Številka: M104

Ana Copot

RIMA POMAGA JUŠU ali SVOBODA JE PESEM V SRCU

Vrtec Zarja

 

Bil je čaroben dan po tem, ko je narava posula svoje kapljice po še vedno delno zelenem gozdu. Vse je bilo tiho in mirno in dišalo je po dežju, gozdni prsti, podrasti in drevju in ta opojen vonj je še dolgo ostal v zraku. Dišalo je po svobodi. Po sanjah.

 

Tam pod smreko je vedril on. Premočen, prezebel in prestrašen ter vdan v svojo usodo.

»Kam sedaj,« se je spraševal mali medvedek. Minulo noč se je končno odločil in šel. Zapustil je Medvedjo deželo v kateri živijo medvedi s svojo Poem. To je pesem v duši, ki ti daje pogum, prijateljica s katero se lahko pogovarjaš in te usmerja na pravo pot, šepetalka resnice, lahko pa je tudi velika nagajivka, ki ti včasih zagode. Ampak najprej, najprej moraš svojo Poem poiskati in jo globoko v sebi, v najglobljem kotičku duše tudi prebuditi. 

 

Medvedek pa se nikoli ni čisto zares vključil v to življenje, ki se mu je ponujalo zato nikoli ni, tako kot drugi, zaslišal v srcu svoje Poem. In ker je ni, se v Medvedji deželi nikoli ni počutil srečnega in zares želenega. Razen … Spomnil se je nje, male, okrogle medvedke s prijaznimi in toplimi jantarjevimi očmi. Rada se je igrala z njim in ga neprestano spodbujala. Nikoli ga ni ničesar spraševala, le potrpežljivo je poslušala.

»Samo ona,« je pomislil. V tistem trenutku se je zavedel, da je nikoli ni vprašal kako ji je ime, saj jo je vedno klical »mala«.

 

Ostali medvedi, vsaj tako se mu je zdelo, zaradi odsotnosti Poem, ga niso najbolj marali saj je bil najmanjši, najmlajši in prav zares poseben. Njegov kožuh je bil bržunasto rjave barve, črn smrček pa je bil posut z roza packami. Njegove oči, niso bile oči neustrašnih medvedov, ampak so bile oči morja v katerem odseva nebo. Bile so modre s pridihom dišeče sivke. Bile so nežne in v teh očeh so se zrcalile mnoge sanje katere je mali medvedek, zaradi neuspehov, potlačil.

 

Nikoli ni preveč zaupal vase in to ga je morilo. Tudi neslanih šal ostalih medvedov zaradi svojega smrčka in oči ni dobro prenašal. Ni se znal postaviti zase, se braniti in zato tudi ni vedel kako poseben in edinstven je. Ni vedel, ker mu tega nihče nikoli ni povedal ... Ni vedel ker je mislil, da je zunanjost pomembnejša od tistega kar in kdo si ... saj je tudi v Medvedji deželi vse pokalo po šivih od popolnosti za katero so vsi strmeli. Saj veste, pravijo, da medvedi niso pretirano pametni in prav zato jim je Vila podarila Poem.

 

V Medvedji deželi pa je bila tudi ta tiha medvedka na katero je mislil medvedek. Bila je tako podobna medvedu, da ni bila čisto nič zanimiva in posebna, vendar je bila ravno zaradi tega popolna in se je zlila z okolico. Bila je priljubljena in želena med sebi enakimi. Najpomembnejša pa je bila njena Poem, v posebnem predalčku njene duše, ki ji je vedno šepetala tiste prave besede, medvedka pa jih je znala udejanjiti. In če že ni bila posebna zaradi zunanjosti, je bila posebna zaradi Poem v svojem srcu. 

 

Vendar si je ona želela še več. V duhu srčnosti je želela vzgajati ostale medvede v Medvedji deželi. Njeno srce je videlo in čutilo onkraj okov in spon. Njeno čisto, drobno srce ni poznalo razlik in ni znalo postavljati zidov in pregrad. Pa vendar ni nikoli dobila priložnosti, da bi medvedku z očmi s pridihom dišeče sivke povedala, da verjame vanj in da je zanjo najlepši medvedek daleč naokoli.

In zdaj je bilo prepozno. On je odšel, ona pa je iskreno obžalovala, da so besede ostale neizbrundane.

 

Ko je ponovno začelo deževati je medvedka še malo mencala in obupovala, potem pa se odločila vzeti usodo v svoje šape, saj ji je Poem v srcu prišepnila: »Pojdi.«

 

Poiskala je svoj rumeni dežnik z belimi pikami, obula škornje za dež, da ne bi zmočila svojih šapic in se odpravila za vonjem svojega najljubšega prijatelja.

 

Po poti je razmišljala na kakšen način naj ubesedi občutke. Kajti medvedka je bila plašna kot srnica. Razmišljala je kako mu naj zabrunda, da jo bo razumel in ne bo mislil, da se iz njega norčuje. Vedela je, da bi zbežala, če bi jo zavrnil. In ta strah jo je tako ohromil, da je skoraj izgubila pogum in, da ji res ne bi ušel, ga je zaklenila v torbico. V zraku je poleg vonja po svobodi in sanjah zaznala njega zato je vedela, da ni več daleč. Hitro je vzela pogum iz torbice, priklicala v srce najlepši spomin na oči barve sivke in radostno stopila dalje.

 

Vedela je, da se ne sme obrniti saj sta jo do medvedka ločili dve medvedji šapi.

 

On pa je tam, pod mogočno zeleno smreko, premišljeval o sebi. Njenega vonja sploh ni zaznal, saj je veter pihal v drugo smer. Premišljeval je o svojem življenju, o tem, kako ga vidijo drugi medvedi in bil je žalosten. Njegovo srce je jokalo in zares se je smilil samemu sebi. Trpel je. Ni razumel ali pa ni želel razumeti, da lahko samo on spremeni pogled nase, da lahko samo on sam naredi sebe močnejšega in pogumnejšega. Da nosi edinstvenost v sebi in te mu nihče ne more vzeti. Da najde svojo Poem.

 

Medvedka pa se je približevala s svetlobno hitrostjo. Bolj ko je njegov vonj dražil njen smrček, hitreje je tacala. Na koncu je že skoraj tekla.

 

Ko je kar na enkrat stala pred njim medvedja postava, pa čeprav majhna in okrogla, se je tako zelo ustrašil, da se je njegov obrambni mehanizem in čut za samoohranitev neizmerno razjezil. Divje je planil na njo in v tej slepi jezi je sploh ni prepoznal. Šavsal je in renčal in trgal z ostrimi zobmi in s težko šapo zlomil njen dežnik. In ko je ob gromkem poku zagledal dvoje prestrašenih jantarjevih oči, ga je spreletelo. Osramočen je brez besed in prazen obsedel pod mogočno smreko in glasno zajokal, kajti spoznal je, da ga je strah pred življenjem pripeljal do roba pogube.

 

Ona je od silnega šoka kar sedela in še dihati si ni upala, kajti še nikoli v življenju ni videla jokati odraslega medveda. Potem se je naenkrat glasno zasmejala, se postavila na šape, odšla do njega in ga močno objela. Dolgo je ostala ob njem, dovolj dolgo, da je medo izjokal vse solze nesreče. Potem se je tudi sam nasmejal in roza packe na njegovem smrčku so postale še bolj rožnate.  Prijel jo je za šapo in vprašal kaj počne v gozdu popolnoma sama, čeprav je upal, da pozna njen odgovor in silno si je zaželel, da se ne moti.

 

»Prišla sem pote, ker mi ni všeč način kako si odšel iz Medvedje dežele. Vem, da imaš, v iskanju svoje Poem, pravico oditi v vsakem trenutku, pa vendar sem pričakovala drugačen odnos,« mu je dejala.

 

Tega posebnega, trmastega medvedka nikoli niso naučili kako se odkrito in sproščeno pogovarja zato se je znova razjezil in zarobantil, da se je njegov gromki glas slišal daleč po gozdu.

 

»Kdo pa misliš, da si?« jo je vprašal ves penast in njegove modre oči so nevarno bleščale. Dvignil je šapo in se postavil v bojni položaj. Vendar ga je tokrat presenetila. Odločno se mu je uprla, ga ugriznila v smrček, s šapo pa ga je opazila po njegovih tako, da je izgubil ravnotežje in padel na tla kolikor je dolg in širok. In znova je osramočen obležal, njegovo srce pa je bilo tako hitro, da udarcev niti šteti ni mogel.

 

»Oprosti. Nisem ti želela nič slabega. In ne morem verjeti, da se z izzivi, ki ti jih nudi življenje spopadaš na takšen način. Kdaj boš spoznal, da si takšen kot si, fantastičen? Kdaj boš naredil korak do sebe, se spoznal in se vzljubil? Kaj res ne vidiš, da te vse tisto, kar pri sebi ne maraš, dela posebnega in edinstvenega?«

 

»Ostali medvedi me ne marajo,« je jokajoče zabrundal medvedek.

 

»Oh, prosim te! Si jim kdaj ponudil priložnost? Si kdaj pomislil, da te dražijo zato, ker so nevoščljivi? Nisi. Vedno si povesil glavo in odšel stran. Jim obrnil hrbet, potlačil vsa čustva v sebi. Nikoli se nisi boril za tisto kar želiš in v kar verjameš!« je jezna mrmrala medvedka in brusila krempeljce na bližnjem hrastu.

 

»Nočem verjeti v to, da imaš prav,« je rekel medvedek in znova je postajal jezen. »In kdo si ti, da mi smeš soliti pamet? Kje si bila, ko sem te potreboval, ti popolna, mala medvedka?!«

 

V tistem trenutku, ko je izrekel te besede je obžaloval, da mu je jezik tekel tako hitro, saj je videl v njenih jantarjevih očeh neizmerno žalost. Vedel je, da ji je storil krivico, saj se je ravno ona vedno igrala z njim in se z njim pogovarjala, ko so ga drugi pustili na cedilu. In ustrašil se je. Ustrašil se je, da bo nad njim obupala in ne bo več verjela vanj. In vedel je, da je potem izgubljen, saj nikoli ne bo našel svoje Poem. 

 

»Oprosti. Ostani. Ne obupaj nad mano. Potrebujem te. Verjemi vame! Rad te imam!«  jo je rotil in prosil.

 

Vstala je in pokončno, z dvignjeno glavo prišla do njega. Poljubila ga je na smrček, pošapljala po ušesku, se nasmehnila in rekla: »Oprostim ti, vendar ne bom ostala. Začni si zaupati in poišči svojo Poem ker, ko jo najdeš, me zagotovo ne boš potreboval iz razlogov kakršnih me zdaj. Verjamem vate in vedno bom verjela. In ja, tudi jaz te imam rada, vendar imam rada tudi sebe. Ti pa se nauči, da moraš imeti rad najprej sebe, da lahko imaš potem rad druge.«

 

Tako je medvedka pobrala ostanke svojega rumenega dežnika z belimi pikami, se poslovila od medvedka z dolgim poljubčkom na pisan smrček in odšla.

Medvedek pa  je obsedel pod smreko ves presenečen in užaljen. Ni razumel, da je odgnal prijateljico s svojim neumnim obnašanjem, čeprav mu je nekaj v srcu  šepetalo prav to. 

 

Minevale so minute, ure, celo dnevi in sončni žarki so drevesne liste obarvali zlato, rdeče, oranžno in rjavo. Narava se je umirjala in pripravljala na počitek. Le njegova smreka, ljuba prijateljica v tišini, ki mu je nudila zavetje, je ostala sveža in zelena. Prišla je jesen. Prišlo je spoznanje.

 

Ker je bil samo sam je imel mnogo časa za razmišljanje. Velikokrat se je spomnil na njene besede in se čudil kako ji je uspelo, da se ni jezila nanj. Užalil in prizadel jo je, ona pa je bila še vedno prijazna z njim. Mogoče pa je res kar je govorila. Medvedek se je veliko pogovarjal sam s sabo, iskal je Poem v sebi in ko jo je končno našel se je dolgo trudil, da bi se spoprijateljil z njo. Ni bilo enostavno biti bitke s samim seboj. Ni bilo enostavno biti bitke s Poem, ki ga je oštevala in bila na trenutke neizprosna in tečna. Vendar je vedel, ves srečen je vedel, da je na pravi poti.

 

Zato je sedaj večkrat poskakoval po travi, se naglas in od srca nasmejal, si brundal in pel.

Prvič v življenju je bil srečen in želel si je živeti. Bil je zadovoljen sam s sabo in njegove misli so bile veliko bolj mirne in jasne. Poem ga je vodila in bil je hvaležen, da jo je končno zaslišal in našel globoko, globoko v sebi.

 

Medvedka pa je v Medvedji deželi čakala na izgubljenca. Zvezda Severnica ji je svetila vse jesenske noči, ko je premišljevala ali bo končno le našel samega sebe. Poem ji je prišepetavala, da bo vse v redu,  da se v življenju zmeraj vse uredi in medvedka ji je brezpogojno zaupala in verjela.

 

In tako se je zgodilo, da sta se, ko sta oba medvedka, vsak na svojem koncu gozda, obirala pozne gozdne jagode in se na pragu zime sladkala,  zaslišali obe Poem. Medvedka sta prisluhnila klicu dveh duš in se odzvala. In na gozdni jasi, na obrobju Medvedje dežele sta se končno zares zbližala.

 

»Pozdravljena, mala medvedka. Zelo rad bi delil s tabo te jagode, ki sem jih našel,« je medvedek poskusil navezati stik.  »Veš, prav si imela,« je rekel mali okrogli medvedki, ki je potrpežljivo čakala kaj ji bo še povedal. »Tako sem bil zaslepljen in izgubljen, da sem videl samo slabo. Potem sem bil zaposlen z iskanjem samega sebe in svoje Poem, vendar nikoli nisem mogel čisto pozabiti tvojih besed in tebe. V vsem tem času kar te poznam te nisem vprašal niti kako ti je ime. Iskreno mi je žal za vse neumnosti, ki sem jih storil. Žal mi je, da sem te prizadel, edina si bila, ki je verjela vame cel ta čas mojega iskanja samega sebe. Bi lahko poskusila znova? Bi lahko spet bila moja prijateljica?«

 

Jantarjeve oči so se nasmejale, prijela ga je za šapo in rekla: »Mah, je že v redu. Vesela sem, da tvoja pot ni bila zaman. Vidim, da si se veliko naučil in srečna sem zate. Moje ime je Rima in veš, v resnici nikoli nisem nehala biti tvoja prijateljica.«

 

Tudi medvedkove oči z odsevom sivke so se nasmehnile njenim: »Jaz sem Juš in hvala za vso podporo in pomoč. Zdaj, ko sem našel svojo pesem v srcu, se lahko tudi ti zaneseš name. Neizmerno sem hvaležen, saj si me ravno ti naučila, da je sreča nekaj notranjega in ne zunanjega. In zdaj vem, da ni odvisna od tega kar imam ali mojega videza, temveč od tega kar in kdo sem! Pa vendar, midva imava tudi drug drugega. In to zaupanje je največ kar si lahko prijatelja podarita.«

 

Bil je čaroben dan, ko se je narava odela v popolnost. Drobne snežinke so se lovile v vetru in plesale zimske sanje. Vse je bilo tiho in mirno in dišalo je po snegu, gozdni prsti, podrastju in drevju in ta opojen vonj sta vdihovala dva mala, srečna, svobodna medvedka.

Dve srci združeni v prijateljstvu. Juš, zadovoljni modrooki medvedek z bržunastim kožuhom in s črnim smrčkom posutim z roza packami ter Rima, čisto navadna, mala, okrogla medvedka z jantarjevimi očmi. Pod mogočno zeleno smreko sta se sladkala z gozdnimi jagodami, si pripovedovala zgodbe in se na glas smejala. Smreka pa jima je s svojimi gostimi vejami nudila zavetje pred nagajivimi snežinkami.

 

»Ni tako močne in dobrodejne ljubezni, kot je ljubezen, izražena v prijateljstvu«.

(Sir Laurens Van Der Post)