Glasovalna številka: PR113

Domen Brcar

ZAKLAD V JEZERU

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

Počitnice pred vrati

Juhuhu, počitnice so tu! Uroš in Žana sta doma nestrpno čakala na svojega bratranca Tineta in njegovega lepega in dresiranega psa Reksa. Tine je psa našel premraženega in lačnega. Ni imel ovratnice, zato ni vedel, čigav je. Psu je pomagal, ga vzljubil in obdržal. Ker je bil tako dobro dresiran, so gorski reševalci zanj ponujali več kot 7000 tolarjev. Toliko denarja bi jim na revni kmetiji zelo pomagalo. A Tine tega nikakor ni pustil.

Tine je prišel s svojim biciklom, za katerega je komaj privarčeval dovolj denarja. Nekaj časa so igrali košarko, ko pa jim je že pošteno krulilo po želodcu, so se odpravili jest. Jedli so odlične žgance in krompir s solato. Hrane je bilo na srečo dovolj, saj je mama mislila na prazne želodčke. Po poznem kosilu so se odpravili v Žanino lično hiško na drevesu. Pogovarjali so se o počitnicah in kako jih bodo preživeli.

»Spet bodo tako kratke, samo en teden,« je dejala Žana.

»Upam, da bo vsaj vreme zdržalo,« je dejal Tine.

Ni minilo pet minut, ko so prišli do dogovora,  da naslednji dan odidejo na izlet.

Tine je peljal še Reksa na sprehod, medtem ko sta Uroš in Žana poslušala radio. Mama jih je poklicala k večerji. Vsi so stekli pogledat, kaj bo dobrega. Bili so slivovi cmoki, ki so jih vsi trije oboževali. Krožniki so bili v hipu polizani.  Reks ni mogel tekmovati z njimi, saj je mama čisto pozabila nanj. Ko je Tine zagledal Reksa, kako cvili pod mizo, je rekel: »Zakaj pa Reks ne dobi ničesar?« Mamo je bilo malo sram zaradi pozabljivosti. Mama se je želela opravičiti Reksu in mu dala tolikšen zrezek, kot ga še ni nikdar videl. Po večerji so mami  povedali za izlet. Mamo je bilo malo strah, predvsem za Žano. Po dolgem premišljevanju je privolila, pod pogojem, da so na izletu največ tri dni. Od veselja so kar skakali do stropa. Vsi so kot rakete zdrveli pripravit obleko, šotore, karte ... V tem  času je mama pripravila hrano. Dali so jo v nahrbtnik in odšli hitro spat, da bi čim prej nastopilo jutro.

 

Je pravi?

Zjutraj so zajtrkovali kruh, slanino in čaj. Vzeli so nahrbtnike in odšli na pot. Naprej so hodili po starem kolovozu. Vsi so bili že zelo izmučeni, zato so se malo ustavili in odpočili. Pojedli so nekaj sendvičev, Reks pa svojo klobaso. Bili so zaspani, a za počitek ni bilo dovolj časa. Odpravili so se naprej. Hodili so po gozdu, nato po vaški poti in prišli v manjši kraj. Zagledali so prodajalno sladoleda. Vsi so si kupili sladoled in sok, še Reks je dobil svojega.

Uroš se je zarežal: »Glejte Reksa, kako hitro je sladoled!« To je bilo res, Reks je dvakrat ugriznil in sladoleda ni bilo več. Popili so sok in se vsi veseli odpravili naprej in se že bližali cilju. Ob poti so videli tudi nenavadne, v črno oblečene moške. Kmalu je Tine začudeno vprašal: »Kaj je ta velik trd karton tukaj?«

Videti je bilo, kot bi bil nekakšen zemljevid. Misel na zemljevid jim ni dala miru. Skupaj so ugotovili, da je označeno jezero, ki je v bližini. Tukaj so nameravali postaviti šotore. Premišljevali so, ali je zemljevid pravi. Morda ga je kdo izgubil. Nekaj metrov pred jezerom so se ustavili. Našli so manjši vhod v jamo, ki je imela idealen prostor za šotor. Utaborili so se. Zraven je bil tudi gozd, da so imeli dovolj drv za ogenj. Zakurili so ogenj in odšli na sprehod, da so si malo ogledali okolico. Pri  šotorih so pojedli sendviče in se pogovarjali o lepem in napornem dnevu. Ponoči, ko so vsi, razen Uroša, spali, je Uroš v bližini slišal neke korake. Bilo ga je strah, obrnil se je k Reksu, da bi ga poslal pogledat, kaj se dogaja, a psa ni bilo. Koraki so se oddaljevali in kmalu je bilo slišati le še skovikanje sove in šumenje listja. Uroš je vseeno še vedno v strahu končno le zaspal. Zjutraj še vedno ni bilo Reksa. Tine je bil v skrbeh zanj. Uroš je zjutraj povedal, da je ponoči slišal neke čudne korake. Ni priznal, da ga je bilo strah. Vse skupaj pa je zelo zaskrbelo za Reksa. Odšli so ga iskat.

 

Nenavadni ljudje

Ko so prišli iz jame, so približno petdeset metrov stran zagledali ogromen šotor. To jim seveda ni bilo všeč, saj so hoteli biti sami. Šotor je bil velik, razkošen in na njem je bil narisan čuden znak. Začutili so rahlo nelagodje, a so hitro spet pomislili na Reksa. Iskali so ga v gozdu, na travnikih, vsepovsod, a iskanje je bilo na žalost  neuspešno. Vrnili so se v jamo. Uroš je hotel nasmejati Tineta s pripovedovanjem šal, a mu ni uspelo. Prisluhnili so glasnemu lajanju. Zdelo se jim je, da je Reks. Stekli so pogledat. Lajež je prihajal iz šotora. Strahoma so se podali proti šotoru. Tine je pokukal vanj. Neki moški z močnim glasom je dejal svojim ogromnim kolegom: »Hitro dajte temu psu uspavala. Poiščite otroke in ga ponudite v zamenjavo za zemljevid, ki so ga ukradli tisti otročaji.«

Vse je preletel srh po telesu, seveda zaradi Reksa. Ucvrli so jo proti svojemu domovanju, saj so moški slišali njihove korake  in so hitro vstali. Na srečo so bili Tine, Uroš in  Žana dovolj hitri. Moški so se spraševali, kdo bi lahko bil. Nato je eden izjavil, da je najbrž kakšna lisica. Vsi so se strinjali in so čisto pozabili, da bi bili mogoče njihovi sovražniki. V šotoru so vsi molčali, dokler ni Tineta premagal jok. Uroš ga je hotel potolažiti in mu dejal, naj ne vrže tako hitro puške v koruzo. Po dolgem molku je Tine dejal: »Ko nam bodo ponudili Reksa nazaj, ga bomo zamenjali za popisan zemljevid, ki pa ga bomo prej prepisali.«

Urošu je bila ideja všeč, a vse je bilo malo strah, da bi se jim kaj zgodilo. Zvečer so si v jami še ogledali zemljevid. Na njem je bilo narisano jezero in krog, ki je bil narisan na polovici jezera. V njem pa je pisalo: »Tukaj je zaklad, ki se skriva pod velikim, z mahom obdanim kamnom.« Še nekaj časa so gledali v zemljevid, a niso odkrili ničesar zanimivega.

 

Zaklad ali Reks

Zjutraj, ko so se zbudili, so zajtrkovali marmelado, ki jo je skuhala Tinetova mami. Po zajtrku je Uroš dejal: »Poglejmo še enkrat na zemljevid. Mogoče smo kaj spregledali.« Vsi so hitro stekli k zemljevidu. Naprej si ga je ogledoval  Tine. Iskal je in iskal, a ni našel ničesar, kar bi jim prišlo prav. Nato je pogledal še Uroš, dolgo se je trudil, dokler ni Žana rekla: »Lej, kaj piše desno spodaj.« Uroš je pogledal in rekel: »Tu res nekaj piše.« Uroš je le s težavo  prebral. Pisalo je, obrni na drugo stran. A čudno, na drugi strani ni bilo ničesar. Čudno, čudno … Niso si znali razložiti. Šli so na sprehod in razmišljali. Hodili so po cesti, kjer še niso bili. Upali so, da bo kmalu kakšna gostilna, saj so bili zelo lačni in žejni. Hodili so še deset minut, nato pa so obupali in hoteli domov, a so zaradi Tinetove vztrajnosti nadaljevali. Že v naslednjem ovinku so zagledali veliko gostilno „Pr vrčku“. Vsi so naročili obilno kosilo. Po odlični sladici so se s polnimi želodčki počasi privlekli do šotora. Opazili so škatlo. Z zanimanjem so pogledali vanjo. V škatli je bil  papir, na katerem je pisalo: »Vemo, da ste ukradli zemljevid.« Do polnoči imate čas, da nam ga vrnete, če ga ne boste, bomo vašega psa prodali.« Vsem je zastal dih, predvsem Tinetu. Bili so tudi v zadregi, kaj naj storijo. Vsi so bili nestrpni, kaj se bo zgodilo.  Čakali in čakali ter upali so, da bodo tisti moški kam odšli, da bodo poskušali dobiti Reksa nazaj. Ura je bila že sedem zvečer, moški pa so se veselo zabavali in nazdravljali.

 

Odlična ideja

Tine je že čisto obupal. Uroš je dejal: »Ja, dajmo ga prerisati. Tako bomo imeli psa in zemljevid. In seveda zaklad!«

TIne je bil zadovoljen z idejo. »Kako nam bo to uspelo?« je vprašala Žana. »Saj to ni mogoče, da bi ga tako lepo prerisali.«  Tine je z velikim nasmeškom dejal: »Pojdimo v papirnico in ga bomo fotokopirali.«

»Ti si genij,« sta zavpila Uroš in Žana in hitro stekla v bližnjo fotokopirnico. Uroš je še pripomnil: »Upam, da je še odprta.« In res je bila. Naročili so dve fotokopiji zemljevida in stekli nazaj k šotoru. Žana je počakala v šotoru, Uroš in Tine pa sta šla z zemljevidom v roki k strašnim moškim. Ko sta vstopila v grd razmetan šotor, sta videla tri moške. En je pristopil k njima. Vzel jima je zemljevid iz rok in s svojim mrzlim glasom rekel svojemu pajdašu: »Prinesi jima tisto zverino.« Pajdaš, po imenu Franc, je kmalu prinesel na pol omamljenega Reksa. Ker Reks ni mogel hoditi, sta ga nesla. Pri šotoru ju je že čakala Žana, ki je bila zelo vesela, da spet vidi Reksa. Uroš je začuden dejal: »Tine, kaj nismo tiste moške takrat srečali pri sladoledarju?« Tine je prikimaval. Še nekaj časa so otresali jezike, potem pa jih je premagal spanec. Zjutraj jih je po vsem presenečenju zbudil Reks, ki je bil že čisto živahen. Ker jim je hrane zmanjkovalo, so se spomnili na gostilno „Pr vrčku“. Že so sedli za mizo in naročili hrano. Pojedli so še več kot zadnjič. Pa še Reks je pojedel ogromen zrezek. Uroš je povedal žalostno novico, da mu je ostalo samo še 500 tolarjev. Malo žalostni zaradi pomanjkanja  denarja so se odpravili k šotoru.

 

Pametni Reks

V šotoru so se spomnili zemljevida. Ogledovali so si ga predvsem na zadnji strani, a niso našli ničesar. Nato so se šli kartat. Največkrat je zmagala Žana, saj je bila v kartanju odlična. Medtem so ogledovali Reksa, kako ves čas praska zemljevid. Zbali so se, da bo uničil zemljevid. Ampak Reks ni uničil zemljevida, celo jim je pokazal pot do zaklada. Na zemljevidu na zadnji strani je bil namreč zaščitni premaz, ki ga ja Reks lepo počasi praskal … Uroš mu je vzel zemljevid, ga spraskal do konca in nato prebral, kar je pisalo: »Zaklad lahko najdeš samo med 25. in 30. aprilom.«

»To je pa res naključje,« je dejal Tine.

Uroš je bral naprej: »Zaklad je tam,  kjer je vrh gorine sence. In sicer natančno ob tretji uri popoldne.« 

Vsi so veselo vzkliknili: »To je super, samo pohiteti moramo, saj je ura že  petnajst minut do tretje ure.«

Vsi so hitro stekli k jezeru. Uroš je kar v obleki skočil v ledeno vodo. Zelo ga je zeblo, zato je še hitreje plaval, ko je zagledal vrh sence. Počakal je še nekaj minut.

Kmalu mu je Tine zakričal: »Uroš, ura je tri!«

Uroš je globoko zajel zrak in že izginil pod gladino. Zagledal je velik kamen, ki ga ni mogel sam dvigniti. Tine mu je vrgel vrv in majhen košček lesa. Nato je Uroš zavezal vrv za les in nato za kamen. Hitro je odplaval ven, saj ga je zeblo.  Pa še moške je videl, ki so se sprehajali v bližini. V šotoru se je Uroš preoblekel v suha oblačila. Po skupnem premišljevanju so se odločili, da ponoči, ko bodo moški spali, odidejo po zaklad in takoj zjutraj hitro domov. Ker so bili vsi lačni, pa niso imeli nič hrane, se je Tine odpravil v trgovino po salamo in kruh. Med malico so ves čas mislili na  zaklad. Zvečer je Tine kazal trike, saj je bil v tem zelo dober. Zelo so se zabavali. Uroš je pripravil še svojo novo budilko, ki jo je dobil za rojstni dan. Utrujeni so popadali v spanec.

 

Kaj se dogaja pri zlobni tolpi?

V šotoru, kjer je bila tolpa strašnih moških, še ni bila ugasnjena svetilka, saj so si moški ogledovali zemljevid zaklada. Nato je glavni, po imenu Martin, poklical Marka, ki mu je dal zemljevid in mu razložil, kaj se je zgodilo in ga vprašal, kaj naj bi bilo na drugi strani. Marko mu je odgovoril: »Na zadnji strani je zaščitni premaz. Če tega ni, nimaš pravega zemljevida.« Martin je jezen preklinjal. Hotel je iti takoj k tistim otročajem, a so mu pajdaši, ki so bili malo boljšega srca, dejali: »Pusti jih spati, jutri zjutraj pa že ob sedmi uri planemo na njih.«

 

Zaklad

Ob enih zjutraj je v šotoru zazvonila budilka. Vsi so hitro planili pokonci in v hipu so bili pripravljeni. Uroš in Tine sta zunaj hitro skočila v vodo, saj sta hotela to opraviti čim prej. Medtem ko sta iskala zaklad, jima je Žana svetila s svetilko. Uroš in Tine sta ga presenetljivo hitro našla. S težavo sta odstranila kamen in zagledala umazano skrinjo. Oba sta prijela za ročaj, vsak na svoji strani.  Skrinja je bila težka, poleg tega pa še tal nista dosegla. Kar naenkrat je še Reks planil v vodo in zaplaval do zaklada, grabil za vrv s svojimi močnimi zobmi in zaklad je bil zunaj. Vsi izmučeni so skrinjo prinesli v šotor. Tam je bila težava, ker skrinje niso mogli odpreti.  Nato se je Žana spomnila, da je med tem, ko je svetila, zagledala pilo. Stekla je ponjo in fanta sta nato zarjavelo ključavnico odprla kot konzervo. Notri pa so bili cekini, verižice in vredni kamni kot so rubini, safirji, diamanti … Niso se mogli načuditi lesketajoči lepoti dragocenih kamnov. Odločili so se, da bodo dragocenosti napolnili v Uroševo in Tinetovo potovalko. Vse druge  stvari pa bodo dali v skrinjo in jo skrili, da je ne bo našla tolpa. Uroš je budilko še navil, da jih bo zbudila že ob šesti uri. Zjutraj je bilo res tako, zbudili so se, hitro pospravili šotor, do pol sedme ure so bili že pripravljeni na odhod domov. Priganjalo jih je le veselje, kako bodo starši in policija veseli.

 

Najboljše  počitnice

Doma jih je bila mama neskončno vesela, saj je bila že v neizmernih skrbeh, ker so zamujali en dan. Nato so ji razložili zgodbo, a jim ni verjela. Ko pa so ji pokazali dragocenosti, je bila presrečna. Poklicali so policijo, ki se je takoj odzvala. Trem policistom so povedali zgodbo in pokazali dragocenosti.

Kmalu je policist ocenil in dejal: »Tole je vredno okoli 46000000 tolarjev, vi pa boste za najdbo dobili približno 20000000 tolarjev.«

Otroci so zavriskali od veselja. Najbolj navdušen je bil Tine, saj končno njegova družina ne bo več med revnimi.

Tako so se končale najboljše počitnice.