Glasovalna številka: PR111

Aneja Vaupotič

POČITNICE IN NOVA ŠOLA

OŠ Borisa Kidriča Kidričevo

 

1. POGLAVJE: Zakaj, zakaj in še enkrat zakaj?!

Zdravo! Sem Klara Potočnik. Stara sem enajst let. Hodim v peti razred (kmalu bom šla v šestega). V mojem razredu nas je šestnajst. Od tega so trije zabavni, vsi ostali pa niso prijazni do mene ali pa me enostavno ignorirajo, kadar ne znam izračunati kakšnega računa ali ne vem kakšnega odgovora. Ne vem, kaj sem jim naredila. Ali mi kdo pove? Večkrat sem jih že vprašala, če je kaj narobe z mano, ali nisem bila prijazna do njih in podobne zadeve. Ampak so šli kar mimo mene. Tudi pri kosilu se kar umaknejo, kadar želim sesti zraven njih. Še tiste tri so prepričali, naj se ne družijo z mano. Večkrat se vprašam pred ogledalom, ali imam čudno pričesko, se grdo oblačim, imam obraz poln mozoljev ali kaj?!  Komaj čakam, da bodo poletne počitnice, da ne bom več prenašala sošolcev vsaj dva meseca. Doma bom sama s seboj že nekaj počela. Jutri je zadnji šolski  dan. Premišljujem, kaj bi kupila učiteljici, ker mi je vsaj ona stala ob strani. Šla sem v trgovino s kolesom. Na poti sem srečala nekaj svojih sošolcev. Smejali so se mi, verjetno zaradi tega, kako sem se peljala s kolesom. Gledala sem jih in s kolesarske steze zapeljala na cesto. Na cesti se je avto zaletel vame. Na srečo me ni povozil. Z glavo sem butnila v steklo ter za nekaj ur omedlela. Zbudila sem se v bolnišnici s povito glavo, nogo ter roko. Zraven mene sta sedela mama in oče ter me spraševala, kaj sem počela, da sem se zaletela v avto. Povedala sem jima, da sem na poti srečala sošolce, ki so se mi smejali, jaz pa sem jih gledala ter zapeljala s kolesarske steze. Naslednji dan nisem mogla iti v šolo. Ležala sem v postelji in se dolgočasila.

 

2. POGLAVJE: Končno počitnice!

Komaj sem čakala nanje, čeprav sem še vedno ležala v postelji. Igrala sem z mamo in očetom monopoli, človek ne jezi se, šah … Poslušala sem svojo najljubšo pevko. Od nje imam vse plakate, kar se jih da dobiti, tri parfume, beležke, zvezke, svinčnike, oblačila … Rada bi šla tudi na njen koncert, ki bo v Avstriji na Dunaju.

 

TRI TEDNE KASNEJE

»Končno!« sem zakričala. Noga se mi je zacelila. Sedaj lahko skačem, plešem, hodim, tekam ... Šla sem po kopalke, jih oblekla ter skočila v bazen. Plavala sem in se zabavala do kosila. »Kako okusno kosilo,« sem rekla. Po kosilu sem poklicala sestrično Elo, če bi lahko prišla k njej na počitnice, ker se že zelo dolgo nisva videli, saj živi na drugem koncu Slovenije.

 

3. POGLAVJE: Počitnice pri sestrični Eli

Ela je privolila in mama me je odpeljala k njej. Ko sem prispela, sva se z Elo močno objeli, ker se že res dolgo nisva videli. Šla sem razpakirat svoje stvari in takoj po tem sva se začeli pogovarjati, kaj je katera počela v preteklem šolskem letu in kakšne ocene je imela. Povedala sem ji, da sem imela večinoma štirice, ona pa same petice. Rekla sem ji, da me sošolci ne marajo. Hotela me je potolažiti … Prišla je na idejo: »Klara! Kaj pa, če bi šla na drugo šolo, ki je v tvoji bližini?« Seveda sem se strinjala. Poklicala sem mamo …

Jaz: »Zdravo, mama!«

Mama:  »Zdravo!«

Jaz: »Ela mi je predlagala, naj se prepišem na drugo šolo, ker me sošolci ne marajo in ne vem, zakaj.«

Mama: »Če tako želiš … prijave za vpis so čez dva tedna.«

Jaz: »Dobro, hvala. Boš prišla pome čez dva tedna?«

Mama: »Ja, se vidiva, lepo se ime!.«

Jaz: »Ti tudi, hvala!«

Z Elo sva se tako veselili in se samo o tem pogovarjali vse popoldne in še zvečer. V glavi mi je rojilo kup vprašanj … Kaj pa, če tudi novim sošolcem ne bom všeč? Bom imela tam prijatelje? Me bodo sprva čudno gledali? Naslednji dan sva z Elo takoj po zajtrku skočili v njen veliki bazen. Izvajali sva različne trike, plavali z blazino in napihljivim delfinom, tekmovali, katera prva preplava cel bazen … Napočilo je kosilo. Na krožniku je bila sama zelenjava. Potiho sem si rekla: »Ali ne jedo mesa ali kaj, ta sama zelenjava se mi že gnusi.« Ela me je slišala in mi je povedala: »Klara, moja mama ne sme jesti mesa, ker ima nanj alergijo.« Vprašala sem jo: »Ali vsak dan jeste zelenjavo in ostale jedi, samo mesa ne?« Ela je odgovorila: »Mesa ne jemo že dolgo, edino jaz ga jem v šoli.« »Zanimivo,« sem rekla. Ela je samo pokimala z glavo. Po zelenjavnem kosilu sva se šli igrat z njenim psom. Izvajal je zanimive trike na poligonu. Najboljše je bilo, ko je skakal skozi obroč. Bil je že večer, zato sva odšli v hišo, pojedli večerjo, se stuširali ter odšli v njeno sobo. Imeli  sva zabavo v pižamah. Tepli sva se z blazinami, poslušali glasbo ter se zelo zabavali. Ura je bila že čez polnoč, zato sva šli spat.

 

ČEZ DVA TEDNA

Pome je prišla mama. Objela sem Elo in ji rekla: »Lepo se imej, vidiva se čez novoletne počitnice.« Ela pa je rekla: »Pogrešala te bom, tudi ti se imej lepo.« Odšla sem v avto in ji pomahala. Tudi ona je meni.

 

4. POGLAVJE:  Prepisala se bom na drugo šolo! J

Prišel je ta dan! Nasvidenje stara šola, pozdravljena nova šola. Bila sem vznemirjena: »Kaj, če me ne bodo sprejeli?« Mama mi je rekla, da me zagotovo bodo. Prispeli sva. Ravnateljica naju je pospremila v svojo pisarno.

Ravnateljica: »Pozdravljeni, sem ravnateljica šole, Rebeka Novak.«

Mama: »To je moja hčerka, Klara Potočnik. Prišli sva jo vpisat v vašo šolo.«

Ravnateljica: »Dobro, v kateri razred pa bo šla?«

Mama: »V šestega.«

Ravnateljica: »Ste prinesli spričevalo in osebne dokumente?«

Mama: »Seveda, tukaj so.«

Ravnateljica: »Hvala.«

Mama: »Prosim.«

Ravnateljica: »Klara, lani si imela zelo dobre ocene.«

Jaz: »Hvala.«

Ravnateljica: »Njene podatke bom vnesla v računalnik in tukaj imate obvestilo za prvi šolski dan ter seznam za zvezke in delovne zvezke. Prvi šolski dan mora imeti s seboj šolske copate, pisalo in beležko. Mi boste napisali še vašo in moževo telefonsko številko?«

Mama: »Seveda, izvolite.«

Ravnateljica: »Hvala. Ob kakršnihkoli spremembah pa vas pokličem. Nasvidenje!«

Mama: »Dobro, nasvidenje!«

Jaz: »Nasvidenje!«

Z mamo sva domov prišli zelo utrujeni, tako da sva kar brez večerje odšli v posteljo.

 

5. POGLAVJE: Morje!!!

Naslednji dan sta se mama in oče zmenila, da bomo šli z letalom na Havaje.

Ko sem slišala, da bomo res šli in da ne lažeta, sem skočila in zavpila: »HAVAJI, PRIHAJAMO!!!« Oče in mama sta rekla, naj se umirim, da morata iti še na agencijo Sonček.

Rekla sem, da ne bom šla zraven na agencijo. Ko sta odšla, sem šla na obisk k starejši sosedi in ji povedala, da gremo na Havaje. Kar dolgo sva se pogovarjali, nato sem odšla domov. Mama in oče sta mi povedala: »Klara, jutri gremo na Havaje. Pojdi si spakirat stvari. Tam bomo deset dni pa še tri dni letenja z letalom.« Zaklicala sem: »Super! To bo najboljše poletje v zgodovini!«

Najprej sem napisala zelo dolg seznam stvari:

11 majic z naramnicami

5 kratkih majic

4 dolge majice (v primeru slabega vremena)

5 spodnjih majic  (ker jih ne potrebujem veliko)

20 spodnjih hlačk (je kaj narobe, če jih imam toliko?)

5 parov nogavic (tudi v primeru slabega vremena)

2 jakni (v primeru slabega vremena)

3 trenirke (za zgoraj)

10 pajkic (kratkih)

8 kratkih hlač

4 pajkice (dolge)

dvojne barvne kavbojke (do kolen)

10 gumic za lase

6 sponk za lase

2 trakova za lase

dvojna sončna očala

7 kopalk

5 zapestnic

5 ogrlic

4 pari uhanov

2 parfuma

5 torbic

peresnica (barvice, svinčnik, radirka, kemični svinčnik, šilček)

zvezek za risanje in pisanje

4 revije s križankami

slušalke

prenosni telefon

medvedek za spanje

nekaj privarčevanega denarja

blazina za spanje (na letalu)

odeja (za letalo)

2 knjigi (iz knjižnice)

Za osebno higieno in ostale stvari pa bosta poskrbela mama in oče.

»Mislim, da imam predolg seznam! Ah, izmučena sem od pisanja, kako bom šele od pakiranja, verjetno bom potrebovala večji kovček! Aja, potrebujem še torbo za letalo. Tako lahko dam vanjo več stvari. Si jih bom kar spakirala: 1 majico s kratkimi rokavi, 1 majico z dolgimi rokavi, 1 majico z naramnicami, 1 nogavice, 3 spodnje hlačke, 1 spodnjo majico, 1 kratke hlače, 1 dolge hlače, zgornji del trenirke. Gumice, sponke in trak za lase bom imela kar na sebi. Sončna očala, 2 knjigi, telefon, medvedek za spanje, revije, peresnica, revije s križankami, zvezek, denar. Do letala si bom blazino ter odejo držala kar v roki. Ojoj, tole je bilo pa kar težko spakirati!«  Končno sem zaključila s pakiranjem torbe za letalo, sedaj pa je napočilo pakiranje kovčka. Ko sem s kovčkom končala, sem se kar stuširala ter šla v posteljo bolj zgodaj kot po navadi, ker jutri že ob štirih zjutraj gremo. Zbudila sem se. Ura je bila tri zjutraj, ker moramo kovčke in torbe še odnesti v kombi. Oče pozna gospoda, ki vozi kombi in nas lahko odpelje. Sedla sem v kombi in odpeljali smo se. Ko smo prišli do letališča, nas je gospa, ki je tam zaposlena, pospremila do našega letala. Gospod, ki tudi dela na letališču, pa nam je peljal kovčke do letala. »Končno,« sem rekla, »prišli smo do našega letala.« Ko smo sedli, sem si dala slušalke na ušesa ter poslušala glasbo. Vzleteli smo. Postala sem lačna in prosila stevardeso, če mi prinese sendvič. Prinesla mi je ogromen sendvič. Nisem ga mogla pojesti, zato sem dala polovico očetu. Za mano je sedel majhen deček, ki me je brcal v sedež. Rekla sem mu, naj neha, ampak sploh ni odnehal! Na koncu sem povedala mami in ona je rekla njemu, naj neha, če ne, bo povedala njegovi mami. Hvala bogu je odnehal. Tako sem lahko naprej poslušala glasbo. Ko sem se ob poslušanju glasbe že dolgočasila, sem šla brat knjigo. Konec knjige je bil strašen. Po branju knjige sem šla spat. Stisnila sem medvedka ter zaspala.

 

DVA DNI KASNEJE

Prišli smo na letališče na Havajih. Bila sem tako vznemirjena! Vzeli smo svoje torbe in kovčke ter se z avtobusom odpeljali do našega hotela. Hotel je imel 10 zvezdic (na Havajih je to največ zvezdic), čisto svoje toplice z dvajsetimi tobogani ter desetimi bazeni zunaj in znotraj, zlate stopnice, zelo lepe rastline (vrtičke) … Naš apartma je bil kraljevski: stene so bile rdeče barve, v eni sobi je bila prelepa dvoposteljna polkrožna postelja za starša, polkrožna postelja z baldahinom za mene v drugi sobi, veliko okno s pogledom na morje ter peščeno plažo, miza, stol, trije usnjeni fotelji, kopalnica s tušem, banja, savna ter zelo lep umivalnik, ploščice so bile zlate, na stranišču je bila lepa straniščna školjka z ogrevanim pokrovom, umivalnik. Rekla sem si: »V raju smo!« Tudi mama je rekla: »Klara, vem, pojdi razpakirat stvari ter se obleč v kopalke.« Ko sem  razpakirala in se oblekla v kopalke, smo odšli na prelepo plažo. Na njej je bil sam pesek. V morju ni bilo niti ene same smeti ali morske trave, videlo se je dno morja. V morju sem zelo uživala. Že takoj prvi dan sem si našla prijateljico iz Slovenije. Na Havajih je težko najti nekoga iz Slovenije. Ime ji je bilo Sara. Rekla je, da živi v okolici Maribora, blizu mene. Prej se še nisva poznali, ampak super si je najti prijateljico tvoje starosti in iz okolice, kjer živiš. Povedala mi je tudi, da je v istem hotelu kot jaz. S Saro sva se na morju zelo zabavali. Zadnjo noč je prespala v naši sobi. Žal je napočil čas, ko smo morali oditi domov. Vse enkrat pride in odide. Sara mi je dala naslov, kjer živi, in telefonsko številko, jaz pa njej. Rekli sva druga drugi: »Lepo se imej pa se še kdaj vidiva!« in si pomahali. Tudi hotelu sem rekla, da ga bom pogrešala. Z avtobusom smo se odpeljali do letala. Na letalu mi je bilo dolgčas. Spala sem pa jedla pa spala pa jedla. Kdaj pa kdaj sem brala tudi drugo knjigo.

 

DVA DNI KASNEJE

Prišli smo domov. V svoji sobi sem razpakirala svoje stvari. Ko sem končala, sem šla počivat, ker sem bila utrujena.

 

6. POGLAVJE: Počitnic je konec

Z mamo sva šli po kosilu nakupovat stvari za šolo. Videla sem tako lepo majico svoje najljubše pevke! Seveda sem jo kupila. V eni trgovini je bil cel kup šolskih potrebščin, na katerih je bila ona! Tudi vse to sem kupila. Ko sva z mamo prišli domov, naju je čakala večerja. Bila je res dobra, ker jo je pripravil oče. Starša sem po večerji prosila, če lahko grem na koncert svoje najljubše pevke, ki je na Dunaju in za katerega stane vstopnica 60 evrov. Odgovorila sta mi, da samo pod enim pogojem. Pospraviti sem si morala sobo. Strinjala sem se in jo pospravila. Po tem  sem poklicala prijateljico z morja, če gre z mano na koncert. Seveda se je strinjala, njena starša pa tudi. Skupaj sva šli in se zelo zabavali. Na koncu sva se celo fotografirali s pevko in dala nama je avtogram.

 

7. POGLAVJE: Šola se je začela!

Bila sem vznemirjena. Danes je bil prvi šolski dan. Z avtom sem se peljala v šolo. Ko sem prišla tja, so prišle punce (nove sošolke) do mene in me z nasmehom vprašale, kako mi je ime. Oddahnila sem si. Vsaj prijateljice bom imela. Z nasmehom sem jim odgovorila: »Klara.« Ena od njih je odvrnila: »Tudi jaz sem Klara.« Vprašala sem še druge, kako jim je ime. Tako smo se začele pogovarjati in vse do konca smo bile prijateljice.