Številka: M101

Suzana Strelec

BELA DAMA

OŠ Borisa Kidriča Kidričevo

 

RAZGLED S POGLEDOM NA OTROŠTVO

Tisto zimo je bil za Ano poseben dan. Z vlakom se je pripeljala v naselje Kidričevo, da obišče kraj svojega otroštva. Snežinke so nežno naletavale, ko je stopala med ulicami po zasneženi poti in v svoji notranjosti podoživljala veličastnost tega trenutka. Njene stopinje so puščale odtise stopal in sledi veselega pričakovanja sedaj že mlade ženske.

Ana je življenje znala živeti z neuspehi, znala se je dotakniti središča svoje bolesti. Predvsem pa je znala živeti z radostjo, upanjem in ljubeznijo. Njeno življenje je bilo posebno tudi zato, ker ga je zazanamovalo preživlanje otroštva v neobičajni stavbi – v dvorcu Sternthal.

Srce ji je močno utripalo, ko se je bližala mogočnemu staremu dvorcu, ki se je dvigal med vrtovi ob robu naselja. Obdan je bil v belo snežno obleko; kot bela dama se je ponosno bohotil med drevesi lipovega parka.

Obstala je  pred mogočnimi vrati in se najprej  ozrla proti staremu vodnjaku, kjer so se včasih zbirali otroci k zaupnim pogovorom, starši pa so prihajali po vodo za kuhanje, pranje in zalivanje. Vodnjak je bil poslikan s simboli ljubezni, klop ob njem pa z imeni zaljubljencev, ki so se ob večerih naskrivaj stiskali drug k drugemu in se držali za roke.

Z nasmeškom na obrazu  je pogledala proti oknu in pričakovala klic mame k večerji. Obšla  jo  je težka žalost, ker mame več ni med živimi. Vedela je, da so samo spomini. Prijela je za veliko kovinsko kljuko in s težavo odrinila krilo težkih vrat, da je lahko vstopila v velik hodnik s stopniščem. S tajinstvenim klicem je poklicala mamo kot takrat, ko je potrebovala njeno pozornost. In medtem ko se je spominjala otroštva, so se obrisi podob razlivali po vsem prostoru starega mogočnega dvorca.

Tiho in počasi se je vzpenjala po stopnicah. Ob visokem stopnišču je zagledala leseno ograjo,  o kateri je večkrat sanjala. Ob vsakem dotiku so jo objemali topli občutki preteklosti, oddajali so enak vonj in toplino kot takrat, ko je dan za dnem kot otrok tekala po teh stopnicah. Ob srečanju sedanjosti s preteklostjo ji je bilo toplo pri srcu. Upočasnila je misli in preletela obdobje dvajsetih let. Spomnila se je svojih prvih korakov.

 

PRVI KORAKI NA POTI  

Mati je stopila skozi vrata šole v Kidričevem nemočna, tiha, vdana v usodo. Ob njeno krilo  sta se stiskala z bratom Janom, temnejše polti s kodrastimi črnimi lasmi. Velike rjave  oči so gledale prestrašeno in radovedno. Na drugi strani maminega krila je bila starejša  zlatolasa sestrica Ana, krhka, nežna, sramežljiva.

Zatekli so se v veliko blokovsko naselje v prepričanju, da najdejo stanovanje. Najprej so obiskali hram znanja in vzgoje. Šli so mimo pekarne, iz katere se je širil močan vonj  po sveže pečenem kruhu. Mama je obema otrokoma kupila še tople, dišeče žemlje, ki so vzbujale upanje na bolje. Jan je pred letom  komaj spoznal nove sošolce v večjem mestu, kjer so srečno živeli z mamo in očetom že nekaj let. Sedaj ko se je znašel pred vrati nove šole, je imel občutek, da se vse dogaja v sanjah.

V novi šoli jih je sprejela  učiteljica Zlata, ki je bila tega dne dežurna. To torkovo jutro se je družila z njihovo bolečino, ne da bi jo upala ublažiti, skriti ali odpraviti.

Ali bodo našli streho nad glavo, svoj prostor pod soncem ali v senci? Se njihovo potovanje šele začenja ali že končuje? Kdo bi vedel?

A mati je bila močna. Po dolgi neprespani noči,  polni  bolečine,  je do konca zlomljena zbrala vse nujno za otroka in se odpravila na pot. Doživeta izdajstva je niso stisnila in oklenila v spone novega  trpljenja. Nasprotno. Prebudila in odprla so se v novo upanje.

Doslej niso našli nobenega stanovanja in razumevanja, samo prioritetne liste in čakalne vrste, polne številk. Mati je slišala, da ima dvorec v naselju velike sobe, ki bi jim lahko nudile možnost bivanja.

Svetovalna delavka Mojca je tudi takoj pomislila na stavbo v naselju, na dvorec, v katerega so se v povojni Jugoslaviji najprej naseljevali delavci in uslužbenci ob nastajanju Tovarne glinice in aluminija. Prav tako so v prostorih ob dvorcu izobraževali kader za potrebe tovarne, ki je širokogrudno nudila zaposlitev mnogim priseljencem in domačinom. V njem je bila v tistih časih tudi menza. Veliko dobrega za ljudi se je v preteklosti dogajalo v tem dvorcu, zakaj se ne bi tudi v prihodnje?

Ali  je dvorec še služil kot stanovanjska stavba, ni vedela, zato je povprašala pri županu.

 

Z NJIMI JE STAL SREDI OGNJA, NE DA BI SE ODMAKNIL

Župan je bil izkušen mož, ki je znal poslušati, slišati, se posvetovati in sodelovati. Tako se je  še istega dne zgodilo, da so v šoli uredili kosilo za oba otroka, mama pa je z zadovoljstvom v veliki sobi  dvorca  pripravljala vse potrebno  za prvo noč bivanja.

Sredi poldneva je bil Jan  na poti iz šole nedaleč od novega doma. Vajen je bil samostojnosti,  mama mu je že večkrat zaupala in vedno se je držal vseh dogovorov. Tisti dan je Ana nabirala regrat na travniku s prijazno sosedo in njeno starejšo hčerko Majo. Vse tri so se namenile ob cesti pričakati Jana, ki naj bi se v tem času vračal iz šole. Takrat pa se je pripeljal velik črn avtomobil in sunkovito zaustavil. Neznani moški je Jana zvabil z nekaj vljudnostnimi vprašanji, ga prijel okrog pasu in s silo odnesel proti avtomobilu. Jan je močno brcal in klical na pomoč. Maja je natanko opazovala dogodek in si zapomnila številke avtomobilske tablice. Vse tri so  zasople odhitele domov,  kjer je sosed poklical policijo.

Popoldne je prišel župan pogledat, kako se priseljena družina počuti v novem stanovanju. Bil je razočaran in zelo jezen, ko je slišal za ugrabitev. Poklical je lokalnega miličnika, obljubil pomoč pri iskanju Jana in bil vso noč v stiku z mamo po telefonu, da  jo obveščal o dogajanju.

V naselju pa so živeli tudi zavistneži, ki so kaj hitro napletli zgodbo, da župan bolje skrbi  za tujce kakor za domačine, da si to stanovanje zasluži še kdo drug. Tem zavistnim izbruhom so pritegnili celo njegovi najožji sodelavci.

A župan je bil načelen mož, bilo mu je mar za počutje in dogajanje v tistem hipu   najranljivejši družini, ki se je priselila v njegov kraj. Prizadeval si je pri iskanju  in  s pomočjo kriminalistov mu je uspelo, da so izsledili skupino, ki je izsiljevala denar v zameno za Janovo izpustitev. Vložil je nekaj  denarja  tudi iz lastnega žepa, samo da je pomagal v pogajanju z nasilneži. Seveda je s tem še dodatno razočaral nekatere občane,  ki so imeli pred očmi le lastne koristi in privilegije. Obtožili so ga in mu celo zagrozili z odstopom.

Toliko dramatičnega dogajanja v tako kratkem času v naselju že dolgo ni bilo in krožilo je polno vsemogočih pritlehnih zgodbic o dogajanju na dvorcu. A župan je pri vsem tem ohranjal profesionalno držo, se trudil za dobrobit vseh občanov, tudi priseljencev, in ohranjanje človekovega dostojanstva. Čeprav je razočaral nekatere krajane, je ostal zvest svojim odločitvam.

Po treh  neprespanih nočeh se je Jan živ in zdrav vrnil domov in  končno so se lahko vsi trije počasi umirili v novem domovanju.

Nekega sobotnega jutra pa so jih prijetno  presenetili tudi sosedje, ki so za veliko leseno mizo na dvorišču dvorca v lipovi senci pripravili pojedino v čast priseljene družine. Vsak sosed je prinesel nekaj jedače in pijače, prižgali so radio in se veselili. Razlogov za praznovanje je bilo več kot dovolj.

 

LEPOTE IN SKRIVNOSTI DVORCA

Kljub vsem preteklim  strahovom in  novim spremembam sta čez nekaj mesecev tudi otroka  zadihala z novim okoljem. Mama ju je vedno podpirala v moralnem in osebnostnem razvoju, saj je dobro vedela, da vse drugo sčasoma odpade.

Ana je bila ponosna in zaljubljena v lepote dvorca, nikoli ni mogla reči, da ji je dolgčas; raziskovala in uživala je po svojih največjih močeh. Najraje je stekla po velikem stopnišču z leseno ograjo do čudovitega odprtega lesenega podstrešja, kjer je bila na kupu cela zakladnica najrazličnejših knjig, ki so dišale po preteklosti. Zlagala jih je na kupčke in se z Janom velikokrat igrala knjigarne. On je bral naslove, ona pa je določala ceno glede na debelino knjige in všečnost njenih  platnic. Takrat jo je navduševal debel roman z naslovom Oktobra nasvidenje, ker je imel tako vabljive naslove v kazalu in lepe rjavordeče platnice iz blaga.

V veliki sobani, kjer so spali z mamo in Janom, je ob sobotnih in nedeljskih  jutrih ostajala dlje v postelji in do potankosti proučevala visok baročni strop, poslikan s simetričnimi cvetovi bledo rdečkaste barve.

Takrat je rada sanjala o tem, kako bo nekoč tudi sama slikala najrazličnejše cvetlične  vzorce na blago dolgih večernih oblek ali pa bo poslikavala gradove in cerkve...Še posebej ji je bila všeč bližnja cerkev na Ptujski Gori, o kateri se je v šoli učila, da je prava zakladnica slovenske gotike. Ana je imela posebne sposobnosti opazovanja, saj je znala videti lepoto - ne le z očmi, temveč tudi s srcem.

S sosedovo Majo sta se radi igrali izštevanke na opečnatih tlakovcih, zato se ji je ta opečnata barva globoko vtisnila v spomin. Ko so na šolskem izletu potovali po Krasu, je primerjala rdečo zemljo, sveže preorano in  dišečo, z barvo tlakovcev in bila je radostna; poseben  zanos jo je  preplavil do konic prstov na rokah in nogah. A tega njenega navdušenja sošolci niso povsem razumeli. Ana je že v petem razredu natanko vedela, da bo postala modna oblikovalka ali arhitektka, vendar je kljub zanosu znala biti tudi previdna, saj je že kot otrok videla omejenost v svojih pričakovanjih.

Anino odprtost in širino je zelo cenila njena mentorica likovne vzgoje, ki je zaznala njen talent, jo spodbujala in hrabrila.

Namesto potepanja po ulici je v prostem času vedno znova preslikavala čudovite obrobe stebrov, strešnih oken ali okraske žlebov. Najraje je slikala  trebušasto baročno kovano ograjo na stopnišču in balkonu ter se vedno znova navduševala nad dekorativno kartušo v sredini. Balkoni so imeli zanjo pomembno vlogo navdiha, še posebej ob pogledu na zeleno okolico. S  sosedovo Majo sta si preko balkona ob večerih  pošiljali skrivno pošto, tako da sta privezali vrvico z enega balkona na drugega in s kljukicami pričvrstili bela pisemca...

Ana je znala sanjati, imela je izvirne ideje. Načrtovala  je, da bo, ko odraste, poskrbela za razvoj naselja z izgradnjo gondolske poti s sosednjim hribom na Ptujski Gori, kamor prihajajo romarji iz vsega sveta. Prepričana je bila, da se vse, kar si močno želimo, lahko tudi uresniči.

Nekega dne si je močno zaželela, ko je ponovno občudovala glavni portal z reliefom orla, da bi tudi ona lahko poletela kot ptica. Letela bi visoko proti nebu, da bi imela pregled nad celotnim dogajanjem. Tako se je naučila celovitega pogleda na različne stvari v življenju in ne samo izgubljanja v nepomembnih malenkostih.

Nekega dne je slonela na strešnem oknu, od koder se je širil mamljiv pogled na čudoviti park ob dvorcu. Velikokrat je ostajala sama s seboj in razmišljala, ali ji resnično ugaja družba  dveh deklet, ki si ju je izbirala v trenutkih svoje nemoči in  praznine. Prišla je v spor z njima, saj je bila hitra in kritična pri zaznavanju podrobnosti, ki so jo silile v slabo družbo. Moteče jima  je  bilo tudi to, ker se je oblačila skromneje in po svoje. Vendar Ana ni  želela biti popularna za vsako ceno.

Z odraščanjem je prerasla pričakovanja drugih, ostala je zvesta lepotam pustolovščine tega  domovanja v dvorcu. Nikoli pa ni opustila svojih sanj o izpolnitvi srčnega hrepenenja, ki ga je videla v poklicu arhitektke.

 

VELIČASTNOST  TRENUTKA

Še po tolikih letih je tega dne dvorec Sternthal v njenem življenju pomenil nekaj posebnega, veličastnega. Veličastnost tistega  trenutka je bila blaginja pogleda nase in del življenja, ki ga je preživela v dvorcu. Prav tako je začutila veličastnost dvorca - Bele dame.

Ana je premagala socialne stereotipe, razpršila ideje o svobodi osebnosti, z njimi pa tudi  lastne ideale moči in veljave. Sledila je svojim mladostniškim željam ter s svojo srčnostjo in  vztrajnostjo uresničila svoje sanje.

Sodelovala je pri obnovi dvorca. Še posebej se je trudila, da so ohranili lepoto veličastne stavbe, ki je nudila zavetje in preživetje mnogim pribežnikom, tudi njeni družini. Dvorec Bela dama je z Anino pomočjo odprl velik prostor vsem, ki so želeli ustvarjati v dobro osebnostnega razvoja in razvoja kraja.

Ana je ponovno stekla po stopnicah do glavnega portala  z belim orlom. Na vrhu Bele dame  je v zasneženo zimsko noč zlatemu mesecu zavpila svoj veličastni: »DA!«