Glasovalna številka: PR108

Ana Bizjak

ROŽNATO POSTELJNO PREGRINJALO

OŠ Bežigrad

 

ENA

Rožnato posteljno pregrinjalo, ki ji ga je nekoč kupila mama, se je zvijalo pod njenim telesom in mečkalo okoli gležnjev, ko je ležala nepremično z glavo naslonjeno na steno. Nekoč temno modra, sedaj pa prekrita le še s tanko plastjo pobledele modre, packami krvi ter delci majhnih trupel drobnih komarjev – ki so na svojo nesrečo zaradi vlage in privlačne svetlobe iz stare svetilke, zahajali svojemu koncu naproti – ji je stena predstavljala mrzlo zaščito pred nevarnim zunanjim svetom. Sara je opazovala majhne koščke, ki so se vrtinčili v snopih svetlobe in si jih predstavljala kot drobne ljudi, predrobne za površne človeške oči, ki so se med seboj zibali v ritmu glasbe ter veselo kramljali. Ob vsem tem se je počutila osamljeno, kot da ni bila povabljena na njihovo zabavo, zato je v navalu jeze z dlanjo zamahnila po svetlobi, ljudje pa so se za trenutek v kaosu razpršili na vse strani. Ker so se po nekaj sekundah spet vrnili na svoja mesta in nadaljevali, s čimer so se prej ukvarjali, je zavzdihnila nad spoznanjem svoje neumnosti. To vendarle niso bile osebe, temveč samo drobni delčki prahu v soju rumene svetlobe, ki je osvetljevala staro sobo. Ob nenadnem spoznanju je ugasnila svetilko. Tedaj je v sobi nastala popolna tema, le tanek snop luči je uhajal skozi priprta vrata, ki so vodila na hodnik, pokrit s staro preprogo, starejšo od Sare in njene svetilke skupaj. Iz jedilnice so uhajali vzdihi njene mame, ki je v naglici pripravljala večerjo. Katerikoli drug dan se ne bi dala motiti s skrbjo glede prehranjevanja svojega moža in hčere, vendar so bili tistega večera na poti na obisk njihovi sorodniki. Čeprav bi Sarina mama to zanikala, je tudi sama dobro vedela, da v družini veje prikrita tekmovalnost. Sara se tega večera ni veselila, vedela je namreč natanko, kako bo potekal, saj je v svojih rosnih petnajstih letih presedela vsaj tretjino svojega življenja na oblazinjenih sedežih z zbrano družino. Ko so prispeli gosti in se po nerodnem poljubljanju in pozdravljanju končno usedli za mizo, je pričela z igrico, ki je zrasla skozi leta dolgočasnih večerij, pri katerih je poskusila uganiti, kdo se bo skregal in zapustil mizo ter kateri bo tisti, ki bo zaradi opitosti obležal na kavču. Vsekakor je bil v obeh kategorijah večkratni prvak stric Tomaž, ki so mu ob določenem času namesto vina pričeli nalivati jabolčni sok. S svojo družino ni čutila globoke povezave, veliko raje je svoj čas prebijala v družbi komarjev in majhnih ljudi, ki so oživeli ob vklopu svetilke. Ni se veselila božičnih juter, rojstnih dnevov in vsekakor se ni veselila neumnih večerij, ki so bile izvrstna priložnost za širokoustenje sorodnikov z dosežki svojega naraščaja. Poleg tega je bila vedno tista, ki je bila izvzeta iz pogovora, ker ni vedela ničesar o gospodarstvu ali politiki. Imela jih je rada in oni so imeli radi njo, vendar to ni pomenilo, da bi rada z njimi preživela več časa, kot je potrebno. Zato je takoj, ko je napolnila svoj želodec z juho in s praženim krompirjem ter naskrivaj nahranila babičinega psa s piščancem z okusom po plastiki, nato pa pretentala svoj še vedno lačen želodec s sokom, zapustila jedilnico in se ponovno potopila v domače globine svoje škripajoče postelje. Ker še dolgo po polnoči in večurnem premetavanju ter mečkanju odej ni začutila občutka padanja, za katerega je vedela, da jo bo potegnil v lahen spanec, je prehitro z glavo švignila proti stropu in se usedla na rob postelje. Zaradi naglega giba se ji je zvrtelo v glavi, vsi predmeti pa so dobili megleno obliko. Potem se ji je pred očmi za nekaj trenutkov stemnilo in že je bilo spet vse normalno. Vsi predmeti so stali ponovno na svojih mestih. Tako je na primer stara lesena omara še vedno stala na koncu sobe v oddaljenem kotu, nasproti nje pa je bila postavljena majajoča miza, sestavljena iz dolgega kosa lesa in štirih kovinskih nog, stena, ki je povezovala kot omare in konec mize pa je bila tako kot že petnajst let zapolnjena z ogromnim oknom, s katerega sta se na obeh straneh bohotili zeleni zavesi polni prahu. Tudi visok predalnik je še vedno stal med vrati in stolom, polnim oblačil. Tla se niso spremenila in so bila kot po navadi temna ter zasuta s koščki papirja, oblek, starih vrečk, razlitih lakov, svinčnikov in šolskih zvezkov. Spremenilo se ni prav nič, Sara je še vedno sedela na koncu postelje, ki je še vedno stala nasproti rjavega predalnika, ki je še vedno ležal v Sarini sobi, ki je bila še vedno postavljena na desno stran hodnika v drugem nadstropju počitniške hiše njenih staršev, ki je še vedno stala v Savudriji, ki je bila še vedno vas na Hrvaškem. Prav nič se ni zgodilo, vsaj zanjo ne. Gotovo pa se je ponekod po svetu spremenilo mnogo stvari za mnogo ljudi, je nato pomislila. Nekateri so prispeli na svet, drugi pa so ga zapustili. Morda ga je kakšen srečnež po svoji smrti ponovno obiskal v obliki metulja. Kakšen pa se je lahko spremenil v rožo, ki jo je nato nekdo v jezi ali žalosti ob lastni izgubi pohodil in umoril. Vedela sicer ni, če reinkarnacija res obstaja, vendar je vseeno ob svoji zadnji misli občutila olajšanje, da je vse ostalo tako, kot je bilo. Vseeno pa si je želela, da bi ravno tako kot njena  postelja, predalnik ali soba, ostala na enakem mestu prijateljica Rebeka, tik ob njej in ne sama v kopalnici na enega izmed svojih žalostnih dni. Potem je njena starša ne bi našla vse krvave in porezane v kopalni kadi. Potem ne bi zapustila Sare in je pustila na tem strašnem mrzlem svetu tako same in prestrašene. Morda bi njena družina ostala cela in srečna, iskra pa ne bi zapustila Sarinih oči, ki so si v tistem trenutku najbolj želele spanca, v katerem bi se lahko ponovno srečala s svojo staro prijateljico. Naenkrat se je počutila težko, kot da bi tehtala tone, ki so jo vlekle nazaj na posteljo. Komaj je glavo položila na vlažno blazino, že jo je spet dvigala ob zvoku ropota loncev, ki je prihajal iz kuhinje. Nato se je spet usedla na konec postelje, dokler ni opazila visokega sonca, ki je metalo tople žarke skozi okno njene sobe. Zanimivo se ji je zdelo, kako je devet ur lahko minilo tako hitro. Komaj se je spominjala, kako se je prejšnji večer z obrazom dotaknila blazine, in si težko predstavljala, da je toliko časa ležala, brez da bi se zavedala česarkoli okoli sebe.

Ko se je prebudila iz svojega sanjarjenja, je vstala in se bosonoga odpravila po lesenih stopnicah ter prehodila mrzle ploščice ozkega hodnika, dokler se ni skrila za vrata, ki so vodila v kuhinjo ter počakala, da je mama zapustila sobo. Iz hladilnika je vzela mleko ter ga natočila v majhno, modro, na straneh okrušeno skodelico. Morda zaradi jutranjega mraza ali cvetočih rož na okenskih policah jo je v nosu zasrbelo, kar je sprožilo naval kihanja, pri čemer je nekoliko zgrešila ciljani objekt. Iz tetrapaka je pritekel curek, ki je ob odrezavih gibih spremenil smer in namesto v skodelici na kamnitem pultu pustil belo packo. Pobrisala jo je z rokavom majice in se z žlico v ustih spet odpravila v svojo sobo. Med potjo je popolnoma pozabila na kosmiče, ki so še vedno ležali v kartonasti škatli na dnu lesenega predala in se nanje spomnila šele, ko je prestopila prag svoje sobe. Delno zaradi lenobe in delno zaradi izogibanja svojim staršem se je zadovoljila s tem, kar je imela, lakoto pa potisnila na stran. Čez nekoliko časa je v njeno sobo prihitela mama in ker očitno nesreča potuje v dvoje, je na Sarino neprijetno presenečenje za njenimi nogami opazila svojega bratranca.

»Kaj če bi malo popazila nanj, draga?« je rekla in nato nadaljevala: »Njegova mama je utrujena, Maj pa bi se želel kopati. Daj, odpelji ga na plažo.«

Potem je odšla brez odgovora, kar ni naredilo velike razlike, saj je Sara vedela, da ji izbira tako ali tako ne bi bila dana. Lahko bi se reklo, da so njune pogovore večinoma sestavljala le retorična vprašanja z mamine strani. Ker je bil fantek še majhen in je bil na tisti stopnji obiska, ko je bil še sramežljiv in priden, ga je lahko z lahkoto pustila čakati na postelji, ne da bi se bala uničenih reči ob vrnitvi, medtem ko je odhitela po kopalke. Ko se je čez nekaj časa vrnila, je Maj še vedno sedel na robu postelje in se igral s svojimi avtomobilčki. Ob vstopu v sobo je vanjo uprl svoj pogled, se skobacal s postelje in ji pristopil naproti. V tišini si jo je ogledoval, ob čemer se je počutila neizmerno neprijetno, zato ga je prijela za roko, odvedla po stopnicah navzdol in skozi zadnja vrata ven. Zavedala se je, da je samo vprašanje časa, kdaj ga bo razneslo kot bombo in se bo iz majhnega sramežljivega fantička spremenil v razvajenega otročaja. S svojimi kartami je morala igrati modro – če se je bo preveč navadil, ne bo zapustil njene strani in ji bo sledil kot majhen kužek. Sara psov ni marala in ravno tako ni marala otrok, zato ga je v tišini odvedla do plaže.

Prečkala sta cesto, ki je ločevala hiše in šotore ter se po vročem asfaltu sprehodila do hotelskih ležalnikov. Katerikoli drug dan bi se preprosto ulegla na svojo brisačo, vendar je zaradi jeze nad svojo mamo izbrala ležalnik. Čutila je, da bo s tem nekoga kaznovala, čeprav se je globoko v sebi zavedala, da nihče ne bo opazil njene začasne zaplembe. Medtem ko je premišljevala o krivici sveta, je Maj odtaval v vodo. Kasneje je to opazila, a se s tem ni ukvarjala, dokler ni prijokal ob njen ležalnik in ji povzročil še več neprijetnosti. Opraskal si je koleno in se pri tem drl na ves glas. Skoraj bi mu zabrusila, naj neha biti tak otročaj, potem pa se je spomnila, da to pravzaprav je. Sara je zardela, ko je opazila očitajoče poglede turistov. Vse od Rebekine nesreče, katere posledice niso bile le popraskano koleno, se je zaklepala v sobo in skrivala pred svetom, sedaj pa je neumen otrok s svojim neumnim jokom povzročil, da so jo vsi opazovali. Nenadoma se je začela potiti, pa ne zaradi poletnega sonca, temveč neprijetnosti, v kateri je pristala. Če ne bi bilo fantiča, ki jo je vanjo spravil, bi jo že zdavnaj ucvrla domov med varne stene svoje sobe. Ker ji ni preostalo drugega, ga je ponovno prijela za roko in odvedla nazaj proti hiši. Ko sta prispela do vhodnih vrat, je stekel do svoje mame, ona pa v svojo sobo. Čez nekaj trenutkov je na stopnicah zaslišala odrezave, glasne in neprepoznavne korake, zato je v strahu pred morebitnim nenapovedanim obiskom tete Magde v njeni sobi, ki bi morda zahtevala pojasnilo za opraskano koleno svojega sina, odhitela skozi okno in po stari figi proti tlom. Potem je tekla in tekla, dokler ni občutila bolečega kljuvanja na desni strani trebuha in zaradi večkratnega pridiganja učiteljice športne vzgoje vedela, da je to produkt nepravilnega dihanja. Ko je končno ujela sapo in v grlu ni več čutila krvi, se je usedla na staro zeleno klopco, polno urezanih imen, s flomastrom načečkanih kletvic ter starih sivih zalepljenih žvečilk. Če ne bi že vsega svojega življenja preživela v Ljubljani, bi se ji prizor morda gabil. Ali pa če bi bila rojena v kakšnem drugem stoletju, potem bi s svojo konservativnostjo le stežka sedla na zeleni les, vendar je bila rojena leta 1999 in se klop po njenem mnenju ni razlikovala od drugih uničenih stvari, ki jih ponuja svet. Ena izmed njih je bila ona sama, pa se tega sploh še ni zavedala. Počutila se je nekoliko nenavadno, saj ni bila zavita v mehke odeje svoje postelje, temveč je bila ponovno na prostosti. Pogrešala je svojo s perjem polnjeno prevleko, ki jo je, kadar je našla kakšno pero ležati na tleh svoje sobe, prestrašila. Občutka ni znala razložiti, počutila se je nekoliko prestrašeno, kot da se v njeni sobi skriva raca, ali pa krivo, ker je bila ona tista, zaradi katere so jo oskubili. Spet se je potopila v svoje misli in kdo ve koliko časa bi še tako sanjarila, če jo ne bi ravno v tistem trenutku v obraz zadela težka odbojkarska žoga in se s pokom spet odbila od tal. Ob nenadnem kontaktu jo je prevzela panika, v kateri je šele čez nekaj trenutkov, ki so se zdeli kot dolge težke minute, dojela, da ni v nikakršni nevarnosti. Potem je že drugič v tem dnevu zardela zaradi svoje reakcije in radovednih pogledov igralcev, ki so stali v topli mivki in čakali na žogo. Kmalu ji je nasproti pritekla punca njenih let in se ji opravičila, Sara pa ji je samo rahlo pomignila z glavo. Ni zaupala svojemu glasu, ki bi se po vsej verjetnosti med besedo zlomil, ker je bila še vedno ujeta v trenutku in ji je srce bilo z neverjetno hitrostjo. Čez nekoliko časa, ko je bila prepričana, da so že nadaljevali z igro in ni bila več tarča pozornosti, je privzdignila svoj pogled, ravno toliko, da se je na svoje presenečenje ponovno srečala z očmi deklice. Sara se je namrščila, pri čimer sta se ji košati obrvi skoraj stikali, potem pa se je spomnila, da ji je nekoč mama zabičala, kako smešna pri tem zgleda, zato je spet sprostila zgornje obrazne mišice in pustila svojim obrvem, da so  padle na svoje običajno mesto. Ker jo je deklica, katere imena še vedno ni vedela, pričakujoče opazovala, se je odkašljala, vsekakor si namreč ni želela novih neprijetnosti, in vprašala: »Oprosti, ali si kaj rekla?«

Dekle je svoje svetlo rjave obrvi porinilo skupaj, kot da oponaša Sarino dejanje, potem pa odgovorilo: »Pravim, da potrebujemo še enega igralca. Zanimalo me je samo, če bi rada igrala odbojko z nami?«

Tokrat bi ji zagotovo odgovorila, če se ne bi izgubila v toploti njenih oči. Kar naenkrat ji je v grlu zmanjkalo zraka in bi ji skoraj skočila v objem, če se ne bi kmalu zavedla, da je stala pred njo samo neznanka in ne Rebeka. Pa vendar je imela ob pogledu na njene modre oči s kančkom zelene in rumene barve tik ob zenici občutek, kot da pred njo stoji prav ona. Potem se je zavedla, da to vsekakor ni Rebeka in ob tem naenkrat v prsnem košu občutila neznansko težo. Zapeklo jo je v kotičkih oči in ker si ni želela razliti solza, kjer bi jo lahko kdo videl, je v drncu zapustila svojo sogovornico ponovno brez odgovora. Takoj, ko je bila prepričana, da ni več v vidnem polju svojih več ali manj vrstnikov na igrišču, se je ustavila. Dovolj je imela teka po vsej verjetnosti za cel mesec. Že kadar je bila primorana, se mu je upirala z vsemi štirimi, tistega dne pa je skoraj prostovoljno pretekla več, kot je njeno telo preneslo. Ker se je po dveh mesecih šele zares dobro zavedla, da Rebeke ne bo nikoli več videla, so ji solze lile v potokih. Seveda je jokala tudi tisto noč, ko je strašno novico izvedela in tudi naslednjih nekaj tednov preživljala nočne more. Vendar ji je šele ob pogledu na kristalne oči svoje sogovornice postalo jasno, da jo je prijateljica prav zares za vedno zapustila. In iskreno povedano ni vedela, kaj naj naredi. Počutila se je osamljeno kot še nikoli. Poleg tega pa se je gnusila sama sebi, saj se ji je obraz lepil zaradi slanih solza in potu.

Bilo ji je jasno, da taka ne sme stopiti nazaj v hišo. Če bi jo mama videla v takem stanju, bi po vsej verjetnosti, tako kot vedno, iz muhe naredila slona. Sicer se je zavedala, da je to pravzaprav bil slon, vendar ni želela dodatnih neprijetnosti od svojih staršev. Mama bi namreč želela, da prične obiskovati psihiatra, oče pa bi menil, da je to popolna potrata časa in denarja. In potem bi se že spet pričela prepirati, povsem po njeni krivdi. Sara ga sicer tudi sama ni hotela obiskovati, saj je želela svoje občutke zadržati zase, vendar se je vseeno počutila nepomembno, ker se oče ni zmenil za njeno stisko. Bil je tiste vrste mož, ki ni kazal svojih čustev. Le redko jo je objel ali poljubil in je vse svoje težave prebrodil z resnobnim izrazom na obrazu. Nikoli ni pokazal posebne žalosti ali kateregakoli  drugega čustva in je menil, da bi vsi morali delovati tako. Vedela sicer ni, kaj ga je naredilo takega in je pravzaprav tudi ni zanimalo, ker je imela dovolj težav sama s sabo. Spomnila se je, kako žalostna je bila, ko je izgubila svojega prvega hrčka. Tudi takrat so tekli potoki solz, ampak jo je razveselila že misel na to, da ji bodo starši gotovo kupili novega. Precej sebično, vendar je bilo tako. Za naslednjim ni več trošila solz ali besed, ker se je navadila, da po dveh letih pač umro. Tokrat se je počutila tisočkrat huje. Bolečina ni in ni hotela izginiti in tudi misel na nove prijatelje ni pomagala. Hotela je namreč le Rebeko in nikogar drugega. Hrčkova življenjska doba traja dve leti in nič več. Rebeka pa bi lahko dočakala mnogo dlje kot samo šestnajst let. Življenje se je zanjo komaj začelo in že se je končalo. Sara je vedela, da bi morala jokati zaradi takega razloga, vendar ni. Jokala je predvsem iz sebičnosti, ker jo je zapustila prijateljica. Ni razmišljala o tem, da je doživela mnogo let premalo, temveč, da ona sama ne bo zmogla preživeti na tem svetu brez nje. Pa vendar se je globoko v sebi zavedala, da bo. Saj njeno življenje v resnici ni bilo odvisno od Rebekinega. Zakaj se je potem počutila tako slabo? Solze so ji še vedno lile iz kotičkov oči, odgovoriti si ni znala in se tudi ni počutila kot, da je to potrebno. Menila je, da je povsem normalno, da žaluje. To stori vsaka normalna oseba, ki izgubi nekoga bližnjega. V tistem trenutku ni vedela niti, kako bo zbrala moč za nadaljevanje svojega življenja. Vedela ni niti tega, kako naj utiša svoje ihtenje in preneha jokati, kaj šele, kako bo od sedaj naprej vsako jutro ponovno vstajala iz postelje in sama preživljala dan za nočjo. Zapustil jo je še kanček veselja do začetka obiskovanja Gimnazije Poljane, saj svojih izkušenj ne bo mogla z nikomer deliti.

Potem se je končno zbrala in svoje mračne misli potisnila nekoliko na stran. Bilo je že precej temno, kljub temu da so poletni dnevi dolgi. Vsekakor so se opazno krajšali in opozarjali na bližajoči september. Ker je dolgo časa čepela in se skrivala za bujnim grmom sivke, je v desnem stopalu čutila majhne neprijetne mravljince. Potem je vstala in se odpravila nazaj proti hiši, pri tem pa je ob vsakem koraku občutila ponoven šok njihovega gomazenja. Sprednji lasje, ki so bili še prekratki, da bi ostali v čopu in so ves čas lezli iz njega, so zaradi potu delovali nekoliko temnejši in se v valovih lepili na njeno vlažno čelo. Prepričana je bila, da ima obraz rdeč in jo bo zaradi utrujajočega joka naslednji dan gotovo bolela glava. Le nekaj korakov je napravila in že je uzrla grdo strukturo počitniške hiše svojih staršev, ki je v resnici pripadala mami, ampak je veljala tudi za očetovo, saj bi se drugače počutil užaljenega in po vsej verjetnosti tudi manj možatega. Dedek jo je po svoji smrti zapustil Sarini mami. S svojo gromozansko podobo je popolnoma prikazovala njegov značaj – bila je velika kot njegov ego in zelo monotona. Ker je Sarin dedek obogatel s prodajanjem sesalcev, si je s svojo ženo (tistega časa) privoščil precej razkošno življenje. Bil je tisti tip osebe, ki je imel vedno zadnjo besedo pri vsaki stvari, četudi je sam ni razumel in pri tem pričakoval, da se vsi strinjajo z njegovim mnenjem. Če se kdo ni, je toliko časa z glavo rinil v zid, dokler slednji ni popustil. Verjetno nikoli v življenju ni slišal za pregovor, da se o okusih ne razpravlja. Sivkasta fasada njegove hiše in njena dolgočasna oblika pa sta bili odlični pokazateljici njegove povprečnosti. Bil je namreč nadvse povprečen človek, ki ga je od vseh ostalih ločilo le bogastvo z katerim ni naredil nič posebnega.  Edina zanimiva stvar pri hiši je bila ograja. Njeni stebrički so se na nekaterih delih zožali in nato spet odebelili, s tem pa dobili nekakšno obliko steklenice, katere vzorec se je večkrat ponovil na enem stebru. Potem je bil tu še vrt, zanimiv zaradi svoje nedostopnosti, kar je bil produkt nemarnosti Sarinih staršev ter razrasle žive meje. Na sredini je imel umeten ribnik, s katerim se je Sarin dedek v svojem času počutil še posebej imenitnega, poln razraslih alg, ki je s svojo vlažnostjo koristil le komarjem. Na sredini je za piko na i v školjki stala replika Venere, ki ji ni bila pravzaprav prav nič podobna, saj je imela široko odprta usta, skozi katera je brizgala voda – vse dokler ji ni pred približno petimi leti Sara v usta zarinila vinski zamašek, čemur je sledil vik in krik njenega dedka in staršev, ki so bili vsi preveč nespretni, da bi ga dobili ven. Hiša je bila Sari všeč le zaradi varnosti, ki jo je izražala s svojo mogočno zgradbo in ji dajala občutek doma. Četudi je bila mlada in bi morala v svojem mladostniškem veselju steči do vrat, ni bilo tako. Teža žalostnih dogodkov jo je vlekla proti tlom in se je z bolečino premikala proti vratom. Ko je prestopila prag zadnjih vrat, jo je pozdravil vonj hrane, ki se je širil iz kuhinje. Ob tem se je nekoliko predramila, toplota doma pa ji je pogrela razbolele okončine. Čez nekaj trenutkov je že sedela za mizo, pred njo pa je mama postavila toplo zelenjavno juho. Potem jo je oče začel kregati, pri čimer se je mama nemirno presedala in ozirala naokoli, namesto da bi mu nasprotovala, ker se z njim ni strinjala.

»Kje si bila, Sara?«

»Pri odbojkarskem igrišču.«

»Lahko bi nama povedala, kam si odšla. Vedno izgineš nekam, ne da bi komu kaj povedala. Razočaran sem. Sploh si ne predstavljaš, kako sva se z mamo počutila, ko te Magda ni našla v sobi!«

»Kako?«

»Sedaj pa mi še odgovarjaš s tem tonom. Kako sva se počutila? Osramočeno!«

»Zakaj pa je to tako sramotno?«

»Ker si izginila, midva pa nisva imela pojasnila za to. Saj ni pomembno. Kar je pomembno je to, da naju ne spoštuješ. Vedno nekaj zahtevaš od naju, v zameno pa nikoli ne narediš kar ti naročiva ...«

Skoraj bi nadaljeval, vendar je njegova žena končno zbrala pogum in ga prijela za roko. Strah pred njim je bil manjši kot strah pred tem, da bi šel predaleč in rekel kaj nespametnega.

»Maja, pusti me, da dokončam. Dovolj imam njenega nespoštovanja. Sara, vem, da preživljaš nekaj groznega. Ampak vedno bo v življenju nekaj, kar ti ne bo všeč. Jaz pa imam dovolj tvojega kujanja. Spravi se k sebi, že dva meseca te gledam, kako tavaš naokoli, sedaj pa je dovolj. Zdaj pa pospravi svoj krožnik in pojdi v svojo sobo.«

Ob tem je Sara ostala tiho, pa ne zato, ker bi se ga ustrašila. Čeprav je bilo njegovo umirjeno govorjenje strašnejše kot kričanje. Potrebovala je samo nekaj trenutkov, da je povsem dojela, kaj ji je povedal. Ko se je zbrala, mu je rekla:

»Ne vem, če se sploh slišiš oči. Dobro veš, da sem izgubila prijateljico. Ne vem, kako lahko to primerjaš z ostalim v mojem življenju, kar mi ne bo všeč, ker jaz to sovražim!«

Ob tem so se ji v očeh nabrale solze jeze.

»Nikoli te nisem razumela. Kako si lahko tako imun za kakršnakoli čustva! Res ne vem mami, zakaj si še vedno z njim!«

»Sara, dovolj je ...« je potihoma rekla Maja.

»Ne ni. In toliko, da veš, sovražim te!«

Odhitela je iz kuhinje in zadrževala solze, ker si ni želela, da bi jo oče videl jokati. To bi pomenilo, da je v njunem prepiru zmagal. Četudi je nekoliko prezirala svojega dedka, mu je bila vseeno podobna. Tudi sama je imela rada zadnjo besedo. Ko je stopila na prvo stopnico in ni imela več moči, so se ji solze že spet razlile in ji s svojo toploto ogrele obraz. Kot ona se je tudi oče zavedal, da ga v resnici ne sovraži. To je rekla v navalu jeze, ki je zajel oba. V razočaranju sama nad sabo, očetom in celim svetom se je vrgla na posteljo, ki je zaškripala, kot da sočustvuje s Sarino nesrečo in se ob tem nevarno zamajala. Ni bila ponosna na svoj zadnji stavek. Razen tega, da je bil neresničen, se je slišal tudi precej otroško. Zvenel je kot nekaj, kar bi rekli v kakšni neumni najstniški nadaljevanki. Njen obraz je bil zaradi joka rdeč in lisast, v sencih pa je zaradi razburjenja čutila razbijanje žile. Potem se je pokrila in zaradi utrujenosti precej zaspala. Medtem ni slišala vzdihov očeta, ki se je z glavo naslanjal na roke v razočaranju nad samim sabo. Z besedami je bil preoster in kljub temu, da je vedel, da ga ne sovraži, si ni mogel kaj, kot da se ne bi počutil nekoliko prizadetega. Sarina mama pa je sedela na kavču in gledala televizijo. V resnici ni spremljala, kaj se je na ekranu dogajalo, ker je imela preveč dela z zardevanjem iz sramu nad svojo patetičnostjo. Vedela je, da sta bila oba preostra drug z drugim, ampak sta si vsaj upala ubesediti svoje mnenje.

 

DVE

Zaradi nenehnega čivkanja se je Sara proti svoji volji prebudila. Kljub temu se je pretvarjala, da še spi, v upanju, da bo s tem pretentala samo sebe. Skoraj bi ji uspelo, če se ne bi milo žvrgolenje spremenilo v predirljiv zvok, ki je spominjal na piščalko. To jo je spomnilo na učiteljico športne vzgoje in je ob misli nanjo v nejevolji končno vstala ter se napotila proti kuhinji. Skoraj bi že prečkala vrata, če ne bi opazila teme, ki je obdajala hodnik. To se ji je zdelo nadvse čudno, saj so bili tudi njeni starši še v postelji. Potem pa je pogledala skozi okno in ugotovila, da je bila zunaj še črna noč. Prav vse je bilo precej bizarno, njeno domnevo pa je le še potrdila vrana, ki je čepela na okenski polici. Verjetno si zaradi utrujenosti ni belila glave, ne s tem, kako bi vrana lahko žvrgolela ali kako bi lahko piskala. Pomislila ni niti na to, zakaj bi to počela ob treh ponoči na njeni okenski polici. Ko se je hotela ponovno uleči in zaspati, zavita v svojo rožnato odejo, ki je po vonju spominjala na mamin šampon, pa jo je prizor, ki se je odvil pred njenimi očmi, dokončno predramil. Nadpovprečno velika črna vrana je pričela spet piskati in ob tem tudi rasti. Najprej so se ji razširile ogabne črne noge, ki so s svojimi kremplji zarezovale v leseno polico, potem pa se ji je razširil tudi trup. Nekaj črnih peres ji je med preobrazbo izpadlo in so v zavojih preleteli sobo, kot da bi jih nosil veter. Potem so ji zrasla dolga bela krila, ki so bila obrobljena s sivo črto, glava pa se ji je spremenila v ženski obraz. Ni bil grd, pa tudi lep ne. Ob pogledu nanj bi človeka spreletel srh, vendar se je Sari zdel domač. Njena glava je bila srčaste oblike z očmi daleč narazen. Bile so majhne ter modre, med njimi pa se je bohotil orlovski nos, ki s svojo obliko ženski ni prav nič pomagal pri lepoti, le pripomogel je k ptičjemu videzu. Njene temne obrvi so se začele skoraj ob očeh, potem pa se v loku dvigale in jo s tem prikazovale bolj jezno, kot je bila ali je Sara upala, da je. Njena koža je bila precej bleda in ni delovala preveč zdravo, ob koncu visokega čela pa so se ji bohotili mastni, črni lasje, ki bi osebi z normalnim telesom segali do pasu. Ženska, ki je še vedno sedela na okenski polici je bila, harpija. Ko je Saro pogledala naravnost v oči, se je le-ta spomnila zgodbe, ki ji jo je nekoč prebirala babica. Tudi v njej je nastopala ptica z žensko glavo, vendar se je spominjala le tega, bila pa je povsem prepričana, da se takemu bitju reče harpija. Vsebina je ostala na žalost le megla v njenem spominu. Polptica  je predirljivo zakrakala, ob čemer je Sari zaledenela kri v žilah, potem pa jo je nagovorila:

»Dragi otrok, vem, da se bojiš.«

Razen tega, da je v njeni sobi sedela ptica s človeško glavo in je obenem tudi govorila, je Saro najbolj presenetil njen ljubeč materinski glas, ob katerem se je zavedla, kako pogreša ljubezen in sočustvovanje svoje mame, od katere je bila zadnje dni tako oddaljena. Potem je ptica nadaljevala:

»Nikogar nimaš za pogovor, mar ne?« in ji ni pustila odgovoriti, preden je ponovno spregovorila:

»Vem, vem. Tako težko ti je. Rebeka te je zapustila brez kakršnegakoli odgovora. Ni ti povedala, ali je bila to vse tvoja krivda, ker se nisi oglasila na njenih nešteto klicev. Napisala ti ni niti pisma, v katerem bi ti karkoli pojasnila ali se opravičila. In kar te najbolj boli, je to, da v trenutku svojega dejanja, ni pomislila nate in na to, kako bi se počutila, če bi te zapustila, temveč je bila njena odločitev izključno egoistična. Zato jo sovražiš, skoraj toliko, kot kriviš sebe za nesrečo, ker se zavedaš, da je tiste noči mislila le nase in svojo usodo, kljub temu da te je poklicala. Noči prejokaš ali prebediš, ker ti po glavi roji vprašanje, če bi jo lahko ustavila. Potem razmišljaš, kako otročja si bila, ker se zaradi vajinega prepira nisi oglasila na telefon. In kar je najhuje je to, da veš, da tudi če je ne bi mogla ustaviti, bi se lahko vsaj poslovila. Sedaj pa je vse prepozno, vse tvoje skrivnosti, ki si ji jih kdaj zaupala, so pokopane skupaj z njo. Lahko bi vedela, kajti povedala ti je za svoje stanje. Videla si majhne tablete, ki jih je jemala vsako jutro, vendar si se zaradi jeze odločila, da jo boš ignorirala!«

Zadnji stavek je zavreščala, kar je Saro skoraj vrglo s postelje. Kljub velikemu številu besed ženska ni bila zadihana. To je Saro presenetilo skoraj toliko kot dejstvo, da je povedala, kako se počuti bolje, kot bi znala opisati sama. Ker je vse to povedala na glas, se ji je resnica zdela še bolj resnična. Menila je, da če bo dovolj dobro potiskala svoja čustva na stran, potem sploh ne bodo obstajala, vendar je neumna harpija povedala vse natanko tako, kot je bilo. To jo je še bolj razžalostilo, vendar je prejokala že preveč noči, da bi ji slane solze spet zmočile obraz. Kakor hitro jo je ženska razžalostila, ji je tudi vlila novo upanje: »Ne bodi žalosten otrok, vem, kako ti lahko pomagam.«

Bila je pametna, vedela je natanko, kdaj mora biti hladna in kdaj spet prijazna, da dobi kar hoče. Tega se je Sara zavedala, vendar je bila tako željna pomoči, da je v upanju dvignila glavo: »Res? Kako?«

»Torej le govoriš. Veš, lahko ti pomagam ponovno videti Rebeko,« je mamljivo dejala z narejenim glasom, ki ga po navadi uporabljajo ljudje, ki te v resnici ne marajo.

»Ali bi mi res hotela pomagati?«

» Seveda. Bolj si mi pomembna, kot se lahko tako zgodaj zavedaš.«

Tega stavka Sara ni razumela, vendar se ni preveč vznemirjala. Radostila jo je že misel na Rebekin topel objem, ki bi ga lahko prav kmalu spet občutila okoli svojega vratu.

»Kakorkoli, seveda zahtevam nekaj v zameno. Zapomni si, otrok, nihče ne naredi ničesar zastonj, vedno si bodo želeli česa v povračilo. Četudi tega ne pokažejo, bo vedno tako.«

Ob tem se ji je glas iz milega spremenil v hladnega in strogega, zaradi česar se je Sara zavedla, da je njena prijateljica še daleč proč. V želodcu je dobila neprijeten občutek kot pred testom fizike in se nenadoma počutila nič kaj domače.

»Česa pa si želiš?« je zašepetala, kar je spravilo žensko v smeh.

»Saj ni samo ena stvar. Od tebe želim tri! Imam tri naloge, za katere želim, da jih opraviš namesto mene. Če jih boš opravila uspešno, potem ti bom vrnila tvojo malo prijateljico. Ali se strinjaš?«

Zaradi strahu je samo pokimala, harpija pa se je zadovoljno nasmehnila, razprla svoja grda črna krila in se v trenutku, ko so njene ogabne ptičje noge zapustile okensko polico, spet spremenila samo v vrano in odletela v črno noč. Ko jo je končno zapustila, se je Sara vsa prezebla in potna s čudnim občutkom v prsih in težko glavo spet ulegla v posteljo in čez nekaj ur končno zaspala.

 

TRI

Zbudila se je že čez nekaj ur, veliko bolj zgodaj kot običajno in kljub zaspanosti, ki jo je še vedno pestila, ni zmogla ponovno zatisniti oči. Ker je bila ura devet in ker jo je jutranja lakota v poletnih dneh doletela šele okoli dvanajstih, se je ulegla nazaj na hladno blazino in se poskusila spomniti svojih sanj. Zaradi neprijetnega občutka je vedela, da je sanjala nekaj čudnega, vendar je spomin ni in ni hotel ponesti v preteklost. Počutila se je, kot da ima nalogo, ki jo mora opraviti, nalogo, za katero ni vedela, ali je resnična ali kakšna naj bi sploh bila. To jo je jezilo. Pokrila je svoj obraz z blazino in z vso močjo zakričala. Zvok je prišel potlačen in ravno dovolj tih, da ni zapustil njene sobe. Lakota jo je vseeno doletela nekoliko prej kot po navadi in ji v želodcu zakrulila že okoli desetih. Potem se je potihoma splazila po mrzlih stopnicah in se ustavila v kuhinji, kjer je zagledala svojega očeta in mamo za jedilno mizo. Nista se niti trudila pogovarjati ali vsaj pogledati, temveč sta strmela vsak v svoj kos časopisa. Nista je opazila, dokler se ni usedla na konec mize nasproti očeta, skupaj s svojimi čokoladnimi kosmiči in mlekom. Naenkrat ju časopis ni več tako močno zanimal in sta namesto v novice svoja pogleda uprla vanjo. V zraku se je čutila neprijetnost, ki se je je Sara želela znebiti kar se da hitro, zato je svoje kosmiče goltala kot kača golta miš. Oče jo je pričakujoče opazoval, zahtevajoč opravičila, mama pa se je presedala na stolu, jo z usmiljenjem opazovala in skoraj nekaj rekla, potem pa kot po navadi zaprla usta. To je Saro spet spravilo v slabo voljo, ker se mama nikoli ni zares postavila na njeno stran, četudi je vedela, da oče nima prav. Zato sploh ni dokončala svojega zajtrka in ga namesto v usta zlila v lijak ter se odpravila nazaj v sobo. Potem je do kosila risala in poslušala žalostne pesmi, saj je samo tako zares odklopila svoje misli, ki so ji s pomočjo glasbe samo vsake toliko zaplavale nazaj k Rebeki. To jo je spet razžalostilo tako močno, da je bila vesela maminega klica, ki je oznanjal kosilo in jo ponovno odvrnil od turobnih razmišljanj. Potem pa je vse spet obžalovala, ko je čez nekaj minut sedela na oblazinjenem stolu in premetavala svoje kosilo z vilicami ter se ob tem počutila, kot da je v izložbi, saj sta si oče in mama kakor pri zajtrku spet ogledovala. Obrok je potekal kot po navadi; odrasla sta se pogovarjala o precej nezanimivih rečeh in vsake toliko kaj vprašala tudi Saro, ne da bi se v resnici res zanimala za njen odgovor. In seveda je bilo prisotno tudi pretvarjanje, kot vsakič, kadar so bili skupaj v sobi, kot da ni prav nič narobe in je vse tako, kot je bilo včasih. Pa vendar ni bilo in tega so se vsi zavedali, še posebno Sara, vendar si starši niso hoteli priznati, da je njuna hčerka postala tako prazna in žalostna.

Ko so končali kosilo in odšli vsak svojo pot, je Sara oblekla kopalke in se namenila proti plaži. S tem je presenetila samo sebe, saj se ni kopala prostovoljno že skoraj dva meseca. Za to se je odločila verjetno zaradi neprijetne atmosfere, ki je obkrožala hišo, in neizgovorjenih misli, ki so plavale naokoli ter povzročale napetost med njo in starši. Ko je hodila med šotori in avtodomi, ki so ločevali njeno hišo in plažo, je na rami začutila lahen dotik. Ob kontaktu se je zdrznila in se skeptično obrnila naokoli, saj je bila prepričana, da jo je nekdo zamenjal za koga drugega. Tukaj ni imela prijateljev kljub številnim Slovencem. Preveč časa je presedela v sobi, da bi poznala kogarkoli poleg sosedov, ki so se skoraj ves ljubi dan pritoževali nad figo, ki je segala na njihov vrt in zatirala rast žive meje. In tudi takrat, ko se v sobo še ni zaklepala, je večino časa preživela z Rebeko, ki je bila nekoliko posesivne narave. Ko se je obrnila, pa je vendarle na svoje presenečenje zagledala poznan obraz. Bila je deklica, ki je potrebovala dodatnega igralca pri odbojki. Ni bila sama, poleg nje je bil tudi fant, ki je s svojimi peščenimi lasmi in modrimi očmi zrcalil njen videz. Zagotovo sta bila vsaj v daljnem sorodu, saj sta si bila zelo podobna. Oba sta bila visoka in suha, svetlih las, kožo pa sta imela porjavelo od sonca. Oba sta izgledala tudi kot iz kakšne revije, zaradi česar se je Sara počutila precej majhno in mišje. Po trenutku molka, ki je trajal po dotiku, je spregovorila: »Hej, ti si tista, ki mi je včeraj pobegnila brez odgovora, a ne?«

Ob tem je Sara zardela, še bolj zato, ker jo je gledal fant in odgovorila: »Ja, oprosti glede tega.«

»Nič hudega, nisem vedela, da imam tako grozen obraz,« potem so se vsi zasmejali, ker ga vsekakor ni imela.

Nato je spregovoril fant, Sara pa je brez posebnega razloga zardela in se ob tem mentalno brcnila v obraz.

»Midva se greva kopat. Ali hočeš z nama?«

»Ja, seveda.«

Napotili so se proti pomolu, ki je bil pokrit z algami in je nevarno drsel. Sara je capljala za njima kot izgubljen kužek, ker je bila precej zmedena. Že skoraj petnajst let je svoja poletja preživljala tukaj, pa še nikoli ni spoznala nikogar novega. Ko so že bili v vodi, jo je fant vprašal: »Kako ti je ime?«

»Sara, pa tebi?«

»Andraž, tale tukaj pa je moja mlajša sestrica Kaja.«

Pri tem je pokazal na svojo sestro, ki mu je vrnila milo za drago.

»Sem vsaj mentalno starejša. Koliko si stara?«

»Petnajst. Vidva?«

»Jaz sem šestnajst, Andraž pa je sedemnajst.«

Potem je spregovoril on: »In koliko časa si že tukaj?«

»Od začetka počitnic, drugače pa vsako poletje že skoraj petnajst let.«

»Mi pa smo kupili hišo letos. Potem nama lahko razkažeš naokoli?« je vprašala Kaja.

»Kot da je kaj za razkazati,« se ji je zarežal brat, ona pa je zavila z očmi.

»V bistvu ima prav, poleg šotorov, prikolic in hiš ni nič kaj posebnega.«

»Že vidim, kako bo ... Ker sta si všeč, bosta držala skupaj,« je navidezno prizadeto zavzdihnila Kaja. Sara je zardela in stvar pustila pri miru. Večinoma je ves čas v vodi ostala tiho in prepustila govor svojima novima znancema, ki sta menjavala teme zelo hitro. Govorila sta o svojih najljubših glasbenih izvajalcih, se kregala o najljubših filmih, včasih kaj vprašala Saro in se škropila z vodo. V določenem trenutku je Kaja želela češkemu fantku ukrasti napihljivo blazino, a jo je ustavil Andraž. Njen argument je bil, da je zavaljen in bi lahko malo plaval. Namakali so se skoraj tri ure in se okoli petih končno povzpeli po spolzkem pomolu nazaj proti svojim brisačam ter se zavili vanje.

»Ali lahko prideš zvečer spet sem?« je Saro vprašala Kaja.

»Ja, verjetno. Kdaj pa?«

»Ob desetih?«

»V redu. Adijo.«

Poslovili so se in odšli vsak svojo pot. Sara se je takoj, ko je zapustila plažo, počutila spet osamljeno in se že veselila njihovega ponovnega snidenja. Kasneje je okoli desetih zvečer stala v kopalnici pred starim ogledalom, ki je bil v zgornjem desnem kotu razpokan, ker je nekoč Rebeka vanj vrgla parfum Sarine mame, in zrla v lasten odsev. Opazovala je svoje rjave oči, ki so žarele zaradi blede kože, ki jih je obkrožala. Pod njimi so se bohotili podočnjaki, na sredini katerih je ležal dolg prifrknjen dekliški nosek, posut z drobnimi pegicami. Nad njim in nad očmi je imela goste obrvi enake ali nekoliko temnejše barve od svojih rjavih las. Bili so počitniško skodrani ter kratko pristriženi in ji obkrožali obraz. S konicami pa so se končali tam, kjer se ji je začel dolg vrat. Nekje je prebrala, da se oseba vidi desetodstotno lepše, kot je v resnici. Temu ni verjela. Kako bi lahko sploh vedel, kdor koli se je tega spomnil, kako se oseba vidi? Nekateri se vidijo zagotovo tudi grše. In nekateri se vidijo petdesetodstotno lepše. S svojim videzom ni imela težav, vendar se je ob Kaji počutila precej podpovprečno. Bila je tako samozavestna in s svojimi svetlimi lasmi ter modrimi očmi je delovala precej vilinsko. Zavzdihnila je ter si čez glavo potisnila pleten turkizen pulover, ki ji je segal skoraj do kolen in ji prekril kratke hlače. Želela si je spet videti Kajo in Andraža, ampak je čutila slabo vest. Ali bo Rebeka, če jo od nekje opazuje, mislila, da pozablja nanjo? Sprehajala se je od omare do postelje in nazaj. Pogrešala je druženje, vendar se je bala, da ji bo prijateljica zamerila. Bila je prepričana, da bi ji njihovo srečanje, če bi bila še živa, zagotovo preprečila. Ker pa je bila tako osamljena, je odprla škripajoče okno in pomolila svojo glavo skozi v svež nočni zrak. Stopila je na okensko polico in se z rokami oprijela debele veje, ki je rasla iz debla stare fige in se vrgla na tla, potem pa se namenila nazaj proti plaži. Tam je srečala nasmejano Kajo in njenega brata. Nekaj časa so se v temi igrali odbojko, dokler se Andraž ni spotaknil in padel, Sara in Kaja pa sta se nasmejali do solz. Potem so kar tako, ker so bili mladi in jih nihče ni opazoval, ob soju telefonske svetlobe iz mivke zgradili grad in se ob tem presneto zabavali.

»Otroci se pravzaprav precej namučijo ob igranju,« se je nasmejala Kaja.

»Niso vsi tako zavaljeni kot ti, sestrica.«

»Hvala, bratec.«

Usedli so se na konec pomola, ker so bili v resnici vsi precej utrujeni, a si z izjemo Kaje niso želeli priznati. Nato je Andraž iz žepa vzel cigareto in jo podal še svoji sestri. Ponudil jo je tudi Sari, a jo je zavrnila. V resnici jo je nekoč že poskusila, vendar je izgubila čar. Edino cigareto, ki jo je kdaj pokadila in jo je tudi nameravala, si je delila z Rebeko. Zgodilo se je prejšnje poletje, potem ko sta zakopali Sarinega preminulega hrčka v škatli od ure, v parku za njeno hišo. Želela si je le izkusiti nekaj novega. Sedaj pa ji to ni bilo več nepoznano, zato ji ni vzbudilo zanimanja. In seveda, ker jo je vonj njenega dima spomnil na Rebeko. Nekoč ji je sošolka povedala, da kadi, ker se potem ne počuti več lačno. To se ji je zdelo precej neumno. Svojim pljučem je škodovala, ker se ni znala spraviti k telovadbi, zato je vprašala nikogar prav posebej: »Ali je res, da nisi lačen po cigaretah?«

»Ko bi bilo vsaj res. Jaz sem vedno lačna,« ji je odvrnila Kaja.

Ni vedela zakaj, vendar ji Sara ni verjela. Preveč je bila suha, da bi bila vedno lačna, razen če je s svojimi geni zadela na loteriji. Ali bi bilo mogoče, da Kaja ni bila tako samozavestna, kot je izgledala? Nekaj ur in pogovorov kasneje, se je Sara z mokrimi lasmi in umitimi zobmi spet potopila med odeje svoje postelje.

 

ŠTIRI

Zbudil jo je neprijeten hlad, ki ji je mrazil stopala. Odprla je oči in vstala, ker je zagledala odprto okno. Skoraj ga bi že zaprla, če ne bi skozenj priletela grda vrana, ki se je tokrat nekoliko hitreje spremenila v še gršo harpijo.

»Pozdravljen, otrok, upam, da me nisi že pozabila.«

»Nisem.«

»Dobro. Dodeliti ti moram nalogo. Skratka, želim, da se odpraviš proti gozdu in splezaš na tretje drevo zapovrstjo.«

»V redu ...«

»Potem hočem, da počakaš, dokler ne zagledaš visoke postave. Okoli njenega vratu je ključ, ki ga potrebujem. Vzemi ga, vendar pazi – če ob pogledu na stvor pred sabo zakričiš ali ga pogledaš v oči, te bo opazil. Vidi namreč zelo slabo, nosu, da bi te zavohal, pa nima. Potem, ljubica, mislim, da ne bo pogubljena le najina pogodba, temveč tudi tvoje življenje. Se vidiva prihodnjič!«

Zaprhutala je s krili in se spremenila nazaj v vrano. Potem je obkrožila sobo in zletela skozi okno. Sara ni vedela, zakaj ji verjame, vendar ni poznala nikogar, ki ga ne bi prepričal pogled na harpijo. Poleg tega pa je pogrešala svojo prijateljico, ki je drugače ne bi videla nikoli več. Tako se je odpravila proti strašljivemu, temnemu gozdu, ki je bil tih z izjemo občasnega skovikanja, ki je k srhljivosti le pripomogel. Ni vedela, kako naj bi ocenila, katero je tretje drevo, saj je bil to gozd in ne drevored. Na koncu si je zbrala visoko figo z močnimi vejami, ki so se širile na vse strani in je vsaj približno delovalo kot tretje zapovrstjo. Precej se je namučila, da je s svojimi šibkimi nogami splezala na prvo vejo, ki se je od tal ločila za meter in pol. Najraje bi ostala na njej, a je imela občutek, da mora višje. Šele tedaj se je zavedla, da bi res lahko začela telovaditi, saj je komaj lovila sapo. Ko je končno splezala na tretjo vejo, je imela roke izmučene in popraskane. Dobila je ravno dovolj časa, da je začela spet normalno dihati, preden je v daljavi zagledala obris postave. Sprva je zgledala kot normalen človek, vendar ni poznala nikogar poleg sebe, ki bi bil dovolj nor, da bi se ponoči sprehajal po gozdu. Nekaj trenutkov kasneje pa so se ji potrdili sumi, saj prizor, ki se je razvil pred njo, vsekakor ni pripadal navadni osebi. Izza borovcev se je primajala visoka postava. Stvor, ki ga je zagledala, je bil nadvse gnusen in Sara je ob pogledu nanj želela zakričati. Bil je suh in pujsaste barve s povešeno kožo. Glavo je imel veliko in v obliki elipse, na njej pa je imel par majhnih oči zaritih globoko v meso in močno narazen. Nosu ni imel, zato pa je imel široka usta brez ustnic, ki so bila razpokana ob robovih in iz katerih se je, je kasneje ugotovila, valil smrad po mrtvih truplih. Glava mu je stala na tankem nagubanem vratu, ki je bil povezan s podolgovatim trupom. Roke in noge je imel dolge in suhe ter zgubane. Iz njih so rasle dolge prozorne naelektrene dlake. Imel je dolge ogabne prste z nohti, za katerimi so bili koščki krvi in mivke. Primajal se je do drevesa, na kateremu je nemirno sedela Sara in pričel jesti liste. Na vratu mu je bingljal zlat ključ, ki je bil privezan z rdečo žametno vrvico. Saro je bilo na smrt strah, vendar se je kljub temu počasi sprehodila po veji proti pošasti. Z eno roko si je pokrivala usta, da je ne bi slišal dihati z udrtinami na straneh svojega obraza, z drugo pa se je držala veje nad svojo glavo. Potem je spustila roko z ust in skoraj pograbila ključ, vendar je bila veja pri koncu tako tanka, da ni zdržala njene teže in se je s pokom zlomila. Sara je ob tem predirljivo zakričala ter se kmalu zavedla svoje napake, ko je stvor s svojimi prašičjimi očmi pogledal naravnost v njene. Zamahnil je s svojo ogabno roko in jo sklatil z drevesa, ob tem pa mu je na tla padel tudi zlat ključ, ki je pristal nekje v travi. Sara je začela panično z rokami iskati po zemlji in blatu, saj ga v temi ni videla, medtem ko se ji je stvor vedno bolj bližal. Končno ga je našla, ko je že čutila na vratu gnil zadah in za sabo zagledala na široko odprta usta. Od panike je zavreščala in se pognala v dir proti hiši. Tekla je hitreje kot kdajkoli prej, vendar je naredila napako in se ozrla nazaj. Za sabo je zagledala kobacanje tankih nog pošasti, ki je z iztegnjenimi rokami lovila svoj plen. Od strahu se je spotaknila in padla. Na hrbtu je začutila hladen dotik. Vedela je, komu je pripadal, in je skoraj že obupala, potem pa je zbrala svoje moči in stekla proti hiši. Stvor ji je sledil vse do vhodnih vrat, dokler ni zavreščal od groze ob soju svetilke, ki se je avtomatično prižgala ob gibanju pred vhodom in se spremenil v siv dim. Sara je zaprla vhodna vrata in zdrsnila s hrbtom ob njih na tla. Bila je zadihana, prestrašena in zmedena. Če ji harpija ne bo vrnila Rebeke po presnetih nalogah, jo bo z lastnimi rokami ločila na ptiča in žensko posebej. Ko je umirila svoje dihanje je vstala, položila blaten ključ na okensko polico in se umazana ulegla nazaj na posteljo. Skoraj je že potonila v prijeten spanec, potem pa jo je ponovno predramil nepričakovan zvok. Odprla je oči in zagledala harpijo, ki je v ustih držala ključ. Nato pa ga je spet spustila in spregovorila:

»Zdaj, ko vidim, da si še zmeraj pokonci, ti lahko dam novo nalogo. Želim si, da mi prineseš lopato za kopanje po zemlji.«

Spet je z usti prijela ključ in odletela stran, Sara pa se je utrujena zgrudila med sveže odeje svoje postelje. Naslednje jutro se je zbudila tako kot dan pred tem; zgodaj in še vedno utrujena kljub povprečno dolgemu spancu. Občutila je samo eno razliko. Tokrat je vedela, kaj je sanjala. Pravzaprav si sploh ni mislila, da so bile to sanje, saj je na okenski polici zagledala blato, ki je padlo s ključa, ko ga je harpija privzdignila v svoja usta in odletela. Zatorej je vedela, da mora najti lopato, namenjeno kopanju po zemlji. Ker pa na žalost ni vedela, kje naj začne, se je po zajtrku odpravila kar proti plaži. Na poti je srečala Kajo, ki je bila tako kot ona namenjena proti morju in zaradi njene družbe za nekaj časa pozabila na svojo nalogo. Najprej sta pokupili skoraj vse krofe, ki sta jih lahko nesli, in s tem verjetno polepšali dan prodajalcu, ki je v dolgih hlačah in čepici po visoki vročini taval med turisti. Potem sta zasegli prazen opazovalni stolp ter pričeli s svojo požrtijo. Pogovarjali sta se ure in ure ter pri tem na glas poslušali glasbo in jedli. Sara je bila presenečena nad količino krofov, ki jih je zaužila Kaja, vse dokler se nista odpravili proti njenemu apartmaju, kjer se je odpravila na stranišče. V njem je preživela dlje časa, kot bi bilo normalno, poleg tega pa je Sara zaslišala tudi odpiranje zobne paste in drgnjenje zobne krtačke, kar ji je vzbudilo neprijeten občutek na dnu želodca. Če bi vedela za njeno stanje, ji verjetno ne bi predlagala, da pokupita skoraj vse krofe, ker pa glede tega v tistem trenutku ni mogla narediti ničesar, se je odpravila na vrt. Na njeno prijetno presenečenje je med razgledovanjem na njem zagledala prav takšno lopato, kot jo je potrebovala. Bila je velika in kovinska, ročaj pa je imela ovit v rdečo plastiko in je delovala, ko, da bi po vsej verjetnosti lahko z njo skopal rov do Kitajske. Ker je bila situacija kislo-sladka, kljub svojemu odkritju, ni vedela, ali naj jo vzame. Potem pa je pretehtala, da je nagrada preveč dragocena, da bi zamudila svojo priložnost. Tako je pograbila svojo najdbo in se odpravila nazaj v hišo. Bila je že skoraj pri vhodnih vratih, ko je po stopnicah prišel Andraž. Presenečeno jo je pogledal in spregovoril.

»O, živijo, nisem vedel, da si tukaj.«

»Živijo ...«

»Nočem biti nesramen ali kaj, vendar, zakaj imaš našo lopato?«

Sara je razočarano sklonila glavo, saj je upala, da ne bi opazil, potem pa se mu je zlagala:

»Oprosti, saj sem hotela vprašati Kajo, ampak zdaj, ko si tukaj, bom pa tebe. Moj oči rabi lopato na vrtu in je ni uspel še kupiti. Ali si bi jo lahko sposodila, prosim?«

»Seveda, mi je tako ali tako nikoli ne uporabljamo.«

»Res škoda. Tako lepa lopata, pa je nihče nikoli ne uporabi,« se je napol šalila Sara, Andraž pa se ji je nasmehnil. Potem je ponovno spregovorila:

»No, to bom odnesla očiju. Ali lahko prosim poveš Kaji, da se bom potem vrnila?«

»V redu.«

Bila je presenečena sama nad sabo, saj se po navadi ni znala lagati. Počutila se je, kot da lebdi, ko je hodila po vročem asfaltu. Zavedala se je namreč, da jo od Rebeke ločuje samo še ena naloga. Ko je končno prispela do hiše in je lopato varno skrila v notranjost svoje razmetane omare, se je namenila nazaj proti Kajinemu apartmaju. Vrata v njihovo hišo so bila odprta, na hodniku, ki je vodil v skupni prostor kuhinje in dnevne sobe, pa je bilo popolnoma tiho. Vedela ni natančno, kje bi lahko našla Kajo, zato je sledila svojemu šestemu čutu in se povzpela po stopnicah. Občutek je ni varal, saj je na tretjih vratih zapovrstjo zagledala z bleščečimi črkami zapisano svoje ime. Vstopila je, brez da bi potrkala, kar je kasneje obžalovala. Na tleh je namreč zagledala svojo objokano prijateljico, ki se je stiskala ob steno med predalnikom in posteljo ter z rokami objemala kolena. Ko je zagledala Saro, si je obrisala oči in se skušala zbrati.

»Živijo, oprosti, da nisem potrkala. Kaj je narobe?«

»Nič ni narobe, samo žalostna sem,« je zašepetala Kaja.

»Seveda je nekaj narobe, vendar, če nočeš govoriti o tem, potem te ne bom silila.«

»Brezupen primerek sem,« je spet zajokala.

»Seveda nisi.«

»Saj sploh ne veš, kaj sem naredila.«

»Vem, ali misliš, da sem neumna? Koliko časa že to počneš? Ni ti treba odgovoriti, če nočeš.«

»Približno pol leta.«

»Zakaj?«

»Ne vem, kako naj neham.«

Potem jo je Sara objela, ker ni vedela, kaj drugega naj stori. Če bi ji rekla, da bodo stvari šle na boljše, ji tako ali tako po vsej verjetnost ne bi verjela. Šele tedaj je ugotovila, da pravzaprav vesta zelo malo druga o drugi. Ona je izvedela nekaj novega o Kaji, vendar slednja ne ve ničesar o njej. Bil je verjetno primeren trenutek, da bi ji priznala tudi svoje tegobe, vendar na to ni bila pripravljena. Poleg tega pa ni želela odtegniti pozornosti od Kaje, ki je hlastala po pomoči.

 

PET

Skupaj sta preživeli tudi ves popoldan, zvečer pa se je Sara zaradi lakote in utrujenosti vrnila domov. Vso večerjo je komaj zadrževala odprte oči, ko pa si je končno umila zobe in oblekla spalno srajco, jo je zaspanost hinavsko zapustila. Spomnila se je zadnje naloge in nemirno čakala na harpijo, ki je ni in ni hotela obiskati. Iztekal se je zadnji teden poletnih počitnic, vse je bilo že zapakirano in pripravljeno na odhod. Naslednji dan so se nameravali vrniti v Ljubljano, zaradi česar se je Sara bala, da ne bo mogla opraviti naloge. Ko je ura odbila ena, je končno zaslišala poznano prhutanje peruti, in res se je kmalu za prepoznavnim zvokom na okenski polici pojavila vrana, ki se je nato tako kot vedno spremenila v harpijo.

»Pozdravljen, otrok. Kje je moja lopata?« je rekla hripavo in nič kaj prijazno.

Njena koža je delovala še bolj nezdravo, na sencih pa so se ji bohotila modre žile. Sara je vstala, vzela iz omare izkupiček druge naloge in ji ga pomolila pod nos.

»Poslušaj me podrobno, otrok, želim si, da greš na podstrešje in nato splezaš na streho. Nič se ne boj. Ko boš prispela na vrh hiše, hočem, da se vržeš proti tlom. Želim, da veš, da ob kontaktu z zemljo ne boš občutila bolečine. Ko se bo tvoj trup dotaknil tal, boš ponovno združena z Rebeko. Saj je to, kar si si želela, mar ne? Tvoja odločitev na vrhu, bo pravi pokazatelj vajinega prijateljstva. Ali si pripravljena živeti sama, ko pa lahko preprosto skočiš in bo vse spet po starem? Predstavljaj si svoje življenje polno slabe vesti in osamljenosti. Kar zahtevam, pa je le preprost skok in vse se bo obrnilo na bolje.«

Potem je polptica tako kot po navadi razprla svoja krila in odletela v temno noč. Saro je harpija s svojim govorom prepričala. Za Rebeko bi preplavala pol oceana in če je bil za njen ponoven objem potreben le skok, je bila na to pripravljena. Stekla je iz sobe, po hodniku in po kratkih stopnicah do lesenih vrat. Z nekoliko težavami jih je odprla in ob soju telefona splezala po lestvi do podstrešja. Nato se je med zaprašeno kramo, ki ni nikomur koristila prav nič, prebila do skrajnega konca sobe, kamor je sijala mesečina lune skozi priprto okno. Odprla ga je, roke pa potisnila skozenj in se oprijela strehe. Nato je dvignila svoj trup ter se usedla na streho. Počasi se je po vseh štirih pomaknila proti njeni sredini, kjer sta se v obliki trikotnika stikali obe strani. Vsa trda od strahu se je pomaknila proti koncu, ki je gledal na sosedov vrt. Med njimi je bilo betonsko parkirišče za dva avtomobila. Izbrala si je desno stran, ker je menila, da bo njenih muk prej konec, če bo pristala na asfaltu, kot če bi padla na nasprotni strani z glavo v živo mejo. Vsekakor si ni naloge želela opravljati več kot enkrat. Potem je vstala, saj se s potnimi rokami tako ali tako ni najbolje oprijemala opek in zaprla oči. Skoraj bi se že vrgla naprej, potem pa se ji je zazdelo, da je nekaj videla. Ponovno je odprla oči in v skrajnem levem kotu vrta zagledala harpijo. Le-ta se je spremenila v žensko, ki je z zlatim ključem odklenila veliko skrinjo. Ko so se ji oči privadile na temo, pa je ugotovila, da to pravzaprav ni bila skrinja. Ženska je s ključem odklepala krsto, ki je bila postavljena v luknjo, skopano s Sarino lopato. Počutila se je izdano. Harpija ji že od samega začetka ni želela pomagati. Skušala jo je spraviti v grob, ki bi bil zakopan globoko v zemlji in daleč stran od Rebeke. Sama pa je bila tako naivna, da ji je pomagala pripraviti lasten pogreb. Skoraj bi se že obrnila in odpravila nazaj na podstrešje, vendar jo je ženska zagledala. Spogledali sta se, potem pa je opazila, da se ji je obraz pričel spreminjati. Čez nekaj trenutkov je zrla sama vase, kot da bi se opazovala v ogledalu. Njena dvojčica je stala poleg nje na strehi. Zlobno se ji je nasmehnila in jo porinila na tla. Med padanjem se ji je zvrtelo njenih petnajst let pred očmi, potem pa se je čas ustavil. S treskom je priletela na beton in se šele čez nekaj trenutkov zavedla bolečine, ki jo je zadela kot cunami. Kmalu je začutila prijem hladnih rok na svojih gležnjih in praskanje betona po svojem hrbtu. Vedela je, da jo nekdo vleče po tleh in ko je odprla oči, je bila zadnja stvar, ki jo je videla pogled same sebe in zemlje, ki ji je padala na telo, s katero se je zakopavala v lasten grob. Kljub temu da je zakričala po pomoči, jo je kmalu oblila tema.

Zjutraj se je zbudila in namesto teme okoli sebe zagledala bolečo svetlobo. Ko so se ji privadile oči, se je zavedla, da leži na neudobni postelji bolnišnice. Čez nekaj časa je zagledala svojo objokano mamo in očeta, ki je prvič v njenem življenju pokazal žalost. Zdravniku je povedala svojo celotno zgodbo – vse od izgube prijateljice, ki se je ubila zaradi depresije, do same sebe in tega, kako se je zakopala v lasten grob. Kot se je izkazalo, bi bilo pametno, če bi obiskovala psihiatra, saj je trpela za shizofrenijo, zaradi česar se je oče skoraj razjokal. Sama pa je bila le vesela, ker sta jo čez nekaj časa smela obiskati Kaja in Andraž, saj se je ob njima počutila veliko bolje kot zakopana sama v zemlji, kjer je bilo veliko bolj osamljeno kakor njeno življenje izpred dveh mesecev. Vse, kar si je želela, je bilo le, da bi ji Rebeka oprostila, in upala je, da se je s svojim odhodom odrešila muk.