Glasovalna številka: PR106

Gaia Klara Mihalinec

ČAROBNA ZAPESTNICA

OŠ Valentina Vodnika

 

NOVA ŠOLA

Živjo, moje ime je Flora. Stara sem 13 let in starša sta me zapustila že pri petih letih. Nihče ne ve, zakaj. Imam mlajšega bratca, ki mu je ime Ian. Star je let in ne vem kje je, ker so naju ločili, ko je bil star eno leto. Ne spominjam se svojih staršev, le svoje krušne mame Isabelle. V spominu pa mi je ostal moj pes Lucky, ki je okrog vratu vedno imel mavrično ovratnico. Jutri bo moj prvi dan v novi šoli, ker sem prej živela v Angliji. Moja krušna mama je bila vedno zelo prijazna do mene. Čeprav nisem bila njena hči, sem čutila, da me ima zelo rada.   Sicer nikoli ni hotela govoriti o mojih pravih starših, njen mož pa je umrl. Podedovala  je zelo veliko kmetijo v Ameriki. Zato sva se tudi preselili tja. Tam je bil konj, ki sem mu dala ime Freedom. Imela sem ga zelo rada in zelo sem uživala na najinih potepih. Sicer pa so bile tam tudi krave, kokoši, koze, pujsi in ovce. To so bili moji najboljši prijatelji, ker drugih nikoli nisem imela. Moja soba je bila bolj majhna, notri je bila vodna postelja, ki je bila roza, vijolične stene pa so bile polepljene s tapetami glasbenih not. Na steni je visela slika mojega psa Luckyja. Zraven, na veliki roza omari, pa je bila slika mame, očija, mojega brata in mene. Za nami pa je bila prečudovita mavrica. Legla sem v svojo posteljo in razmišljala o prečudoviti mavrici in sem nenadoma zaspala. Sanjala sem, da je moj pes Lucky prišel do mene in me lizal. Začela sem ga božati in kar naenkrat se je njegova ovratnica zasvetila. Nato pa sem se zbudila. Vzela sem svojo šolsko torbo, ki je bila črna z mavričnimi črtami. Puščica pa je bila majhna in na njej je pisalo: BODI TO, KAR SI. Oblekla sem si pajkice, ki so bile raztrgane in pa majico do popka, nato sem vzela torbo in pa vprege za konja. Rekla sem  Isabelli: »Adijo!« in odšla do hleva. Tam sem vpregla Freedom in jo zajahala. Za zajtrk sem pojedla jabolko in pa malo kruha. To sem našla v hlevu. V šolo sem vedno odhajala s konjem, ker avta nismo imeli. Jahala sem mimo plaže, ko se je nekaj zableščalo. Ni se mi mudilo, zato sem se zaustavila. Stopila sem s konja in iskala bleščečo svetlobo, ki sem jo prej zagledala. Potem pa sem se spotaknila ob velik kamen in padla. Nekam sem udarila z glavo, zato sem omedlela. Ko pa sem se zbudila, me je glava zelo bolela in malce mi je tekla kri. Bila sem zelo jezna, zato sem močno brcnila v kamen. Ta se je premaknil in spet sem zagledala tisto bleščečo svetlobo. To je bila mavrična ovratnica od Luckyja! Bila sem presrečna, ker sem jo našla. Nisem vedela, kako je prišla tja: zavezala sem si jo okrog roke in takrat pa se je zasvetila. Rekla sem: » Kako si želim, da me glava ne bi več tako bolela!« in zapestnica se je še enkrat zasvetila. Glava me je v trenutku nehala boleti. Mislila sem si, da je to pač naključje.  Zajahala sem Freedom in šla naprej v šolo. Prišla sem do velike stavbe,  na kateri je pisalo: OSNOVNA ŠOLA RAVNATELJA  DILCOBA. To je bil zagotovo pravi kraj. Tam zraven je bila ograda za konje. Odpeljala sem Freedom in jo zaprla v ograjo ter jo izpregla. V ogradi je imela tudi travo, korenje in vodo. Ko sem jo dala v ogrado sem videla, da je pripeljal velik rdeč avto, ki ni imel strehe in iz katerega je glasno odmevala glasba. Notri je bila blondinka v petkah in pa oprijeti rdeči obleki. Zraven sta bila dva njena služabnika, ki sta jo, ko je odprla vrat, dvignila iz avta in po tleh pogrnila rdečo preprogo po kateri je nato hodila. Pogledala me je s svojimi velikimi zelenimi očmi in se zasmejala. Potem je rekla: »Očitno imamo letos novo kmetico na šoli!« Nato sta  prišli  še dve punci, ki sta ji sledili in se glasno zasmejali. Vstopila sem  v šolo, k meni je pristopil visok moški z majhnimi očmi in me pogledal: »Ti si verjetno Flora Rook,  kajne?« »Ja, to sem jaz.« sem mu odgovorila. »Me veseli,  jaz sem ravnatelj Dilcob. Prvo uro imaš matematiko. Kar pojdi po stopnicah gor in nato dvakrat desno.« »Hvala vam!« sem rekla in odšla po stopnicah gor. Tam sem opazila tisto blondinko, ki se je mazala z maskaro. Stala je pred svojo omarico,  na kateri so bila ogledala. Noter pa je imela cel kup pudrov, maskar, šmink… Šla sem mimo, ko mi je rekla: »A ja, ravnatelj mi je rekel, naj ti dam tole.« V roko mi je vrgla  listek s številko 167. To je bila številka moje omarice. Pogledala sem številko omarice blondinke in bila je 123. Rekla mi je, naj grem do konca hodnika in nato zavijem. Zaprla je omarico in s svojima prijateljicama odšla do stranišča. Odšla sem do konca hodnika in nato zavila desno. Zagledala sem omarico s številko 167. Odprla sem jo in videla, da je polepljena s čigumiji. Bila je čisto črna. Na srečo sem imela s seboj nalepke in samolepilne ovitke za zvezke. Najprej sem odstranila čigumije, kar je bilo zelo težko. Nato pa sem v omarico zalepila samolepilne nalepke s konji in  napisi:  vedno verjemi vase. Bila je veliko lepša kot prej. Nato sem odšla v matematično učilnico. Notri so bili že vsi, razen mene. Tam so bili: trije fantje, ki so žvečili in imeli noge na mizah, blondinka in njeni prijateljici, nek fant in punca, ki sta se poljubljala in pa najlepši fant v razredu, v katerega sem se zagledala. Takrat pa me je poklicala učiteljica  in rekla, naj se usedem tam, kjer je bil še prostor. Učiteljica se je predstavila, da je profesorica Kitok. Usedla sem se zraven fanta, ki je imel  rjave lase tako kot jaz in pa modre oči. Rekel je, da mu je ime Jake. Rekla sem, da je meni ime Flora. Nato pa je učiteljica začela preverjati prisotnost: »Lina Dessalur?«  »Ja.« se je  zaslišalo iz zadnje klopi. To je bila tiha punca z očali, ki je bila zelo majhna. »Flora Rook?« »Ja.« sem rekla. »Ti si nova, kajne?« Ja«. »No, prav«. »Brock Stone?« to je bil  tisti najlepši fant. Nato pa sem zaslišala še ime: »Caroline Pisert?« to je bila važička. Učiteljica  je poklicala še  ostale.  Začeli  smo se pogovarjali  o tem, kaj ima kdo rad. Zato, da bi se malo bolje spoznali med seboj. Zazvonil je zvonec in sem  hotela pospraviti knjige in zvezke v torbo. Obrnila sem se in se zaletela  v nekoga, zato so mi padle vse knjige po tleh. Ko sem jih pobirala in pogledala gor v koga sem se zaletela, sem videla velike rjave oči in blond lase. To je bil Brock. Pomagal mi je pobrati knjige, jaz pa sem se mu zahvalila. Vprašal me  je: »Ti si Flora, kajne?« Tiho sem rekla: »Ja«. Bilo mi je zelo nerodno. On pa je rekel: »Saj se še kaj vidiva, kajne?«  »Ja, verjetno.« sem rekla in se poskusila nasmehniti. Iz učilnice sem odšla v dvorano, ker smo  imeli zadnje tri ure dramo. Tam je bila učiteljica z dolgimi  trepalnicami in z lepotno piko nad usti, imela je črne skodrane lase in pa  zelene oči polne maskare in senčila. S svojimi velikimi očmi me je pogledala in rekla: »No, pa imamo svojo princesko!« »Kaj«? sem rekla istočasno kot tista nesramna blondinka. »Ona bo princeska in nato se bo poročila z vitezom, ki bo…« Nato je premišljevala, kdo bo to in končno rekla: »Brock Stone.« »Ti si novinka, Flora Rook,  kajne?« »Ja.« »No, prav, jaz sem učiteljica Biooplk in zdaj bomo vadili predstavo.« »Ampak, učiteljica Biooplk, meni ste obljubili, da bom princesa!« se je zaslišalo od zadaj iz ust blondinke. »Ja, ampak Flora je točno taka, kot sem si predstavljala našo princeso…No, pa začnimo s predstavo! Flora,  obleci si kostum princese. Ti, Brock, pa obleci kostum viteza. No, bomo najprej odigrali zadnje dejanje. Brock, ti se postavi zraven Flore in jo poljubi, ker se tako predstava konča.« Ko se mi je približal, je na srečo zazvonilo in pouka je bilo konec. Odšla sem ven iz dvorane po stopnicah gor, vzela stvari in vprege iz omarice in stekla dol iz šole do Freedom. Vpregla sem jo ter odprla ograjo, da je odšla ven. Ko sem jo že skoraj zajahala, me je nekdo potrepljal po rami, zato sem se obrnila. Bil je tisti fant Jake, ki sem ga spoznala pri matematiki. »O, živjo Jake, kaj pa je?« sem ga vprašala. »Nič, samo spraševal sem se, če bi lahko šel s tabo domov? «Ja, OK, meni je prav.« »O, super. No, a greva?« »Ja, samo še na konja skočim.« Jake je šel po svoj skiro, jaz pa na konja. Nato sva skupaj odšla, sicer pa sem bila hitrejša od njega. Prišla sva do Isabelline kmetije. Jake pa je živel malce naprej od mene. Poslovila sva se in je odšel. Odprla sem majhna vratca ograje in prišla po potki do hleva in dala Freedom v ogrado, ker bova kasneje odšli jahat. Odšla sem v hišo in v kuhinjo, kjer je bila Isabella. Kuhala je kosilo. Pozdravili sva se in sem jo vprašala, če lahko grem še jahati s Freedom. Dovolila mi je, ker sem ji obljubila, da se vrnem do kosila. Odhitela sem ven.

 

IZGUBLJENA ZAPESTNICA

Ko sem prišla do Freedom se je počutila odlično, zato sem jo spustila iz ograde. Odložila sem šolsko torbo v hlevu. Nato sem Freedom dala jabolko in jo zajahala. Najprej sva odšli skozi vratca majhne ograde, ki sem jih potem zaprla. Potem sem odjahala do Jakeove kmetije in ga poklicala. Ven je prišla kmetica, ki je rekla, da je njegova mama. Imela je oblečeno karirasto obleko in čez predpasnik. Dolge rjave lase pa je imela spletene v figo, čez pa je imela zavezano ruto. Oči je imela velike in rjave. Imela je tudi zelo debele ustnice in pa mogočne roke, ki jih je naslonila ob boke. Rekla je:  »Jakea ni doma, je v dolini na travniku.« »Hvala.« sem rekla in odjahala s Freedom skozi gozd. Najprej sem jahala po potki iz kamnov in nato skakala čez ograje. Pri potoku pa sva se ustavili. Freedom je začela piti iz potoka. Ko pa sem se nagnila, se mi je zapestnica odvezala in padla v vodo, tok jo je odnesel. Ko sem to opazila, sem zakričala: »Ne!« in stekla za njo. Neslo jo je po vodi in nato jo je odneslo po slapu dol. Po tem slapu je bilo nemogoče priti do nje. Razjokala sem se, ker je to bil moj edini spomin na Luckyja. Žalostna sem zajahala Freedom in odšli sva do travnika v dolini. Tako se mu je reklo zato, ker je bil pod ogromno goro in skoraj nihče ni šel tja. S Freedom sva najprej opazili veliko trave in rož, nato pa klopco, na kateri je sedel Jake in bral knjigo. Zraven je bil njegov pes, ki je bil podoben Luckyju. Imel je rjavo belo dlako in pa majhen repek, ki je migal sto na uro. Imel je tudi veliko mehke dlake. S Freedom sva odjahali dol v dolino do klopce. Tam sem šla dol z nje in se usedla zraven Jakea, nato pa rekla: »Živjo!« Odzdravil je in začela sva se pogovarjati. Kmalu pa je Jake moral domov, ker se je moral še učiti. Pred odhodom me je vprašal, če bi jutri ob petih odšla z njim na bolšji sejem. Rekla sem, da lahko. Moram pa še vprašati Isabello, če mi bo dovolila. Nato sta s kužkom odšla. Odločila sem se, da se še malce sprehodim do reke. V reki sem spet zagledala bleščečo svetlobo. Bila je Luckyjeva ovratnica! Prijela sem jo, vendar je bila zataknjena za kamen. Zato sem ga dvignila, takrat pa je ovratnico odplavilo. Stekla sem za njo, vendar je nisem več videla. Zato sem zajahala Freedom in odšla naprej. Ko sem jahala ob cesti, je čez cesto stekla srna. Bila je še mladiček. Kar naenkrat pa je padla in spustila čuden zvok. Freedom sem rekla,  naj se ustavi in stopila sem z nje. Pogledala sem prestrašeno srnico in jo vzela v naročje. Odtrgala sem košček majice in ji zavezala nogo, ker je krvavela. Potem pa sem odšla na konja skupaj s srnico in odjahala domov. Ko sem prišla do ograde, sem jo odprla in srnico položila na slamo. Šla sem do Isabelle in jo vprašala, če lahko grem jutri z Jakeom na sejem. Isabella me je čudno pogledala in vprašala: »Kdo pa je ta Jake? A je to naš sosed?« »Ja, to je Jake.« »Lahko greš  jutri z njim, prejle sem se pogovarjala z njegovo mamo.« je rekla Isabella. »Hvala mami, a lahko obdrživa srnico, ki sva jo našli s Freedom?« sem jo vprašala. »Prosim, prosim… No, a lahko obdrživa Impossible? Prosim, njena mami je ne bo več vzela.« «Impossible?« »Ja, tako sem ji dala ime.« »No….« »Prosim, mami!« »No, prav samo, da boš res skrbela za njo!« »Ja bom, res, hvala mami!« Odšla sem k Impossible in Freedom ter obema dala hrano. Nato pa sem šla v svojo sobo in  pod tuš. Ko sem se stuširala, sem pojedla večerjo v kuhinji in se še enkrat zahvalila Isabelli. Zaželela mi je lahko noč in odšla sem v svojo sobo. Ulegla sem se na posteljo in zaspala. Sanjala sem o neki stojnici, na kateri je bila moja zapestnica, ki se je najbolj svetila. Zraven pa so bile tudi neke rjave zapestnice. Ko sem se zbudila, sem odšla do Freedom in sem jo nahranila. Pomolzla sem kravo.  Potem sem si pripravila šolsko torbo in si naredila zajtrk: kruh z maslom in sveže mleko. Ura je bila 7, zato sem morala pohiteti, saj se mi čez 20 minut začne pouk. Zato sem odšla še do srnice in ji dala hrano, pustila sem Isabelli sporočilo na katerem je pisalo: ODŠLA SEM V ŠOLO. NAZAJ PRIDEM ČEZ PET UR PO DENAR IN NATO GREM NA BOLŠJI SEJEM. RADA TE IMAM, FLORA ! Nato pa sem odšla po Freedom in v šolo. Ko sem prišla do ograde in hotela zapreti Freedom, se je pripeljala važička in s svojim avtom povozila ograjo in jo podrla. Zasmejala se je in jaz nisem imela kam dati Freedom. Zato sem svojega konja privezala zraven koles. Saj je bil konj zame tudi neke vrste kolo, oziroma prevozno sredstvo. Odšla sem v šolo in tam me je že čakal Jake. Nasmehnil se je in mi rekel, naj pohitim, saj imava še samo dve minuti, da prideva v učilnico za kemijo. Nato me je potegnil s sabo in rekel: »Hitro, pridi! No, a ti je mami dovolila na bolšji sejem?« »Ja.« sem rekla. »No, super, pridi!« Spotoma sem v omarico dala vprege in  odšla sva v učilnico. Ko sva odprla vrata učilnice, sem opazila učitelja. Imel je velike rjave oči in ogromne podočnjake, grdo naju je pogledal in rekel: »Zamujata!« Rekla sva, če nama oprosti in rekel je: »Prav, ampak samo zato, ker imamo prvič! No, sedita.«  je rekel. Začel je deliti varnostne plašče in očala. Sedla sva k tihi sošolki, Lini. Ker smo morali biti v trojicah, sva bila z njo. Najprej smo prišli po pripomočke in začeli nekaj mešati. Za domačo nalogo pa smo morali priti skupaj k nekomu na dom in nato zapisati, kaj smo ugotovili, ko smo mešali tekočine. Nato smo oddali plašče in očala, ker je zvonilo. Odšla sem do omarice. Odpadle so nam tri ure. Učiteljica zgodovine je namreč imela gripo in je okužila tudi učitelja za fiziko in učiteljico za biologijo. Ta čas sem se družila z Jakeom in s Freedom, dala sem ji nekaj za pojest. Naslednjo uro smo imeli športno vzgojo: fantje ločeni od punc. Športna vzgoja mi je hitro minila, ker sem zelo gibčna in obožujem šport. Ko smo končali s športno vzgojo, sem odšla do Freedom in Jake je prišel do mene ter me vprašal: »A greva danes skupaj domov in nato na bolšji sejem?« »Ja, pridi.« sem rekla. Vzela sem vprege in zajahala Freedom. Jake je tekel zraven mene in odšla sva do moje kmetije. Tam sem dala Freedom v ograjo. Ko pa je nenadoma do mene prišla Impossible in me začela lizati. Jake pa me je vprašal: «Kdo pa je to?« Povedala sem mu, da je to Impossible in da sem jo našla v gozdu. Nato sem jo nahranila. Prišla sem do Isabele in ji rekla,da grem na bolšji sejem. Vzela sem 30 dolarjev iz moje žepnine. Isabella mi je rekla, naj se imam lepo in me poljubila na čelo. Poslovila sem se in odšla k Jaku. On je imel s sabo 20 dolarjev. Počasi sva hodila skozi gozd do sejma. Končno sva  prišla do stojnic z raznimi stvarmi. Mene so najbolj pritegnile čudovite zapestnice. Zraven njih so bile neke grde rjave, podobne tistim  v mojih sanjah. Prišel je prodajalec, ki jih je prodajal in je gor vrgel še eno. Nisem mogla verjeti, ko sem jo zagledala. To je bila ovratnica od Luckyja! Vprašala sem ga, koliko stane. In rekel je, da 50 dolarjev. Odprla sem  usta skoraj  do tal in nato sem poklicala Jakea. Prišel je do mene in se poskusil zmeniti za 30 dolarjev, ampak prodajalec tega ni želel. Rekel, da jo proda samo za  50 dolarjev in nič manj. Nato pa me je Jake pogledal in vprašal:  »Koliko ti ta zapestnica pomeni?« Rekla sem mu, da je to ovratnica od Luckyja. Žalostno sem pogledala v tla, ker sem vedela, da je ne bom dobila nazaj. Nato se je zgodil čudež, Jake se mi je nasmehnil in iz žepa potegnil 20 dolarjev. Vzel je še mojih 30 dolarjev in ves denar dal prodajalcu. Dobila sem svojo zapestnico!  Bila sem tako vesela, da sem Jakea poljubila na lice in se mu nasmehnila. V obraz je postal čisto rdeč in vprašal, če bova odšla. Prikimala sem in nato sva odšla. Ko sva prišla do moje kmetije, sem ga objela in rekla: »Hvala!« Prikimal je in odšel proti svojemu domu in mi pomahal. Ko sem prišla domov, sem pobožala Freedom in pozdravila Impossible. Šla sem do Isabelle in vprašala me je: »Kako si ljubica?« Rekla sem ji: »Super«. Pojedla sem večerjo, se stuširala in odšla spat. Za pižamo sem imela široko majico na kateri je pisalo I LOVE AMERICA in pa kratke hlače. Moji roza copati pa so bili v obilki zajčkov. Ponoči sem zelo slabo spala, ker sem imela nočne more. Zjutraj sem se tako slabo počutila, da nisem odšla v šolo, ker je Isabela tako predlagala. Ko sem vstala iz postelje, je Impossible spala zraven mene v postelji. Nasmehnila sem se in jo pobožala, odšla sem po zajtrk. Jedla sem kosmiče z mlekom in pa pomarančni sok. Sok je bil iz naših pomaranč,ki smo jih gojili na vrtu pred hišo. Tam smo imeli tudi drugo sadje.

 

TRAGEDIJA

Ulegla sem se v posteljo in začela jesti zajtrk. Nato sem naredila domačo nalogo in odšla v hlev. Pomolzla sem kravo in jo nahranila, ravno tako pujse in pa koze. Ovce pa sem postrigla, ker to delamo dvakrat na mesec. Malo sem še jahala s Freeedom okrog kmetije. Počutila sem sem se zelo utrujeno, zato sem odšla v hišo in v posteljo. Zaspala sem ob dveh popoldne, zbudila pa sem se čez pol ure. Zato sem odšla v  kuhinjo, ker imamo takrat kosilo. Isabelli je zmanjkalo olja in je šla v trgovino. Rekla je, da se vrne čez pol ure. Ostala sem sama doma in božala Impossible. Kasneje pa sem malo brskala po računalniku. Nato je nekdo pozvonil. Ko sem odprla, sem zagledala visokega moškega, ki je kadil pipo. Za njim je bila velika črna limuzina s črnimi stekli. Moški je imel oblečeno črno majico in črne hlače, črne čevlje. Za  njim pa sta stala tudi dva velika fanta, ki sta bila podobno oblečena. Vsi so imeli dolge brke, ki so bili proti konci zaviti. Moški me je vprašal: »Ali si ti Isabella Rook?« Potiho sem odgovorila, da nisem in nato je rekel: » No, ko jo boš videla, ji daj ta listek.« V roko mi je potisnil nek zmečkan papirček. Nato so odšli v limuzino in se odpeljali z zelo veliko hitrostjo. Pogledala sem na listek, na njem pa je pisalo: STROŠKI SO SE ZVIŠALI IN ZDAJ MORATE KMETIJO NA MESEC PLAČEVATI ŠE VEČ, KOT IMATE DENARJA. IN VLADA VE, DA STE STARI ŠELE 70, AMPAK MISLIM, DA MORATE ITI V DOM ZA OSTARELE. UPOKOJITE SE IN PRODAJTE KMETIJO! TISTO POSVOJENO DEKLICO  PA POŠLJITE V SIROTIŠNICO! ČIMPREJ NAM SPOROČITE VAŠO ODLOČITEV.  VLADA IN MICHAEL JOHN. To je bil zagotovo ta moški. Listek sem spravila in razmišljala, kako bi lahko dobili denar. Potem pa sem se spomnila, da bi lahko otroke učila jahanja. Ja, to je bila najboljša ideja, kar sem jih imela. Zato  sem se odločila, da listka ne bom pokazala Isabelli. Naslednji dan bom začela s skrivno šolo jahanja. Kmalu je prišla Isabella z oljem in mi naredila kosilo, ki je bilo zelo okusno in vse sem pojedla. Pomagala sem ji pospravljati in pomiti posodo. Do večera sem še brala.  Za večerjo sem pojedla jabolko, ker nisem bila lačna. Nato sem si umila zobe, se stuširala in si oblekla pižamo. Zlezla sem v posteljo. Spomnila sem se, da jutri nimam pouka, ker je praznik. Sredi noči je k meni prišla Impossible in se stisnila k meni. Bila je zelo mehka in pa topla. Ponoči sem spala odlično in sem sanjala lepe sanje. Zjutraj, ko sem se zbudila, pa je bilo na moji mizi sporočilo: VRNEM SE KMALU - ČEZ KAKŠNO URO. ODŠLA SEM PO OPRAVKIH. ISABELLA. Razmišljala sem, da bi bil to popoln čas, da obesim plakate za skrivno jahalna šolo. Odjahala sem v mesto in obesila nekaj plakatov. Na njih je pisalo: Pridite, nova jahalna šola na Ulici 856. To je bil moj naslov, ker nisem vedela, kje bi drugače lahko jahali. Pripravila sem nekaj ograj v krog in pa jahalne škornje ter čelado. Prinesla sem tudi veliko korenja in pa vode, nekaj sedel in pa vpreg in to je bilo to. Imeli sva tri konje in pa tudi dva ponija, zato sem pomislila, da bodo odlični za otroke. Najprej je prišla samo ena punca,  nato še dve. Eno po eno sem dajala na konje in nato so jahale v krogu, da se malo navadijo konjev, ker jih bodo imele pri vsakem jahanju. Na koncu smo se igrali neko igrico, nato pa so prišli starši po njih. In vsak mi je dal 45 dolarjev, ker je to bilo plačilo za cel mesec, nato pa so vsi odšli. Hitro sem vse pospravila. Čudno se mi je zdelo, da se Isabella še ni vrnila. Prižgala sem TV in so bila poročila. Neko žensko je zbil vlak in je bila hudo poškodovana. Odpeljali so jo v bolnišnico in ne vedo, ali bo preživela.  Ko sem videla sliko, mi je kozarec padel na tla in se razbil. Oči so se mi napolnile s solzami in zakričala sem. Ženska, ki jo je zbil vlak, je bila Isabella.  Padla sem po tleh, začela sem glasno jokati in kričati. Razmišljala sem tudi, kako bom preživela sama. Morda bom morala v sirotišnico, ali k novim krušnim staršem. Pohitela sem  v bolnico in odšla do Isabelle. Njene zadnje besede so bile: »Prosim, uniči čarobno zapestnico. Ne bo ti prinesla sreče.« Sicer nisem vedela, kaj to pomeni. In nisem razumela, zakaj jo naj uničim. Nato je zaprla oči. Razjokala sem se in odšla počasi domov ter se ulegla v posteljo. Dolgo nisem zaspala. Isabello sem imela zelo rada in vedela sem, da ne bom nikoli imela takšne dobre krušne mame, kot je bila ona. Ko sem se zjutraj zbudila, sem najprej pojedla zajtrk, nato sem vzela šolsko torbo in odšla v šolo s Freedom. Ko sem prišla v šolo, so počasi vsi prihajali do mene in mi izrekali sožalje. Nato pa so mi začele teči solze po licu. Odšla  sem v zgornje nadstropje, ker sem  imela španščino. Tam smo se učili kako se reče: Dober dan, kako si, kako ti je ime, kaj delaš. To vse nas bo naslednji teden spraševala za oceno. Do mene je prišel Jake in me objel, nato pa rekel: »Moje sožalje za Isabello. A se bova danes skupaj učila?« Pokimala sem in si obrisala solze z lica. Jake  je rekel: »Super!« in odšel proti učilnici za biologijo. Tam smo se učili nekaj o organih in takšnih stvareh. Imeli smo še glasbo, ker bomo naslednji teden imeli nastop pred celo šolo in zato smo preverjali glasove. Dobila sem glavno žensko vlogo v predstavi, ki jo bomo imeli.  Jake pa je dobil glavno moško vlogo. Igrala bi naj dekle, ki zelo lepo poje, ampak ne ve, kako naj to pove mami, ker ji ona ne pusti peti. Nato je bilo konec pouka in odšla sem z Jakeom  domov. Po telefonu me  je poklicala neka ženska, Nika Potzusr in rekla: »Oprosti, si ti Flora Rook, kajne? Želim ti samo povedati, da bo pogreb Isabelle Rook jutri ob štirih popoldne na pokopališču Fedrica Lopra. Rekla sem: »Prav in nasvidenje«. in nato prekinila ter pogledala Jakea. Povabila sem ga na pogreb in rekel je, da bo prišel. Nato sva se z Jakeom začela učiti različne predmete in se pogovarjati. Potem pa je šel domov. Naredila sem si kosilo: piščančje krokete in riž z gobovo omako. Kosilo je bilo zelo dobro, ampak ne tako napolnjeno z ljubeznijo, kot je bilo od Isabelle. Nekdo je potrkal na vrata, zato sem odšla odpret. Zagledala sem tistega moškega, ki mi je prinesel pismo, kako mu je že bilo ime… A, ja, zdaj se spomnim - Michael John. Grdo me je gledal in vprašal: »A si dala  pismo Isabelli?« Ugotovila sem, da ne ve za njeno smrt,  zato sem se na debelo zlagala. Rekla sem mu, da sem ji dala  pismo. Zlagala sem se, da bo poplačala dolgove, ker ima še dovolj denarja. »Kje pa je zdaj Isabella, da se pogovorimo o tem?« je rekel bolj naglas. »Amm…Odšla je v trgovino kupit hrano za koze.« in bum še ena velika laž. Malo sumničavo me je pogledal  in rekel: »Aha, dobro.« In je odšel. Oddahnila sem si in odšla v mojo sobo spat. Pobožala sem Luckyjevo ovratnico, ki je bila na moji roki in rekla: »Kako si želim, da bi Isabella zdaj bila tukaj!« In zgodil se je čudež. Isabella se je prikazala in se mi nasmehnila. Od sreče sem začela jokati. Nato pa je rekla: »Živjo, ljubica, nikar ne jokaj za mano. Zdaj sem na lepšem kraju in tudi jaz te pogrešam. Ampak, ves čas te opazujem in vem, da hočeš dobiti denar. Ne skrbi, saj bo vse v redu!« In nato je izginila. Jaz pa sem si rekla: »Joj, zakaj nimamo več denarja. Želim si, da bi ga imeli toliko, da bi ga bilo dovolj za tri kmetije!« Kar naenkrat se je pred mano pokazala gora denarja in zakričala sem od sreče! Nisem mogla verjeti, kaj se je zgodilo! Ugotovila sem nekaj nemogočega… Ovratnica od Luckyja je bila čarobna! Zato sem se odločila, da ji bom rekla čarobna zapestnica. Hotela sem še enkrat preveriti njeno čarobno moč. Zaželela sem si nekaj nemogočega: »Želim si, da bi me jutri najlepši fant na šoli povabil na zabavo za noč čarovnic!« Nato je nekdo potrkal, odšla sem odpret in bil je poštar. Dal mi je belo ovojnico, ko sem jo odprla, sem videla, da je vabilo za zabavo. Rekla sem mu: »Hvala in na svidenje!« On pa je rekel: »Adijo!« in odšel. Prebrala sem vabilo in bilo je točno za zabavo za noč čarovnic čez dva tedna. Od Brocka! Zabava bi naj potekala med poukom, kar je bilo nemogoče. Zato sem samo dvignila zapestnico, se zasmejala in rekla: »Želim si, da bi odpadel pouk čez dva tedna!« Nato se je televizija prižgala kar sama in po poročilih so rekli: »31. oktobra ne bo pouka na nobeni šoli zaradi zabave za noč čarovnic.« No, to pa ni bilo naključje. Zapestnica je bila res čarobna! Oblekla sem pižamo, pojedla večerjo in odšla spat. Kljub temu, da sem bila žalostna zaradi Isabelline smrti, sem spala zelo dobro. Moja zapestnica mi bo kmalu polepšala celo moje živlenje in nikoli je ne bom več izgubila. Zelo sem jo imela rada in od zdaj naprej bo moja najboljša prijateljica za vedno. Sanjala sem, da sem zelo vesela, srečna in radodarna, ker imam to čudovito zapestnico.

 

NOVA TROJICA

Ko sem se zbudila, sem se spomnila, da je danes Isabellin pogreb. Komaj sem nekako preživela do popodneva. Potem sem se začela pripravljati za pogreb. Iz omare sem vzela črno obleko in čevlje s petkami, ki so bili tudi črni in si naredila figo in se malce naličila. Oblekla sem obleko in obula čevlje ter poklicala Jakea. Skupaj sva pojedla kosilo in nato odšla na pokopališče. Ko sem videla Isabello v odprti krsti, sem začela jokati. Ugotovila sem, kako močno jo že zdaj pogrešam. Jake me je objel in se mi nasmehnil, rekel pa je tudi: »Zdaj je na lepšem kraju.« Prikimala sem, ampak še vedno sem bila žalostna. Nato sva ji prižgala svečo in dala rože z njenega vrta ter odšla domov. Naslednja dva tedna sem preživela kot v nekakšni otopelosti. Skušala sem se zamotiti s šolo in opravili na kmetiji. Jake in njegova mama sta mi bila v veliko oporo. Večkrat sem jedla pri njih. Z Jakeom pa sva se tudi skupaj učila in delala domače naloge. Bil je zelo prijeten in prijazen fant, ki me je znal potolažiti. Čeprav pravijo, da čas celi vse rane… Vem, da Isabelle ne bom nikoli pozabila. Zame je zelo lepo skrbela in imela me je rada. Jaz pa njo, seveda.

Čeprav si sploh nisem želela na zabavo za noč čarovnic, je prišel tudi ta dan. Odločila sem se, da grem. Tudi Jake in njegova mama sta me spodbujala k temu, saj življenje teče naprej. Važička se je že en teden v šoli hvalila, da bo ona najlepša na zabavi. Imela bi naj najlepši kostum princese, ki ga je izdelal najdražji modni oblikovalec, Pierre Le Bouttin. Prijela sem zapestnico in si zaželela, da bi bila najlepša na zabavi. Pred mano se je pojavila čudovita roza škatla s srebrnimi zvezdicami, na njej pa je bilo napisano moje ime. Hitro sem jo odprla. Notri je bil kostum vile, ki je imela vijolična krila. Obleka je bila tudi vijolična in posuta s srebrnimi bleščicami, zraven pa je bila tudi srebrna krona z vijoličnim diamantom. Kostum je bil prečudovit! Preoblekla sem se v kostum in si nakodrala lase. Malce sem se tudi naličila z vijoličnimi ličili. Po laseh pa sem si posula srebrn prah. Pri vsem tem mi je pomagala čarobna zapestnica. Nato je pozvonil Jake in šla sem mu odpret. Ko me je zagledal, je na široko odprl usta. »Ali sem tako grozna?« sem ga vprašala. »Ne, čudovita si!« mi je odgovoril. Odšla sva na zabavo. Na šoli je bil obešen ogromen napis: ŠE ŽAL VAM BO, DA STE SI UPALI PRITI! V šoli pa so bile na mizah razne tortice v obliki buč, duhov in netopirjev. Za pijačo pa so stregli nek zelen napitek. Odločila sem se, da bom raje pila kar vodo, ki sem si jo prinesla.

Tam je bilo tudi ogromno plesišče in pa oder. Do mene je prišel Brock in rekel: »Vesel sem, da si prišla. Ali ti prinesem kako tortico?« Prikimala sem. Do mene je prišla važička takoj, ko je Brock odšel. Rekla je: »Saj se ne boš prijavila na tekmovanje v petju? Itak bi te premagala!« in me je posmehljivo pogledala. Ko sem hotela reči ne, je prišel Jake in rekel: »Seveda se bo in tudi premagala te bo!« Nato se je važička začela glasno smejati in rekla: »To se ne bo zgodilo.« in nato je odšla. Vprašala sem Jakea, zakaj je to storil in rekel mi je: »Zato, ker je res, čudovito poješ! Slišal sem te peti v tvoji sobi ponoči. Vsekakor si  boljša od te, ki se ima  za  divo. Zaupaj mi in verjemi vase. Pojdi na oder in zapoj, kot poješ doma. Verjemi vase, razmišljaj kot, da sva sama in da nisi na odru, ampak v tvoji sobi.« Rekla sem: »Prav«. in  sva se od veselja kar objela. Nato sem odšla na oder in vsi so me gledali, tudi Brock.  Začela sem peti pesem Scyscraper od Demi Lovato: Skies are crying, I am watching, catching teardrops in my hands…In nato sem se čisto vživela. Počutila sem se svobodno in kot, da letim in nato je prišel moj najljubši del: You can take everything I have, you can brought everything I am… In čez nekaj časa se je pesem končala. Vsi so mi full ploskali, razen važičke in njenih prijateljic. One so me začudeno in grdo gledale. Za mano so peli še ostali nastopajoči in na koncu tista važička. Brock mi je rekel, da sem bila odlična in mi dal kolaček v obliki buče. Zahvalila sem se mu in se nasmehnila. Na oder so poklicali so najboljši pevki: to sva bili tista važička in jaz. Ko je že mislila, da bo zmagala so rekli: »In zmagovalka je… Flora Rook!« Nisem mogla verjeti. Važička je bila tako jezna, da je histerično  kričala in odšla s svojima sledilkama na stranišče. Tam se bo verjetno »potolažila« z ličili. Šla sem z odra in Jake je prišel ter me objel. Pomislila sem, da je škoda, ker ni Isabelle. Z Jakeom sem odšla za oder in mu rekla: »Nekaj ti moram povedati.« In on je rekel: »Prav, kar povej.« »No, ne smeš povedati NIKOMUR!« »Prav prav povej.« »No, saj veš da  imam ovratnico od mojega psa Luckyja? Ugotovila sem, da je čarobna. Vse, kar si zaželim, se uresniči!« Jake je na široko zazijal od presenečenja in nato in rekel: »To ni res! Dokaži, da je.« »Prav.« Zavihala sem rokave, da se je zapestnica dvignila in rekla nekaj, kar je hotel Jake. »Želim si, da bi zdaj prišli vesoljci in vzeli skledo s tistiom ogabnim zelenim napojem. Nato naj jo polijejo po važički.« Jake se je zasmejal in rekel: »To se ne bo zgodilo.« Kar naenkrat se je zaslišal čuden ropot in zagledala sva modro svetlobo. Nato pa še ogromno zeleno ladjo. Z mehansko roko je vzela skledo zelenega napoja in polila važičko. Ta je tako zakričala, da so počili kozarci in vsi so se ji smejali. Celo midva z Jakom. Vesoljska ladja pa je odletela stran. Jake mi je rekel: »Ne morem  verjeti, da je to res čarobna zapestnica!« »ŠŠŠ! sem ga skušala utišati. »Pazi, da te kdo ne sliši«  Jake je rekel: »Oprosti!«  Takrat pa sva zagledala Lino Dessalur, ki naju je slišala in je zbežala stran. Hkrati sva zavpila: »Lina, počakaj!« in ustavila se je. Prosila sem jo, da ne izda skrivnosti in ji vse razložila. Rekla je: »Tega ne izdam pod enim pogojem in to je, da se lahko družim z vama.« Prikimala sem in prepričala tudi Jakea, ki ni bil takoj za. Po zabavi smo se družili vsak dan, dan za dnem in hodili eden k drugemu. Postali smo pravi trojček in čarobna zapestnica nam je še olajšala stvari. Vse je bilo popolno. Potem pa sem ugotovila, da so to bile samo sanje. Nikoli jima nisem povedala za čarobno zapestnico. Povedala jima bom, ko bo čas za to. Po mojem nastopu sem odšla domov spat. Odločila sem se, da jima tega ne bom nikoli povedala. Spoznala sem tudi, da ne rabim najlepšega fanta v razredu in, da mi ukazuje važička. Rabim samo svoja najboljša prijatelja in vse bo v redu. Odšla sem ven iz hiše in vzela zapestnico. Potegnila sem jo, da se je strgala in njene mavrične niti so popadale po tleh in v potok. Tisti hip je iz potoka prišel Lucky čisto živ. In vsa ta leta je bil ujet v mavrični zapestnici. Nato je nek fant pritekel do mene, to je bil Ian in za njim sta prišla še moja starša. Od sreče sem jokala. Dolgo smo se objemali in jokali. Potem smo vsi skupaj živeli na kmetiji. In zapomnite si: Ne rabite neumne čarobne zapestnice, da bi lahko bili popularni in osvojili fanta, ali punco. Morate biti samo to kar ste, se potruditi za to, kar želite in imeti dobre prijatelje. Z mojo družino smo živeli v hiši na kmetiji s Freedom in Impossible. Bili smo zelo srečni, ker smo bili končno skupaj. Končno sem spet imela svojo družino. In to je bilo najbolj pomembno! Vsak dan smo se Lina, Jake in jaz družili. In celo brez zapestnice smo postali najbolj popularni na šoli. Tista važička pa je ostala sama brez svojih sledilk in od takrat se nihče ni več družil z njo. Najlepši fant na šoli je pristal z Lino in jaz z Jakeom. Vse je bilo popolno. Vsi smo dobivali dobre ocene in vsak konec tedna smo se skupaj dobili in se učili.

Nikoli ne nehajte verjeti vase! Krasni ste prav takšni kot ste!