ne pomeni, da bom tebi to dovoila. Ti si Gabriela Korat in ...''
''In ti si Evelin Pavšič,'' jo prekinem sredi govora.
''Ja sem, ampak to ni bistveno. Hotela sem ti povedati, da bo obžaloval svojo napačno odločitev,'' me pogleda v oči in položi svoji roki na moja ramena.
 ''Prav tako, kot jo boš ti, če ne greš k meni prespat,'' se mi še namuzne in me odvleče do svojega doma.

Hitim. Hitim po stranskih ulicah, mimo neznanih vogalov v želji, da nikogar ne srečam. Zaprem oči in poskušam odmisliti strah in nemirno srce, ki ga razganja v prsih. Bolj preprosto bi bilo, če ga ne bi spoznala.
''Gabi?'' se oglasi znani glas. Jezno se obrnem in pristanem direktno v njegov objem.
''Rok, Tin ali kakorkoli se že kličeš, pusti me pri miru,'' se poskušam osvoboditi njegovega močnega objema. Zasmeje se moji šibkosti.
''Kaj, a boš rekel, da tudi to ime ni pravilno?'' jezno pripomnim.
''Tako je, mala,'' me zanalašč spravlja ob živce.
''Ja, seveda, in pujsi letijo,'' izkoristim trenutek neprevidnosti in se mu izvijem iz objema.
''Kevin sem, '' stegne roko in čaka, da mu vrnem stisk.
''Z neznanci se ne rokujem,'' odrinem ponujeno roko.
''Saj nisem neznanec, predstavil sem se ti že,'' se mi namuzne.
''Ja in to z novim lažnim imenom,'' ga zavrnem. Z roko seže v žep bunde in na plano povleče denarnico. Pobrska po njej in mi v roke vrzi osebno izkaznico.
''Kevin Pavzin,'' naglas preberem.
''Sem ti rekel,'' se mi privoščljivo nasmehne.
''Utihni,'' rečem poraženo. Zamaguje, čeprav si tega nočem priznati. Zmagoslavno se nasmehne, ko spozna, da nevem, kaj reči. Stopi korak bližje in utrip se mi takoj poveča. Kriza, spet čutim na tisoče metuljčkov.
''Je že vredu, včasih pač ostanemo brez besed,'' zašepeta in se mi zazre v oči. Jezno ga odrinem in stečem proč.
''Gabi, ne počni tega,'' zakriči za mano, a se ne ustavim. Dovolj imam vsega. Dovolj imam glave polne vprašanj. Zakaj se počutim tako šibko in ranljivo? Zakaj se obnašam, kot da sem mu zamerila, čeprav mu nisem? Zakaj mu sploh nisem zamerila? Zakaj, zakaj, zakaj, zakaj?Sunkovito odprem vrata hiše in torbo jezno zabrišem v kot. Na skrivaj si želim, da bi bil to Rok. Tin. No ja, Kevin! Jezno zakričim.
''Gabriela?'' se iz kuhinje zasliši mamin glas. Super, res super. ''Kaj je narobe?'' zmedeno vpraša.
''Kaj naj bi bilo?'' se delam, kot da se incident ob prihodu v hišo sploh ni zgodil.
''Torba ti ni nič naredila, torej predvidevam, da ti je nekdo drug,'' se mi nežno zasmeje. ''In po tvojem bojnem kriku sodeč, se tistemu povzročitelju težav ne piše nič dobrega,''nagajivo pripomni in se spet posveti kuhanju.Odvlečem se po stopnicah v sobo in se preoblečem.
''Grem teč,'' oznanim in že izginem iz hiše. V ušesa si vtaknem slušalke in upam, da mi bo tek spraznil misli. Hladen zrak mi prija in enakomeren tempo teka me sprosti, a vprašanja ne izginejo.

''Doma sem,'' zakričim.
''Mama?'' naveličano ponovim, a ne dobim odgovora. Verjetno je presodila, da je bolje, če me pusti samo, da ohladim jezo. Glavo pomolim v kuhinjo. Poleg testenin je na mizi pustila še listek. ''Saj res, sestanek,'' se spomnim. Njeni slaščičarni namreč ponujajo velik posel. Odpreti nameravajo vsaj še pet obratov v Sloveniji in nekaj v tujini. 
''Odpri hladilnik?'' začudeno ponovim napisano in odprem vrata hladilnika. Na drugi polici zagledam doma narejeno jagodno torto. Zasmejem se. Mama ve, kako me spraviti v boljšo voljo. Vendar nisem lačna. Zaradi vprašanj, ki si jih še vedno nisem izbila iz glave, mi najljubša sladica pred nosom ne diši. Zavzdihnem, slečem vetrovko in ob pogledu na neskončnih dvajset stopnic do moje sobe se mi kar zavrti.
''Umiram,'' se pritožujem, medtem ko stopam po stopnicah. Odprem vrata sobe in se v mislih že preselim v svojo veliko in mehko posteljo.
''Končno s... Ti,'' pokažem s prstom nanj, ''ven iz moje sobe,'' skoraj zakričim, čim ga zagledam. Ves mir, ki sem ga pridobila s tekom, je zdaj porušen.
''Dovoli, da ti razložim,'' vstane s postelje in dlani proseče stisne skupaj. Dovolj ga imam.
''Danes pa že kar veš, kje živim,'' se s pogledom zapičim v njegove oči.
''Ja, ampak ...''
''Prihrani mi izgovore,'' se ne pustim moledovati.
''Gabi,'' vstane in se mi približa. Srce ponori in besede mi zmedeno zaplavajo po glavi. Čarovnija? Bolj prekletstvo.
''Nič Gabi,'' se zberem in umaknem nazaj.
''Evelin mi je ...''
''A zdaj boš pa še njo umešal v svoje laži ti ...'' mi pokrije usta z dlanjo, jaz pa besno piham vanjo.
''Po najinem srečanju sem naletel na Evelin in ji vse pojasnil. Zato mi je pokazala, kje živiš, ker si baje prevelika trma, da bi sprejela moje klice,'' se nasmehne. Jeza se v meni postopoma umirja, on pa umakne dlan z mojih ust.
''Tišina pomeni, da mi verjameš?'' si oddahne.
''To še ne pojasni vsega,'' se ne predam. ''Predstaviš se mi z lažnim imenom, resno? In potem še zamolčiš, da si diler?'' ga postavim na hladna tla.
''Prav imaš, moral bi ti povedati, gotovo bi te s tem takoj očaral,'' se mi sarkastično zasmeje. Zavijem z očmi.
''Kaj pa tista punca v Čajalnici?'' zahtevam pojasnilo.
''Resno, Gabi?'' se mi zasmeje. ''Povem ti, da sem diler, ti pa me zaslišuješ o tem, kdo je bila punca v Čajalnici?'' reče in v svojih besedah ne najdem več smisla.
''Odgovori,'' se poskušam zbrati.
''Stranka je bila,'' se mi zasmeje in stopi proti meni, da me bo objel.
''Stranka?'' ga zmedeno pogledam.
''Ja, Gabi,'' se zasmeje in mi obraz nasloni na svoja prsa. Naglas zavzdihnem. ''A si ljubosumna?'' se mi zasmeje.
''Ne,'' ga odrinem in se obrnem proč, v želji, da ne vidi mojega zardelega obraza. Narahlo me z rokami obrne in vse se zgodi kot v hitrem posnetku. Roke ovije okrog mojega obraza in me potegne k sebi. Narahlo me poljubi in jaz mu poljub šokirano vrnem. Stisne me k sebi tako močno, da njegov utrip čutim po celem telesu. Za trenutek se ustavi in ustnice, ki so še pred sekundo nežno poljubljale, se ločijo. Narahlo zardim, ko se njegove modre oči zazrejo v moje.
''To bom vzel kot sprejem opravičila,'' mi smeje zašepeta.
''Vseeno mi dolguješ še veliko razlag,'' se zasmejem.
''Ja, tečka, najprej pa zamiži. Nekaj imam zate,'' ponosno reče. Zamižim in čakam na presenečenje.
''Odpri oči,'' se mi posmeje in mi pred nos potisne črno škatlico, na kateri s srebrnimi črkami piše Gabriela. Dvakrat pomežikem in ga šokirano pogledam.
''Odpri no,'' navdušeno reče. Škatlico previdno vzamem v roke in jo odprem. Kar vidim, mi vzame dih. Kupil mi je diamantni prstan.
''Ne morem,'' mu rečem in poskušam vrniti škatlico z vsebino.
''Mala, saj ni pravi diamant,'' se mi zareži.
''Saj vem,'' skušam popraviti narejeno napako in ga rahlo boksnem v ramo.
''No, ti je všeč?'' se zasmeje in prstan vzame iz škatlice.
''Ja,'' zardim, ko mi prstan natakne na prstanec.
''No, za pozno novoletno darilo,'' se mi posmeje.
''Ampak, saj te nisem prosila za darilo,'' odsotno zamomljam in se zazrem v prstan. Prisegla bi, da je diamant.
''Kot me nisi prosila, da se v trenutku zagledam vate,'' zamomlja nazaj.

»V vsej tej zmedi sem se slučajno zaljubila vate malce več, kot sem pričakovala, malce več kot sem zmogla in malce več kot si se ti. Vedela sem, da mi boš po vsej verjetnosti strl srce. Nisem pa vedela,  da ti bom jaz to dovolila.«


''A gresta danes ven?'' se name nalepi Eva, ko skupaj hodiva proti učilnici.
''Ja,'' se nerodno zasmejim.
''Nosiš njegov prstan?'' reče in pograbi roko, brez da bi kaj vprašala. Začudeno jo pogledam.
''Pazi,kdaj ga nosiš, ni ravno prstan iz trgovine z oblekami,'' se mi posmeje.
''Ja, sem opazila,'' ji tečno izmaknem roko iz njenega prijema.
''Veš katerega smo danes?'' zažvrgoli.
''Prvega marca,'' ji nezaiteresirano odgovorim, čeprav vem, na kaj misli.
''Danes praznujeta dva meseca,'' mi zacvili na uho.
''Eva, umiri se,'' ji siknem nazaj, čeprav me razganja od neučakanosti.
''Kdaj se dobita?'' reče naglas in si pokrije usta, ko se tega zave.
''Po uri,'' zavijem z očmi.
''Čez eno uro!'' zakriči in pritegne pozornost vseh mimoidočih na hodniku.
''Ja, Evelin,'' z enakim tonom nadaljujem, ko vstopiva v učilnico.
''Okej, boš potem povedala,'' mi potihoma šepne.
''Danes bomo govorili o srcu in ožilju,'' z žarom v očeh profesor začne uro.
''Matej,'' tleskne sošolcu pred obrazom.
''Pridi narisat srce,'' se profesor zasmeje.
''Ostali pa si zapišite. Srce je votel
mišični organ, ki ga mišična stena pretin deli na levo in desno polovico,'' naredi nekaj premora in se razgleda po razredu, da preveri, če vsi pišemo. ''Predin?'' se zasmeje nekdo iz zadnje vrste.
''Pretin,'' zmaje z glavo in slednje zapiše na tablo, da ne bi prišlo do še večjih nesporazumov. ''Si narisal srce?'' preveri Mateja.
''Ja,'' se ta zasmeje in se odmakne od table, da nam pokaže svojo umetnino.
''Čudovito, kot otroci v vrtcu,'' se zasmeje profesor in ga pošlje v klop, jaz pa se zgubim v svojih mislih.
''O čem razmišljaš?'' me nazaj v realnost popelje ponoven tlesk prstov, tokrat pred mojim obrazom.
''Ali lahko umreš zaradi zlomljenega srca?'' mi Eva krije hrbet.
''Zanimivo in sploh ne neumestno vprašanje,'' se zamisli.
''Dokazano je, da se srčne nitke včasih pretržejo po globoki čustveni travmi. Kot rezultat tega srce ne črpa krvi dovolj efektivno in zaradi tega lahko umreš. Temu se reče sindrom zlomljenega srca. Če poenostavimo, pa bi lahko rekli, da lahko umreš zaradi zlomljenega srca,'' se nasmehne, saj nas njegova razlaga preseneti. Zazvoni.Avtomatsko skočim v zrak in se zapodim proti vratom.
''Gabriela, kaj pa tvoji zvezki?'' za menoj vpraša učitelj. Kislo se nasmehnem in se osramočeno vrnem v klop in pospravim.
''Lahko bi se vsaj delala, da te biologija zanima,'' se je posmejal pred celim razredom.
''Ta je bila pa dobra,'' se mi zasmeje Eva.
''Si kaj živčna?'' me zaskrbljeno pogleda.
''Jaz, živčna?'' se začudim.
''Nikakor,'' še dodam, da ne bi vrtala še naprej.
''Poglej, Gabriela, kot tvoja najboljša prijateljica imam dolžnost, da ti povem, da izgledaš za dol past. In če Kevin ne bo padel skupaj, ko te vidi, ni pravi zate,'' spodbudno reče, jaz pa ji živčno pokimam.
''Uživajta,''  se zasmeje in odide. Zbegano gledam za njo in takrat ga zagledam na drugi strani dvorišča. Jezno govori po telefonu in vneto maha z rokami po zraku. Nasmehnem se kot vedno, ko ga zagledam, in se mu priplazim za hrbet.
''Stari, te pokličem pozneje, čakam Gabi,'' zamomlja v telefon.
''Ne, nič ne ve o tem,'' po nekaj sekundah tišine reče in prekine.
''Česa ne vem?'' se tiho oglasim za njim. Sunkovito se obrne in se mi zazre globoko v oči.
''Kaj si slišala?'' me razburjeno vpraša.
''Česa ne vem?'' sem ignorirala njegovo vprašanje in še naprej ponavljala svoje.
''Ne tukaj,'' reče in pogleda okrog sebe.
''Zakaj ne?'' ga zmedeno vprašam. Ne odgovori, le prime me za komolec in me grobo odvleče stran.
''Au, Kevin, spusti me, boli!'' se potihoma pritožim.
''Ti lahko zaupam?'' me pogleda v oči.
''Če tega nisi uspel ugotoviti v dveh mesecih, ti ne morem prav dosti pomagati,'' mu odgovorim. Nekaj časa me opazuje in razmišlja o vseh mogočih scenarijih.
''Stvar je taka, Gabriela,'' reče in takoj se zavem resnosti teme, saj me je poklical s pravim imenom.
''Nimamo več dosti posla,'' hladno reče.
''Kdo mi?'' se začudim.
''Mi, naša tolpa. Zato smo našli rešitev,'' nadaljuje in za par skeund obmolkne, se ozre okrog, da preveri, če kdo posluša. ''Hors bomo tihotapili čez mejo,'' samozavestno reče.
''Kaj je to hors?'' ga zmedeno vprašam.
''Heroin, mala,'' se zasmeje.
''Saj veš, kaj je heroin?'' me pokroviteljsko vpraša.
''Približno,'' zmajem z glavo.
''Heroin se pridobiva iz opija. Je rjav prah, reče se mu hors. Lahko ga snifaš ali pa vbrizgaš. Zlahka postaneš odvisen od njega, ker je občutek baje enak desetkratnemu orgazmu. A ni dobra stvar?'' poznavalsko zrecitira kot pesmico.
''Zakaj bi ga potem prodajal, če ni dobra stvar?'' mi njihov načrt ni jasen.
''Dosti denarja prinese in ljudje bi plačali, kolikor je potrebno, da ga dobijo. Cene se na črnem trgu gibljejo okrog deset evrov za en hit. V Nemčji so cene še višje, tako da se nam splača tihotapiti čez,'' se zasmeje in me nežno poboža po laseh.
''Kaj pa če vas dobijo?'' se mu zaskrbljeno zazrem v oči.
''Vse je preračunano, mala. Prvič gremo poskusit s par grami, da bomo videli, kako nam bo šlo. In če nas dobijo, imamo tudi plan b. Hors bomo zavili v folijo in če se bodo na meji sumljivo obnašali, bo eden izmed nas pogoltnil zavoj,'' se zasmeje in me prime za roko.
''Pridi, greva v park, da si preženeš grde misli iz glave,'' me poljubi in že se odpraviva k najini stalni točki srečevanja. Tiho sem celo pot do parka in še nekaj minut za tem, ko že sedim v njegovem objemu na najini klopici.
''Gabi, a bi raje šla na čaj?'' se mi nasmehne.
''Marca se ne pije čaja,'' brezizrazno odgovorim.
''Pa na sok, no,'' me še močneje stisne v objem. V transu prej slišanega strmim vanj. Zdi se mi, kot bi bilo včeraj, ko sem ga spoznala. Spomnim se snežink, ki so se topile na njegovem obrazu, kot sem se čez čas ob njem topila jaz.
''Torej?'' me zaskrbljeno pogleda.
''Ti se odloči,'' se delno nasmehnem.
''No, greva na sok in praznujva obletnico kot se spodobi,'' se zasmeje in me dvigne v zrak.
''Kevin, spusti me,'' zdolgočaseno rečem.
''Ne, dokler sene boš nasmejala,'' se mi namuzne.
''Kevin,'' ga resno opozorim.
''Gospodična Gabriela!'' se mi nasmehne kot zna le on. Namuznem se.
''Taka si lepša,'' me spusti na tla in poljubi na čelo. Z roko v roki hodiva po mestu in se ustaviva pred vrati bara.
''Tin?'' se za nama oglasi neznan glas.
''Ej, stari,'' se zasmeje Kevin.
''Filip, to je Gabriela,'' se mi nasmehne, jaz pa se rokujem s Filipom.
''Tin nočem motiti, samo nekaj te bi rabil na hitro.''
''Gabi ve,'' se nasmeje Kevin in me privije k sebi.
''A tako. Si šezmeraj za?'' ga na hitro premeri.
''Ja, Fliper,'' se zasmeje in izmenjata si nekakšen zapleten pozdrav.
''Super, ajde uživajta,'' reče in izigne.
''No, dame prve,'' se Kevin zasmeje in mi odpre vrata.
''Kakšnega gentelmana imaš za fanta,'' se nasmehne, jaz pa zavijem z očmi.

Teden dni mi ni pisal. Celih sedem dni nisem vedela, kaj bi sama s sabo. Zlomljeno srce res boli, čeprav tega nisem nikomur verjela. Še bolj pa boli prazno upanje, ki mi ga je znova prebudil s prošnjo, da se dobiva v parku na najini klopci. Ni ga.Vstanem in odidem. Vendar že po borih dveh korakih zaslišim njegov zasopel glas.
''Gabi.'' Zavzdihnem. Dovolj na glas, da me sliši.
''Ja, vem, pozen sem,'' reče.
''Nič pretresljivega,'' zajedljivo pritrdim in se zanalašč izmaknem pogledu v oči.
''Oprosti,'' zašepeta.
''Kaj? Ne slišim te,'' ga hladno izzovem.
''Oprosti, mala moja,'' ponovi glasneje, levi kotiček ustnice pa se mu izivalno priviha. Jezno ga pogledam. Tisočkrat sem mu že povedala, da sem samo svoja in ne njegova. Kljub navidezni jezi mi je potihoma všeč zven te besede, kot mi je všeč kanček negotovosti v njegovi samozavesti, ki se pojavi vselej, ko jo izreče. Prav tako mi je všeč njegovo igranje z vžigalnikom, ko je živčen, pa tudi na cigaretni dim bi se zanj zlahka privadila.
''Kreten sem bil,'' skesano reče in me s sinje modrimi očmi pogleda izpod čela. Tiho sem, ker nimam kaj reči, saj oba veva, da je zmagal.
''Kakšen prstan naj ti pa zdaj kupim? '' s šalo prekine neprijetno tišino. Povzdignem levo obrv in se namrščim.
''Ne bodi tečka,'' se zareži in se mi približa. Roko nasloni na lice, s prsti gre skozi lase in se ustavi. Jaz pa kot vkopana stojim in zrem vanj. Ne zmorem tako. Ne prenesem čustvenega vlakca smrti.
''Kevin, ne morem,'' priznam in stresem z glavo tako, da njegovi prsti počasi drsijo iz mojih las ter se ustavijo na rami. Rahlo mu odrinem roko z levega ramena in pustim, da pade ob njegov bok.
''Gabi, česa ne zmoreš?'' zmedeno vpraša.
''Tega, da greš stran. Da boš šel v Nemčijo in tvegal lastno življenje za denar! Kaj če vas dobijo? Najverjetneje boste v priporu za vsaj par mesecev, nimam pojma, kaj vse se lahko zgodi ...''
''Ne bodo nas dobili,'' me prekine in se samovšečno zasmeje, ''saj nismo neumni.'' Prav ima. Edina neumna tukaj sem jaz, ker nisem videla, da moj dragi Kevin že ves čas živi v svojem svetu, v katerem ni prostora zame.
''Kaj pa midva?'' vprašam in se mu zazrem globoko v oči.
''Kako kaj pa midva?'' privzdigne obrv.
''Kaj bo z nama? Saj ne moreva biti skupaj, če te mesece ne bom slišala ali videla. Kako bom vedela, ali si sploh živ?'' odgovorim tako glasno, da skoraj kričim iz obupa.
''Zato greš z mano. Da ti ne bo treba nikoli več skrbeti. Ne zame, ne za denar, obleke, prihodnost,'' navdušeno razlaga in svoje dlani ovije okrog mojih. Tako prepričan je, da bo z lahkoto izpeljal akcijo, dobil milijone in skupaj z mano živel v svoji luksuzni hiši, me peljal s svojim najnovejšim avtom in mi kupoval dizajnerske obleke. Jaz... jaz ne mislim živeti z ukradenim denarjem. Čeprav ga imam najraje, nočem biti vključena v njihovo akcijo. Nočem težav. Nevem, kako sem lahko verjela, da bi ta zveza, ali karkoli sploh že imava, delovala. Morda bi morala zaključiti najin 'zavedno', a vem, da tega ne zmorem.
''Torej?'' me navdušeno pogleda.
''Ne bom šla,'' rečem in si za uho potisnem šop las, ki neubogljivo sili na obraz.
''Lahko bi tudi ti ostal,'' zamomljam potiho. Zasmeje se.
''Kaj?'' ga ogorčeno pogledam.
''Smešna si, mala,'' veselo reče in me narahlo boksne v ramo. Strupeno se mu zazrem v oči. Če bi pogled lahko ubijal, bi bil on že zdavnaj na tleh.
''Tebe, da bi vzel s sabo? Niti na misel mi ne pade,'' se začne smejati, kot bi ravnokar slišal svojo najljubšo šalo. Resno in razočarano se mu zazrem v oči, a se ne preneha smejati. Tako grozen je! A ljubek. Grozno ljubek. Zmajam z glavo in poskušam obdržati svoj resen izraz, čeprav se ta vedno bolj mehča. Ustnice počasi drsijo v nasmeh, čeprav jih neuspešno poskušam ustaviti. To ga šebolj zabava. Sovražim ga, ko me spravlja v smeh v resnih situacijah. Vdam se, zavijem z očmi in se mu nasmehnem, on pa me skrije v svoj velik objem. Vem, kljub vsem razlogom za odhod bi vedno poiskala enega, zaradi katerega bi ostala v njegovem objemu. Vse zato, ker me nasmeje, kot me ni še nihče.
''Gabi,'' razpre roke in čaka, da se mu vržem v objem.
''Veš, ne bi te vzel s sabo, ker bi mi te še kdo ukradel,'' sladko zamrmra, jaz pa se mu vržem v objem.

Stojim na pločniku v soju ulične svetilke. Skoraj deset je. Spet ga čakam in spet zamuja. Mobi zavibrira. Kevin je. Piše, da bo zamudil. Razočarano zavzdihnem in pospravim mobi nazaj v žep. Ne bom mu odpisala.
''Ha! Si že podvomila da pridem,'' se mi prikrade za hrbet in me nežno poljubi na vrat. Zavijem z očmi in ga stisnem v objem. Odrine me.
''Mala, pazi, da mi ne boš uničila robe,'' razburjeno reče. Še preden bi mu kaj odgovorila, me že prime za roko in skupaj se odpraviva na žur.
''Saj te ne bi motilo, da bi prodal robo nekomu?'' vpraša po nekaj metrih smrtne tišine.
''Ne,'' se mu nsmehnem, čeprav sem mislila, da bo na žuru z mano in ne z drogo.
''Mala?'' tiho reče.
''Kaj je?'' zamomljam, saj mi ni do pogovora. 
''Me imaš rada?'' me vpraša in spusti mojo roko. Naprej stopava vsak zase.
''Ja,'' rečem, čeprav sem vse manj prepričana, da on čuti enako.
''Dobro, ker bom izstopil iz naše akcije zate,'' se igrivo zasmeje. Debelo pomežikam vanj in skušam ugotoviti ali sanjam. Na skrivaj se uščipnem v lice.
''Najboljši fant na svetu!'' zakričim in se mu obesim okrog vratu, ko dojamem, da to niso sanje.
''Se mi je zdelo, da boš vesela,'' se zasmeje.
''Ampak, kaj bodo rekli drugi?'' ga boječe pogledam.
''Fliper ni kompliciral, za druge me pa ne briga,'' reče in me poljubi na čelo.
''Tin?'' naju zmoti neznanec.
''Ej, a si prinesel?'' potiho vpraša, ko se nama približa.
''Imam, ja,'' reče Kevin in začne brskati po žepih.
''Dvajset evrov na gram?'' ga vpraša blondinec.
''Zate petnajst, ker si redna stranka,'' blondincu izroči paket, on pa Kevinu plačilo.
''In kdo je ta gospodična zraven?'' me pogleda in šele tedaj opazim modrico na njegovem desnem očesu.
''Gabriela,'' se zasmeje Kevin.
''Tvoja punca?'' še naprej vrta, jaz pa se trudim  ne preveč očitno opazovati poškodbe.
''Ne stari,'' se zasmeje Kevin. Obstanem.
''Potem pa vaju ne bom motil,'' mu pomežikne blondinec in odide. Vse v meni obstane.
''Greva še midva?'' me dregne s komolcem pod rebra. Tiho sem.
''Gabi?'' me začudeno pogleda.
''Si to mislil resno?'' govorim v tla. Nočem, da vidi, da mi je hudo.
''Gabi no, saj ...''
''Si to mislil resno, sem te vprašala!'' jezno ali mogoče celo obupano zakričim. Tiho strmi vame. Vsi posebni trenutki preživeti z mano se očitno ne morejo primerjati z njegovimi drogami, čeprav mi je prej zatrjeval drugače.
''Lahko bi vedela,'' prhnem in še malo postojim v tišini z njim.
''Adijo, Kevin,'' rečem in počasi odidem. Ne vpije in ne teče za mano. To mi je všeč. Pomiljevanje prenesem še manj kot njegove laži.
Hitim. Hitim po temnih, stranskih ulicah, mimo neznanih vogalov v želji, da nikogar ne srečam. Z vsakim korakom, ki ga naredim, mi po licu spolzi nova solza. Misel na to, da najina lažna realnost sploh ni obstajala, me počasi, a temeljito uničuje. Vendar me to ne ustavi. Zaprem oči in poskušam odmisliti strah in nemirno srce, ki ga razganja v prsih. Težka roka me grobo prime za ramo. Odprem oči in se sunkovito obrnem.
''Fliper?'' nesigurno vprašam.
''Yes,'' mi frajersko pihne cigaretni dim v obraz. Zakašljam.
''Kje imaš Kevina?'' me pazljivo vpraša.
''Ni pomembno,'' rečem, saj nočem govoriti o tem.
''Se ti je končno uprl?'' me pogleda z gnusom in pljune.
''Od kod tebi to?'' poskušam odmisliti pljunek, ki je pristal na mojem čevlju.
''Akcijo si mu prepovedala,'' me strupeno pogleda v oči.
''Ni res,'' začudeno odvrnem.
''Ne laži,'' zakriči.
''Saj n... ,'' čutim neznosno bolečino na svojem licu, ki naenkrat zavzame celoten obraz. Udaril me je. Droben krik, ki mi udide iz ust je dovolj, da mi primaže šeeno in ponavlja, dokler me ne spravi na tla.
''Zakaj?'' se mi glas zlomi in po licu mi spolzijo solze. Jezen je, besen. Njegovo veliko čelo je nagubano, črni kodri pa razmršeni po glavi. Gleda me in besno izdihuje vdihan zrak.
''Zakaj?'' ponovim glasneje. Ne odgovori. Zajame še zadnji dim iz pogorele cigarete in jo frcne slabih pet centimetrov od moje glave.
''Povej Tinu, da ga pozdravljam,'' se zareži in izgine v temi.


»Verjetno bi morala že takrat pozabiti okus po cigaretih in čokoladi na tvojih ustnicah. Veliko časa sem ga zmotno zamenjevala z okusom ljubezni, dokler ni izginil. Zdaj vem, da ima ljubezen okus po grenko slanih solzah in besedah, ki sem jih nakopičila v grlu, vedoč, da ne smem izreči nobene naglas.«

Odprem vrata svoje sobe. Luč je odprta. On sedi na tleh nasproti postelje. Naslonjen je na steno in opazuje vsak moj gib.
''Gabi?'' nežno vpraša. Ne trznem.
''Gabi oprosti,'' reče, jaz pa buljim v steno nad njegovo glavo.
''Vredu,'' črhnem, čeprav oba veva, da temu ni tako. Tiho sva.
''Povej, kaj je narobe,'' vstane in se počasi pomika proti meni. Roke položi na moja ramena kot Fliper. Trznem.
''Pojdi stran,'' rečem čisto potiho v želji, da se mi glas ne bi zalomil.
''Oh, Gabi,'' boleče zavzdihne, ko opazi solze, ki mi lijejo iz oči.
''Povej, kaj te muči,'' me dvigne v naročje in odnese k postelji. Tesno me objame in pusti, da mu moje solze močijo majico.
''Draga moja, vem, da sem se obnašal, kot kreten, ampak ...'' odmakne pramen las z mojega obraza in zagleda modrico. Rahlo trzne, a odmakne še preostale lase in razkrije verigo modric, na vratu pa zasledi rahlo cigaretno opeklino.
''Gabi, kdo?'' se zazre v moje oči in obriše solze, ki neumorno tečejo po licih.
''Ni važno,'' zamomljam in moje telo se strese.
''Gabriela, rad te imam, prekleto. Ne razumem, zakaj mi nočeš povedati,'' poskuša umirjeno izstisniti iz mene najpomembnejši podatek.
''Fliper?'' me prebere kot odprto knjigo. Prikimam in bruhnem v jok. Hitro vstane in se prime z rokami za glavo.
''Ubil ga bom. Prisežem, da ga bom ubil,'' razburjeno ponavlja in me spravlja v še večji jok.
''Gabi, nisem mislil dobesedno. Najprej se je spravil na Teja, tistega z žura in že takrat sem rekel, da se bom pogovoril z njim. Zdaj se je spravil še nate intega ne morem samo gledati. Moja punca si in branil te bom,'' reče mirno in me spet vzame v naročje.
''Ne joči, ljubezen moja,'' zabrunda in poljubi kotiček mojih ustnic.
''Počasi bom šel,'' reče po nekaj minutah tišine.
''Ne,'' potiho protestiram.
''Pogrešala te bom,'' mu potožim.
''Vem, vem,'' zašepeta.
''Kevin?''
''A?'' zine.
''Bodi previden,'' se zasmejem.
''Ah Gabi, vedno sem,'' vstane in skloni glavo, da me poljubi na vroče čelo. Vržem se mu v objem in glavo zarijem v njegovo majico. Pljuča mi napolni vonj njegovega mehčalca.
''Se vidiva jutri, mala,'' se mi posmeje in frcne neubogljiv pramen las na svoje mesto. Odide in me pusti samo, ujeto v moji praznini. Kot vkopana strmim za svojo srečo, optimizmom in občutkom varnosti, ki z roko v roki z njim, izginejo za vrati. Oči mi napolnijo solze, ki spolzijo po obrazu preko njegovih poljubov, dotikov in mojih sanj. Živčno se igram s prstanom na prstu in zobe zasadim v razpokano ustnico. Ja, rada ga imam.
''Kevin!'' vsa obupana zakričim za njim in zaman čakam, da bi se njegova glava prikazala izza vrat. Mogoče ni slišal, ali me ni hotel slišati.
''Odšel je,'' me presune.

»Sladke besede so kot med, nekaj žlic lahko osveži, preveč pa uniči želodec. Skupaj s svojimi sladkimi besedami si vsako sekundo dneva poplavljal moje misli, jaz pa v njih nisem znala plavati, a me ni motilo.«

Eva s težavo odpre težka vrata zlatarne.
''Dober dan, gospodični. Kako vama lahko pomagam?'' se nama prijazno nasmeje v eleganten kostim oblečena prodajalka.
''Dan,'' kratko pozdravi Eva, jaz sem tiho.
''Torej, fant mi je natvezil, da je ta diamant na prstanu pravi,'' položi majhno škatlico z napisom Gabriela na pult.
''Ampak meni se ne zdi tako in res bi rada izvedela, če imam prav,'' se nedolžno nasmeje, čeprav je še prejšnjo minuto lagala.
''Saj ne, da bi ga imela manj rada, če ne bi bil pravi, ker mi sploh ne piše več. Zato tudi želim vedeti, ali je pravi ali ne. Ker če je, bi ga z veseljem prodala,'' reče in me hitro oplazi s pogledom.
''Žal mi je gospodična, vendar se Vam je lagal,'' reče prodajalka po kratkem ogledu prstana in Evi nameni kisel nasmeh.
''Vedela sem, da je bilo vse le laž. Hvala vseeno,'' se ji nasmehne in pospravi škatlico v žep.
''Nasvidenje,'' naju ob izhodu pozdravi prodajalka in se posveti naslednjim strankam.
''No, super,'' sarkastično pripomni Evelin. Jaz sem tiho. Trapa. Že takrat bi lahko vedela, da prstan nikakor ni pravi. Še sam mi je to jasno povedal. A to je bila edina stvar, ki mi je ostala od njega, poleg spominov in bolečine ob odhodu. Upala sem, da bi bil pravi le zato, ker njegova ljubezen ni bila.


»Boli. Prišel si v moje življenje z vtisom, da boš ostal. In res si ostal nekaj časa, potem pa nepričakovano izginil. Pustil si me za seboj, kot da bi bila ničla in od časa do časa si prišel nazaj, na kratek sprehod, ko je bolečina v mojih prsih začela pojenjati. A nikoli nisi ostal dolgo. Pustil si mi upati, da sva nekaj ali pa bova nekaj gotovo postala. Počutila sem se kot nekdo, h kateremu si se le vračal, ko se nisi dobro počutil. In to boli. Najbolj pa boli to, da sem ti dala vse in pustil si me prazno.«


*

''Če bi takrat vedela, da je ''se vidiva jutri'' bil le ena izmed njegovih konstantnih laži, bi ga verjetno poskusila obdržati v svojem objemu še nekaj časa. Ko sem ga spoznala, sem razumela ljubezenske pesmi in zakaj pari plešejo skupaj. Razumela sem poljube in zakaj jih večina ljudi dojema kot najlepšo stvar. Jasno mi je bilo, zakaj so ljudje z zlomljenim srcem jokali in zakaj so želeli biti sami v razbitinah svojega srca. Rabili so prostor, da bi ga zapolnili z glasom ljubljenega, ki je odšel in s spomini, ki bi zalepili koščke srca spet skupaj in ga pripravili na ponoven zlom. Ko sem ga spoznala, sem razumela, v čem je bistvo življenja in zakaj ljudje bedijo pozno ponoči premišljujoč o svojem izbrancu. Veš, bila sem jezna, ker je takole odšel, ampak nisem več. Sem le utrujena. Utrujena od oklepanja ničesar. Utrujena sem od njegovih laži in čakanja na klic ali pijano sporočilo. Minil je mesec dni. Mesec dni mrzlih nog, ostre bolečine v grlu in neprespanih noči. Ne glede na težke veke in utrujeno glavo, ki je počivala na moji blazini, so mi solze neumorno tekle iz oči, kot iz pokvarjene pipe. Vedno, ko nisem mogla spati, sem strmela v steno, na prazni strani moje postelje in razmišlaja o stvareh, ki bi mu jih povedala, če bi ležal poleg mene. Sita sem vseh cigaret, ki sem jih pokadila v želji, da bi z vsako pokajeno škatlico besedico ljubim mislila manj resno. Pa tudi pijem ne več; pijana ali trezna, vedno vidim le njega,'' zaključim govor in se zazrem dr.Jelovščkovi v oči. Na njenem obrazu ne zaznam niti trohice olajšanja več. Šokirana je, čeprav se trudi to zakriti.
''Gabi, koliko si stara?'' me naposled le vpraša.
''Sedemnajst sem jih imela prejšnji teden,'' hladno odgovorim. Zastrmi se v svojo beležko, v katero ni dosti napisala.
''In nočne more, jih imaš?'' išče vprašanja v svoji glavi.
''Ja, vse so o Kevinu. Obrkožen je z lepimi ljudmi, ki jih ne poznam. In mogoče bi bil to njegov najlepši opis. Ker je bil le lep fant, ki ga nikoli nisem zares poznala,'' rečem in se zagledam v črno beležko, v katero strmi tudi sama.
''Bila si že pri drugih psihiatrih mar ne?'' me pogleda.
''Ja, a nihče ni pomagal, ker ni poznal celotne zgodbe,'' skesano priznam in se ponovno razgledam po pisarni.
''Šest popoldne je?'' zmedeno vprašam.
''Ja, sva se kar zaklepetali,'' pijazno odogovori.
''Iti moram,'' jo prekinem in vstanem s stola.
''Čez en teden se zopet vidiva,'' reče, jaz pa zaloputnem vrata za seboj.


''Eva?'' jo začudeno pozdravim. Tiho je in ko se ji približam, vidim, da joče.
''Eva, kaj je narobe?'' prestrašeno vprašam in jo objamem. Šele takrat opazim dva policista na terasi pred našo hišo.
''Mama?!'' zavpijem in se iztržem Evi iz objema.
''Je kaj narobe z mamo?'' se panično vrtim okrog in upajoče gledam zdaj Evo, zdaj policista.
''Tukaj sem ljubica,'' za sabo zaslišim mamin glas.
''Oh, mama,'' ji planem v objem.
''Kaj je narobe? Zakaj so tukaj?'' jo zaskrbljeno vprašam.
''Pridi noter, usedi se, prosim,'' poskuša čim bolj pogumno reči. Eva nama sledi v hišo in skupaj se usedemo v dnevno sobo.
''Kaj se je zgodilo?'' zamomljam. Tiho sta in me gledata z največjim pomilovanjem, kar ga premoreta. Takrat mi vse postane jasno.
''Kevin...,'' zašepetam in skozi misli mi švignejo vsi spomini.
''Dobili so jih, ko so tihotapili heroin čez mejo,'' reče Eva.
''Je v zaporu?'' hitro vprašam in se presedam na stolu.
''Vedela si za to?'' me zgroženo pogleda mama.
''Ne zdaj,'' jo prekinem, še preden bi lahko nadaljevala svojo pridigo.
''No?'' se živčno zazrem v Evo.
''Ne, Gabriela,'' se mi nerodno nasmehne.
''Kaj pa?''ju zmedeno pogledam. Tiho sta.
''KAJ PA!?'' zakričim. Eva pogoltne cmok v grlu, mama pa zre neznano kam.
''Gabi... Ko so jih dobili na meji, je Kevin pogoltnil tri v folijo zavite paketke heroina,'' po mučnih sekundah končno mama previdno spregovori.
''Ja, vem, tak je bil plan,'' ševedno nočem videti, kam stvar pelje.
''Dva od treh sta počila,'' se mama zlomi skupaj z mojimi upi.
''Saj ni ...'' je vse kar lahko spravim iz sebe. Bolečina vre v meni in iz sekunde v sekundo je huje. Telo zadrhti in iz sebe spravim kratko, tiho ječanje, a zlomiti se, si ne dovolim.
''Kako je umrl?'' pogoltnem cmok v grlu in brezizrazno vprašam.
'Umrl je zaradi predoziranja,'' spregovori eden izmed policistov.
''Kako je umrl, ne zakaj!'' v solzah zakričim. Policist pogleda mojo mamo.
''Pri prevelikem odmerku heroina se najprej začneš sliniti in tresti, tako da bi vsak takoj pomislil, da gre za epileptični napad,'' mi poskuša objasniti stvar.
''Potem pa ti začne teči kri iz nosa in ust. Če ti v par minutah nekdo ne zapiči igle z adrenelinom direktno v srce, umreš,'' reče in me pusti v transu. Gledam v prazno in pustim, da solze tečejo po mojih licih. Mama me poboža po laseh in Evelin se stisne obme in začne hlipati.
''Nekaj imamo zate,'' se z globjim glasom oglasi drugi policist. Prazno se mu zazrem v oči, a se na njegove besede ne odzovem.
''V njegovem žepu so našli pismo naslovljeno nate, tako smo te sploh našli,'' mi reče, a mu ne verjamem, dokler iz aktovke ne privleče na dan bele kuverte. Osvobodim se Evinega in maminega objema in mu iz rok iztrgam kuverto s pismom.
''Hvala,'' zamomljam, odidem v sobo in zaloputnem vrata za seboj.
Kaj bi mi sploh napisal? Kako ga ne briga zame ali kako je bilo vse skupaj le laž? To že vem, ne rabim ponavljanja.
Usedem se na posteljo in odprem že prej odprto ovojnico. Za trenutek se ustavim, potem pa le potegnem list papirja iz nje in ga začnem brati.
»Mala. Vem da si jezna, ker sem šel, brez da bi ti povedal, a ni bilo časa. Akcije nisem imel možnosti zavrniti. Zakaj je temu tako, ti povem, ko se vidiva. Jutri nas čaka zadnja pošiljka horsa. Drži pesti, čeprav bo vse že opravljeno, ko boš dobila pismo. Rekel sem Fliperju, da mu puščam ves denar, ki ga bomo zaslužili. Ne bom več dilal in tako služil, ker največje bogastvo že imam – tebe. Z mano je vse vredu, a pogrešam te za znoret. Cele dneve mislim le, kako lepo bi te bilo objeti in zakopati svoj obraz v tvoj vrat, čeprav vem, da te to žgečka. Še lepše pa bi te bilo poljubiti, se igrati s tvojimi lasmi in zaspati poleg tebe. Nimam te rad Gabi, ljubim te.«
Ljubi me? Napisane besede  mi prebodejo srce in telo se pod svojo težo zruši ter pade na tla, kot solza po licu. Ljubil me je.

»Moje oči so bile prve, ki so pozabile. Obraz, ki sem ga včasih nežno objela z rokami, je zdaj meglen. In žameten glas počasi drsi iz mojega spomina, kot pesek skozi prste. Ampak kar sem čutila, je ševedno kristalno jasno. Kot bi bilo včeraj. Ševedno ostaja sled grenko-sladke bolečine med želeti in imeti, ki sem jo čutila še preden sem te poznala. Ampak v kratkem trenutku vmes – ujeta v tvoj objem, sem lahko le razmišljala, kako srečna sem – kako srečna sem bila.
Takrat se mi je zazdelo, da sem naredila zvezde ljubosumne, ker sem te lahko poljubila, one pa so le gledale. Vsako noč sem se jim smejala, ker one niso bile tvoj razlog za izgubo spanca, saj sem to postala jaz. Mislim, da se mi smejijo nazaj, ker sem mislila, da boš vedno moj, vendar nisi.
V vsej tej zmedi sem se slučajno zaljubila vate malce več, kot sem pričakovala, malce več kot sem zmogla in malce več, kot si se ti. Vedela sem, da mi boš po vsej verjetnosti strl srce. Nisem pa vedela, da ti bom jaz to dovolila.
Verjetno bi morala že takrat pozabiti okus po cigaretih in čokoladi na tvojih ustnicah. Veliko časa sem ga zmotno zamenjevala z okusom ljubezni, dokler ni izginil. Zdaj vem, da ima ljubezen okus po grenko-slanih solzah in besedah, ki sem jih nakopičila v grlu, vedoč, da ne smem izreči nobene naglas.
Saj veš. Sladke besede so kot med, nekaj žlic lahko osveži, preveč pa uniči želodec. Skupaj s svojimi sladkimi besedami si vsako sekundo dneva poplavljal moje misli, jaz pa v njih nisem znala plavati, a me ni motilo.
Boli. Prišel si v moje življenje z vtisom, da boš ostal. In res si ostal nekaj časa, potem pa nepričakovano izginil. Pustil si me za seboj, kot da bi bila ničla in od časa do časa si prišel nazaj, na kratek sprehod, ko je bolečina v mojih prsih začela pojenjati. A nikoli nisi ostal dolgo. Pustil si mi upati, da sva nekaj ali pa bova nekaj gotovo postala. Počutila sem se kot nekdo, h kateremu si se le vračal, ko se nisi dobro počutil. In to boli. Najbolj pa boli to, da sem ti dala vse in pustil si me prazno.
Žalostno je, ker te ne morem pozabiti. Ne morem spregledati brazgotin, ki si mi jih pustil na duši. Ne morem pozabiti spominov, saj me ti dohitijo vedno znova in znova. Vidim te v fantu, ki je včeraj šel mimo mene in se mi nasmehnil. Vidim te v vsakem mimidočem v šoli, ki me nenamerno oplazi po roki. Vse me spominja nate in na vse načine, po katerih me ta spomin preganja. Hočem izbrisati tvoje dotike, poglede in poljube. A to bi lahko naredila le tako, da bi izbrisala vse. Vse, kar še imam – samo sebe.«
Na bel papir napisano pismo položim na najino klopico v parku. Prišla sem se poslovit. Posloviti od njega in naju. Od vsega, česar nimam več. Evelin se je preselila. Nisem dovolj dobro vplivala nanjo in tako mi je življenje odvzelo edinega človeka, ki me je še držal pokonci. Terapije pri psihijatrinji mi niso pomagale, šlo je kvečjemu na slabše, zato je niti ne obiskujem več. Nisem mrtva, vendar tudi živa nisem. Ne živim, le trudim se preživeti.Veš, ne potrebuješ vedno orožja, da nekoga ubiješ. Včasih je navaden adijo dovolj.