Glasovalna številka: PR116

Alja Soršak

MLADOST IN MAMILA

OŠ Borisa Kidriča Kidričevo

 

Odkar pomnim, smo doma imeli veliko denarja, no, vsaj videti je bilo tako, saj smo si večkrat letno privoščili dopust. Mami je imela privatno podjetje, ati je bil zaposlen, tako da sva z bratom Teom imela vsega v izobilju. Motili  so me le nenehno prepiranje med staršema in grde besede, ki sta si jih izmenjevala. K sreči nisem vsega razumela, toda z leti se je vse spreminjalo.

 Spomnim se nekega popoldneva, ko sva bila z bratom sama doma in je nekdo potrkal na vrata. Odprla sva in ker ni bilo staršev, sva poklicala babico, ki je živela takoj zraven nas. Poslala naju je v sobi, vendar sva oba poslušala,  kako je prosila dva gospoda, da naj nam ne vzamejo hiše in naj počakajo. Ker sva bila premajhna, nama nihče ni razložil, po  kaj sta gospoda prišla, ampak zmeraj me je bilo strah, da bomo ostali brez hiše.

 Z mojo najboljšo prijateljico Žano sva imeli skoraj podobno družinsko življenje, zato sva se zelo dobro razumeli. Večkrat sva prespali ena pri drugi, prirejali zabave; prav lepo nama je bilo skupaj. Žana je imela veliko fantov, jaz z njimi nisem imela nobenih izkušenj. Imela je vse mogoče fante, in  ko mi je pripovedovala o njih, sem bila včasih prav šokirana.

 V naši bližini sta živela tudi moj stric in njegova žena, katera sem imela skoraj raje kot svojo družino. Ko sta bila moja starša na morju, sta me peljala v trgovino, mi nakupila stvari za zabavo in potem sem povabila prijatelje.

 Zabavali smo se, naslednji dan pa sva z  Žano pospravljali. Za Žano je bilo tisto poletje tragično, umrl ji je oče. Ostala je z mamo in bratom. Mama se je odselila na vikend, z bratom, ki je bil narkoman, pa sta ostala v hiši. Denarja je imela dovolj, saj je dobila pokojnino po očetu, imela je tudi štipendijo, ampak manjkal ji je oče. Spoznala je fanta, za katerega je mislila, da je tisti pravi.

V tem času sem si našla nove prijatelje, potovala, spoznavala nove kraje. Doma je bilo vse narobe. Oče je pustil službo, odpiral podjetja, ki so propadala eno za drugim, veliko je pil; vem, da je imel tudi druge ženske. Mama se je še nekaj časa trudila, da bi obdržala družino skupaj, vendar je  obupala, zaprla podjetje in odprla drugo. Teo je v vsem tem času bil toliko mlajši, da ni razumel vsega tega, zato je zašel na neprava pota. Začel je kaditi travo. Nič več nismo šli skupaj na dopust, računi se več niso plačevali redno, prav tako ne krediti in vem, da smo zmeraj znova prelagali izselitev iz hiše zaradi neplačanih obrokov. V maminem lokalu sem spoznala fanta, zaljubljena sem bila do ušes. Ker mi doma ni bilo lepo  zaradi nenehnih prepirov staršev, nemogočega obnašanja brata, sem se odločila, da se preselim k njemu.

 Živel je z mamo in bratom. Na začetku mi je bilo všeč, kasneje sem uvidela, da ne spadam tja, vendar me je Tomaž vedno znova prepričeval v nasprotno.

 Nekega dne sem tudi pri njem občutila razočaranje, saj mi je povedal, da ima drugo. Bila sem na tleh, nisem vedela kam. Domov vsekakor ne, saj to več ni bil dom, zato sem se preselila k prijateljici v mesto. Tam sem živela kakšno leto, dokler se ona ni izselila, sama pa nisem mogla vzdrževati stanovanja, saj sem delala le preko študenta. Odšla sem k drugi prijateljici, nekoliko vstran od doma. V vsem tem času sem le redko šla domov. Izvedela sem, da ima tudi mami drugega moškega, brat je bil popolnoma izgubljen, oče pa je na stara leta odšel delat v tujino.

 Nekega dne me je poklicala prijateljica Ela, če grem z njo na parti. Bila sem za. Komaj sem čakala na večer, da jo ponovno vidim. Bila je moja prijateljica v osnovni šoli, vse od takrat pa se nisva videli. Ni se mi dalo kaj posebej urejati, zato sem lase spela v čop, oblekla kavbojke ter kratko belo majico. Na partiju je bilo vsega: od alkohola, trave, raznih drog in veliko ljudi. Zadnje, česar se spominjam, je bilo, da sem noro plesala in se vrtela, potem pa …

Tema, ne spomnim se ničesar več. Odprla sem oči, gledala okrog sebe in nisem vedela, kje sem. Potegnila sem odejo pod brado in potipala svojo golo kožo. V sobo je vstopil moški, s pladnjem v roki, na njem je stal zajtrk z majhnim šopkom rožic. Ko sem ga zagledala, sem se spomnila, da sva bila skupaj na partiju. Zaželel mi je dobro jutro, me poljubil in se ulegel k meni.

 Preživljala sva nepozabne trenutke. Nič več nisem delala preko študenta, tudi on ni delal, pa sva vseeno nekako živela. Bolj ali manj sva imela enake obroke: za zajtrk cigareto in kavo, za malico travo, za kosilo mi je nekaj dal na žlico, večerje se pa nisem več zavedala.  Lastnik hiše, v kateri sva živela, naju je vsak dan klical, da plačava stroške, vendar se nisva zmenila zanj. Bila sva zaljubljena, imela sva drug drugega in to nama je zadoščalo.

 Nekega dne je prišla policija in naju vrgla iz hiše. Šla sva k prijateljem. Tam je šele bilo lepo. Nismo počeli ničesar drugega, kot žurirali. Verjela sem mu vse, dokler nisem pristala v psihiatrični bolnišnici.

Tam so me poskušali očistiti drog ter me pripraviti na življenje zunaj. Teo je prišel včasih na obisk, pa še takrat je imel slabe novice, katere so me samo zmedle. Povedal mi je, da se starša ločujeta, da je oče čisto na tleh, mama pa naj bi se odselila k drugemu moškemu.

 V bolnici sem ostala mesec dni. V času ko sem bila skupaj z Enejem, sem izgubila stik z domačimi, vsi so se me sramovali in se me izogibali. Izgubila sem dvajset kilogramov, bila sta me sama kost in koža. Ko sem v bolnišnici imela čas samo zase, sem se zavedela, kaj počnem narobe in da to ni prav. A takoj ko sem zagledala Eneja, sem zaplula v njegov svet. Ko sem prišla domov, sem poskušala poklicati mamo, vendar sem si vedno znova premislila. Nisem vedela, kaj ji naj rečem, kako se naj obnašam. Bila sem jezna nanjo in na očeta, saj sta s svojim načinom življenja pokvarila tudi najini s Teom.

Obiskala sem babico, vendar se je stanje njene bolezni tako poslabšalo, da me ob obisku ni niti več prepoznala. Počasi sem izgubljala ves svet okrog sebe, o katerem sem včasih mislila, da je popoln in da sem v njem srečna.

 Enej je prekupčeval z mamili, jaz sem bila doma, večinoma zdrogirana. Zbudila sem se ob močnem kričanju, tuljenju policijske sirene, policija nas je odpeljala. Eneja so zadržali, druge pa spustili. Bil je obtožen prekupčevanja z mamili, zato je ostal v zaporu. Brez njega sem bila izgubljena. Ponovno sem pristala v psihiatrični bolnišnici, trikrat zapovrstjo. Počasi mi je zmanjkovala denarja za droge, zato sem si prerezala žile. Našli so me skoraj prepozno, vendar so me v bolnišnici uspeli spraviti k zavesti.  Moje telo je bilo izčrpano, propadlo, bila sem le še rastlina. Obiskala me je mama, samo zato, da mi je povedala, da sem za vse gorje kriva sama in da naj ne mislim, da se bom preselila k njej, ko pridem ven. Ni me objela, ni mi rekla niti ene same besede, s katero bi lahko občutila ljubezen matere. Teo me je še nekaj časa obiskoval, nato je z obiski prekinil.

 Prišel je čas, ko sem morala zapustiti bolnišnico. Nisem vedela kam, Enej je bil še zmeraj v zaporu, nisem imela denarja, da bi ga lahko obiskala. Tavala sem cel dan po mestu, opazovala ljudi, lakote nisem niti čutila, želela sem si le cigareto. Na terasi neke gostilne so sedeli fantje in kadili. Stopila sem do njih in jih prosila za cigareto. Dobila sem jo, še več, dobila sem cel zavojček. Zahvalila sem se jim, toda nisem vedela, zakaj so tako dobri z mano.

 Temnilo se je, ko se mi je zazdelo, da me nekdo zasleduje. Naenkrat me je nekdo podrl na tla, z lepilnim trakom zavezal usta, drugega se pa ne spominjam.

 Prebudila sem se ob močni svetlobi, bila sem spet v bolnišnici. Zdravnica mi je povedala, da sem zelo poškodovana, bila naj bi posiljena in močno pretepena. Bilo mi je že vseeno, želela sem si samo umreti.

 Ko se mi je telo toliko opomoglo, da sem lahko odšla, sem bila trdno odločena, da končam svoje življenje. Na poti do mostu sem podoživljala celo življenje od otroštva naprej, ampak noben spomin ni bil tako močan, da ne bi skočila v vodo.