Številka: M102

Suzana Pigac Kokalj

SAMA

OŠ Nove Jarše

 

»Špela, prosim, ne obračaj se. Ves čas ti nekaj pada,« je učiteljica Mojca že šestič opozorila učenko. Vsi so reševali nalogo, le ona se je vrtela na stolu, vedno znova pobirala stvari, zraven pa jezno gledala. Mojca se je zamislila. Deklico pozna že dolgo, a letos je povsem spremenjena. Ne dela nalog, odgovarja, ne prenese ne njene bližine ne bližine drugih. Smilila se ji je in jo hkrati jezila. Pogovor je začela že nekajkrat, a uspeha ni bilo.

 

Ko je med odmorom prišla v zbornico, je opazila, da šolska pedagoginja sklicuje sestanek učiteljskega zbora 6. a razreda. Tema: Špela. Končno se je premaknilo, je pomislila Mojca in že odhitela s kolegico proti razredu.

 

Po pouku je bilo v zbornici živahno. Učitelji so izmenjevali mnenja, pisali v e-asistent, vmes malicali, pili kavo in čakali na pričetek sestanka.

»Dobro, začnimo. Vsi ste opazili, da se je Špela močno spremenila. Med poletnimi počitnicami sta se starša ločila. Deklica, ki je na očeta močno navezana, je dodeljena materi. Oče se je preselil v Celje in dogovorjeno je, da Špela pri očetu preživi le en vikend mesečno,« je razlagala Vera, ki na šoli kot pedagoginja dela že 18 let. Spoznala je mnogo usod, ki so doletele otroke, a vsakič znova jo je pretresla stiska teh otrok. Špela v njen kabinet ni hotela vstopiti. Vedno znova ji je odgovarjala, da je »normalna« in da naj jo pusti pri miru.

 

Učitelji so pričeli s svojimi opažanji pri pouku. Nalog ni delala, k pouku je prihajala nepripravljena, doma je pozabljala učbenike, pogovarjala se skorajda ni več z nikomer. Sošolcem se je izogibala, prav tako pogledom učiteljev.

Postala je zagrenjena, otožna deklica. Včasih je delovala kot upornica, spet drugič kot majcena punčka, ki si želi pomoči.

 

Po izmenjavi mnenj se je pokazalo, da najbolj zaupa razredniku Lojzetu, učitelju geografije. Nanj se je navezala že v 1. razredu, ko je obiskovala jutranje varstvo pri tem učitelju. Dogovorili so se, da bo pedagoginja pripravila socialne igre, ki jih bodo izvajali med razrednimi urami. »Glede ocenjevanja se moramo dogovoriti, »je dodala Nada, učiteljica slovenščine. »Nekaj časa ji moramo dati.« »Lojze, daj se ti pogovori z njo, pa skupaj določita datume,« je nadaljevala Vera. »Prav, vendar ne bom drezal vanjo. Se bo povsem umaknila.«

 

Špela je medtem hodila proti domu. Veter, še vedno topel, ji je mršil lase, ki so ji padali po obrazu. Imela je lep obraz, velike zvedave rjave oči in lase, ki so ji segali do ramen. Žalostno je brcala jesensko listje, ki se ga je vsako leto zelo veselila. Jesenske sprehode po Golovcu je imela z očkom in mamico zelo rada. Brcali so po listju, da je letelo vse naokrog, nabirali so kostanj, peli in se smejali. Lani so našli čudovitega močerada, ki je lezel po štoru starega hrasta. Včasih se je očka skril za kakšno drevo in sta ga z mamico iskali. Koliko smeha in vriskanja je bilo, ko sta ga našli.

 

Zdaj prihaja mamica domov slabe volje, zelo malo govori, njej pa reče, naj gre v svojo sobo in jo pusti pri miru. Ostala je sama, nihče je ne mara. Gotovo sta se ločila zaradi nje. Le kaj je naredila narobe? Zakaj ji tega nihče ne pove? Ne mamica ne očka. Celo babica jo je s solzami v očeh stisnila k sebi in ni spregovorila. Dedku pa je bilo tako hudo, da je tudi deklica opazila, kako ves čas nekaj požira, kot bi se mu kost zataknila v grlu.

 

Pred blokom se je ustavila in se ozrla naokoli. Po poti je prihajala deklica z mamico, zadaj sta hodili prijateljici in se hihitali na ves glas, na drugi strani je neki očka podajal žogo svojemu sinčku in se smejal. Le ona je bila sama, samcata.

S solzami v očeh je vstopila v blok, pritisnila gumb za dvigalo in se odpeljala v 5. nadstropje. Ko je odklenila protivlomna vrata, mamica jih je kupila takoj za tem, ko sta ostali sami, je opazila njene čevlje. Bilo je nenavadno, da je že doma. Sedela je v dnevni sobi, kadila in se pogovarjala po telefonu. Ko jo je zagledala, je rekla: »Vzemi sendvič in pojdi v sobo. Pogovarjam se.»

Špela je odšla v sobo brez sendviča. Torbo je zalučala v kot in se vrgla na posteljo. Jokala je. Z rokami je tolkla po blazini. Bila je žalostna in besna. Na mamo, ki je pozabljala nanjo, na očka, ki se ni boril zanjo, na dedka in babico, ki živita predaleč, na šolo, ki je brez veze, na učitelje, ki ves čas nekaj hočejo od nje. Od silnega joka je zaspala.

 

Stemnilo se je, ko je mamica stopila v sobo. »Zakaj nisi vzela sendviča? Ja, saj spiš! Kdaj se boš pa učila? Daj, ne delaj mi še ti problemov, dovolj imam svojih!« Obrnila se je in odšla iz sobe. Špela je vstala, odšla v kopalnico, se umila ter preoblekla in odšla nazaj v svojo sobo. Bila je lačna, a se ni želela srečati z mamo. Še manj pa pogovarjati. Šolske torbe ni niti odprla. Vedela je, da jutri pišejo test, pa se ni mogla spomniti pri katerem predmetu. No, saj je vseeno.

 

»Ali kdo manjka?« je vprašal učitelj Lojze. »Ne,« je odgovorila Tina in naprej klepetala s sošolko. Učitelj je pogledal po razredu in opazil prazen stol. Stol, na katerem bi morala sedeti Špela. »Špele ni. Kaj ni nihče opazil?«

»Aja, ja ona je bolj neopazna. Z nobenim se ne pogovarja.«

Učitelj je zaskrbljeno vprašal: »Pa je ni nihče vprašal, kaj se ji dogaja, zakaj se je spremenila? Mogoče potrebuje vašo pomoč.«

Jaka je odgovoril v imenu vseh: »Potem bi nam pa rekla. Če nekaj rabiš, rečeš.«

»Res? Ko si ti potreboval pomoč pri matematiki, komu si povedal?« ga je izzval učitelj. Jaka je utihnil, saj se je spomnil, da ga je bilo sram, ko ni znal nekih enačb in ni želel, da bi ga imeli za butlja.

Lojze je že želel nadaljevati, ko je pomislil, da je bilo za sedaj dovolj in bo naslednjo uro več spregovoril o tem. Učenci se bojijo reakcije sošolcev in včasih svojo težavico skrijejo, ta pa se razraste v veliko težavo. Ugled v razredu je sila pomemben. O tem se je pogosto pogovarjal s starši, da so otroci v šoli povsem drugačni kot doma, saj se tu borijo za določen ugled, položaj.

Špele ni bilo tudi naslednjo uro. Lojze je šel do Vere in jo vprašal, če jo je kdo obvestil. Odgovorila mu je, da ni, a bodo še malo počakali. Morda je deklica zbolela in jih bo mati jutri obvestila.

Ta čas se je Špela sprehajala ob Ljubljanici. Brez posebnih misli, brez cilja. Le hodila je. K nogam ji je pritekel črn psiček. Veselo je poskakoval in mahal z repom. Sklonila se je, kužek pa jo je obliznil. Objela ga je. Bil je tako mehak in topel. Mimo je prišla starejša gospa in se nasmehnila: »O, kako rad te ima. Gotovo si prijazna deklica.« Špela se je grenko nasmehnila, rekla pa nič. Ni prijazna, drugače se starša ne bi ločila, mami bi jo imela rada. Tako pa je sama. Čisto sama.

Gospa ji je ponudila jabolko, ki ga je deklica vzela, se zahvalila, pomahala gospe in psičku ter odšla naprej proti Tromostovju. Slišala je smeh z ladjice, ki je mirno plula po Ljubljanici. Pomislila je, da bi poklicala očka. Morda jo pride iskat. Iz žepa je vzela mobilni telefon in že je nekje zvonilo. »Špela, si bolna?« je slišala očkov glas. »Ne, samo…« »Potem pa te pokličem kasneje. Sem na sestanku,« jo je prekinil očka in zaključil s pogovorom. Tega še nikoli ni storil. Saj je sploh ni vprašal, zakaj ga kliče. Brcnila je kamen, ki se ji je znašel na poti, solze so ji silile v oči.

 

Obrnila se je in se odpravila proti domu. Doma je pojedla kosmiče in gledala televizijo. Sploh ni vedela, da je toliko filmov dopoldan na televiziji. Na šolo ni niti pomislila.

 

Čas je mineval in domov je prišla mami. V naročju je imela polno papirjev, ki jih mora pregledati do jutri. »Nimam časa za kuhanje, bom pico naročila,« je rekla in že klicala. Sebi je naročila z gobami, Špeli pa brez, ker jih ne mara. No, vsaj to še ve o meni, je pomislila deklica. Pojedli sta, nato pa odšli vsaka v svojo sobo. Mami Jasna se je lotila dela, saj je šef želel, da dela za dve. Njena kolegica je bila že dalj časa na bolniški, ker je hudo zbolela. Zaradi varčevanja niso nikogar zaposlili. Vedela pa je, če dela ne bo opravila, jo bo nadrejeni odpustil. S tem ni imel nobenih težav. Vedno jim je govoril, da je veliko ljudi brezposelnih in lahko dobi nadomestilo. Sedaj, ko mora sama skrbeti za Špelo, pa sploh ne sme ostati brez dela. Deklica je dovolj velika, da to razume, je še pomislila in že bila zatopljena med številke na papirju.

 

Ne, Špela tega ni razumela. Saj ji nihče ni povedal. Opazila je, da je bila mamica cele dneve v službi in ko je prišla domov, sta se z očkom prepirala. »Očka!« je vzkliknila. Ni je poklical, čeprav ji je obljubil. Vzela je risalni list in že je njeno srce vodilo svinčnik gor in dol, levo in desno. V šoli so rekli, da je likovno nadarjena. Vedno je nastala čudovita slika, ne da bi se posebej trudila. Šola!

 

Včasih se je v razredu dobro počutila, a letos je vse drugače. Pa ne ve, zakaj. Moti jo smeh sošolcev, čuti, da so njihovi pogledi drugačni, kot bi jo zasliševali. Zato se raje umakne in je tiho. Misli so ji potovale po razredu, roka pa je ustvarjala. Pogledala je. Narisala je Ljubljanico, ladjico, race in obrežje, kjer se je igrala deklica s kužkom.

 

»Zakaj si ne prižgeš luči?« je vprašala mamica, ki je pogledala v sobo. »Pridi, bova večerjali.«

Špela je vstala, šla v kopalnico, si umila roke in se zazrla v ogledalo. Deklica iz ogledala jo je otožno gledala. Običajno se ji je smejala, ji kazala jezik in se pačila. Danes jo je samo gledala. Lasje so bili skuštrani, oči otožne.

 

Na mizi sta bila krožnika, iz katerih se je malce kadilo. Mami je skuhala mlečni riž, zraven je pripravila čokolado v prahu, ki sta si jo obe radi stresali po rižu. Nekoč sta se zraven tako smejali, da je čokoladni prah letel po celi mizi. A to je že daleč.

 

»Kako je bilo v šoli?« je mamica pretrgala tišino. »V redu.« »Samo v redu? Si dobila kakšno oceno?« »Ne. Nič se ni dogajalo. Dolgčas. Brez veze,» je nadaljevala Špela. »Nič ni brez veze. Snov se navezuje, torej se jo moraš sproti učiti. Posamezni deli se ti morda zdijo nesmiselni, kot celota pa bodo pomembni. Pojej do konca, potem pa spat. Zdi se mi, da premalo spiš.«

»Ja. Lahko noč,« je dejala Špela, vstala od mize in se napotila proti svoji sobi. »Ljubica, zobje čakajo na masažo,« je slišala za seboj. »Ok,« je odgovorila in se napotila v kopalnico. Umila si je zobe in se odpravila spat.

 

Lojze je prišel v šolo pozneje, saj ob sredah prične pouk šele tretjo šolsko uro. Najprej se je pozanimal, če je Špela v šoli. Ni je bilo. Odločil se je, da bo poklical gospo Novak, Špelino mamo. Klical je, a je zvonilo v prazno. Poskusil je še enkrat. Nič. Morda je deklico peljala k zdravniku, pa bo kasneje poklicala.

 

Pripravil se je na pouk, deveti razred ga je čakal. Tu so bili glasni, nagajivi, a delovni in sila radovedni učenci. Užival je, ko so mu zastavljali vprašanja, na katera je moral včasih odgovore poiskati v strokovnih knjigah.

 

Nato ga je čakal njegov razred. »Dober dan, vam želim. Je kdo odsoten?« »Ja, Špela,« so odgovorili v zboru. »Imamo kakšno novo oceno?« je vprašal učitelj. »Ja, jaz sem dobila pri naravoslovju tri,« je odgovorila Tjaša. »Bravo! Sem ti rekel, da ti bo uspelo.« Učitelj Lojze se je s svojimi učenci veselil vsake dobre ocene. Vedel je, da mnogi za oceno dve ali tri delajo več, kot drugi za štiri ali pet. Nekoč je nekemu učencu rekel, da bodo pripravili praznovanje, ko bo dobil prvo trojko. Bil je ponavljalec, ki se je težko učil, pa tudi mar mu ni bilo ne za ocene ne za starše. Rekel je, da bo mamo kap zadela, če bo dobil dobro oceno. No, učitelj je držal besedo. Pogostil jih je pri razredni uri, in sicer je naročil pico. Učenec je bil tako presenečen in srečen, da se je začel učiti z vso močjo, obiskovati dopolnilni pouk in razred je zaključil z dobrim uspehom. Ob koncu osnovnega šolanja, ko je prišel do učitelja, mu ni mogel nič reči, le objel ga je tako močno, kot do takrat še nikogar.

 

»Špela je zbolela. To pomeni, da mi boste ob koncu tedna dali zvezke, da jih fotokopiram, zbirali pa boste tudi učne liste. Tako ne bo preveč v zaostanku, ko se vrne.«

»Kdaj pa pride?« je vprašal Rok. »Ne vem, upam, da kmalu,« je odgovoril učitelj ter nadaljeval: »Vsakdo med nami ima včasih težave. Ni treba, da drezamo vanj, a moramo mu dati vedeti, da smo tu, če nas potrebuje. Me razumete?«

»Ja,« je rekel Jaka, »ampak Špela se je spremenila. Tudi pozdravi ne. Kar nekam gleda. Ne sliši in ne vidi.«

»Verjetno ima težave zaradi staršev,» je dodala sošolka. »Manca, zakaj tako misliš?« je presenečeno vprašal učitelj. »Moja mami je rekla, da najbolj trpi otrok, kadar se starši kregajo. Enkrat je mami prišla iz službe, me objela in rekla: »Uboga Špela.« Ko sem jo vprašala zakaj, pa je samo zmajala z glavo.«

 

»Poglejte, otroci. Starejši naj bi bili zaradi izkušenj pametnejši od otrok. A žal ni vedno tako. Leta sama po sebi ne prinesejo modrosti. Tudi sam se vsako leto naučim kaj od vas, otrok. Zato vam zaupam, da se boste znali s Špelo pogovoriti in ji pomagati,« je zaključil učitelj. Ko so učenci videli zaskrbljeni obraz svojega razrednika, so se odločili, da ga ne bodo razočarali.

 

 »Prosim, Manca?« »Učitelj, po pouku bom poklicala Špelo. Mogoče se mi oglasi.« »Hvala, Manca, zelo si prijazna. Vem, da se na vas lahko zanesem,« je še uspel reči učitelj, preden je zvonilo.

 

In Špela? Z risalnim blokom se je odpravila proti obrežju Ljubljanice. Ni vedela zakaj, a strašno si je želela risati. Roka je ustvarjala, misli so potovale po zadnjih skupnih počitnicah, počutila se je mirno. »Hov hov,« se je oglasilo blizu deklice. Spet je bil kužek, ki ga je včeraj spoznala. Blok in svinčnik je odložila na klopco, pokleknila in psička objela. Kako mehak je bil. Obliznil jo je in mahal z repkom. »Kaj ni to tista deklica od včeraj?« se je oglasila stara gospa. »Vidiš, ni te pozabil.« Sedla je na klop, zadihana, saj je noge niso več ubogale kot nekoč. »Lahko pogledam, kaj rišeš?» je prijazno vprašala. Deklica je samo pokimala in se še naprej igrala s kužkom.

Gospa si je ogledovala slike in ni mogla verjeti, da tako majhen otrok riše take mojstrovine. Na prvi sliki je videla reko, čoln in v njem prekrasen obraz ženske, ki je zamišljeno zrla nekam na breg. Na drugi se je po cvetočem travniku sprehajal nek gospod, s telefonom v roki. Na tretji sliki pa je bila ponovno reka, ob njej pa deklica s kužkom. Slike so govorile več, kot bi lahko nekdo povedal s tisoč besedami. Ti ljudje bi morali biti skupaj na eni sliki, a niso. Pogledala je deklico, ki se ji je zasmilila. Nekoč, že dolgo tega, ko je delala v šoli, je spoznala kar nekaj otrok ločenih staršev. In po slikah sodeč je bila ta deklica ena izmed njih.

»Slike so čudovite. Kako ti je ime?« »Špela sem. Kako pa je ime vašemu kužki?« je zanimalo deklico. »To pa je Bobi, moj stari prijatelj,« je z nasmehom odgovorila gospa. »Sedaj, ko me bolijo noge, sploh ne bi hodila iz hiše, če ne bi imela njega. Tako pa se počasi skupaj sprehajava.«

Gospa, ki je v bližnji pekarni kupila žemljo, jo je sedaj delila z deklico. Pogovarjali sta se o reki Ljubljanici, povodnem možu, ki je nekoč prebival v njej, in čas je neopazno drsel mimo njiju. Kako lepo se je bilo pogovarjati. Deklica je po dolgem času uživala. Nato pa se je poslovila od obeh in obljubila, da se jutri spet vidijo. Ko je naredila že nekaj korakov, se je obrnila, stekla nazaj h gospe, jo objela in se, zdaj čisto zares, odpravila proti domu. Gospa jo je spominjala na babico. Tako mirna in prijazna je.

 

Na poti domov ji je zazvonil telefon. Bil je očka: «Pozdravljena, miška. Oprosti, zadnjič je sestanek trajal tako dolgo, da te potem nisem več poklical. Kako si? Kako je v šoli?« »Dobro.« »Je kaj novega? Kako se imata z mami?« ga je še zanimalo. Sledil je kratek odgovor: »Dobro.« »Od kdaj pa si ti tako redkobesedna?« »Kadar nimam nič za povedati. Adijo, očka!« je Špela zaključila pogovor. Ravno je hotela premisliti, zakaj se je tako vedla do njega, ko je ponovno zazvonil telefon.

»Prosim?« je vprašala. »Živjo, Špela. Manca tukaj. Kako se počutiš? Učitelj je povedal, da si zbolela. Nič naj te ne skrbi glede šole, zapiske boš dobila.« »A, tako, hvala. Ja, mi je že bolje. A še ne vem, kdaj pridem,« je zbegano odgovorila Špela. »Hvala, ker si poklicala,« je še dodala. »Malenkost, se slišiva, drži se,« je odgovorila Manca in pogovora je bilo konec.

 

Špela je bila presenečena. Učitelj jim je rekel, da je bolna. Kdo mu je to rekel? Je lagal zanjo? Mogoče ve, da šprica in tega ne želi povedati ostalim? Ja, on je tak, da bi jo zagovarjal pred drugimi. Zelo je skrbel za njih, zato so ga vsi imeli radi. Tudi Špela. Morda bi njemu lahko zaupala svojo stisko. Ja, mogoče jo bom, si je mislila deklica in se skoraj dobre volje vračala proti domu.

 

»Prosim?« se je oglasil učitelj Lojze. »Dober dan, Novakova pri telefonu. Ste me vi klicali?«

»Dober dan, gospa. Lojze Kovač pri telefonu, Špelin razrednik. Ja, klical sem vas, kako je s Špelo. Se že bolje počuti?«

»Kdo se bolje počuti?« je negotovo vprašala. »Ja, Špela. Ni je v šolo, domnevam, da je bolna,« je nadaljeval učitelj. »A, to. No, v redu je. Hvala, nasvidenje,« je zbegano odgovorila. Še preden je uspel Lojze odgovoriti, je bila zveza prekinjena.

 

»Ni v šoli? To ne more biti res,« si je govorila in pričela papirje zlagati v torbo. Odvihrala je proti domu. Špele ni bilo doma. Šolska torba je samevala v kotu. Odprla je okno, si prižgala cigareto in korakala gor in dol po kuhinji. Kaj naj stori? Naj pokliče Petra? Rekel bo, da je ona kriva tako kot vedno.

 

Zaslišala je odklepanje vrat. Pred njo je stala njena hči. Nekaj trenutkov sta se gledali, potem pa je mamica začela kričati: »Misliš, da nimam dovolj skrbi že brez tega? Kje si bila? Zakaj ne hodiš v šolo?« V dekličinih očeh so se nabrale solze, bradica se je tresla, besede so ostale v grlu. Ni mogla izgovoriti niti besedice. Stekla je v sobo in jokala. Celo telo je drhtelo in sililo jo je na bruhanje. Mamica je hodila po kuhinji, si prižgala novo cigareto in sploh ni vedela, kaj naj stori. Najraje bi ji primazala eno klofuto. V podzavesti je vedela, da to ne bo rešilo problema. Kje sploh je bila? Kako naj ji še zaupa? Pa saj ni res. Špela je bila vedno pridna učenka, rada je hodila v šolo. Sedaj pa to. Gotovo se ji želi maščevati. Kaj pa, če jo je oče nagovoril k temu? Misli so preskakovale in prehitevale ena drugo. Jeza je naraščala, popustila in se spet vrnila. Kot potoček, ki se bo vsak trenutek spremenil v hudournik.

 

Jutri bo šla v šolo in se pogovorila z razrednikom. Moža bo poklicala le, če bo učitelj to zahteval. Drugače pa ne.

Besna se je odpravila do hčerinih vrat, prijela za kljuko, a vrat ni odprla. Ne, preveč sem jezna, si je mislila in se odpravila proti kuhinji. Lotila se je priprave kosila.

 

Špela si je obrisala solze. Bila je jezna na mamico. Zakaj je noče razumeti? Zakaj ni na njeni strani? Sedla je na posteljo, v roke vzela medvedka in ga močno objela. Takrat je zaslišala ropotanje posode, ki je prihajalo iz kuhinje. Mamica se ni vrnila v službo.

 

Čez nekaj časa je bilo kosilo pripravljeno. Bilo je okusno in dišalo je po celem stanovanju, a nobena ni uživala pri jedi. Med materjo in hčerjo je bila pregrada, čez katero nista upali ali znali stopiti.

»Jutri greva skupaj v šolo,« je nazadnje spregovorila mamica. »Ampak, jaz sem obljubila gospe, da se jutri vidiva,« je zašepetala deklica. »Kateri gospe?« je še vedno z ostrim glasom vprašala mamica.

»Tisti, prijazni, ki ima kužka. Vsak dan pride na sprehod. Prijazna je kot babi, pa noge jo bolijo,« se je razgovorila deklica.

»Šla jo boš pozdravit, potem pa v šolo,« je popustila mamica. Popoldne sta preživeli vsaka v svoji sobi.

 

Naslednje jutro, po neprespani noči, kjer so ju mučile različne skrbi, sta se odpravili najprej proti sprehajalni potki ob Ljubljanici. Špela je stekla proti klopci, a tam ni bilo nikogar. Bila je razočarana. Obrnila se je proti mamici in že hotela oditi, ko je zaslišala znani pasji lajež. Bil je Bobi. Stekla je proti psičku in ga močno objela. Nato je objela še staro gospo. Mamico, ki je to opazovala, je stisnilo pri srcu. Njena hči, ki z njo komajda spregovori, objema tujo žensko. Stopila je bliže. Gospa je dvignila pogled in se zazrla v obraz mlade ženske. Da, to je bil obraz, ki ga je videla na dekličini sliki. Lep, a zaskrbljen. Nasmehnila se je, ji podala roko in jo prijazno ogovorila: »Pozdravljeni! Vi ste gotovo Špelina mamica. Imate čudovito deklico. In kako lepo riše!«

 

»Ja, res je. Hvala,« je odgovorila Jasna, ki ji nekako ni bilo do pogovora. Že čez nekaj trenutkov pa sta se zapletli v pogovor, ne da bi vedela kako. Gospa je bila umirjena, nevsiljiva in tako prijetno se je bilo z njo pogovarjati. Ni čudno, da jo je Špela vzljubila. Kar malce ljubosumna je bila. Nato sta se poslovili in se molče odpravili proti šoli.

 

Pri velikih šolskih vratih je mamica tiho rekla: »Lepo se imej,» in se odpravila proti zbornici. Iz nje je ravno stopil učitelj Lojze. Nasmehnil se ji je, ji ponudil roko in  jo povabil v kabinet.

 

»Izvolite, sedite. Kako je Špela?« je pričel učitelj. »Dobro, danes je v šoli. Veste, sploh ni bila bolna, »je rekla Jasna in bilo ji je težko. Učitelja ni mogla gledati v oči. Gotovo si misli, da je nesposobna.

»Kje pa je bila?« je zaskrbljeno vprašal. »Ne vem. Sprehajala se je ob Ljubljanici in risala. Sploh ne vem, koliko časa bi to trajalo, če ne bi poklicali, »je nervozno in z malce povišanim glasom zaključila Jasna.

»Poglejte, ne želim, da mislite, da se vtikam v vaše osebne zadeve, a vendar me zanima, ali se je doma kaj zgodilo, spremenilo?«

»No, nič takega. Stanujeva v istem stanovanju, še vedno imam isto službo, le da sem sedaj še bolj zaposlena.« Po daljšem premolku je dejala: »Pa mož se je preselil. Ločila sva se.«

Lojze je previdno vprašal: »In kako je deklica to sprejela? Sta se pogovorila z njo? »

»Glejte, rekla sem ji, da se ne razumeva najbolje, da se očka seli. Kaj naj ji še rečem? Da me ves čas žali, kako sem nesposobna in ima ljubico! Tega menda otroku ja ne poveš, » je rekla precej nervozno in se presedala na stolu. Počutila se je kot na sodišču. Pred njo manjši mož, ostrega pogleda, ki ves čas zre vanjo, ona pa bi najraje zbežala od tu. »Tudi vi mislite, da sem jaz kriva za Špelino obnašanje, kajne? » je skoraj zlobno dodala.

 

»Nikakor ne. Predvsem pa ni moja naloga iskati krivca za vajin razhod, pač pa pomagati poiskati pot, kako bomo deklici pomagali, » je mirno odgovoril Lojze.

»Ona je očkov odhod doživela kot izgubo, vi pa kot olajšanje. V tem je velika razlika, zato bi se morali veliko pogovarjati, ji zaupati tudi svoje skrbi, predvsem pa ji povedati, kako radi jo imate.«

»Veste koliko dela imam? Pa saj vidi, da še domov prinašam papirje. Dovolj je velika, da bi to razumela,» je trmasto vztrajala mlada ženska. Lojze se je nasmehnil in mirno rekel:  »Deklica ima enajst let in po vašem naj bi razumela vašo ločitev in  vašo prezaposlenost. In vi, razumete njeno stisko, njen strah, da je z očkom izgubila tudi vas, saj nimate časa zanjo? Ločitev je stresna za odrasle, a še veliko bolj za otroka. Naenkrat ima občutek, da nikamor ne spada, ne k enemu ne k drugemu staršu, ne v razred. Nikamor.«

 

»In kaj naj storim? «je tiho vprašala. »Vikend naj bo samo vajin. Pogovarjajte se, poskusite ji razložiti trenutni položaj in to tako, da bo otrok razumel. Če potrebujete pomoč, vama bo naša pedagoginja pomagala,« je predlagal učitelj.

»Prav, hvala lepa. Se bom najprej sama pogovorila, če pa ne bom uspešna, se oglasim,» je odgovorila Jasna, vstala in učitelju podala roko. Ta ji je segel v roko in ji vzpodbudno z nasmehom dejal: »Sploh ne dvomim, da vam ne bi uspelo. Srečno.«

 

Gospa Novak se je poslovila s solzami v očeh. Že dolgo ni slišala tako vzpodbudnih besed. Ko je tisto jutro hodila proti službi, je že naredila načrt, kako bosta s Špelo preživeli vikend.

 

6. a je imel tretjo uro geografijo. Učitelj jih je lepo pozdravil, Špeli zaželel dobrodošlico, nato pa razložil delo za projektno nalogo. Učenci so bili navdušeni, saj so takšne skupinske naloge radi opravljali, ker so se lahko razdelili po interesnih področjih.

»Učitelj, kaj pa jaz? V kateri skupini sem?» je negotovo vprašala Špela. »Ti boš skrbela za skice in ilustracije pri vseh skupinah, saj si likovna umetnica,« ji je odgovoril. »O, super,« se je oglasil Rok, »sem se že bal, da bom sam to risal.« Izbruhnil je pravi vulkan smeha, saj so vsi vedeli, da Rok riše tako, da nihče  nikoli na sliki ne prepozna ničesar. Navdušenje je prevzelo tudi njo, zato se je, prvič po dolgem času, iskreno nasmehnila. Pravzaprav se je počutila prijetno tako kot nekoč.

Ura je minila, kot bi trenil, še med odmorom so ostali v razredu in razpravljali. Lojze je bil zadovoljen. Lepo delajo, Špela se je krasno vključila. Sedaj mora še mati opraviti svojo nalogo. Ne bo ji lahko, a življenje pač ni enostavno. Ne za odrasle ne za otroke.

 

Po pouku se je deklica z negotovimi koraki vračala proti domu. Ni vedela, kaj se je mami pogovarjala z razrednikom, kakšne volje bo, ko pride domov. Iz razmišljanja jo je priklicala melodija na telefonu.

»Živjo!« se je oglasila očku. »Živjo, kako si?« »Dobro, ravno iz šole grem,« mu je odgovorila. »Bilo je super.« »A, tako. Lepo. Kaj boš počela čez vikend?« »Še ne vem,« je odgovorila in opazila mamico, ki jo je čakala pred vhodom v blok. »Adijo, očka, se slišiva!« je še dodala in spravila telefon.

 

Ni vedela, kaj jo čaka. »Živjo, Špela. Danes sem uspela prej končati, pa te čakam kar tu. Morda bi lahko šli na sprehod, če si za to,« se je oglasila mamica. »Ja, prav, samo torbo nesem gor,« je veselo odgovorila deklica. »Glej, tam imava avto, pa jo daj v prtljažnik, jo bova kasneje nesli gor.«

 

Deklica je spravila torbo v parkiran avtomobil in odpravili sta se proti Ljubljanici. Reki, ki na svoj čudežni način obe pomirja. Njeno leno, komaj zaznano gibanje deluje pomirjujoče, zato so klopi ob njej vedno zasedene. Sprehodili sta se do Špice in sedli na leseno klopco, ki je imela zbranih že nekaj podpisov zaljubljenih.

 

»Ti je všeč tu? » je vprašala hči svojo mamico. »Ja, nekoč sem pogosto zahajala sem. Sama ali z družbo. Sprehajali smo se ob Gradaščici, nato pa zavili sem proti Špici. Tu, kjer sva sedaj, so Prule, na drugi strani pa je Trnovo. Takrat je bila reka še čista in tukaj so se tudi kopali. Včasih so se nad reko sklanjale vrbe žalujke, takšne velike, veš,« je z mislimi nekje daleč v spominih odgovarjala mamica svoji deklici.

 

»Se strinjaš, da se med vikendom odpraviva na Dolenjsko k babici in dedku?«

»Res, midve?« je navdušeno vprašala deklica. »Ja, tam je lepo, še posebej v tem času. Pa tudi vremenska napoved je odlična.« »Super, babice in dedka že dolgo nisem videla,« se je razveselila Špela.

 

Mamica je zajela sapo in tiho, skoraj prestrašeno, dejala: »Špela, zelo te imam rada. Vem, da ti v zadnjem času tega nisem pogosto rekla. Oprosti mi, ljubica.« Špela se je zazrla v mamičin obraz. Brez besed je prisedla bliže in jo objela, nato pa zašepetala: »Tudi jaz te imam rada. Zelo.«

 

Objeti sta sedeli na klopci in opazovali to leno reko, ki se je valila izza ovinka.

 

»Bobi, pridi sem. Ne bova ju sedaj motili,« je dejala stara gospa, nežno stisnila k sebi svojega kužka in z nasmehom opazovala čudoviti prizor mlade mamice in deklice objete na klopi. To bi bila lepa slika, je pomislila.