Glasovalna številka: PR114

Andreja Pevec Podgornik

RJOVEČA HAFSAH

OŠ Borisa Kidriča Kidričevo

 

Besedilo, napisano s poševno pisavo, je vsebina Hafsahinega dnevnika.

 

Uvod

Začetek nečesa novega je zmeraj težko sprejeti. To, da moraš začeti, je težko sprejeti. Še posebej, ko te drugi ne sprejmejo, in se sprašuješ, ali je začetek konec. Vsakdo izmed  nas si kroji svojo usodo, tudi ti. V svojem srcu zmeraj na prvo mesto postavi sebe. Ne daj se. Tisti, ki pa te imajo zares radi, niti tvoje usode ne bodo pretrgali.

Ime mi je Hafsah. To pomeni levinja. V srcu takšnega občutka še nisem čutila. Da sem levinja, namreč. Zdaj, ko zrem v njene oči, se zavedam, da je bila levinja ona. Z Miniyo sva zdaj le še osamljena mladiča, ki obupano iščeta zavetje. Nočem drugega zavetja. Rada bi bila varna v maminem srcu.  Ime ji je bilo Marwarid, kar v našem jeziku pomeni biser. Moji mami je bilo ime Marwarid. Imela je biserno ime, kot biserno srce. Umrla je danes, 8. avgusta, ob tretji uri in šestintrideset minut zjutraj. Z Miniyo sva sedeli na zbiti leseni klopi, pokriti s prešito odejo. Jutri jo bodo sežgali. Miniya mi ne pusti iti. Pravi, naj se poslovim danes. Rada bi, da mama ne bi postala pepel. Sežgali jo bodo? Najbrž je drži izrek: ''Iz prahu si nastal in v prah se povrneš.''

Miniya je odšla. Odšla je k mami, tja, kjer jo bodo spremenili v prah. Strah me je. Nohte sem zarila v noge in potočila solzo. Usedla sem se na deske, ki so bile prekrite z velikim listjem in blagom. To je bila moja postelja. Tukaj v Malaviju ima veliko ljudi takšne postelje. Nekateri spijo kar na tleh ali pa so prinesli vzmetnice, ki so jih našli na odlagališču. Te so umazane in blatne, obglodane in raztrgane. Pa še zmeraj so ležišče za marsikoga tukaj. Država nima dostopa do morja. Suha, nerodovitna tla je težko obdelovati. Mati je najnujnejše za preživetje vedno priskrbela. Pili smo le vodo iz jezera Malavi. Sadno drevje je raslo nekaj minut hoda od našega doma. Včasih si je mama hrano sposodila od sosedov. Ti so bili radodarni, zmeraj so priskočili na pomoč. A ne brez dobička. Zmeraj jim je morala dati kakšno kvačo. A prejšnje dni, ko je omagala, sva z Miniyo  morali prodati nekaj pohištva in obleke, da sva lahko poskrbeli za mamo. Tudi takrat me je bilo strah. Ta strah v sebi nosim že vse življenje. Miniya ni nikoli potrebovala poguma. Zmeraj ga je imela. Kot mama. Ko je umrl moj oče, mama ni obupala. Ni se sesedla. Še bolj je vztrajala in glavo držala pokonci, da je z Miniyo ne bi videli jokati. Vseeno  sem vsako noč slišala njeno tiho ihtenje. Slišala sem solze, ki so padale na tla, kako globoko je vdihovala svež zrak, ki je bil odišavljen z vonji svežih zelišč, pomešanih z vodo. Takrat nisem vonjala zemlje in umazanije, ki nas je obdajala, ali mokre gline, pomešane s slamo, in zatohle liste dreves, ki so pokrivale našo kočo. Vonjala sem najlepše cvetlice, sveže sadje, čisto vodo. Včasih se vprašam, kaj je vonjala mati. Še zmeraj upam, da če ni takrat, duha zdaj najlepše dišavnice tega in nebesnega sveta.

Miniya, moja sestra, je odločna. Mati je zmeraj pravila, da je to lastnost podedovala po očetu. Miniya je stara dvajset let. Mati jo je rodila pri devetnajstih. Jaz pa sem prijokala na svet, ko je bila mati stara šestindvajset let, torej štejem trinajst let. Ljudje tukaj umirajo pri triinštiridesetih, petinštiridesetih letih, ki so v normalnem svetu najlepša leta življenja. Mati naju je s sestro naučila, da naj živiva vsako leto, vsak dan, uro, sekundo. Vsak trenutek šteje, saj kaj kmalu lahko na vrata potrka kdorkoli, tudi smrt. Mama si je življenje uredila polno in cvetoče kot afriško vijolico. Z očetom sta se poročila iz ljubezni, ne zaradi dogovora, kot se poročajo tukaj. Prvega sina je mati rodila pri šestnajstih. Vendar je bila zaradi bolezni šibka in nemočna. Moj bratec je umrl tri ure po porodu. Oče je še leta žaloval, a takrat se je rodila Miniya. Mati in oče sta jo tako poimenovala tako, ker njeno ime pomeni ''željo''. Oče si je bolj od vsega na svetu želel, da bi Miniya ostala zdrava in močna. Bila je zdrava kot dren in močna kot konj. Bila je vedno nasmejana deklica. Oče, mati in sestra so bili družina, ki ni imela prav veliko. A ljubezen in zdravje sta bila tisto, kar je štelo. Oče je bil zaposlen daleč stran. Sestra in mati sta ga lahko videli le dvakrat tedensko. Delal je namreč na vlaku. Bil je strojevodja. Bil je izobražen, eden redkih v naši vasi. Pa vendar delo na vlaku ni prinašalo dobička. Imel je brezsrčnega šefa, ki je nam, ''črnim',' zmeraj plačeval manj ali pa je vzel več kot ''belim''. Oče je bil strojevodja starega vlaka, ki mu ga je dodelil nadrejeni. Vlak je bil star, zarjavel in v hipu se je zgodilo … Zavore niso delovale. Moj oče je bil le eden izmed stotih trupel, ki so jih pokopali drugi dan. Mami je vse to zlomilo srce. A zdaj je morala skrbeti zame. Bila sem še dojenček in nisem vedela, kako hudo mi bo v letih, ko se bom zavedala, da potrebujem očeta ob sebi. Vedela sem, da me mati in Miniya ne bosta nikoli zapustili. Pa sem se zmotila tudi glede tega. Zdaj imam le še Miniyo. S sestro si zdaj sami krojiva usodo. Prepletava niti in pleteva prihodnost. Marsikdo misli, da usoda poišče tebe, da te vodi, a mati je govorila: ''Vsak si kroji svojo usodo, tudi ti. V svojem srcu zmeraj na prvo mesto postavi sebe. Ne daj se. Tisti, ki pa te imajo zares radi, niti tvoje usode ne bodo pretrgali.'' In res je tako, ona se nikoli ni motila.

Miniya je stopila v kolibo, prišla je domov. Nisem vedela, da je ura že tako pozna. Uzrla sem velik umazan lonec v kotu, kjer kuhamo. Vstala sem se s postelje, dvignila lonec, da bi ga umila. Mislila sem, da bo Min (krajše za Miniya) jezna name, saj je najin dogovor, da grem domov, vključeval tudi pomivanje umazanih loncev. Min je prijela lonec, ko je bil že v moji roki, in ga odložila na tla ter me objela. Stisnila me je in se zjokala na moji rami. Nisem čutila solz, zato sem le poskušala hlipati. Vedela sem, da je Min hudo, potrepljala sem jo po rami in šla, dvignila umazan lonec  in odšla iz kolibe. Nisem jokala, le hodila sem. Šla sem do najbližjega soseda ter ga prosila za kos kruha, sadje, malo mleka. Stara gospa Ada mi je z vsem veseljem podarila kos starega kruha, že malo obtolčeno banano in rahlo skisano mleko ter nekaj čiste vode. Zazrla se mi je v oči ter dejala: ''Bog te blagoslovi in varuj. Stoj svoji sestri ob strani, hude čase preživljata. Veš, Hafsah, zmeraj se lahko obrneš name, prav tako Min.'' Podarila mi je nasmeh, jaz pa sem se ji iz srca zahvalila. Tako je to tukaj. Čeprav je kos kruha, ki ti ga nekdo podari, suh, sadje obtolčeno, veš, da jim ni vseeno. Nikomur ni vseeno za sovaščane. Hrano sem nesla domov. Min je komajda držala veke pokonci, a čez nekaj časa je utrujena zaspala. V lonec sem nalila mleko, narezala banano in dodala malce kakavovca ter nekaj karamele, ki jo je mati pred tednom dni prinesla domov. To je bila najina večerja. Min je ves večer ličnice nastavljala soncu, a zdelo se je, da ima v kotičkih ust uteži, da nasmeh drži le s silo.

Bil je drugi dan mamine smrti. Min je odšla po vodo že zgodaj zjutraj, saj sem se zbudila v kolibi sama. Oblekla sem bele kratke hlače iz blaga , ki pa niso bile več tako bele. Min jih je nosila, ko je bila stara deset let. Majica -  pa tako ali tako ista kot vse tri dni nazaj. V lase sem si nadela sponko, ki sem jo našla blizu smetišča v mestu. Obutve nisem imela, v kotu so samevali le platneni čevlji, ki sem jih obula na nedeljo, ko se je celotna vas zbrala k ''češčenju in molitvi'' v prazni kolibi, ki bi naj bila ''cerkev''. Čevlji so me žulili in nedelje sem odkrito srčno sovražila. Umila sem posodo od včerajšnje večerje ter počakala, da se Min vrne z vodo. Čakala sem že skoraj uro, bilo mi je strašansko dolgčas. Hodila sem po kolibi, si prepletala dolge lase, a ko je minila že ura in pol, me je začelo skrbeti. Min bi morala biti nazaj že pred tridesetimi minutami. A navsezadnje je le nekdo potrkal. Bila sem začudena, saj Min nikoli ne potrka, preden vstopi v lastno kolibo. Nisem hotela odpreti. Bilo me je strah, saj je Min rekla, da naj ne odpiram nikomur. Ko pa sem zaslišala krike sosede, tiste stare gospe Ade, sem pohitela k vratom oz. deski, ki je bila nastavljena pred vhodom. Pa tudi ta ni bila kaj prida. Služila je zgolj temu, da v kolibo ni pihal veter ali naletaval dež (kar je bilo v teh sušnih krajih zelo poredko). Desko sem umaknila in gospo spustila v ''stanovanje''. Ponuditi ji nisem mogla ničesar, le posedla sem jo na desko, na katero sem dala vse odeje, da bi ji bilo čim udobneje. Bila je nervozna, prepotena. Ni spregovorila besede, le globoko je dihala. Ko pa je v kolibo stopila Miniya, je spet začela ''funkcionirati''. Min je v roki še zmeraj držala lončen lonec z vodo. ''Gospa Ada, kaj ...?'' je poskusila Min začeti pogovor, vendar jo je gospa prehitela. ''Pojdita. Kakor hitro lahko, pojdita iz kolibe. Izvedela sem, da bo nek Američan požgal vzhodni del vasi, da bodo razširili mesto. Zasužnjil bo vse, ki bodo ostali tukaj. Draga Miniya, osemnajst let šteješ, dovoljeno ti je iti, kamor moraš. Poišči dokumente. Tvoja mati je vedela, kaj se bo zgodilo, dala je izdelati potne liste. Odpotujta, tukaj nimata prihodnosti ...'' je povedala Ada in na tej točki so se moje življenje in velike črne luknje spremenili v črno luknjo, ki ji ni konca in ne kraja ...

 

''Min, ali si v redu?'' Za sestro me je skrbelo. Hotela sem jo potolažiti. ''Poglej, Haf, ne potrebujem tvoje pomoči. Zadnja stvar, ki jo želim v tem trenutku, je tvoja bližina. Pojdi ven in mi daj mir!'' je  zakričala Min in me odrinila ter nakazala, naj grem ven. Pogledala sem jo. Bila je izmučena, kapljice potu so se zlivale s solzami. Bila je obupana, vedela sem to. A zdaj ji nisem želela zreti v oči. Pred menoj so se odvijali prizori. V meni se je nabiralo toliko težkega. Odvlekla sem se do vrat in zajela sapo. Zakričala sem in desko vrgla na tla ter tekla, kamor so me nesle noge. Oboževala sem vse tukaj. Sušne njive so me spominjale, da so solze dobre. Ko nebo joče, dežne kaplje razbijejo sušo. Rada sem imela to revščino. Cenila sem vse, kar imam. Kolibo, čevlje, ki mi povzročajo žulje, bolečine v nogah, ki jih dobim, ko moram bosa hoditi po vodo, modrice na hrbtenici, ki mi jih zada trda postelja. Vse to me je opominjalo, da v življenju ni vse popolno. Opominjale so me, da obstaja še večje trpljenje od modric in žuljev. Čutila sem kapljo na bosi nogi. Pogledala sem v nebo. Nabirati so se začeli črni oblaki, sledil je dež. Stekla sem v kolibo. Min je stopila k meni, me objela in skuštrala moje lase. Rekla ni ničesar, a kdor molči, desetim odgovori ...

Ko sva z Miniyo stali na avtobusni postaji, gneča ni bila ravno velika. Izgledalo je, kot da bodo Američani zažgali le najino hišo. Pa vendar sem videla nekaj znanih obrazov, ki so skrivali bolečino. Ko sem jih ošinila s pogledom, so se mi nasmehnili. Vstajali so, drug drugemu stiskali roke in si želeli srečo v življenju. Marsikdo me je objel in priznati moram, da je v teh težkih trenutkih objem nekaj čarobnega. A šele ko je pripeljal avtobus, sem se zavedala, da sva z Min edini, ki sva vstopili vanj. Le midve sva se poslovili od domače vasi. Ostali so sprejeli odločitev, da ostanejo tukaj, v svojem rodnem kraju, pri domačih. Nekateri se bodo preselili, a ne daleč stran. Nekateri bodo šli živet v mesto, a to so bili le tisti z nekaj znanja, da dobijo delo, ki jim bo prinašalo denar. Še zadnjič sem pomahala v slovo. Pot z avtobusom je bila naporna, saj je do enega izmed štirih letališč kar dolga pot. ''Zakaj ravno midve, Min? Kaj sva storili?'' sem jo tiho vprašala, medtem ko sem bila naslonjena na njeno ramo, da bi lažje zaspala. Min se je dotaknila moje brade in jo potisnila navzgor tako, da sem ji zrla v oči. ''Se sploh zavedaš, Haf? Se zavedaš, kakšno srečo imava? Tisti ljudje niso imeli izbire, kot misliš ti. Nihče si ne želi ostati tukaj. Le midve sva imeli srečo, da imava potni list ter dokumente. Ti ljudje ne bodo srečni v življenju. Ne poznaš teh podjetnikov in gradbincev. Požgali bodo domove, uničili družine. Nekateri se bodo odselili in si priskrbeli hrano. Kaj pa tisti starejši, nemočni? Tisti bodo prosjačili na ulicah. Za hrano bodo prosjačili na prav takih avtobusnih postajah, s katerih sva krenili danes. Si res želiš to?'' In tako je zaključila pogovor. Nastala je globoka tišina, a zdelo se je, kot da jih v moji glavi kriči ter  prosjači za hrano na tisoče in tisoče.

Ko sva prišli na letališče, je le - to bilo polno ljudi z belo kožo. V naši vasi so ženske imele temne lase, rjave, črne. Starejše žene so imele sivkaste lase. Bilo jih je tudi nekaj s svetlimi lasmi, a te so bile prava redkost. Čeprav so imele svetle lase, včasih nisi razločil njihove barve, saj so bili umazani ali zaviti v ruto ali turban. Tukaj je kar mrgolelo žensk s svetlimi lasmi. Kar nekaj jih je bilo tudi temnolasih, rdečelasih. Vse so za sabo vlekle debele kovčke iz plastike. Sestro sem pocukala za rokav in pokazala na enega: ''Stavim, da so polni lepih oblek in nakita.'' ''Tudi jaz mislim tako, Haf, kar poglej, kakšen kovček je pred nama.'' Min se je nasmehnila in potrkala po potovalki. Kar naenkrat sva zaslišali (stavim, da je slišalo celotno letališče) histeričen krik. ''Ukrasti hočeta moj kovček!'' je kričala svetlolasa ženska srednjih let. Na naju je kazala s prstom ter kričala. Ni minilo dolgo časa, ko se je prikazal policist. Bil je visok mož, svete polti in temnih las. Bil je v uniformi, ki je bila prepotena. Ko je prišel na ''kraj zločina'', je zavil z očmi. Odrinil naju je na stran, dvignil kovček s tekočega traku in ga nesel gospe. Prijazno jo je povabil, da pride v njegovo pisarno, nama pa je z gesto nakazal, naj jima slediva. ''Min, kaj se dogaja?'' sem obupano vprašala. ''Haf, bodi tiho in prepusti meni, da govorim.'' Miniya je bila resna, torej sem usta zaprla ter  nekaj naslednjih minut molčala. Prav tako je na zavore pritisnila svetlolaska. Ko pa smo stopili v pisarno ... Tam so ji zavore popustile. Začela je kričati na naju, zmerjati in preklinjati. Govorila je tako tekoče, kot teče reka. Ko sva že mislili, da je utihnila, je izrekla nekaj, zaradi česar sva s sestro v pisarni obtičali naslednjih nekaj ur ...

''Poznam vas. Takšni kot sta vidve, kradejo. Ja, vi. Črnuhi!'' V tem trenutku se je slišala le močna klofuta, ki jo je Miniya prisolila svetlolaski. Ta je izgubila ravnotežje na svojih visokih petah in se zaletela v predalnik. Policist je Miniyo prijel za ramena, da ne bi več poskusila udariti ženske. Njo je odslovil, midve pa sva se usedli na leseno klop. Strmeli sva v oči policista, ki je s prsti živčno tolkel po mizi. ''Kaj pa sta mislili? Da lahko kradeta?'' je rekel, Min pa je živčno ščipala kožo na svoji dlani. Videla sem, da iz sebe ne bo spravila nobene besede, zato sem stvari vzela v svoje roke. ''S sestro sva le iskali svoj kovček. Min nikoli ne bi ukradla ničesar,'' sem reka, karseda tiho. ''Ampak, gospodična vaju je videla. Ali si mislila, da bosta odšli, ker se mi boš opravičila in mi zatrdila nekaj, v kar naj bi verjel? Pozabita. Ostali bosta tukaj.'' ''Ampak zamudili bova let!'' je Min rekla zdaj že dokaj panično. Policist se ni dal: ''Tukaj bosta, dokler ne porečem, da smeta oditi. Predvsem ti, mlada dama, - je pokazal na Miniyo - ,, se boš naučila brzdati konje!'' ''Policist Brown, prepustite dami meni. Privoščite si kavo. Vem, da je pred vami še naporen dan,'' se je med vrati ustavila gospa, ki je bila (predvidevam) tukaj zelo vplivna, saj se je policist Brown kot kuščar odplazil iz pisarne, opravičujoč se za nastali hrup, nered in škodo. Ojoj … Zdaj je tukaj upravnica. Zdaj po pela velika šiba. ''No… mladenki. Predvidevam, da nista od tukaj,'' je rekla pomirjujoče. ''Moje ime je Daphne Wilson. Sem upravnica tega letališča. Vse vrvi so tukaj v mojih rokah. Skrbim, da je vse v najlepšem redu, da ne pride do kakšnega škandala. Tudi kraje … Ali morda vesta povedati kaj več o incidentu, ki se je zgodil prej?'' In takrat se je Miniya prebudila. Ko je videla, da gospe Wilson gre zaupati, se je odprla in ji povedala vse: kako sva prišli sem, kaj se je tukaj zgodilo. Upravnica je razumevajoče prikimavala in poslušala vsako njeno besedo. ''In tako sva pristali v tej pisarni.'' ''Gospodična Miniya, verjamem vama vsako besedo in prepričana sem, da tvoj namen ni bil kraja kovčka. Vendar mi moraš povedati, kaj se je zgodila v pisarni. Zakaj si se fizično znesla nad gospodično? Vem, da te lahko obtoževanje po krivem razjezi, a težav ne rešujemo z nasiljem. '' Min je gledala v tla. Ni izgledalo, kot da bo povedala, kaj se je zgodilo s svetlolasko. Zato sem vskočila jaz. ''Upam, da moja beseda ni odveč, vendar moram povedati, kaj se je zgodilo. Moja sestra se je razjezila, ker je gospodična izrekla grdo opazko o njeni barvi kože.'' Gospa Daphne je globoko zajela sapo in zaprla oči ter za trenutek pomislila. Najbrž je izbirala prave besede, kaj naj reče Min. Po kakšni minuti tišine je vendarle odprla usta. ''Miniya, dovolj si stara, da veš, kaj je pomenila tista neumna opazka. Takih ljudi ne bi smeli trpeti v svojem življenju. In kot sem že rekla. Tukaj so vse vajeti v mojih rokah. Povem ti, takih judi tukaj ne bom trpela. Takih, ki imajo predsodke. Sploh pa ne takih z rasističnimi predsodki. Imaš mojo besedo, da bosta s sestro odšli na naslednje letalo, ki pelje tja, kamor želita iti, gospodična pa se bo pogovorila z mano in s policistom Brownom. Pojdita zdaj. Srečno.'' Nasmehnila se je in nama stisnila roke. Min se kar ni mogla nehati zahvaljevati. Še zmeraj se je živčno ščipala. Ko sva prišli do pulta, kjer prodajajo letalske karte, je globoko zajela sapo in rekla: ''Dve letalski vozovnici za Veliko Britanijo, London.'' In takrat sem še zadnjič videla južno Afriko …

Na letalu je bilo noro. Potovali sva v tretjem razredu, saj si več nisva mogli privoščiti. Varčevati sva morali denar za stanovanje in predvsem za hrano. Min so se tresle roke. Bila je nervozna in srečna obenem. Nisem se pogovarjala z njo, saj je nisem hotela motiti v globokem razmišljanju. Min je namreč čez nekaj trenutkov zaspala. Gledala sem predse in strmela v stol. Na vsake toliko časa se je pred mano pojavil rožnat obraz majhne deklice, ki je strmela vame. Imela je svetle lase in najbrž štiri ali pet let. Nekaj časa je kukala le z očmi, nato pa se je opogumila in stegnila vrat, da bi bolje videla. Klečala je na sedežu pred mano in mežikala vame. Ni bila kaj prida sogovornica, ko sem jo želela vprašati, ali si je čopke uredila sama ali ji je pri tem pomagala mama. A ko sem hotela zatisniti oči, da bi prav tako zadremala, je s piskajočim glasom rekla: ''Lepa si. Všeč so mi tvoji lasje.'' Nisem si mislila, da  ji bom ''všeč''. Tudi njene lase sem vljudno pohvalila. ''Moje ime je Hafsah.'' Deklica mi je pomahala in rekla: ''Meni je ime Mandy.'' ''Koliko let imaš?'' sem jo previdno vprašala. Spet se je malce sklonila in pokazala štiri prste. ''No, lepo te je bilo spoznati, Mandy.'' Nasmehnila sem se in zaprla oči. Še zmeraj sem lahko slišala hihitanje in majhno deklico, ki se je trudila izgovoriti: ''Haf-ash.''

Prebudila me je Miniya. Pristali smo. In to ne kar nekje. Ampak v novem mestu. V novem življenju. Na letališču Heathrow v Londonu je kar mrgolelo ljudi. Vsi so bili zaposleni. Ženske so telefonirale svojim prijateljicam, medtem ko so mirile otroke. Odšli sva do najbližjega hotela, ki sva si ga lahko privoščili. V bistvu ni bil ravno ''hotel''. Bila je srednje velika stavba v ozki ulici, ki nama je za zdaj za nizko ceno nudila obrok in prenočišče. Vstopili sva. Bilo je temno in zatohlo. Smrdelo je kot ribja stojnica pri nas v mestu. Pa vendar je še zmeraj bilo prijetno. Vendar drugačno. ''No, Haf. To je najin novi dom, '' se je nasmehnila Min in kovčke odložila na lesena tla ter pristopila k pultu. Bil je podoben tistim v mestnih pubih in gostilnah, kamor so se s pivom hodili ''odžejat'' možje po napornih delovnih dnevih. Lastnica in lastnik ene izmed gostiln sta bila prijazna človeka. Včasih, a le malokdaj, mi je gospa ponudila kakšen kos klobase iz sendvičev, ki so jih tam stregli. Celega sendviča mi nikoli ni ponudila. Kljub lastništvu bara si ni mogla privoščiti, da bi kupovala hrano. Vseeno pa je bila prijazna gospa, zmeraj hvaležna za to, kar je imela, čeprav je bilo malo.

Miniya je pristopila k pultu in pozvonila na majhen zvonček. Začela se je zabavati in morda je pozvonila prevečkrat. V bistvu tolikokrat preveč, da je zaigrala staro pesem, ob kateri so plesali naši predniki. Iz majhne sobe, ki sem jo opazila šele kasneje, je prišel zavaljen gospod. Imel je nazaj počesane lase, premajhna očala in spodobno obleko, ki je v primerjavi z mojo ''cunjo'' za k maši, bila pravo zlato. Ošinil naju je z očmi in si začel nekaj momljati. Miniyi je nastavil list papirja in pisalo. Nisem vedela, kaj piše, ker sem stala predaleč, da bi videla pa tudi moje bralno razumevanje ni prav dobro. Znam brati, a le počasi, dolge besede pa še zmeraj črkujem. Miniyo sem dregnila in jo vprašala: ''Min, kaj pišeš?'' ''Nič takega. Le najine podatke. Ime, priimek in starost. Spodaj piše, koliko znaša najemnina in katera soba nama je bila dodeljena.'' Najemnina? Ali morava plačati, da prenočiva tukaj? Kje je Min dobila denar? Receptor ji je dal ključ. Vzela sem svoj kovček in se za njo odpravila v sobo. Soba je bila velika kot najina hiša v Malaviju. Morda še večja, a ne prav veliko. V kotu je bila postelja z vzmetnico. Pogrnjeno je bilo sveže pregrinjalo, odeja. Bili sta tudi dve blazini. V domači vasi je redkokdo  imel vzglavnike. Midve sva morali spati z glavami na deskah. Popolnoma nobenega udobja. Usedla sem se na posteljo in si predstavljala, da sem na oblakih. Po vseh teh letih spanja na trdih lesenih deskah se bom odpočila. Ne bom se zbujala sredi noči. Prvič bom lahkotno zatisnila oči. Vstala sem in šla v majhno sobo. Bila je očiščena, zloščena, svetleča. ''Kopalnica,'' je rekla Min. ''Kopalnica?'' sem jo pogledala in vstopila. ''Ja, tukaj se boš umivala. Vsak dan,'' se mi je nasmehnila in mi v roke dala majhen bel kvadrat. ''Poduhaj.'' ''Mmmm, diši!'' sem bila navdušena. ''Kaj pa je to?'' sem jo vprašala. ''Milo. S tem se umiješ, da dišiš,'' mi je začela razlagati, nato pa je v kopalnici ugasnila luč. Milo? Pri nas smo poznali le vodo. Pa tudi ta ni kaj prida dišala. Umila sem se vsako soboto. V bistvu sem se šla le okopat v reko. Pa tudi luči nisva imeli. Te so imeli v mestih, a še zdaleč ne tako lepih kot tukaj. Na vasi pa tako. Ko je sijalo sonce, je bila svetloba, če ni, smo bili v temi. Elektrike nisva potrebovali, saj sva znali zakuriti z drvi, da sva lahko kuhali, prav tako pa sva večino dneva prebili zunaj. Prav tako se pri vseh teh opravilih tako utrudiš, da greš včasih spat že ob sedmi uri. Življenje tam je bilo resnično preprosto.

V kotu kopalnice je stala steklena kabina. Miniya mi je razložila, da je to kabina za tuširanje. Povedala mi je, kako delujejo vsa ostala čudesa kopalnice. Zdaj vem, kako uporabljati straniščno školjko. Ura je bila 10.34. Razložili sva še zadnje stvari in sedli na posteljo. Gledali sva skozi okno. Pogled je bil drugačen. Ni bilo zvezd. Bili so bloki, nebo pa so prekrivali deževni oblaki. Tudi slišati je bilo drugače. Nisem slišala živali in vetra. Slišala sem avtomobile in dež. Bilo je drugače, a izgleda, da je to najin novi dom. Ura je bila že 11.53. ''Dolgo razmišljam,'' sem si rekla in zaspala.

Bilo je jutro in bilo je prvič, da sem slišala živali v tem kraju. Slišala sem ptice. Bile so slišati zelo drugače kot pri nas. Bile so bolj umirjene in tihe. Min je še spala, jaz pa sem vstala in odšla v kopalnico. Odprla sem pipo in iz nje je pritekla prijetna topla voda. Umila sem si obraz, roke, vrat. In to z milom! Lase sem imela spuščene in niti približno ne tako divje in razkuštrane kot po navadi. Počesala sem se in moji lasje so postali rahlo valoviti. Nisem se mogla nehati gledati v ogledalo. Bila sem drugačna. Nisem vedela, ali je bilo to dobro ali slabo. Morda oboje?  Oblekla sem iste obleke kot prejšnji dan in se tiho odpravila, da ne bi zbudila Miniye, saj je bila po včerajšnjem škandalu na letališču, pakiranju in … zelo izčrpana. Odšla sem po stopnicah, do pulta. Min pravi, da je to recepcija, gospod pa je receptor. Eh, saj je vseeno. Pult je pult, kajne? Me čisto nič ne brigajo ti posebni izrazi. No, tam sem pozvonila na zvonček. Isti kot včeraj. Pozvonila sem večkrat. ''Končno. Mislila sem, da bom morala spet zaigrati našo pesem,'' sem se nasmehnila. Stala sem tam, gledala v tla. Gospod ni bil niti približno tako nasmejan kot jaz. Sploh pa ne spočit. ''Ste tudi vi doživeli škandal na letališču?'' Takrat se je prebudil in mi rekel:'' Ne, mlada dama. Sploh veš, koliko je ura? In kaj želiš?'' ''Nič. V bistvu sem prišla voščit dobro jutro. No, dobro jutro. In ne mislite si, da ne vem, koliko je ura. Mati me je dobro naučila. Veliki kazalec je na številki pet. Za tisti mali kazalec me ne sprašujte, ker me nikoli ni zanimal. In če je bila pred kratkim noč, je zdaj jutro. Torej je ura pet zjutraj. Če niste vedeli, se ne obremenjujte. Tudi jaz sem se naučila šele pred kratkim. Prav tako pri nas pravijo, da za učenje glava ni nikoli prestara.'' '' Gospodična. Vem, koliko je ura. Čudi me, da veste vi. Zdi se mi, da je za obisk še prezgodaj,'' je dejal. ''Ne. Nisem prišla na obisk. Tukaj stanujem. Se spomnite moje sestre? Izpolnila je list, da  živiva tukaj. Soba 27? Jaz sem bila zadaj. Mogoče me niste videli. Moje ime je Hafsah. Po navadi pa me kličejo Haf. Predvsem sestra in domačini. U, in tukaj sem tako zgodaj zato, ker je pri nas navada, da se zbujamo tako zgodaj. Pri vseh opravilih je še to prepozno. Tako pač je, '' sem mu razložila in mu ponudila roko. Ustne kotičke je narahlo zvlekel navzgor. Ni bil kaj prida nasmeh, bolj kremženje, a mi je stresel roko in se mi predstavil: ''Meni je ime Robert. Lahko pa me kličeš Rob. No, gospod Rob.'' ''Gospod. Potem pa ste vplivni. Spoštujejo vas. V naši vasi so gospodje tisti, ki imajo dobre službe. In predvsem starejši. Te  se zelo spoštuje.'' ''Tukaj ni ravno tako, gospodična Haf. Marsikdo ne spoštuje ljudi, ki imajo katerikoli poklic. Moraš biti vpliven in receptor na žalost ni ravno tak poklic, da bi vplival na celotno prebivalstvo. Morda na prebivalstvo hotela, nikakor pa ne na celotno mesto. Kaj šele države.'' ''No, kdo pa pri vas vpliva na ljudi?'' ''Predvsem ljudje modre krvi. Kraljica in drugi. Spoštujejo tudi zdravnike in učitelje pa policiste. Saj ne rečem, marsikdo spoštuje vse ljudi. So pa nekateri, ki prezirajo nekatere ljudi. Ti ljudje so svinje … Oprosti, ne bi smel reči tega v tvoji prisotnosti. Za mlado damo, kot si ti, ni spodobno govoriti takšnih besed. Za starega gospoda, kot sem jaz, pa prav tako. Za nikogar ni ravno v redu, da preklinja,'' je rekel. Na koncu je malce zardel. Najbrž je bil v zadregi, saj takšne besede res niso spodobne. ''Ne sekirajte se. Pri nas včasih govorijo takšne besede. Včasih delavci, če ne dobijo celotne plače. Ali pa moški v baru, ko kartajo. Ti si šele dajo duška. Otroci nikoli ne ponavljamo teh besed, potem pa nas starejši vlečejo k maši, češ da se moramo bogu opravičiti. Zanimivo, kaj? Sicer verjamem, da vsakdo dela  nekaj narobe. Ampak ne vem,  no …'' ''Tukaj si!'' je po stopnicah pridrvela Min. ''Ja. Tu sem. Pogovarjam se z gospodom Robom.'' Zdaj se je Min začela opravičevati Robertu: ''Oprostite. Glede Haf … Včasih je lahko malce nadležna.'' ''Nadležna? Jaz? Daj, no …'' Zamahnila sem z roko in se zasmejala. Ura je bila že pol sedmih in z Miniyo sva  zajtrkovali. Hrana je bila odlična. Najedla sem se bolj, ko bi se smela, se mi zdi. Včasih še za kosilo nisem pojedla toliko. Kos črnega kruha, sadje, morda nič za zajtrk.  ''Si se najedla  ali te moram siliti jesti kot vedno?'' ''Nehaj. Vedno pojem vse, kar mi daš na krožnik,'' sem se uprla in odšla od mize. ''A posoda pa bo sama poletela v umivalnik?'' se je nasmejala in rekla: ''Daj no, saj veš, da nisem mislila tako. Danes ti ni treba pomiti posode. Pusti, bom jaz. Ti pa pojdi ven. Raziskuj okolico, ni ti treba čepeti notri. Samo pazi, kod hodiš. Gospodu Robertu povej, kam greš. Sva dogovorjeni?'' ''Sva,'' sem se ji nasmehnila in odhitela po stopnicah. ''Kam pa kam, Haf?'' me je vprašal gospod Rob. ''Ven,'' sem rekla in stopila skozi vhodna vrata, ki so bila moj izhod.

London ni ravno zanimiv. Le nekaj ljudi se je sprehajalo po majhni potki, ob kateri je bil najin hotel. Po tleh so skakali golobi. Teh še nisem videla, zanimive ptice. Ampak tako žalostne sive barve. No, so se pa dobro ujemali z nebom. Bilo je sivo in oblačno. Prava redkost, če bi bila v Afriki. Ljudje, ki so se sprehajali po cesti, so bili beli. Večinoma gospe z otroki ali pa le zelo urejeni gospodje v oblekah, ki preko telefonov niso slišali mojega pozdrava. Skoraj vsi, ki sem jih videla, so bili  ali starejši od mene ali pa so bili dojenčki. Ni bilo niti ene deklice ali fanta mojih let. Le kje so? Ob takem času so pri nas vsi bili zunaj. No, tisti najmlajši so se zmeraj igrali mance ali pa skrivalnice. Tukaj bi bilo prav dobro mesto za skrivalnice. Če smo si mi lahko pomagali z nekaj grmi, kakšnim drevesom in hišami, ki so v večini imele le eno sobo, ne vem, zakaj ne bi tukaj uvedli kaj takega, kot so skrivalnice. Pri vseh teh klopeh in vratih, za katera se lahko skriješ. Pa vse te stavbe s toliko sobami. Res ne vem, kaj počnejo otroci tukaj. Morda pa morajo pomivati posodo? No, če začnejo z delom tako zgodaj, potem bodo ven prišli potem ali pač? No, saj je vseeno. Šla sem v sobo, saj na klopi ob potki nisem imela ničesar početi. Le golobe sem lahko gledala. ''No, Haf, kako si se imela?'' me je vprašala Min, jaz sem pa le skomignila z rameni. '' Ti ni bilo všeč?'' ''Če povem po pravici … Dolgčas. Ni kaj, popolnoma drugače kot doma.'' ''Ampak to je zdaj dom.'' ''Ne, ni Min. Ne trudi se. To ni Afrika.'' Miniya je bila tiho, vstala je in odšla pospravljat postelji. ''Veš, nekaj mi pa ni jasno …'' Počasi sem začela z vprašanjem. ''Ja, povej,'' je zdaj brez volje rekla Min. ''Kje so vsi otroci?'' ''V šoli.'' ''V šoli?'' ''V šoli.'' ''Ne odgovarjaj mi le z eno besedo! Daj, no, povej mi kaj več.'' ''Ne kriči name. Imej spoštovanj. Odkar mame ni več, si zelo predrzna. Prosim. Če nimaš povedati kaj pametnega, drži jezik za zobmi.'' Min je bila zelo jezna in odejo je pogladila že tolikokrat, da je bila ravna kot deska. Prav tako so bile ravne kot deske njene ustnice. Gledala je v tla. ''No, oprosti. Nisem hotela. In ne bom več nespoštljiva. Do nikogar. Obljubim.'' Pokimala mi je in nadaljevala: ''Nikogar ni, ker so v šoli. Tukaj vsi hodijo v šolo. Od svojega šestega leta dalje. Učijo se vsemogočih stvari. No, zdaj ko si že načela to temo … V ponedeljek boš šla v šolo tudi ti. In prosim. Vem, da ti ni všeč, ampak brez komentarjev. Tudi jaz bi raje videla, da si zraven mene, ampak brez šole tukaj ne boš preživela. Naučiti se moraš osnovnih reči.'' V šolo? Jaz? Pri nas so bile šole tako zelo redke, da v bistvu sploh še nisem videla, kakšna šola je. Prav tako ne vem, kaj se v njej dogaja. Nikoli nisem hodila v šolo. Znam le to, kar me je naučila mati. Znam biti vljudna, brati (ne prav dobro) in računati preproste izraze. Našteti znam planete in celine pa nekaj držav. Nič drugega se ne spomnim. Moje misli so bile kot zavozlane niti. A izgleda, da bom te niti morala v naslednjih nekaj dneh odvozlati, če želim, da bo Miniya ponosna name.

 Naslednjih nekaj dni je bilo zame zelo napetih. In tudi za Min. Šla je v štiri šole, da bi me vpisala k pouku. A so bile že vse štiri zasedene. A navsezadnje je le našla šolo. Mojo novo šolo. V trebuhu nisem imela ravno dobrega občutka. Da se bom morala učiti. In vsi ti novi ljudje. Ne maram spoznavati novih ljudi. Všeč so mi moji stari prijatelji in drugi ljudje, ki jih poznam. No, in gospod Robert in tista deklica na letalu. Sicer nista domačina, ampak sta dobra človeka. To je dovolj. Dva človeka sta dovolj. Nekateri ne poznajo niti dveh ljudi. Zakaj bi morala jaz? Ampak ker je Min rekla: ''Brez pripomb …'' Saj mi bo uspelo, kajne? Upam. Bila je nedelja zvečer. Stuširala sem se in v novo torbo dala svinčnik in zvezek. Imela sem tudi leseno ravnilo in knjige, ki jih je Min dobila v šoli. Bile so stare knjige in učbeniki, saj si ne morava privoščiti novih. Pa tudi moja uniforma, ki je bila zložena na stolu, je bila iz trgovine z rabljenimi oblačili. Jutri grem v osmi razred. Prvi dan me bo pospremila Min, vse ostale dni bom morala hoditi sama. Še zmeraj si ponavljam: ''Saj mi bo uspelo, kajne?'' In še zmeraj upam. In naslednji dan sem se zbudila v nov teden, kar je zame pomenilo prvi šolski dan.

Ko sva z Miniyo stopali po hodniku, so vse oči bile uprte vame. Gledala sem v svoje noge, da se ne bi spotaknila. Nosila sem svoje ''čevlje za k maši'' in noge so me bolele, saj sem morala hoditi dokaj hitro. Ko sva prišli do konca dvorišča, sva zavili levo. Tam so bila vrata. Bila so naravnost grozljiva. Ne vem, kar zmotila so me. In bilo je strašljivo, kako tiho je bilo na drugi strani. Ko sva vstopili, je pred nama stala velika miza. Za njo pa gospa ravnateljica. Vstala je in naju prijazno pozdravila. Kar oddahnila sem si. Torej ni tista strogih ravnateljic. Hvala bogu. Mogoče mi zdaj vrača, ker sem tako pridno hodila v cerkev … ''Dobrodošla v naši šoli, gospodična Hafsah. Tukaj na dekliški šoli Sv. Pavla, moram povedati, se ne dovoli nikakršnih cigaret, pijače ali drugih podobnih drog. Ne dovolimo grdega govorjenja, ne kulturnega vedenja. Učitelje se spoštuje, prav tako ostalo osebje in predvsem učence, saj bodo postali tvoji prijatelji. Na tej šoli prav tako ne trpimo nasilja, ne verbalnega ne fizičnega. Upam, da boš uspešna. Želim ti veliko znanja, ki pa ni samo za možgane. Nekaj ga spravi tudi v srce, da boš uspela v življenju.'' ''Dobro. Me veseli,'' sem ji odgovorila in ji stresla roko. ''No, me veseli. Zdaj pa počakaj na dvorišču, da se s tvojo sestro dogovoriva še nekaj stvari. Ah, ne, najprej pojdi h gospe tajnici. Ta ti bo dala urnik in kartico, da boš lahko hodila v šolo. No, kar pojdi,'' je rekla ravnateljica gospa James. Stala sem pred njo in strmela  v njene oči. Bila sem kot kip, saj na dvorišče nisem želela iti sama. Min je takoj opazila, da je nekaj narobe. Stopila je k meni in s prstom obrisala solzo, ki mi je zdrsnila iz očesa. Solz nisem niti čutila. Sem pa se zdrznila, ko je svoje roke položila na moja ramena in rekla: ''Prosim, Haf. Naredi to zase. Zame in za mamo. Saj bo šlo. Še enkrat. Prosim.'' Globoko sem zavzdihnila in dvignila ramena. Pogladila sem šolsko uniformo. ''Ja. Tako bom naredila, kot si rekla. Zase.'' Obrnila sem se. In odkorakala ven. Ups, pozabila sem reči na svidenje, kajne? Odlično. No, upam, da se gospe James ne bom zamerila.

 Na dvorišču je bilo veliko deklet. Različnih deklet. Spet sem se počutila tako kot na letališču.  Dekleta z ravnimi, skodranimi, rjavimi, črnimi, rdečimi, svetlimi lasmi. S kratkimi, dolgimi, kodrastimi, ravnimi. Nisem se več počutila tako slabo. Videla sem tudi tri dekleta s temno poltjo. In prvič v življenju sem videla tudi azijsko dekle. Nekaj pa sem opazila. Skoraj vsa dekleta so bila visoka, vitka. Bilo je nekaj bolj debelušnih, a jih je veliko imelo zelo lepo postavo. Zdelo se mi je, da imam le jaz krive noge in ploske prsi. Meh. No, kam moram zdaj oditi? K tajnici? Urnik? Kaj je to? Izgubljeno sem hodila po hodniku in iskala pisarno gospe tajnice. Bila je na desni strani hodnika, čeprav sem skoraj ves čas iskala na levi strani. Pisarna je bila zelo majhna. Gospa tajnica je sedela za mizo, obloženo s papirji. Mislila sem, da se bo miza pod vso težo knjig in papirja zmajala in zlomila. Prav tako stol. Pa ne zaradi papirja. Tajnica je bila debelušna gospa, a prijazna. Dala mi je kup zloženk, ena izmed njih je bila zemljevid šole. Vse je bilo narisano in označeno. Kje je matematika, angleščina … kemija, fizika? Kaj je to? Še nikoli nisem slišala za te reči. Kaj bom storila? Zlomila se bom tako kot miza. Groza …

Ko sem se poslavljala od Miniye, sem ji hotela reči, da bi rada šla domov. Ampak, Haf - brez pripomb. Sigurno bi rekla to. O tem ni dvoma. Prav tako bi filozofirala, kako sem nezadovoljna ter da sem lahko srečna, da sploh imam možnost, da hodim v šolo. No, saj sem. Vem, da te možnosti veliko otrok nima. Ampak kaj naj? Še zmeraj bi raje zamenjala. ''No, Haf, jaz grem. In vedi se letom primerno. Bodi spoštljiva, vljudna …'' ''Ja. Vse, kar rečete vaše veličanstvo,'' sem se zasmejala. ''No, vidiš. To ni vljudno. Prekinila si me. Da slučajno ne bi prekinila gospe učiteljice ali bog ne daj gospe James.'' ''Min. Nakladaš mi isto pridigo kot gospa ravnateljica. Sploh ne vem, kaj te skrbi. Čisto v redu bom. Tisto v pisarni je bil le majhen trenutek. V bistvu sem jokala zaradi tega, ker je bilo odprto okno in v moje oko je padel majhen kamenček peska.'' ''Dobro. Samo nisem prepričana. Skrbi me zate. No, pojdi zdaj, da ne zamudiš prve ure,'' je rekla Min in odšla domov. OK. Če pomislim,  zdaj nisem več tako prepričana, da bom čisto v redu. Sedela sem na isti klopi kot prej in gledala na veliko uro na steni, ki je visela nasproti '' velikih vrat'' – to so vrata gospe James. Veliki kazalec je že skoraj kazal na osem. Zdaj se bo začela prva ura. Angleščina. Saj mi ni treba iti. Znam govoriti angleško. Oh, pa tudi naslednjo uro lahko preskočim. Matematiko prav tako znam. Znam šteti in računati, kaj bi še potrebovala? Ostalo je popolnoma nepraktično v realnem svetu. Ko je ura bila osem, so se vsa dekleta razkropila. Nekaj jih je prav tekalo, da ne bi zamudile angleščine. Ne razumen vse te panike. Saj sem jih slišala. Vse prav lepo in tekoče govorijo angleščino. Ne vem, kje je potreba bo obisku prve ure. No, izgleda, da sem ostala sama. Na klopi pa ne bom sedela … Pogledala sem zemljevid. Bom pa šla tukaj, k vhodu. Ko sem hodila čez dvorišče, sem spet začutila bolečine, ki so mi jih zadajali čevlji. Sezula sem jih in pospravila v torbo zraven knjig, zvezka in svinčnika. Tja sem prav tako zatlačila zloženke. Zemljevid sem obdržala zunaj torbe, da se slučajno ne izgubim. Prej nisem videla vseh teh učilnic in prostorov. Opazila sem jih šele zdaj, ko sem pogledala na zemljevid. Več kot dvajset učilnic. Pa jedilnica, park za mlajše, prostor za kolesa in majhen vrt. No, vsaj zelenjavo pridelujejo svojo. Tudi to je nekaj. Morda pa se bom vključila sem, saj mi delo gre še najbolje od rok glede na vse, kar sem prestala. Bila je tudi skupna dvorana in pa športni prostor s plezalno steno. No, jaz sem bila namenjena k vhodu oz. prostoru za kolesa. Tam je cesta in več ljudi se sprehaja tam kot tukaj po dvorišču šole. Morda bom srečala koga mojih let in spoznala kakšnega novega prijatelja. Če že moram. Ampak prostor za kolesa ni bi nič posebnega. Pa tudi ljudje se niso sprehajali, kot sem pričakovala. Spet – le odrasli, ki so hodili v službe in pa veliko avtomobilov. ''Hej! Ti! Pridi sem,'' sem slišala glas, ki je prihajal za mojim hrbtom. Obrnila sem se in zagledala tri fante in dekle. Fantov nisem poznala, prav tako ne dekleta. Sem pa opazila, da ima oblečeno enako šolsko uniformo kot jaz. Imela je temno polt in velik afro, za katerim je skrivala oči, ko je gledala v tla in se naslanjala na ograjo. Fantje niso imeli uniform, saj je to bila dekliška šola, a zdelo se je, da se poznajo med seboj, saj so se dregali in smejali. Slišala sem, da se kličejo po imenih, torej nisem imela razloga, da ne bi pristopila. Prav tako so bili iste polti kot jaz, torej ni bilo strahu, da ne bi bili dobri ljudje. Pristopila sem. Eden izmed fantov me je potrepljal po rami in se mi predstavil. ''Will. To so Becky, Jack in Jason. In ti si?'' ''Hafsah,'' sem jim odgovorila in se nasmehnila. ''Hafsah? Kakšno ime pa je to?'' se je zasmejal eden izmen njihove ''klape''. ''Tam, od koder prihajam, obstaja veliko takšnih imen. Moje ime pomeni levinja, '' sem jim povedala, a so se še bolj začeli režati. ''Mačka, torej? Špricaš šolo? Pogumna si, ni kaj,'' je dodal Jack (se mi zdi). Obrnili so se in mi pomignili: ''Greš?'' Najprej nisem bila prepričana, a sem odšla z njimi. Saj bom do tretje ure, ko imamo geografijo, nazaj. Nič slabega ni, če sem spoznala nove ljudi, kajne. Oz. zgrabiti moram priložnost ali pač? ''Ja, pridem.'' Skupaj smo hodili, ne tako daleč od šole. Mogoče kakšnih deset minut. Odšli smo v trafiko. ''Glej in se uči,'' je zdaj spregovoril Will, ki je bil glavni v družbi. Bil je tudi najmočnejši in najvišji. Najprej je k prodajnemu pultu v trafiki stopila Becky. Ta je prodajalko prosila za žvečilke. Na polici so bile le ene, Becky pa je naročila tri pakete. Prodajalka je odšla v majhno skladišče, ki ga je imela zadaj, da bi poiskala dodatne pakete žvečilnih gumijev. Takrat se je zgodilo nekaj, kar me je šokiralo. Becky, Will, Jack in Jason so izza prodajalnega pulta vzeli šest zavojčkov cigaret. ''Na, pospravi jih,'' mi je rekel Will. Zgrabila me je panika. Odprla sem nahrbtnik in jih pospravila. Srce mi je razbijalo. Ko pa je nazaj prišla prodajalka, sem mislila, da mi bo skočilo iz prsi. ''No, ljubčki to je vse. Trije paketi žvečilk. To bo dva funta.'' Becky je plačala žvečilke ter se sladko nasmehnila. Odšli smo. Počasi sem se vlekla za novo skupino ''prijateljev''. ''Kaj je s tabo?'' ''Nič. Ni bilo prav, da smo kradli. Sploh pa ne vem, kaj boš s cigareti. In s toliko zavojčki,'' sem zamomljala. ''Daj, mačka. Skuliraj se. Kaj pa ti bo? Saj smo ji plačali. A smo ji dali denar?'' je Will pristopil do mene in nežno začel božati moja ramena. Prikimala sem v odgovor na prej zastavljeno vprašanje. ''Torej? Ne vem, kaj je narobe. Denar je dobila. In naredili smo ji veliko uslugo. Itak ne bi prodala vseh teh čikov. Če ne bi dobila našega denarja, s katerim smo plačali žvečilke, ne bi dobila nič, saj je to najbolj bedna trafika v mestu. Tukaj nihče ne kupuje.'' Skomignila sem z rameni. No, mogoče pa imajo prav. Prijatelji imajo vedno prav. Ni tako? Sigurno je. Tudi Min želi, da spoznam nove ljudi. Zdaj mi pa res ne more ničesar več očitati. ''No, kam gremo?'' sem jih vprašala. ''Nova, pa že tako zagreta. Skrivnost.'' Od trafike smo prehodili nekaj ulic. Nato smo zavili v ulico, ki je bila videti zapuščena. Will je iz mojega hrbta vzel nahrbtnik in ga odprl. Usedel se je na moker beton in si na kolena stresel škatlice cigaret. Pogledala sem ga in rekla: ''In kaj boš s tem?'' ''Taborni ogenj bomo zakurili.'' Vsi so se začeli režati. Medtem je Will v usta dal cigareto in iz žepa potegnil vžigalnik. Prav tako so to storili vsi ostali. Prižgali so cigarete in me gledali. Jaz sem njih gledala še bolj začudeno. Becky mi je vrgla škatlico cigaret. ''A boš ali ne?'' Buljili so vame. Will me je spet prijel za roko. ''Daj no, Haf. Kaj pa je lahko narobe? Poglej nas. Živi in zdravi. Ne boj se. Saj so samo posušene rastline. Zelenjava je zdrava kajne? Torej?'' Bil je zelo preprečljiv. Ko sem segla po cigaretah, so se mi tresle roke. Jack je nekaj momljal. Prhnil je in rekel:'' Daj, no. Ne bo ji ratalo. Kaj se sploh trudimo? Totalna bedarija.'' Will se je razjezil in Jacka s peščico udaril v trebuh. Nato je mirno rekel: ''Daj ji čas. Punca se uči.'' Nato je še nekaj zašepetal in me spet pogledal. Vrgel mi je vžigalnik. In takrat sem prvič kadila.

Začela sem kašljati in grlo me je bolelo. Poskusila sem se izkašljati. Ven sem izpljunila slino. Cigareto sem vrgla na tla in jo pohodila. Ko sem prišla k sebi, sem stopila do Willa. ''Veš, mogoče nisem za to. Ne štej me zraven.'' Hotela sem odkorakati, a sem pozabila, v kateri smeri je šola. No, čudovito, zdaj še v šolo ne morem priti. Fantje so se spogledali. ''Veš, Haf. Vedno je tako. S kajenjem namreč. Le vaditi moraš. Kot računanje. Nič takega. Potrudi se. Za prijatelje?'' Pogledal me je tako proseče … Spet se popustila. Prižgala sem novo cigareto. In res …  Bilo je malo lažje. V nahrbtniku so mi pustili še en zavojček cigaret. Zakopala sem ga pod vse knjige in odšla k tretji uri v šolo. To pa je bila druga zgodba. Nekaj deklet me je gledalo, nekaj pa se jih zame niti zmenilo ni. Iti sem morala pred tablo in povedati, kako mi je ime. ''Hafsah,'' sem hripavo zašepetala. Slišala sem šepet in hahljanje. ''No, gospodična Hafsah. Slišala sem, da prihajate iz Afrike kajne? Odlično. Potem pa lahko poveste kaj o tej veličastni celini. Danes jo namreč začnemo obravnavati.'' Zardela sem. O Afriki nisem vedela skoraj nič. Vedela sem le o Malaviju. Malo. Oziroma imela sem le znanje o svoji domači vasi in morda sem poznala nekaj ulic v mestu. Nikakor pa nisem vedela ničesar drugega o Afriki. Tišino v razredu je prekinila radovedna deklica iz druge klopi. ''Nam poveš, od kod prihajaš?'' Zdaj mi je postalo še bolj nerodno. Nikoli me ni bilo sram govoriti o svoji domovini. Le pred toliko ljudmi naenkrat? V redu. Kar bo, pa bo. ''Prihajam iz Malavija. To je v Južni Afriki. Živim v majhni vasi. Ljudje se ukvarjajo s kmetijstvom …'' ''Ali ste revni?'' me je zdaj prekinila učenka iz zadnje klopi. Učiteljica se je malo začudila nad vprašanjem, ker je bilo zelo nevljudno. ''In gospodična Lisa, zakaj vas to zanima?'' jo je vprašala. Lisa se je le namuznila in rekla: ''Ne vem, no. Morda zato, ker nima obutih čevljev. Vsi vemo, da se v tej šoli hodi s čevlji na nogah. Takšen je pravilnik oblačenja. Zdi se mi nespoštljivo, da ne upošteva naših pravil.'' Bila sem jezna. Zelo jezna. Razjarjena. ''Svinja,'' sem zamomljala. ''Kako, prosim, gospodična Hafsah?'' je vprašala učiteljica. ''Svinja. Rekla sem, da je gospodična Lisa velika svinja. No, morda ne velika. Te so vsaj dobre za prehrano.'' Vsi so se začeli režati. Neko dekle je celo padno s stola. Ups. Morda sem si dovolila malce preveč. In glede na izraz na učiteljičinem obrazu sem vedela, da sem zagotovo prekoračila mejo. In že v naslednjem trenutku je bilo spet vse kot na začetku. Le da mi gospa James ni dala knjig. Določila mi je kazen. In to hudo kazen. Bila sem suspendirana za naslednja dva dni. Ko so domov klicali Miniyo, sem imela občutek, da bom pridigo poslušala šele zdaj. In res si jeMin dala duška, ko me je okarala. Joj, kako se mi je ni dalo poslušati. Gledala sem v tla in štela ploščice v ravnateljičini pisarni. Spet eno in isto kot prej. Povedala mi je, kako sem jo osramotila in razočara. Pred ravnateljico me ni toliko oštevala kot doma. Najbrž je celo gospod Robert slišal, kaj vse mi je naložila na ramena. Počutila sem se slabo, a ni mi bilo žal, da sem Liso ozmerjala. Zaslužila si je. Brez dvoma. Zvečer, ko sem si umivala obraz, sem Min slišala tiho jokati. Morda sem jo resnično razočarala …

 Bil je torek in za razliko od drugih otrok sem jaz spet ostala doma. ''Lahko grem ven?'' Miniya me je pogledala in odrezavo odgovorila: ''Ne.'' Nisem se hotela prerekati z njo. Vsega sem bila že sita vrh glave. ''V pekarno grem po kruh,'' je rekla in šla. Nekaj minut sem ležala v postelji in strmela v strop. Nato pa sem pomislila. Hitro sem iz torbe stresla vse knjige. Vedela sem, kaj sem iskala. ''Tako kot je rekel Will. Saj ne more škoditi …'' sem si rekla in prižgala cigareto. Čutila sem, kako leze dim v pljuča. Morda sem celo čutila, kako mi  razpadajo pljuča. Ne bi vedela. Ampak občutek je bil prijeten. Tudi kašljala nisem več. Morda pa je to moja rešitev. Cigarete me pomirijo. ''Morda bi tudi Min lahko prižgala kakšno cigareto, ko je tako histerična.'' Odprla sem okno, da se je stanovanje prezračilo, saj se mi zdi, da Miniya nad kajenjem ne bi bila ravno navdušena. Ko je prišla domov, jo je klicala gospa ravnateljica. Rekla je, da čeprav bi morala biti suspendirana za dva dni, mi bo dala priložnost. Tako bom v šolo morala iti naslednji dan. In res. Še enkrat sem sedela v pisarni gospe James. ''Hafsah, ne bom ti še enkrat povedala tega, kar bi morala slišati že prvič. Le dala ti bom to,'' je rekla in mi v roke izročila prazno knjigo. ''Kaj je to?'' sem jo vprašala. ''Dnevnik.'' ''In kaj naj počnem s tem?'' Bila sem zelo zmedena. ''Napišeš svojo zgodbo. Kar se ti je zgodilo in kar se ti dogaja. Morda tudi, kaj se ti bo zgodilo.'' ''Pa boste prebrali?'' sem bila prestrašena. ''Ne. Upam, da ga boš ti. Predvsem pa upam, da ga boš zapolnila. Veš, ko napolniš dnevnik, napolniš življenje, ali ne?'' Nisem poznala odgovora na to vprašanje. Mogoče da, mogoče ne. Dnevnik je bil zaklenjen, le jaz sem imela ključ. ''Pojdi zdaj k pouku.''

 

1 . stran

Spet sem šla k pouku. Zdaj k angleščini. Sedla sem v zadnjo vrsto. Nisem sedela sama. Moja ''soseda'' je bila neka Alica. Dekle svetle polti in svetlih las. Spominjala me je na tisto žensko, zaradi katere sva z Min obtičali na letališču. Vedela sem, da je ne bom marala. Ne more biti drugačna od tiste Lise. ''Hej, moje ime je Alica. Upam, da bova prijateljici.'' Z vsako besedo, ki jo je izrekla, mi je šla še bolj na živce.

A pogovoru z njo se nisem morala izogniti. Pri angleščini smo se namreč učili, kako komunicirati. Obrnila sem se k njej in jo vprašala: ''Povej mi nekaj o sebi.'' ''Sem Alica. Ime sem dobila po junakinji iz knjige Alica v Čudežni deželi. Preberi knjigo, odlična je. Spominjaš me na Alico.'' ''Aha.'' ''Ne ljubi se ti me poslušati, kajne? Saj ni treba. Tako ali tako me nihče nikoli ne posluša. Ne vem zakaj. Ali ti veš zakaj? Kdo pa naj bi vedel zakaj?'' Ni se dala ustaviti. Pila mi je živce. Nato sem ji zašepetala: '' Utihni. Jaz vem, zakaj te nobeden ne posluša. Ker ti ne znaš poslušati. Samo blebečeš in tvoj jezik kot sveder vrta v možgane ljudi, s katerimi govoriš. Torej, prostim, utihni. Enkrat v življenju bi želela, da lahko sedim tiho in v miru razmišljam.'' ''Ampak saj se učimo komunicirati ...'' ''Vidiš? To je tvoj problem. Si me sploh slišala? Še svojih misli ne morem slišati. Pojdi me zatožit, samo bodi tiho.'' ''Ne bom te zatožila. Ker se mi zdi, da nima smisla. In ti je kdo povedal, da ti malce smrdi iz ust …?'' Zvonec je zazvonil in končno je nastopila tišina. Minilo je še šest ur pouka. Bilo je naporno in nisem si mislila, da bo sedenje v klopi tako težaško opravilo. Po pouku sem domov šla po daljši poti. ''Glej jo, našo prijateljico!'' ''Will!'' sem se razveselila in mu skočila v objem. ''A še maš čike?'' ''Valda.'' ''Pridi, gremo v temo.'' ''Kaj?'' ''Eh, tak se reče.'' No, in spet sem šla. Tokrat sem bila prva jaz. Iz torbe sem povlekla škatlice cigaret in jih razdelila. ''U, kje pa si jih dobila?'' ''Hm …. Dobra vila mi jih je poklonila.'' Vsi smo se zasmejali in spet ''prižgali taborni ogenj.'' Ko sem se vračala domov, sem se usedla pri recepciji. Z okorno pisavo sem začela polniti dnevnik.

2. stran

Zdaj sem del neke skupine. Življenje dopolnjujem  s prijatelji. Super je biti v klapi. Super je kaditi s klapo. To je to.

Z Min skorajda nisva govorili. Namenila mi je le jutranji pozdrav. Včasih me je opomnila, da napišem domačo nalogo ali da pomijem posodo od kosila. Drugega iz njenih ust nisem slišala. Le zjutraj, preden sem šla v šolo, mi je rekla: ''Včeraj ponoči si kašljala. Se počutiš slabo?'' Pogoltnila sem cmok v grlu in se ji zlagala: ''Ne. Prehladila sem se. Novo podnebje in to ...'' ''Aha …'' In nato sem spet odšla v šolo. Na dvorišču sem srečala Alico. ''Učiteljica mi je rekla, da morava skupaj pripraviti seminarsko nalogo pri sociologiji o kajenju in drogah. Napisala jo bom sama, ker vem, da ne maraš komunikacije … z ljudmi. Tebe bom le podpisala. Razen, če želiš drugače.'' Pokimala sem ji in odšla. V redu. Rešila sem se dela, vsaj nekaj dobrega.

Ko sem hodila do likovnega ateljeja, sem opazila gručo otrok. Bili so veseli in navijali so. Nekateri so celo skakali in z rokami mahali v zrak. Šla sem bliže, da bi videla, kaj se dogaja. V krogu so stala dekleta, njihovo središče pa sta bile dve učenki. Prvega dekleta nisem prepoznala, saj nisem videla njenega obraza. Opazila sem, da je drobna in koščena. Po nekaj rahlih krikih in ihtenju sem jo prepoznala. Bila je Alica. Tudi drugo dekle sem prepoznala. Lisa. Kdo drug bi lahko bil kot Lisa? Zdaj je Lisa Alici stopila na nogo. Nekaj je, da se spravlja name. Drugo pa je, da se spravlja na druge. Prerinila sem se skozi gručo otrok. ''Reva,'' sem sedaj zaslišala iz Lisinih ust.  ''Aha. Ta prava se je oglasila,'' sem rekla in se postavila pred dekle iz petega razreda. ''Ti si reva. Kaj ti je sploh storila?'' ''Kaj te briga. Saj gre vsem na živce. Poleg tega pa bi se lahko ti malce pobrigala o tem, kar počnete vi.'' ''Kdo mi?'' ''Ti in tebi podobni. Umazanci.'' Nisem je klofnila. Nisem je napadla. ''Razsvetli me, prosim. Kaj počnemo 'mi'?'' ''Kaj počnete? Poglej si svojo mamo. Še dvajset let ni stara pa si že toliko stara. Navadna cipa je. In tudi ti boš zrasla v to. V navadno lajdro.'' ''Veš, mogoče bom zrasla v lajdro. Mogoče bom zrasla v cipo. Ampak nekaj ti povem. Marsikatera cipa ima več spoštovanja, kot ga boš kdaj koli imela ti.'' ''Kaj se dogaja?'' je pristopila gospa ravnateljica. Vsa dekleta so druga preko druge hitele razlagati, kaj se dogaja. ''Gospa James, Alica mi je rekla, da imam enake škornje kot njena sestrična s kmetije.'' Ni mi dalo miru, da se ne bi  vmešala. '' Ne drzni si, da bi se smilila sami sebi, ker ti je Alica rekla, da imaš enake škornje kot kmetica. To ni bila žalitev, če pa ti ne znaš spoštovati ljudi z nenavadnimi poklici, je to tvoj problem. Prav patetična si glede na to, da se smiliš sama sebi, ko na svetu obstaja toliko ljudi, ki umirajo. Nimajo staršev. Ali misliš, da se jaz smilim sama sebi, ker mi je umrla mati? Ker si mojo sestro ozmerjala s cipo, bi ti morala zabrusiti kakšno žaljivko ali te celo klofutniti, pa te nisem, ker se ne smilim sama sebi! Ker vem, da so na svetu ljudje, ki nosijo v srcih veliko večje bolečine kot jaz. In lahko bi se zamislila! Ne bojim se, da bom odrasla kot 'ulično dekle'. Bojim se, da boš ti odrasla kot ti. Da ne boš spremenila tistega, kar imaš v glavi in srcu. Ker se jaz nisem odločila, da se bom rodila takšna. Tudi ti nisi odločila, da se boš rodila bela in svetlih las. Si se pa TI odločila, da boš v svojo glavo vcepila nekatere stvari, ki so nagnusne in te znotraj naredijo ogabno.'' Ko so vsi odšli, sem za sabo zaslišala: ''Hvala.''

3. stran

Pri angleščini sem bila zelo utrujena, oči sem komaj držala odprte. ''Hej, Haf. Zbudi se. Si v redu?'' Čez nekaj časa sem slišala glas Alice in neznane osebe. Ko sem odprla oči, sem videla gospo, ki je bila oblečena v moder kostim. ''Kdo ste?'' ''Šolska medicinska sestra. Alica te je pripeljala, saj si pri pouku angleščine zaspala. Mislila je, da se počutiš slabo, zato me je poklicala. No, se lahko usedeš?'' ''Ja, lahko …'' Usedla sem se in si zavihala majico. ''Globoko dihaj, prosim.'' Sestra je zmajala z glavo, se obrnila in nekaj napisala na listič. Alica mi je povedala, da je to napotnica za zdravnika. ''Kaj?!''

4. stran

O groza! Jooooooooj! GROZAAAAAAA. K zdravniku. O ne, o ne. Že vem, kaj sledi temu ... KATASTROFA!!!!!!!!!!

5. stran

Miniya me je peljala v ambulanto otroškega dispanzerja. Tam mi je zdravnik prav tako kot šolska medicinska sestra poslušal srce ter kako diham. Tudi on me je zmedeno gledal. Nato me je narahlo udaril v prsni koš. Začela sem kašljati. Dal mi je robec, v katerega sem kašljala. Izkašljevala sem se dolgo časa. Ko sem robec umaknila, je bil rdeč. Kašljala sem kri. Poponoma prestrašena sem šla iz ambulante. Ko sem se usedla v čakalnico zraven Min, je nastala tišina. Čakalnica se je v hipu izpraznila, ko je hotela Miniya govoriti z mano. ''Prehlajena? Nisem še slišala, da se pojavlja novi tip podnebja:kajenje.'' Dnevnik mi je dala v roko in vstala. Po čakalnici je korakala kot izgubljeno jagnje. Ni vedela, kam naj obrne pogled. Jaz sem vedela kam. Kamor koli, le name ne. Zdaj je zdravnik Miniyo poklical v ambulanto. Minilo je šest minut. Mislila sem, da je minilo nekaj ur. Ko je Min prišla ven, me je objela. Bila je smrtna tišina. Začeli sva jokati. Zaradi sreče, žalosti, strahu, kaj še bo. Vedela sem, kaj je. Živi za sedanjost, kajne? Mene je zdaj skrbela moja prihodnost …

6. stran

Morda imam, morda nimam. Upam, da nimam. Ali imam? Raka namreč. Raka na pljučih. Bomo videli. Zmeraj je odgovor: ''Bomo videli. Ne vem. Mogoče.'' Ali sploh kdo kaj vidi? Ali kdo kaj ve? Je mogoče sploh kdaj zagotovo? Ne vem. Mogoče. Bom videla.

 

 

7. stran

Naslednjih nekaj dni je bilo napornih. Zdaj sem vedela, da nas ne izmuči le delo. Prav tako ne izmučita sedenje in učenje. Ležanje v bolniški postelji je tako utrujajoče, ker si ne moreš pomagati, da za nekaj časa izklopiš misli in popolnoma ignoriraš vsega, kar ti reče zdravnik. Nisem želela jesti juhe. Nisem hotela piti vode ali čaja. Vsi so me spraševali, ali bi imela to, česar si nisem želela. Nihče pa me ni vprašal, ali bi imela mamo. Resnično si želim  mamo. Nazaj. Morda pa je ta bolezen le moja izpolnjena želja. Po nekaj dneh miru in tišine (kakor za koga) sem odšla na terapije. Vedno bolj sem kašljala in vedno tišja sem postajala.

8. stran

Alica je prišla. Zmeraj pride. Čeprav misli, da je ne vidim, vem, da je tu. Kdo drug bi toliko govoril in nič poslušal? Jaz poslušam.

9. stran

Bolelo me je grlo.  Nisem mogla govoriti. Rada bi se opravičila. Kako?

10. stran

Prišla je Miniya. Zdaj sem lahko vesela, ker sem hodila k maši. Zdaj, ko Min moli zame, jo bo bog prej uslišal, ker sem hodila k maši, kajne? Zdaj ne maram več biti v klapi. Ampak ne želim, da se tudi njim kaj zgodi. Upam, da se spravijo k pameti. Pa tudi Lisa. Upam, da bo imela dobro življenje. Mogoče bi si zaslužila kakšno klofuto, da se spametuje. Saj si jo vsi. Jaz malo več kot eno.

11. stran

Zdi se mi, da imam še dober mesec. Juhe namreč. Juha bo na jedilniku le še ta mesec. Aja, pa življenja. To tudi.

12. stran

''Čeprav kemoterapija hitro uniči rakave celice v telesu, deloma vedno prizadene tudi normalne in zdrave celice. Posebej tiste, ki se hitro delijo, npr.: krvotvorne celice, celice sluznice prebavil in dihal.''

Kaj?! Jaz se zdravim s kemoterapijo? Oplela sem.

13. stran

Alica je spet tukaj. Spet nič ne posluša. Joj, to dekle se mora naučiti par stvari. Na skrivaj mi je prinesla čokolado. To! Končno nekaj drugega kot juha in čaj.

"Če ne veš, kam si namenjen, potem te do tja vodi vsaka pot." – Lewis Carol, Alica v čudežni deželi

To mi je prebrala. Hja, punca je pametna. Mogoče je tale knjiga le dobra. Alica v knjigi mi je zelo podobna. Tudi jaz grem kmalu v čudežno deželo. V laboratorij namreč. Tam je res polno čudes. Kam si pa mislila, da grem, Alica? Ne boš se me tako hitro znebila.

14. stran

Gospod Robert me je obiskal. Tudi on mi je prinesel čokolado, čeprav mi je ne bi smel. Mislim, ljudje, ali res hočete, da umrem?

V laboratoriju je bilo zanimivo. Nič posebnega. Pa sem mislila, da je neka čudežna dežela. Aja, in še to. Zaradi kemoterapije sem izgubila lase. Tudi Min si je obrila glavo. Zdaj izgledava kot večina deklet v Malaviju. Zelo svež videz. Zakaj si tega nisem omislila že prej?

15. stran

K meni je prišla Lisa. Kdo? Lisa. Vedela sem, da je ona. Takšnega piskajočega glasu ne premorejo niti miši v naši domači vasi. Prinesla mi je rože. Nasmehnila sem se ji. Nato me je objela. ''Oprosti, Haf. Zdaj vem. Spremenila sem svojo odločitev. In vem, da jo lahko vsi. Jutri bova z mamo odšli v nakupovalni center. Kupila bom oblačila za otroke v Ugandi. Hvala.''

Zdi se mi, da je to zelo dober znak.

Min sem rekla, naj pokliče starše moje bivše ''klape.'' Poklicala jih je in jim povedala, da kadijo. Ups. Mogoče je bilo vmes malce jeze, ampak kaj naj storim? Takšna sem. Min je rekla, da jim delam uslugo. Tisto krajo pa sem zamolčala. Min sem rekla le, naj gospe v trafiki da tistih osem funtov, ki smo jih ''dolžni.''

16. stran.

Lahko sem šla iz bolnišnice. Sicer v spremstvu medicinskega osebja, ampak sem lahko šla. Šla sem v odvajalni dom. Bila sem vesela za vse te ljudi. Da so sprejeli pravo odločitev. Tudi jaz bi lahko bila tam. Mogoče.

17. stran.

Rekla sem, da bi rada šla v Afriko. To bi bilo malce težje, ampak bi rada šla. Pač ne moreš imeti vsega.

18. stran

Alica je moja najboljša prijateljica. To vem, ker mi je nehala nositi čokolado, da ne bi ogrožala mojega zdravja. Ampak rada imam čokolado!

19. stran

Zadnjič sem Min vprašala, kako je umreti. Ni mi hotela odgovoriti. Nato sem jo vprašala, ali je mutasta. Nato je kričala name, da sem nespoštljiva. Spet ista zgodba. Temu ne moreš uiti, četudi si z eno nogo že v grobu. Nato je name kričala še zato, ker sem rekla, da sem z eno nogo že v grobu. Ne vem niti, kaj sploh smem reči.

20. stran

Zdaj sem še bolj utrujena. Ampak še zmeraj moram pisati dnevnik. Dopolni svoje življenje, Haf! Dopolni! Še v bolnišnici ne grem mimo domače naloge.

21. stran

Joj! Ne da se mi več.

22. stran

Dobila sem obisk. Prišla je gospa James. ''Haf-sah.'' Ta glas pa poznam. Bila je Mandy. Deklica iz letala. Gospa ravnateljica je njena mama? Vesela sem, da ima tako čudovito osebo v svojem življenju.

23.  stran

Zdaj le še slišim. Pišem na slepo. Zmeraj težje vdihujem zrak. Hudo mi je za Miniyo. Zdaj bo sama. Ampak zdaj mi je morala obljubiti ona, da bo ravnala pametno in da bo po svetu hodila z dvignjeno glavo. Navsezadnje njeno ime pomeni ''želja''. Želim, da Min ostane takšna, kot je. Tako ji bo najbolje na svetu.

24. stran

Naučila sem se, da so v življenju pomembne preproste stvari. Meni je na primer (kot je rekel Will) ''ena posušena trava'' spremenila  življenje. Trajalo je le nekaj mesecev, da sem ugotovila, kaj je življenje in zakaj živim. Moja ugotovitev je, da zase. Življenje je dnevnik. Napišeš ga sam, včasih se ti ne da pisati (glej 21. stran mojega dnevnika), in glavni junak si ti. Sam sebe moraš rešiti pred zmaji in čarovničinim urokom. Včasih moraš biti sam svoj princ na belem konju. Popolnoma nič me ne briga, kdo bere moj dnevnik, ampak svoj dnevnik hočem najprej prebrati jaz. Da vidim svoj končni izdelek. To je moj pečat, ki ga bom pustila na svetu. V svojem svetu ali pa v svetu, kjer so vsi ljudje. Dnevnik ima lahko na vsaki strani le piko. Niso pomembni izrazi in dolge povedi. Pesniška izražanja. Vse to lahko damo v koš. Pomembno je le, da veš, kaj piše v dnevniku. Mogoče pike na vsaki strani pomenijo neke ljudi v tvojem življenju. Morda je vsaka pika le en dan, ki si ga preživel. Prav na te pike moraš biti ponosen. Ponosen moraš biti na to, kar si. Črn, bel, rumen, oranžen. Je razlika. Ne bom trdila, da je ni.  Ampak je ta razlika tisto, kar je pomembno. Smo različni in ravno to naredi tudi naše zgodbe različne. Na to moramo biti ponosni. In na to SEM ponosna.

Miniya me je imenovala rjoveča Hafsah. Zdaj je v mojem srcu tisti občutek, da sem levinja. Tisti občutek, po katerem sem zmeraj tako hrepenela. Na začetku sva s sestro bila le izgubljena in osirotela mladiča. Zdaj sem ponosna na naju, saj sva se razvili v mladi levinji, ki se borita za življenje. L, da se moj boj počasi končuje, Miniyin  pa se nadaljuje …

 

25. stran – zadnja stran, napisala Miniya. Stran je kratka in nedokončana zaradi bolečin, zbadanja v srcu.

 

Kako umreš?

Smeh.

Tišina.

Jok ter rjovenje.