Številka: M103

Sonja Lenarčič

JE KDO VESEL, DA ŽIVIM?

OŠ Borisa Kidriča Kidričevo

 

1.      POGLAVJE

Sem Lena, tipična najstnica. Visokoraslo dekle, preklasta postava, petnajst let. Upoštevam pravilo manj je več. Bijem bitko s kilogrami, garam za idealno postavo in se vsak dan najmanj tisočkrat vprašam: kdo sem, kaj sem, zakaj sem? Več ali manj stradam pa to. Ogledalo ne laže, to dobro vem, prav tako tehtnica. Ko na bokih opazim odvečno maščobo in na trebuhu mišelinko, ponorim. Rdeči alarm! Nič več milke, tortic in sladkih napitkov. Voda je džabest! Problem so skupna kosila, ko sem pod mikroskopskim pogledom očija, kaj dogaja na mojem krožniku. On je šef moje prehrane. Itak. Uporabiti moram skrivne trike prikrivanja, da hrano skrivaj stresem na bratčev krožnik. Večkrat mi uspe. Če ne, nastopi prava štala! Pridiga o bllabblla … Oh, ti starci! Mislijo, da kar takoj umreš, če stradaš. Kaj pa misice, so plastične lutke?

Leo je moj mlajši bratec in rad pospravi mojo hrano, če mu diši. Če ne, so spet velike težave z vzgojnimi prijemi mame pa to. Vse je tako enolično, bedasto, brezvezno. Večkrat sem bulimik, anoreksik, nemogoča oseba, trma … Me sploh kdo pozna, me sploh kdo razume, me sploh kdo posluša?

Pomembnejše je mnenje sosedov, sorodnikov, učiteljev, ki bodo rekli, da smo revni, brez živeža pa to. A moje želje so manekenske vode, modne piste, za začetek Milano, kasneje New York. Lepi mož, tudi maneken, dva ljubka otročička, po možnosti par, nadstandardno stanovanje, prestižni avtomobil, denarja na kupe pa to. Tu se vidim jaz. Z debelo ritjo ne bo nič! Tega pač starci ne razumejo. Niti moja debelušna dobrodušna sošolka Nika, ki ji je vseeno, kaj bo z njo v prihodnosti. Saj je kul, a slepa ko kura! Melje kot mlinski kamni in se širi kot vzhajana pita.

Vsi nekaj hočejo, ukazujejo, predpisujejo …

V teh trenutkih se zaklenem v sobo in sanjarim …

 

2.      POGLAVJE

 

Sanjarim o popolnem obrazu, pričeski, o plesu, manekenstvu, bogastvu in slavi. Nemočna in nesrečna zaspim. Sanjam, da stojim pred velikimi vrati. Zraven njih je prižgana rumena sveča, ki s sijem obliva vhod.

Ko vrata odprem, se znajdem na čudovitem travniku. Vse okoli mene je sveže umito in zeleno. Povsod cvetijo cvetlice. Ležem vanje in občudujem lepoto pokrajine. Sredi travnika raste velikanski hrast, njegove veje se dvigajo v nebo. Približam se mu in zagledam v deblu majhna vrata. Na njih zagledam napisano moje ime. Prestrašim in začudim se. Zavem se, da je to moje drevo življenja.

Odprejo se vratca in vstopim. Znajdem se v svetlem prostoru, ki je miren in topel. Objamejo me tople barve: rjava, zelena, rdeča in zlata. Počasi stopam po prostoru in zagledam zlato stopnišče, ki se dviga v nebo.

Vzpnem se na stopnice in vstopim v sobo z modrimi vrati. Tudi na njih preberem svoje ime. Občutim, da sem doma. In tukaj ostanem.

 

3.      POGLAVJE

 

Odprem oči in se zavem, da se nahajam v tej sobi, ki ni moja prijateljica. Prej sovražnica, skrivni bunker, zavetje pred plohami besed staršev. Sicer je urejena po mojem okusu, a ni nič posebnega. Barbi barve, stil moje rosne mladosti, punčkasto in kičasto pa to. Starši bi lahko opazili, da postajam odraslo dekle pa kaj ukrenili v tej smeri. Novo pohištvo z ustrezno opremo za komuniciranje. A ja? Premorem le bedni prenosnik iz ledene dobe. Sram me je pred ostalimi. V sobo dovolim vstopiti le sošolki Niki, a njej je vseeno, kje je kaj. Pomembna je papica. Itak. Njeno življenje je en sam praznik. Smeh, veselje, neobremenjenost. Tipica na kvadrat!

Predrami me Nikin sms. »Haj, veš, srečala sem Čarlija. Kul frajer. Mislim, da me je malce poskeniral. Kva dogaja?«

Odpišem: »Čao, stara. Vse je bed. Čarli? Kdo je  ta tip? Se vidiva.«

Sobota je in zajtrk »prespim«. Da, uradno ga prespim, čeprav ne spim. A ga moram zaradi mamine hrane.

Potrka Leo. Mislim, da me ima rad, a je tečni malček. Malce se pocrkljava, potem ga spodim, ker se moram »učiti«. Učiti, učiti. Je kaj lepšega na tem svetu, kot učiti se? Da bom nekoč nekaj postala, da bom služila svoj kruh, da mi ne bo treba fizično delati. Zopet poglavje iz pridige, ki jo nadvse ljubim.

Za vsak primer predse nagrnem knjige in zvezke, v žep  trenirke skrijem  telefon, v ušesa vtaknem slušalke in sanjarim oziroma sanjam.

 

4.      POGLAVJE

 

Zopet sem v sobi z modrimi vrati. Pokukam skoznje in znajdem se  v svetu mavrice. Kraj mi je povsem znan in prijetno se počutim. Zagledam snop svetlobe na vodnih kapljicah. Zagledam, kako se iz bele barve rojevajo ostale. Čudežni neskončni lok. V ozadju slap.

Skočim vanj in se okopam. Kako dobro se počutim! Bojim se, da na drugi strani stene ni lepo in prijetno. Zagledam senco, ki se mi približuje. Strah me je.

Pred menoj se pojavi ženski obris. Vila je, dobra vila. Poboža me in potolaži. Skupaj sedeva na mavrični lok in se pogovarjava v nam neznanem jeziku. A midve ga razumeva.

Pove mi, da me zelo dobro razume. Da odraščam, da bom nekoč ženska. A pove mi tudi, da moram biti predvsem odgovorna do same sebe. Ne smem drugih kriviti za lastne težave. Z ljubeznijo bom premagala vse. S čisto ljubeznijo, ki ne pričakuje povračila.

Presenetila me je z izjavo, da sem v prejšnjem življenju bila princesa. Nesrečna princesa, ki se je morala odreči veliki ljubezni zaradi nerazumevanja staršev. V sedanjem življenju pa da imam ljubeče starše in da me čaka princ.

Zajokala sem od sreče. Poljubila me je v slovo in mi obljubila, da se kmalu zopet srečava. V mojih naslednjih sanjah, ko bom mislila, da mi je hudo.

Zaspala sem na mavričnem loku, presrečna zaradi topline in miru.

 

5.      POGLAVJE

 

»Zzzzz!« Oh, ta budilka in šola! Ponedeljek je in treba bo vstati. Domače naloge nimam, potrebščine prav tako niso pripravljene. Šit!

V šoli se sicer ne počutim slabo, s sošolkami se tudi razumem, pri urah poslušam, če mi diši snov …

Hitro prepišem Nikino domačo nalogo in se odzibam v razred. Oblečena sem povprečno, se pravi brez firm, ker mi starša ne dovolita afnanja pa to. Nekatere sošolke prav tekmujejo za vodstvo trendovskega oblačenja. Bednice s slamo v glavi! Mislim, da bom morala smukniti v sanjarjenje.

A ni priložnosti za to. Nekako sem zbrana in poslušam učitelje, ko razlagajo snov. V odmoru mi Nika hoče predstaviti Čarlija, a jo grdo zavrnem, da me ne zanima. Žalostno povesi nos, jaz pa se zalotim, da sem hudobna.

Stečem do nje in se ji opravičim. »Sori, stara, nesramna sem bila. Lej, drugič, ko bom bolje razpoložena, se dobimo v parku, prav?« »OK.«

Premišljujem o Niki in njeni potencialni ljubezni. Zakaj pa ne? Kdo pravi, da debeli ljudje ne smejo ljubiti in biti ljubljeni? Kakšna avša sem! Moja mami je tudi pravilno zaobljena, kot se šali oči, pa jo ima kljub temu rad. Vsaj mislim tako.

Dopoldne je minilo presenetljivo hitro.

Pot domov.

Kosilo in pridiga o hrani. Z mamine strani.

Ležanje v sobi.

Sanjarjenje …

Sms?

Je Nika zatajila? Verjetno se kje sestaja s Čarlijem … Se vidiva jutri …

Starši so neverjetno mirni, Leo prav tako.

Zaspim.

 

 

6.      POGLAVJE

 

Mavrični lok.

Nahajam se v srednjem veku. Bežim pred biriči, ker sem nekomu ukradla hrano za starše in bratca. Tečem, tečem … Prepozno. Zajeli so me in vrgli v ječo. Prebičali so me do krvi in mi zagrozili, da me bodo, če bom še kradla, naslednjič obglavili z giljotino. Smrtna groza.

Prijela me je za roko in me poljubila. Moja vila. Pojasnila mi je, kako mi je s tem mojim trpljenjem hotela predočiti resnično trpljenje in občutke ljubezni do staršev.

Zajokala sem zaradi bolečine, žalosti in sreče.

V celici se je naenkrat pojavil visok mladenič, me odvezal, vzel v naročje in me odnesel iz ječe. V trenutku ni bilo nikjer nikogar. Le midva na mavričnem loku, srečna, objeta in resnična.

Povedal mi je, da se imenuje David in da je tudi on doživel enako usodo kot jaz. Le da ni imel take sreče kot jaz. Po tednih mučenja in trpljenja mu je nekako z zvijačo uspelo pobegniti. A na žalost so njegovi zaradi lakote umrli. Tega si nikakor ne more odpustiti. Sedaj je naneslo, da me je slišal in zato me je rešil.

Neizmerno sem mu hvaležna in skupaj odhitiva v vas, da nahraniva mojo družino. Brani me pred vojsko in pod večer stopiva v hišo mojih staršev. Oče in mati ter brat pojedo hrano in mi izrazijo veliko hvaležnost in spoštovanje.

Srečna sem.

David čudežno izgine …

 

 

7.      POGLAVJE

 

 Moj oči je direktor in se rola v norem svetu. Vse dni mejla in sestankuje. Mami je psihologinja in je prav tako veliko zdoma. Babi ne živi z nami, a je super greni. Zna celo poslati sms. No, tu pa tam se mi javi s kakšnega upokojenskega izleta.

Nič ni več kul. Ni časa za pogovore, ki jih najbolj pogrešam. Vse je tako skomplicirano. Kje je tu čas za ljubezen? Samo v sanjah. To pa to.

Nasilje srečujem na vsakem koraku pa to. Sošolci se mimogrede sklofajo, na TV-ju gledam umore, samomore, nesreče, pokole … Mislim, da so rešitev moje sanje o ljubezni. Kdo ve?

Torej, oči ima oči le za evre. Pravi, da vse ogromno stane, da bomo morali racionalizirati dopust, omejiti izdatke za kozmetiko pa ukiniti žepnino pa to. Utaplja se v številkah.  Mami ima ušesa le za izgubljene duše. Samo o njih bi se pogovarjala. Zame ni časa, je zvečer preutrujena. Itak. Zgodba o kovačevi kobili …

Rekla ji bom: «Sorči, ker lajfam. Itak. Džabest. Pač. Res je. Valda. Mislim. Pa to.« Uboga mami, še kap jo bi zadela, če bi slišala moj besednjak. Takoj bi začela s psihološkimi prijemi. Zakaj pa me ne sliši? Halo, je kje kdo? Potrebujem vas, sedaj, ne jutri!

Odidem v park. Sedim na klopci in premišljujem o marsičem. Nekdo prihaja. Visoka vitka postava je vedno bliže. Le kdo je?

»Živijo, jaz sem David s tretje gimnazije in kdo si ti?«

Mislim, da me bo kap. Saj Davida sem spoznala v sanjah v srednjem veku. To ne more biti res. Ne, ne! Uščipnem se v lice. Otrpnem.

»Kaj pa ti je? Je kaj narobe? Moje pravilo je, da se lepemu dekletu kar takoj predstavim. A ti je slabo?«

»Ne-ne ne, malce neprijetno mi je, jaaaz sem Leeena.«

»O Lena, upam, da nisi drugače lena. Veš, všeč si mi že dalj časa, ko te srečujem takole na poti, a ti si vedno zamišljena in resna, pa me verjetno še nisi opazila.«

Srce mi je razbijalo sto na uro in nisem vedela, ali sanjam ali sem v parku.

Moja draga vila, tisočkrat ti hvala. Življenje mi rešuješ in ga izpolnjuješ! Kakšna srečnica sem! Yes!

Poskočila sem od sreče in Davidu še zavpila, da verjamem v čudeže. Stekla sem po poti iz parka domov v svojo sobo. Sanjat.

Fant stoprocentno misli, da sem emo.

 

8.      POGLAVJE

 

Ležim na mojem mavričnem loku in čakam. Njega, Davida. Zaman. Trume vojščakov drejo silovito v napad. Vztrepetam.

Tam v daljavi zagledam pravljično hiško, obsijano s soncem. Babi sedi na pragu, moja super babi! Plete jopico iz ovčje volne. Najverjetneje zame. Ne sluti prihajajoče se nevarnosti, ne vidi nevarnega oblaka zla.

Stečem, zakličem, naj se skrije na varno. Strašni obrazi s sulicami drvijo proti njej!

In naenkrat: David!

V zadnjem trenutku jo dvigne visoko nad hiško in moja babi je rešena, varna v njegovem naročju.

Moj superman!

Z babico se mi približata, krdelo drvi neznano kam.

Moja mavrična sreča.

Pri babici pojeva moje najljubše kosilo. Kasneje me ogrne s toplim pletenim puloverjem. Z Davidom z roko v roki odideva mavrici naproti …

 

9.      POGLAVJE

 

Lea pospremim v šolo. Jutro je prijazno in tudi bratec je ful razpoložen. Mamici in očku pobegnem iz kopalnice, da ju ne oviram pri toaleti pa to.

Jutra so pri nas stresna. Potrebovali bi najmanj štiri kopalnice, da bi se vsak lahko v miru uredil. Res je. Katastrofa. To čakanje pa čakanje. Kot v samopostrežni trgovini.  Oči odhaja na službeno potovanje in mami mu zjutraj polni kovčke in asistira pri oblačenju. Kaos!

Ko bom »velika«, bom imela hišo z desetimi kopalnicami. Itak. Ko zaplavam v manekenske vode. Pa če bo moj David za to. Saj res, nanj ne mislim tako močno kot na tistega iz sanj. Čudno, ne?

Leo me zbada, da sem opravljena kot pustna šema. Kaj ga briga! Kaj pa on ve o današnji mega najstniški modi? Kavbojke morajo biti zluknjane, majica pomečkana, bulerice ponošene, oguljene. Džabest. Verižica z velikim križem, retro očala pa črni lak na nohtih. Nekaj posebnega je moja platnena torba. Popisana in porisana z nekimi k r neki risbicami z veliko zadrgo na hrbtu. To je to.

Z adijo v ustih zaloputnem vrata, zgrabim brata za roko in oddrviva. Odložim ga pri Polžkih. Stečem po ulici. Proti …

Ne želim biti v šoli, rada bi srečala mojega resničnega Davida, mojega resničnega fanta. Onega v pravljici vedno znova izgubim.

Peče me blazno velik mozolj na nosu. Šit! Premazala sem ga s kepo pudra, pa me še kar naprej mori. Blazno! Res je.

V šoli nočem jesti, a doma lažem, da pridno uživam dobro šolsko hrano. Če bi za to izvedel oči! Jesti nočem, ker se borim proti mojim sovražnim kilogramom, proti salu pa to. Zato mi ves čas kruli v želodcu.

Pot mi prekriža moja debela sošolka z napihnjenim obrazom ter s svojim Čarlijem v butasti glavi. Mislim, da ta tip v resnici sploh ne obstaja pa to.

»Čao, stara, zakaj si tako posvaljkana?« me dregne.

»Ah, slabo sem spala pa gužva pred golom je vladala zjutraj v naši kopalnici, zato sem malo čudna. Bo že.« Itak.

»A veš, da sta Čarli in David sošolca? Prijatelja?«

Skoraj sem padla na nos.

Ne, še tega mi je manjkalo. Pa ravno sedaj, ko uresničujem sanje!

»A res? Ful finta. Potem pa ni blema za skupni sprehod po parku pa to. Ja, valda si bomo vzeli čas, da se spoznamo, mi štirje. Duet in duet.«

Zalotila sem se, da sem pikra in zlobna; poleg tega sem ugotovila, da v sanjah ne uporabljam slenga. Finta!

V šoli sem imela veeeeeellllliiiiikkkkkoooo smolo! Matkarca mi je stisnila dvojko. Skoraj me je kap, ko me je kar tako poklicala pred tablo pa to. Za umret!

»Lena Poljanšek, pridi, mi boš pokazala tvoje briljantno znanje iz matematike, ko pa se tako vneto učiš.«

Zahrbtnica, zlobnica! Točno ve, da sem tabula raza in da bom blefirala pa to.

Pa ravno danes, ko premišljujem le še o večernih sanjah.

Kako naj povem doma? Naj se zlažem, naj molčim?

Prav zares me sovraži, ta matkarca. Itak.  Je vesela, da trpim?

 

10.  POGLAVJE

 

»Dobro jutro, otroci, na mavrični šoli,« nežno izgovarjam besedo za besedo. Sem priljubljena učiteljica matematike. Probleme rešujemo skupno, naloge rešujemo skupno … Ocen ne poznamo, nalog tudi ne. Nagrada za znanje so mavrični lampijoni. Po pouku jih spuščamo proti nebu. Kdor jih je pri pouku zbral največ, postane mavrični junak dneva.

Radi se imamo. Učenci me spoštujejo, prav tako David, ki je tukajšnji ravnatelj. Nobenega stresa ne poznamo, nobene panike. Smo kot velika družina in se mnogo, mnogo pogovarjamo in poslušamo drug drugega.

Vem, da me David iskreno ljubi, prav tako jaz njega. A se nama ne mudi. Pravzaprav pred drugimi ljubezen rahlo prikrivava, kajti to je samo najina intima. Sva zadovoljna in srečna. Oba še stanujeva pri ljubečih starših, ki komaj čakajo na poročne zvonove.

Času čas. Ko se dodobra spoznava, ko spoznava tudi napake, ki jih počenjamo zaljubljenci, bo zagotovo napočil čas najine mavrične poroke.

Do takrat se bova dokazovala v službi in skupnosti. Vsi naju imajo radi, kajti skrbiva za brezdomce: za ljudi in živali. V ta namen sva zbrala denar za mavrično hišo ljubezni. Imenuje se Hiša vzhajajočega sonca. Z modrim in rumenim stropom. Povsod v njej so prisotni modrina, vedrina, zrak in neskončna ljubezen. Na steni je naslikana oranžna črta, nasproti nje rdeča črta, ki simbolizira vitkost in mladost. Pri nas nihče ne trpi za sindromom debelosti ali depresije.

Ob robu se vije zelena črta, ki opazuje življenje. Preden zaspimo, se ovijemo v vijolične odeje. Tla so črna in bela, ki sta v ravnovesju, jing in jang. Izražata tišino doma.

Uživamo hrano izključno rastlinskega izvora. Ne žrtvujemo nekoga, da se z njim nahranimo. Hrano pridelujemo sami. Lepo nam je.

David me nežno poboža po licu.

 

11.  POGLAVJE

 

 Sreda je. Čas govorilnih ur za starše. Nisem še jima povedala za težave pri matematiki. Spet bo štala pa to. Zakaj? Zakaj lažeš, zakaj si lena? Kako si predstavljaš življenje? Si zmešana, začela si z dvojkami in si zadovoljna? Bla … bla …

Najraje bi umrla od žalosti. Nihče me ne razume, ne sliši …

Pomislim na Davida. Uspešen tretješolec. Kaj bo mislil o meni? Da sem največja luzerka … Me bo imel rad?

Naj ga pokličem, se mu izpovem? Bo razumel mojo bolečino pa to?

Zadnjič sem izpadla prava koza na sestanku v parku. Nekaj momljam in jecljam tja v tri dni. Čarli je totalka odštekan tip, debeluška še bolj. Mislim, da sta si všeč. David do mene ni kazal neke posebne naklonjenosti. Verjetno sem sama kriva za to. Morala bom spremeniti način obnašanja. Ne morem samo strmeti v prazno in pričakovati simpatije sogovorcev. Beda.

Kot polita kura sem se poslovila in kar odšla. Kako me naj tako ima rad?

Ko bi le vedel, o čem sanjam. Da je vsakonočni udeleženec mojih lepih sanj. Ko bi le vedel, da je on On. Le kako mu naj to povem?

Skočim v park in na dnu torbe najdem poslednjo cigareto. Za pogum, da se umirim. Kje je ogenj? Šit!

Potegnem dim globoko vase. Umirjam se, postajam omotična. Ležem na klopco in premišljujem. O sebi. O življenju … O marsičem … O laži.

Zakaj lažem? Ker moram. Ker druge rešitve zame ni, ker ni osebe, ki bi me poslušala in tolažila … Ker ni pogovorov, ker ni časa … Itak.

Plavam v nikotinski omami in premišljujem o …

Ne znamo več govoriti istega jezika. Tujci v domu. Ustavimo se le takrat, ko se zgodi kaj hudega. V tem tempu življenja ni časa za postanek. Drveči vlak postaja neusmiljen … Pa to.

Kar umrla bi, pobegnila daleč proč od težav. Verjetno bi me iskali in žalovali …

Proč s takimi mislimi! Strezni se! Pomisli …

Sem to, kar sem. Nočem obupati. Borila se bom! Kjub vsemu temu … Zase.

Moram! Ne bom se zakajala več! Ne bom več lagala. Obljubim.

Že zaradi sanj …

Opogumim se in staršem povem celotno zgodbo o tej nesrečni matematiki. Dam jima častno Lenino, da bo vse OK. Itak. Dasta mi še novo priložnost za zaupanje, in to spoštujem.

Tudi jaz se bom spremenila. Postala bom prijaznejša, odprtejša, bolj bom gledala na bratca, razumela bom sošolkino debelost … Postala bom odgovorna oseba in vem, da me bodo ljudje imeli radi. Tudi David, če kaj čuti do mene … Mogoče zgradiva mavrično hišico …

Imela se bom rada. Že zaradi moje prihodnosti. Zaradi manekenstva. Pa to.

 

12.  POGLAVJE

 

Zopet pred hiško zagledam babico, ki je vsa sključena in drobcena. Ne plete več. Joče.

Stopim do nje in jo objamem. S poslednjimi močmi se zazre vame in izdihne. Zakričim! Pojavijo se vsi člani mojega življenja. Mami zahlipa, oči žalostno povesi oči, Leo prestrašeno strmi predse, celo Nika in Čarli točita solze …

Pristopi David. Poljubi me in potolaži.

Odpelje me v mavrično hišico in odžene bolečino.

 

13.  POGLAVJE

 

Zjutraj nas preseneti vest, da nas je prekmalu zapustila ljubljena babi. Žalostni smo in neutolažljivi. Začnemo se pogovarjati. Dokončno spoznam, da sem rojena pod srečno, a malce tudi nesrečno zvezdo, kajti sanje se v mojem življenju močno prepletajo z resničnostjo. Finta!

Nika je postala nežnejša do mene. Polna ljubezni. Moja debeluška. Faca.

David mi je ponudil roko v najino ljubezen. Rad me ima, četudi tehtam gram več od predpisanega ideala. Po novem redno zajtrkujem. Za zdravje. Za naju.

Če mi uspe postati manekenka, bom vesela; če ne – tudi prav. Pa kaj!

Prihajam, moje drevo življenja.

Na modrih vratih je vgravirano ime v mavričnih barvah. Lena Poljanšek. Ustvarila ga je nežna dobra vila.

 Srečna sem in slišana. Res je.