Glasovalna številka: PR103

Lucija Babij

... KO SEM PREKMALU ZAČRTALA KONEC

OŠ Nove Jarše

 

»UVODEK«

Mija; dekle dolgih rjavih las, ki nežno valovijo ter poudarjajo njene skrivnostne in iskrive rjave oči. Za dolgimi trepalnicami sledita raven nos in ustnice, ki niso ne premajhne, ne prevelike, tako kot njeno telo, ravno pravšnje. Vedno nasmejanemu in prijaznemu dekletu pa se je svet kmalu postavil na glavo. Danes je od nesrečnega dogodka, kjer sta Miji umrla oba starša, minilo že leto dni. Prometne nesreče nista zakrivila sama, temveč pijan voznik kombija. Glavno junakinjo je nesreča tako pretresla, da z nikomer ni hotela niti govoriti.

Danes živi Mija pri svoji teti Urši, skupaj s sestrično Hano. Obe, prav tako sestrična Hana kot teta Urša, sta jo poskušali vključiti v družbo, ali pa jo vsaj prepričati, da bi spregovorila le besedico in se trudili na vse kriplje, da bi ji nekako pomagali. Kakorkoli, v čemerkoli!

***

Zgodba se začne z nenavadnim, nekaj sekund trajajočim sporom, ki začuda, prinese dobre posledice ter mnogo nenavadnih tudi smešnih, ljubezenskih in drugih zapletov. Vendar je zgodba vseskozi zabavna in napeta ter polna smeha.

Si za?

Želim ti prijetno branje!

***

Dnevna soba in v njej se zopet prerekata teta Urša in Mijina sestrična Hana. Zakaj, teta Urša je zopet obupala nad Mijo, se sesedla v fotelj in v mislih premlevala stavek: »Moja nečakinja ne bo nikdar več govorila…« Seveda je Mijina sestrična temu nasprotovala in ne samo v mislih temveč naglas ponavljala: »Kako si lahko to dopustiš?! Pusti ji dihati in ji daj malo časa, pa boš videla! Saj ni ona kriva!«

Verjetno je povsem razumljivo, da je Miji začelo že vse skupaj močno presedati. Končno se je po vsaj milijon takih prepirih odločila ukrepati. Kako? Med prepirom je zaloputnila vrata in zdrvela v svojo sobo. Klasika, vendar učinkovito.

Hana in teta Urša sta potemtakem še nekaj časa strmeli v zaprta vrata. Na hitro sta se spogledali, nato pa je Hana odhitela za njo. Po tiho je potrkala in odprla vrata sobe, kjer je zagledala sestrično vso objokano. Začela jo je tolažiti in jo nekaj časa sočutno opazovala. Ampak Hana je oseba, ki kar zlepa ne popusti in ne obupa. Zato je tvegala in ˝okarala˝ Mijo:

»Poslušaj, vem da ti je težko, a zares se moraš nehati smiliti sama sebi. Misliš, da nama je s teto lahko, ko pa te vidiva tako in se vsak dan prepirava. Moraš nehati, sicer boš izgubila še naju!«

Naj obrazložim; Mija bi morala že zdavnaj v šolo, saj je že več mesecev odsotna od pouka. Lahko si mislite, zakaj.

Vendar je sestrična z zadnjimi besedami pretiravala, čemur pa ni sledilo nič dobrega. Mija jo je sprva nadvse začudeno pogledala, a se je kaj hitro odločno postavila na noge in ji namenila tako grozeč in sovražen pogled, da je morala Hana odvrniti svoje oči od njenih.
S stisnjenimi pestmi je Mija odvihrala iz sobe, spet. Hana je lahko le žalostno zavzdihnila in se razočarana odpravila v kopalnico. Privoščila si je vročo prho, da bi jo ta malce sprostila.
Ko se je z mokrimi lasmi odpravljala na lov za sušilnikom za lase, je skozi režo priprtih vrat kopalnice zagledala Mijo. Ta se je naslanjala na podboje vrat sosednje sobe, počasi pogoltnila velik, gromozanski cmok in ji izročila listič: »Oprosti, samo jaz ne vem, kaj naj naredim.«

Teh osem kratkih besed je pri Hani ponovno obudilo upanje in zopet si je z vso močjo želela pomagati svoji mlajši sestrični. Vendar kako?

***

Počasi sta si skupaj v glavo ubijali šolsko snov, se valjali v enačbah in knjigah, kolikor sta le mogli.

Mija je opravljala zamujene izpite. V popoldanskem času je hodila v šolo in tam poskušala nadoknaditi čim več, vendar pa z nikomer ni izmenjala niti besede.

Minevali so dnevi, tedni, meseci in prišel je petek. Ravno se je vračala z enega izmed izpitov. Ura je bila že okoli osmih zvečer in bila je strašno utrujena. Ko se je tako odpravljala domov, se je naenkrat zaletela v nekega fanta in se od presenečenja zvrnila v znak. Bila je tako zamišljena, da ga sploh ni opazila. Z glavo je udarila ob klop tako močno, da je le še zastokala

in padla v nezavest.

Čez nekaj časa se je prebudila, še vedno čisto omotična. Ležala je v svoji postelji. Nad seboj je zagledala zaskrbljena obraza svoje tete Urše in sestrične Hane.
Napela je vse moči in se dvignila v sedeč položaj. Zamahnila je z roko, kot ˝v redu sem, nič mi ni˝, na kar je glasno zaječala in se zgrudila s postelje. Teta Urša je od strahu skoraj zakričala: »Moj Bog, Mija! Si v redu?« Medtem ko jo je pobirala s tal. Mija ji je hotela zopet nakazati, da je vse v redu, a jo je premagal tema.

 

Piše MIJA…

Naj nadaljujem svojo dogodivščino jaz, kakor sem jo doživela sama.

***

Ko sem odprla oči, nisem več ležala pri teti doma, temveč v bolnišnici. Krasno! Ob sebi nisem imela nikogar, le pred vrati se je nekdo pogovarjal.
»Hana?« sem slabotno rekla. Najprej sem sklepala, da je bila ona, saj je bil obris približno njene velikosti, morda malo večji. Kaj pa vem, še vedno se mi je meglilo pred očmi. Takrat še nisem bila čisto prepričana; se mi blede ali kaj.
Oseba je vstopila v sobo. »Ne, nisem Hana,« se je nasmehnil.
Ja, se je nasmehnil, bil je on, fant, v katerega sem se zaletela, kot mi je pojasnil sam. Moje oči so takrat polzele po šolskih tleh in ga nisem videla… No, saj veste kako je bilo. Naj nadaljujem…

Zardela sem do ušes. »Zares mi je žal, da sem se zaletela vate...« in hitro odvrnila pogled. Nerodno mi je bilo in tega mi nikar ne očitajte.

Bil je neverjetno čeden, z rahlo razmršenimi lasmi, ki so mu nežno poplesavali okoli glave. Z obraza si je odstranil temno rjav pramen las, nato pa rekel: »Naj ti ne bo žal. Meni se ni nič zgodilo, bolj pa me skrbi zate.«

Skrbi ga ZAME, zakaj?!

Čeprav mi je v glavi bučalo od bolečine, sem z odločnim glasom rekla, da sploh ne vem, zakaj sem tu. Glasno se je zasmejal in izzivalno zamrmral: »Ti že veš,« se obrnil na petah in hotel zapustiti prostor.

Takrat se mi je to zdelo čisto v redu, da me je neznanec, no, pravzaprav ni bil ravno neznanec, pustil samo. Ampak moj notranji glas, če lahko tako rečem, me je moril, naj ostane. In tako je iz mene naenkrat zletelo: »Čakaj!«

V tistem trenutku se je ustavil, počasi obrnil in mi namenil čudovit, nagajiv, sladek…  nasmeh. Ugriznila sem se v ustnico. Bil je tako lep in privlačen, da me je zaščemelo po celem telesu. Imel je bleščeče bele zobe, katere bi mu zavidali prav vsi. Na njegovo čelo je spet zdrsnil tisti pramen las. Verjetno mislite, da bom nadaljevala tako: Vame so bile uprte njegove oči, najčudovitejše modre barve, kar sem jih kdaj videla…

Nak! Mislite, da imajo vsi najlepši fantje ravno modre oči?

No njegove so bile zlato – peščene barve. Niso bile grde, temveč čudovite in skrivnostne in so nagajivo žarele. Obrvi je imel dvignjene in potrpežljivo čakal, da sem si ga lahko natančno ogledala. Očitno sem vanj ˝bulila˝ z odprtimi usti, saj se je še isti hip pričel smejati in se naslonil na podboje vrat. Streznila sem se. Kaj vendar počneš, mi je zvonilo v glavi. Ostala sem brez besed.

Kot da se ne bi nič zgodilo, je fant prekinil tišino s svojim navihanim glasom: »Kaj si želela?«

Odkašljala sem se, rahlo stresla z glavo nato pa dejala: »Zakaj si sploh tu, kako si sploh vedel, kje sem in…« zastal mi je dih.
»In kaj,« je ponovil in si elegantno odstranil nagajive lase s čela. Sledilo je naravnost najbolj butasto vprašanje, ampak morala sem se prepričati, ne glede na vse. Skoraj neslišno sem zamomljala: »Si me ti pripeljal domov?«

V tistem trenutku je iz mene kar bruhnilo: »In če si me, kako veš kje živim, če te poprej še nikoli nisem videla!? Zakaj in kako veš, da sem v bolnišnici in to celo na katerem oddelku!? In, in… ZAKAJ?!!!«

Takrat je z njegovega obraza izginil prelepi nasmešek. Namrščil se je in si z roko segel skozi lase. To ga je naredilo tako nesramno čednega!

»Emm, saj ni važno,« je izustil z nekoliko živčnim glasom.

»Kaj da ni važno, pa še kako je,« sem skoraj zavpila s kar žaljivim tonom glasu in ga nehote tudi grdo pogledala.

Nekaj časa sva tako strmela drug v drugega, na kar je v prostor vstopila bolniška sestra in naznanila konec obiska. Na fantovem obrazu je bilo lahko razbrati neizmerno olajšanje.

Preden je odšel, je še pripomnil: »Mimogrede, Nejc,« pokazal nase in se našopiril. Zavila sem z očmi.

Trenutek zatem se je zopet prikazal tisti čudoviti nasmešek, ki me je ponesel v višave. Za slovo mi je še nagajivo pomežiknil in odkorakal z rokami v žepih. Nekaj časa sem še poslušala njegove urne korake, dokler ni sestra zaprla vrat. Takrat sem ugotovila, da mi je jezik tekel kot namazan. Mar ne pravijo, da se dekletom zaradi nerodnosti ob lepih fantih jezik kar zavozla? In samo zaradi udarca v glavo se je prekinila moja tiha maša, po vsem tem času?! In to zaradi njega?!

Od ˝skoraj kričanj˝ in razmišljanja se mi je že pošteno vrtelo. Ulegla sem se nazaj in ob nenavadnih mislih zadremala.

***

Po treh dneh sem končno lahko zapustila bolnišnico, skupaj z napotnico za pregled.

˝Juhu˝, spet sem bila doma in zopet ne ˝juhu˝, hodila v šolo. Nejca od ležanja v bolnišnici nisem več videla. Še sama ne vem, ali sem bila zaradi tega srečna ali ne?

Trudila sem se, da bi odmislila njegov prečudoviti, najlepši, božanski, neprecenljiv, eleganten, bleščeč se nasmeh in sploh njega samega. Poizkušala sem se zavesti z mislijo, da je gotovo našel in zamenjal že na stotine deklet, ko pa je tak ˝cukrček˝. Ker je bil, in vsekakor še vedno je, popoln & božanski!!!!

Čas je potekel in blokada se je zlomila. Stekla sem proti kuhinji, kjer je prijetno dišalo. Bila sem bruhajoči vulkan, iz katerega se izliva gora vprašanj.

»Teta Urša,« sem zasopla, da se je ta hitro obrnila in me zaskrbljeno premerila s pogledom.

»Kaj, kaj je,« je prestrašena zacvilila in izpustila ponev iz rok. »Mija! Saj, saj… ti, t… TI GOVORIŠ!?«

Opla. »Nisem te hotela prestrašiti,« sem se ji hitela opravičevati. Od olajšanja in presenečenja se je naslonila na kuhinjski pult in skoraj začela jokati. No, ne skoraj, ker je zajokala. Zakaj je to tako zelo zapleteno? Tresočo roko si je položila na čelo in se smejala. No, to je bilo pa še bolj čudno. Jokala in smejala se je… Kar sami si to predstavljajte. Čudno, ha?

»Veš, saj sem vesela, zelo, da se zopet pogovarjaš z mano, ampak takih izpadov pa vseeno ne želim, prav?« je še v smehu, polnem solz, pristavila. Očitno je Hana slišala ropot in prihrumela v kuhinjo. Obe sva jo pomirili, da ni bilo nič.

»NIČ!? Mija, saj vendar govoriš!?«

In lahko si mislite, da je prišlo do enournega objemanja in solz sreče. Fuj!

Sledila je božanska večerja in tetina ˝Omleta la Urša˝, kot ji je ona pravila. Ne vem zakaj, vendar so njene omlete zares odlične. Jaz sem si priborila jagodno in nanjo zlila cel kup čokolade, po vrhu pa še mleti sladkor in še enkrat čokolado, ker jo obožujem! Hana je zgrabila borovničevo omleto, teta  pa se je morala zadovoljiti z omleto, polnjeno z jabolčno čežano, ki pa sploh ni bila slaba. Ko sem jo poskusila, je na tetinem krožniku manjkala le polovica. Zaradi uživanja v jedi sem skoraj pozabila na Nejca.

Lažem, nanj nikoli ne bi mogla pozabiti.

Zaletelo se mi je in Hana me je potolkla po hrbtu. V zahvalo sem dvignila roko in naredila požirek sveže stisnjenega pomarančnega soka. Svoj pogled sem usmerila proti teti, ki je to v trenutku opazila. Imela me je na pecljih od trenutka moje prve besede po letu dni.

»Kaj je narobe, pikica?« je zamrmrala potem, ko je pogoltnila grižljaj božanske omlete.

Pikica, pa ja! Sem mar stara eno leto!

»Nekaj bi te vprašala,« sem se dejansko namuznila kot otročiček.

»Mhm,« je zagodrnjala, medtem ko si je brisala jabolčno čežano iz kotičkov svojih ust. Najprej sem se zastrmela v njene, češnjevo rdeče ustnice in tanko plast pudra na njenih licih. Odprla sem usta, a jih kmalu za tem spet zaprla. Teta Urša je še vedno čakala, kaj ji bom povedala. Hana je potrpežljivo mežikala in vprašujoče strmela v moj napeti obraz.

»Naj bo,« vzravnala sem se. »Ko sem v šoli padla,« v odgovor sta mi dve radovedni glavi pokimali, »oziroma se zaletela v tistega fanta,« pogledala sem ju, če me sploh poslušata. Z očmi, ki so zrle vame, sem se nekaj časa nerodno spogledovala, nato pa končno: »Vem, da je neumno, ampak… Me je tisti fant pripeljal domov?«

Se sprašujete, zakaj bi me vlekel do doma, a? Me je vlekel, me je nesel? Kaj ni bilo videti malo čudaško, vleči me naokoli, pa tudi bližala se je deveta ura zvečer? Naj dodam, da imam sicer od doma do šole le približno 8 minut hitre hoje. Ampak, res mi še zdaj ni jasno, kako sem takrat prišla na to, najbolj čudaško in neumno misel?

Teta Urša in sestrična sta se nagajivo spogledali.
»Zakaj pa želiš vedeti?« me je dražila Hana.

»Ker sem se mogoče vanj zaletela? In ker…« Pogled sem usmerila proti tlom. Tole je zvenelo dvakrat bolj butasto, kot sem pričakovala.

Teta Urša je rahlo dregnila Hano, me pogledala in zapela: »če želiš vedeti… Odgovor je, da. Pravzaprav te je prinesel domov.« Aha, torej me je nesel. NESEL!?

»Takrat sem bila tako zaskrbljena, da me sploh nič ni motilo. In še zmeraj sem mu iz srca hvaležna, da te je varno dostavil meni. Veliko bolje to, kot da bi me klicali iz bolnišnice, saj bi takrat nemara pomislila na vse najhujše stvari in še tisti trapasti rešilni avtomobili s sirenami,« je zaključila teta. Meni še ni bilo dovolj, hkrati pa mi je postalo strašno nerodno. Tako nerodno, tako zelooooo nerodno!

»Ampak, kako je vedel, kje sem doma in oh in sploh, zakaj me ni pustil tam ali pa poklical katerega od učiteljev?« se je glasilo moje naslednje vprašanje.

»Draga moja,« teta me je prijela za roke in mi jih s palci nežno gladila,

»res ne vem.« Zamišljeno je občudovala moje dlani, nato pa me pogledala: »Zakaj ga ne bi sama vprašala?«

Ob teh besedah mi je zastal dih. Tesno sem se oklenila tetine dlani in prebledela.

»Pha, le kako naj to storim? Sploh pa mislim, da me ne zanima več,« sem se neuspešno branila.

»Daj, no, Mija! Kot da bi ti rekla, da se poroči s prikaznijo, ali pa si se morda že. Taka si, kot da bi te vrgli v vrečo z moko,« se je zakrohotala moja naduta sestrična. Segla je v žep in mi pomolila listek, na katerem je bila lično napisana telefonska številka.

»Kaj pa je to?« sem začudeno vprašala. No ja, sklepala sem že, kaj bi lahko bilo, ampak v tistem trenutku zares nisem hotela vedeti, kaj predstavlja.

»Listek z vsebujočo se telefonsko številko osebe, ki očitno pri tebi vzbuja strašno zanimanje. Se ti ne zdi?« je napihnila svoje besede in mi izročila listič. Seveda, med govorjenjem ni pozabila poškiliti z očmi. Nagrbančila sem čelo, jo prestrelila s pogledom, ona pa se mi je le prijazno dobrikala.

»Kako osladno in hkrati nekulturno ter naravnost odvratno obnašanje, ne-spoštovana gospodična, Ošabna Hana!!!« sem jaz vrnila njej.

Ne vem, kako je dobila številko in tudi nisem hotela vprašati kako. Ne zdaj! Že tako sem naredila gromozansko napako s povpraševanjem po Nejcu.

Teta Urša je poskušala smeh prikriti s kašljanjem, kar ji ni uspelo ravno briljantno.

»A, tako. No, hvala za vajino prijaznost ali natančneje vljudnost,« sem jima zabrusila skozi zobe, listek pa vseeno iztrgala iz Haninih rok.

»Ni zakaj, spoštovani!« in prasnili sta v neustavljivo zvijanje na stolih. Ah, smeh ni vedno najlepši, če se smejijo tebi, ker si nehote naredil nekaj, nekaj… Kar se je tudi meni v tistem trenutku zdelo trapasto.

Telefonsko številko osebe, ki me je spravila v zadrego, sem nalepila na steno. Vanjo sem zijala, kot bi jo hotela prežgati in videti, kako se pepel počasi spušča na tla. Žal se to ni uresničilo in je bilo vse le izguba časa. Kaj hočeš, pravijo da je vredno poizkusiti. Super tolažba, ni kaj!

***

Izpiti so opravljeni in jaz,˝svobodna˝. Dva meseca miru in uživanja. Zadovoljna sama s sabo stopim v sobo, odprem okno in se zazrem… amm… pa ne vem kam. Morda sem celo mižala. Zagotovo pa sem se takoj, za gledanjem tja v tri krasne, obrnila in se že stotič, ne, milijontič zazrla v majhen listič z devetimi številkami. Na dolgo sem zavila z očmi in pograbila mobitel. Hitro sem preletela klice in sporočila. Saj jih tako ni bilo. V tistem trenutku je nekaj priletelo skozi okno, naravnost v mojo glavo. Kaj še okna ne smem odpreti, ne da bi se mi kaj zgodilo? Počasi sem stopila do najljubšega dela moje sobe. Okna, seveda, nagnem se malo naprej in zagledam, nikogar drugega kot Nejca, ki je ravno zalučal še drugi kamenček, zopet v mojo glavo!

»Se ti je zmešalo,« zakrilim z rokami.

»Prav za prav nisem čisto prepričan. Ne vem, kaj mi je, ampak rad bi te spet videl.«

»No, super! Mislim, ni super… Tudi jaz imam zate vprašanje ali dve, ampak ni super,« mu odvrnem, skrajno nerodno.

»In, kaj te je pičilo, da mečeš kamenčke skozi odprto okno?« me je še zanimalo. On je le skomignil z rameni.

Ne znam si razložiti občutkov, ki so me spreletavali, ko sem ga zopet videla. Glavobol zaradi kamenčkov je postal prijeten in kar stekla sem po stopnicah.

»Kam pa kam?« sem zaslišala glas, ki je prihajal iz pisarne. Bila je teta Urša. V zadregi sem odgovorila, da je tako lep dan, da grem malo v park.

Najprej me je začudeno pogledala, a je na koncu le dodala, naj se imam lepo.

»Ti pa res potrebuješ veliko časa, da se preseliš iz prvega nadstropja v pritličje,« sem slišala reči Nejca, ko sem po eni nogi priskakljala iz hiše in si obuvala še drugi čevelj. S pestjo sem ga sunila v ramo, nato pa se mu nasmehnila, prav zares nasmehnila.

»Ti pa znaš presenetiti. Tole s kamenčki mi boš še plačal!« Nagajivo je vrnil nasmeh in pri tem zopet pokazal bleščeče bele zobe. Odkorakala sva proti parku, vsaj on, jaz sem se bolj odmajala.

Sedla sem na klop in začela: »Torej, Nejc… Čudno je, da sem nekako vesela, da te spet vidim, čeprav ne vem, zakaj, ker te nisem vesela.« Ne sprašujte, kaj sem mislila s tem, ker še sama sebe nisem razumela.

Nejc je vprašujoče dvignil obrv, kot; KAJ?!, potem pa dejal: »No, jaz zase vem, da sem vesel, ker te spet vidim.« Dregnila sem ga, on pa se je le zasmejal.

»Veš kaj,« sem spremenila temo in pričela pozibavati svoje noge v topel poletni zrak.

»Vse vem o tvojem ˝ne-govorjenju˝, no približno in…« se je vmešal.

»Čakaj, saj ne bom govorila o tem in me tudi ne zanima, kako si prišel do tega, zato me poslušaj,« sem nervozno prekinila njegovo ˝pridigo˝.

»Tudi tvoji najmočnejši upori ne bodo delovali proti temu, kar ti bom sedaj povedala.« Zastrmel se je vame in rahlo dvignil obrvi. »Poslušam.«

»Prvič, zakaj si me nesel domov? Drugič, kako veš, kje sem doma? Tretjič, zakaj se tako zanimaš zame?« Od kod je v tistem trenutku prišla moja samozavest, še sama ne vem.

Nastala je dolga tišina, vendar ga tokrat ni zapustil tisti prelepi nasmešek. Strmel je nekam predse in lahko sem si ogledala njegov popolni obraz. Zasanjana sem plavala v drugem svetu, dokler se ni oglasil, čeprav tudi takrat nisem bila čisto prisotna.

»Če res želiš vedeti...«

Nagajivo sem mu pokimala.

Pogledal me je: »Prvič, nesel sem te domov, ker nisem hotel zganjati panike. Saj tudi sama veš, da bi te ob tej uri v tej soseski kdo težko videl.« Zapihal je veter in mi razmršil lase. Sledil je mojemu pramenu las, ki se je ustavil na čelu. On! Najpopolnejši človek na svetu je gledal mene! Po pravici povedano so me njegovi lasje med poplesavanjem kar hipnotizirali. Naravnost oboževala sem jih. Ko bi se jih le lahko dotaknila. Pa še nesel me je, v svojem naročju.

»In?« sem se zazrla v njegove najčudovitejše oči.

»Torej, kje stanuješ, vem zaradi tega, ker se po tej poti vedno odpravim na trening in v šolo. Večino časa se zadržuješ ob svojem oknu, kjer bereš, pišeš, poslušaš glasbo, se jeziš… tako sem te tudi spoznal, na nek način.«

Kako, da ga prej nisem nikoli opazila, mislim, čez okno sem pa vendarle kdaj pa kdaj pogledala. Zopet sem postala pozorna na njegove besede.

»In se po njej tudi vrnem, čeprav je daljša… Tretjič…« zaključil je z napol odprtimi usti. Potrpežljivo sem čakala, saj se ga nikoli ne bi mogla nagledati. Vsak njegov gib je bil zame tako hipnotičen. Gledala sem, kako se njegov prsni koš dviguje in spet spušča.

»To pa zato…« Počasi se je skloni bliže k meni, da sem na vratu začutila njegovo sapo. Nežno se je dotaknil mojih ustnic in me poljubil.

Uau! Kaj pa je zdaj to! Čudno vendar prijetno… Kaj? Ne, zberi se punca!

Zardela sem kot kuhan rak. V tistem trenutku res nisem vedela, kaj naj naredim, zato sem vstala, se opotekla in stekla z igrišča.

Za mano je zaklical: »Čakaj, nisem mislil tega!«

Ni mislil tega, ni mislil tega?! Lahko bi vsaj našel boljši izgovor!

Očitno mi ni sledil. Ustavila sem se v parku pod velikim orehom in si obrisala pot. Kaj mi je, pa saj si to tudi hotela, no, verjetno, saj ti je všeč. Čakaj, res mi je všeč. Prav za prav mi je bilo všeč tudi to, da me je poljubil. In to ZELO všeč! Sama si hotela odgovor in ti ga je dal, le na malo drugačen način. Zakaj vedno vse pokvarim?! Počasi sem se vsa srdita in obupana odvlekla proti domu.

»In kako je bilo?« me je na hodniku pričakala Hana.

»O čem vendar govoriš?« sem se potuhnila.

»Daj no,« me je dražila. Pokazala mi je, naj ji sledim. Ustavili sva se v njeni sobi, kjer se je vrgla na posteljo. Namignila je naj prisedem. Naslonila sem se na njeno ramo in sestrična mi je namenila prijateljski objem. Glavo sem položila v njeno naročje. Tolažeče mi je pričela gladiti lase. Sedeli sva v tišini, po licu mi je zdrsnila debela solza. Najprej ena, potem pa celo morje.
»Kaj sem spet naredila?« sem zahlipala jezna sam nase. Ona me je le poslušala. Bila je kot druga mama, prava prijateljica. Takrat sem pozabila na vse, zaradi česar sem bila jezna nanjo.

»Veš,« je začela: »Ti nisi nič kriva. Sama veš, če ti je bilo všeč ali ne. Verjetno si se prestrašila. Prvič se skoraj vsega bojimo.« Kako me je lahko prebrala takoj, ne da bi ji sploh kaj povedala? Oh, dajte no. To res ni pošteno!

»Ja, kakšna strahopetnica sem. Bojim se enega ušivega poljuba,« sem zarenčala.

»Poljub nikdar ni bil in nikoli ne bo le ušiv poljub. Tega verjetno ne veš, vendar sem se jaz še bolj ustrašila svojega prvega poljuba, kot ti, no vsaj mislim da, ker ne morem vedeti, kako je bilo pri tebi.«

Debelo sem zazijala: »Ti, ti,ti… imaš fanta?«

 Z nasmeškom je nadaljevala: »Ne. Bila sem v šestem razredu. Očitno sem bila enemu od sošolcev strašno všeč. Med odmorom, ravno ko sem hotela na stranišče, me je prijel za roko in me vpričo vseh poljubil.« Še vedno sem poslušala, kot bi mi razlagala, kako je izumila podmornico.

»Takrat sem mu prisolila eno krepko klofuto. Vsi so se začeli smejati, jaz pa sem ga vsa razjarjena tolkla, dokler ni padel po tleh. Za tem sem zdrvela v stranišče in se vanj zaklenila. Ven sem prišla šele, ko so poklicali mojo mamo.« Zamišljeno sem mežikala proti njej.

»Torej le nisem edina strahopetnica poljubov?« Na obraz se mi je priklatil majhen nasmešek.

»Kje pa!!!« Prijateljsko me je skuštrala in še dodala: »Veliko se boš morala  še naučiti. Verjemi, da ti bom pri tem pomagala, a ne ustraši se vsega! Prav?«

»Prav,« sem skrušeno odgovorila.

»Daj, no. Hočem te videti veselo in ne žri se zaradi tega. Nejc ti bo odpustil, če si mu res všeč.« In že se je vrgla name, kar pomeni začetek stare, dobre vojne žgečkanja. To je pač moja sestrična, vedno me zna potolaži ali pa razjeziti.

Po končanem navalu žgečkanja sem jo vprašala:

»Ampak, kaj naj mu rečem? Kako naj to popravim?«

»Ne vem. Mogoče bi ga preprosto poklicala,« je naglas razmišljala.

»Nočem,« sem na kratko zategnila. In to ni preprosto, sem si mislila.

»Saj sem samo predlagala. Ni važno. Boš že našla način, vem da boš.« Še enkrat me je prijateljsko stisnila k sebi in zapustila prostor. Nekaj časa sem še nepremično gledala v tla, potem pa sem tudi jaz odbrzela v svojo sobo. Sedaj si nisem več želela, da bi papirček zgorel, temveč da bi imela moč pritisniti na gumbe mobitela.

»To moram narediti, a ne vem, kako. Le počakati moram na pravi trenutek,« sem šepetaje dejala sama sebi. Sklenila sem, da bom še malo počakala in ga opazovala. Vem, nadležno ampak, če sem hotela to popraviti, sem morala tvegati.

***

S čelom sem bila naslonjena na okno v dnevni sobi. Kod hodi, je odmevalo v moji glavi. Končno sem zagledala razkuštrano glavo, ki se je obrnila proti hiši. Za hip je postal, zavzdihnil in se odpravil naprej. Stekla sem na dvorišče in se poskusila skriti za živo mejo, kjer sem imela kot otrok skrivališče. Spraševala sem se, kako sem sploh lahko lezla tja noter. Končno sem se splazila skozi ozko luknjo v notranjost skrivališča, kjer pa je bilo za čuda prostora še za teto in Hano. Opazovala sem ga, kam se bo odpravil. Naenkrat me je spreletelo, kaj če se šele odpravlja na trening? Pozorneje sem si ga ogledala. Obraz je imel popolnoma pregorel in lahko sem opazila kapljice potu, ki so mu kapljale s čela. Se pravi, da gre domov. Kaj pa če je daleč doma in ga sploh ne bom videla?

Tudi ta skrb je bila odveč. Pri peti hiši čez cesto je zavil na lepo urejeno vrtno potko in obrnil ključe v vratih, trikrat. Ljudi iz naše soseske nisem nikoli poznala, saj sem se zadrževala le v hiši in na vrtu, ki je bil na srečo velik, prijeten in ograjen z ograjo in živo mejo.

Gledala sem, kako je izginil v notranjost bele hiše, okrašene z ogromno rož in bledo oranžno črto, ki se je vlekla tik nad lesenim okrasom, ki je obdajal hišo.

Hotela sem oditi, ko sem videla, da so se balkonska vrata odprla. Stopil je na balkon in se kratko nasmehnil, kot da bi me videl. A se je kmalu potrto naslonil na ograjo in si z rokami podprl glavo.

»Hojla, Lisička,« sem za seboj zaslišala še kako znani glas.

»Kaj hočeš, Hana?« sem jo zbodla.

»Nič, Lisička. Samo hotela sem se prepričati, da je s teboj vse v redu.«

»Kot vidiš je,« sem nelagodno odgovorila. Lisička je moj vzdevek, ki sem si ga zaradi svoje navihanosti priborila pri dveh letih.

»Saj bi te vprašala, zakaj se skrivaš, vendar mi je že vse jasno.«

»Če pričakuješ, da boš tako zlepa prišla do odgovora, se še kako motiš,« sem jezno zagodrnjala.

Pustila sem ji, da me je potegnila iz mojega skrivališča.

»Obrni se,« mi je ukazala.

»Zakaj?«

»Zato,« je zaključila in mi okoli glave zavezala rdeč trak, da nisem videla ničesar več.

»Hej, kaj se pa greš,« sem nemočno spraševala sestrično.

»Boš že še videla,« je nagajivo pripomnila.

»Ko preštejem do tri, ti bom snela trak. Velja?«

»Če ne misliš narediti kaj trapastega… naj bo!«

»Ena, dve.. Tri!!! Tadaaa!«

Potrebovala sem nekaj sekund, da sem se privadila na svetlobo v sobi, takoj zatem pa: »Babica, dedek! Kaj pa vidva tukaj?« Navdušena sem bila nad prihodom svojih starih staršev, saj jih imam resnično rada. Težko je, če živiš več tisoč kilometrov stran od ljubljene osebe. Včasih smo živeli skupaj z mojimi straši. Ko sem se preselila k teti, pa je ta morala na službeno potovanje. Več mesecev je morala ostajati tam. Tako naju je s Hano nekega dne odpeljala s seboj. Vselili smo se v ogromno hišo in tu smo še zdaj.

»Mija! Saj vendar govoriš,« me je objela babica.

»Miji se je med vajino odsotnostjo zgodilo marsikaj,« se je vmešala Hana.

»Potem pa sva kot nalašč prišla,« je dedek plosknil z rokami. »Imamo natanko teden dni časa, da se pogovorimo o vsem potrebnem.«

»Tu bosta ostala cel teden! To je sijajno,« sem zavriskala in objela dedka.

»Najprej pa kosilo,« je naznanila teta Urša.

Ob bazenu smo postavili zložljivo mizo in stole. Kolikor hitro je bilo mogoče, smo jo obložili s slastnimi jedmi. Pograbila sem vse, ampak res vse, kar sem lahko.

»Če imate res veliko za povedati, predlagam, da kar začnemo. Najprej pa bi rada izvedela, kako to, da zopet govoriš Mija,« se je oglasila babica. Otrpnila sem sredi grižljaja in roteče pogledala teto Uršo, ki mi je v tolažbo pomežiknila, Hana pa si je usta zadrgnila z nevidno zadrgo.

Teta se je odkašljala in začela:

»Mija je zopet začela hoditi v šolo, opravljati izpite in podobno.« Babica me je občudujoče pogledala.

»Vendar se ji je zgodila nesreča, kjer je dobila manjši pretres možganov.«

»Med zdravljenjem je morala sodelovati. Začela je govoriti, saj drugače ni mogla povedati, kaj želi. Tudi z nama je počasi začela govoriti. Ko ji je govor končno stekel, je bilo vse lažje in smo se tudi veliko bolje počutile. Zanjo sicer ne vem, ampak mislim, da se dobro razumemo.« Prijazno se mi je nasmehnila. Oddahnila sem si, ker ni omenila Nejca.

»Razred je končala z odliko,« je vskočila Hana. Dedka je ta informacija tako pritegnila, da sva še celo popoldne razglabljala na to temo.

Utrujeno sem se v poznem večernem času, še z zadnjimi močmi, privlekla do postelje in utonila v spanec.

***

Zjutraj je ob meni stal stol. Na njem je sedela babica in me nežno božala po laseh. Na nosu so ji sedela očala, v naročju pa knjiga.

»Dobro jutro, zaspanka,« mi je voščila.

»Jutro tebi, babi,« sem zazehala in se pretegnila. Iz dnevne sobe sem lahko slišala radio. Kdove kako naglas je igral. Pod nosom me je požgečkal prijeten vonj po opečenih kruhkih.

»Pohiti, da se zajtrk ne ohladi,« mi je naročila, ko je zapustila mojo sobo. Za njo je prikorakala Hana, se vrgla na mojo posteljo in si čez glavo potegnila odejo.

»Hana!«

»Kaj je?«

»Vrni mi odejo!«

»Na, tu je tvoja polovica.« Poravnala je odejo, da sva obe ležali pod njo.

»Saj imam rada babi, ampak tole jutranje bujenje je pa obup,« je na pol v spanju potožila Hana.

»Koliko je sploh ura?« sem zazehala.

»Šest,« je v sobo vstopila teta Urša. Bila je nepočesana, v modri spalni srajci, ki ji je segala do kolen.

»O jutranjem bujenju bo potrebno razčistiti,« je zarenčala, se sesedla v moj fotelj in nama sunila odejo.

»Hej!« sva obe naenkrat nahrulili teto.

»Vidve imata že dovolj spanja, zato se ne pritožujta,« je privoščljivo zagodrnjala teta Urša.

S Hano sva se užaljeno odvlekli do kopalnice.

»Tole ji bova vrnili,« je naposled prišlo iz Haninih ust, medtem, ko si je med nanašala zobno pasto na zobno ščetko.

»Končno sta prišli,« je potarnala babica, ko sva navsezadnje le prilezli v kuhinjo.

»Kje pa je Urša?« je babica vprašala Hano.

»Spi…« je Hana zadrževala smeh. »V moji sobi,« sem bleknila.

»To pa ni v redu.« In že je odvihrala proti moji speči teti.

Na opečen kruh sem si namazala tanko plast masla, nanj pa nanesla še jagodno marmelado. Komaj sem zadržala smeh, ko je v kuhinjo pristopicala teta Urša in naju jezno pogledala.

»Škoda, da bosta pri nas le teden dni, dedek,« sem hotela razburiti teto.

»Gotovo bova še prišla,« me je potolažil dedek. Teta Urša je samo zavila z očmi in si v skodelico nalila kavo.

»Mija! Bi potem prišla v dnevno sobo? Nekaj bi ti rada pokazala,« sem slišala reči babico.

Čakala me je na sedežni garnituri, v rokah pa držala album s slikami.

Smejali sva se smešnim fotografijam in si pripovedovali, kako je bilo.

»Zakaj sta ti dve sliki podvojeni?« sem vprašaje pokazala na sliki osemletnega dekletca.

»Saj nista. Na prvi je tvoja mama, na drugi si ti.«

»To sem jaz?« Babica je prikimala.

Nikdar nisem odprla kakšnega družinskega albuma, ker me je že tako dovolj prizadelo, vendar nisem pričakovala take podobnosti med mano in mojo mamo.

»Zelo si ji podobna. In vedi, da je tudi ona vedno ob tebi.« Potrepljala me je po roki in odšla. Zamišljeno sem strmela v podobi pred seboj. Obrnila sem še nekaj strani in našla sliko očeta ter poročno sliko mojih staršev. Sklenila sem, da bom babico vprašala, če jih lahko obdržim.

In tako smo se teden dni prebujali ob mučno zgodnjih urah, uživali ob dedkovih kuharskih mojstrovinah, se zabavali in še in še. Plavali smo v našem bazenu in prav smešno je bilo videti babico, ki je na skakalni deski lovila ravnotežje. Hana me je neusmiljeno škropila z vodo ali pa mi je na glavo zlila kar celo vedro ledeno mrzle vode. Na željo tete Urše smo obiskali enega od muzejev, kjer je majhen deček razbil enega od marmornatih kipov. Kip mi sicer ni bil všeč, a kdove, koliko bo to stalo njegove starše. Jaz bi se dečku kar zahvalila, saj so mi bile črepinje veliko bolj všeč kot prej nagnusna skulptura.

Ob večerih smo strmeli v nebo in iskali ozvezdja. Mislite, da sem katerega našla? Vem le to, da mi je vsakokrat, vendar nehote, uspelo zvezde povezati le v eno besedo; Nejc.

Nekega večera smo se namenili na pravi italijanski sladoled. Naročila sem si ogromno porcijo vaniljevega sladoleda. Poleg nas je sedela skupina simpatičnih fantov, vendar ti niso pritegnili moje pozornosti, temveč Hanino. Z enim od njih se je spogledovala cel čas. Ko smo odhajali, ji je izročil svojo telefonsko številko in elektronsko pošto. Hana je bila čisto iz sebe. Jaz sem si raje nabasala še celo banjico sladoleda, ki sem ga odnesla domov.

Če mene vprašate je vedno enako, to med dekleti in fanti. Vse gre tako: 1) Ti vidiš njega / On vidi tebe, 2) Ti gledaš njega / On gleda tebe, 3) Ti se smejiš / On se smeji, 4) Ti pomežikneš / On pomežikne, 5) Ti mu daš telefonsko številko / On ti da telefonsko številko, 6) Ti rečeš; pokliči me / On reče; pokliči me… in bla, bla, bla še naprej!

Vendar verjemite, da bi raje mežikala, kot pa ležala v bolniški postelji.

Prispeli smo v našo zatemnjeno hišo in se stlačili na kavč. V mislih, ob prižganem televizorju, sem nadaljevala s svojo teorijo.

Pri meni je to izgledalo nekako tako: 1) Jaz hodim /On hodi, 2) Jaz se zaletim vanj / On… ne vem, 3) Jaz padem / On me pobira (verjetno), 4) Jaz sem ne-zavestna / On me prinese domov, 5) Jaz še vedno spim / On me položi na posteljo, 6) Jaz še zmeraj spim / On izroči svojo telefonsko številko Hani… Če vaz zanimajo še sedmi, osmi, deveti in deseti korak, prosimo pokličite informacije. Mimogrede, pri meni so vsi preostali koraki; Jaz spim / On… ne vem.

S tem strašno zapletenim vrstnim redom v glavi sem ob hudo dobrem filmu, menda, zaspala.

***

Teden je bil čudovit, a je tudi hitro minil. Žal mi je bilo tistih nekaj ur, ko sem morala na pregled glave, saj sem želela ves čas preživeti ob babici in dedku. Tam so me pošiljali iz ene v drugo sobo in me najmanj trikrat prežarili z nekimi napravami. Samo udarila sem se v glavo, sem jim takrat razlagala, zdravniki pa so trdili, da sem zadela ob mesto, ki je zelo pomembno za celotno telo. Če sem ga poškodovala, lahko nastopijo hude bolezni, morda celo invalidnost. A na koncu je bilo vse odveč, saj sem bila in sem zdrava.

Ob odhodu mi je babica izročila slike in me objela. Počasi se je skobacala na sedež in zaloputnila vrata.

»Pridita še kdaj,« sem jima pomahala za slovo. Avtomobil je odbrzel in jaz zavzdihnila.

Nekaj časa sem še stala na dvorišču, ko se je oglasila teta Urša: »Če ne zamerita, punci, bi malo zadremala.«

»Kar izvolite gospa Urša,« se je našopirila Hana. Teta jo je strogo ošinila in odracala v hišo.

»Greva v park,« me je za rokav pocukala sestrična.

»Meni je prav.«

»Te moti, če povabim zraven še Matica?«

»Matic torej… Ne, sploh ne,« sem ji pomežiknila, ona pa je kar zletela do telefona.

Sprehajali smo se v senci dreves in gledala sem ljudi, kako so oblečeni in jih v mislih kritizirala. Občudovala sem na stotine različnih psov, ki so živahno tekali gor in dol po zelenicah. Hana se je ves čas hihitala, medtem ko ji je Matic nekaj stalno šepetal v uho.

»Živijo, Hana!« sem za seboj slišala glas in se obrnila na petah. Opazila sem, da je Hana čisto odsotna, zato sem jo rahlo dregnila. Ker se ni odzvala, sem jo povlekla za lase. Čez nekaj časa se je obrnila.

»Lea! Kako si?« je prepoznala eno do svojih prijateljic, verjetno.

»V redu. Kako pa ti? Vidim, da si nekoga ujela.« Zapletli sta se v pogovor, jaz pa sem se namestila na ne ravno udobno klop. Natančneje sem si ogledala Hano in njenega ˝princa na belem konju˝. Skupaj sta bila prav ˝luštna˝. Matic je imel krajše v levo stran počesane lase in še zdaleč ne tako čudovitih kot Nejc. Bil je malo večji od Hane, a ni dajal vtisa, da ima za bregom kaj slabega.

Čez nekaj časa me je nekaj zmotilo.

»Hej. Lahko prisedem?«

Z roko sem si zastrla oči: »Če želiš,« sem odvrnila.

»Jaz sem Luka. Ti?«

»Mija.«

»Mija, praviš.« Ocenjujoče me je pogledal od glave do pet. Oči so se mu ustavile… no saj veste kje.

»Včasih sem te videl, kako si v popoldanskem času hodila v šolo. Saj si bila ti, kajne?«

V odgovor sem mu pokimala, tokrat brez zadrege. Bil je visok svetlolas fant. Sklepala sem, da je leto starejši od mene, a se je izkazalo, da sem ga za dve leti pomladila. Okoli vratu mu je visela verižica z obeskom lobanje. Oblečeno je imel ohlapno majico, temno rjave Bermude in športne čevlje. Okoli zapestja je imel tri zapestnice, ki so bile na videz usnjene. Zastrmela sem se v njegove sivo-zelenkaste oči, ki so me prijazno vabile, vendar me je ob pogledu nanje kar zmrazilo. Prijateljsko se mi je nasmehnil. Hana je še vedno čvekala s svojo prijateljico in hvalila Matica. Poškilila je proti meni, mi pomežiknila in pokazal v smer, v katero sta odšli.

»Halo, je kdo tam?« Luka je z roko pomahal pred mojim obraza.

»Joj, oprosti.«

»Super, da si spet med nami,« se je zakrohotal, jaz pa zardela, čisto malo.

»Greva malo naokrog?«

Skomignila sem z rameni in z nogo podrgnila po pesku.

Nekaj časa sva hodila po peščenih stezah parka in le občasno kaj rekla. Naenkrat me je prijel za roko. Kurja polt me je spreletel po celem telesu, da sem se kar naježila. Previdno sem izvila roko, a jo je zopet poiskal in prijel močneje. Popustila sem, saj nisem vedel kaj storiti. Na njegovem obrazu sem zagledala poželjiv nasmešek in se prestrašila.

»Je kaj narobe?« obrnil se je k meni, ne da bi spustil mojo roko.

»Ne, nič. Samo teta mi je naročila, naj bom doma še pred sedmo uro.« To je bila seveda laž, a je vžgala.

»Lahko te spremim.«

»Ni potrebno,« sem se mu hitela dopovedovati.

»Vztrajam.« Z roko v roki, ne po moji volji, sva se odpravila proti domu.

Malo preden sva odšla iz parka, nama je naproti prišlo neko dekle. Ko jo je Luka zagledal, mi je rekel, naj malo počakam, potem pa stopil do dekleta. Slišala sem, kako ji je rekel, naj mu vrne denar, ki mu ga je dolžna. Vsa prestrašena mu je temnolaska izročila desetak in se mu hitela opravičevati. Luka ji je še nekaj zabrusil in omehčal obraz, ko se je vrnil k meni. Gledala sem dekle, ki mi je v svarilo odkimalo z glavo. Takrat me je stisnilo v želodcu.

»Kaj in kdo je bil to?« sem previdno vprašala.

»Ah, samo sošolka, ki mi je že dolgo časa dolžna, pa še kar ni vrnila denarja. In to sovražim. No, lahko zdaj greva?«

V dvomih sem mu sledila. Zakaj sem sploh sprejela sprehod po parku?

Ker mu res nisem mogla zaupati, ne še, sem zavila proti avtobusni postaji, da bi mislil, da živim tako daleč, da moram iti z avtobusom. Res nisem hotela, da bi izvedel, kje živim.

»No, adijo Luka. Lepo te je bilo spoznati, a sedaj moram iti.«

Na mojo srečo se je le poslovil in ni čakal na prihod avtobusa. Ko ga ni bilo nikjer več videti, sem stekla s postaje, takoj za ovinkom pa upočasnila.

Preden sem stopila na prag hiše, sem stekla še do Nejčeve. Natanko sem si ogledala vrt in staro češnjo. Sklepala sem, da je njegova soba povezana z balkonom, saj se je tam zadrževal veliko časa. Vem, ja, skrivaj sem ga opazovala skoraj vsak dan. Nenadoma so se odprla vhodna vrata. Sprva sem hotela steči, a sem se odločila, da bom delovala kot peška, ki pač hodi po ulici, čeprav mi to ne bi pomagalo, če bi iz hiše stopil Nejc. Kakšno olajšanje. Iz hiše je stopila ženska, ki je imela popolnoma enako barvo las kot Nejc, le da so bili njeni lasje daljši. V roki je nosila vrečo smeti. Zagotovo je bila njegova mama. Zagledala me je in med hojo sem nervozno pristavila: »Dan.« Nasmehnila se je in odzdravila nazaj, vrgla vrečo v smetnjak in se napotila nazaj proti hiši. Jaz sem storila enako in pritisnila na kljuko naših vrat. Bila so zaklenjena, zato sem pričela zvoniti. Preden sem odšla v park, sem Hani izročila ključe. Kaj če se še ni vrnila? Po dolgem času je nekdo končno odklenil vrata.

Bila je Hana, ki se je smejala na vso moč. Privzdignila sem obrvi, ona pa je v smehu dejala: »Ojla, Lisička. Kje pa si bila?«

Odmahnila sem z roko.

»Pravi lepotec, kaj ne? Še en razlog več, da te kličem Lisička.« Pokazala sem ji jezik in se povzpela po stopnišču.

»Hej, Mija,« me je ustavila. »Daj, no! Saj nisem mislila nič slabega. In, bi lahko morda nekaj časa preživela spodaj?« Presenečeno sem jo pogledala.

»Matic je tu,« se je nasmehnila in roteče pogledala navzgor.

Kaj naj bi storila? Hana je polnoletna, naj počne kar hoče, samo naj bo previdna. To je bila vsekakor prva stvar, na katero sem pomislila.

»Daj mi pet minut, da se preoblečem, potem pa zaradi mene počni kar te je volja,« sem postavila pogoj.

»Brez problema in hvala Mija!« Hana je dobesedno odskakljala do svoje sobe. Vdih in izdih, odpravila sem se do kopalnice, kjer sem še vedno lahko slišala Hanin smeh. Tudi voda, ki je pršila vse na okoli, ko sem se prhala, ni mogla zadušiti smeha.

Preoblečena in umita sem zložila svoje kratke hlače, ko je iz njih padel listek. Razgrnila sem ga. Na njem je pisalo: Love u, Luka in njegova telefonska številka, znotraj srčka. Pisava je bila očitno grša on Nejčeve. Knjige ne sodimo po platnicah, ampak po njeni vsebini, sem razmišljala, a sem imela glede vsebine ˝knjige Luka˝ slab občutek.

Listič sem nalepila na steno poleg Nejčevega. Na željo sestrične sem odšla v svoje skrivališče.

Čez čas sem lahko videla Matica, kako odhaja. Hana se je še vedno smejala in ga poljubila v slovo. To me je spomnilo na naju z Nejcem.. Splazila sem se do svoje sobe, se preoblekla, ugasnila luč in se vrgla na posteljo. Celo noč sem se premetavala. Brez uspeha sem poskušala najti položaj, v katerem bi lahko zaspala. Krasno!

***

Tri dni za tem, sem končno zbrala pogum in poklicala Luko.

»Živijo, Mija tukaj!«

»O, Mija. Lepo, da si poklicala. Sem že mislil, da sem se ti zameril.«

Hah, zakaj le? Že na daleč se vidi, da ni ravno ˝kavalirske narave˝.

»Mislil sem, da sem bil v parku malo pregrob. Oprosti.«

No, mu je le padlo na pamet, pa sem vseeno zadržala to misel zase. Saj se je vendar opravičil, ne?

»Ah, daj no. Morda sem pa jaz malo narobe razumela.« Res, bravo Mija. Nisi mogla najti ničesar bolj pametnega?!

No, potem je še rekel: »A tako? No, saj je vseeno. Za kaj si poklicala?«

»Eh, nič, samo hotela sem te slišati.«

»Mene pa vseeno zanima, če bi šla danes zvečer z mano v kino, potem pa morda v kakšno slaščičarno. Okoli pol sedmih?«

Bum! Tega sem se bala. Jaz in on, po tistem v parku? Ne vem, če mu lahko zaupam. Čakaj, zakaj si ga potem poklicala?! Hej, punca, sama si kriva.

»Emm? Mogoče bi morala najprej vprašati teto.«

»Ti kar. Te pokličem okoli šestih.«

»Ne!!!«

»V redu, pomiri se. Zakaj ne?«

Pa smo tukaj. Ob tej uri po navadi gledam Nejca, ko se vrača s treninga. Iz svojega skrivališča seveda. Oh, to je trapasto!

»Ah, ne zmotila sem se. Ob šestih bo krasno.«

»No, prav…? Se slišiva.«

»Ja, adijo.«

Pritisnila sem tipko, za prekinitev klica in se prijela za glavo. Nisem hotela spet česa pokvariti, hkrati pa nisem bila več razpoložena za pogovor s teto in Hano. Nikoli več o čem takem. Ampak teti ne morem reči, da grem z Luko v kino. Saj sploh ne ve, da sva se kadarkoli prej poznala. Prav tako pa ji ne morem reči, da grem s prijatelji v kino, ker jih nimam. Nič. Bom pa poskusila nekaj drugega, spet neobičajnega zame, preden me teta Urša spregleda. S takim načrtom sem se napotila do tete.

Potrkala sem na vrata njenega kabineta in pritisnila na kljuko. Teta se je obrnila proti meni in mi z roko nakazala naj malo počakam, saj je ravno telefonirala.  Postajala sem vedno bolj nervozna, saj je bila ura že nekaj čez pol šesto. Zaprla sem vrata in se počasi odmajala do vrat sestričine sobe, ki je bila milijon-krat lepše pospravljena od moje. Pravzaprav moja ni bila niti približno pospravljena.

A ko sem vstopila v Hanino sobo, je ni bilo tam. Niti v kuhinji, niti v dnevni sobi, tudi na terasi in na vrtu je nisem našla. Kopalnica, to bo, sem si mislila.

Bila je prazna. Lahko sem videla, da so tla tuš-kabine mokra, na polički pred ogledalom je bilo črtalo za oči, poleg njega pa še na tisoče ličil. Na omari je visela vrečka, na kateri je bila etiketa trgovine, za katero sem že nekje slišala. Cena je bila zastrašujoča. Spomnila sem se, da sem Hano že videla z njo v roki. Ker pa je bila vrečka črne barve, sem uspela ujeti le spodnji del, verjetno krajše obleke, ki je bil čudovite sinje modre barve z belimi bleščicami ali nekaj takšnega. Prazna je bila tudi škatlica s Haninimi najljubšimi uhani. Čudno. Nisem je videla, oditi. Vse to v kopalnici je dajalo dokaz, da je ni doma. In mimogrede; jaz sovražim ličila in če bi bila na Matičevem mestu, bi Hano verjetno pustila zaradi ličil. No, ne ravno, ampak res jih tako zelo sovražim.

»Mija!«

Nisem mogla verjeti, da je teti Urši celo uspelo dokončati svoj telefonski klic. Zopet sem se ozrla na kazalce ure, ki so za razliko kazalcev na šolski uri, zame prehitevali. Zelo. Ker očitno Hane ni bilo doma, sem si izmislila drug način, da se dobim z Luko.

»Ja, teta Urša!« Zadrsala sem se po ograji.

»Si kaj želela?«

»Ja, res sem. Vidim, da Hane ni doma.«

»Res je. S prijatelji je šla na nek koncert.« Takrat se mi je vseeno porodilo vprašanje: Je šla Hana s prijatelji ali z zelo dobrim, enim prijateljem?

»No, zdi se mi prav, da grem lahko tudi jaz v kino. Če dovoliš. Zares dolgo že nisem bila v kinu.«

»Ne vem, če je to preveč pametno.«

»Ah, daj no. Obljubim ti, da bom tokrat gledala predse.« Zasmejala se je.

»Naj bo. Tako ali tako mislim, da ne bi preveč uživala v poslovni večerji z mojimi strankami.«

»Žal, res ne. HVALA TI!«

Objela sem jo. Posodila mi je nekaj denarja in me še enkrat posvarila, naj pazim in se takoj po filmu odpravim domov.

Zgoraj sem zaslišala zvonjenje mojega telefona. Bil je Luka,  nepričakovano tudi točen.

»Zdravo, Mija! Kaj si se dogovorila?«

»Živijo, tudi tebi. In ja, lahko grem,« sem dodala veselo. Vsaj poizkusila sem zveneti tako.

»Krasno. Film se začne petnajst minut do sedmih. Se dobiva ob šestih, bo to v redu?«

»Ob pol sedmih? Prej ne morem.« Da bi izgledalo, kot da moram na avtobus.

»Zmenjeno. Te pridem iskat na postajo.«

»Glede tega, mislim, da bo bolje, če se dobiva na igrišču.«

»Če ti tako želiš.«

»Prav. Ob pol sedmih na igrišču.«

Stala sem v kopalnici in se gledala v ogledalo. Pihnila sem vanj, da se je zarosilo, nato pa s prstom narisala vprašaj. Z velikim uporom sem iz omarice vzela puder, maskaro in črtalo za oči. Glede na to, da se ima Luka za ˝visokega˝, sem se odločila tudi sebe zapacati z nešteto kemikalijami. Dobro, pretiravam. Ampak v ličenju sem res antitalent. V bistvu se do tedaj sploh nisem ličila.

Nekako mi je le uspelo narediti solidno pričesko, pa tudi z naličenim sem ostala pri oceni osem. Vse kar je sledilo, so bile kratke hlače in majica z naramnicami. Za vse skupaj sem porabila petnajst minut in takoj za tem še petnajst minut do igrišča.

Prispela sem pet minut prepozno, a še pred Luko. On se je primajal s tremi prijatelji, ki so se ves čas prerivali.

»Hej, Mija! Saj te ne moti, če…« Odkimala sem, še preden je dokončal stavek in se mu nasmehnila.

»Všeč si mi, vendar bi bile hlače in majica lahko malo krajše,« mi je pomežiknil. Nadvse neprimerna pripomba!  Eden od Lukovih prijateljev je zažvižgal: »Luka, zakaj vedno pobereš najboljše,« in Luka ga je boksnil v trebuh. Zasmejala sem se, a se ob tem tudi zamislila. Vedno najde najboljše, ha?

»Mija, to so Tadej, Nik in Dejan.« Pomahala sem jim rekoč: »Mija,« oni pa so se še naprej prerivali. Skupaj s štirimi prerivajočimi fanti sem se odpravila proti kinu. Pred vhodom v dvorano me je presenetil Tadej, ko me je prijel za zadnjico. Nič kaj prijetno. Luka se je seveda postavil zame, ampak lahko bi prisegla, da sta si na koncu pomežiknila, kot bi se dogovorila ali kaj podobnega.

Karte so bile že rezervirane, jaz pa niti vedela nisem, kateri film si nameravamo ogledati. Očitno so zbirali fantje skupaj, saj je bila tema streljanje in še tisto. Kakšna bedarija.

Med filmom je Lukova roka neprestano polzela proti mojem stegnu, zato sem ga morala celo predstavo držati za roko. Kot da že film ni bil dovolj trapast.

Po dveh urah trpljenja, smo se odpravili iz klimatizirane dvorane v enega od barov, ne slaščičarno. Luka se mi je nevarno približal z obrazom, zato sem ga z roko odrinila. Nič ni rekel, vendar je postal nejevoljen. V baru so vsi naročili kokakolo z rumom, jaz pa sem kljub prepričevanjem ostala pri limonadi. Gledala sem, kako so praznili kozarec za kozarcem in gledali za vsakim dekletom, ki je prišlo mimo. Luka se je motal okoli mene in tudi sam popil kar nekaj alkohola. Trdno sem držala svoj kozarec in počasi srkala limonado. Nikdar ga nisem odložila na pult, saj si nisem želela kakšne ˝nagrade˝ v njem. Sladkor na robu kozarca je sladil kisel okus limone, moja usta pa so ostala suha.

Nik, Tadej in Dejan so se ga že pošteno nalili, zato sem Luka potegnila ven iz bara.

»Uou, kaj pa je?« se je smejal, ves v pričakovanju.

»Luka, mislim, da tole ni zame. Raje bom kar šla. Včeraj nisem spala, zato mi, prosim, oprosti, ampak zares sem utrujena.«

»Si prepričana?«

Pokimala sem, se izmotala iz njegove roke in se namenila domov.

»Hej!« sem ga zaslišala zavpiti.

»Boš kar šla? Bi lahko dobil vsaj kaj za zameno, objem, poljub?« Ustavila sem se in zamižala. Prišel je do mene in me prijel za ramena.

»Bo objem za zdaj dovolj?« sem odvrnila, medtem ko so moje rame postale čisto hladne in občutek neznosen. Objel me je, roka po mu je drsela nižje in nižje po mojem hrbtu. Še preden je prišla do želenega mesta, sem se zasukala in odhitela proč.

Ura je bila že pol enajstih zvečer. Teta Urša se na moje olajšanje še ni vrnila s poslovne večerje, Hane prav tako ni bilo na spregled. Sedela sem v kopalni kadi, polni mehurčkov. Odločila sem se, da bom o vsem skupaj molčala. Potopila sem glavo in nekaj časa zadrževala dih. Ni mi bilo do sušenja las, zato sem se še z mokrimi namenila do tetine pisarne. Kar tako, brez kakršnegakoli razloga sem vstopila in začela čečkati po praznem listu, ga večkrat preluknjala z luknjačem in poštempljala z milijon različnimi štampiljkami. Na koncu sem ga potisnila v napravo, ki ga je razrezala na tisoče koščkov. Za vsak primer sem na računalniku preverila, kateri meni primeren film je bil okoli sedme ure na sporedu. Če me slučajno doleti vprašanje, kaj sem gledala. Preden sem vstala s stola, da bi si pripravila nekaj za pod zob, sem opazila, da je na koledarju označen datum, poleg katerega je bilo napisano: Mija – rojstni d. Sicer je bilo do takrat še celih dvajset dni, pa vendar, šestnajst let. Še isti trenutek sem se odločila končati nadvse neumno reč z Luko. Vendar, kako?

***

Nebo je bilo oblačno in lahko sem slišala oddaljeno grmenje. Namenjena sem bila v park, kraj, ki bi si ga najraje zbrisala iz spomina.

V upanju, da bom našla dekle, ki sem jo srečala na sprehodu z Luko, sem z rokami v žepih tavala po ozki peščeni poti.

Prav presenetilo me je, ko sem jo našla na klopi, ona pa je rekla: »Si le prišla.« Zmedena sem odvrnila: »Kaj misliš s tem?«

»Ti in Luka, zagotovo si me prišla povprašat o tem.«

»Že, ampak…« sredi stavka mi je pomolila roko in se predstavila: »Tina. Lukova punca, bivša, četrta, bivša.«

Zdrznila sem se, ona pa mi je rekla, naj se usedem, dokler se ne ulije.

»Si presenečena, kaj, Mija. Ali pa morda tudi ne.« Strmela sem predse in nisem odgovorila. Je mar jasnovidna?!

»Očitno si me takrat videla.« Še vedno sem ždela v tišini.

»Luka je prasec, upam, da zdaj to veš. In jaz sem bila četrta, ki jo je ˝zapel˝. Ti pa si, mislim da, sedma.« Prekrižala je noge.

»Si vsak dan čakala tu na klopi?«

»Jap.«

»In kar vedela si, da te bom prišla iskat?«

»Tudi to drži,« je odgovorila, kot da to ni nič takega. Zamislila sem se.

»In kaj mi svetuješ, kako naj se ga rešim?« Moje besede so zvenele čisto polomljeno.

»Ne vem. Povej mu; Glej, tako ne gre več naprej. Mislim, da bi bilo bolje, če bi…«

»Mislim, da ne bo tako lahko.«

»Poznaš kakšno drugo rešitev?« Zmajala sem z glavo.

»Kaj pa si ti storila?«

»Nisem mu odgovarjala na klice in podobno, ampak, poglej, kaj se je zgodilo zdaj.«

»Kdaj te bo nehal nadlegovati? Si mu sploh kaj dolžna?«

»Tudi tega ne vem. Dolžna mu tudi nisem bila, a me tako vsaj pusti pri miru. Dogovorila sva se, da je bil tisti desetak zadnji in da me noče več videti,« je olajšano pripomnila. Zazvonil je moj telefon in prebrala sem sporočilo.

»Luka gre za štirinajst dni na morje,« sem povedala Tini. Ona je zamahnila z roko in rekla: »Čestitam, postala si sedma bivša. Pa še štirinajst dni miru pred njim boš imela.«

Kaplja dežja mi je padla na obraz.

»Hvala za vse, Tina. Lepo te je bilo spoznati, tako na hitro.«

»Enako in bodi previdna. Glej, tukaj je moja telefonska številka, če bi slučajno potrebovala še kaj.« Nasmehnila se mi je, nato pa odšla. Tudi jaz se nisem prav dolgo obirala, saj bi domov prišla čisto mokra. Morda sem celo dobila novo prijateljico.

Te počitnice s teto in sestrično nismo bile namenjene na kakršenkoli daljši dopust. Teta Urša je imela ogromno dela, Hana pa se je na smrt zaljubila in ni hotela zapraviti niti ene same minute brez Matica. Takoj, ko sem vstopila v hišo, sem zaslišala Hanin smeh. Iz kuhinje je prišla teta Urša in v roki držala skodelico kave. Spogledali sva se, nato pa se obe pričeli smejati. »Kdaj se bo to nehalo?« sem pripomnila med smejanjem. »Ne vem, ampak upam, da kmalu,« je še dodala teta. Zmajala je z glavo, jaz pa sem se odpravila v dnevno sobo.

 »Saj res! Mija!« je za menoj zaklicala teta.

»Ja?«

»Pojutrišnjem gremo na enodnevni izlet .«

Morda pa si je premislila. »A tako? Kam pa?«

Že dolgo nisem bila na kakšnem izletu.

»S Hano sva se odločili, da bi šli malo plezat.«

»Plezat? Tega še nisem počela.« Teta je pogoltnila požirek kave, nato pa rekla: »Jaz tudi ne. Mar nočeš iti?«

»Ne, ne. Z veseljem bom šla. Gre Matic zraven?« Prikimala je.

»Samo da ne bo nevarnosti padca zaradi smejanja.«

»Prav.« Teta se je še enkrat zasmejala, ko jo je nazaj v pisarno pričel klicati telefon.

Vrgla sem se na kavč in premišljevala o Luki. Kaj naj mu rečem, kje, kako? Odločila sem se, da mu bom o vsem povedala, ko se vrne. Za vsak primer pri meni doma. Bom vsaj imela ˝kritje˝.

***

Danes je prišel tisti pojutrišnjem. Zagrebla sem se za sprednji sedež, kar sploh ni bilo potrebno. Hana se je z Maticem zrinila na zadnje sedeže, kjer sta se ves čas objemala in šlo mi je na bruhanje. Tudi teta Urša si je poravnala vzvratno ogledalo tako, da ju ni videla. Čeprav to ni bilo po predpisih, sem jo povsem razumela.

»Ne spomnim se, kdaj sem bila jaz nazadnje tako zaljubljena,« se je naposled oglasila teta Urša. Najprej sem se nasmehnila, nato pa jo vprašala: »Teta Urša, še zdaj ne razumem, zakaj si sama. Kaj se je sploh zgodilo?«

»Še sama ne vem,« mi je dejala. »Ljubezen je minila, dobila sem Hano, začela sva se prepirati in je odšel. Tako preprosto je.« Nagnila je glavo in prikimala. »Vendar se ne žrem zaradi tega. Hano imam rada in z vama mi je lepo. Nič mi ne manjka, srečna sem. Mislim, da sem se pravilno odločila.«

Sonce mi je pričelo sijati v glavo, zato sem odprla majhno senčilo, na katerem je bilo prilepljeno tudi majceno ogledalce. Ker pa sem v njem lahko natančno videla Hano in njenega fanta, sem senčilo raje zaprla in pustila sončnim žarkom, da so mi silili v oči.

Preostanek poti sem preždela s slušalkami v ušesih, da nisem slišala Hane in Matica. Skrivaj sem opazovala teto, ki se je vsake toliko časa namrščila. Očitno je ujela kakšno besedo, ki je prišla izza najinih sedežev. Zavili smo na makadam in teta je naznanila, da se bližamo cilju. Zagledala sem strmo pečino in začutila, kako mi je narasel adrenalin. Ugasnila sem predvajalnik in ga vrgla v pedal.

»Saj ne misliš, da me boš spravila tja gor,« je Hana uporniško rekla teti. Ta se je zasmejala, potem pa skrivnostno dejala: »Ne še.«

Stopili smo iz avta, no Hana se je bolj skotalila iz njega in se odpravili proti blagajni. Plačali smo vstopnino in šolo plezanja, nato pa nas je blagajničarka napotila proti manjši kamniti steni, ki je bila namenjena začetnikom. Pričakali so nas štirje mentorji. Mene je z vrvmi opremila prijazna gospa z imenom Natalija, potem pa mi začela razlagati, katera vrv se za kaj uporablja, kateri karabin gre kam in kako se preklapljati med plezanjem, da ne padem. Pravil je bilo ogromno, zato me je kar malo zaskrbelo, vendar me je Natalija pomirila, da mi bo sproti govorila, kaj naj uporabim in kako. Olajšano sem izdihnila in napotili sva se do manjše skale, v katero sta bila zabita dva klina.

Tu mi je pokazala, kako pravilno pripenjati in preklapljati karabine ter najpogostejše napake plezalcev. Naposled sem še sama nekajkrat preklopila karabin, pravilno poravnala vrvi in ko se je moji mentorici zdelo, da vse delam prav, me je odpeljala do plezalne stene. Še enkrat je preverila moj pas in vso opremo ter se še sama stlačila v ozek pas in si mojo vrv pritrdila nanj. Povedala mi je, da se plezanja vedno lotimo v paru in da se glede na teren, na določen način varujemo. V tem primeru je bila ona tista, ki je ostala spodaj in kontrolirala dolžino in pravilno postavitev moje vrvi. Stopila sem do stene in prijela za majhno izboklino. Nato sem poiskala mesto, kamor bi lahko stopila. Pogledala sem vrvi, če so na pravem mestu, nato pa Natalijo, ki mi je prikimala. Napredovala sem do prvega klina, kjer sem se morala prepeti, Natalija mi je zopet ponovila pravilo in uspelo mi je brez težav.

Ko sem prišla do petega klina, sem bila že precej visoko. Pogledala sem dol, od koder mi je pomahala Natalija in dvignila palec. S pogledom sem poiskala teto, ki je priplezala do tretjega klina. Zaljubljenca sta se še vedno mudila pri skali, kjer sem se naučila preklapljanja. Takrat sem zaslišala Natalijo, ki me je vprašala, če imam dovolj. Odkimala sem ji in poiskala naslednji klin.

V trenutku, ko sem se hotela prepeti, se je klin izruval iz stene. Zdrsnila sem s pečine, a sem bila še vedno pripeta z vrvmi, ki so me varovale. Natalija mi je zavpila, naj se držim. Ena od vrvi se je zapletla med moje noge in me obrnila na glavo. Ker pa sem ob padcu vse vrvi zanihala, sem z bokom udarila ob steno. Vrvi med nogami nisem mogla odstraniti, zato sem še enkrat zanihala. Tokrat sem se v steno zaletela z roko in tiho zaječala od bolečine. Natalija me je začela spuščati hitro, vendar previdno. Ko sem bila na trdnih tleh, mi je hitro odstranila pas in vrvi ter me vprašala, če sem v redu?

»Strašno me boli roka, sicer pa sem v redu.« Ob sebi sem zagledala klin, ki se je izruval in vprašala Natalijo, če je bilo to krivo, da sem zdrsnila. Pobrala ga je in si ga ogledala: »Očitno si našla enega od starih klinov, ki so ga pozabili odstraniti, ko so zaradi varnosti ponovno namestili nove. Tega so očitno spregledali, mi pa tudi. Sedaj si ga našla ravno ti. Sreča, da se ti ni nič hujšega pripetilo, imela pa si malo nesreče z vrvjo.« Pomagala mi je vstati in me pospremila do majhne koče. Lahko sem hodila, vendar me je v roki kljuvalo od bolečine in sem se oprla na Natalijo. Najprej mi je očistila majhne odrgnine, nato pa roko povila s povojem in mi okoli vratu zavezala ruto. »Tole se res ne bi smelo zgoditi,« je godrnjala in si ogledovala mojo povito roko. Nasmejala sem se: »Mar ni tako, da se pri plezanju vedno dogajajo nesreče?« Čeprav sem zdrsnila s stene več deset metrov visoko, sem bila nekako ponosna. Na nek čuden način.

»No, takega odziva pa res nisem pričakovala,« je pristavila Natalija. »Mislila sem, da boš v joku kričala; zakaj sem sploh šla plezat, nikoli več; in podobno.«

»To pa nikakor ne. Še bom prišla. Prav zabavno je bilo. Tudi ko sem zdrsnila. Le takrat, ko sem se udarila, ne. Kako noro je bilo viseti tako visoko.«

V tistem trenutku je v kočo planila teta Urša. Ko je videla, da se obe z Natalijo smejiva, se je od olajšanja kar sesedla. »Raje pomagajte njej,« sem se v smehu obrnila k Nataliji, ki je vzela kozarec, vanj nalila mrzlo vodo ter ga ponudila teti.

Sedela sem v avtomobilu in čakala teto, ki se je pogovarjala z Natalijo. Teto Uršo vedno čakam v avtomobilu, ne glede kje sem. Nazadnje se je le prikazala, za njo pa sta hodila Matic in Hana. Bila sta čisto tiho. Niti za roke se nista držala. Pogledala sem teto, a tokrat z njenega obraza nisem mogla razbrati nobenih občutkov. Kaj se ji je pletlo po glavi in zakaj sta Matic in Hana tako tiho?

Ko so vstopili v avtomobil, sem se pošalila: »Kje ste se pa obirali? Ste šli medtem še dvakrat preplezat steno?« Prisiljeno so se nasmehnili, potem pa se v tišini namestili na svoje sedeže. »Te zelo boli?« je tišino prekinila teta Urša. Odkimala sem, čeprav se mi je od bolečine kar vrtelo. Zaslišalo se je brnenje motorja in škripanje peska pod kolesi. Nekaj ovinkov je bilo dovolj, da sem zadremala.

Medtem je teta že pripeljala do naše hiše, kjer je odložila nenavadno tihi parček. Jaz sem k sebi prišla šele, ko sva s teto prispeli do bolnišnice. Pravzaprav me je morala zbuditi ona. Zopet sem ždela med belimi stenami. Po hodnikih je odmevalo, zdravniki oblečeni v bele halje, so s stetoskopi za vratom prevažali bolnike. Na vhod urgence bi najraje prilepila napis: Ljubo doma, kdor ga ima.

Spet sem bila tukaj, dražil me je vonj po razkužilu. Čakala sem debelih šest ur, ko sem končno zaslišala svoje ime. Do mene je pristopila bolniška sestra in me odpeljala v eno izmed ambulant. Zdravnik je imel kratke lase in svetle oči. Ni nosil očal in izgledal je mlad. Pozdravil me je in se nasmehnil, jaz pa sem se namestila na stol, kamor je pokazal. Nekaj časa sem se vrtela na njem, on pa je teti Urši zastavljal vprašanja. Razgledovala sem se po prostoru. V stekleni vitrini so bile zložene stekleničke raznih barv, potem povoji, obliži in nekakšne cevke ter injekcije. Povsod po sobi so bili razni aparati in kupi papirjev. Na enem od njih sem zasledila ime dr. Klemen Z., pod katerim je bila letnica rojstva. Pogledala sem na majhno zaponko, ki je bila pripeta za zdravnikovo haljo. Ime se je ujemalo. Potemtakem je bil star štiriintrideset, pet let mlajši od moje tete. Slabo ocenjujem starost ljudi, ali pa je on nekaj posebnega, ko pa je izgledal kot sedemindvajsetletnik. Odvezal mi je ruto in odvil povoj. Roka je malo potemnela in praske so se nekoliko zagnojile. Zdravnik je vato namočil v razkužilo in jih očistil.

Zatem mi je neusmiljeno obračal roko, kot da bi jo želel izpuliti. Po vrh vsega me je še spraševal: »Te to boli? Kaj pa tu? Če obrneš roko tako?« Vsakič sem se spačila od bolečine. Seveda me boli, drugače ne bi prišla, mi je kričalo v glavi.

Končno je prenehal z mučenjem. »Ni zlomljena, vendar je zvin kar hud.« Popraskal se je po glavi, nekaj načičkal na list papirja in ga podal bolniški sestri.

Prislužila sem si štirinajst dni mavca, kar je pomenilo; adijo polovica dobrih stvari za teh nekaj dni. Če bo vse po sreči, se ga bom do svojega rojstnega dne znebila. Dobila sem izvide in napotnico za pregled. Teta Urša je iz ambulante odšla z rdečimi lici kot kakšno dekletce, ki ji je strašno nerodno. Začudeno sem jo pogledala.

»Kaj?!« je javknila, odklenila avtomobil in mi iz rok iztrgala izvide. V imenik si je shranila telefonsko številko mojega zdravnika. Mislila sem, da bo pred Klemen dodala dr. ali prof. med. ali karkoli. Nič.

»Teta Urša, kaj se dogaja?« Počasi je vdihnila in izdihnila: »Kaj ni privlačen?«

»Pa se ja nisi zaljubila?« Skomignila je z rameni.

»Ne! Ne še ti! Tega ne bom prenašala! Poleg tega pa je pet let mlajši od tebe!« 

»Kako pa veš?« Še vedno je bila vsa sladkobna.

»Na nekem papirju sem videla njegovo letnico rojstva.«

»Ah, kaj pa je to, pet let? Poleg tega mislim, da sem mu všeč.«

Obraz sem si pokrila z rokami, teta Urša pa je prižgala radio in si začela prepevati.

***

Glavo sem zarinila globoko pod vzglavnik. Loteval se me je glavobol in vse me je bolelo. Na mavcu sem lahko videla prvi podpis; Za Lisičko z belo tačko, Hana.

»Oh, daj no! Samo podpiši se,« sem zaslišala glas s hodnika. V sobo je vstopil Matic. Obrnila sem se proti njemu, ki je živčno pozdravil: »Hej! Tvoja sestrična me bo ubila, če se ti ne podpišem na mavec.« Ustnice sem raztegnila v majhen nasmešek, Matic pa je nekaj nakracal.

»Koliko je ura?« je naposled prišlo iz mojih ust.

Matic je pogledal na ročno uro: »Pol dveh.«

»Že!« Skočila sem iz postelje, a se mi je zavrtelo. Matic me je podprl in me vodil do stola. »Hvala. Očitno še nisem čisto pri sebi.« Zamahnil je z roko, potem pa odšel iskat Hano. Uvidela sem, da bo dan še zelo dolg. Vstala sem s stola in se na sredi sobe ulegla na tla. Pretvarjala sem se, da sem mrtva in si predstavljala teto, Hano, babico, dedka in ostale, kako kremžijo obraze in jočejo, ko me gledajo v krsti. Ni mi bilo všeč, zato sem se pobrala in na list papirja napisala; ˝Viva La Vida˝, kar pomeni; ˝Živi življenje˝. List sem hotela prilepiti na vrata. Ker nikjer nisem našla lepilnega traku, sem se odločila, da si bom po kosilu sposodila tetinega in gaprilepila kasneje. Zadovoljna nad svojo ˝umetnino˝, sem se odpravila na kosilo.

Matic je ves čas hvalil hrano in se spogledoval s Hano. Vsega sem se že malo navadila. Teta Urša me je vprašala, če je z roko že kaj bolje. Sicer me je še vedno bolela, a veliko manj.

Ko je pospravljala posodo z mize, nas je vprašala, če bomo lahko nekaj časa sami, saj mora ona po opravkih.

»Ni problema,« se je oglasila Hana in se naslonila na Matičevo ramo, on pa jo je poljubil na čelo. Glavo je obrnila proti njemu in se mu nasmehnila. Hani sem privoščila fanta, kot je on. Vedno sta se smejala, nihče ni nikogar v nič silil, lahko sta si preprosto povedala; Poslušaj, tole mi ni všeč; in vse je bilo rešeno. Nikoli se nista prepirala. Zares sem bila vesela, da ni imela take smole kot jaz z Luko.

Preteklo je dvajset minut in zaslišala sem, kako je teta Urša zaloputnila vrata. Zaljubljenca sem pustila sama in vstopila v tetino pisarno, da bi poiskala lepilni trak. Našla sem ga v predalu, zakopanega pod kup papirjev. Preden sem zapustila njen kabinet sem po nesreči premaknila računalniško miško in ekran se je osvetlil.

Odprla se je spletna klepetalnica, kjer je pisalo; Klepet med osebo Klemen in Urša. Vem, da ne bi smela, ampak sem pogledala zadnje vrstice klepeta;

Klemen: Ob treh te bom čakal pred barom ˝Apolo˝.

Urša: Pridem.

Klemen: Se vidiva.

Klemen!? Hitro sem zaprla vrata kabineta in stekla do Han. Sedela je pred televizijo in v roki držala revijo. »Hana!« sem zaklicala. »Kaj je spet tako groznega?« je zagodrnjala, medtem ko je poskušala rešiti križanko. »Kje je Matic?« Pokazala je proti kopalnici.

»Teta se je zaljubila v zdravnika, ki mi je roko zadelal s to presneto stvarjo,« pokazala sem na mavec. Hana je namesto v kvadratek, čez celo stran napisala črko a. »Kaj!?«

»V njeni pisarni sem iskala lepilni trak, ko sem ponesreči premaknila računalniško miško in, « vdihnila sem, potem pa sestrično odvlekla do tetine pisarne in ji pokazala spletno klepetalnico. Vse je prebrala najmanj desetkrat, zatem pa se začela smejati. Nisem se mogla upreti, zato sem v krohot planila še sama. Verjetno bi si morali z lepilnim trakom raje zalepiti usta.

»Moram po opravkih,« je Hana oponašala teto. »Boste lahko malo sami?« sem se ji pridružila. Matic je prišel do pisarne in zmedeno vprašal, kaj se dogaja. »Očitno kmalu ne boš več edini moški v tej hiši,« je Hani uspelo izustiti med krohotom. Matica je to še bolj zmedlo.

Ko sva se malo ˝ohladili˝, mu je Hana razložila zadevo, ampak je moral obljubiti, da bo molčal.

»Matic, bi naju lahko malo pustil sami?« sem ga vprašala.

»Veš, da.« Obrnil se je na petah in roke zaril v žepe: »V dnevni sobi bom.«

Obrnila sem se k Hani: »Hotela sem te vprašati, kaj je bilo takrat, ko smo odšli plezat in sta bila z Maticem čisto tiho?«

Hana je pogledala proti tlom in rekla: »Nič ni bilo. Le mojo mamo je tako zaskrbelo zate, da naju je nahrulila, naj že enkrat nehava.« V roki je še vedno držala kemični svinčnik. Nekajkrat ga je zavrtela: »Kasneje se mi je opravičila in povedala, da jo je zgrabila panika in je izgubila nadzor nad seboj. Vendar pa tudi sama vem, da včasih ni najprijetneje.« Pogledala me je in mi namenila nasmešek.

»Kaj bi mi lahko povedala o Maticu?« sem jo vprašala in sedla na stol. Ona se je povlekla na pisalno mizo in začela: »Kaj pa vem… prijazen in čeden je. Nikoli me ne prizadene, zna me nasmejati. Ni vsiljiv ali karkoli. Zdi se mi tudi zanimiv, saj ogromno ve, ker veliko potuje. Zakaj sprašuješ?«

Sklenila sem dlani in prepletla prste: »Kar tako. Vesela sem, da si našla nekoga, s katerim se imaš lepo.«

»Saj ga boš tudi ti,« skuštrala mi je lase ni me pogledala naravnost v oči, kot da bi videla, kaj se skriva za njimi. Hana je bila zares lepa svetlolaska. Tokrat je imela v laseh temnomoder trak.

»Če ne zameriš, grem poiskat Matica,« je pomežiknila in odšla iz pisarne.

»Ti kar,« sem zasanjana odgovorila.

Končno sem uspela prilepiti napis. Stopila sem korak nazaj in si ga ogledala. Z rdečim flomastrom sem dodala še klicaj.

Zazvonil je hišni telefon: »Bom jaz!« sem zaklicala in dvignila slušalko.

»Prosim, Mija pri telefonu.«

»Mija! Kako lepo, ravno tebe sem želel. Dedek pri telefonu.«

»Živijo, dedek!« sem veselo zažvrgolela v slušalko. »Zakaj pa si me želel?«

»Kmalu boš imela rojstni dan, zato sva se z babico odločila, da te prideva zopet obiskat. Kaj meniš?« Poskočila sem: »To bi bilo enkratno! Kdaj približno pa bosta prispela?«

 »Mislim, da okoli četrte ure, natanko na tvoj rojstni dan.«

»Bi lahko prišla že prej?« sem rotila dedka.

»Ti si pa res neučakana. Ure leta žal ne morem spremeniti,« je na moje razočaranje razložil dedek.

»Nič hudega. Samo da bosta zares prišla.«

»Te pokličem še kaj, sedaj pa moram iti,« je še pripomnil, potem pa sem zaslišala piskanje.

Odložila sem slušalko in pogledala mavec: »Ti pa le glej, da se še pred mojim rojstnim dnevom pobereš,«. Vzela sem alkoholni flomaster in na mavec napisala; Rok trajanja: Čim prej poteči.

Odkorakala sem do zamrzovalnika, kjer sem našla banjico sladoleda. V posodico z zelenim robom sem naložila goro zmrznjenega grškega jogurta in še nečesa.

Film je postal dolgočasen, zato sem zamenjala program. Dve uri sem še pritiskala tipke na daljinskem upravljalniku in iskala kaj pametnega. Naložila sem si še eno porcijo sladoleda, prav tako Hani in Maticu, ki sta ga z veseljem sprejela, se mi zahvalila in zaprla vrata.

V svoji sobi sem se usedla na okensko polico in počasi lizala zmrznjeno sladico. Čelo sem pritisnila ob steklo, prižgale so se cestne svetilke in pričelo je deževati. Zagledala sem avtomobil, ki je ustavil pred našo hišo. Lastnika je gotovo stal celo premoženje, vendar kaj je počel tu?

Skoraj sem izpljunila sladoled, ko je iz avta stopil Klemen in kavalirsko odprl vrata avtomobila in to moji teti!!! Saj sem vedela, da gresta skupaj na večerjo, vendar nisem pričakovala tega, kar je sledilo.

Ugasnila sem luč, da bi ju lahko bolje videla. Teta Urša je elegantno stopila na pločnik, on pa ji je pridržal dežnik. Na sebi je imela prelepo črno obleko, njeni lasje so bili nakodrani, na nogah pa so se bleščali čevlji z visoko peto. Prej nikoli nisem opazila njene izklesane postave. Tokrat je bila resnično čudovita. Nekaj časa sta se pogovarjala in smejala, bila sta točno taka kot Matic in Hana. Na koncu se je Klemen sklonil in poljubil mojo teto.

Ko se je teta Urša namenila proti hiši, sem stekla na hodnik, kjer me je prestregla sestrična.

»Si videla to!?« sva hkrati zasopli.

Ta hiša je obsedena z zaljubljenostjo, mi je bučalo v glavi! Komu se ne bi zmešalo ob tem!?

»Ššššt! Gor prihaja,« je zašepetala Hana in hitro sva se pospravili v svoje sobe.

***

»Pa smo opravili.« Klemen mi je previdno odstranil mavec in zopet začel kriviti mojo roko. »Vse izgleda v redu, brez podplutb, praske so se zacelile, tvoja roka je po mojem mnenju sodeč zdrava. Samo ne obremenjuj je preveč, drugače boš za nagrado zopet dobila mavec.« Spet njegovo nakladanje.

Kislo sem se mu nasmehnila: »Hvala za tole. Upam, da bo moja potreba po bolnišnici postala kar se da redka.« Še sama sebe sem presenetila ob teh besedah. Dejansko, sem ga spravila v zadrego, ker sem malo preveč ponazorila njegovo govoričenje. Teto Uršo je prosil, če bi jo lahko nekaj vprašal. Vedela sem, da vprašanja gotovo ne bodo na temo moje roke, zato sem se raje pobrala v avtomobil. Pritiskala sem na tipke radia in iskala frekvence, ki niso oddajale le šumenja. Prva delujoča frekvenca je bila; Čudoviti svet vrtnarij. Naslednja je predvajala neko indijsko pesem. Na eni izmed ˝ne-šumečih˝ sem se ustavila. Vse se je vrtelo okoli mladostnikov, drog, cigaret in alkohola. Nekaj naštetih stvari me je spomnilo na Luko. Le kaj ga je pripeljalo do tega?

»Stoj! Tat prekleti! Ukradel mi je torbico!« Pogled sem usmerila skozi vetrobransko steklo, naravnost v moškega, ki je skupaj z rdečo torbico tekel po pločniku. Za njim se je nemočno zibala starejša gospa in vpila. Moški j bil že čisto blizu tetinega avtomobila, ni pa vedel, da sem bila v njem jaz. Hitro sem prijela za kljuko in odprla vrata. Lopov je treščil obnje in se nezavesten zgrudil na tla.

Iz bolnišnice sta prihitela varnostnika, ki nista niti vedela, kaj se dogaja, zato je eden izmed njiju najprej nahrulil mene: »Kaj se pa greste mladenka, da kar takole odpirate vrata? In naj me strela, če jih niste odprli kar nalašč! Kdove, kaj vse si je poškodoval!« Hotela sem mu razložiti, da ni tako, kot je videti, pa mi sploh ni pustil do besede. Kar nakladal in nakladal je; kako sem le mogla. V tistem trenutku mi je celo Klemenovo govorjenje postalo izredno všeč, v primerjavi s tistim nadutim varnostnikom.

»Gospoda, gospoda!« Stara gospa je končno prisopihala do nas in pokazala na torbico: »Jo smem dobiti nazaj?« Varnostnik, ki je s tal pobiral lopova, je z eno roko privzdignil torbico: »Je vaša?«

»Da,« je pokimala starka. »Saj vam bom vse razložila, a najprej mi dajte torbico, saj v tem trenutku nujno potrebujem zdravila, ki so v njej.« Pogoltnila je tri ali štiri tablete, globoko vdihnila in začela: »Tisti tamle,« je s prstom pokazala na moškega, ki je kazal prve znake prisotnosti: »On, mi je ukradel torbico! In če to nadvse pametno dekle ne bi ukrepalo, na tak način kot pač je, bi mi odnesel denar, zdravila, nekaj nakita in osebne dokumente. Dekle ni nič krivo, temveč bi ji morali čestitati, saj je ravnokar preprečila rop!«

Jezno se je obrnila k varnostniku, ki me je neprijazno okrivil dogodka: »Vi pa bi lahko kdaj tudi prisluhnili, saj ste vendar brez dokazov obsodili tole dekle, ki je na nek način ukrepalo namesto Vas!« Varnostnik se je nelagodno prijel za vrat in se nerodno pričel opravičevati. Tat je izkoristil trenutek nepozornosti in hotel pobegniti. »Če sem že začela, bom pa še končala.« Nastavila sem mu nogo, da je nepridiprav pogrnil po dolgem in počez.

Sekundo za tem, sem prvič v življenju, v živo videla vklenitev z lisicami. Mar imajo lisice tudi varnostniki v bolnišnicah? Očitno ja.

 »Joj, kaj se je spet zgodilo? Pa saj ne morem verjet, kaj se je zgodilo?!« Teta je vsa panična privihrala do mene in me objela: »Tole je pa preveč! Vsakič, vsakič, ko se kam odpravimo, se kaj zgodi! Kaj je narobe, si se poškodovala?!«

»Nič mi ni, no! Res, teta! Oni ti lahko povejo.« S tresočo roko si je pogladila bluzo in lase: »Torej?«

V policijskem spremstvu sva s teto zavili pred sodišče. Minili sta le dve uri, pa je bil primer že postavljen na sodišče. »Kako je mogoče, da se primer obravnava v tako kratkem času in to zaradi torbice?« sem za rokav pocukala teto, ki je skomignila z rameni. »Sem mar zalotila kakšnega zveznega morilca ali kaj?« Našopirila sem se in zasmejala.

Ni trajalo dolgo, ko sem sodnika poslušala le še z odprtimi usti. Zavrteli so posnetek varnostne kamere, ki je vse natančno posnela. Lopova, varnostnika, starejšo gospo in mene. Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Z vrati sem zadela in še spotaknila moškega, ki je oropal osem bank, umoril pet ljudi, preprodajal droge in tihotapil orožje. Počutila sem se kot igralka, ki igra glavno vlogo v nekakšnem akcijskem filmu, saj sem take reči videla le v njih.

To res ni moglo biti res. Jaz, Mija, stara komaj šestnajst let (v bistvu 15 let in 364 dni), sem ujela enega od večjih zločincev, ki je bil znan po celem svetu? Ne, ne, ne! Samo domišljam si! To ni mogoče!?

Predramil me je tresk kladiva. »Kriv! Še kakšno vprašanje?« Sodnik se je obrnil po dvorani. »Dobro. Prosim, da se mi pridruži mladenka, ki je zaslužena za preprečitev ropa in hkrati za aretacijo obtoženega.«

Urno sem stopila do sodnika in zaslišala aplavz. »Čestitke, Mija!« Sodnik mi je stresel roko in izročil priznanje ter značko.

»Jaz, jaz, ne vem kaj naj rečem.«

»Nič ne reci, vsi smo ti hvaležni. Večina ljudi bi se le potuhnila in čakala, da vse mine, ti pa si krivega ujela, ker si hotela pomagati gospe in s tem preprečila nadaljnje nevšečnosti,« me je še enkrat pohvalil, potem pa so sledile čestitke še ducat policistov in uradnikov.

Ko se je dvorana počasi začela prazniti, sem stopila do sodnika: »Oprostite, bi mi lahko pojasnili še nekaj stvari?«

»Jasno, kar z besedo na dan.«

»Kako to, da je do obravnave prišlo tako zgodaj?«

»Tako pomemben primer, smo kar se je dalo hitro postavili na obravnavo. Ena od pritožb je bila dan pred tem ravno umaknjena, zato so se uradniki odločili, da se to razreši takoj, saj je bilo dokazov več kot dovolj. Čeprav priznam je to zares najbolj nenavaden primer, v vseh gledanih okoliščinah, kar sem jih obravnaval.«

Zamišljeno se je pogladil po bradi: »Zares, ta primer je bil velika izjema, saj jih večina na obravnavo čaka več mesecev.«

»Aha. Vendar zakaj bi nekdo kot je on ukradel torbico?«

»Hja, bil je na zaslišanju, kjer so mu postavili podobno vprašanje. Zaradi hitrega bega iz države, ni dvignil niti centa. Ker pa ga je policija pričela iskati, se ni smel prijavljati na nobeni ob bank ali telefonskih linij. Potemtakem sklepamo, da je oropal več ljudi, da bi si zagotovil denar, vse dokler ne bi zopet sklenil posla in naredil načrta in podobno. V torbici je bil tudi mobilni telefon, ki bi mu omogočil komunikacijo, pa še policija ga tako ne bi izsledila. No, vsaj ne tako zlahka.«

»Uščipni me, ker tole že ne more biti res!« Še zmeraj nisem mogla dojeti, da to niso bile samo sanje. V rokah sem držala priznanje in značko, seveda so mi izročili tudi visoko denarno nagrado.

»Le kaj bi tvoja mama rekla na to?« se je vprašala teta Urša, ki prav tako ni mogla verjeti. »Tole pa bo zgodba za babico in dedka, čeprav težko verjamem, da ti bosta verjela.« Toplo se mi je nasmehnila in sama sebi zamrmrala: »Moja nečakinja prestregla svetovnega zločinca,« zmajala je z glavo in odprla velika vrata, ki so vodila ven, na veliko stopnišče.

Zaslišali so se kriki in vpitje, pred zgradbo je mrgolelo novinarjev in bliskov fotoaparatov. Teta je s treskom zaloputnila vrata.

Do naju je pristopila ženska v modri uniformi: »Je kaj narobe?«

»Da. Bi nama lahko povedali, kako se izogneva novinarjem in prideva do doma?« se je teta odzvala na policistkino vprašanje.

»Sta prišli iz sodne obravnave?« Prikimali sva.

»Tako torej. Sledita mi, prosim.« Poslušno sva odšli za njo.

Peljala naju je v garažo in naročila, naj sedeva v enega izmed civilnih avtomobilov, sama pa odšla do majhnega okenca in se tam pogovorila z enim od policistov, ki je prek mikrofona poklical najinega voznika.

»Dober dan gospa in gospodična. Če dovolite, bi vas odpeljal domov,« naju je pozdravil voznik.

»Vsekakor. Pa morda veste, kaj se bo zgodilo z mojim avtomobilom?«

»Naslednji dan bo že pri vas doma, gospa.«

»Potem pa v redu.« Teta Urša se je namestila v udoben sedež in se skušala pomiriti.

Ker smo iz sodišča odšli po strogo varovani poti, ki je bila namenjena le policijskim uslužbencem, sva s teto varno prispeli domov, ne da bi me ujel objektiv kakšne kamere.

Nihče, razen Tine, pa ni vedel, da se bom jutri znebila, zame, še večjega zločina, Luke.

***

Zdaj ali nikoli! Bil je moj šestnajsti rojstni dan. Luka se je vrnil z vikenda in bila sem odločena končati to stvar. Četudi na svoj rojstni dan. Poslala sem mu sporočilo; Ob osmih na igrišču.

Zatem sem zavrtela Tinino telefonsko številko.

»Halo,« sem zaslišala glas na drugi strani telefonske linije.

»Hej, Tina. Tukaj Mija.«

»O, živijo! Povej…«

»Danes. Že vem, kaj bom.«

»Dobro. Držim pesti.«

»Še nekaj. Bi morda prišla na obisk, za moj rojstni dan?«

»Z veseljem. Kdaj bi ti ustrezalo?«

Pogledala sem na uro. Ob pol štirih sta najavljena babica in dedek, tri ure in pol za tem pa grem na igrišče po Luko.

»Bi prišla okoli enajstih in ostala na kosilu?«

»V redu, a le do osmih zvečer. Se dobiva v parku pri tisti klopi?«

Nasmehnila sem se: »To bi bilo super. Velja, v parku na ˝tisti klopi˝.« Zaslišala sem njen smeh, potem pa je prekinila. Telefon sem zabrisala na posteljo in odhitela po stopnicah.

»Teta Urša?« Odprla sem vrata pisarne. Teta je na računalniku urejala neke datoteke in druge službene reči. »Aha,« je zamrmrala in buljila v ekran.

»Ko sem bila s Hano v parku, sem spoznala neko dekle. Ime ji je Tina. Bi lahko danes prišla na kosilo?« Zasukala se je na stolu: »A prav slišim, da ima Mija novo prijateljico?« Pokimala sem.

»Potem pa kar.« Pokazala je svoje bele zobe in se posvetila delu, morda tudi klepetanju s Klemenom. Po hitrem postopku sem pospravila sobo in pohitela v park po Tino.

Sedela je na klopi kot takrat, ko sem jo prišla povprašat o Luki. Pomahala mi je in jaz nazaj. »Lahko kar greva, ali bi bila rada še v parku?« me je vprašala.

»Mislim, da se lahko kar odpraviva.«

»Samo še trenutek.« Izročila mi je velikansko čokolado, na katero je bil privezan majhen ovitek. »Tole je zate, vse najboljše, Mija!«

Ko sva hodili po sivem pločniku, polnem pohojenih žvečilk, me je naenkrat prešinilo: »Saj res! Pozabila sem ti povedati, da na obisk prideta tudi moja stara starša. Te to zelo moti?«

Skomignila je z rameni: »Moti me, če tebe moti. Morda pa nista napačna.« Oddahnila sem si: »Prav za prav res ne. Mislim, da ti bosta všeč.«

Še preden sva zavili na dvorišče, je teta Urša že odprla vrata.

»Zdravo! Ti si zagotovo Tina,« jo je sprejela. »Ja, to sem jaz,« je dvignila roko.

»Tina, to je moja teta Urša, teta, to je Tina.« Segli sta si v roko, nato pa sem Tino predstavila še Hani in Maticu. Ko sva bili varno v moji sobi, je prva spregovorila ona: »Torej, kakšen je tvoj načrt?«

Vrgla sem se na posteljo: »Luki sem že poslala sporočilo, da se ob osmih dobiva na igrišču. Jaz bom poklicala taksi in tja prišla malo prej.«

»Taksi? Zakaj taksi, če pa živiš tako blizu?«

»Luka se mi že na začetku nekako ni zdel vreden zaupanja, zato sem se pretvarjala, da sem prišla z avtobusom. Tako še vedno misli, da živim daleč,« sem ji obrazložila.

»Aha. Pametna poteza, ni kaj.«

Nadaljevala sem: »Taksista bom prosila, če lahko malo vijuga med ulicami, da bo izgledalo bolj pristno. Če mu bom plačala malo več, mislim, da mu to ne bo predstavljalo večjih težav. Med vožnjo bom Luko zamotila s pogovorom. In takoj, ko bomo prispeli, mu bom povedala, da imam dovolj. To je moj načrt.«

»Sijajno! No, ne ravno, ampak dvomim, da obstaja še kakšna boljša možnost. Lahko ti še malo olajšam zadnji del.«

Vprašujoče sem jo pogledala.

»Lahko vklopiš računalnik? Nekaj bi ti pokazala.« Vklopila sem ga in se prijavila. Kliknila je na ikono za spletno medmrežje, nekaj natipkala, nato pa se je odprla spletna stran. V majhen pravokotnik je vtipkala Lukovo ime in priimek. Kot kaže je odprla eno od spletnih strani, kjer ljudje objavljajo vsemogoče. Datoteka se je nekaj časa nalagala, potem pa se je prikazala fotografija. Na njej je bil Luka z nekim dekletom. Tina je kliknila puščico in prikazala se je še ena fotografija. Tokrat sta se Luka in to dekle poljubljala. Zopet je kliknila puščico. Naslednje kar sem videla, je bil napis; Luka + Maja. Še četrti klik na puščico je prikazal Luko z drugima dekletoma.

»Koliko je vseh slik?« sem naposled vprašala Tino.

»Slik je veliko, deklet pa šest.« Kliknila je križec in spletna stran se je zaprla. Šele zdaj sem se zavedala, v kaj sem se spustila.

»Če ne bi bilo tebe, bi zabredla še globlje. Res, hvala, da si me ves čas čakala v parku in nisi samo pustila vsega, kot je. Še enkrat, hvala.«

»Ni problema. Nikomur ne privoščim Luke, še posebej pa ne tebi.«

»Ko bo ta norija končana, se bova vsekakor zabavali. Vem, da se bova,« sem trdno odločena obljubila Tini.

»Brez skrbi. Zakaj se ne bi tudi zdaj malo pozabavali?« Prižgala je zvočnike in na računalniku poiskala neko pesem. Odločila sem se, da bom poskusila ta dan preživeti kar se da veselo in brez skrbi. Hitro sem se pridružila Tini. Skakali sva po postelji in se valjali po tleh. Potem je zavrtela valček in se pretvarjala, da je princ, ki vabi princeso na ples. Znižala je ton glasu in mi ponudila roko: »Madam, vaša sijajnost mi že ves večer ne da miru. Smem prositi za ples?« Jaz sem se ogrnila z odejo in odvrnila: »Oh moj princ! Kako dolgo sem čakala nate. Vsekakor, sprejmem tvoje povabilo.« In pričeli sva se smejati. Poskusili sva plesati, toda plesni koraki so postali le nerodno prestopanje. Zvirali sva se in noreli po sobi, vse dokler ni ena od naju nogo postavila čisto narobe in sva se prevrnili.

Na vrata je potrkala teta Urša: »Dekleti, prideta kaj pojest?«

Matic in Hana sta že končala s svojo pojedino, zato sva lahko s Tino po mili volji klepetali. Res je neverjetna, zabavna, iznajdljiva oseba. Povedala sem ji, kako sta v prometno nesreči umrla moja starša ter za mojo enoletno tiho mašo in za zvito roko. Všeč mi je bilo, ker ni sočustvovala in me ni tolažila, temveč je le rekla: »Tako je življenje. Če ti kaj pomaga, ti bom vedno stala ob strani. In ko se boš izvlekla iz te godlje, bo vse spet prav. Saj veš, kaj mislim?«

Prijela je svoj krožnik in ga odnesla do pomivalnega korita. Storila sem enako in iz omare vzela suho kuhinjsko krpo: »Boš brisala ali pomivala?«

»Brisala.« Iz rok mi je iztrgala krpo, jaz pa sem na gobico za pomivanje kanila detergent.

Pomila sem še zadnji krožnik in ga podala Tini. Slišala sem žvenketanje krožnika, ko ga je položila v omarico, slišala sem, kako so zaloputnila vrata omarice, nisem pa videla nje, ki je zajela prgišče vode in pene ter vse skupaj zalučala proti meni. Kriknila sem. Tina se je pričela smejati, zato sem v vodo potopila celo krpo in jo ožela nad njeno glavo. Nekaj časa je samo stala od presenečenja, potem pa me začela škropiti.

Prekinil naju je hišni zvonec. Hitro sva se spogledali in planili na kolena, da bi pobrisali vso vodo, ki sva jo zlili po podu.

Ko je bila kuhinja vsaj približno osušena, sem Tino potegnila za roko, da bi se preoblekli, še preden naju vidita moja stara starša.

»Vse najboljše Mija!« me je prehitela babica. Počasi sem se obrnila: »Hvala, babica.« Začudeno naju je pogledala: »Sta bili v bazenu slučajno brez mene?« Pomežiknila je: »Le hitro se preoblecita. Potem pa mi boš predstavila svojo novo prijateljico.« Izginila je v dnevno sobo.

»Tvoja babica dobi deset,« je med tekom po stopnicah pristavila Tina. Ozrla sem se nazaj: »Počakaj, da spoznaš dedka.«

Prebrskala sem omaro in iz nje vzela dvoje kratkih hlač in dve majici. Tina je oblekla kratke hlače modre barve in čez glavo potegnila turkizno majico z naramnicami. Jaz sem se zadovoljila z belimi hlačami in bledo oranžno majico s kratkimi rokavi, na kateri je bil narisan kolibri. Tini sem posodila še sušilec za lase.

Po nekaj minutah sva vstopili v dnevno sobo.

»Vse najboljše Mija!!!« Hana, Matic, teta Urša, dedek, babica, tudi Klemen, vsi so bili zbrani v sobi in pričeli peti pesem. Hana se mi je približala skupaj s torto v rokah. Okrašena je bila s čokoladnimi metulji in velikim tigrom iz bele in mlečne čokolade, ki se je šopiril na sredini torte. Na robovih torte sem opazila vzorec narejen iz smetane, po katerem so bili potreseni majhni biserčki. Bila je naravnost čudovita.

»Mija, če je tvoj namen, da me danes mučiš, ti že uspeva. Pa bi lahko upihnila svečke, še preden torta pristane na tleh?« Upihnila sem svečke, Hana pa je kolikor hitro je le mogla postavila torto na mizo. Slišala sem jo, ko je Maticu zašepetala: »Naslednje leto bo stara sedemnajst. Torta bo zagotovo večja in težja, zato jo boš nosil ti.« Prekrižala je roke: »In da me slučajno ne boš pustil, drugače bo naslednja torta pristala na tvoji glavi.« Matic se je zasmejal in jo potegnil k sebi. Še zmeraj je uporniško stiskala roke, zato se je z nosom podrgnil ob njenega. Na tak način jo je omehčal, meni pa se je, po pravici, zdelo malo butasto.

Zarezala sem v torto in tigru prerezala glavo. Takrat so čokoladni metuljčki dobili svoj smisel, ko so se vrteli okoli tigrove glave. Enega od njih sem vzela s torte in ga pojedla.

Če vas zanima kakšna je bila torta, vam ne znam povedati. Vem samo, da je bila božanska!

Darilo mi je pod nos prva pomolila Hana: »Tole je od naju z Maticem.« V vrečki je bil zavitek lepilnega traku, majhna kristalna figurica lisičke z ogromnimi očmi, čistilo za okna in majhna modra škatlica. Odprla sem jo in v njej zagledala čudovite uhane iz belega zlata, okrašene z majhnimi cvetlicami. Našla sem tudi voščilnico, ki je sporočala naslednje:

Za sestrično (- moje punce)!

Lisička; za Lisičko, z velikimi očmi, da ne boš še kdaj spregledala tistega, kar ti je dano…

Čistilo za okna; za lep razgled iz tvoje sobe in tvojega okna…

Uhani; kar tako…

Lepilni trak; da boš prilepila tole voščilnico in nikoli ne pozabila na prvi stavek. Tudi zato, da bodo tetine skrivnosti ostale znotraj pisarne… ;)

                                                                                                                             Verjameš ali ne,

Hana & Matic

»Tega res nočem izgubiti. So v vrečki morda tudi žeblji?«

Hana se je zasmejala: »Če lepilni trak ne bo dovolj, bom pri priči odšla do plezalne stene, kjer si utrgala klin in ti ga prinesla. Velja?«

Teta Urša mi je podarila ročno uro. Ob robovih bele ure so se svetlikali kristalčki, trije drobni kazalci pa so se leno premikali po številčnici. »Zelo je lepa. Res hvala teta Urša,« sem se zahvalila in uro namestila na zapestje.

Naslednji je bil dedek: »Z babico ti nisva prinesla ničesar lisičkam ali pa uri podobnega.« Izročil mi je debel zavitek z modro pentljo: »Upam, da boš s tem zadovoljna.«

Namestila sem se na mehko preprogo in raztrgala ovojni papir. V rokah mi je ostala velika knjiga, na kateri je kraljeval napis; Zate… Obrnila sem jo in na zadnji strani zagledala nadaljevanje naslova; …od vseh nas!

Knjigo sem odprla na prvi strani in začela glasno brati:

Draga Mija!

Si čudovito dekle prav tako kot tvoja mama… polna presenečenj kot tvoj oče. Si nepredvidljiva kot tvoja babica… skrivnostna  kot dedek. Obljubi, da tega nikoli ne boš pozabila, četudi bo še tako težko.

Živi življenje,

dokler je še čas,

pusti trpljenje,

imej smeh za okras.

Le lepe spomine

v srcu shranjuj,

ko nas poslanstvo mine,

svoje nadaljuj.

Babica & dedek

 

Začela sem listati in opazila, da gre vsem na jok. Na naslednji strani sem zagledala sebe še kot dojenčico, skupaj z mamo in očetom. Videti sta bila srečna. Oče je mamo objemal čez ramena, mama pa me je zibala v svojem naročju. Bila sem čisto drobcena. Komaj sem verjela, da sem bila nekdaj tak drobižek.

Po nekaj straneh sem ugotovila, da je knjiga v bistvu album. Na začetku so me slike prikazovale kot dojenčico, nato kot nekaj let staro punčko, vse do dne, ko sem zadnjič videla očeta in mamo. Na treh straneh so manjkale fotografije.

»Sem lahko vstaviš fotografije, ki sem ti jih podarila, ko sva z dedkom zadnjič odšla. Na zadnjo stran pa boš nalepila današnjo fotografijo,« mi je predlagala babica. V roke mi je potisnila še en album, ki je bil očitno prazen: »Tale čaka nate.«

»Neverjetna sta, zares! Tako zelo mi je všeč! Hvala, hvala, hvala!« 

Sledilo je klepetanje; pa malo o tem, pa malo o tem drugem in še o nečem tretjem in seveda o mojem herojskem podvigu z odpiranjem avtomobilskih vrat. Na začetku, kot je bilo tudi pričakovati, mi ni nihče ničesar verjel. Ko pa sem pokazala značko in priznanje, so osuplo strmeli vame in obljubili, da bodo molčali.

Skratka…Tina se je zares dobro ˝poklopila˝ z dedkom, jaz pa sem neutrudno oprezala za Klemenom in teto. Točno, Klemen mi je v eni od pisemskih ovojnic izročil denar, rekoč: »Glej, tole lahko shraniš, ali pa si kupiš stvar, ki ti bo všeč. Nisem ti hotel prinesti nečesa, kar ti ne bi bilo všeč.« Zvenelo je tako ˝doktorsko˝, da sem le še čakala, da mi napiše recept in me pošlje v lekarno. Lahko bi vsaj približno povedal po resnici, kar bi zvenelo nekako tako: »Poslušaj, zares nisem imel časa skočiti po kakšno čokolado, zato imaš tukaj nekaj denarja in steci ponjo. Prav?« Lahko bi mi prinesel vsaj kakšen povoj iz ambulante, da bi ga zvezala na stol, dokler ne bi priznal, da se mu sploh ni dalo stopiti v trgovino. Oh, kako sem zahtevna. Bolje to kot nič, kaj ne? Sploh pa se mi ni več zdel tako zoprn in tak, temveč prav zabaven.

V žepu sem začutila premikanje telefona, ki me je opozarjal na začetek operacije; ˝Bye bye Luka˝! Hitro smo se postavili v vrsto, trikrat rekli ˝sir˝, potem pa sem teti povedala, da bom Tino pospremila domov. Ker pa je imela teta Urša toliko opravkov s Klemenom, me sploh ni poslušala, zato sem enako sporočilo oddala še dedku.

»Se vidimo kmalu,« je pozdravil Tino in nama pomahal.

»Pripravljena?« me je vprašala Tina. Stali sva na pločniku in vtipkala sem kratko telefonsko številko, prosila za taksi in povedala naslov. Čakali sva le kakšnih deset minut, ko je izza ovinka pripeljal avtomobil, s tablico taxi na strehi. Usedli sva se na usnjene sedeže. »Kam želite?« sem zaslišala taksista. Iz žepa sem potegnila zajeten kupček denarja in mu ga pomolila: »Bi se lahko nekaj dogovorili?« Brez zadržkov je vzel denar: »Kaj lahko storim za vas gospodična?«

Stala sem na igrišču in se naslanjala na enega od košev. Tina je že odšla in vse je bilo prazno ter tiho. Nobenega otroka z mamico, ne košarkarjev, ne sprehajalcev, nikjer nikogar. Zopet je zabrnel telefon in prebrala sem sporočilo; Hvala za povabilo in še enkrat vse naj, naj! Hlače in majico ti vrnem v kratkem. In ja, veliko sreče…

Na enkrat sem se spomnila, da mi Luka na sporočilo ni niti odgovoril in ga morda sploh ne bo. Kaj če sem zanj že preteklost?

»Hej!« ne, ni pozabil name. Prikorakal je do mene in me skušal objeti. Samo še tole, potem pa svoboda, sem se prepričevala. Z roko je prijel mojo brado, a sem se hitro umaknila: »Pridi, taksi naju čaka.« Glavo je nagnil nazaj in glasno zavzdihnil.

Zacvilile so zavore in Luka me je potegnil iz avtomobila. Peljati in klepetati z njim je bilo grozno! Neprestano je silil vame in poskušal priti čim bližje. Bolj, ko sem ga odrivala, bolj je bil vztrajen.

Stala sva na našem dvorišču, a si preprosto nisem upala povedati, kar se je na začetku zdelo tako preprosto. Oklepajoč se moje roke, me je odpeljal do vhodnih vrat.

»Ne tja, sem.« Pokazala sem na vrtna vrata še preden je vstopil. Tete Urše zares nisem želela vpletati, saj bi verjetno pokvarila enega njej najčudovitejših večerov.

V bazenu so gorele majhne lučke, vrt je bil prav tako razsvetljen s svetlobo vrtnih lučk, ki so se čez dan polnile s sončno energijo.

Zbrala sem pogum in iztrgala svojo roko iz Lukove: »Poglej, tega se ne grem več. Najprej se mi prilizuješ, me pelješ v kino gledat najbednejši film, potem pa me ves čas nadleguješ. Raje nadleguj tiste svoje kokoši s počitnic. In ne delaj se neumnega. Mislim, da jih imaš šest dovolj in me ne rabiš, zato… Nočem te več videti.« Sploh me ni gledal presenečeno, temveč je zaškrtal z zobmi in me zgrabil.

»Pojdi stran!« sem zavpila. Nikakor se nisem mogla izviti in z obrazom je bil že tik ob mojem. Z glavo sem ga udarila v čelo, da se je nekoliko odmaknil in ga brcnila, da se je skrivil od bolečine. Naenkrat mi je zmanjkalo tal pod nogami in pristala sem v bazenu.

Nisem opazila, da me je odvlekel tako daleč po vrtu. Priplavala sem na površje in lovila sapo. S stisnjenimi pestmi je stal na robu bazena in besno pljunil v vodo. »Mija, kje si!? Kaj je narobe?!« Zaslišala sem teto, ki je prihitela iz hiše. »Proč od nje!« se je zadrla na Luko, ki je nerad zapustil vrt. Lahko sem slišala nekaj glasnih psovk in tresk, ko je zaloputnil vrata taksija. Priplavala sem do roba bazena in se z rokami potegnila na ploščice. Nekaj časa sem se le tresla. Preslišala sem teto in si v mislih vrtela besede; Konec je. Konec je te norije in pretvarjanja, konec. Le taksist naj opravi, kot mu je naročeno, pa sem za vselej rešena.

Čutila sem dotik tetine roke na svoji rami, kako me je tresla. Stekla sem, kolikor hitro sem le mogla in obrnila ključ v vratih sobe.

Nisem jokala temveč kričala. Od jeze sem brcnila v stol in mu polomila nogo. Slišala sem trkanje na vrata, kako se me prosili, naj jih odklenem. Celo Klemen je prišel, toda njegovo pridiganje me je le še bolj ujezilo. »Pustite me pri miru, prav!!! Samo pustite me!« sem zavpila nazaj in potolkla po vratih.

»Tole zadevo bom morala kasneje dobro obrazložiti teti. Verjetno me bo doletel hišni pripor ali kaj podobnega. Kaj pa vem, morda bo samo objemanje in pomilovanje,« sem govorila sama pri sebi. Iz žepa sem potegnila telefon, ki se je seveda pokvaril, saj je z mano vred pristal v bazenu. Na nek način je bilo to dobro, kajti potrebovala sem novega. Tako tudi Luka ne bo prišel do moje telefonske številke. Ampak, hišni pripor in telefon sta bili zares zadnji stvari zaradi katerih me je pekla vest. Veliko bolj me je moril Luka, ki je bil zares ogromna napaka. Še zdaj si ne znam razložiti, zakaj sem sploh šla ven z njim in njegovimi…

Oh! Še tega ne vem, zakaj sem ga poklicala in mu pustila, da me je držal za roko! Verjetno sem hotela pozabiti na Nejca in s tem naredila, ne eno, ampak ogromno velikih napak. In oh in sploh, zakaj sem hotela pozabiti Nejca, če pa mi je bil tako zelo všeč!? Žal mi je bilo, da že prej nisem spregledala Tininega opozorila in, in…

Od trenutka nesreče moje mame in očeta sem vedela, da življenje ni pravično, a si nikdar nisem mislila, da bo tako.

Pokrila sem se z odejo in še zadnjič zakričala v vzglavnik. Kot bi trenil, se je moja jeza spremenila v olajšanje in smeh. Ni ga bilo več, nič več Luke, nič več nadlegovanja. Nič več skrbi in ovir, čas, da sem storila nekaj pravilnega, nekaj, kar me je osrečilo.

Trkanje je potihnilo, končno so me pustili pri miru. Nekaj časa sem še čakala, potem pa se po prstih splazila iz sobe in se skozi zadnja vrata pretihotapila ven iz hiše. Hitro sem prečkala dvorišče in stekla po osvetljenem pločniku, vse do pete hiše. Previdno sem pričela stopati med lepo urejenimi cvetličnimi gredicami.

Ustavila sem se pred veliko češnjo, katere debela veja se je iztegovala proti balkonu. Začela sem plezati. Moja roka je močno nasprotovala in povzročala neznosno bolečino, vendar je bila misel na uresničitev moje ideje večja. Kot sem rekla, morala sem le počakati na pravi trenutek. Morda res ni bil pravi in ideja nadvse trapasta, saj o njej nisem niti razmislila, vendar komu mar. Navkljub boleči roki sem priplezala tako visoko, da sem v notranjosti hiše videla medlo svetlobo, ki me je božala po licih. Odločno sem se povzpela po veji, ki me je pripeljala do balkona.

 Hotela sem skočiti z nje, ko sem ga zagledala. Ležal je na postelji na pol pokrit z odejo. V roki je držal knjigo, a strani ni obračal.

Srce mi je podivjalo, ko sem pristala na trdnih tleh balkona. Obstala sem kot vkopana in ustnica mi je trznila. Trajalo je in trajalo. Knjiga mu je zdrsnila iz rok, njegov pogled se je ustavil na meni. Odeja je zdrsnila z njegovega telesa in opazila sem, da ima oblečene le izprane kavbojke s črnim pasom. Previdno sem ga premerila s pogledom in počasi preletela njegove bronaste bicepse. Vstal je in mišice so se mu napele. Zastal mi je dih. Počasi je odprl balkonska vrata, zapihal je veter in ločila naju je le še plapolajoča zavesa. Po licu mi je zdrknila solza, ki jo je ujel s prstom. Njegov dotik je bil topel in prijeten.

»Sem ti že kdaj rekel, da si lepa?« Plaho sem mu odkimala.

Tišina.

Veter mu je razmršil lase in na čelo mu je padel tisti nagajivi pramen las.

Vsa premočena sem se mu vrgla okoli vratu, ga prijela za glavo in ponesla bliže sebi.

»Nora sem, kaj?«

Drug drugemu sva zrla v oči. Njegove so postale še lepše in skrivnostnejše. Svetlikale so se in tistih nekaj trenutkov namenile le meni.

»Nora nate!«

»Jaz pa nate še bolj.« Nato me je prižel k sebi in se prilepil na moje drhteče ustnice. Izgubila sem občutek za čas in skoraj padla. Objel me je še tesneje in se z rokami ovil okoli mojega pasu. Tudi jaz sem ga goreče objela, z eno roko pa zdrsnila preko njegovih napetih mišic. Odločno sem mu vrnila poljub. Bila sem najsrečnejša oseba na svetu. Tokrat nisem zbežala. Želela sem si, da bi ostal ob meni. Za vedno! Čisto sem ga zmočila, a mu ni bilo mar. Trenutek je bil čudovit in lahko bi trajal še dlje, pa bi bil vselej čisto prekratek.

Moje življenje je zdaj lepše in popolnejše, še vedno nepredvidljivo, a zato toliko bolj uživam v njem!

In tako se konča zgodba, ki se je začela s koncem …