Glasovalna številka: PR102

Sara Vojvoda

ŠKATLICA SANJ

OŠ Nove Jarše

 

Globoko ob gozdni poti je ležala škatlica. Bila je zapuščena. Ležala je pod dračjem, med dvema bukvama.

V škatlici si je svoje bivališče pred hudo zimo poiskala miška. Svoj domek si je uredila tako, da ga je obdala s slamo in koruznim ličkanjem. Okrasila ga je s smrekovimi storžki in želodovimi kapicami.

Mehko si je postlala in večji del zime prespala.

Zgodaj spomladi je začel vsak dan jezditi po gozdni poti Jakob. Jakob je bil dvanajstletni deček. Imel je zelene oči, bil je suh in visok, vsem je rad pomagal. Pogosto je bil nasmejan in igriv, sošolci so ga imeli radi. Ni bil najbolj pogumen, vendar spreten jahač, in konj mu je bil najboljši prijatelj. Konj je bil velik, s temno rjavo svetlečo dlako. Njegova urejena griva je plapolala v vetru. Z velikimi rjavimi očmi je gledal naprej, slišal je vsak šum vetra in Jakob mu je zaupal.

Vedno, ko sta jezdila mimo škatlice, se je konj ustavil in zarezgetal. Fant je postal pozoren na njegovo obnašanje. Začel je opazovati, kaj konja vznemirja. »Le kaj mi hoče povedati, le kaj mi hoče pokazati?« je premišljeval. Dolgo časa ni videl ničesar.

Nekega dne pa je ob poti, prav na mestu, kjer se je konj ustavljal, opazil nekaj podobnega škatlici. Obdana je bila s tremi plastmi mahu, pokrita z odpadlim listjem in prstjo. „Nič posebnega, samo zapuščena škatla,“ si je mislil. Zajahal je konja in odjezdila sta naprej. Naslednji dan se je konj spet ustavil in glasno zarezgetal, Jakob ga je poskušal umiriti, a konj je še bolj rezgetal. To se mu  je zdelo nenavadno, saj je bil konj miren in ubogljiv. Razjahal je  in šel do škatlice. „Kaj bom jaz s to staro škatlo?“ obotavljal se je, a na koncu jo je le pobral. Z nje je otresel prst in listje in jo odprl. Notri je bila njegove najljubše, modre barve, bleščeče čista in na robu je imela nekakšen simbol.

Začudil se je, saj je bila škatla na zunaj zelo stara in umazana. Stisnil jo je pod pazduho in odjezdil domov. Večerilo se je, v hlevu je razjahal konja in škatlo skril pod seno. Ves večer in pozno v noč je premišljeval o škatli. „Res, nenavadna škatlica, le čigava je bila in kako se je znašla v gozdu?“ 

Naslednji dan je škatlo lepo očistil in opazoval njeno notranjost. Simbol, ki je bil sprva nerazpoznaven, je postajal vse bolj jasen. Imel je obliko kroga, v velikosti zamaška, rob okoli njega je zlato odseval. Na sredini je imel turkizno, temno modro ter srebrno prelivajoče se barve, spiralo. Zvijala se je vse bolj v notranjost simbola, v drobceni srebrni točki pa se je končala. Okoli spirale je bil tanek temno zelen obris kroga. V sredinskem krogu simbola je bilo lepo razporejenih pet cvetnih listov. Bili so bele, najsvetlejše rožnate ter temno roza barve. Barva je bila od roba do sredine cvetnega lista vedno bolj temna. Za listki je bila lepa svetlo zelena barva. Med listki so bile tudi svetlikajoče se srebrne zvezdice. Okoli petih cvetnih listov je bil tanek temno rdeč obris kroga. V zunanjem krogu so bili trije rumeni obrisi sonca in trije temno modri, beli in sinje modri valovi. Zaporedje sonc in valov se je ponavljalo vse okoli kroga. Rob okoli njega je zlato odseval. Simbol je bil čudovit. Kot bi bil narisan z oljnimi barvami. Z drobnimi črkami je bilo spodaj napisano »TVOJE SANJE«. Jakoba je zanimalo, kdo je to napisal. 

Na robu gozdne jase je živela stara ženica, ki je govorila z živalmi. Ker ni imela vnukov, se je zaradi njegovega plemenitega obnašanja odločila, da bo škatlico sanj zapustila dečku Jakobu. Vedela je, da le Jakob pozna to gozdno pot in da le on jezdi po tej ozki zapuščeni poti. Tik preden je starka umrla, je naročila konju, da škatlo pokaže Jakobu. 

Jakob je želel škatlico imeti pri sebi, zato jo je prebarval s sinje modro barvo. Ko je bila barva suha, je škatlico odnesel v svojo sobo in jo odložil poleg vzglavnika.

In tisto noč, se je vse skupaj začelo.     

Takoj, ko je zatisnil oči, se mu je pred očmi prikazala modra svetloba in odnesla ga je v svet sanj.

Jahal je na svojem konju in znašla sta se na tekmi. Zaslišal je svoje ime, klicali so ga na start. Prvič  je bil na tekmi, videl je, da je na progi ogromno ovir. Začutil je strah, mravljince v nogah in tresoča kolena. Hotel je oditi. Zaslišal je tihi glasek: „Verjemi vase, uspelo ti bo!“ Sodnikov žvižg je naznanil začetek, pognal je konja v galop. Bližal se je prvi oviri in jo z visokim ter dolgim skokom preskočil. Zelo hitro se je približeval drugi oviri, še močneje je poprijel za vajeti. Konj se je z vso močjo pognal od tal, Jakob je zaprl oči. Verjel je vase in zaupal svojemu konju. Še preden je odprl oči, sta bila že na tleh. Konj je lahkotno kot sapica preskočil še nekaj ovir. Zelo hitro sta galopirala.

Odlično sta preskočila ostale najrazličnejše ovire. Približevala sta se zadnji in najvišji oviri. Začutil je moč konja in pogum jezdeca. Brez napake in z najboljšim časom je preskočil vse ovire in dosegel prvo mesto. Konja je nežno pobožal. Jakob je stopal proti zmagovalnim stopnicam, začutil je vznemirjenje, kanček strahu in tremo. Takoj za tem pa je občutil veselje in srečo.

Zazvonila je budilka in ves vznemirjen je skočil pokonci. Dan je preživel kot običajno. Velikokrat pa je pomislil na sanje.  

Zvečer, preden je legel v posteljo, je odprl škatlico. Ponovno je zagledal simbol. V njem se je počasi izrisovala slika. Vedno bolj je bila podobna jezdecu, ki preskakuje ovire. Ko se je slika dokončno razjasnila, je v simbolu prepoznal sebe.

Zatisnil je oči in pred očmi se mu je prikazala modra svetloba in odnesla ga je v svet sanj.

Sanjal je enako kot prejšnjo noč. In spet je v sanjah slišal stavek: »Verjemi vase, uspelo ti bo!«

Jakob je postal še bolj radoveden. Začel je razmišljati, kaj naj bi to pomenilo.

In vsak večer, ko je odprl škatlico, je videl enak simbol in sanjal enake sanje, tako še nekaj noči.

Vedno pa je v sanjah slišal stavek: »Verjemi vase, uspelo ti bo!«

Bil je vedno bolj vznemirjen in začel je premišljevati o možnosti, da bi se to res zgodilo.

Vedno bolj se je približeval test iz matematike. Ta mu ni šla najbolje in testov ni reševal odlično. Veliko časa je porabil za učenje. Zelo si je želel dobiti dobro oceno iz matematike in uspešno zaključiti razred.

Preden se je ulegel v posteljo, je tako kot vsak večer odprl škatlico. Simbol na robu škatlice je bil ponovno nejasen. Počasi pa je v simbolu zagledal sebe, v šolski klopi.

Tisti hip, ko je zatisnil oči, je zagledal modro svetlobo in odpeljala ga je v svet sanj.

Jakob je bil v šoli. Sedel je pri pouku matematike. S prazno glavo je strmel v test in ni ga znal rešiti.

Številke so mu plesale pred očmi in mešal je množenje in deljenje. Seštevanje mu ni šlo dobro, kaj šele odštevanje. Bil je nervozen, na vsak način se je hotel spomniti, kar se je učil. Zaslišal je drobni glasek: „Verjemi vase, uspelo ti bo!“ Vedel je, da se je matematiko dobro naučil. Osredotočil se je na test in ga rešil zelo hitro. Učiteljica je delila popravljene teste, ni ga bilo strah kot vedno prej. Pogledal je test in videl, da je pisal odlično. Čutil je zadovoljstvo, veselje in ponos. Vsi so mu ploskali, ko je učiteljica povedala, da je v celem razredu najbolje pisal test.

Zazvonila je budilka in začel se je nov dan. Ves dan je premišljeval o škatlici in sanjah.

Kaj, ko bi se to res zgodilo.

Zanimalo ga je, kaj bo sanjal naslednjo noč. Preden je odšel spat, je pokukal še v škatlico. Tokrat v njej ni videl nobenega simbola. Začuden je zaspal.

Takoj, ko je zaprl oči, ga je  modra svetloba odnesla  v svet sanj.

Videl je sebe na stopnici za prvo mesto z ogromnim pokalom. Vsi so mu navdušeno ploskali in ga spodbujali. Nato je videl sebe s testom v rokah in z odlično oceno. Bil je zelo vesel in sošolci so mu čestitali.

Nato pa modra svetloba v kateri se je lesketal temen napis: »VERJEMI V SANJE«.

In sanje so postale resničnost.