Glasovalna številka: PR115

Eva Pernat, Tjaša Colnarič

BIL JE ON ...

OŠ Borisa Kidriča Kidričevo

 

»Miša!« se je zaslišalo do moje sobe. »Spravi se že iz postelje, zamudila boš prvi dan na novi šoli!«

Prav mučno je bilo slišati te besede, ker nisem bila pripravljena vstati in se soočiti z novo šolo, posebej zato, ker je nastopila zima.

»Miša! Takoj zdaj se zbudi, če ne, te bom zalila z vodo in verjemi, da ne bo topla!« In ker vem, da to niso le prazne besede, sem hitro skočila s postelje in se odpravila v kopalnico.

Pogledala sem se v ogledalo in pred mano je stalo bledo, rjavolaso  dekle, kateremu se je že navzven videlo, da mu primanjkuje samozavesti, kar še je dodatno spodbudilo njen strah.

 

Poglavje: Tiha kot miš

Stopila sem ven iz avta in pred mano je stala velika stara šola z okrušenimi stenami in velikimi okni, ki so me spominjala na moje težke trenutke v življenju.  Počasi sem stopala proti šoli in si ogledovala novo okolico in ljudi, katere bom vsak dan srečevala. Ne da bi se zavedala, sem že stala na sredi hodnika. Vedela sem, da so bile vse oči osredotočene name, vendar sem to poskušala  odmisliti in se počasi odpravila do ravnateljeve pisarne.

Ravnatelj me je pozdravil z velikim nasmeškom na obrazu:  »Pozdravljena! Ti moraš biti Miša, če se ne motim. Res sem vesel, da si se odločila za našo šolo in upam, da ti bo tukaj všeč. No, nimava veliko časa, saj se bo pouk kmalu začel, zato ti izročam urnik in ti želim veliko sreče. Zdaj pa se mi žal mudi, ker moram iti nadomeščat učitelja. Na svidenje.« In že je odhitel iz svoje pisarne, jaz pa sem ostala sama brez besed in skušala ugotoviti, kje se nahaja razred prve ure.

Po nekajminutni hoji sem končno prišla na pravo mesto. Globoko sem vdihnila, rahlo potrkala po vratih in stopila v razred.

»Dobrodošla med nami! Pozdravljam vas, mlada dama. Ti moraš biti Miša?« In že mislim, da imam najljubšo učiteljico, nekako se mi je zdela drugačna, v dobrem smislu.

Ker so vsi videli, da sem v zadregi in besede kar niso hotele na plan, se je oglasil nekdo iz zadnje vrste: »Vidim, da si tiha kot miš.« Vsi so se začeli smejati in jaz sem postala rdeča kot rak. Vedela sem, da se to ne bo dobro končalo.

Zbadanje se je nadaljevalo celo uro in želela sem se pogrezniti v tla.

 

Poglavje: Ufff

Zazvonilo je. »KONČNO!« sem si mislila, ko sem zapuščala učilnico zdaj že zadnje ure pouka. Z vedno hitrejšo hojo sem se bližala vratom. Za seboj sem slišala le korake in posmehovanje, nakar me je nekdo zgrabil za roko. Bil je ON! S temi toplimi, čokoladno rjavimi očmi, z velikim bleščečim belim nasmehom in popolno postavo… Ufff!

»Kam pa kam, miška? Nisva še končala najinega pogovora od zjutraj.«

»Ja, in? Pa ga nikoli ne bova. Čau.«

»Počakaj no, kam se ti pa tako mudi!?«

Razmišljam, vendar ne vem, kaj naj rečem, in to mu je vlilo dodatno samozavest. Vse, kar sem lahko še storila, je bilo to, da sem se obrnila in odhitela proti izhodu. Hvala bogu me je mama že čakala v svojem avtu.

Hitro sem sedla na sovoznikov sedež in mami naročila, naj pelje.

»In kako je bilo?« me vpraša mama z močnim zanimanjem.

Nisem vedela, ali ji naj povem resnico ali naj se ji zlažem. Vedela sem, da če ji povem resnico, me bo zasipala z dodatnimi vprašanji, zato sem se raje odločila za laž.

» V redu,« ji preprosto odgovorim in se zazrem skozi okno.

 

Poglavje: zasledovalec

Vožnja je bila dolga in prijetno tiha, brez nadaljnjega povpraševanja. Edini zvok, ki si ga lahko slišal, je bilo tiho igranje glasbe na radiu.  Takoj ko sva zavili na dovoz naše hiše, ni minila niti minuta in že sem bila zaprta v svoji sobi. Ne vem zakaj, ampak imela sem občutek, kot da se mi bo nekaj ponovno zgodilo, nekaj, s čimer se ne bi rada ponovno soočila.

Namesto da sem dalje razmišljala o tem, sem se predala postelji, kljub temu da je bila ura komaj štiri. V trenutku sem zaspala.

Zdelo se mi je, kot da je minilo le nekaj minut, a ko sem pogledala na uro, je na njej kazalo, da je ura enajst ponoči. Dolgočasila sem se, zato sem gledala v strop.

Kot bi mignil, je noč minila in spet sem morala iti v šolo.

V upanju, da bom mogoče spoznala nove prijatelje, sem se približala veliki zgradbi. Takoj ob vstopu v šolo sem čutila, da me vsi opazujejo.

Minilo je nekaj sekund in že mi je nekdo hodil za petami. Obrnila sem se in bil je ON.

»Oh, lej no, lej mojo miško,« mi zašepeta za uho.  Zastal mi je dih.

»Se danes tudi ne boš pogovarjala z menoj?« me vpraša z nasmeškom na obrazu.

»Kaj bi pa rad?«

» Za nekoga, ki še nima prijateljev, si nesramna do tistih, ki bi radi postali eni izmed njih.«

Zavila sem z očmi in se odpravila proti učilnici. Tako kot sem pričakovala, mi je sledil in se v učilnici usedel zraven mene. Srečnica jaz.  Moram priznati, da mi je bil kar všeč in da ne vem, zakaj  sem se v bistvu  tako obnašala do njega, saj mi pozornost dokaj prija.

Učitelj je vstopil v razred. Pogledala sem na stran in videla, da njega več ni bilo. Le kam je šel?

 

Poglavje: požarni alarm

Učitelj je nakladal o matematiki, ko se je naenkrat sprožil požarni alarm. Vsi so v paniki odhiteli iz razreda, le jaz sem poskušala mirno zapustiti šolo. Nekdo me je prijel za roko in me zvlekel nazaj v učilnico.

Želela sem zakričati, vendar mi je z roko zakril usta.

»Pššt, no!« Pogledala sem in ponovno ugotovila, da je on. Le kdo drug bi bil dovolj neumen, da bi sprožil požarni alarm in me zvlekel sem?

Ko je opazil, da nisem mogla več dihati, je odmaknil roko.

»Preden me napadeš z žaljivkami, ti naj razložim, zakaj sem to storil.«

»No, poslušam,« mu poskušam odgovoriti s čim bolj mirnim tonom.

»No … To je edini način, da te lahko ogovorim in se ti opravičim zaradi neprimerne šale ob prvem šolskem dnevu in verjamem, da sem se ti s tem zameril. Ampak  želel sem se ti opravičiti.«

»Zakaj pa bi ti morala opravičiti? Na prejšnji šoli so se vedno norčevali iz mene, zato ne pričakujem, da bo tukaj kaj drugače.«

» Jaz ti lahko obljubim, da bo tukaj drugače.«

»In kako ti bo to uspelo?«

»Zaupaj mi. Vem, da je to trenutno preveč zate, vendar vsaj poskusi.«

»Kako pa veš?«

»Kako vem kaj …?«

»Da je to preveč zame.«

»Preprosto sem občutil. Glej, vse se vidi po tvojem obnašanju. Pa še rane na rokah ne skrivaš preveč dobro, veš?«

Postala sem živčna in poskušala še bolj raztegniti rokave, vendar me je ustavil.

»Ne skrbi. Vse bo v redu.«

 

Poglavje: Končno nekdo

Zazrla sem se mu globoko v oči in videla iskrenost za njegovimi besedami. Srce mi je poskočilo in po dolgem času sem ponovno začutila ZAUPANJE. Preprosto nisem mogla ostati jezna nanj.

»Ja.«

»Kaj ja?« Skrb je nadomestilo začudenje.

»Oproščeno ti je,« mu povem in se mu nasmehnem. Zdi se mi, da tega že leta nisem storila.

Veselje je kar žarelo od njega. Močno me je objel in stisnil k sebi, in to veselje kar prenesel name. Naenkrat sva se začela smejati kar brez razloga.

Še nekaj časa sva sedala ob steni učilnice in se pogovarjala ter smejala. Počutila sem se nekomu pomembna in nisem želela, da bi se to končalo.

»No, zdaj, ko se končno pogovarjava, bi te rad nekaj vprašal.« Samo pokimala sem.

»Vem, da je malo prehitro in vse …« Ustavil se je sredi povedi.

»No, povej že enkrat,« ga poskušam prisiliti.

»No, zanimalo me je, če bi …« Ponovno se je ustavil, ampak hvala bogu nadaljeval: »Če bi šla z mano jutri v kino? Če boš rekla ne, te razumem …«

» Z veseljem bi šla s tabo v kino.«

Naenkrat se mu razlije velik nasmešek na obrazu. »Dobro, pridem pote ob petih.«

Hvala bogu je pouk odpadel, ker iščejo krivca, ki je sprožil alarm, in upam, da ga ne najdejo.

Vso pot do doma sem razmišljala, kako se bo zmenek končal. Čakaj. Je to sploh zmenek? Ali greva ven kot prijatelja? Ali sva sploh prijatelja. Delček mene si želi, da bova mogoče malo več.  Vem, da se sliši čudno in da sem ga komaj spoznala. Videla sem to »prekleto« iskrenost, ki me je preprosto pritegnila.

Ves dan sem porabila za sanjarjenje o naslednjem dnevu. Tisti dan sem zaspala z nasmeškom na obrazu.

 

Poglavje: Radovednost pa taka …

Celo noč nisem mogla spati, vendar mi zjutraj začuda ni primanjkovalo energije in počutila sem se dobre volje. Vedela sem, da mi tega dne ne bo nič pokvarilo.

Ves dan sem bila živčna in se dolgočasila. Metala sem se po postelji, se presedala s stola na stol, preklapljala programe na televiziji in čakala na zmenek.

Kot bi mignil, je bila ura štiri in že sem se morala pripravljati. Seveda so tukaj nastale velike težave. Nisem vedela, kaj naj oblečem. Medtem ko sem iskala primerna oblačila za zmenek, je v sobo stopila  mama. SAJ RES! V tistem trenutku sem se spomnila, da mami še sploh povedala nisem, da grem ven.

»Kam pa kam?« me mama vpraša z dvignjeno obrvjo.

»Am …« sem živčno začela.

» Če pogledam v tvojo sobo, sklepam, da se pripravljaš na zmenek ali pa da je tukaj bil orkan.«

»Ha ha. No, če te že zanima, grem na zmenek.«

» Ah, res? Kdo ti pa dovoli iti na ta zmenek?«

»Ti?« jo pogledam z velikimi očmi, katerim vem, se ne bo mogla upreti.

» In kdo bi naj bil ta fant, ki te pelje na zmenek?«

»No …  Je prijeten fant iz naše šole in čutim, da je res nekaj posebnega.«

»In ima ta prijeten fant tudi ime?«

Nekaj časa premišljujem in se nato spomnim. Saj sploh ne poznam imena! Nečesa se moram domisliti, da se rešim mame in njene radovednosti.

» Preprosto: poimenujmo ga Anonimnež,« ji ponosno odgovorim in odidem iz sobe ter odkorakam v kopalnico.

Ko vstopim vanjo, se najprej pogledam v ogledalo. Hitro umijem zobe ter se rahlo namažem z maskaro po trepalnicah. Še kar ne morem verjeti, da grem na zmenek, in to z najlepšim fantom, kar sem jih kdaj videla.

Hitro se oblečem in takrat nekdo pozvoni. Še enkrat se pogledam v ogledalo in že hitim po stopnicah do vhodnih vrat. Kot pričakovano: bil je ON.

V rokah drži velik šopek vrtnic in ponovno vidim ta nasmešek, za katerega bi človek umrl.

 

Poglavje: sprememba načrta

» Hej, miška,« in že sem čutila vročino v licih.

»Kakšna miška neki?« se zasliši glas moje mame.

»Am …« Ostal je brez besed in čutila sem, da mu je nerodno.

» Mama, to je samo vzdevek. Saj veš, Miša, miška, oboje je enako«, ga začnem braniti, »in zdaj se od tebe poslavljam.« In tako zapustim hišo.

» Glej, da se najkasneje ob osmih vrneš domov!« so bile zadnje besede, ki sem jih slišala. Po mojem zdaj načrtuje umor ali pa sistem, kako me bo kaznovala, ko se vrnem. Vem, da takšno  njeno obnašanje  ne pride v poštev.

Ko prideva do njegovega avta, mi odpre vrata kot velik kavalir in jaz se mu tiho zahvalim. Med vožnjo občudujem vrtnice in vdihavam njihov vonj.

»So ti všeč?«

»Prečudovite so,« se mu sramežljivo nasmehnem.

»Spominjale so me nate in takoj sem vedel, da jih moram kupiti zate.«

»In kako to, da so te spominjale name?« se čudim njegovim besedam.

»Preprosto. Lepe in nežne so kakor ti.«  Skozi temo sem lahko videla, kako je naenkrat postal rdeč.

»Oh je vse, kar zmorem reči.« Komaj zdaj sem opazila, kako lepo se je oblekel in da se mu kotički ustnic ravno prav zavihajo navzgor in se v ličkih naredita dve vroči jamici.

Ko sva zapeljala mimo edinega kina v bližini mesta, ga začudeno pogledam in se za trenutek ustrašim, ker ne vem, kaj se bo zgodilo z menoj. Pogleda proti meni in zagleda, kako prestrašeno buljim vanj.

»Joj, oprosti, pozabil sem ti povedati. Prišlo  je do majhnih sprememb načrta. Razmišljal sem, zakaj bi bila zaprta v dvorani, ko pa sva lahko zunaj na prostem in občudujeva lepote narave.«

» In kam natančno me želiš peljati, če lahko vprašam?«

»To pa naj ostane presenečenje,« mi reče in pomežikne.

Po nekajminutni vožnji se ustaviva. Pogledam naokoli in vidim le majhen park.

»Zdaj te verjetno zanima, zakaj sva tukaj, ne? Mislil sem, da bi lahko preprosto malo hodila naokrog in se pogovarjala, da bi izvedela malo več drug o drugem.«

Ideja se mi je zdela romantična in dobro premišljena.

 

poglavje: zmenek kot iz pravljice

Izstopila sem iz avta in si ogledovala okolico. Park je bil zelo lep, pokrivala ga je snežna odeja. To, da sva bila sama, je bila le še pika na i . Od lepote mi je kar zastal dih.

Rahlo me je prijel za roko in počasi sva se začela sprehajati.

»No, zdaj sva tukaj.«

»Potem pa lahko začneva z vprašanji. Kaj te zanima?«

»Upam, da nisem preveč radoveden, ampak zanima me, kaj te je privedlo do tega, da si začela škodovati sama sebi?«

Kratek čas sem premišljevala, ali bi mu povedala ali bi se raje izognila vprašanju. Mislim, da mi tokrat ne bi škodilo, če povem resnico in sprostim občutke, ki jih že toliko časa zadržujem v sebi.

»Če mi še ne zaupaš dovolj, mi ni treba povedati, saj …«

»Ne, saj ti bom povedala,« ga prekinem sredi stavka. » Začelo se je, ko sem bila stara štirinajst let in je moj oče začel piti. Bil je zelo napadalen in vsak dan se je po službi vrnil domov pijan ter vso svojo jezo znašal na naju z mamo. Pretepal naju je, dokler se mama ni opogumila in poklicala policijo. Preden so mu sodili, je storil samomor. Kljub temu da naju je pretepal, mi je bilo zelo hudo, saj je vendar bil moj oče. Ampak se težave tu niso končale. V šoli so se naenkrat vsi obrnili proti meni in se začeli norčevati iz mene. Zaradi tega sem velikokrat zamenjala šolo, ampak se tam zbadanje ni končalo. Tako sem bila vesela, ko sem se preselila v ta kraj, saj se mi je zdel primeren za nov začetek.« Začutila sem, da mi teče solza po licu. Stegnil je roko in jo s palcem obrisal. Potegnil me je k sebi in močno objel.

»Oprosti, ker si morala vse to doživeti. Ne morem si predstavljati, kako hudo ti je bilo in vedi, da čas zaceli rane, čeprav te bo ta zgodba spremljala do konca življenja. Vendar ne smeš pozabiti, da te jaz ne bom nikoli pustil na cedilu in da bom zmeraj ob tebi.«

Z dlanjo mi je nežno dvignil glavo tako, da sva se gledala iz oči v oči. Počasi se je nagibal k meni in takoj sem vedela, kaj se bo zgodilo. Ker se nisem mogla upreti, sem se mu tudi jaz začela počasi približevati. Ko so se moje ustnice dotaknile njegovih, sem začutila metuljčke v trebuhu. Želela sem si, da se ta trenutek ne bi končal, ampak ravno takrat se je odmaknil.

Po zmenku me je odpeljal domov, še preden je bila ura osem, da ne bi imela težav, kar je očitno očaralo mamo glede na njen pogled, ko sem stopila v hišo.

Ne da bi ji odgovarjala na vprašanja, sem počasi stopala po stopnicah v svojo sobo. Komaj sem čakala, da ga lahko v ponedeljek ponovno vidim in mu skočim v objem. Čudno se sliši, da sva si že tako blizu po le nekaj dneh.

 

poglavje: bivša in njen načrt

Že nekaj časa je minilo od najinega prvega zmenka in z Anonimnežem, kakor sem ga pričela klicati, sva se še naprej videvala. V šoli so naju že vsi imeli za par, čeprav še to uradno nisva bila. Po eni strani sem si tega zelo želela, po drugi pa me je bilo nekako strah, saj še nikoli nisem imela fanta. In nekako je bilo tako stanje še najbolje zame, saj mi je storil veliko krivico.

Seveda pa on ni bil jaz. Imel je že kar nekaj punc in med njimi je bila tudi Amanda, ki naju je na vsak način želela spreti. Njeni načrti so bili velikokrat neuspešni, a tisti dan ji je uspelo

Ravnokar sem prišla v šolo, ko sem zagledala njo … in zraven  njega … Prevzelo me je ljubosumje. Naenkrat je pogledala k meni in se mi nesramno nasmejala. Zgrabila ga je za ovratnik,  ga potegnila k sebi in ga poljubila. Nisem vedela, ali naj kričim ali jočem. Hitro jo je odrinil stran in zagledal mene. Ko so se najine oči srečale, sem se obrnila in stekla na WC.

Še tisti trenutek sem začutila močno željo po bolečini in zato iz torbice vzela šilček. Le- ta je imel nekaj ostrine, s katero sem se lahko poškodovala. Hitro sem odvila majhen vijak in v roke vzela ostro rezilo.

S hitrim gibom sem si zadala prvi urez po nekaj mesecih. Tako preprosto nisem mogla nehati. Želela sem si vedno več, dokler pred seboj nisem videla samo še teme in treščila ob tla.

Slišala sem, da so se odprla vrata in da je nekdo vstopil. Nisem vedela, kdo je, ampak ko sem slišala svoje ime, sem takoj prepoznala glas. Bil je ON.

Že čez nekaj časa sem zaslišala tuljenje siren in čutila, da me nekdo nosi.

 

poglavje: ime

Zbudila sem se v prazni sobi. Nekaj časa sem razmišljala, kje bi lahko bila in potem sem se spomnila dogodkov, ki so se zgodili tik pred tem.

Pristala sem v bolnišnici. Ni mi bilo jasno zakaj, saj se mi kaj takega še ni zgodilo.

Pogledala sem na levo in videla nekoga, ki je stal ob vratih s hrbtom, obrnjenim proti meni. Nisem še dobro videla, ampak to postavo bi prepoznala še slepa.

Zakašljala sem in visoka postava se je obrnila proti meni.

»Miša!« je veselo vzkliknil. Prihitel je k postelji.

»Kako dolgo sem tukaj?«

» Kakšen teden. Miša, oprosti zaradi onega ….«

»Ni se ti treba opravičevati. S tem si mi povedal, da ne želiš imeti opravka z menoj. Pa sem mislila, da nama je dobro šlo …« Solza mi je pritekla iz oči in sem jo hitro obrisala.

» Ne, ni bilo tako.«

»Nimam energije, da bi poslušala izmišljene zgodbice.«

»Ne … Povedal ti bom, kako je bilo v resnici, in ti me boš poslušala.« Preprosto sem se morala strinjati z njim, saj se mi ni dalo prepirati.

»Imaš minuto časa.«

In res. V minuti mi je povedal in obrazložil vse, kar sem morala vedeti.

»Mi je oproščeno?« je zadihano vprašal od vsega napora.

 »Preden ti oprostim in začneva znova, imam samo še eno vprašanje ...«  Upanje se zaiskri v njegovih očeh.

» Kaj? Karkoli … Vse, kar te zanima.«

»Kako ti je ime?« Začudeno me pogleda in nekaj časa razmišlja, dokler se ne spomni, da mi še ni povedal svojega imena.

»Nik.« Preprosto in lepo ime.

In od tistega trenutka ni bil več ON, bil je Nik.