Glasovalna številka: PR120

Nastja Podgoršek Ferčec

NOČ ČAROVNIC

OŠ Vransko-Tabor

 

To sem jaz

Ime mi je Anastazija. Zaradi dolgega imena pa me večina ljudi kliče kar Ana, tudi predstavim se samo z Ana. Včasih me kakšna učiteljica pokliče s celim imenom in sem čisto izgubljena, kdo, kaj in kje. Ime mi je izbrala mamica, in sicer ravno takrat, ko sem se rodila je bila na sporedu aktualna nanizanka z glavno osebo po imenu Anastasia. To je bilo seveda moji mamici zelo všeč in tako sem postala Ana. 

Kmalu bom stara dvanajst let in pravzaprav sem zaradi tega kar navdušena. Skoraj vsi so večji od mene, jaz pa sem tista miška v zadnji klopi. Velika sem samo meter petinšestdeset, tako da sem ravno prav velika. Moji rahlo skodrani rjavi lasje pa mi segajo malo čez ramena. Po navadi ne nosim čopa ali kakršnih kit, obročkov, fig … raje imam, da so moji neukrotljivi lasje spuščeni. Moji najljubši barvi sta bela in zelena, saj je bela kakor nepopisan list, ki ga bo pesnik porabil za svojo novo pesem, zelena pa zaradi gričev, dolin, ki segajo v nedogled. Rada telovadim, najrajši pa kolesarim in tečem. Imam sivo-modre oči, ki zelo poudarijo moj okrogli obrazek. Imam dober vid; na zadnjem pregledu, ki smo ga imeli s šolo, so mi rekli, da imam vid kakor sokol. Po licih in po nosku imam posute pegice. Vsi, ki me vidijo prvič, drugič ali tretjič, mi vedno govorijo, da sem čisto podobna svoji mamici. Sem običajna najstnica, le drugačna, navihanka na kvadrat, okoli in okoli. Moj slog oblačenja je čisto drugačen od ostalih. Vedno pridem v šolo v kavbojkah, kratki majici brez napisov ali kakršnih koli drugih risb, čez oblečem odpeto srajco. Nikoli nisem in ne bom nosila pajkic, kril, nogavic in podobnih reči, ker to ni v mojem slogu. Zakaj bi te moralo vse vezati okoli beder in zadnjice, ko pa si lahko svobodna v širokih kavbojkah. Glede čevljev pa: morajo biti športni. Nikakor ne balerink, kakšnih preveč elegantnih čevljev pa sploh  ne. Moj stil oblačenja je čisto odbit in poseben. Pridna sem tako v šoli kot doma.

Večino življenja prebivam doma, seveda če nisem v šoli. Naša hiša je bela in na vrhu obdana z lesom, okno moje sobe je čisto levo najvišje, v drugem nadstropju. Moja soba ima kostanjevo rjava drsna vrata, na sredini majo steklo. Takoj ko vstopiš v mojo sobo, vidiš gromozansko velike omare iz orehovega lesa. Zraven njih na desni strani stoji velika zakonska postelja. Zraven nje pa je še nočna omarica, ki jo krasi  nočna lučka. Na njej je vedno kozarec vode. V kotu sobe stoji pisalna miza, na njej pa najdeš vse vrste pisal in pripomočkov za šolo in prosti čas. Če posebno pozornost nameniš tapetam, nalepljenim na vseh stenah, lahko vidiš kako se na njih prepletajo vse vrste rož, rožic in plevela. Moje tapete so v rahlo bež barvi. Luč na sredini stropa je še posebej svetla in žareča, najsvetlejša v celotni hiši. Tla moje sobe so lesena, tu in tam kakšna deščica štrli ven in se okoli in okoli lahko prekucneš na nos, zato imam na tleh zeleno preprogo,  ki je videti kot tisoč zelenih črvičkov. V svoji sobi imam stojalo za veliko slikarsko platno, saj zelo rada rišem, slikam, barvam … Stene mi krasijo še moje umetnine iz prvega, drugega pa vse do petega razreda.

Vsi otroci imajo starše, no, tudi jaz. Moji mamici je ime Tadeja, očku pa Primož. Mamica je stara petintrideset let, oče pa osemintrideset. Mama ima svetlo rjave lase in rjave oči. Očka pa ima modre oči in črne lase. Mami po licih krasijo pegice, kakor mene. Moja mama je zelo skrbna in prijazna. Oči ima na roki tatoo zmaja, ki ima v roki vrtnico. To se mi ne zdi smiselno, saj ne vem, zakaj bi zmaj v roki držal vrtnico. Oba imata športne postave in čuden slog oblačenja. Mamica se vedno oblači v kakšne tunike ali krila, oče pa, kolikor se le da, v preproste trenirke. Mamica je po poklicu medicinska sestra, očka pa je računalničar, zato se očala na njegovem nosu dobro skladajo z njegovim poklicem.

Kot vse normalne najstnice imam najboljšega prijatelja. Nekatere imajo najboljšo prijateljico, vendar je meni osebno bolje imeti najboljšega prijatelja. Ime mu je Timi. Star je že dvanajst let. Velik je meter devetinšestdeset ali pa sedemdeset. Ko sva bila mlajša (prvi, drugi ali tretji razred) sva se vedno merila, kdo je večji. Ima sanjsko izklesano telo, saj trenira kickbox. S tem se tudi hvali pred sošolci in se tako lahko malo považi. Črni razmršeni lasje mu štrlijo vse povprek. Včasih se sprašujem, če se ta fant kdaj počeše. Lasje se mu podajo k svetlo modrim očem. Modrim, kakor morsko nebo, kadar ni oblačkov. Na nosu mu slonijo očala z odebeljenimi črnimi okvirji, v katera se lahko kar zaljubiš. Timi je zelo zabaven, prijateljski in vse mu lahko zaupaš. Od a-ja pa vse do ž-ja. Povem mu vse svoje skrivnosti in še nobena ni pristala na šolskem prizorišču.

 

Zgodba, ki jo moraš slišati, pa se je začela malce prej …

 

Brrrr, brrr, brrr …

»Ne reci mi, da je ura že štiri zjutraj!«

Zdelo se mi je, kot da sem šele zaspala … In glej ga zlomka, moj telefon je bil v prvo uspešen pri bujenju največje zaspanke daleč naokoli. Počasi sem zlezla iz tople in mehke postelje, se pretegnila in na široko zazehala. Na hodniku sem zaslišala očeta, kako je šepetal mami:

»Avto je pripravljen, pojdi, poglej k tamali, če je že budna …«

Mami je počasi odpirala stara in škripajoča vrata in mi hkrati govorila:

»Anči, gremo na morje. Zbudi se. Gremo, gremo, da ne bomo čakali na meji …«

Kar prestrašila se je, ko je videla, da se že veselo smejim na postelji, in to v sedečem položaju.

»No, pa odpeketajmo,« sem ji dobrovoljno odvrnila in že smo jo ucvrli proti slovensko- hrvaški meji. Očka je pripravil celo zbirko CD-jev za na pot, kot da bi ostal ujet v svojih zlatih devetdesetih in bi pozabil, da imajo vsi malce novejši avtomobili USB za predvajanje glasbe, a takšen je pač moj očka. Mami pa se je najverjetneje skoraj vso pot žrla, kaj vse je pozabila stlačiti v že tako prepoln avtomobil … Do Brača je pot presenetljivo tekla brez večjih presenečenj in ob očkovem prepevanju na vsem znani komad Čukov – Mi gremo pa na morje – je kar dolga pot minila, kot bi trenil.

Odšli smo v apartma in se še prepoteni od dolge vožnje z velikim navdušenjem lotili premetavanja potovalk in mamine krame. Končno sem dočakala svojo plažo, na kateri sem se lahko odklopila do popolnosti. Oblekla sem svetlo zelene kopalke in prosila mami, da mi jih na hrbtu zaveže. V torbo sem dala svoje bele slušalke, mp3 predvajalnik, kremo in brisačo, na glavo pa sem si poveznila kapo s senčnikom. V hipu sem z zaprtimi očmi ležala na  brisači in poslušala svoje mega hite. Takrat pa sem na vroči koži začutila celo cisterno morske vode.

»Ati, nehaj, prosim!« sem obupano zakričala, ko pa sem končno lahko odprla mokre in od soli pekoče oči, sem v daljavi zagledala nekoga znanega. Bil je on. Fant, ki se ga bojijo še najbolj pogumni pravljični princi. Fant, ob katerem se vsaka običajna najstnica stopi, in fant, ob katerem pozabiš, da se Zemlja vrti okrog Sonca. Nisem mogla verjeti svojim očem oziroma sem se ozrla okrog sebe, da bi videla osebo, ki ji je je pomahal, pa vendar nisem videla nikogar drugega kakor očka, kako tokrat škropi mamico. Torej je pomahal meni? Tako mimogrede sem si popravila svoje neukrotljive slane lase in pričela sem dojemati, kaj se dogaja.

Tuhtala sem in tuhtala, kje sem ga že videla. Posvetilo se mi je, da je eno leto starejši, vendar ime … Začutila sem njegov pogled in kar topila sem se. Bil je velik približno meter sedemdeset, imel je izklesano telo. Svetle lase je imel narejene v irokezo. Čez oči je imel retro očala brez dioptrije, tako da nisem videla njegovih oči. Oblečene je imel rdeče kopalne hlače z belimi črtami. Naenkrat sem na hrbtu čutila ledeno mrzlo roko, ozrla sem se nazaj in pogledala. Sploh nisem dojela, da je vstal in se namenil proti meni. Zdaj stoji tukaj, pred mano. Bila sem tiho,  molče sem ga gledala in razmišljala, kaj naj mu rečem.

»Hej, hoj ... Kaj pa ti tukaj?« me je pozdravil. Iz sebe nisem spravila niti ene besedice. Le sedela sem tam in ga gledala. Snel je svoja retro očala  in videla sem lahko njegove oči. Bile so kakor sanje, iz katerih se ne zbudiš … Te nebesno modre sanjaške oči. Ko sem mislila, da se kaj hujšega ne more zgoditi, me je zadelo: »Bumm!« Moja radovedna mama se je spet vtikala v moje zadeve.

»Koga pa imaš tam, me ne boš predstavila?« je začela izpod revije. Zmrznila sem še bolj kakor poprej in končno je iz mene prišla beseda.

»Mami, vsega pa ti tudi ni treba vedeti,« sem se malo razjezila nanjo. Spet mi je pogled obtičal na njem. Kar čutila sem, kako me je oblila rdečica, usedla sem se in on se mi je pridružil. Njegova roka se je dotaknila moje, srce mi je poskočilo. Zadržala sem dah in se začela pogovarjati z njim.

»Ana mi je ime,« sem po dolgem premisleku izdavila. Nasmehnil se je. Meni!? Bilo je slajše od vseh sladkarij, kar jih premore svet.

»Gal sem,« mi je odgovoril in glede na njegov glas sem ugotovila, da je tudi on bil malo nervozen.

»Všeč so mi tvoje oči,« je dodal. Mislila sem si, da sanjam. Mar je to res?

»Hvala,« sem mu odgovorila in pri tem močno zardela. Moral se je posloviti, saj ga je klicala mama.

»Adijo, se vidiva kmalu, kajne?« se je poslovil in vprašal.

»Čav čav … Mogoče pa res,« sem še bolj zardela in od sile kar nehala dihati. Njegova mama je Marjeta. Videla sem jo po televiziji, saj je v slovenskem državnem zboru. Po videzu sodeč je stara okrog osemintrideset let. Je zelo vitka in visoka. Njen strogi pogled mi je povedal vse, kar moram vedeti. Glavo so ji krasili svetli ravni lasje do ramen. Njene svetlo modre oči so bile kakor nebo brez oblačka. Nad ustnico na levi strani pa jo je krasila lepotna pika. Zagledala sem tudi njegovega očeta. Na naši šoli je nogometni trener. Ime mu je Robi in rekla bi, da je star nekaj čez štirideset let. Je zelo vitek. Svetlo rjavi lasje so se mu skoraj nagibali čez desno oko. Zelene oči pa so strogo opazovale po plaži. Opazila sem, da ga čez hrbet krasi velik tatoo medveda.

Preden se je Gal odpravil, je iz žepa vzel telefon. Nastavil ga je na sprednjo kamero in jo preusmeril v naju:

 »Reci sirrr,« se je zahihital. Slikico mi je pokazal. Mislila sem si, ali je to res … Nato mi jo je poslal preko bluetootha in pojavila se je na zaslonu mojega telefona. Objaviti jo moram na facebooku, sem si mislila. Še preden pa sem kliknila send, sem globoko vdihnila.

»Mar res hočem, da me vsi vidijo z njim?! ... JAAA!« že je bila fotografija objavljena na spletu. Čakala sem na kakšnega všečka ali komentar ... Telefon mi je zavibriral.

»Brrr, brrrr.«

Pogledala sem in videla, da je nekdo komentiral sliko. Debelo sem pogledala in stisnilo me je pri srcu. Pogledala sem, kdo je komentiral. Ime ji je Neža Majcen, komentirala je z besedami: »Kako sta dobra!« Na koncu je objavila še smeška, ko sem ji odgovorila s: »Hvala.«

»Ssssccc, scccc,« sem zaslišala nekje za sabo in ugotovila, da je očka ves ta čas pripravljal žar. Tako se je veselil, da bo pekel, pa se je iz jasnega podnebja brez oblačka pojavila kapljica dežja in vse pokvarila. Mama je hitro spakirala svoje revije, brisače in ostalo nepotrebno kramo, ki jo je privlekla na plažo, in že bila na poti v apartma. V slovo sem pomahala Galu in se mu nasmehnila.

Vsak dan je bil na isti plaži, na istem mestu, ob istem času. Prikorakal je do mene.

»Tu je!!« sem si mislila.

»Greš z mano na sladoled?« me je vprašal in že sem stala pri očku.

»Očkaaa, lahko grem na sladoled? Prosimmm,« sem ga prosila in popustil je. Z Galom sva odkorakala in hodila, hodila ... Hodil je nasproti mene in tu in tam sem čutila njegov pogled. »Ojoj, dotaknil se me je,« so mi poskočili možgani in se od veselja prekucnili. Njegova roka je bila čisto zraven moje in z enim zamahom me je že držal.

»Držim se za roke z Galom, držim se za roke z Galom …« so mi peli možgani. Prišla sva, naročila sladoled in šla. Prišla sva nazaj in se žalostna razšla.

»Jutri greva domov, kajne? Se vidiva,« mi je še rekel in izginil med ljudmi.

 

Počitnice so se hitro končale in spet sem morala vse stvari zložiti v kovček. Ne razumem, zakaj je potrebno zložiti, ko pa je vse tako ali tako umazano in pripravljeno za pranje. Saj se ne da zloženo v pralni stroj, kajne?

Celo pot smo se z avtom peljali nasproti Galove družine in na listke sva si pisala sporočila. Prišel je odcep, kjer so morali na drugo stran. Odprl je okno avtomobila in tako sem naredila tudi jaz, v avto mi je vrgel listek in zaprl okno. Tudi jaz sem ga zaprla in odprla listek. Na njem je pisalo: »Poišči me na facebooku, Gal Medved. Nasmehnila sem se in pokimala. Prišli smo domov in takoj sem se usedla za računalnik in na facebooku poiskala Gala. Preko facebooka sva se pogovarjala celo noč.

Jutri je prvi šolski dan, sem se zamislila. In zaspala kar pri računalniku.

 

 

 

Prvi šolski dan

 

Stala sem pred razrednimi vrati, bilo je tiho, preveč tiho. Pomislila sem, češ, mogoče pa nikogar ni v razredu, so počitnice, praznik? Stopila sem v razred in začudeno pogledala okoli sebe, nihče ni tekel, se pogovarjal, smejal, nihče ni pisnil nikakršne besedice …

Želim si, da bi lahko tako začela, ampak na mojo žalost lahko začnem samo na en način …

Že na prvi dan sem zaspala, stekla sem po stopnicah navzdol in pri zadnji stopnici močno telebnila. Pobrala sem se in hitro stekla naprej, naravnost v kopalnico. Majico potegni čez glavo in ne pozabi na hlače, počeši si lase in skozi luknje v ušesih navesi uhane, čakajo te čevlji na pragu, obuj si jih in zaveži najhujšo nadlogo. Stopila sem čez prag doma in se takoj obrnila nazaj.

»Kje je moja šolska torba?«

 Sezula sem si najnovejše zelene čevlje in stekla po stopnicah, pograbila sem torbo in v hipu bila nazaj v pritličju hiše. Imam modro-zeleno šolsko torbo z napisom in karirastim vzorcem. Zdaj sem si spet obula čevlje in še enkrat šla čez prag doma, videla sem avtobus, kako odhaja, stala sem tam in naenkrat so se mi prižgali možgani in tudi pete.

Tekla sem za avtobusom skoraj do naslednje postaje, vstopila na avtobus in pozdravila voznika. Spotaknila sem se ob rob in pristala na rokah, pobrala sem se in se usedla kar na prve sedeže. Do mene je prišel Timi in začel pogovor:

»Kaj je bilo pa to? Si v redu?« je nadaljeval. Odgovorila sem mu, da ni moj najboljši dan. »Vidim,« se je nasmehnil in pomežiknil. Obrnil se je proti zadnjemu delu avtobusa in rekel: »Še kar nismo pri šoli … Joj, kako dolgčas mi postaja.« Oba sva se začela smejati in naenkrat smo se ustavili.  Avtobus je prispel do šole, z njega sem stopila srečna, saj se nisem ubila pri tem, in takoj pomahala v slovo mojemu najboljšemu prijatelju.

Očitno nikomur ni mar, da sem tukaj, zdaj, nekako sama. Čeprav sem v množici ljudi, nihče ne opazi, da sem tukaj, nikogar znanega ni blizu. Nisem se preselila ali komaj prišla na to šolo, vendar je zato, ker sem zdaj v šestem razredu, vse drugače.

»Halo,« sem zaslišala Timija za sabo. »Grem jaz pogledat, kje so drugi fantje,« se je odpravil. Odšla sem v jedilnico in tam sem našla Natalijo. Pozdravila me je in nakazala, naj se usedem poleg nje.

»Kako si?« sem začela. Brez vdiha je začela, kako grozno življenje ima, da živi na kmetiji, da imajo krave, pujse, zajčke ... Jaz pa sem bila v drugem svetu. Le želela sem si, da bi bila nekdo drug, nekdo, ki bi bil popularnejši. Na desni je bila Natalija, jaz pa sem bila zatopljena v nekoga poleg nje, le eno mizo nazaj. Natalija je to opazila in pokukala čez ramo. Sploh ji nisem namenila pogleda, le strmela sem vanj. Pogledal je v mojo smer in hitro sem pogledala Natalijo.

»Veš, mislim, da je nekdo zaljubljen,« se je oglasila.

»NEEEE, kako lahko to rečeš?« sem nadaljevala. Ko je opazil, da ga gledam, je pomežiknil. Bila sem vsa osupla, ampak tega nisem nakazala, le počasi sem, z nasmeškom na obrazu, pogledala vstran. Vstala sem, vzela svojo torbo in odšla proti svojemu razredu.

»Slovenščina, matematika, glasba …« sem naštevala učilnice, ko sem hodila mimo njih. »Aha … angleščina,« sem se razveselila uspeha. Tiho sem gledala, kako je učiteljica stopila v razred. Ugotovila sem, da je naša razredničarka, ki uči slovenščino. Ni mi bilo jasno, kako to, da smo v angleščini in ne v slovenščini, glede na to, da je naša razredničarka gospa Doris.

Gospa Doris je stara že najmanj petdeset let. Manjše rasti z močnejšo postavo. Pobarvani rdeči lasje s sivimi prameni zelo poudarijo njen strogi značaj. Temno rjave oči ima, na bradi pa bradavico, iz katere štrlijo dlake. Gospa Doris je prijazna do učencev, kot sem jaz, ki se učijo, za tiste, ki se ne, pa je lahko prava grožnja. Ima tudi nezaželen vzdevek, to je Risovka. Zaradi imena in načina obnašanja, DoRIS! Imeli smo slovenščino, ampak bila sem v drugem svetu. Še vedno smo bili v angleščini in še zdaj ne vem, zakaj točno. Učiteljica me je poklicala, da naj razložim, kaj je skicirala na tablo. Medtem ko sem govorila, me je spreletel srh, gospa Doris je z dolgimi nohti potegnila po tabli, da se je slišal cvileč zvok.

Zazvonil je šolski zvonec.

»Zdaj lahko greste,« je rekla učiteljica. Stvari sem zmetala v torbo, si jo nadela na rame in kolikor se je dalo hitro odpeketala skozi vrata. Prišla sem do omaric in nekako sem že mislila, da je najhujši del za mano. Očitno sem se zelo motila. Imeli smo matematiko, skoraj za nikogar najljubši predmet. Vsi moji sošolci in sošolke so se zakadili, jaz pa kar za njimi, saj nisem imela pojma, kam moramo iti. To zna biti problem … Velik, ogromen problem. Kar topila sem se od veselja, ko je učiteljica začela nekoga spraševati in ni namenila posebne pozornosti razredu, ki se je le pogovarjal in smejal. Čas je mineval in začudeno je matematika minila zelo hitro.

»Anastazija, Anastazija,« sem zaslišala v svoji domišljiji.

»Prosim?« sem odgovorila in jasno ter glasno dobila odgovor, da je zvonilo in da naj pohitim do naslednje ure, saj bom drugače zamudila pouk. Tokrat sem iz razreda šla hitreje. Po hodniku sem šla čisto po desnem robu. Nekdo je odprl umazana stara rjava vrata in ta so se z vso močjo zakadila vame, kakor da bi me hotela loviti. Nenadoma je iz mojih ust prišla beseda: »Auč!« V naslednjem hipu sem slišala opravičilo z najslajšim glasom, pogledala sem in že mislila, da je kakšen neumen sošolec, vendar bil je le eno leto starejši fant, torej fant iz sedmega razreda. Bil je Gal, tisti s počitnic.

»Saj sem v redu,« sem malo manj verjetno rekla. Stopil je čisto k meni in me pogledal v oči, imel je prekrasne zelene oči.

»Vau,« sem pomislila, ampak nisem bila pozorna in dobila odgovor:

»Kaj?«

»Kaj, kaj?« sem se zahihitala.

»Rekla si vau, kaj si mislila s tem?« je malo nejevoljno rekel.

»Kaj sem rekla?!«

Zakričala sem. Ta fant me res lahko spravi ob živce. Znorela bom, ko pa je tako lušten in šiki piki. Na obraz se mu je prilepil nasmešek.

Mislila sem, da se bom pogreznila v zemljo, ampak bilo mi je všeč, da bo vsak dan blizu mene.

»Veš, kaj?« je rekel. Nadaljeval je, še preden sem uspela kaj reči, češ, če se vidiva po pouku za vrtcem. Zakaj pa ne? Sem si rekla sama pri sebi.

»Da«, sem odgovorila.

Pogledala sem ga in se še nasmehnila. Počasi sem šla mimo njega in počasi do ovinka. Takoj ko sem bila na takšnem področju, kjer me ni videl, sem že začela divjati. Gor in dol, še enkrat gor in še enkrat gor. Spustila sem par učilnic in šla: angleščina, slovenščina, fizika, biologija, kemija … MATEMATIKA! Končno. Trdo sem stopila v razred in gospe še ni bilo. Usedla sem se na mesto in se hotela pripraviti na pouk …

Naenkrat pa je ob meni sedel sošolec. Kaj dela tukaj? Tu menda ne sedi? Ojoj… Prosim, naj ne sedi tukaj … Usmili naj se me Bog! Pogledala sem ga s pogledom, ki je sporočal, kaj dela ob meni. Na uho mi je prišepnil, da ga je gospa presedla k meni. Nisem mu verjela, ampak vseeno … Obljubila sem mu, da se bom z gospo dogovorila in da ga bo tako presedla.

»Prav,« se je smehljal. Prišla je gospa Kocafinga v rdečih kavbojkah. Pozdravila je in začela govoriti. Enačbe seštejemo in ti dve prištejemo … bla, bla … bla, bla, bla bla …

Konec pouka je hitro prišel, obula sem se in oblekla bundo, že sem bila pri pragu šolskih vrat in v sekundi za vrtcem. Čakala sem in čakala, ni in ni ga bilo. »Kje je?« sem si mislila. »Je pozabil?« Saj je vseeno, hotela sem že iti in naredila sem že dva koraka. »Kam pa greš?« sem zaslišala za sabo. Obrnila sem se in ga videla.

»Hej,« je začel. Jezna sem bila nanj kakor sokol na miš, ko mu uide. Nasmehnila sem se in rekla:

»Hej.«

»Lepo se smejiš,« je veselo nadaljeval.

Tokrat sem rekla »vem« namesto hvala. Srce mi je bilo sto na uro, vendar sem bila še malce jezna nanj, da je zamujal. Zdaj se je nasmehnil še on. Imel je najlepši smeh, kar sem jih kdajkoli videla. Bele zobe kakor tisti iz reklam za zobne paste ali zobne ščetke. Povabil me je na sladoled in privolila sem. Medtem ko sva hodila, je rekel, da mi je naredil zapestnico. V roke mi je dal svetlo modro, belo in temno modro zapestnico.

»Hvala,« sem navsezadnje rekla. Rekel je, da le znam izgovoriti to besedo.

»Ha ha,« sem rekla. Videl je, da nisem punca, ki bi se smejala za vsako pravzaprav nič smešno »šalo«.

»Dobro,« je navsezadnje rekel.

»Kaj?« sem ga vprašala.

»Nič, nič,« je odgovoril.

»Dobro,«, sem rekla še jaz. Prišla sva do sladoledarja, Gal me je vprašal, katerega bom. Oklevala sem med vaniljo in čokolado. Čokolada je najboljša, zakon je! Vendar vanilja … Hm ... Rekla sem mu, da naj mi naroči piškotek in vaniljo. Piškotek je vendarle boljši od čokolade in vanilje skupaj.

»Jaz bom isto, prosim,« sem slišala. V roke mi je dal sladoled in se smehljal.

»Kaj?« sem se ustrašila, da je kaj narobe z mano.

»Veš, spomnil sem se tistega trenutka, ko sem te spoznal.«

Nastala je tišina, oba sva planila v globok smeh in nikakor se nisva morala nehati smejati. Počasi sva se odpravila naravnost proti šoli. Čas z Galom je zelo hitro minil.

»Bilo je lepo,« je rekel. Pritrdila sem in se zasmejala.

»Mogoče bi to ponovila,« je ugotovil čez čas. Srce mi je še bolj hitro bilo kot takrat, ko sem ga videla na plaži na Braču. Naj mu rečem: ja, da, seveda, ne, nikoli, nikakor …? Vse mi je švigalo po glavi.

»Mogoče pa res,« sem ga prijela za besedo.

»Mogoče ja ali mogoče ne vem?« se je nasmehnil.

»Mogoče pa res,« sem se nasmehnila še jaz. 

Ko sva prišla do šole, je na avtobusni postaji že stal avtobus.

Ko sem stopila na avtobus, pa se je spet ponovila ista zgodba. Najprej bum in kasneje bam. Najprej sem se spotaknila ob pod in torba mi je zletela nazaj po stopničkah. Skočila sem za njo, na žalost dobesedno. Vsi na avtobusni postaji so se smejali, ko sem se s šolsko torbo vred odkotalila daleč naprej. Streslo me je in postalo mi je žal, da obstajam. Komaj sem se odmotala in pograbila torbo. Usedla sem se na zadnje sedeže in pogledala nazaj. Pomahala sem Galu in k meni je prišel najboljši prijatelj Timi. Videla sem, kako se je Gal obrnil in obrnila sem se še jaz.

»Kaj?« sem se nasmehnila.

»No, kako je bilo?« je nadaljeval Timi kot da jaz sploh nisem rekla ničesar.

»Bolje, da začneš prvi,« sem se pošalila.

»Dobro, pri meni nič posebnega,« se je majhno žalostno obrnil proti meni.

»Saj bo,« sem mu namenila vso pozornost.

»Pa pri tebi?« me je vprašal.

»Veliko se mi dogaja, danes ne bom gotova, če ti začnem pripovedovati.«

Oba sva se nasmejala in se začela pogovarjati čisto tretjo stvar, ne o ocenah, ne o ljubezni in ne o simpatiji. Iz čudnega vzroka sem se počutila drugače kot pri Galu. Bila sem bolj sproščena in lahko sem mu povedala, kar koli sem hotela. Vedela sem, da mu preprosto  lahko zaupam. Avtobus je prišel do moje izhodne postaje, vendar sem se čisto zatopila v pogovor in izstopila eno postajo kasneje. Pešačila sem proti domu in vzelo mi je kar pol ure. Spet sem bila jezna nase, še bolj kot prej.

»Kje si bila?« so bile mamine prve besede, ko sem prišla domov. Od mene pa je slišala le: »Oprosti.« Sezula sem si čevlje, preoblekla hlače in majico, odstranila uhane iz lukenj v ušesih in odpeketala v svojo sobo. Najprej sem si na pisalno mizo dala vse zvezke, kar smo jih tistega dne rabili. Poleg zvezkov sem si na mizo dala še računalnik in slušalke. Prižgala sem računalnik, si dala slušalke na ušesa in jih priklopila v računalnik, le pesem sem morala še izbrati na YouTubu. Zavrtela sem svojo najljubšo pesem in začela reševati domačo nalogo. Ko sem končno zaključila, sem se vrgla na svojo posteljo in razmišljala.

Razmišljala sem o dnevu, o Galu in o najboljšem prijatelju. Misli so mi misli ušle k Timiju. Kaj dela zdaj, ima v mislih mene? … Kaj je narobe z mano?! Nisem se mogla osredotočiti na ničesar. Ta čas mi je po glavi skakalo vse živo. Po kakšnih tridesetih minutah sem vstala, pograbila torbo in si vanjo dala vse mogoče stvari, od zvezkov pa do telefona. Na koncu sem telefon vzela nazaj v roke in igrala igre, šla sem na facebook in kasneje odložila telefon. Odločila sem se, da grem malo na sprehod. Vzela sem nahrbtnik, vanj dala plastenko, rezervno majico in svojo čisto novo mini hladilno torbo. V hladilno torbo sem si dala jogurt in celo žlico. Tako sem morala le še povedati mami, da se grem sprehodit. Trajalo je najmanj deset minut, ampak se je izplačalo. Ko sem stopila čez prag, sem šla najprej čez cesto in po cesti zavila v gozd.

Hodila sem po cesti, po potki in skočila čez potok. Gozd je zame drugi dom. Če me ni doma, v svoji sobi, sem zagotovo v gozdu. Tečem med drevesi, se smejim, se mečem po tleh, polnih listja, mečem nož v debla dreves. To zadnje se sliši tako čudno, vendar je resnično. Imam zelo poseben nož, ki ga prav lepo vržem in pristane na tleh ali celo v deblu. To delam že tako dolgo, da se praktično ne znam več urezati. Moje življenje je boljše v gozdu. Počutim se zmožno vsega, ampak najbolj pomembno je, da v gozdu tudi pojem. Petje mi daje super moč. Čas mine hitreje, vse je bolje in nekako se počutim tako, da me nihče ne sliši. Sem lahko, kdor sem. Zgodilo se je, da sem se izgubila v gozdu, ampak bila sem stara osem let, tako da mi je oproščeno. Zdaj pa poznam gozd že na pamet. Poznam vsako drevo, vsak list drevesa, vsako vejico in korenino. Po težkem razmisleku sem si pripravila majhen piknik. Z vsem: pijačo, hrano, brisačo na tleh. Njamsi, je bilo dobro! Odločila sem se, da se bom vrnila. Takoj sem se stuširala in že sem bila v postelji. »Kako mi uspe?« sem se smehljala sama sebi.

Poskušala sem zaspati, vendar ni šlo. Misli sem imela preveč napolnjene s fanti. Streslo me je … Zakaj se mi to dogaja? Gala in Timija nisem spravila iz glave. Možgančki so mi bili sto na uro in mislila sem, da bodo pregoreli.

»Ne bom več poskušala zaspati,« sem se razjezila.

Odkorakala sem v dnevno sobo in si prižgala DVD predvajalik. Vanj sem dala CD najnovejše grozljivke z naslovom Mama. Hitro sem stekla do kuhinje in si še pred začetkom filma naredila kokice. Hitro sem prišla do TV-ja in si dala kokice v naročje, nalila sem si tudi kokakolo. Film se je že začel z zelo grozljivim začetkom, uff! Zmrazilo me je in tresla sem se od strahu. Nekdo se je dotaknil mojega hrbta. Spreletel me je srh, kot bi se me dotaknil nekdo iz filma. Hitro sem se obrnila, vrgla kokice po tleh in zakričala tako glasno, da so me slišali še  sosedje. Nisem si upala zaspati. Stiskala sem se v sobi, lezla sem sama vase in treslo me je. Končno sem zaspala. Niti malo se nisem veselila naslednjega dne, vendar sem nekako morala preživeti. Potem pa bo tako ali tako vikend.

 

Nič fantov

 

Zjutraj sem se počutila res zbujeno. Bila sem pokonci že deset minut prej kakor ponavadi.

Pogledala sem na uro in poskušala še zaspati, vendar nisem mogla, premišljevala sem. Vstala sem in se oblekla, se počesala, navesila uhane, se obula, pograbila torbo in že bila na šolskem avtobusu. Stopila sem na trdna tla in prvič sem bila naspana, nasmejana in vesela. Vstopila sem v šolo, si sezula čevlje in v omarici našla pismo. Odprla sem ga in ga prebrala. Nisem mogla verjeti, zato sem si pomela oči in prebrala še enkrat. Na obraz se mi je prikradel nasmeh. Pisalo je, da mi piše Gal, bla, bla … Praktično me ni zanimalo. Pismo sem vrgla nazaj v omarico in se nasmehnila.

»Nič fantov danes, OK?!« sem si rekla. Še bolj vesela sem odkorakala v razred. Imeli smo likovno umetnost. Učiteljica je že bila v razredu in hotela sem se opravičiti, ker zamujam, vendar me je prekinila, da je le ona prehitra, da jaz ne zamujam. Nasmešek se mi je dvignil še do ušes, ura se je pričela. Narisati smo morali cerkev v našem kraju. Skupaj smo odšli do nje in jo začeli risati, ko smo vsi končali, pa smo odšli nazaj v razred in narisano cerkev še pobarvali. Učiteljica me je pohvalila, da lepo rišem.

»Hvala,« sem se ji zahvalila.

Potem smo imeli še matematiko, slovenščino, športno vzgojo in varstvo vozačev. Po pouku sem šla na šolsko igrišče in gledala, kako fantje igrajo nogomet. Pogledala sem malo po okolici in zagledala Gala, kako se je pogovarjal z neko punco, na koncu sta se objela. Nasmešek mi je takoj padel na tla. Vstala sem in vzela šolsko torbo. Videla sem, kako me je pogledal in kako ga je pograbila panika. Hodila sem zelo hitro, skrila sem se mu na šolsko stranišče, gledala sem uro, ki visi na stranišču, in grabilo me je pri srcu. Prišel je čas in odkorakala sem točno na avtobus. Do mene je prišel Timi in oblile so me solze.

»Kaj sem naredila narobe?« sem mu potožila. On pa, čeprav ni imel pojma, kaj se dogaja, mi je namenil objem in razjokala sem se mu na ramenu. Avtobus je prišel do moje postaje, obrisala sem si solze in stopila z avtobusa. Preko predprostora in hodnika sem po stopnicah stekla do svoje sobe in pristala na postelji. Dobila sem SMS, češ, zakaj sem kar tako odšla, bilo je kar od nekoga, ki ga nimam shranjenega v imeniku. Odpisala sem, da naj napiše, kdo je in kako je dobil mojo telefonsko številko.

»Sem Gal in povedal mi jo je tvoj najboljši prijatelj,« sem dobila odgovor.

Nisem mu odpisala. Kar veliko časa je minilo in spet mi je piskal telefon.

»Ne vem, kaj si videla, vendar lahko pojasnim,« je pisalo na telefonu.

Nisem mu odgovorila in telefon sem iz jeze vrgla v steno. Samo počilo je in pobrala sem telefon. Imel je počen ekran. »No, super, hvala lepa,« sem se razjezila nanj, ki sploh ni bil kriv. Telefon sem pustila doma in se odpravila kar v gozd. Tam sem bila zelo hitro, našla sem suha drevesa, odtrgala par vej in jih postavila v krog. Našla sem tudi suho smolo, ki zelo dobro gori, posula sem jo na vrh, kakor posip. Uspelo mi je zakuriti ogenj in na koncu sem zalila gorišče, da se ne bi kaj zažgalo. V mislih mi je gorelo. Stresla sem glavo… Šla sem na najvišji vrh gozda in zakričala:

»NEEEEEEEEE!«

Odleglo mi je.

»Super si, Anastazija je najboljša!« sem si rekla in na usta se mi je postavil nasmešek v obliki banane. Zagledala sem malo srnico in njeno mamo, šla sem k njima in obe pobožala, mama mi je nakazala, naj jo še enkrat. Res sem jo, božala in božala. Pravijo, da če pobožaš malo srnico, da jo bo mama potem zavrgla, vendar to srno božam že, odkar se je skotila, in mislim, da ni problem, če pobožam njenega srnjačka. Odpravila sem se iz gozda in naravnost domov. Prispela sem varno in srečno. Doma me je pričakala mama, češ, če sem v redu.

»Super sem,« sem ji ogovorila.

Dobro, ker so me sodelavke povabile na pijačo, pa bi morala iti, je nadaljevala.

»Ti kar, mama,« sem ji odgovorila.

Šla sem se stuširat in naenkrat sem bila v postelji.

»Ura še šest ni in sem v postelji. Nekaj je narobe,« sem se pošalila, »saj je petek«.

Kakorkoli, zaspala sem in spala. Zanimivo je, da sem spala vsaj do enih popoldan. Vstala sem se in šla v dnevno sobo, kjer sem si prižgala televizijo. Mama je pridivjala do mene in rekla »Kaj je to?« Pod nos pa mi je porinila telefon.

»Telefon,« sem ji odgovorila.

»Zakaj ima počen ekran?« je mama nadaljevala.

»V torbi mi je počil,« sem se pošteno zlagala.

»A tako,« je mama naprej drezala vame.

»Ja,« sem ji odgovorila. Jezna je odšla in dim ji je kar pihal iz glave.  Pokrila sem se z odejo in pozvonil je zvonec. Šla sem odpret vrata in pred njimi je stal Gal. Zaprla sem mu jih pred nosom in se stekla preobleč. Hitro sem se preoblekla in še enkrat odprla vrata.

»Kaj pa ti tukaj?« sem se malo razjezila.

»Prišel sem ti vse razložit.«

»Hitro vstopi.«

Sezul se je in peljala sem ga v svojo sobo. Usedel se je na stol poleg pisalne mize in začel razlagati, da je bila tisto njegova sestra in da ni razloga, zakaj bi bila ljubosumna.

Hmmm, ljubosumna? Jaz, da bi bila ljubosumna? O, to pa ne. Pogledala, sem ga s pogledom, ki je sporočal:

»Nisem vedela.«

»Pridi, peljala te bom nekam.«

Stekla sem po stopnicah in Gal mi je sledil.

»Kam greva?« je bil malce prestrašen.

»Boš videl,« sem mu odgovorila.

Peljala sem ga v gozd. Takoj sem se vrgla v suho listje in mu razkazala ves gozd. Na koncu sem mu pokazala največji vrh in se zadrla: »TUKAJ!«

»Tukaj … ukaj … kaj …« je odmevalo še daleč za mano.

»Všeč mi je Anastazija,« se je zadrl še Gal.

Zardela sem.

»Nekoga moraš videti.«

Pokazala sem mu srnici in božala sva ju ter se igrala z njima. Potem je moral iti.

»Se vidiva,« mi je rekel in šel.

Vso noč sem premišljevala in premišljevala. Tako hitro je prišel ponedeljek, da sploh nisem uspela reči keks.

Tako sem zjutraj vstala in sploh nisem zaspala. Vesela sem se oblekla, počesala in obula, takoj sem že bila na avtobusu in v šoli. Pouk je hitro minil in čas je mineval. Tako je odšel teden in mesec.

 

Nora zabava v maskah

 

Moja prijateljica Neža je praznovala rojstni dan. Veselila sem se. Neža je priskakljala do mene.

»Imela bom noro noč čarovnic. Zabavo v maskah na moj rojstni dan,« se je zahihitala. »Prosim, prideš?« me je prosila skoraj na kolenih.

Imela bo zabavo v maskah in počutila sem se, da bi tudi jaz hotela, da pride kdo na moj rojstni dan. Rekla sem ji:

»Seveda.«

Povabila sem še Gala.

Neža je velika približno kot jaz, ima dolge temno kostanjeve lase in temno rjave oči. Malo je samovšečna in maščevalna. Ampak vsak mora kdaj biti tak. Je predsednica razreda, zato se dela malo važno, vendar je vedno tam zame. Ponavadi se norčuje iz drugih in me kliče, da se naj pridružim, vendar nočem, preprosto rečem ne.

Skratka zabava. Gal mi je povedal, da se bo oblekel v Zorra. Razveselila sem se.

»Jaz pa ti ne povem, kaj bom. Boš že ugotovil,« sem se smehljala.

Mama me je pripeljala in stopila sem iz avta. Zahvalila sem se. Rekla sem ji, da jo pokličem, kdaj naj pride pome. Stopila sem v skedenj, kjer je ta zabava potekala, ozrla sem se okrog, da bi poiskala Gala. Uči so mi slepile svetlo bele luči. Nekoga sem pohodila in za sabo zaslišala: »Pazi, ti neroda.«

Timi je pritekel do mene in me hotel spraviti ven.

»Pridi, Ana,« je rekel.

»Greva,« je ponovil.

Spraševala sem se, kaj hoče, in ga skoraj klofnila.

»Nehaj,« sem se totalno razjezila nad Timijem. Oblečen je bil v Supermana. Kar luštkan je bil v tej opravi.

»Pravi mačo si,« sem se zahihitala. Gledala sem po nogah, kdo ima kostum Zorra.

»Si kje videl slavljenko in Gala?« sem vprašala Timija.

Tiho je na hitro zmajal z glavo. Pogled je usmeril levo, tudi jaz sem pogledala levo.

»Bumm!« zadelo me je.

Zagledala sem Nežo, oblečeno v luštkano oblekico hudička. Na glavi je imela enega od tistih obročkov. Zraven nje je stal Gal, oblečen v Zorra. Stal je zelo zraven Neže. Zdelo se je, da plešeta. Neža se je obrnila h Galu … Namenila sem se k njima, da bi slavljenki voščila in se malo nasmejala z Galom. Gal je nagnil glavo k Nežini glavi in … po licih so se mi ulile solze.

»Neee!« sem se tebi nič meni nič zadrla. Sesedla sem se na tla in vse me je bolelo.

Oblečena sem bila v Disney princeso, kar zdaj ni imelo več pomena. Timi me je nesel ven in me dal na klopco. Pogledala sem ga s solzami v očeh in pogledal me je nazaj. Obrisal mi je solzo z lica.

»Vse bo v redu,« me je tolažil.

»Ne, ne bo … konec je … dokončno,« sem se mu naslonila na ramo.

»Tebi je lahko reči, še nisi doživel kaj takega, nikoli!«

»Greva razbijat buče po domovih, saj veš, da spraviva jezo iz sebe.«

 Nasmehnila sem se.

»Prav.«

 Medtem ko sva hodila, je Timi začel:

»Se spomniš prvega dne, ko sem ti rekel, da mi je všeč tista Lija? No, pravzaprav mi ni, zlagal sem se.«

»Kaj si si že premislil?«

»Ti si mi všeč že od prvega razreda, nekako te sprašujem,« je nadaljeval.

»Ne,« sem mu odgovorila, preden je dokončal. Iz jeze sem tako močno stopila na eno od buč, da je sok iz nje kar pljusknil po prelepi beli obleki.

»Ne vem več, kaj čutim, prav?« sem še dodala. Stekla sem naprej in v kotu skednja poklicala mamo, da naj pride pome. V glavo mi je zasvetil reflektor in odhitela sem, kakor hitro sem mogla. Odkorakala sem še do Gala.

»Tvoj Zorro, na voljo,« se je zahihital.

»Bodi Zorro kateri drugi, mene si izgubil« sem mu odgovorila z hripajočim in pojemajočim glasom. Zamahnila sem z roko in zadela njegov obraz. Klofnila sem ga.

»Bravo, Ana, « sem si mislila. Takšnega pogleda v očeh še nisem imela.

»Poglej, Neža te čaka,« sem se namrščila in stekla iz skednja. Neža me je gledala nedolžno, kot da nič ni naredila. Ona je tako ali tako vedno pridna punčka, ki jo briga za vse ostale. Ona sploh ni normalen človek. Človek tega ne bi naredil za nič na svetu, vsaj jaz ne.

Videla sem, da me je Gal videl, obrnila sem glavo. Ni mi bilo več mar, vseeno mi je bilo. Nekako mi je res vseeno, če mu je všeč katera druga. Kakorkoli, vesela sem, da je vse po starem.

Ko sva z mamo prišli domov, za spremembo nisem šla v svojo sobo, tem več kar v dnevno sobo z mamo. Gledali sva Slovenija ima talent, zmagala je neka punca, ki je pela pesem z naslovom Aleluja. Odšla sem v kopalnico, se uredila in odšla v svojo sobo, spat.

 

Še en teden

Zjutraj mi je bilo zelo slabo in celo vročino sem imela. Mama je rekla, naj ostanem doma, da se pozdravim. Gledala sem televizijski program Disney, na njem pa serije Good Luck Charlie, Dog With A Blog, Wizard Of Wiwerly Place … Pila sem metin čaj in jedla zažgan sladkor. Malo mi je bilo dolgčas, vendar sem se znašla. Tuhtala sem o Timiju. Je mislil resno? Hotela sem ga poklicati. V telefon sem vnesla njegovo telefonsko številko. Premislila sem si. Hotela sem celo vse povedati mami, vendar je bilo preveč neprijetno. Dneva je bilo kmalu konec, še vedno sem bila v dnevni sobi in gledala televizijo. Postalo je pozno in naenkrat sem že bila v postelji, zaspala sem brez težav. Zvečer me je le zvijalo in nisem mogla normalno spati. Naslednji dan nisem šla v šolo in bolečina se je povečevala. Po službi me je mama peljala k zdravniku in rekli so, da sem se le prehladila.

»Če je to prehlad, sem res čarovnica,« sem si mislila.

 

Nastopil je vikend in spet ponedeljek. Vikend sem prespala in v ponedeljek sem že spet bila za šolsko klopjo. Imela sem ogromno domače naloge, ki mi jo je dala razredničarka, in samo mešalo se mi je lahko. Ko je končno bilo konec pouka, ko sem prišla domov, sem se lahko le usedla pred knjige in veste, kaj je sledilo. Učila sem se in delala domačo nalogo vse do sedme ure popoldan. Kljub temu pa sem tuhtala le o Timiju. Kaj dela … V šoli ga ni bilo. Kaj če se mu je kaj zgodilo?

»Danes je polna luna.«

Nisem mogla zaspati in zjutraj sem se zbudila kot živi mrtvec. Uredila sem se in šla v šolo kar v pižami. Se zgodi. Ves dan sem bila raztresena in zeblo me je. Ko je bilo konec, ko sem prišla domov, sem si prižgala televizijo. Ravno se je predvajal Mickey Mouse in kar gledala sem in gledala, kasneje pa je bil na sporedu tudi Tom and Jerry. Spet sem se počutila kot pri petih letih, ko sem se tako presmejala pri risankah.

Včasih se vprašam, kako bi bilo, če … Danes ni če, saj je dan nekako popoln. Razen tega, da me boli glava in imam vročino ter da me grozno boli trebuh. Tako sem spila več kot sto čajev. Pojedla sem že dve tabletki in začudeno sta mi pomagali. Trebuh me ni več tako močno bolel. Minilo je že več ur, še vedno sem bila v postelji in odločila sem se, da grem malo na svež zrak. Odkorakala sem proti balkonu in se usedla na stolček poleg mize na njem. Dan je hitro minil, odšla sem v posteljo in spat. Minil je teden in spet smo obtičali pri vikendu. Bila sem že zdrava in pripravljena na zabavo. Odšla sem po očeta in ga prosila, da me pelje k frizerju, saj imam takšno frizuro, da te kap. Pristal je in oba sva že čudežno sedela v avtu. Prižgal je avto in ta se je začel premikati. Prišla sva tja in frizerka je bila prosta. Takoj sem izrazila željo, da bi rada imela le malo krajše lase, toda ne preveč. Ugodila mi je in naredila sanjsko frizuro: malce krajše lase je pobarvala z jantarjevo barvo. Zelo mi je bilo všeč in bila sem pripravljena na nov začetek.

 

Dogodivščina

V šoli smo vsi učenci šestega b razreda dobili obvestila za šolo v naravi. Bila je izbirna, se pravi, da si se sam (s starši) odločil, če greš ali ne. Glede tega je bila še dilema, saj sprva nisem hotela iti. Kasneje pa sta me starša le prepričala in mi ni bilo niti malo žal, da sem se prijavila. Šola v naravi se bo začela komaj čez dva meseca, kar je še dolgo, zame predolgo. Bila je smučarska na Pohorju. Jupi!

Spet je bilo isto, zjutraj sem si počesala lase, se oblekla. In se nenadoma znašla na avtobusni postaji. Pristala sem v šoli, pouk je trajal neskončno in komaj sem čakala, da bo konec. Bring, bring! Odleglo mi je. Pomislila sem, končno je konec mučenja. Vesela sem odšla do omaric, kjer me je čakal Timi. Kmalu sem ugotovila, da me ni čakal. Ko sem stopila do svoje omarice, ki stoji poleg njegove, je le zasukal glavo stran in odkorakal. Tudi prav, sem si rekla. Vendar tega ni storil jezno, tem več nekako drugače. Avtobus je pripeljal na avtobusno postajo in stopila sem nanj. Usedla sem se na zadnje sedeže in naslonila glavo na steklo. Vzdihnila sem in pomislila, kakšen je bil dan. Ni bil eden najboljših, vendar ni bil preveč slab. Je bilo tudi že hujše. Na misel mi je padel Timi. Kaj dela, je v redu, kaj razmišlja … »Ssssšš,« sem slišala iz ozadja. Kdo bi lahko bil? Ufff … počasi sem pogledala nazaj. Bila je Neža, tista Neža, ki je na rojstnem dnevu plesala z Galom. Nisem se preveč brigala zanjo, dokler …

Pogledala me je z grdim pogledom.

»Berem«, je rekla malo glasneje. Zavila sem z očmi in umaknila pogled. Avtobus se je pripeljal do ležečega policaja in Nežina knjiga je poletela mimo mene še naprej. Prišli smo do moje postaje. Stopila sem na trdna tla in že pritekla do doma, še preden je avtobus odpeljal. Odleglo mi je. Neže ne morem več videti, kaj šele, da bi jo ogovorila, jo dolgo gledala in se poslovila od nje.

Dnevi so mi minevali kot stoletja, ure kot dnevi, minute kot ure. Vendar kljub temu je šola v naravi kmalu prišla.

Bil je četrti februar. Vreme je bilo oblačno, še bolj kot po navadi. Bila sem rahlo slabe volje, ampak saj je vsakdo kdaj. Oblekla sem si bundo, na roke nataknila rokavice, noge ovila z nogavicami in jih potisnila v škornje. Preko njih sem nataknila še gamaše in okoli vratu zavila šal, na glavo sem si potisnila kapo in bila sem pripravljena na nov dan. V šolo sem odkorakala z nasmeškom na obrazu, vesela sem bila, da je čas tako hitro minil.

Ves razred se je zakadil proti avtobusu. Jaz sem vstopala zadnja. Prazen prostor je bil samo poleg Timija. Jupi, sem si mislila. Usedla sem se zraven njega in še pogledala ga nisem. Z roko sem se naslonila na naslonjalo, to pa je padlo in skoraj sem zletela s stola. Naslonila sem se na stol in zmrazilo me je. Uff, sem pomislila. Vožnja se je vlekla, nasmešek pa mi je čedalje bolj padal. Prispeli smo. Skočila sem z avtobusa in se premaknila do gospe Doris.

 

»Gospa, gospa!« so vsi kričali vse povprek. Začela sem tuhtati, kaj če se na smučišču zvrnem, padem. Ojoj, kaj pa potem. Me bo kdo prišel iskat ali bom obtičala tam za vedno? Sem se že nekajkrat hudo hudo zvrnila, vendar iz mene ni bilo solz. Odločila sem se, da ne bom padla in se poškodovala, in to je bilo to. Hotela sem si še nekaj reči v mislih, vendar me je prekinil glas gospe Doris.

»Anastazija!« je kričala.

»Kaj?« sem se zadrla, kakor bi se sicer na koga, s katerim sem pasla krave.

»Oprostite, gospa, ne bom več,« mi je padel pogled.

»Zdaj boste hodili po dva in dva, se pravi v paru,« je rekla gospa Doris.

Oblil me je srh, kdo bo z mano.

»Grem lahko sama?« sem vprašala gospo Doris in odgovorila mi je s prepričljivim pogledom. Zmrazilo me je. Kaj če bom s Timijem? To ne bo dobro, sploh ne.

»Začnite z ena in končajte s pet ter znova,« je rekla gospa Doris.

Ena, dve, tri, štiri, pet, ena, dve … so si sledila števila.

»Pet,« je rekel Timi.

»Tri,« je rekla Zala …

»Pet,« sem rekla jaz.

»Leja z Zalo, Maja s Tilnom …«

Dokler nisem zaslišala: »Timi z Anastazijo.«

»Čakaj, kaj? Kaj, kaj, kaj, kaj … Ojoj. Pa ne, no …«

»Prav,« sem rekla.

»Vse bo v redu, saj me ne bo ugriznil, ali pač? Kaj če me bo? To pa ne bo lepo … Ha ha. To pa že ne saj, je človek. Timi je dober fant in nič mi ne bo.«

Videla sem, kako me je Timi ošinil s pogledom. Prav, sem pomislila.

»Pojdite na svoja mesta in se v paru spuščajte dol.«

S Timijem sva bila zadnja. Le gledala sem, kako se drugi sošolci in sošolke spuščajo po strmini. Bila sva na vrsti in pogledala sem proti dolini.

»Uff,« se mi je zaustavilo srce, »kaj se dogaja?«

Pozabila sem svoje ime in svoj priimek.

»Kaj za vraga?« sem pomislila.

Iz navade sem močno stisnila Timija za roko, zadržala sapo in se spustila. Čutila sem Timijeve tople roke, kot takrat v četrtem razredu, ko me je bilo strah cepljenja. Kako sem kričala, da se je cela ambulanta tresla. Timi pa me je držal za roko. Sredi spusta sem Timijevo roko spustila in odšla sva vsak v svojo smer. Bila sem že čisto v nižini in začutila sem bolečino. Moji možgani so doumeli, da se je nekdo zaletel vame.

Ko se mi je zbistril vid, sem zagledala Timija, kako je imel eno nogo na meni in eno pod mano.

»Izpusti me!« se je razjezil.

»Kaj pa delam?« sem se še jaz razjezila.

Hotela sva se rešiti, vendar sva se preveč zavozlala.

»Auč!«

Zabolelo me je v nogi, kakor bi me nekdo zabodel z nožem. Situacija ni bila rožnata, ko so končno prišli, da bi pomagali. Vlekli so enega na eno in drugega na drugo stran. Dolgo je trajalo … Dobili so naju narazen, pomagali so se mi vstati in s Timijem sva se odpravila do koče. Spodneslo mi je tla pod nogami in pristala sem na Timiju.

»Auč!« sem se skoraj zjokala. Prijela sem se za nogo in se valjala po tleh. Še preden sem se zavedla, so prinesli nosila in me naložili na njih. In že sem slišala helikopter …

»Bvuu, bvuu!«

 

 

Bolnišnica

Vse je bilo temno. Poskušala sem se prebuditi.

»Kaj?« sem se spraševala.

Spregledala sem in videla … Belo sobo, belo posteljo in bel strop.

»To mi je znano,« sem spravila iz sebe piskajoč glas. Nazadnje, ko sem bila tukaj, sem imela poškodovano roko, ker sem se lovila s Timijem in sem padla.

Timi? Se je on tudi poškodoval? Je z njim vse v redu?

Pogledala sem desno in pogledala sem levo. Nikogar ni bilo v sosednjih posteljah, le jaz v celi sobi. Pomislila sem, kaj je narobe z mano.

»Živa sem … Mar ne?« sem bila zmedena.

Pregledala sem si roke, niso bile zlomljene ali zvite. Glava? Glava me je zelo bolela. Je kaj narobe z njo? Skoraj sem znorela, ko nisem ugotovila, kaj je narobe z mano in zakaj sem v bolnišnici.

Hotela sem že vstati iz bele neudobne  postelje in zagledala …

»Kaaj?!« mešati se mi je začelo.

»Zakaj?!«

Kaj je šele Timiju? Ojoj!

Leva noga me je zelo zabolela.

»Auuu!« sem malo glasneje rekla. Bela vrata so se začela odpirati. Čisto po malo.

»Auuu!!« sem se še enkrat prav na veliko zadrla.

V sobo je stopila medicinska sestra in rekla, da imam obisk. Obisk?! Jaz? Nič mi ni bilo jasno.

»Prav, ampak …« sem rekla.

Medicinska sestra je izstopila in zaslišala sem, kako je na zelenem hladnem hodniku rekla: »Kar naprej, gospa.«

Lahko sem šla stavit, da je bila moja mama.

 

»Ku ku,« so bile prve besede, ko je vstopila. Malo grdo sem jo pogledala in rekla:

»Nisem več dojenček.«

Namrdnila sem se in pogledala stran. 

»No, no,« se je pošalila. Usedla se je na majhen bel stolček zraven bele postelje, na kateri sem ležala.

»Kako si?« me je upajoče pogledala.

»Noga …« sem ji odgovorila.

»Zlomljeno nogo imaš in veliko srečo, da je drugače vse v redu,« mi je razložila.

»Ampak boli …« sem potožila.

»Kako je doma?« sem vprašala.

»Vse po starem.«

»Kako očka?« sem bila še bolj radovedna.

»Veš kaj ... Tako dolgo pa spet nisi tukaj, da bi se zgodilo že kaj zelo pomembnega,« ji je šlo na smeh.

»Ni mi do smeha, veš?« sem se spačila. Pogledala me je in tokrat je postala resna.

Kakšno minuto sva se gledali in naposled je mama rekla: »Saj bo.«

»Obljubiš?« sem jo vprašala.

»Ja,« me je potolažila.

»Zdaj moram iti,«  mi je rekla.

»Ne puščaj me same. Prosim te,« sem se prestrašila.

»Saj nisi sama,« me je spet potolažila.

»Prav!« sem se namrdnila.

In mama je že šla.

 

Dolgočasila sem se na polno črto.

»Super!« sem se razjezila.

»Pozabila sem jo vprašati glede Timija. Kako je z njim? Je vse v redu? Je še živ? Kaj če ni več med živimi? Joj!!! Kaj se dogaja z njim? Poznava se že od prvega dne v prvem razredu.

 

Daleč nazaj

Zjutraj me je zbudila mamica.

»Miška, v šolo bo treba,« me je prebudila z nežnim glasom. Pomagala mi je obleči roza majico z vijoličnimi metuljčki in modre hlače. Pomagala mi je pri česanju in mi umila obraz. »Hvaja, mamica,« sem se zahvalila. Na rame mi je poveznila šolsko torbo in odpeketali sva k avtu.

Pripasala me je na levo stran avtomobilskega sedeža, zadaj, v roza stolček.

»Tako,« se je razveselila končanega dela. Odpeljali sva se v šolo, kjer me je odpela in skočila sem iz avta. Spet na rame šolsko torbo in sezuti čeveljčke. Nataknila sem si roza copatke in odplesala v razred. Učiteljica me je pozdravila in jaz sem ji odgovorila:

»Dobel daj, ucitelica.«

Moji sošolci in sošolke so znali že prav govoriti in celo pisati ter brati. Norčevali so se iz mene z vzdevki: Rozika, Rozalija, Rezika, Ančka … K meni pa je edini stopil Timi. Postavil se je zame in od takrat sva najboljša prijatelja.

Ko je mama prišla pome v šolo, sem ji najprej predstavila Timija.

»Mamica, to ji Timi. Moj nabolsi plijatel,« sem govorila.

Bila je vesela, da sem našla prijatelja že prvi dan prvega razreda.

Timi je najboljši.

 

 

Nazaj v bolnišnico

Sprašujem se, kako je s Timijem. Je vse v redu z njim? Bliža se mrak, jaz pa ne morem spati, saj premišljujem o najboljšem prijatelju. Kaj če ga ne bi imela? Da ne bi obstajal? Dobila sem rosne oči. Kaj naj naredim?

»Medicinska sestra!« sem se zadrla čez celo sobo.

»Kaj pa je, Anastazija?« me je lepo vprašala, ko je vstopila.

»Ali morda veste, kaj je s Timijem?« sem jo vprašala.

»Ne, ne vem niti, kdo je to, tako da lepo spi,« in že je izginila po hodniku.

»Kako naj mirno spim, ko pa ne vem, kaj je z mojim najboljšim prijateljem?!«

 

Joj!! Za glavo se držim, vse me boli in ne vem, kaj je z mojim najboljšim prijateljem. Hripav glas se mi kruši in diham kakor slon. Ne morem se umiriti, srce mi bije sto na uro in točno zdaj bom znorela. Z rokami si brišem oči in ne morem spati. Ležim na hrbtu in se ne morem popraviti na bok.

Končno sem zaspala.

 

»Anastazija, Ana!« me je prebudila medicinska sestra.

»Kaj?« sem zahripala nazaj.

»Bova pojedli zajtrk?« me je vprašala.

Moj grdi pogled ji je vse povedal.

»Ne,« sem še pripomnila.

»Pa moraš, da boš zdrava,« me je skušala prepričati.

»Rekla sem ne, in ne bom vtaknila ne žlice ne vilice ali noža v usta,« sem bila odločna.

Spet sem se ujela v mrežo misli o Timiju. Uff! Ga bom še videla? Pri srcu me je zabolelo in oblile so me solze. Postalo mi je še dolgčas in luknja v mojem srcu se je vse bolj večala. Zelo globoko sem vdihnila in izdihnila. Posmrkala sem in z rokama obrisala solze z obraza. »Ne,« sem si rekla in se stisnila sama k sebi.

Bela pusta vrata so se spet začela odpirati in skozi njih je prišel očka. Takoj sem pomislila, da bi njega vprašala o Timiju, vendar me je bilo sram. Kaj če me bo spraševal o njem in vse to? To zna biti zelo nerodno in nelagodno. Raje bom tiho, sem se odločila.

»Kako si kaj?« me je vprašal očka.

»Super sem,« sem se mu zlagala v obraz.

Vroče mi je bilo in kljub temu mrzlo, noga me je boli in skoraj sem znorela, ker nisem vedela nič o Timiju. Kje je in kaj dela? Ali tudi on ves čas misli name kot jaz nanj?

»Dobro,« je rekel.

Pokimala sem mu in se skušala nasmejati, vendar nisem mogla, obupana sem bila. Očka se je nagnil k meni in me močno objel.

»Ne me zadušit,« sem se pritožila.

Po mislih mi je spet krožil Timi.

»Oprosti,« mi je rekel očka.

Pokimala sem in izpustil me je.

»Rada te imam, očka,« sem mu iskreno povedala.

»Tudi jaz tebe, miška,« mi je odgovoril.

 

»Timi, pojdi iz moje glave,« sem prosila sama sebe.

»Ta pritisk nad glavo, ko ne vem, kaj naj naredim. Naj povem, zaradi česa mi bo razgnalo glavo, ali ne?«

Odločim se za ne!

 

»Zdaj moram iti,« mi je rekel očka in izginil na hodniku.

Spet sem dobila občutek praznine v srcu. Niti adijo mu nisem uspela reči. Dihala sem kot slon in rosile so se mi oči. Globoko sem vdihnila in izdihnila ter začela:

»Medicinska sestra, ali kje je stranišče in kako pridem tja, ko imam nogo v mavcu?«

»Seveda, pomagala ti bom vstati …« mi je odgovorila.

Vstala sem iz bele postelje in prišla do stranišča, kjer me je pred vrati čakala medicinska sestra. Ko sem opravila, sem z njeno pomočjo končno prišla nazaj do bele puste postelje. Ulegla sem se nazaj in se prijela za nogo.

»Au!« sem se razjezila.

»Saj bo, ni tako hudo,« me je neuspešno hotela potolažiti medicinska sestra.

Prav zarenčala sem nanjo. Odšla je iz sobe in me pustila samo. Ves dan še nisem nič jedla in bledlo se mi je. Oči so mi kar padale skupaj in zaradi lakote se mi je zdelo, da je medicinska sestra rekla, da me pride zdaj obiskat Timi. Nisem si verjela, zato sem kar odnehala misliti na to. V sobo ni prišel nihče.

Zaspala sem in se nisem zbudila do jutra.

 

Zbudila sem se in to z velikim glavobolom. Pogledala sem na levo. Nič novega. Pogledala sem na desno in …!

»Ti, ti, ti… Timi?« sem že mislila, da se mi blede. Na desni strani moje sobe je na majhnem stolčku zraven mene sedel Timi. Z eno roko si je podpiral glavo, z drugo pa me je držal za desno roko. Stisnila sem ga za roko, kakor sem lahko, in jo nesla k ustom. Poljubila sem ga na zunanjo stran roke in se nasmehnila. Pogledala sem ga in se stresla. Dobila sem rosne oči.

»Timi, Timi …«

Malo sem ga pocukala za roko in pogledal me je.

»Kkkao … si?« sem zatikajoče rekla.

»V redu sem. Ti?« mi je brez težav odvrnil.

»Ttudi,« sem spet težko odgovorila. Kar zjokala bi se. Pogoltnila sem slino in nadaljevala: »Veš, sem mislila, da je kaj narobe s tabo …«

Zakaj sem to rekla? Kaj je narobe z mano?

»Zakaj bi pa to mislila?« me je povprašal.

»Ne vem,« sem tiho odgovorila.

»Zakaj si prišel sem, k meni?« sem postala radovedna.

»Veš … veliko mi pomeniš,« mi je odgovoril.

Ponosna sem bila nase, da sem postavila takšno vprašanje.

»Všeč si mi, Ana,« je nadaljeval.

»Zelo,« je pripomnil.

Pogledala sem ga v oči. Nisem vedela, kaj naj mu rečem! Naj se mu zlažem, da mi ni všeč? Naj mu povem resnico? Težka odločitev je bila pred mano. Obkrožala so me vprašanja in skoraj se mi je zmešalo.

»Kako to, da se tebi ni nič zgodilo?« sem preklopila temo.

»Ne preklapljaj teme, res mi povej. Čutiš kaj do mene ali se mi samo zdi tako?« me je rahlo okregal.

Naj mu zlomim srce? Ne morem lagati, kajne? Ufff …

 

Moj odgovor

 

Še vedno sem premišljevala, kaj naj naredim. Gledal me je in čisto tiho sedel zraven mene. Ali naj mu odgovorim?

»Moram iti,« je rekel.

»Premisli malo, prav?« je dodal.

»Ja,« sem pogledala v nogo.

Vrata so se s treskom zaprla, nato pa je vstopila medicinska sestra.

»Ku ku, kako smo?« je veselo vprašala.

V očeh so se mi nabirale solze in nekatere so uspele uiti po licu navzdol.

»Fantje?« me je vprašala in jaz sem pokimala.

»Saj bo, boš videla!« se je nasmejala in šla, še preden sem jo lahko vprašala za pomoč.

 

Torej ... Timi! Všeč mi je, vendar če nama ne bo šlo, bova izgubila, kar imava. Tega nočem. Nikakor! Pravijo, da kdor ne poskusi, nikoli ne ve. Vedno se bom spraševala, kaj pa bi se lahko zgodilo. Vesela sem, da Timiju ni nič, vendar mu res ne morem odgovoriti ... V tako hudi zadregi sem. Če mu rečem ne, bo znorel in ne bova več prijatelja. Če rečem ja, bo znorel od veselja in če takrat končava, pa res ne bova prijatelja. Nikoli!

Zadela me bo kap ... Umrla bom!

Pogledala sem levo in desno, če bi lahko kje ušla. Uff ... Tako bo, kajne? Lahko se samo poslovim od prijateljstva. Spet sem dobila rosne oči.

»Nee!« sem zakričala.

»Močnejša sem kot kdaj koli. Nihče me ne bo spremenil,« si rečem.

»Ker verjamem vase bolj kot kdajkoli …« sem se nasmehnila.

»… Mogoče pa ni tako hudo. Timi …«

Oči so se mi že skoraj držale skupaj, pa nisem obupavala. Tuhtala sem, če je bolje reči ne ali ja. Pogledala sem se … Seveda mu ne morem zameriti, da se je zaljubil. Zahihitam se.  Če sem pa Anastazija, prelepa Ana … Nihče ne more nadzirati svojih čustev, kajne? Čez nekaj ur bo prišel in me vprašal, kaj sem premislila. Naj mu rečem, da ne vem? Kot kakšna izdajalka ali kaj? Kolikokrat naj še rečem ne vem? Jaz pa še niti približno ne vem. Bom trpela, če mu rečem ne? Bo on trpel, če mu rečem ne? Seveda ja! Bom trpela, če mu rečem ja? Ne vem! Bo on trpel, če mu rečem ja? Nikakor ne! Zdaj pa sem tam v sredini … Ne vem, kaj naj rečem.

Globoko sem vdihnila. Odločila sem se za ne, nikakor, nikoli. To sicer pomeni, da ne bova več prijatelja, vendar … da bi tvegala? Nisem vedela, kako naj mu rečem.

»Oprosti ne morem, ne gre ... Ne čutim isto do tebe. Zame boš vedno prijatelj,« sem povadila. Ne morem mu tako reči. Seveda mu hočem reči ne … Hočem reči ne? Ampak ne je tako trda beseda. Kakor ne, nisva več prijatelja. Ne, nikoli več ne bova postala, kar sva bila, ne kakor hladen veter na plaži poleti. Nekako ga ne morem prizadeti. To bi mene bolj bolelo kot njega. Ne vem, zakaj. Vse me že boli, vse možganske celice. Čudno bi mi bilo, če bi hodil s drugo punco ... Kako je bilo šele njemu, ko sem hodila z Galom.

Gal? Uff! Kar zmrazilo me je, ko sem povedala na glas njegovo ime ali samo razmišljala o njem. Da bi ga človek kar … kar …! Če bi katera punca prizadela Timija, bi ji lastnoročno zavila vrat. Seveda ne dobesedno ... Ali pač?

 

Končno sem zaspala, a rahlo. Če bi kdo samo vstopil v sobo, bi se po vsej verjetnosti zbudila in naredila kraval, da me hoče nekdo ukrasti. Komaj sem čakala, da bi bilo vsega konec! Da bi preprosto lahko rekla: »Konec je, zdaj sem pa spet vesela!« Pa ni šlo.

Zbudila sem se, nikogar ni bilo v sobi. Še enkrat sem povadila:

»Všeč si mi, zelo. Vendar kot prijatelj. Upam, da to ne bo uničilo najinega prijateljstva … moram pa ti reči velik ne,« sem se stisnila sama k sebi.

Če bi bila Timi, bi po vsej verjetnosti rekla:

»Žal to uniči najino prijateljstvo, vedno boš v mojem srcu ... Adijo.«

Saj ne bom trpela če rečem ja?

Jezna sem bila še nase. Kar pregriznila bi se. Zasovražila bi sebe bolj kakor Nežo, tisto Nežo, ki mi je ukradla fanta Gala. Tisto je tudi bilo hudo, ampak to je še huje.

 

V sobo je vstopil Timi. Oh, ta Timi. Oblečen je bil v navadno sivo trenirko in rumeno majico brez rokavov. Čez majico pa je imel še jopico, ki je spadala k sivi trenirki. Lase je imel na irokezo in pri dnu obraza so se mu smehljala usta.

»Kako si kaj?« me je pozdravil.

»Super,« sem rekla tiho.

»Si premislila?« me je vprašal in me pogledal s luštnim pogledom.

»Sem,« sem mu odgovorila še tišje.

»In…??« je pričakoval moj odgovor.

»Noo … nekako ... hm …« sem začela zatikajoče.

»Ja …« me je prekinil Timi.

Pogledala sem v tla in dobila rosne oči ... Že spet.

Timi me je prijel za brado, dvignil moj pogled in se sklonil k meni. Najini ustnici sta se stikali in ta trenutek je trajal večno …

Kaj se dogaja? Ne more biti res!! Možgani mi poskakujejo.

Odmaknil je glavo in me pogledal naravnost v oči.

»Si kaj čutila?« me je vprašal.

»JJJ…a,« sem zatikajoče odgovorila.

»Jaz tudi, zelo,« je pripomnil Timi.

Zavzdihnila sem.

»Ja,« sem rekla odločno.

»Kaj?« je Timi zmajal z glavo, ker ni vedel, kaj sem hotela povedati.

»Ja,« sem ponovila in dodala:

»Všeč si mi, in rečem ja.«

Timi je sedel na pust bel stolček zraven mene in me pogledal.

»Ja?« me je vprašal.

»Ja,« sem se zahihitala.

 

Čez osem let …

»Čestitam,« mi je rekel Timi po končani svečanosti ob maturi. Zahvalila se mu in se mu vrgla v objem.

»Vesela sem, da si tu z mano,« sem se nasmejala.

»Vesel sem, da si ti tukaj z menoj,« se je smejal tudi on.

Obrnila sva se in Timi mi je ovil roko okrog vratu. Tudi moja je pristala okoli njegovega vratu.

»Greva v prihodnost?« se je zasmejal.

»Greva v prihodnost!« sem mu odgovorila povsem odločena.

 

In začela sva načrtovati, kako se bova oblekla za zabavo, ki jo bo za noč čarovnic organizirala moja prijateljica Tamy …